Številka: Up-406/05-35

Datum: 12. 4. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 12. aprila 2007

1. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 692/2004 z dne 23. 2. 2005 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 845/2002–III z dne 22. 12. 2003 se razveljavita.
2. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:
»Tožena stranka A. A. A. je dolžna prenehati z nadaljnjimi kršitvami osebnostnih pravic tožnic tako, da umakne iz prodaje vse izvode knjige 'Ko se tam gori olistajo breze', katere avtorica je, in da preneha s tiskanjem te knjige. V nasprotnem primeru je dolžna tožnicam za vsak dan nadaljnje prodaje plačati 50.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva kršitve, v roku 15 dni, pod izvršbo.
Tožena stranka A. A. A. je dolžna plačati prvi, drugi in četrti tožnici znesek odškodnine 1.500.000 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (za vsako 500.000 SIT), tretji tožnici pa odškodnino v višini 1.000.000 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo.
Tožena stranka se je dolžna zaradi zapisanih neresnic v knjigi 'Ko se tam gori olistajo breze', katere avtorica je, javno opravičiti družini C. ter njenim potomcem, tako da v dnevnem časopisu Delo in v domžalskem občinskem glasilu Slamnik objavi v rubriki Mali oglasi, rubrika Razno: »Č. Č. – avtorica knjige 'Ko se tam gori olistajo breze' se opravičujem družini C., predvsem hčeram C. C., za vse v svoji knjigi zapisane neresnice, predvsem pa zaradi blatenja spomina in dobrega imena njihove matere in očeta« brez vseh ostalih pojasnil in pripomb.«
3. V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je pritožnica (v pravdi toženka) dolžna prenehati z nadaljnjimi kršitvami osebnostnih pravic tožnic tako, da umakne iz prodaje vse izvode knjige 'Ko se tam gori olistajo breze', katere avtorica je, in da preneha s tiskanjem te knjige; v nasprotnem primeru je dolžna tožnicam za vsak dan nadaljnje prodaje plačati 50.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva kršitve. Sodišče je pritožnici naložilo tudi plačilo odškodnine, in sicer je dolžna plačati prvi, drugi in četrti tožnici po 100.000 SIT, tretji tožnici pa 500.000 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Poleg tega je sodišče pritožnici naložilo, da se je dolžna zaradi zapisanih neresnic v knjigi 'Ko se tam gori olistajo breze', katere avtorica je, javno opravičiti družini C. ter njenim potomcem tako, da v dnevnem časopisu Delo in v domžalskem občinskem glasilu Slamnik objavi v rubriki Mali oglasi, v rubriki Razno: »Č. Č. – avtorica knjige 'Ko se tam gori olistajo breze' se opravičujem družini C., predvsem hčeram C. C., za vse v svoji knjigi zapisane neresnice, predvsem pa zaradi blatenja spomina in dobrega imena njihove matere in očeta. brez vseh ostalih pojasnil in pripomb.« Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo. Višje sodišče je njeno pritožbo v delu glede odločitve o tožbenem zahtevku zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje; ugodilo pa ji je v stroškovnem delu in znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je pritožnica dolžna povrniti tožnicam.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjuje kršitve pravic iz 2., 14., 33., 39., 59., 60. in 67. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitve pravic iz 6., 10. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega Protokola h EKČP. Izpodbijana sodna odločba je po mnenju pritožnice nezakonita in protiustavna. Stališča, ki sta jih v izpodbijanih sodbah zavzeli sodišči, naj bi pomenila hud poseg v svobodo umetniškega ustvarjanja in pritožničino avtorsko pravico. Prepoved nadaljnjega tiskanja in distribucije avtorskega dela je po mnenju pritožnice v nasprotju s 33. in 67. členom Ustave, saj je pritožnica (kot samozaložnica) zaradi izpodbijane odločitve omejena pri razpolaganju s svojo zasebno lastnino – tj. z izvodi svoje knjige. Pritožnica opozarja na različne kriterije, ki veljajo na kazenskopravnem (kazensko pravo v tovrstnih primerih določa, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v umetniškem delu, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja) in civilnopravnem področju (civilno pravo v tovrstnih primerih prizadetemu priznava odškodnino). Meni, da je naloga Ustavnega sodišča, da poda enotno razlago glede medsebojnega razmerja ustavnih pravic, ki prihajajo v kolizijo. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310). Poudarja tudi, da je pojem »razžalitev dobrega imena in časti« skoraj povsem nedoločen in pušča sodiščem široko diskrecijo pri presoji, kdaj je odškodninska odgovornost podana in kdaj ne. Pritožnica opozarja na »zastrašujoč« učinek, ki naj bi jo izpodbijana sodna odločba imela tako nanjo kot tudi na druge pisatelje in avtorje. Meni, da je izpodbijana sodna odločba tako v nasprotju z dosedanjo prakso Ustavnega sodišča v tovrstnih primerih (prim. odločbo št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 36) kot tudi v nasprotju s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (prim. odločbo v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu). Po mnenju pritožnice je nesprejemljivo stališče sodišča, da zgodba v knjigi ni v tolikšni meri nadgrajena z domišljijskim, da bi tožnice in ljudje, ki živijo v istem okolju kot njihova družina, v glavnih likih utemeljeno ne prepoznali zgodbe staršev tožnic in deloma tudi njih samih. Kot zatrjuje pritožnica, je do tovrstnega napačnega tolmačenja sodišča prišlo zaradi neupoštevanja zvrsti literarnega dela, napačne uporabe standarda povprečnega bralca ter nerazumevanja sporočilnosti literarnega dela. Tudi izrečene sankcije – odškodnina tožnicam, prepoved nadaljnje prodaje in tiskanja knjige ter javno opravičilo – so po mnenju pritožnice prekomerne. Pritožnica zatrjuje še kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-406/05 z dne 6. 7. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo; v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa je ustavno pritožbo zavrgel. Hkrati je sklenil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje 1. točke izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 845/2002–III z dne 22. 12. 2003 v delu, v katerem določa, da je pritožnica dolžna v primeru kršitve prepovedi nadaljnje prodaje in tiskanja knjige »Ko se tam gori olistajo breze« tožnicam za vsak dan nadaljnje prodaje plačati 50.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva kršitve. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z 22. členom Ustave pa tudi nasprotnim udeleženkam iz pravde (tj. tožnicam), in jim tako omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorijo. Na poziv Ustavnega sodišča so se odzvale tožnice, ki v svojem odgovoru zavračajo očitke pritožnice in predlagajo zavrnitev ustavne pritožbe. Zatrjujejo, da sporna pripoved nikakor ni naključna podoba življenjske zgodbe njihovih staršev in deloma tudi tožnic samih, saj je pritožnica to zgodbo dobro poznala. Prav zato je bila po mnenju tožnic pritožnica dolžna spoštovati pravice oseb, katerih življenjsko zgodbo je upodobila v svojem literarnem delu. Kot zatrjujejo tožnice, je pritožnica v sporni knjigi skazila življenjsko podobo njihove matere ter posredno tudi očeta in je na ta način prizadela spomin tožnic na njihove starše. S tem naj bi prizadela njihovo duševno nedotakljivost. Pritožnica naj bi tudi grobo posegla v pravico do časti in dobrega imena tretje tožnice. Po mnenju tožnic je sodišče upravičeno presodilo, da je pritožnica prekoračila mejo dopustnosti, saj je podobo obstoječih oseb v svojem literarnem delu »nadgradila« tako, da je ustvarila negativno osebnostno podobo upodobljenih oseb. Pritožnice nasprotujejo očitku, da se z izpodbijano odločitvijo sodišča uvaja cenzura. Odgovor tožnic je bil poslan pritožnici, ki se do njihovih navedb v odgovoru ni opredelila.

4. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da izrečene sankcije (tj. prepoved nadaljnje prodaje in tiskanja knjige, odškodnina ter javno opravičilo) pomenijo hud poseg v svobodo umetniškega ustvarjanja. Navedene sankcije tudi po oceni Ustavnega sodišča pomenijo poseg v pritožničino svobodo umetniškega ustvarjanja. Svoboda umetniškega ustvarjanja, ki je zagotovljena v 59. členu Ustave, je posebna izrazna oblika svobode izražanja iz 39. člena Ustave.(1) V Ustavi je zagotovljena brez zakonskega pridržka. To ne pomeni, da je svoboda umetniškega ustvarjanja popolnoma neomejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta Ustava. Ustavno sodišče je zato moralo najprej ugotoviti, ali je sodišče imelo ustavno dopusten razlog za to, da je poseglo v pritožničino pravico do umetniškega ustvarjanja oziroma ali je pri tem zasledovalo ustavno dopusten (legitimen) cilj.
5. Ustavno dopusten razlog za omejitev pritožničine pravice je lahko v tem, da je pritožnica s svojo pripovedko 'Ko se tam gori olistajo breze' posegla v pravice drugih (tj. v osebnostne pravice tožnic). Temelj in meje ustavnega varstva osebnostnih pravic so določeni v 34. in 35. členu Ustave. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami.(2)
6. Odločitev sodišč temelji na stališču, da je pritožnica s svojo pripovedjo nedopustno posegla v osebnostne pravice tožnic (v njihovo duševno integriteto, v njihov spomin na starše), hkrati pa tudi v čast in dobro ime tretje tožnice. Po oceni sodišč so tožnice dokazale, da je podlaga spornemu delu življenjska zgodba staršev tožnic in deloma tudi tožnic samih in da ta zgodba ni v tolikšni meri nadgrajena s fiktivnim, domišljijskim, da bi se prepoznavnost izgubila. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče prepoznavnost literarnih likov z resničnimi osebnostmi utemeljilo z naslednjimi okoliščinami: starši tožnic izvirajo iz istega okolja kot oba glavna lika v pritožničini pripovedi; družino so ljudje poznali kot D.; del svojega življenja sta zakonca preživela v Ameriki; mati tožnic je bila v tem okolju poznana po tem, da se je ukvarjala s prodajo češenj, rozin, fižola, fig, suhih gob, to pa je tudi dejavnost glavne literarne junakinje; tudi nekatere druge osebe in dogodki iz knjige so po izpovedi ene od tožnic identični osebam in dogodkom iz življenja njenih staršev, npr. število očetovih bratov, ki so živeli v ZDA, očetov prevzem kmetije doma, očetovi brki, vožnja vnukinje E. h gostilni pri Z., leto očetove smrti, hči F., ki je ostala v ZDA, hči G., ukvarjanje s slamnikarstvom, pridobitev oblastnega dovoljenja za vrnitev v ZDA, vrnitev v ZDA po moževi smrti, pošiljanje paketov, zlata ura kot darilo vnukinji E.; osebe, kot so šofer H., šivilja I., zgodovinar J., gospa L., za katero je šla mati tožnic prosit na V. Na tej podlagi je sodišče ocenilo, da je v knjigi opisana življenjska zgodba bralcem v okolju, iz katerega izvirajo pravdne stranke, jasno razpoznavna.
7. Po oceni Ustavnega sodišča je pri presoji kriterija prepoznavnosti bistvena ugotovitev, ali in v kolikšni meri se je opisani literarni lik v primerjavi z osebnostjo iz resničnega sveta skozi proces umetniškega ustvarjanja osamosvojil, tako da so njegove individualne, osebno-intimne poteze objektivizirane.(3) Splošno znano dejstvo je, da pisatelji pogosto črpajo snov za ustvarjanje iz okolja, v katerem živijo (od ljudi, s katerimi se srečajo, do dogodkov, ki so jim priča). Zato pogosto ni mogoče izključiti možnosti, da določen krog ljudi ne glede na to, koliko so individualne poteze literarnih likov zabrisane, z večjim ali manjšim naporom prepozna posamezne opisane like. V obravnavanem primeru je pritožnica zatrjevala, da je njeno literarno delo zgolj plod domišljije in da so vsi opisani liki izmišljeni, vendar sta sodišči ugotovili, da je podana prepoznavnost literarnih likov s starši tožnic oziroma s tretjo tožnico samo. V pravilnost te ugotovitve se Ustavno sodišče ne more spuščati. Ker prepoznavnost je eden od elementov pri ugotavljanju, ali gre za kršitev osebnostnih pravic, Ustavno sodišče ocenjuje, da sta sodišči pri presoji zasledovali ustavno dopusten oziroma legitimen cilj (tj. varstvo pravic tožnic iz 34. in 35. člena Ustave).
8. Vendar takšen cilj sam po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da sta sodišči dopustno posegli v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja. Da bi bil ustavno dopusten, mora biti poseg sorazmeren s ciljem, ki ga sodišče zasleduje. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 36) postavilo temeljne kriterije, ki jih je treba upoštevati pri tehtanju med navedenimi človekovimi pravicami v vsakem posameznem primeru. Zavzelo je stališče, da je v koliziji dveh enakovrednih pravic (npr. pravic, ki sta obe ustavnopravno varovani) potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v tovrstnih primerih presoja poseg v luči primera kot celote in ugotavlja, ali je bil ta sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, relevantni in zadostni (»relevant and sufficient«).(4) Glede na to je treba v nadaljevanju opraviti tehtanje med težo posega v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja na eni strani in težo pritožničinega posega v osebnostne pravice tožnic na drugi strani. Slednja je odvisna od stopnje žaljivosti pritožničinega pisanja in občutka prizadetosti tožnic.
9. Glede na to je Ustavno sodišče najprej presojalo stališče sodišč o žaljivosti pritožničinega pisanja. Žaljivost je pravni standard, tj. pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki bo uporabljal pravno normo, torej sodniku. Sodnik mora glede na obstoječe civilizacijske standarde in družbene razmere sploh v konkretnem primeru odločiti, ali je pritožnica pri izvrševanju svoje pravice (v konkretnem primeru pravice do svobode umetniškega ustvarjanja) ravnala v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi.(5) Sodišči sta presodili, da so osebnostne lastnosti, ki jih je pritožnica pripisala glavni literarni junakinji (npr. želja po dobičku, za uresničitev katere je bila pripravljena kršiti zakone, se »ponujati« mornarjem, ustreči želji zakonca po intimnosti, izkoriščati svoje otroke), že po splošnem gledanju nesprejemljive. Zato so po oceni sodišč prepričljive tožbene trditve, da take lastnosti žene in matere sedmih otrok, ki si je ustvarila družino v prvi polovici prejšnjega stoletja v pretežno kmečkem okolju z zakoreninjenimi krščanskimi vrednotami, v tem okolju veljajo za sramotne in so deležne obsodbe.
10. Ustavno sodišče ocenjuje, da za takšno stališče sodišč ni zadostnih argumentov. Kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, sta sodišči v celoti sledili subjektivnemu občutku tožnic o žaljivosti nekaterih opisov v sporni knjigi. Pri ugotavljanju (ne)žaljivosti opisov dogodkov in ravnanj literarnih likov pa je bolj kot subjektivno dojemanje tožnic pomembno, ali so opisi dogodkov in ravnanj literarnih likov objektivno gledano lahko žaljivi. Po oceni Ustavnega sodišča prav koncept pritožničine pripovedi povprečnemu bralcu daje vedeti, da ne gre za opisovanje resničnosti, kar samo po sebi terja določeno rezerviranost bralca pri tem, da bi opisane dogodke in ravnanja (do)jemal dobesedno. Ustavno sodišče ocenjuje, da opisi ravnanj in dogodkov v sporni knjigi objektivno gledano niso žaljivi in tudi ne kažejo na žaljiv namen pritožnice. To velja tako za opis glavne literarne junakinje, ki jo je pritožnica v svoji pripovedi prikazala kot izjemno žensko, ki je tako v poslu kot doma odločna in samozavestna, kot tudi za opis literarnega lika Minke, ki se je v okoliščinah vojne znašla v zaporu in ki jo je pritožnica v svoji pripovedi omenila le ob opisovanju zgodbe, kako je glavna literarna junakinja šla reševat eno od zapornic iz zapora na V. Tako sam način pritožničinega pisanja (ki ni posmehljiv ali ponižujoč in podobno) kot tudi cilj, ki ga je pritožnica zasledovala pri pisanju sporne pripovedi (tj. ustvariti fiktivno zgodbo o fiktivnih literarnih junakih), kažeta na to, da pritožnica ni imela namena kogarkoli žaliti.(6) Zato po oceni Ustavnega sodišča razlogi, s katerimi sodišči utemeljujeta stališče o žaljivosti pritožničinega pisanja, ne zadoščajo za to, da bi sodišči z njimi lahko upravičili poseg v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja.
11. Nadaljnje vprašanje pa je, v kolikšni meri poseg v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja upravičuje občutek prizadetosti tožnic. Drugače kot pri ugotavljanju žaljivosti je pri ugotavljanju prizadetosti treba izhajati iz subjektivnega dojemanja posameznika, iz njegovega notranjega dostojanstva, iz intimnega občutka vrednosti in prepričanja v svojo pozitivno osebnostno podobo. V konkretnem primeru sta sodišči ocenili, da so bile tožnice zaradi pisanja pritožnice prizadete v tolikšni meri, da je bilo poseženo v njihovo duševno nedotakljivost. Vendar je treba po oceni Ustavnega sodišča ugotovitve o prizadetosti tožnic, do katerih je sodišče prišlo ob upoštevanju subjektivnega kriterija, do določene mere objektivizirati, tj. preveriti, ali bi določeno pisanje lahko tudi pri povprečnem bralcu povzročilo takšno stopnjo prizadetosti. Pravo namreč ne more varovati morebitne pretirane občutljivosti posameznika. Ugotovitve sodišč o subjektivni prizadetosti tožnic je torej treba presojati tudi z vidika, ali bi lahko pritožničino pisanje pri povprečnem bralcu povzročilo takšno prizadetost kot pri tožnicah. Pojem povprečnega bralca vključuje različen spekter bralcev, ne zajema pa skrajno (ne)občutljivih bralcev. Prav tako ne zajema le ozkega kroga okolja, v katerega naj bi bila zgodba umeščena. Ob takšni presoji se po oceni Ustavnega sodišča izkaže, da sta sodišči v obravnavanem primeru pri omejevanju pravice do svobode umetniškega ustvarjanja dali preveliko težo subjektivnemu občutku prizadetosti tožnic.
12. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da je poseg sodišč v pritožničino pravico do umetniškega ustvarjanja prekomeren in da razlogi, ki sta jih navedli sodišči, niso zadostni, da bi sodišči z njimi lahko upravičili takšen poseg. Izpodbijani sodbi torej kršita pritožničino pravico iz 59. člena Ustave, zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo (1. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi navedene kršitve, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba spuščati.
13. Ustavno sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS sámo odloči o sporni pravici, če ima v spisu za to dovolj podatkov in če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi razveljavljenega akta že nastale. Ob uporabi prvega odstavka 60. člena ZUstS je Ustavno sodišče samo odločilo o stvari in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (2. točka izreka). Razlogi za takšno odločitev so razvidni iz predhodne obrazložitve. Uporaba prvega odstavka 60. člena ZUstS je glede na naravo ustavnih pravic, ki so predmet odločanja v obravnavanem primeru, potrebna tudi zaradi posledic, ki bi zaradi čakanja na novo odločitev nastale za pritožnico. Ustavno sodišče je upoštevalo, da se postopek vleče že osem let (tožba je bila vložena 5. 3. 1999) in bi se v primeru ponovnega odločanja o tem vprašanju v škodo pritožničine ustavne pravice še dodatno zavlekel.
14. V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, je Ustavno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka izreka).

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in 60. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) L. Šturm v: Komentar Ustave Republike Slovenije (ur. L. Šturm), Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 593, tč. 9.
(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99 in OdlUS VIII, 174).
(3) Prim. odločbo nemškega Zveznega ustavnega sodišča v zadevi "Mephisto", BVerfGE 30, 173 (188 f).
(4) Prim. sodbo v zadevi Éditions Plon proti Franciji z dne 18. 8. 2004; sodbo v zadevi Association Ekin proti Franciji z dne 17. 10. 2001, sodbo v zadevi Vereinigung Bildender Künstler v. Austria z dne 25. 1. 2007.
(5) Tako pojem žaljivosti opredeljuje sodna praksa, prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 397/2000 z dne 10. 5. 2001 in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 184/2000, II Ips 185/2000 z dne 15. 11. 2000. Tudi ESČP v svojih odločitvah poudarja, da morajo posamezniki pri uresničevanju pravice do svobode izražanja ravnati v skladu s svojimi obveznostmi in odgovornostmi.
(6) V tem se obravnavana zadeva bistveno razlikuje od zadeve Mephisto (citirane pod op. 3), v kateri je avtor literarnega dela pravico do umetniškega ustvarjanja izkoristil za to, da se je žaljivo izražal o osebnosti, ki je bila podlaga literarnemu liku.