Številka: Up-493/07-15

Datum: 5. 4. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R., S. S., Š. Š., T. T., U. U., V. V., Z. Z., Ž. Ž., X. X. in Y. Y., vseh iz W., ki jih vse zastopa Q. Q., odvetnik v W., na seji 5. aprila 2007

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 6730/2006 z dne 13. 12. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Okrajno sodišče je v pravdnem postopku, v katerem pritožniki (tam tožniki) zahtevajo ugotovitev, da so med njimi in toženo stranko (Republiko Slovenijo) sklenjene pogodbe o prodaji nepremičnin (garaž), in izstavitev listin za vknjižbo njihove lastninske pravice na teh nepremičninah v zemljiško knjigo, ugodilo njihovemu predlogu za izdajo začasne odredbe.(1) Z izdano začasno odredbo je toženi stranki (Republiki Sloveniji) prepovedalo odtujiti in obremeniti navedene nepremičnine. Toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo je zavrnilo. Višje sodišče pa je nato ugodilo toženkini pritožbi zoper sklep o zavrnitvi njenega ugovora. Ta sklep je spremenilo tako, da je toženkinemu ugovoru ugodilo, razveljavilo odločitev o izdani začasni odredbi in predlog pritožnikov za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ni namreč soglašalo s stališčem Okrajnega sodišča, da je obstoj terjatve pritožnikov verjetno izkazan, ker je presodilo, da dopisov tožene stranke ni mogoče šteti kot ponudb pritožnikom za sklenitev prodajne pogodbe. Pri tem se je oprlo na določbe Uredbe o odprodaji, oddaji ali zamenjavi nepremičnin in premičnin v lasti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 52/98 – v nadaljevanju Uredba), ki za prodajo premoženja, katerega vrednost presega 500.000 SIT, predpisuje javno dražbo.
2. Pritožniki se z odločitvijo Višjega sodišča ne strinjajo. Zatrjujejo kršitev 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navajajo, da je Vlada nanje oziroma na njihove pravne prednike kot najemnike garaž naslovila pisne ponudbe za sklenitev prodajnih pogodb za te garaže. Ti naj bi ponudbe sprejeli, zato so pogodbe po njihovem mnenju sklenjene veljavno. Obširno pojasnjujejo, zakaj lahko izpodbijana odločitev povzroči, da bo v pravdi zahtevano sodno varstvo njihovih civilnih pravic ostalo brez slehernega pomena. S tem naj bi bilo poseženo v njihovo pravico do sodnega varstva. Poleg tega se jim zdi odločitev Višjega sodišča o tem, da njihova nedenarna terjatev ni verjetno izkazana, tudi tako očitno napačna, da kaže na arbitrarnost oziroma na samovoljo. To utemeljujejo s trditvijo, da je Višje sodišče Uredbo, ki je bila za njegovo presojo odločilna (o postopku javne dražbe), citiralo in uporabilo v nasprotju z njeno dejansko vsebino. V času oddaje ponudbe naj bi namreč veljala novela Uredbe, ki naj bi določala, da se garaže, ki so bile oddane v najem pred uveljavitvijo Uredbe, prodajo najemnikom brez javne dražbe. Na to novelo Uredbe naj bi se v svojih ponudbah sklicevala tudi Vlada.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-493/07 z dne 1. 3. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdi. Na ustavno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožniki zatrjujejo, da je odločitev Višjega sodišča o verjetnosti obstoja njihove terjatve med drugim očitno napačna. Sprejem takšne odločitve po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep preizkusilo z vidika morebitne kršitve te človekove pravice.
5. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je, da dopisov z dne 7. 1. 2000,(2) ki jih je pritožnikom (oziroma njihovim pravnim prednikom) kot najemnikom garaž poslala toženka, ni mogoče šteti za ponudbe obligacijskega prava. Da bi dopisi imeli pravni učinek ponudbe, bi po oceni sodišča morali izražati voljo toženke, da želi zgolj na podlagi v dopisih vsebovanih predlogov skleniti prodajne pogodbe. Oceno, da ne gre za tak primer, je sodišče oprlo na 6. člen Uredbe. Ta naj bi za sklenitev takšnih prodajnih pogodb predpisoval obvezno izvedbo javne dražbe. V obrazložitvi je zapisalo tudi, da se dopisi, poslani pritožnikom, sklicujejo prav na to Uredbo.
6. Uredba, ki je bila za presojo Višjega sodišča odločilna, je bila že pred nastankom toženkinih dopisov spremenjena z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odprodaji, oddaji ali zamenjavi nepremičnin in premičnin v lasti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 61/99). Slednja v tretjem odstavku 9. člena spreminja dotedanji 15. člen Uredbe tako, da določa, da se lahko garaža, ki jo je imel najemnik v najemu že pred uveljavitvijo Uredbe, proda brez javne dražbe, vrednotenje garaž pa opravi cenilec. Iz dopisov z dne 7. 1. 2000, vsebovanih v sodnem spisu, izhaja, da se je na spremenjeno in dopolnjeno Uredbo v dopisih sklicevala tudi toženka.(3)
7. Višje sodišče je torej svojo odločitev oprlo na določbo Uredbe o obvezni javni dražbi, ne da bi upoštevalo spremembo Uredbe, ki primere, kakršen je obravnavani, izrecno in jasno ureja drugače (prodajo zasedenih garaž najemnikom brez javne dražbe). Tudi vsebina za odločitev ključnih dopisov je v očitnem nasprotju z ugotovitvijo Višjega sodišča o njihovi vsebini, saj se toženka v njih sklicuje na spremenjeno Uredbo. Zato je izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da krši pravico pritožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Glede na to je Ustavno sodišče sklep Višjega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Obstoja drugih zatrjevanih kršitev zato ni bilo treba preizkušati. V ponovljenem postopku bo Višje sodišče moralo odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sodnica dr. Mirjam Škrk je bila v zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Predlogu petnajste pritožnice je ugodilo s sklepom št. I P 1726/2005 z dne 3. 11. 2005, predlogu drugih pritožnikov pa s sklepom št. I P 1726/2005 z dne 9. 6. 2005.
(2) Iz sklepov, iz navedb strank in iz kopij dopisov v sodnem spisu očitno izhaja, da je vsebina vseh istega dne nastalih dopisov enaka. Višje sodišče v obrazložitvi govori o "dopisu z dne 7. 1. 2000", torej v ednini.
(3) Tako dopisi (npr. priloge A14, A19 in A22 sodnega spisa) citirajo tudi Uradni list, v katerem je bila objavljena Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe. Skladna s spremenjeno Uredbo je tudi vsebina dopisov, da ima naslovnik kot najemnik garaže pravico, da jo odkupi po vrednosti, ki jo ugotovi cenilec.