Na podlagi 135. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo), Resolucije o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (Uradni list RS, št. 43/06) ter na podlagi 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 24. aprila 2007 sprejel

Po odmevnih dogodkih v svetu in Evropi tudi Evropska unija daje velik poudarek varnosti njenih državljanov. Na podlagi temeljnega dokumenta, tako imenovanega Haaškega programa, je Europol v letu 2006 na podlagi podatkov držav članic EU in prispevkov Eurojusta pripravil oceno ogroženosti na področju organiziranega kriminala za leto 2006 (Organised Crime Threat Assessment). Analiza zbranih kriminalističnih obveščevalnih podatkov je omogočila določitev kriminalitetnih področij, na katerih bi bilo ukrepanje organov kazenskega in sodnega pregona najučinkovitejše. Na ta način so bile določene tudi smernice in prednostne naloge držav članic EU za omejevanje in onemogočanje kriminalnih dejavnosti v jugovzhodni Evropi, in sicer na področju trgovanja s prepovedanimi drogami, nezakonitega priseljevanja in trgovine z ljudmi, zaščite finančnih interesov, goljufij in pranja denarja. Oceno o nevarnosti in iz nje izhajajoče prednostne naloge je odobril Svet EU za pravosodje in notranje zadeve na svojem rednem zasedanju junija 2006. Smernice in prednostne naloge iz navedene ocene so bile upoštevane tudi pri opredelitvi strateških programov v Resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007–2011.
Državni zbor RS je sprejel Resolucijo o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (Uradni list RS, št. 43/06), ki vsebuje tudi oceno stanja v daljšem časovnem obdobju. Pri pripravi Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete je bila ta dopolnjena s podatki za leto 2005.
Na podlagi podatkov je moč povzeti nekatere zaključke, predvsem v obdobju po 1. 1. 1995, ko je stopil v veljavo nov Kazenski zakonik Republike Slovenije in uvedel t. i. predlagalne delikte. V obdobju 1995–2005 je skupno število evidentiranih kaznivih dejanj z 38.178 naraslo na 84.379. V skupnem številu izstopajo kazniva dejanja premoženjske kriminalitete. Na področju kriminalitete, povezane s prepovedanimi drogami, je stanje v enakem časovnem obdobju v rahlem porastu in se giblje okoli 1200 kaznivih dejanj na letni ravni od leta 1999 naprej. Vzpodbudno je stanje na področju nezakonitih migracij, saj se je stanje nedovoljenih prehodov čez državno mejo po letu 2000 s 35.892 spustilo na okoli 5890 oseb in je v zadnjih štirih letih konstantno. Kaznivih dejanj s področja terorizma ni bilo. Gospodarska kriminaliteta je v primerjanem obdobju porasla s 4.162 na 6.115 v letu 2005 ali za okoli 33% z vmesnimi nihanji. Njena značilnost je spreminjanje pojavnih oblik, težavnost preiskovanja in dokazovanja ter povzročena velika premoženjska škoda. Trendi na področju kaznovalne politike kažejo, da so kazenska sodišča v letu 1995 izrekla 3.462 obsodb, porast se je v naslednjih letih nadaljeval in v letu 2005 je bilo obsojenih 7.718 oseb. Tudi število povprečno zaprtih oseb na leto se je s 682 zaprtih v letu 1996 povzpelo na 1137 oseb v letu 2005. Še vedno ostaja problem reintegracije obsojencev, saj statistike kažejo, da je odstotek povratništva na nekaterih področjih okoli 50%.
Republika Slovenija je varna država, kar potrjuje tudi javnomnenjska raziskava Centra za raziskave javnega mnenja pri Fakulteti za družbene iz oktobra 2006, vendar nas dogodki in kriminalna dejanja doma in v svetu vsak dan znova opomnijo, da je varnost dobrina, ki ni samoumevna. Zato se je treba za ohranitev relativno visoke stopnje varnosti v Sloveniji potruditi in prav za doseganje tega cilja je bila pripravljena Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete (v nadaljevanju: resolucija o nacionalnem programu). Podatki zadnjega desetletja kažejo, da se število prijavljenih kriminalnih dejanj povečuje, množijo se nevarnosti, ki ogrožajo življenje, zdravje, osebno varnost in premoženje ljudi. Nevarnosti pa se le ne množijo, pač pa prihajajo v oblikah, ki jih nedavno nismo dobro poznali. Prepoznavanje teh nevarnosti, njihovo predvidevanje in ustrezno reagiranje nanje pa ne sme biti samo stvar občutka, izkušenj ali intuicije ljudi, ki odločajo, pač pa mora na te izzive odgovoriti stroka ob upoštevanju znanstvenih spoznanj. Marsikdo v Sloveniji še vedno misli, da je za varnost odgovorna le policija. To je seveda preživet koncept, pogled sodobne varnostne teorije na to vprašanje je, da je za varnost odgovoren prav vsak posameznik, ki lahko s samozaščitnim ravnanjem pripomore k manjši viktimizaciji. Varnost mora biti tudi skrb vsake organizacije, poslovnega sistema, samoupravne lokalne skupnosti, nevladnih organizacij in seveda državnih organov, ki imajo za preprečevanje in zatiranje kriminalitete posebna zakonska pooblastila. Vendar tudi ti organi, kljub zakonskim pooblastilom, ne morejo biti samozadostni, ampak morajo v partnerskem odnosu z navedenimi subjekti storiti maksimum. V resoluciji o nacionalnem programu so identificirani in obravnavani samo tisti kriminalitetni problemi, ki jim v naslednjem petletnem obdobju, od leta 2007 do 2011, Slovenija namerava posvetiti največjo pozornost in z uresničitvijo predvidenih programov in strategij doseči v resoluciji o nacionalnem programu postavljene cilje. Na ta način bomo dosegli tudi cilj, da se bodo ljudje v Sloveniji še naprej počutili varne. Pri tem ne smemo pozabiti na pomen varstva človekovih pravic in svoboščin, ki so temelj vsake demokratične družbe.

V državah Evropske unije ni običajna praksa, da bi sprejemali posebne nacionalne strategije ali programe, ki bi celovito obravnavali preprečevanje in zatiranje kriminalitete. Ponavadi je kriminalitetna politika vključena v druge politike, predvsem socialne in izobraževalne programe ter v strategije delovanja države na lokalnih ravneh. Politike obravnavajo načela, naloge in ukrepe predvsem na preventivnem področju. Sicer pa si Evropska unija prizadeva v vseh državah članicah poenotiti politiko na posameznih kritičnih področjih, kot je trgovina z ljudmi, boj proti drogam, preprečevanje pranja denarja, korupcija, zaradi aktualnih razmer pa je zelo pomemben boj proti terorizmu.
Pravna podlaga za pripravo in sprejem resolucije o nacionalnem programu je določba 135. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo), ki določa, da Republika Slovenija določi Nacionalni program preprečevanja in zatiranja kriminalitete v Republiki Sloveniji.
Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (Uradni list RS, št. 43/06) je v poglavju z naslovom Uresničevanje resolucije določila rok, v katerem mora Vlada Republike Slovenije izdelati nacionalni program ter ga poslati v obravnavo v Državni zbor Republike Slovenije, usmeritve, podane v resoluciji, pa predstavljajo temelj za njegovo izdelavo.

Cilj resolucije o nacionalnem programu je usmeriti napore institucij države in civilne družbe v ustvarjanje okoliščin, ki bodo prebivalcem in prebivalkam (v nadaljevanju besedila so izrazi v moški obliki in veljajo za moške in ženske) Republike Slovenije zagotovile bivanje in delo v varnem okolju in na ta način omogočile kakovostno zasebno in družbeno življenje.
Doseči želimo, da bi se ljudje v Sloveniji počutili varne.
Na podlagi ugotovljenih problemov na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete so na posameznih področjih postavljeni naslednji cilji:
– zmanjšati kriminaliteto v urbanih okoljih;
– postopno zmanjševati število premoženjskih kaznivih dejanj, povečati občutek varnosti in zadovoljstva državljanov z delom policije in drugih državnih organov, zmanjševati priložnosti za izvrševanje premoženjske kriminalitete ter zmanjšanje škode;
– okrepiti medsebojno sodelovanje pri odkrivanju in sankcioniranju gospodarskih kaznivih dejanj, izboljšati učinkovitost odkrivanja, pregona in sankcioniranja gospodarske kriminalitete ter pospešiti kazenske postopke;
– z načrtnim in sistematičnim zbiranjem, vrednotenjem, analiziranjem in posredovanjem kriminalističnih obveščevalnih podatkov o delovanju hudodelskih združb in njihovih članov v Sloveniji in vzdolž »balkanske poti« zagotoviti možnosti za uspešno odkrivanje in pregon čezmejne organizirane kriminalitete in drugih hujših kaznivih dejanj v Sloveniji, državah EU in zahodnega Balkana;
– zmanjšati število uživalcev prepovedanih drog in kaznivih dejanj, ki jih storijo uživalci prepovedanih drog;
– zmanjšati število nasilnih dejanj mladoletnikov;
– zmanjšati število nasilnih dejanj v družini. Povečati število ukrepov in dejavnosti za učinkovito pomoč žrtvam in povzročiteljem nasilja s poudarkom na nerepresivnem delovanju;
– izboljšati učinkovitost dela državnih organov in ustanov na področju varstva okolja;
– zmanjšati strah občanov pred kriminaliteto;
– zmanjšati delež neprijavljenih kaznivih dejanj, predvsem kaznivih dejanj z elementi nasilja in izboljšati ter dvigniti standard obravnave žrtev kaznivih dejanj;
– skrajšati čas odkrivanja storilcev in doseči sprejemanje pravosodnih odločitev v realnem oziroma razumnem času;
– postaviti temelje za medinstitucionalno sodelovanje, kar je edini učinkovit način dela pri zatiranju vseh vrst kriminalitete;
– z usklajenim delovanjem državnih organov zagotoviti dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje za odkrivanje, začasno zavarovanje in odvzem premoženjske koristi v kazenskih postopkih ter na ta način zvišati stopnjo tveganja za izvrševanje kaznivih dejanj;
– učinkovito pripraviti obsojenca za vključitev v normalno življenje po prestani kazni in uvedba probacijske službe. Izrekanje visokih denarnih kazni storilcem gospodarskih kaznivih dejanj in odvzem finančnih koristi ob že uzakonjenem odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi.
Resolucija opredeljuje ključna področja varnosti, ki zadevajo kriminaliteto, ter probleme v zvezi z njo. Resolucija o nacionalnem programu poudarja pomen načrtnega in usklajenega izvajanja vseh tistih dejavnosti državnih institucij, civilne družbe in državljanov, ki lahko kakorkoli prispevajo k obvladovanju in zmanjševanju kriminalitete, oziroma minimalizirajo možnosti in priložnosti za izvajanje kaznivih dejanj. Z doslednim uresničevanjem resolucije o nacionalnem programu se bo povečevalo tudi tveganje posameznikov in skupin za izvrševanje kaznivih dejanj.

Kriminaliteta povzroča veliko škodo tako skupnosti kot posameznikom. Pojavijo se socialne in ekonomske posledice, čustvene težave pri žrtvah in njihovih družinskih članih, znižuje se kakovost življenja in ljudem je onemogočeno, da bi se brez strahu svobodno gibali. Da bi čim bolje zagotavljali pravico do varnosti in da bi bili občutki ogroženosti in dejanska ogroženost ljudi čim manjši, je pomembno, da se zavedamo, da ni svobode brez varnosti in da je življenje v varnem okolju temeljna človekova pravica. Zato je pomembno, da država nameni ustrezno pozornost preprečevanju kriminalitete in zagotovi primerna finančna sredstva. Pravica do varnosti oziroma do varnega življenja ni samo pravica, ampak tudi dolžnost vsakega posameznika, da skrbi za svojo varnost. Učinkovito preprečevanje kriminalitete je odvisno od številnih dejavnikov, kar pomeni, da je v to dejavnost treba vključiti različne družbene subjekte ter vzpostaviti skupno odgovornost. Policija in sodstvo ne moreta biti edina in ključna pri reševanju varnostnih problemov, zato je treba okrepiti dejavnosti za izboljšanje medsebojnega sodelovanja. Lokalna raven je tista, kjer so problemi najbolj očitni, kjer jih ljudje najbolj zaznajo in kjer so občutki ogroženosti najpogostejši. Organi samoupravnih lokalnih skupnosti lahko bolje izvajajo dejavnosti za zmanjšanje kriminalitete, bližje so ljudem, bolj so dostopni ter lažje pomagajo in svetujejo. Zato resolucija o nacionalnem programu poudarja pomen tesnega sodelovanja državnih organov z organi lokalne samouprave. Predlagani ukrepi bodo lokalni politiki omogočili ključno mesto pri izvajanju preventivnih programov, kajti lokalni problemi zahtevajo predvsem lokalne rešitve. Zagotoviti pa jim je treba finančna sredstva ter zmanjšati stopnjo centralizacije, kar bo omogočalo samostojnejše reševanje varnostnih problemov na lokalni ravni.
Ker je kriminal kompleksen problem, je tudi njegovo preprečevanje odvisno od številnih dejavnikov, ki zahtevajo celovit družben pristop, temelječ na sodelovanju oziroma partnerstvu. V praksi sodelovanje med različnimi subjekti samoupravnih lokalnih skupnosti že sedaj poteka. Nekatere institucije, kot na primer policija, organi samoupravne lokalne skupnosti, zaposleni v zasebnem sektorju, prostovoljci, predstavniki medijev, izobraževalnih institucij, društva, socialne in zdravstvene službe, pravosodje, predstavniki hišnih svetov, poslovna skupnost in različna poklicna združenja, se združujejo v t. i. posvetovalna telesa. Ustanovljena so na občinski ravni, kot na primer Sosvet za varnost državljanov, Svet za varnost državljanov itd. V Sloveniji jih je nekaj čez sto, kar pomeni, da so organizirana v več kot polovici občin. Njihovo delo pa ni povsod uspešno, saj institucije običajno delujejo neodvisno, v skladu s predpisi, ki urejajo področje njihovega delovanja, niso pa navajene delati skupaj oziroma sodelovati na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete ter zagotavljanja varnosti v skupnosti. Kljub temu, da se nekateri predstavniki teh institucij zavedajo pomena sodelovanja in skupnih akcij, so še vedno v dvomih, kajti ne obstajajo nikakršni formalnopravni predpisi ali navodila, ki bi določala skupno delo na tem področju. Zato bi bilo treba urediti formalno pristojnost organov samoupravne lokalne samouprave in drugih subjektov na območju samoupravne lokalne skupnosti, da v okviru svojih pristojnosti skupaj rešujejo varnostne probleme. Na ta način bi omogočili, da partnerstvo postane učinkovito in trajno. Takšna politika bi pomenila tudi svež pristop k povečevanju varnosti in bi omogočala celostno reševanje varnostnih problemov.
Za sistematično preprečevanje kriminalitete je potrebno tudi stalno spremljanje stanja in ocenjevanja kriminalitetnih gibanj. Da bi v prihodnosti razvili ustrezne preventivne programe, moramo ugotoviti primerne metode za njeno preprečevanje, spodbujati uporabo že preizkušenih metod in pristopov, identificirati vlogo različnih partnerjev, opredeljevati merljive pokazatelje učinkov preventivne dejavnosti in oceniti celotno preventivno delovanje. Pomembne informacije o kriminaliteti in lokalni varnostni problematiki lahko dobimo iz številnih uradnih statistik, od strokovnjakov in nevladnih organizacij, ki delujejo na območju samoupravne lokalne skupnosti in se ukvarjajo z občutki ogroženosti ter neprijavljenim kriminalom. Podatke lahko najdemo tudi v socioloških in psiholoških raziskavah, na primer v viktimizacijskih študijah in informacijah, ki jih zberejo policisti, da bi ugotovili primernost različnih ukrepov za zmanjševanje kriminalitete in povečevanje varnosti.
Pri razvijanju programov je treba upoštevati tudi strah pred kriminaliteto. Ne glede na to, ali je ta strah utemeljen ali ne, je že prisoten v naši družbi. Občutki ogroženosti in strah pred viktimizacijo obremenjujejo državljane, predvsem starejše in tiste iz bolj ogroženih skupin. Ni namreč nujno, da samo najbolj hude oblike kriminalitete vzbujajo strah, nelagodje in občutke ogroženosti. Tudi druge oblike vedenja, ki po definiciji niso kazniva dejanja, motijo državljane v njihovem vsakdanjiku in pomenijo grožnjo njihovemu dobremu počutju in varnosti. Strah pred kriminaliteto zmanjšuje zaupanje državljanov v skupnost, omejuje ekonomski razvoj in zmanjšuje kakovost življenja. Mediji imajo pomembno vlogo pri ustvarjanju občutka ogroženosti, kajti ljudje si na podlagi teh informacij ustvarijo sliko o družbeni realnosti. Pogosto poročanje o kriminaliteti in senzacionalizem vplivata na zaznavo nevarnosti v družbi. Mediji imajo ključno vlogo pri informiranju ljudi o kriminaliteti in možnostih za njeno preprečevanje, vendar obstaja nevarnost pretiranega dramatiziranja nekaterih oblik kriminalitete. Zaradi tega je treba sprejeti takšne ukrepe, ki bodo v sodelovanju z mediji okrepili promocijo samozaščitnih ukrepov in varnosti kot skupne dobrine. Prav tako je treba zagotoviti, da bodo preventivni programi medijsko pokriti in dostopni vsem ljudem.
Pri preprečevanju kriminala je treba upoštevati, da sodobna družba, ki jo sociologi označujejo tudi kot družbo tveganja, vključuje pomembne spremembe v odnosu do posameznika ter med posameznikom in družbo; posameznik ni vpet v trdne družbene strukture, izpostavljen je nenehnemu spreminjanju, spreminja se odnos do avtoritet, do vrednostnih sistemov, kar lahko vodi do občutka dezorientiranosti.
Prepovedane droge niso nevarne samo za posameznika, temveč se problem zasvojenosti prenaša na vse družbene skupine. Uporabniki drog potrebujejo denar za droge, do njega pa pridejo tudi na prepovedan način, saj so za odmerek droge pripravljeni vlamljati v stanovanja, vozila, poslovne objekte ter ropati mimoidoče. Treba je ustvariti primerno socialno politiko, ki bo preprečevala nasilje v družini, druge vrste nasilja in neenakosti, ter izvajati socialne ukrepe v tistih delih družbe, kjer je problem socialne izključenosti.
Kriminaliteta mladih je vse bolj zaskrbljujoča tudi zato, ker so storilci kaznivih dejanj vse mlajši, zato moramo pri preprečevanju kriminalitete posvetili posebno pozornost ravno tej ciljni skupini. Mladi, še zlasti tisti, ki imajo težave v šoli ali pa so žrtve družinskih razmer in ki jih mreža socialne pomoči izpusti, predstavljajo z vidika kriminala del najbolj ranljive populacije tako pri nas kot v Evropi. Mnoge raziskave opozarjajo na dejstvo, da otroci oziroma mladoletniki prevzemajo vzorce reševanja problemov od staršev, zato je medvrstniško nasilje pogosto le zunanji znak nasilja v družini in je zato treba vzroke zanj iskati predvsem v družini, in jih tam tudi reševati.
Vandalizem, poškodovanje javnega premoženja in javnih prevoznih sredstev, ogrožanje ljudi z nevarnimi predmeti opozarjajo na nove oblike nasilja. Nasilje med mladimi in nasilje nad mladimi se pojavlja tudi v šolah. Skupine, ki se ukvarjajo z organizirano kriminaliteto, vedno pogosteje vključujejo v svojo dejavnost tudi mlade. Otroci so tudi žrtve spolne zlorabe in nasilja, kar običajno ostane prikrito zaradi strahu in družinskih pritiskov. Otroška prostitucija, ki pri nas še ni pereč problem, se v evropskih državah hitro povečuje. Povečanje obsega mladoletniškega prestopništva je mogoče pripisati različnim dejavnikom. Zavedati se moramo, da tradicionalne oblike in metode ukvarjanja z mladoletniškim prestopništvom niso več zadostne, saj obravnavajo probleme parcialno, zato je potreben nov pristop, ki bo vse specializirane institucije povezal pri skupnem iskanju rešitev za probleme mladih. Prav tako je treba promovirati vključevanje mladih v prosocialne dejavnosti in zagotoviti njihovo sodelovanje. Mladim je treba nameniti večjo pozornost in omogočiti rizičnim mladostnikom vključevanje v različne koristne dejavnosti.
V tem kontekstu je eden najpomembnejših dejavnikov šolska uspešnost oziroma neuspešnost. Šolsko neuspešni posamezniki so bolj izpostavljeni tveganjem, ki jih prinaša sodobna družba, potisnjeni so na družbeni rob in brez perspektive. Osip v šolah, predvsem pri mladih iz prikrajšanih okolij, je še vedno prevelik, saj nedokončanje šolanja vpliva na zmanjšanje možnosti za zaposlovanje in s tem posledično v začaran krog nekompetentnosti, nizkih dohodkov in slabih življenjskih razmer.
Dejavniki, ki so bili učinkoviti tudi drugod po svetu pri izboljšanju šolskega uspeha in zmanjševanju nasilja v šolah, so zlasti dinamično in izkušeno vodenje, usmerjanje in pomoč ministrstva, pristojnega za šolstvo, ter organov samoupravne lokalne samouprave, prav tako tudi jasno opredeljeni cilji, visoka usposobljenost učiteljev in drugega šolskega osebja ter majhno nihanje kadrov. Zelo pomembno je dejavno sodelovanje staršev in njihova pomoč pri reševanju problemov. Treba je sprejeti takšne ukrepe, ki bodo zagotovili aktivno in učinkovito pomoč drugih organizacij, kot na primer svetovalnih centrov za mlade, športnih klubov, socialnih služb, nevladnih organizacij idr.
Nasilje mladih je povezano z uporabo prepovedanih drog, kaže se v nasilju v šolah, do vrstnikov in tudi učiteljev, mladi so pogosto med povzročitelji škode na javnem premoženju z raznimi oblikami vandalizma. Mladi, ki se ne morejo uveljaviti v svojem okolju ali v šoli s pozitivnimi dejanji, poskušajo svojo uveljavitev med vrstniki doseči z nasiljem in grožnjami.
Večjo pozornost državnih institucij in družbe kot celote je treba nameniti nasilju do žensk in starejših ljudi. Pri nasilju nad ženskami v družinskem okolju in na delovnem mestu se soočamo s socialnimi in zdravstvenimi posledicami takšnega ravnanja. Kljub temu ženske pogosto molčijo o nasilju, zato organi pregona težje odkrivajo to problematiko. Tudi nasilje nad starejšimi ljudmi je največkrat skrito očem javnosti, saj se dogaja za stenami stanovanj, kjer so starejši ljudje lahko izpostavljeni nasilju in slabi oskrbi pri njihovih vsakodnevnih potrebah.
Nasilje v družini, naj bo to fizično, psihološko ali spolno, navadno ostaja skrivnost, ženske se ga sramujejo in ostajajo same s svojo stisko. Če bi prijavile nasilneža ali se mu uprle, bi se izpostavile novemu nasilju. Uradna statistika ne daje zanesljivih ocen resnosti problema. Nasilje v družini je pojav, za katerega je značilna nizka stopnja prijavljanja. V večini primerov žrtev pozna nasilneža, ki je praviloma njen mož ali partner. To nasilje je mogoče povezovati z neenakostjo med spoloma in tipično patriarhalno miselnostjo. Med nasilje pa sodi tudi strah, pa naj si bo to dejanski, pričakovan ali možen. Negotovost in občutki ogroženosti omejujejo svobodo gibanja in neodvisnost žensk. Nujno je oblikovati ustrezno politiko za zmanjševanje tovrstne problematike in pripraviti zbir uspešne prakse. Prav tako bi morali zagotavljati pomoč zlorabljenim ženskam in z določenimi ukrepi odpravljati tabuje in molk v zvezi s to problematiko. V okviru kaznovalnega prava, tako prekrškovnega kot kazenskega, bi bilo za učinkovitejše reševanje nasilja predvsem med partnerjema in nasilja v družini treba uvesti evidentiranje nasilnih ravnanj po vsebini odnosov, saj bi bilo takšno zbiranje podatkov preglednejše in bi olajšalo proučevanje te problematike. Upoštevati pa je treba tudi možnost, da so žrtve nasilja v družini lahko tudi moški.
Pravosodni sistem je dokaj šibak v prizadevanjih za reševanje specifične kriminalitetne problematike. Prav tako prihaja do velikih zastojev v kazenskem procesu. Izvrševanje zaporne kazni je temelj kaznovalnega sistema, vendar se je pokazal kot nezadosten v prizadevanjih za zmanjšanje kriminalitete v Evropi. Kazenski pravosodni sistem deluje po načelu obravnavanja posameznih zadev, brez trdne in skladne politike na področju preprečevanja kriminalitete. Odziv na veliko število prekrškov in drugih manj hudih kaznivih dejanj je bil zanemarjen več let, zato bi bilo treba razmišljati o ukrepih, ki bi zagotavljali lažje in hitrejše odzivanje na tovrstno kriminaliteto in učinkoviteje reševali tovrstne probleme, predvsem v primerih, ko za to obstajajo alternativni postopki oziroma ukrepi: poravnava, odlog pregona in kaznovalni nalog. Treba bi bilo izvajati in financirati več programov, ki bi omogočali mladim prestopnikom, da sodelujejo v družbenih dejavnostih. Spodbujati in nagrajevati bi bilo treba pripravljenost žrtev, da pričajo v kazenskih postopkih, ter zagotoviti njihovo varstvo ter varstvo prič oziroma očividcev kaznivih dejanj. Zagotoviti je treba denar za ustanavljanje nevladnih agencij za pomoč žrtvam kriminalitete, ki bi žrtvam in njihovim družinam zagotavljale informiranje, svetovanje ter psihološko pomoč.
Tako kot je bilo že na začetku povedano, pravosodje in policija nista edina, ki zagotavljata varnost državljanov. Prav tako se varnost ne zagotavlja samo na državni ravni, ampak v okolju, kjer ljudje živijo in delajo, to je lokalni skupnosti. Da bi dosegli čim boljše rezultate, moramo v okviru samoupravne lokalne skupnosti doseči tesno sodelovanje med policijo in različnimi subjekti lokalne skupnosti. V nekaterih državah Evropske unije zakonodaja določa obvezno partnerstvo med lokalno skupnostjo in policijo. Takšno sodelovanje vsebuje različne vsebine, od skupnega odločanja o tem, kje je potrebno intenzivnejše delovanje policije, do tega, kje so potrebne mobilne in peš patrulje in kaj je treba ljudem svetovati za zmanjševanje priložnosti za kriminaliteto. Policija na lokalni ravni lažje upošteva interese in skrb državljanov, razume lokalne značilnosti in ima dobre možnosti, da ji ljudje, ki tam živijo, zaupajo. Prav tako je tudi medsebojna komunikacija lažja, saj se med seboj bolje poznajo. Skupaj lahko pripravljajo varnostne načrte, projekte in različne akcije za preprečevanje kriminalitete.
Seveda je najprej potrebno, da organi samoupravne lokalne skupnosti tudi formalno dobijo potrebne pristojnosti in tudi formalno prevzamejo odgovornost za preprečevanje kriminalitete. Zelo pomembno je tudi, da odpravijo pretirano birokratsko-administrativno miselnost, ki onemogoča sodelovanje in usklajevanje služb in skupnosti. Na drugi strani pa mora policija poskrbeti za decentralizacijo. Centralizirano vodenje in usmerjanje policije preprečuje samostojno načrtovanje in razporejanje policistov na policijskih postajah. Če ljudje pojmujejo patruljiranje policistov kot najboljšo metodo preprečevanja kriminalitete na lokalni ravni in če menijo, da povečanje števila patrulj izboljšuje sodelovanje državljanov s policijo ter učinkoviteje preprečuje kriminal, potem jim mora policija prisluhniti. Naloga države pa je, da sprejme takšno zakonodajo, ki bo določala obvezno skupno delovanje policije, organov samoupravne lokalne skupnosti in drugih javnih služb na področju preprečevanja kriminala in drugih oblik deviantnosti.
V preprečevanje kriminala na lokalni ravni pa je treba vključiti tudi civilno družbo. Sodelovanje javnosti v lokalni demokraciji je dvosmeren proces, ki bogati ljudi in omogoča lokalni samoupravi, da se odziva na potrebe občanov in izboljšuje svoje storitve. Ob sodelovanju javnosti se razvija medsebojno zaupanje ter zvišuje kakovost življenja. Sodelovanje prebivalcev je temelj za vse programe v skupnosti. Lokalna samouprava si mora prizadevati za čim obsežnejše vključevanje javnosti v načrtovanje in izvajanje različnih dejavnosti, prav tako tudi specializiranih nevladnih organizacij, ki imajo velik pomen pri izvajanju preventivnih dejavnosti zaradi svojih izkušenj, informacij, poznavanj drugih organizacij in zaradi svoje odprtosti. Državni organi morajo v sodelovanju z organi samoupravne lokalne skupnosti okrepiti sodelovanje na področjih, kot je nadzorovanje sosesk, ki opogumlja državljane, da varujejo svoje premoženje in poskrbijo za lastno varnost ter se postavijo po robu kriminalu. Njihova naloga naj bi bila tudi ta, da v sodelovanju z odgovornimi za načrtovanje in oblikovanje okolja poskrbijo za čiščenje in vzdrževanje sosesk in s tem zmanjšujejo priložnost za vandalizem in različne vrste nereda. Lokalna samouprava naj z javnomnenjskimi raziskavami ugotovi mnenje in potrebe ljudi ter razvija tvorno komunikacijo s prebivalci.
Za preprečevanje in zmanjševanje kriminalitete je nujno razvijati partnerstvo in pobude za sodelovanje z zasebnim sektorjem. Poslovni in trgovski sektor sta ključnega pomena za kakovost življenja vsake skupnosti. Območja z veliko kriminalitete niso zanimiva za poslovna vlaganja, zato zaznave javnosti o razširjenosti kriminalitete vplivajo na gradnjo in poslovne dejavnosti na določenih območjih. Partnerstvo z zasebnim sektorjem pri preventivnih dejavnostih pomembno vpliva na ustvarjanje varnega okolja, pa naj si bodo to nakupovalna ali mestna središča. Pomemben vidik sodelovanja z zasebnim sektorjem pri zmanjšanju kriminalitete in priložnosti za storitev kaznivih dejanj je situacijsko preprečevanje kriminalitete. Najpogostejše metode situacijske preventive, ki jih uporabljajo v Evropi, pa so uporaba videonadzornega sistema, zavarovanje parkirišč in povečana varnost v poslovnih objektih. Na področju javnih in zasebnih dejavnosti prav tako obstajajo različne oblike partnerstva, kot na primer skupno investiranje v preventivne dejavnosti na področju preprečevanja tatvin, vlomov, poškodovanj poslovnih objektov, izboljšanja varnosti v nakupovalnih centrih, ustvarjanja bolj urejenih parkirišč in ulic.
Ekonomski razvoj prav gotovo vpliva na kriminaliteto. Več ko je izdelkov na trgu, večja ko je dnevna poraba različnih dobrin, večja je možnost tatvin. Tehnološke izboljšave v večini primerov povzročijo večjo privlačnost izdelkov za kupce in tudi tatove. Evropske države še niso sprejele enotne politike označevanja različnih izdelkov, na primer avdiovizualne opreme in zabavne elektronike. Tudi v zasebnih in javnih institucijah se ne izvajajo dovolj varnostni ukrepi in se ne uporabljajo dovolj elektronski nadzorni sistemi za zagotavljanje varnejšega poslovanja. Pri načrtovanju mestnega razvoja je treba poleg arhitekturnih komponent upoštevati tudi varnostne vidike. Varnostne standarde je treba upoštevati na območjih, kot so stanovanjska okolja (parkirišča, garažne hiše, zasebne garaže), soseske (velikost, gostota in višina zgradb itd.), individualne gradnje (vrsta vhodov, varnostne naprave) in poslovni objekti.
Omeniti je treba tudi t. i. čezmejno kriminaliteto, ki se delno pojavlja kot posledica delitve Evrope na schengensko in neschengensko območje. Trgovina in izmenjava predmetov, ki izvirajo iz kriminalnih dejavnosti, kot so na primer droge, orožje, avtomobili, alkoholne pijače, ogrožajo varnost državljanov. V ta namen je treba krepiti čezmejno sodelovanje na lokalni in regionalni ravni, zato je treba preseči miselnost in pravne ter administrativne ovire, ki bi preprečevale lokalnim in regionalnim enotam samostojno delovanje na tem področju. Promovirati je treba dvostranske in večstranske pogodbe, na podlagi katerih sodelujejo lokalne in regionalne uprave ter policija. Pri svoji dejavnosti pa naj upoštevajo evropsko konvencijo o čezmejnem sodelovanju med teritorialnimi skupnostmi in upravami. Poslužujejo naj se tudi izmenjave informacij in izkušenj ter pobud evropskih čezmejnih organizacij, ki so članice Zveze evropskih čezmejnih regij. Pri sodelovanju policij sosednjih držav Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Madžarske so velikega pomena sporazumi o čezmejnem policijskem sodelovanju.
Evropsko sodelovanje in mednarodno partnerstvo med vladami, policijami in neodvisnimi agencijami je pri preprečevanju kriminala nujno potrebno. Sodelovanje pa mora temeljiti na izmenjavi in dostopnosti inovativnih in uspešnih načinov reševanja kriminalitete, informacij, uspešnih praks, ter izkušenj različnih držav.

Pri nastajanju gradiva je bila posebna pozornost namenjena objektivnosti pripravljenih vsebin, natančni določitvi obsega obravnavanih problemov, ki se ugotavljajo na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete, in sistematičnemu pristopu, ki za vsak identificiran problem navaja opis konkretnega problema, ugotavlja vzroke za takšno stanje in nakaže možne rešitve. Predvidene rešitve so nadgrajene s postavitvijo cilja, ki ga želimo doseči, iz njega so izpeljane konkretne strategije oziroma programi za uresničitev postavljenega cilja. V okviru vsake strategije oziroma programa so določene ključne dejavnosti in ukrepi, nosilec planiranih dejavnosti in vsi sodelujoči, roki za izvedbo strategije oziroma programa in kar je izjemno pomembno, indikatorji za merjenje uspešnosti izvršenih nalog.
Za opredelitev ključnih problemov na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete se je pri pripravi osnutka resolucije o nacionalnem programu uporabila zgodovinska primerjalna metoda. Že Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete je kot prilogo vsebovala Oceno stanja na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete. Za podlago priprave osnutka resolucije o nacionalnem programu je bila v sodelovanju ministrstev in drugih državnih organov izdelana Aktualna ocena stanja in trendov, ki je analizirala statistično gibanje kriminalitete v Sloveniji za zadnje desetletno obdobje. Nadalje je bila pri pripravi osnutka resolucije o nacionalnem programu uporabljena primerjalna metoda, s katero so bile proučene ureditve štirih tujih nacionalnih strategij oziroma programov za preprečevanje kriminalitete, in sicer španski, finski in švedski nacionalni programi za preprečevanje kriminala ter nacionalna strategija za preprečevanje kriminalitete iz Kanade. Glede na ugotovljene podobnosti med usmeritvami iz Resolucije o preprečevanju in zatiranju kriminalitete in vsebino oziroma ukrepi dveh tujih programov in dveh strategij za preprečevanje kriminalitete so se pri pripravi osnutka resolucije o nacionalnem programu, upoštevale tudi izkušnje štirih držav tako z vidika vsebinskega kot metodološkega pristopa. Podlago za pripravo osnutka resolucije o nacionalnem programu so predstavljali tudi področni resorni programi, načrti in drugi akti, ki so že določali ukrepe in naloge, ki so posredno ali neposredno povezane in lahko vplivajo na preprečevanje kriminalitete. Z uporabo metode funkcionalne analize je bila opravljena identifikacija tipičnih skupin storilcev in žrtev kaznivih dejanj ter izdelan geografski profil kriminalitete v Sloveniji. Izdelana je bila tudi ocena o medinstitucionalnem sodelovanju na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete ter izvrševanja kazenskih sankcij in rehabilitacije storilcev kaznivih dejanj, in sicer po štirih skupinah nosilcev sodelovanja. Prvo skupino tvorijo državni organi, ki so pristojni za odkrivanje kriminalitete, organi pregona in sodni organi, drugo skupino predstavljajo ostali organi državne uprave, tretjo skupino samoupravne lokalne skupnosti in njihovi organi, četrto pa nevladne organizacije.
Kot podlaga za pripravo osnutka resolucije o nacionalnem programu so bili uporabljeni tudi akti in dokumenti Organizacije združenih narodov, Evropske unije in Sveta Evrope.

Na kongresih Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN) o preprečevanju kriminala in obravnavanju storilcev kaznivih dejanj je bilo večkrat poudarjeno, da na kriminal in na storilce kaznivih dejanj ne moremo gledati izključno kot na problem, povezan s kazensko politiko, ker je kriminal tesno povezan z gospodarskimi in družbenimi razmerami v državi. Leta 1991 je Generalna skupščina (v nadaljevanju GS) OZN z Resolucijo št. 46/152 določila mestni, mladoletniški in nasilni kriminal za prednostne naloge na področju preprečevanja kriminala. Leta 1999 so strokovnjaki izdelali prvo različico smernic OZN o preprečevanju kriminala, ki temelji na skupnosti. Leta 2002 je GS OZN z Resolucijo št. 56/261 še bolj poudarila pomen povezovanja preprečevanja kriminala, ki ne dela razlik glede spola in temelji na sodelovanju med vladnimi in civilnimi organizacijami v boju proti diskriminaciji, izključenosti in nasilju. Glavna ciljna skupina te resolucije so mladoletniki. Resolucija Ekonomsko-socialnega odbora (ECOSOC) št. 2005/22 poziva države, vladne in nevladne organizacije k nadaljnjemu razvoju in uresničevanju učinkovitih strategij preprečevanja kriminala na državni, regionalni in lokalni ravni.
Področje preprečevanja mednarodnega terorizma je zajeto v naslednjih konvencijah OZN:
– Konvencija o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj zoper osebe pod zaščito, vštevši diplomatske agente, New York, 14. 12. 1973,
– Mednarodna konvencija proti jemanju talcev, New York, 17. 12. 1979,
– Mednarodna konvencija za zatiranje terorističnih bombnih napadov, New York, 15. 12. 1997,
– Mednarodna konvencija o zatiranju financiranja terorizma, New York, 9. 12. 1999,
– Mednarodna konvencija o zatiranju dejanj jedrskega terorizma (Ministrstvo za pravosodje je pobudo za podpis pripravilo 2005),
– Mednarodna konvencija o zatiranju mednarodnega terorizma (v nastajanju).
Ena izmed pomembnih nalog Sveta Evrope (v nadaljevanju SE) je harmonizacija ukrepov v boju proti kriminalu. Pomembnejši akti SE za razvoj nacionalnih strategij so:
– resolucija št. (78) 62 o mladoletniški delinkvenci in socialnih spremembah,
– priporočilo št. (83) 7 o sodelovanju javnosti v kriminalitetni politiki,
– priporočilo št. (85) 4 o nasilju v družini,
– priporočilo št. (87) 19 o organiziranju preprečevanja kriminalitete,
– priporočilo št. (87) 20 o odzivih družbe na mladoletniški kriminal,
– priporočilo št. (87) 21 o pomoči žrtvam in preprečevanju, da bi ljudje postali žrtve,
– priporočilo št. (90) 2 o socialnih ukrepih proti nasilju v družini,
– priporočilo št. (93) 2 o medicinsko-socialnih vidikih zlorabe otrok,
– priporočilo št. (96) 8 o kriminalitetni politiki v Evropi, ki je v tranziciji,
– priporočilo št. (2000) 20 o vlogi zgodnje psihosocialne intervencije pri preprečevanju kriminalitete,
– konferenca ministrov SE, odgovornih za mladino v Budimpešti z naslovom »Mladi in nasilje« leto 2005.
Eden od številnih dokumentov Sveta Evrope v zvezi s preprečevanjem kriminala je publikacija Preprečevanje kriminalitete v urbanih okoljih – Priročnik za lokalno samoupravo, ki je nastal kot rezultat petih velikih konferenc, ki jih je organizirala Lokalna zbornica Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti (CLRAE) in so obravnavale različne vidike politike preprečevanja kriminalitete v lokalni skupnosti. Priročnik naj bi bil v pomoč pri izvajanju integriranega projekta z naslovom Odzivi na nasilje v vsakodnevnem življenju v demokratični družbi. Ta projekt se je začel leta 2002 in naj bi prispeval k zmanjšanju zaskrbljenosti zaradi nasilja in njegovih učinkov na evropsko družbo.
Pogodba o Evropski uniji (Amsterdamska pogodba) določa, da se preprečevanje kriminala izvaja v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. Kot izhaja iz pogodbe, preprečevanje kriminala zajema organizirani kriminal in ukrepe zoper druge oblike kriminalitete. V 29. členu pogodbe, ki je začela veljati 1. maja 1999, je kot cilj zastavljena visoka stopnja varnosti državljanov na področju svobode, varnosti in pravice, ki bo uresničen s sodelovanjem na področju notranjih zadev in pravosodja v kazenskih zadevah in s preprečevanjem rasizma in ksenofobije ter bojem proti njima.
Evropski svet v Tampereju leta 1999 je med drugim določil, da je treba v boj proti kriminalu vključevati različne vidike preprečevanja kriminala. Poudaril je potrebo po nadaljnjem razvoju nacionalnih programov za preprečevanje kriminala, izmenjavo najboljših praks, vključitev novih programov ter vzpostavitev mreže nacionalnih organov za preprečevanje kriminala. Kot prioritete tega sodelovanja je izpostavil mladinski, mestni in z drogami povezan kriminal.
Maja 2001 je Svet EU sprejel odločitev o ustanovitvi Evropske mreže za preprečevanje kriminala (EUCPN), kar je okrepilo sodelovanje med državami članicami na tem področju. Namen mreže je razvijanje različnih orodij preprečevanja kriminala ter podpora dejavnostim na lokalni in državni ravni. Čeprav zajema vse oblike kriminala, posebno pozornost namenja področju mladinskega kriminala, kriminala v urbanih okoljih in kriminala, povezanega z drogami. Vsaka država članica v mrežo določi največ tri kontaktne točke, od katerih je ena nacionalna kontaktna točka, sestanki mreže morajo biti najmanj enkrat vsakih šest mesecev.
Julija 2002 je Evropska komisija sprejela program za sodelovanje med policijo in pravosodjem v kazenskih zadevah (AGIS), ki je okvirni program za obdobje 2003–2007 in je združil in nadomestil prejšnje programe za zagotavljanje finančne podpore. Njegov cilj je razvijanje območja svobode, varnosti in pravice v Evropi, zlasti področja kazenskega pravosodja in pregona, krepitev sodelovanja v kazenskih zadevah med sodstvi in med organi pregona, zaščita pravic žrtev, spodbujanje pravice do obrambe, vzpostavljanje partnerstev in sodelovanja med javnimi organi in zasebnim sektorjem, preprečevanje in boj proti organiziranemu kriminalu in trgovanju s prepovedanimi drogami. Program namenja pozornost novim metodam družbenega preprečevanja kriminala in možnostim za podporo skupnosti.
Od Evropskega sveta v Tampereju se je politika EU na področju pravosodja in notranjih zadev razvijala v okviru splošnega programa. Pet let kasneje je nastopil čas za nov načrt, ki bi EU omogočil, da gradi na doseženem in se učinkovito sooča z novimi izzivi. V ta namen je Evropski svet novembra 2004 sprejel nov večletni Haaški program za krepitev svobode, varnosti in pravice v EU. Ta odraža ambicije, kot so izražene v Pogodbi o Ustavi za Evropo, podpisani v Rimu 29. oktobra 2004, in pripravlja EU na začetek njene veljavnosti. Cilj Haaškega programa je izboljšati skupne zmogljivosti EU in njenih držav članic med drugim tudi na področju preprečevanja kriminala, boja proti čezmejnemu organiziranemu kriminalu in zatiranju nevarnosti terorizma. Na področju preprečevanja kriminala je treba Evropsko mrežo za preprečevanje kriminala profesionalizirati in okrepiti. Pomembno je, da se pred organiziranim kriminalom z uporabo upravnih in drugih ukrepov zaščitijo javne organizacije kot tudi zasebna podjetja. Bistvenega pomena je sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem.
Če upoštevamo elemente strategije preprečevanja kriminala, Evropska komisija deli kriminalne dogodke v dve skupini. Prvo predstavljajo klasična kazniva dejanja, nasilna dejanja v družini, šoli in na športnih prireditvah ter druga antisocialna obnašanja, ki kot takšna niso kazniva, vendar povzročajo napetost v skupnosti in zmanjšujejo občutek varnosti ljudi. Druga skupina pa je organizirani kriminal, ki obsega tudi mednarodni organizirani kriminal.
Z vidika Evropske komisije pomeni preprečevanje kriminala vsako obliko vzpostavljenega sodelovanja, kakor tudi ad hoc pobud, ki prispevajo k zmanjševanju kriminala. Pri tem je pomembno sodelovanje med posamezniki in organizacijami, ki lahko vplivajo na znižanje kriminala, učinkov kriminala in tveganja ljudi, da postanejo žrtve kriminala. Pri tem je ključnega pomena sodelovanje med predstavniki lokalnih skupnosti, organi pregona in pravosodnimi organi, ustanovami socialnega varstva, organi vzgoje in izobraževanja, različnimi združenji in društvi, industrijskim, bančnim in zasebnim sektorjem, nevladnimi organizacijami, raziskovalnimi in znanstvenimi ustanovami, ključnimi osebami po javnem mnenju ter mediji. Sprejeti ukrepi in napori komisije so usmerjeni na tri osnovna področja, in sicer v:
– zmanjšanje priložnosti za kriminal,
– zmanjšanje socialno-ekonomskih dejavnikov, ki prispevajo k porastu kriminala, in
– osveščanje in zaščita žrtev, vključno s preprečevanjem, da bi ljudje postali žrtve.
Evropska komisija meni, da morajo strategije EU za preprečevanje kriminala enako delovati na ravni nacionalnih preventivnih politik in na ravni EU. Ne morejo pa zamenjati nacionalnih, regionalnih in lokalnih preventivnih politik.
Cilji EU na področju preprečevanja kriminala so:
– zmanjšati priložnosti za kazniva dejanja in povečati verjetnost pregona storilcev kaznivih dejanj,
– zmanjšati priložnost za dobiček, ki izhaja iz kaznivih dejanj,
– zmanjšati učinek dejavnikov okolja, ki povzročijo, da ljudje zaidejo v svet kriminala oziroma da ponovijo kaznivo dejanje,
– zmanjšati nevarnost, da ljudje postanejo žrtve kaznivega dejanja,
– spodbujati in razširjati kulturo spoštovanja zakonov in preprečevanja nasilnih sporov,
– povečati občutek varnosti pri ljudeh,
– spodbujati načelo odgovornega vodenja države, še zlasti glede preprečevanja korupcije,
– preprečevati infiltracijo storilcev kaznivih dejanj v finančno, socialno in politično strukturo.
Upoštevajoč klasične oblike kriminala, so kot prioritete evropske politike preprečevanja kriminala izpostavljene kriminaliteta v urbanih okoljih, otroška in mladoletniška kriminaliteta ter kriminaliteta, povezana z drogami.
V boju proti organiziranemu kriminalu pa je treba izpostaviti tehnološki razvoj, ilegalno trgovino z drogami, trgovino z ljudmi, izkoriščanje žensk, spolno nadlegovanje otrok, ponarejanje denarja ter finančni kriminal.

Urbana kriminaliteta se pojavlja kot posledica značilnosti urbanega okolja in njene dinamike. Kriminaliteta v urbanih okoljih je vedno bolj zaskrbljujoča, saj statistični podatki kažejo, da je ravno v mestih največ kaznivih dejanj in drugih varnostnih problemov. Splošno je sprejeto mnenje, da so glavni vzroki kriminalitete v urbanih okoljih, ki povečujejo možnost za kriminaliteto: zmanjšanje moči družbenega nadzora, socialna prikrajšanost in izključevanje, neprimerna gradnja, družinski problemi, kriza identitete, izguba povezanosti ljudi v soseskah in še nekateri drugi vzroki. V širšem smislu pa na kriminaliteto in varnostne probleme v urbanih okoljih vplivajo tudi določene strukturalne in politične spremembe v zadnjih petnajstih letih, tako v Sloveniji kot v Evropi, ki so povzročile povečano gibanje kriminalitete. Tukaj mislimo predvsem na begunska in druga populacijska gibanja, kazniva dejanja, povezana z drogo, ilegalni prevozi migrantov ter preprodaja orožja. Posledica tega pa je dejstvo, da se slabša kakovost življenja v mestih, saj je subjektivni občutek ogroženosti vedno večji. Nekateri varnostni problemi, kot so vlomi v stanovanja, tatvine vozil, različne oblike nasilja, ki so povezane z drogo in alkoholom, hrup, vandalizem, problemi mladih, nasilje v družini idr., dosegajo že zaskrbljujoče razsežnosti. Zaradi tega je treba posvetiti večjo pozornost zlasti preprečevanju kriminalitete v urbanih okoljih. Pravica do varnega življenja in dela v mestih je tudi ena od temeljnih pravic v dokumentih o človekovih pravicah (Evropska konvencija o človekovih pravicah, Svet Evrope, 1950), ki jo je vsekakor treba zagotavljati. Evropske izkušnje kažejo, da smo lahko najbolj učinkoviti pri tem s preprečevanjem, vendar preprečevanje kriminalitete v urbanih okoljih spremljajo številni problemi, ki so največkrat povezani z organiziranostjo, delitvijo odgovornosti ter pristojnosti na državni, regionalni in lokalni ravni.

– neučinkovita socialna politika v mestih,
– neučinkovita politika ali odsotnost politike dela z mladimi v urbanih okoljih,
– nefleksibilna organizacija policije za reševanje varnostnih problemov v urbanih okoljih,
– pomanjkanje partnerskega sodelovanja med različnimi subjekti samoupravne lokalne skupnosti, kar je odraz neupoštevanja dejstev, da je reševanje varnostnih problemov v urbanih okoljih kompleksen proces, ki zahteva sodelovanje številnih institucij in državljanov po načelu partnerskega sodelovanja,
– centralizirani državni organi.

– delovanje državnih organov, ki izvajajo svoje naloge na lokalni ravni, je treba približati lokalnim organom;
– zagotoviti partnersko sodelovanje na ravni mestnih občin, in sicer tako, da se ustanovi formalno telo, ki bo koordiniralo, nadziralo in spremljalo delo različnih subjektov (državnih organov, agencij, podjetij, nevladnih organizacij, društev in posameznikov) pri preprečevanju kriminalitete in zagotavljanju varnosti v urbanih okoljih. V okviru ustanavljanja formalnih teles pa je treba opredeliti naloge telesa ter izdelati sistem financiranja, nadziranja in spremljanja;
– večjo pozornost je treba nameniti analizam in študijam o kriminalnih gibanjih v urbanih okoljih ter na podlagi rezultatov izdelati projekte ter načrte, ki bodo opredeljevali naravo in vrsto kriminala, ki ga bodo preprečevali, ter cilje in predloge za dejavnosti; projekti morajo biti dolgoročno naravnani, tako da bodo presegali mandate lokalnih politikov. Prav tako morajo biti proaktivni, kar pomeni, da morajo odpravljati vzroke in situacije, ki vodijo k nastajanju kriminalitete in drugih varnostnih problemov, ne pa samo k reševanju problema, ki se je že pojavil v vsej svoji razsežnosti;
– organi lokalne skupnosti morajo spodbujati vrnitev ljudi v mestna središča, zagotavljati dejavnosti v zapuščenih ulicah, preprečevati zbiranje prestopnikov na enem mestu in omogočati vključevanje vseh družbenih skupin v dinamiko mestnega življenja;
– oblikovati je treba primerno politiko proti kulturi nasilja in proti vsem vrstam neenakosti;
– krepiti je treba mehanizme neformalnega družbenega nadzorstva;
– izvajati je treba takšno socialno in ekonomsko politiko v urbanih okoljih, ki bo spodbujala družinsko življenje, razvijala identiteto skupnosti, preprečevala odtujevanje in nesodelovanje med ljudmi, zmanjševala občutek vseh oblik negotovosti in ogroženosti ter odpravljala brezposelnost;
– organi samoupravne lokalne skupnosti morajo poskrbeti za zadostno število objektov za preživljanje prostega časa;
– organi lokalne skupnosti morajo izboljšati dostop do športa in športnih objektov vsem, ne glede na socialni izvor, ekonomski položaj in prihodke; v okviru tega je treba zagotoviti, da bodo športni objekti vključeni v lokalno skupnost na ta način, da se bodo ljudje z njimi poistovetili, pri čemer se bo razvijal občutek za lastnino in tako zmanjšali vandalizem in druge vrste prestopništva;
– organi samoupravne lokalne skupnosti morajo nameniti večjo pozornost mladim v soseskah, promovirati njihovo vključevanje v prosocialne dejavnosti in zagotoviti njihovo sodelovanje; v okviru tega naj vzpostavijo pristen dialog z njimi, jih poslušajo in upoštevajo njihova mnenja pri odločitvah, ki se nanašajo nanje, ter jih obravnavajo kot partnerje; zagotovijo naj tudi finančno podporo za njihove pobude, kot so na primer ustanavljanje lokalnih forumov, društev itd.

Zmanjšanje kriminalitete v urbanih okoljih.
 
4.1.4.1 Strategija/program – skrb za varno okolje v prostorskih aktih
Pri pripravi prostorskih aktov je treba ustrezno pozornost nameniti tudi skrbi za varnost.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) pri pripravi zakonov in podzakonskih predpisov s področja prostorskega, urbanističnega in arhitektonskega načrtovanja, kakor tudi pri izvajanju nadzora nad prostorskimi akti samoupravnih lokalnih skupnosti, je treba upoštevati tudi varnostne kriterije,
b) spodbujanje sodelovanja samoupravnih lokalnih skupnosti, lastnikov poslovnih prostorov in zasebnovarnostnih družb za postavitev videonadzornega sistema na problematičnih območjih,
c) dejavno vključevanje organov samoupravne lokalne skupnosti in drugih subjektov pri izvajanju tehničnih, gradbenih in drugih ukrepih za varnost v že obstoječih stanovanjskih in poslovnih zgradbah ter soseskah.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za okolje in prostor
Sodelujoči: Služba vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko
Ministrstvo za notranje zadeve
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za šolstvo in šport
Samoupravne lokalne skupnosti
Družbe za zasebno varovanje
Rok za izvedbo
2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) število urbanističnih ukrepov, povezanih z gradnjo varnih stanovanjskih in poslovnih sosesk,
b) število preventivnih in represivnih ukrepov, povezanih z varnostjo obstoječih stanovanjskih in poslovnih sosesk,
c) zmanjšanje števila vseh kaznivih dejanj,
d) povečan občutek varnosti.
 
4.1.4.2 Strategija/program – socialno delo v urbanih okoljih
Priprava programa socialnega dela v urbanih okoljih za preprečevanje kriminala.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) analiza gibanja kriminalitete v urbanih okoljih v Sloveniji,
b) v okviru določb Zakona o državni upravi in podzakonskih predpisov izdelati predlog dekoncentracije vseh tistih ministrstev in organov v sestavi, katerih službe se na lokalni ravni zaradi organiziranosti svojega dela ne morejo prilagajati interesom in potrebam prebivalcev samoupravne lokalne skupnosti.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za javno upravo
Sodelujoči: Ministrstvo za notranje zadeve
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za kulturo
Raziskovalne institucije
Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko
Rok za izvedbo
2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) zmanjšanje urbane kriminalitete,
b) analiza gibanja kriminalitete in padec števila kaznih dejanj ali prekrškov,
c) število dekoncentracijskih ukrepov.
 
4.1.4.3 Strategija/program – kultura nenasilja
Izdelava programa promoviranja kulture nenasilja in enakosti v urbanih okoljih.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) analiza vzrokov za nasilno obnašanje ljudi v urbanih okoljih,
b) izdelava načrta in identifikacija subjektov, ki bodo izvajali program na državni, regionalni in lokalni ravni.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Služba vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko
Sodelujoči: Ministrstvo za notranje zadeve
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za kulturo
Raziskovalne institucije
Rok za izvedbo
2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) analiza,
b) izdelan načrt izvajanja programov na regionalni in državni ravni.

Premoženjska kriminaliteta zajema različna kazniva dejanja zoper premoženje, kot so tatvine, vlomi, poškodovanja tuje stvari, drzne in roparske tatvine, ropi, goljufije in tatvine motornih vozil. Gre za največjo skupino kaznivih dejanj, ki jih evidentira in obravnava policija (okoli 80%), zato vsaka sprememba v načinu beleženja, pripravljenosti prijavljanja (temno polje) v kazenskopravni ureditvi in politiki pregona pomembno vpliva na stanje in gibanje kriminalitete v celoti. Prav tako gre za skupino kaznivih dejanj, katerih preiskanost, kot eden izmed temeljnih pokazateljev uspešnosti dela policije, je nizka, in v največji meri vpliva na oceno uspešnosti delovanja policije in posredno tudi na oceno uspešnosti državnih tožilstev in sodišč. Hkrati pa so to dejanja, ki poleg nasilnih in spolnih deliktov najbolj prizadenejo državljane in jim zmanjšujejo občutek varnosti. Premoženjska kriminaliteta in kriminaliteta nasploh sta problem urbanih naselij. V urbanih naseljih je bilo v zadnjih petih letih evidentranih 75,4% vse kriminalitete. Zadnjih deset let (razen leta 2005) se je delež premoženjskih kaznivih dejanj povečeval. Ne glede na zmanjšanje premoženjske kriminalitete v letu 2005, se bo, upoštevajoč geografski položaj Republike Slovenije, socialno-ekonomsko stanje v naši državi in predvsem v državah, ki so nastale ob razpadu nekdanjih Jugoslavije in Sovjetske zveze, razmahu migracijskih tokov, širitvi EU, ogroženost s tovrstno kriminaliteto še povečevala. Zaskrbljujoče je dejstvo, da so storilci premoženjskih kaznivih dejanj vse bolj nasilni (uporaba orožja in drugih nevarnih predmetov pri izvršitvi kaznivih dejanj) in da za dosego svojih ciljev ne izbirajo sredstev. Poleg uslužbencev v bankah, poštah, menjalnicah in prodajalnah so potencialne žrtve lahko tudi stranke, mimoidoči, uslužbenci podjetij za zasebno varovanje in nenazadnje tudi policisti. Republika Slovenija je postala s prevzemom skupne evropske valute zanimiva destinacija tudi za organizirane kriminalne združbe, predvsem za izvrševanje ropov v denarnih ustanovah (banke, pošte, hranilnice), ogrožanje prevozov gotovine ter prevare na bančnih avtomatih.
Za storilce premoženjskih kaznivih dejanj je značilna velika mobilnost, kar ima večji učinek zaradi velikosti naše države. To je opazno predvsem pri tatvinah motornih vozil, saj tatovi ukradena vozila lahko v kratkem času »izvozijo« iz države.

Vzroki za povečevanje premoženjske kriminalitete so naslednji:
– brezposelnost kot posledica spremembe družbenoekonomskega sistema in uveljavljanja trga kot regulatorja ponudbe in povpraševanja, odprtost trga, zmanjševanje stroškov dela in posledično povečevanja števila brezposelnih;
– negotova prihodnost mlajših generacij pri iskanju prve zaposlitve in večja konkurenca med iskalci zaposlitve, to bo zlasti izrazito po popolnem odprtju trga dela;
– povečevanje deleža evidentiranih in neevidentiranih odvisnikov od prepovedanih drog kot storilcev premoženjskih kaznivih dejanj;
– lahka dostopnost do prepovedanih drog;
– premajhna skrb fizičnih in pravnih oseb za premoženje, ker še vedno prevladuje zakoreninjena miselnost, da so zgolj država in njeni organi odgovorni za varovanje premoženja;
– postopno odpravljanje mejne kontrole v okviru EU in možnost, da storilci premoženjske kriminalitete zaradi majhnosti naše države v najkrajšem času zapustijo ozemlje;
– dolgotrajnost sodnih postopkov, previsoki dokazni standardi za kazniva dejanja z majhno premoženjsko škodo in s tem izničenje generalne prevencije, saj prepozen odziv države in državnih organov ustvarja miselnost, da se izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj izplača;
– premajhna strokovnost gospodarskih družb za varovanje premoženja.

– opraviti je treba temeljito analizo premoženjske kriminalitete za ugotovitev najpogostejših vzrokov za njeno povečanje, dejavnikov, ki najbolj vplivajo na nenehno povečevanje te kriminalitete in ukrepov za njeno postopno omejevanje;
– v vzgojnih institucijah (osnovne in srednje šole) je treba učence, dijake in njihove starše na primeren način poučiti, da je varnost dobrina, ki jo sicer zagotavlja država s svojimi organi, vendar lahko vsak posameznik pomembno prispeva, da ne bo postal žrtev premoženjske kriminalitete;
– z zmanjševanjem ponudbe prepovedanih drog bi zmanjšali število odvisnikov – potencialnih izvrševalcev premoženjske kriminalitete;
– pomemben delež osumljenih storilcev predstavljajo mladoletniki in otroci, ki za svoja dejanja niso kazenskopravno odgovorni; s pravočasnim seznanjanjem s posledicami in vključevanjem centrov za socialno delo, šolskih svetovalnih služb in obveščanjem staršev bi zmanjšali delež otrok in mladoletnikov kot storilcev kaznivih dejanj in s tem tudi skupno število kaznivih dejanj;
– vloga lokalnih skupnosti pri odpravljanju kriminogenih dejavnikov mora biti dejavnejša, prisotnost ter vidnost policije na kritičnih mestih pa pogostejša;
– povečati je treba odgovornost in strokovnost gospodarskih družb za varovanje premoženja in animirati gospodarske družbe, da za varnost premoženja in zaposlenih namenjajo več sredstev;
– kazniva dejanja, kjer je posledica majhna premoženjska korist, se morajo reševati v skrajšanem postopku oziroma jih prekvalificirati v prekršek, kot družbi in posamezniku manj nevarno obliko kaznivega ravnanja; s tem bi se znižali dokazni standardi, sodno varstvo pa bi bilo vseeno zagotovljeno;
– dosledno izvrševanje Programa boja proti revščini in socialni izključenosti ter Nacionalnega akcijskega načrta o socialnem vključevanju.

Postopno zmanjševanje števila premoženjskih kaznivih dejanj, povečanje občutka varnosti in zadovoljstva državljanov z delom policije in drugih državnih organov, zmanjševanje priložnosti za izvrševanje premoženjske kriminalitete in zmanjšanje škode ter povečevanje možnosti za prvo zaposlitev, predvsem iskalcev prve zaposlitve.
 
4.2.4.1 Strategija/program – omejevanje premoženjske kriminalitete
Izdelava strategije za omejevanje premoženjske kriminalitete.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Izdelati je treba analizo premoženjske kriminalitete, s katero se bodo ugotovili najpogostejši dejavniki, ki najbolj vplivajo na stalno povečevanje te kriminalitete, in s sprejeto strategijo predvideti ukrepe za omejevanje.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Sodelujoči: Raziskovalne institucije
Rok za izvedbo
2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) izdelana strategija,
b) zmanjševanje števila kaznivih dejanj premoženjske kriminalitete.
 
4.2.4.2 Strategija/program – standardi varovanja
Izdelava standardov za varovanje v gospodarskih družbah ter državnih organih in organih lokalnih skupnosti.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Ustvarjanje okoliščin za večjo uporabo oblik fizičnega in tehničnega varovanja v gospodarskih družbah ter državnih organih in organih lokalnih skupnosti.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve
Sodelujoči: Ministrstvo za gospodarstvo
Ministrstvo za javno upravo
Slovensko zavarovalno združenje
Zbornica Republike Slovenije za zasebno varovanje
Rok za izvedbo
2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Povečanje števila objektov, ki uporabljajo fizično in tehnično varovanje.

Gospodarska kriminaliteta je pojav, ki se stalno kvantitativno in kvalitativno spreminja. Njene pojavne oblike so odvisne od družbenega in gospodarskega sistema, v katerem se pojavljajo, veljavne zakonodaje, razvoja novih tehnologij in drugih dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje. Značilnost gospodarske kriminalitete je ne glede na okolje, v katerem se pojavlja, precejšnje t. i. temno polje, saj posledice tovrstnih kaznivih dejanj največkrat niso neposredno vidne, še zlasti pri kaznivih dejanjih, pri katerih oškodovanec ni fizična ali pravna oseba, ampak država. Zaradi njene specifičnosti je gospodarsko kriminaliteto težko odkriti, preiskovati in sankcionirati. Obseg odkrite gospodarske kriminalitete je tako odvisen od sposobnosti in zmožnosti organov odkrivanja, zakonodaje, pripravljenosti oškodovancev in drugih za prijavljanje kaznivih dejanj, interesov nosilcev oblasti itd. Delež škode, povzročene z gospodarsko kriminaliteto, dosega v povprečju 50–60% vse škode, povzročene s kaznivimi dejanji.
Dokončanje lastninjenja družbenega in državnega premoženja, spreminjanje vloge države na gospodarskem področju in začetek delovanja integralnega in globalnega trga bo prinesel nove možnosti za razraščanje sodobne gospodarske kriminalitete. Poleg porasta t.i. tradicionalnih gospodarskih kaznivih dejanj pričakujemo tudi porast organizirane gospodarske kriminalitete in kaznivih dejanj na škodo proračunskih in subvencijskih sredstev.
Delež pravnomočno obsojenih za gospodarska kazniva dejanja je zelo majhen, pa še v teh redkih primerih sodišča izrekajo večinoma pogojne kazni, čeprav bi bila za gospodarska kazniva dejanja bolj učinkovita denarna ali zaporna kazen. Mnogo kazenskih postopkov se zaradi različnih razlogov ne zaključi ali pa potekajo nerazumljivo dolgo.
Tudi korupcijska kazniva dejanja spadajo med gospodarsko kriminaliteto. V Republiki Sloveniji je bila na področju preprečevanja korupcije in ozaveščanja javnosti sprejeta Resolucija o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 85/04).
Uradni statistični podatki kažejo, da korupcijska kazniva dejanja pri nas niso posebej pereč problem, saj je policija v zadnjih petih letih na leto podala na tožilstva kazenske ovadbe za povprečno 37 kaznivih dejanj s področja korupcije, vendar javnomnenjske raziskave in tuje raziskave kažejo, da je temu problemu treba nameniti več pozornosti.
Na področju gospodarske kriminalitete je bila sprejeta Strategija obvladovanja gospodarske kriminalitete v Republiki Sloveniji, v kateri so določeni strateški cilji in programi za uspešno in učinkovito obvladovanje gospodarske kriminalitete.

V Republiki Sloveniji je bilo v zadnjem obdobju ustanovljenih več institucij in organov za nadzor gospodarskega poslovanja. S tem je prišlo do razpršenosti pooblastil in informacijske blokade med organi. Problem je tudi premalo ali neustreznost pooblastil nekaterih organov. Že nekaj let se v enotah za preiskovanje gospodarske kriminalitete v policiji pojavlja visoka kadrovska fluktuacija, katere posledica je slabšanje kadrovske strukture z vidika izkušenosti in usposobljenosti za preiskovanje kompleksne gospodarske kriminalitete. Povprečna stopnja fluktuacije gospodarskih kriminalistov je bila v obdobju od 1992 do 1997 12,6%. Leta 1998 je ta znašala 13,3%, leta 1999 16,8%, leta 2000 15,0% in leta 2001 18,6%. V letu 2006 je zasedenost delovnih mest v enotah za preiskovanje gospodarske kriminalitete 83,8%. Od 167 sistemiziranih delovnih mest je zasedenih 140. Problem se kaže v pomanjkljivih delovnih izkušnjah, saj ima od 140 kriminalistov le 65 kriminalistov pet ali več let delovnih izkušenj na področju preiskovanja gospodarske kriminalitete. Gospodarski kriminalisti se vsako leto usposabljajo na dnevih gospodarskih kriminalistov. V obdobju od 2001 do 2006 sta bili letno izvedeni povprečno po dve enodnevni usposabljanji za različno problematiko. Poseben problem je pomanjkanje ekonomskih znanj pri tožilcih in sodnikih, zaradi česar se gospodarskih zadev ne lotevajo radi.

Izboljšati je treba medsebojno koordinacijo med institucijami, katerih delovno področje je gospodarska kriminaliteta. Z zakonodajo je treba zagotoviti ustrezna pooblastila predvsem carinski in davčni službi za učinkovitejše odkrivanje in preiskovanje gospodarske kriminalitete. Na tožilstvih je treba vključevati strokovne sodelavce, ki imajo ekonomska znanja, in specializirati delo sodnikov z ustanavljanjem gospodarskih kazenskih oddelkov na večjih sodiščih. Zmanjšati je treba kadrovsko fluktuacijo v policiji in zagotoviti večjo strokovnost.

Povečanje medsebojnega sodelovanja pri odkrivanju in sankcioniranju gospodarskih kaznivih dejanj, izboljšanje učinkovitosti odkrivanja, pregona in sankcioniranja gospodarske kriminalitete ter pospešitev kazenskih postopkov.
 
4.3.4.1 Strategija/program – sprememba zakonodaje
Pripravijo se zakonske spremembe za širitev pooblastil za preiskovanje gospodarske kriminalitete na druge nadzorne institucije.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Z dopolnitvijo kazenske zakonodaje se zagotovijo ustrezna pooblastila carinski in davčni službi za učinkovitejše odkrivanje in preiskovanje gospodarske kriminalitete
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
Sodelujoči: MF – Carinska uprava RS,
MF – Davčna uprava RS,
Vrhovno državno tožilstvo RS, MNZ – Policija,
MF – Urad RS za preprečevanje pranja denarja,
MF – Urad za nadzor proračuna in druge institucije,
Agencija za trg vrednostnih papirjev.
Rok za izvedbo
2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Spremenjena zakonodaja
 
4.3.4.2 Strategija/program – multidisciplinarne skupine
Pripraviti je treba standarde za ustanavljanje multidisciplinarnih skupin.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Standardizirati ustanavljanje multidisciplinarnih skupin za odkrivanje in preiskovanje obsežnejših in zahtevnejših kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Sodelujoči: Vrhovno državno tožilstvo RS,
MF – Carinska uprava RS,
MF – Davčna uprava RS,
MF – Urad RS za preprečevanje pranja denarja,
MF – Urad za nadzor proračuna in druge institucije,
Agencija za trg vrednostnih papirjev.
Rok za izvedbo
2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) pripravljeni standardi,
b) število ustanovljenih multidisciplinarnih skupin.
 
4.3.4.3 Strategija/program – izboljšanje kadrovske strukture
V policiji je treba znižati kadrovsko fluktuacijo in izboljšati kadrovsko strukturo.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Sprememba sistemizacije, motivacijski dejavniki.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Policija
Sodelujoči: Ministrstvo za notranje zadeve
Rok za izvedbo
2007
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Zmanjšana kadrovska fluktuacija in večje delovne izkušnje.
 
4.3.4.4 Strategija/program – izvedba usposabljanja
Carinsko in davčno službo se usposobi za učinkovito izvajanje novih nalog in pooblastil.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Izvedba usposabljanja za delavce carinske in davčne službe.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: MF – Carinska uprava RS in MF – Davčna uprava RS
Sodelujoči: Ministrstvo za notranje zadeve – Policija,
Državno tožilstvo RS.
Rok za izvedbo
2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Število izvedenih usposabljanj in število usposobljenih delavcev.

Dogajanja v okviru čezmejne organizirane kriminalitete v Sloveniji zaznamuje predvsem njen geografski položaj z neposredno izpostavljenostjo tako imenovani »balkanski poti«, vzdolž katere domače in tuje organizirane kriminalne združbe izvršujejo kazniva dejanja predvsem v povezavi z nedovoljeno trgovino s prepovedanimi drogami, trgovino z ljudmi, tihotapstvom ljudi, orožja in visoko obdavčljivega blaga. Poleg tradicionalnih kaznivih dejanj čezmejne organizirane kriminalitete ugotavljamo tudi pojavne oblike organiziranega gospodarskega (pranje denarja, korupcija), splošnega in računalniškega kriminala. Pomembno obliko boja proti organiziranemu kriminalu, drugim hujšim kaznivim dejanjem in terorizmu predstavlja kriminalistična obveščevalna dejavnost. Gre za proces zbiranja, vrednotenja, primerjanja, analiziranja in posredovanja podatkov, na podlagi katerega poteka odločanje in načrtovanje policijskih dejavnosti. Skupina strokovnjakov Sveta EU, ki je v začetku leta 2006 ocenjevala Slovenijo na področju izmenjave informacij in kriminalističnih obveščevalnih podatkov z Europolom in državami članicami oziroma med državami članicami, je ugotovila, da slovenska policija nima vzpostavljenega koncepta policijskega dela na podlagi kriminalističnih obveščevalnih podatkov, ki bi omogočal proaktiven pristop ter načrtovanje in določanje prednostnih nalog v boju proti kriminalu (Poročilo o Sloveniji SN 1378/1/06 REV 1, Bruselj, 13. 3. 2006).

– prenizka stopnja zavedanja o vlogi in pomenu kriminalistične obveščevalne dejavnosti,
– premajhna povezanost državne in regionalne ravni na področju kriminalistične obveščevalne analitike,
– pomanjkanje ustreznih analitičnih orodij,
– kadrovska problematika.

Centralizirati kriminalistični obveščevalni proces, ki bo zagotovil identifikacijo organiziranih kriminalnih združb, njenih članov ter omogočil določitev kratkoročnih in dolgoročnih ciljev na področju boja proti hujšim in organiziranim oblikam organizirane kriminalitete.

Z načrtnim in sistematičnim zbiranjem, vrednotenjem, analiziranjem in posredovanjem kriminalističnih obveščevalnih podatkov o delovanju hudodelskih združb in njihovih članov v Sloveniji in vzdolž »balkanske poti«, zagotoviti možnosti za uspešno odkrivanje in pregon čezmejne organizirane kriminalitete in drugih hujših kaznivih dejanj v Sloveniji, državah EU in zahodnega Balkana.
 
4.4.4.1 Strategija/program – okrepitev kriminalistične obveščevalne dejavnosti
Razviti koncept policijskega dela, ki bo temeljil na kriminalistični obveščevalni dejavnosti in okrepiti zmogljivosti kriminalistične obveščevalne analitike v okviru policije.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) centralizacija kriminalističnega obveščevalnega procesa,
b) vzpostavitev centralnega podatkovnega skladišča, v katerem bodo podatki o obstoju in delovanju organiziranih kriminalnih združb v skladu z Europolovo opredelitvijo organizirane kriminalitete; v kombinaciji z ustreznimi analitičnimi orodji bo služilo za podporo policijskemu odločanju,
c) na podlagi kriminalističnega obveščevalnega procesa identificirati tiste kriminalne združbe, ki zahtevajo prioritetno in kompleksno obravnavo ne glede na vrsto kaznivih dejanj – subjektni princip.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Sodelujoči: Ministrstvo za finance
Vrhovno državno tožilstvo
SOVA
Ministrstvo za obrambo – OVS
Rok za izvedbo
a) 2008
b) 2008
c) 2007–2011
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) vzpostavljen koncept policijskega dela na podlagi kriminalistične obveščevalne dejavnosti,
b) izdelane strateške in operativne analize, ki omogočajo določitev prioritet ter načrtovanje in usmerjanje policijskih preiskav,
c) število identificiranih organiziranih kriminalnih združb, število ovadenih članov združb in število uvedenih prikritih preiskovalnih metod.

Prepovedane droge so zelo kompleksen družbeni problem, saj generirajo druge oblike socialne patologije in kriminalitete (nasilje v družini, klasična kriminaliteta, prometna varnost, varnost javnega reda in miru itd.). Raziskave in podatki kažejo, da problematika prepovedanih drog v slovenskem prostoru narašča, in sicer se povečuje število uporabnikov in število kaznivih dejanj, ki jih storijo uživalci. Delež evidentiranih uživalcev prepovedanih drog v centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki so bili ovadeni zaradi premoženjskega kaznivega dejanja, znaša približno 40%. (Analizo je opravil Inštitut za varovanje zdravja v decembru 2005.) Povečala se je ponudba prepovedanih drog mladoletnikom v neposredni bližini vzgojno-izobraževalnih ustanov in drugih objektov, kjer se zadržujejo pretežno mladoletniki.

Neustrezna kazenska zakonodaja za storilce premoženjskih kaznivih dejanj, ki so hkrati uživalci/uporabniki prepovedanih drog. Z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj si namreč zagotavljajo finančna in materialna sredstva za nabavo prepovedanih drog.

– preučiti možnosti za alternativne oblike kaznovanja – uvedba nadomestnih kazni zapora za pravnomočno obsojene storilce premoženjskih kaznivih dejanj, ki so hkrati tudi uporabniki prepovedanih drog in so si z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj zagotavljali finančna sredstva za nabavo prepovedanih drog,
– odpraviti vzroke za sekundarno kriminaliteto (izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj), tako da se uživalce/uporabnike prepovedanih drog, ki so hkrati storilci takih sekundarnih kaznivih dejanj, obvezno vključi v ustrezne programe obravnave oziroma zdravljenja v kombinaciji z javnimi deli namesto klasične zaporne kazni,
– preučiti možnosti za določitev strožjih kazni za storilce kaznivih dejanj, ki ponujajo v prodajo prepovedane droge mladoletnikom in v okolici vzgojno-izobraževalnih ustanov,
– preučiti možnosti za spremembo Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami zaradi določitve mejne količine prepovedane droge za lastno uporabo in količine prepovedane droge, ki se ne more več šteti za lastno uporabo.

Zmanjšati število uživalcev prepovedanih drog in zmanjšati število kaznivih dejanj, ki jih storijo uživalci prepovedanih drog. Zmanjšati ponudbo prepovedanih drog mladoletnikom.
Povečati število obravnavanih uporabnikov prepovedanih drog v zdravstvenih ustanovah, terapevtskih skupnostih in komunah ter drugih socialnih programih.
 
4.5.4.1 Strategija/program – sprememba zakonodaje
Preučiti možnosti rehabilitacije uživalcev prepovedanih drog z njihovo vključitvijo v obvezne programe zdravljenja oziroma programe zdravljenja v kombinaciji z javnimi deli namesto običajne zaporne kazni za izvršena kazniva dejanja, s katerimi si uživalci prepovedanih drog zagotavljajo finančna sredstva za nakup prepovedanih drog. Uvedba strožjih kazni za storilce kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in omogočanja njihovega uživanja.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) sprememba Kazenskega zakonika,
b) sprememba Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij,
c) sprememba Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami v smislu določitve mejnih količin prepovedanih drog za lastno uporabo.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec pri a: Ministrstvo za pravosodje
Nosilec pri b: Ministrstvo za pravosodje
Nosilec pri c: Ministrstvo za zdravje
Sodelujoči: a, b, c: Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za pravosodje
Ministrstvo za notranje zadeve
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Nevladne organizacije
Rok za izvedbo
a) 2010
b) 2010
c) 2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) spremenjen KZ R Slovenije,
b) spremenjen Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij,
c) spremenjen Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami,
d) zmanjšanje števila uživalcev prepovedanih drog,
e) zmanjšanje sekundarne (oskrbovalne) kriminalitete,
f) zmanjšanje ponudbe prepovedanih drog.

Uradne statistike ne kažejo naraščanja mladoletniškega nasilja, ki je dolgoročno v vsaki družbi pomemben dejavnik občutka ogroženosti vseh struktur prebivalstva, posebno pa mladoletnikov. Viktimizacijske študije so pokazale, da je neprijavljenih kaznivih dejanj zelo veliko, tako ostane kar 80% kaznivih dejanj z elementi nasilja neprijavljenih. To gotovo velja tudi za področje mladoletniškega nasilja, ki smo mu priča v šolah, v prostem času in tudi v okviru družine.

Družina kot osnovna socialna skupina, šola in socialno okolje naredijo premalo pri posredovanju ustreznih vedenjskih vzorcev ter moralnih in družbenih vrednot mladoletnikom v času odraščanja. Zaradi razpršenih pristojnosti med različnimi organi na področju zagotavljanja dobrobiti mladoletnikov, predvsem pri preprečevanju, odkrivanju in razreševanju mladoletniškega nasilja dejavnost ni dovolj pregledna, koordinirana in je zato premalo učinkovita. Skrb za otrokove koristi, predvsem v primerih, ko družinsko okolje ni primerno za njegovo rast in razvoj, je v pristojnosti socialnovarstvenih ustanov, ki pa ne delujejo zadovoljivo in v smeri celostnega reševanja problema nasilja. Preživljanje prostega časa mladoletnikov je sistemsko še vedno nezadovoljivo organizirano in kakovostno neusmerjeno, zato so mladostniki pogosto prepuščeni ulici in sami iščejo poti svojega razvoja in uveljavljanja.

Veščine nenasilne komunikacije in nenasilnega reševanja problemov in konfliktov morajo predstavljati vsebino vseživljenjskega institucionaliziranega izobraževalnega procesa. Posamezne primere nasilnih ravnanj mladoletnikov je treba reševati z vidika koristi mladoletnika in celotne družine, pri čemer se morajo v proces reševanja vključevati vse pristojne ustanove. Mladoletnikom je treba zagotoviti dejavno preživljanje prostega časa ter prost dostop do kapacitet za športne in družabne aktivnosti.

Zmanjšanje števila nasilnih dejanj mladoletnikov. Prepoznavanje in nična toleranca do nasilnih dejanj v družini, šoli, socialnem okolju in njihovo skupno reševanje. Usklajeno delovanje različnih institucij pri izobraževanju zaposlenih v izobraževalnih ustanovah in staršev ter mladoletnikov za prepoznavanje in reševanje nasilnih dejanj.
 
4.6.4.1 Strategija/program – izobraževanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju
Priprava in izvajanje programov v okviru nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev in drugih zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Priprava ter vključevanje programov v letni program nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev in drugih zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za šolstvo in šport
Sodelujoči: Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za notranje zadeve
Nevladne organizacije
Rok za izvedbo
Priprava programa, konec 2008
Izvajanje 2008–2011
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Število izvedenih programov in število vključenih strokovnih delavcev in drugih zaposlenih.
 
4.6.4.2 Strategija/program – usposabljanje staršev
Priprava programov usposabljanja za starše učencev in dijakov za prepoznavanje nasilja in nenasilnega reševanja konfliktov.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Priprava in izvajanje programov usposabljanja staršev učencev in dijakov.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za šolstvo in šport
Sodelujoči: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Nevladne organizacije
Rok za izvedbo
Priprava programa, konec 2008
Izvajanje 2008–2011
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Število izvedenih programov, število staršev, vključenih v programe.
 
4.6.4.3 Strategija/program – usposabljanje mladoletnikov
Vključevanje vsebin in dejavnosti, ki prispevajo k prosocialnemu vedenju otrok in mladostnikov v kurikule osnovnih in srednjih šol za nenasilno reševanje problemov in konfliktov.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Pregled kurikulov in priprava predlogov vključevanja vsebin in dejavnosti.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za šolstvo in šport
Sodelujoči: Strokovni svet za splošno izobraževanje
Strokovni svet za strokovno in poklicno izobraževanje
Strokovni svet za izobraževanje odraslih
Rok za izvedbo
konec 2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) vključenost vsebin v kurikule osnovnih in srednjih šol,
b) število pregledanih programov.
 
4.6.4.4 Strategija/program – preživljanje prostega časa mladoletnikov
Priprava programa aktivnega preživljanja prostega časa mladoletnikov in zagotavljanje kapacitet.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) priprava in izvajanje programa aktivnega preživljanja prostega časa,
b) zagotavljanje brezplačnega dostopa do kapacitet za aktivno preživljanje prostega časa.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za mladino
Sodelujoči: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za gospodarstvo
Nevladne organizacije
Rok za izvedbo
a) priprava programa, 2007,
izvajanje programa, 2008–2011,
b) zagotavljanje kapacitet, 2008–2011.
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) izdelan program in število izvedenih dejavnosti,
b) število razpoložljivih objektov in kapacitet.

Družina je lahko najnevarnejši kraj, saj so posamezni člani lahko žrtve najhujših nasilnih ravnanj, ki so posledica nekonstruktivnega reševanja konfliktov in obremenjenih odnosov, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Statistični podatki kažejo, da število odkritih kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja v družini v zadnjih letih, kljub rahlemu padcu v letu 2005, narašča. Zavedati se moramo tudi dejstva, da je predvsem tovrstno nasilje izrazito neraziskano, saj se žrtve redko odločajo za prijavo, zato o realni sliki pojavnosti nasilja v družini ni mogoče govoriti. Po nekaterih ocenah nevladnih organizacij naj bi bilo nasilje prisotno v vsaki četrti družini. Obstajajo le posredne ocene nasilja na podlagi podatkov o žrtvah. Na temelju zbranih podatkov policije in tožilstva je o številu dejanj mogoče sklepati le posredno, saj so skrita v ozadju drugih kaznivih dejanj in prekrškov. Tudi sodišča ne zbirajo podatkov o številu obravnavanih in rešenih primerih z obeležjem nasilja v družini, to je po kriteriju odnosov, v katerih se nasilje dogaja. Najpogosteje so žrtve nasilja otroci, ženske in starejši, ki so praviloma nenehno in dalj časa izpostavljeni fizičnemu, psihičnemu in tudi spolnemu nasilju. Zadnje čase se ugotavlja tudi ekonomsko in strukturno nasilje. Številni primeri kažejo, da kazniva dejanja med družinskimi člani preidejo tudi v najhujše oblike kaznivih dejanj, saj več kot 70% umorov spada med t. i. družinske umore. Pogosto se nasilje v družini opazi šele, ko to že dalj časa traja in razmere postanejo nevzdržne ter prepoznavne in opazne tudi okolici. V nasprotnem primeru v javnosti odmevajo mnoge zgodbe, ki kažejo na nedelo državnih ustanov oziroma so znani primeri, ko je šele otrokova smrt predramila odgovorne k ukrepanju. Nasilje se praviloma dogaja v ožjem krogu, v zasebnih prostorih med štirimi stenami, kar pa zunanjemu okolju ni zaznavno. Prizadeta je celotna družina, ne glede na izpostavljenega posameznika kot žrtve. Nasilje pa ima tudi ekonomske posledice (izpad dohodka zaradi bolniških odsotnosti, zmanjšana delovna storilnost, stroški zdravstva, sociale, pravosodja itd.).
Za zaščito žrtev nasilja v družini se je kot učinkovita izkazala uvedba ukrepa »prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi«, ki ga policisti odrejajo ob posredovanju zaradi nasilja v družini. V letu 2005 je bilo izrečeno 152 ukrepov, v letu 2006 pa 281 ukrepov.

Nasilje v družini je v takšni ali drugačni pojavni obliki prisotno v vseh sodobnih družbah. Nekateri možni vzroki za pojav, obstoj in mnogokrat neučinkovito reševanje problematike nasilja v družini so v:
– družbeno-ekonomskih razmerah, ki se odražajo v ekonomskih, socialnih, zdravstvenih in psiholoških stiskah in problemih (brezposelnost, slabši družbeno-ekonomski položaj staršev in otrok, alkoholizem, uživanje prepovedanih drog, bolezen),
– krizi medosebnih odnosov, kar je odraz pomanjkanja vrednot, hitrega življenjskega dogajanja, neustrezne ali pomanjkljive komunikacije,
– delno neustrezni in neučinkoviti zakonodaji za zaščito žrtev,
– pomanjkanju strategije reševanja tega problema, v kateri bi svoje naloge opravljale vse ustanove, ki kakorkoli prihajajo v stik z otroki, ženskami in moškimi – kot starši, pri čemer vsaka opravlja svoje delo v okviru svoje stroke in nujno povezano z ostalimi ustanovami,
– še vedno premajhni prepoznavnosti in opaznosti vseh pojavnih oblik nasilja v okolici,
– prepočasni in premalo učinkoviti odzivnosti pristojnih institucij, strokovnih služb in tudi medijev, ko so dejanja odkrita,
– še vedno preveliki družbeni toleranci do tovrstnih dejanj in ravnanj,
– neučinkovitosti pristojnih institucij pri odpravi vzrokov vseh oblik nasilja v družini, vključno s pomanjkanjem kakovostnih preventivnih programov (treningi nenasilnega reševanja konfliktov, preventivno delo z družino itd.),
– premajhni prisotnosti in učinkovitosti dela centrov za socialno delo neposredno na terenu, kjer problemi nastajajo,
– pomanjkanju protokolov ravnanj institucij (npr. šolstvo, zdravstvo),
– pomanjkanju sistematičnih izobraževanj ter strokovnih usposabljanj za strokovni kader, ki se pri delu srečuje s problematiko nasilja v družini (centri za socialno delo, pravosodje, šolstvo, zdravstvo),
– pomanjkanju programov za storilce,
– pomanjkanju preventivnih programov za otroke in mlade.

– izboljšanje družbeno-ekonomskega položaja in kakovosti življenja posameznika in družine kot celote. To so predvsem večja možnost zaposlitve, šolanja in kakovostne izrabe prostega časa;
– izdelava in izvedba preventivnih programov v zvezi s prekomernim uživanjem alkohola in uživanjem prepovedanih drog, ki so pogosto v vlogi primarnega ali pa sekundarnega vzroka nasilja v družini, ter kakovostne izrabe prostega časa za starše in otroke. V programe je treba vključiti vse pristojne državne organe in organizacije, samoupravne lokalne skupnosti in nevladne organizacije, ter za te programe prerazporediti potrebna finančna sredstva. Cilj je, da se v največji možni meri odpravijo primarni vzroki, ki povzročajo nasilna dejanja;
– v medijih seznanjati ljudi, da ima vsakdo pravico do življenja brez nasilja, pravico do osebne integritete in dostojanstva ter spodbujati prijavljanje nasilnih ravnanj;
– prizadevati si doseči nično toleranco do nasilja in vsakršnega telesnega kaznovanja otrok;
– zagotoviti strokovno in učinkovito delo pristojnih organov in organizacij ter njihovo medsebojno povezanost in sodelovanje na vseh ravneh, vključno z vključitvijo nevladnih organizacij in lokalnih skupnosti, ter tako uvesti t. i. sistemski pristop pri reševanju tega družbenega problema;
– proučiti in če je treba tudi spremeniti ter dopolniti zakonodajo, da postane učinkovita v zaščiti žrtev nasilja in pregonu storilcev;
– sprejem sistemskega zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki bo podlaga za celovito in učinkovito zaščito družinskih članov pred nasiljem v družini. Postaviti mora temelje da se družini, zlasti pa njenim najbolj ranljivim članom (ženskam, otrokom, ostarelim in invalidnim osebam), zagotovi največje možno pravno varstvo. Zagotovil bo dolžnost nudenja podpore in pomoči žrtvam ter opredelil njihove pravice v postopkih;
– zagotoviti je treba učinkovito in strokovno delo centrov za socialno delo, šolstva, zdravstva, policije in pravosodja, neposredno na terenu oziroma v okoljih, kjer se družinsko nasilje dogaja (zagotoviti stalno dežurno službo centra za socialno delo, ki bi bila v stalnem stiku s policijo za učinkovito reševanje kriznih problemov);
– v največji možni meri uporabljati že uveljavljeni zakonski institut »prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi«, ki naj ne pomeni le izvajanja ukrepa kot takega, ampak vključiti v reševanje posameznega primera ostale pristojne, predvsem socialnoskrbstvene organe, šole, vrtce, zdravstvene ustanove;
– izvajanje treningov nenasilnega reševanja konfliktov, treningov nenasilne komunikacije, treningov socialnih veščin za storilce, treningov asertivnosti za žrtve ter drugih programov za pomoč družini;
– pri pripravi rešitev se upošteva tudi Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Slovenije (Uradni list RS, št. 40/93 z dne 17. 7. 1993) in Program za otroke in mladino 2006–2016, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije dne 5. 10. 2006. Cilj programa je izboljšati kakovost življenja otrok in mladine, posebno pozornost pa je treba nameniti programskim področjem politike zaščite pred zanemarjanjem, nasiljem in zlorabami, politiki zaščite pred drogami in politiki prostočasnih aktivnosti, in zdravstveni politiki.

Zmanjšati število nasilnih dejanj v družini. Povečati število ukrepov in dejavnosti za učinkovito pomoč žrtvam in povzročiteljem nasilja s poudarkom na nerepresivnem delovanju.
 
4.7.4.1 Strategija/program – pomoč in zaščita družine
Zagotoviti je treba učinkovito pomoč družinam, v katerih se dogaja nasilje, ter zaščititi žrtve nasilja in tvorno delovati za spremembo obnašanja povzročiteljev nasilja.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) izdelava analize vzrokov in posledic nasilja v družini, vključno z izvedenimi dejavnostmi pristojnih institucij,
b) izvedba javnomnenjske raziskave za ugotovitev ključnih vzrokov in posledic nasilja v družini ter učinkovitosti organov pregona in centrov za socialno delo, pravosodja, zdravstva in šolstva,
c) sprejem sistemskega zakona o preprečevanju nasilja v družini,
d) izdelava programa pomoči in potrebnih zaščitnih ukrepov.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Sodelujoči: Ministrstvo za šolstvo in šport
Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Ministrstvo za pravosodje
Organi samoupravnih lokalnih skupnosti in samoupravne lokalne skupnosti
Nevladne organizacije
Rok za izvedbo
a) 2007
b) 2007
c) 2007
d) 2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) opravljena analiza,
b) javnomnenjska raziskava,
c) sprejet sistemski zakon o preprečevanju nasilja v družini,
d) izdelan program.
 
4.7.4.2 Strategija/program – omejitev porabe alkoholnih pijač
Tradicionalno velika razširjenost in tolerantnost do pitja alkoholnih pijač v Sloveniji je vzrok za številne negativnosti. Prekomerno pitje alkohola lahko vodi v tvegano pitje in odvisnost. S tem se povečuje možnost obolevanja in prezgodnje smrti. Preveliko pitje alkohola je povezano tudi s povečanim tveganjem za poškodbe, prometne nesreče, nasilje, samomorilnost in protipravna dejanja.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) analiza storjenih protipravnih dejanj v povezavi z alkoholom,
b) strožje in doslednejše izvajanje Zakona o omejevanju porabe alkohola,
c) izdelava programa za preprečevanje škodljivih posledic uživanja alkoholnih pijač.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za zdravje
Sodelujoči: Ministrstvo za pravosodje
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Ministrstvo za šolstvo in šport
Organi samoupravnih lokalnih skupnosti in samoupravne lokalne skupnosti
Nevladne organizacije
Rok za izvedbo
a) 2007
b) 2008
c) 2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) opravljena analiza,
b) število ukrepov po Zakonu o omejevanju alkohola na letni ravni,
c) izdelan program za preprečevanje škodljivih posledic uživanja alkoholnih pijač.

Zdravo življenjsko okolje je temeljni pogoj za preživetje ekosistemov, človeka in družbe nasploh. Pojem varstva okolja v najširšem pomenu zajema varovanje ljudi, živali, rastlin, naravnih in drugih virov. Zaradi industrijskega načina proizvodnje, izključno profitne ekonomske usmerjenosti in množične potrošnje, so naravne dobrine, ki omogočajo življenje na planetu, ogrožene. Zaradi velikih stroškov, ki nastajajo kot posledica varovanja okolja, je vse več gospodarskih subjektov in posameznikov pripravljenih zavestno obremenjevati in uničevati okolje ter s tem kršiti zakonodajo. Ključni problemi na področju varstva okolja v Republiki Sloveniji so obsežno temno polje odkrivanja kršiteljev, realna (ne)moč kazni za kršitelje, kadrovske težave institucij, splošna raven ozaveščenosti o varovanju okolja in predvsem neusklajeno oziroma neustrezno delovanje pristojnih institucij ob različnih onesnaženjih okolja.

– ravnanje, hramba in uničevanje nevarnih odpadkov terja ustrezno opremljenost, usposobljenost in finančno-materialna sredstva, ki pa jih proizvajalci odpadkov in drugih nevarnih snovi zaradi razmeroma nizke stopnje tveganja ne zagotavljajo v zadostni meri,
– odsotnost sistematičnega in proaktivnega odkrivanja ter preprečevanja kaznivih dejanj in drugih ravnanj, ki predstavljajo nevarnost za okolje, prostor in naravne dobrine.

– vzpostaviti načrtno, usklajeno in dosledno ukrepanje ter delovanje pristojnih institucij ter ustrezen pretok informacij med inšpekcijskimi organi ter organi pregona,
– izdelava načrta za preprečevanje in odkrivanje inkriminiranih ravnanj, ki ogrožajo okolje, prostor in naravne dobrine.

Izboljšati učinkovitost dela državnih organov in ustanov na področju varstva okolja.
 
4.8.4.1 Strategija/program – usklajeno delovanje
Vzpostaviti načrtno, usklajeno in dosledno ukrepanje ter delovanje pristojnih institucij in državnih organov ter ustrezen pretok informacij med inšpekcijskimi organi ter organi pregona.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) izdelava analize odkritih kaznivih dejanj s področja varstva okolja, povzročene škode in izdelava geografskega profila okoljevarstvene kriminalitete,
b) izdelava načrta za preprečevanje in odkrivanje inkriminiranih ravnanj, ki ogrožajo okolje, prostor in naravne dobrine.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Sodelujoči: Ministrstvo za obrambo
Ministrstvo za okolje in prostor
Ministrstvo za pravosodje
Samoupravne lokalne skupnosti
Raziskovalne institucije
Rok za izvedbo
a) 2008
b) 2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) izdelana analiza,
b) izdelan načrt.

Kriminaliteta je nesporno del vseh sodobnih družb. Narašča ne glede na to, ali za njeno merjenje uporabljamo uradne policijske podatke ali podatke iz nacionalnih preglednih (viktimizacijskih) študij. Veliko ljudi se zaradi naraščanja kriminalitete in občutkov ogroženosti ter strahu pred kriminaliteto zateka po pomoč k državi. Država je ustanovila institucije, ki se ukvarjajo s kriminaliteto in skušajo reševati problem kriminalitete, kolikor je to v njihovi moči. Mnenja strokovnjakov in laikov o uspešnosti in učinkovitosti policije, tožilstva, sodišč in institucij za izvrševanje kazenskih sankcij so deljena. Kritiki institucionalnega nadzora kriminalitete menijo, da je stanje kriminalitete v družbi doseglo zgornjo mejo tolerance in da so institucije formalnega državnega nadzorstva v krizi. Institucijam očitajo tudi zanemarjanje preprečevalnih ukrepov in neuspešnost pri preprečevanju kriminalitete, saj je njihova pozornost usmerjena predvsem na zatiranje kriminalitete z odkrivanjem in kazenskim pregonom ter onemogočanjem storilcev kaznivih dejanj z izrekanjem in izvrševanjem zaporne kazni.
Strah pred kriminaliteto vpliva na kakovost življenja. Ljudje se nagibajo k temu, da prilagodijo svoje obnašanje strahu pred kriminaliteto (npr. izogibajo se določenim krajem in dejavnostim, varujejo sami sebe in svojo lastnino). Strah pred kriminaliteto vpliva tudi na osebno učinkovitost oziroma uspešnost in produktivnost v vsakdanjem življenju.

– dejavniki, ki vplivajo na strah pred kriminaliteto, so specifične socialne okoliščine ljudi: revščina, socialni nered, slaba nastanitev, migracije, diskriminacija ipd., osebna vpletenost v nasilna ravnanja, predvsem v primerih nasilja v družini,
– mediji posvečajo veliko pozornosti storjenim kaznivim dejanjem,
– število prijavljenih kaznivih dejanj se stalno povečuje,
– kazniva dejanja izvršujejo vse bolj organizirane kriminalne združbe, ki so vedno bolj nasilne.

– študije kažejo, da več bogastva, zdravja in boljša kakovost življenja zmanjšujejo strah pred kriminaliteto,
– v medijih je treba predstaviti možne načine za zmanjšanje tveganja, da posameznik postane žrtev kaznivega dejanja,
– žrtvam kaznivih dejanj je treba omogočiti čim več pomoči državnih organov in nevladnih organizacij, glede na okoliščine oškodovanja in posledic pri oškodovancu,
– za odkrivanje in spremljanje organiziranih kriminalnih združb je nujno predvideti dodatne kadrovske okrepitve, povečano mednarodno sodelovanje in proučiti učinkovitost sedanjih pooblastil pristojnih organov.

Zmanjšati strah občanov pred kriminaliteto.
 
4.9.4.1 Strategija/program – zmanjšati strah pred kriminaliteto
Pripraviti je treba strategijo za zmanjševanje strahu pred kriminaliteto, povezano s programi za žrtve kaznivih dejanj.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) preko ustrezne institucije opraviti evropsko primerljivo raziskavo o varnosti, občutkih ogroženosti in strahu pred kriminaliteto v Sloveniji,
b) pripraviti programe, ki bodo glede na ugotovljene vzroke za strah pred kriminalom zmanjševali občutek strahu tako pri osebah, ki so bile žrtve oziroma oškodovane s kriminalnim dejanjem, kot tudi za osebe, ki še niso bile oškodovane, čutijo pa strah pred kriminaliteto,
c) izvedba programov.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve
Sodelujoči: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Samoupravne lokalne skupnosti
Reprezentativni združenji občin
Raziskovalne institucije
Rok za izvedbo
a) 2007
b) 2008
c) 2009–2011
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) opravljena raziskava in predstavitev rezultatov,
b) pripravljeni in sprejeti programi,
c) manjši odstotek prebivalcev, ki čuti strah pred kriminaliteto.
Strategija/program – obveščanje preko medijev
Pripraviti je treba strategijo za nastop v medijih, kjer se predstavi prispevke o možnih načinih zmanjšanja tveganja, da posameznik postane žrtev kaznivega dejanja.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) izdelava strategije s konkretnimi cilji po posameznih skupinah kaznivih dejanj in oškodovancev in glede na to predvideti konkretne medijske dejavnosti,
b) izvajanje dodatnih medijskih akcij.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve
Sodelujoči: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za kulturo
Rok za izvedbo
a) 2008
b) 2007–2011
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) izdelana strategija,
b) število prispevkov v medijih.
 
4.9.4.2 Strategija/program – izboljšanje organizacije in kadrovske zasedbe
Pripraviti je treba strategijo za doseganje čim bolj optimalne organiziranosti in kadrovske zasedenosti policijske organizacije, tožilstva, sodišč, drugih državnih organov, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in zatiranjem kriminalitete.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) oceniti organiziranost in kadrovsko zasedenost policijske organizacije, tožilstva, sodišč, drugih državnih organov, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in zatiranjem kriminalitete,
b) na podlagi analize in ocene izvesti potrebne spremembe.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
Ministrstvo za notranje zadeve
Ministrstvo za finance
Samoupravne lokalne skupnosti
Sodelujoči: Ministrstvo za javno upravo
Rok za izvedbo
a) 2008
b) 2009–2012
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) izdelana ocena organiziranosti in kadrovske zasedenosti,
b) optimalna organiziranost.
 
4.10 Pomoč žrtvam kaznivih dejanj
4.10.1 Opis problema
 
Varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja je naloga državnih organov, zlasti policije. Pri izvajanju te naloge so policija in drugi državni organi dolžni zagotavljati ustrezno obravnavo žrtvam različnih kaznivih dejanj, še zlasti žrtvam kaznivih dejanj z elementi nasilja in kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, saj ta kazniva dejanja najhuje prizadenejo posameznikovo integriteto. Zaradi tega lahko pri žrtvah nastanejo, brez njihove krivde, različne posledice – najpogostejše so telesne, čustvene, socialno-vedenjske in tudi materialne. Posledice kaznivih dejanj z elementi nasilja se pogosto manifestirajo kot motnje v čustvovanju, mišljenju, sporazumevanju, v spremembi vedenja in medosebnih odnosih in zdravju. Pri žrtvah kaznivih dejanj je porušen občutek varnosti in zaupanja. Neustrezna obravnava žrtev kaznivih dejanj lahko že od prijave kaznivega dejanja povzroči sekundarno viktimizacijo, ki lahko žrtvi kaznivega dejanja nakoplje dodatne psihične težave in posledice, kar pa se v nadaljnjih postopkih samo še stopnjuje. Raziskava, ki je bila v Republiki Sloveniji opravljena v letu 2000, je pokazala, da državljani ne prijavljajo vseh kaznivih dejanj, katerih žrtve so. Zaskrbljujoča je zlasti ugotovitev, da skoraj 50% kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ostane neprijavljenih. Tudi različna kazniva dejanja ogrožanja in telesnih poškodb predstavljajo velik delež med neprijavljenimi kaznivimi dejanji. Gre za veliko skupino ljudi, ki se brez ustrezne pomoči spopadajo z vsemi posledicami in bremeni.

– obstaja velika verjetnost, da žrtve kaznivih dejanj niso ustrezno obravnavane v policijskih in sodnih postopkih zaradi pomanjkanja potrebnih znanj uradnih oseb,
– po storjenem kaznivem dejanju se policija, državna tožilstva in sodišča ukvarjajo zgolj s storilcem kaznivega dejanja, žrtev kaznivega dejanja pa je prepuščena sama sebi, zato izgublja zaupanje v delovanje pravne države in učinkovitost tistih, ki bi ji morali v teh, zanjo težkih trenutkih, pomagati.

– uslužbenci, ki izvajajo svoje naloge v predkazenskem in kazenskem postopku, morajo pridobiti dodatna znanja o vrstah in oblikah težav, ki lahko nastopijo pri žrtvi po storjenem kaznivem dejanju,
– že ob prijavi kaznivega dejanja je treba žrtev seznaniti z njenimi pravicami in možnostmi za odpravo posledic ter ponuditi pomoč specializiranih državnih služb in nevladnih organizacij,
– skrajšati je treba čas med storitvijo kaznivega dejanja in pravnomočnostjo sodne odločbe,
– na glavni obravnavi je treba praviloma odločati o vseh zahtevkih za povrnitev škode, ki jo je utrpela žrtev kaznivega dejanja,
– v vseh fazah postopka je treba skrbeti za primerno obravnavo, ki bo zagotavljala diskretnost, varstvo zasebnosti in učinkovito varstvo žrtvinih pravic.

Zmanjšati delež neprijavljenih kaznivih dejanj, predvsem kaznivih dejanj z elementi nasilja in izboljšati standarde obravnave žrtev kaznivih dejanj.
 
4.10.4.1 Strategija/program – pomoč žrtvam
Izdelava programov za pomoč žrtvam kaznivih dejanj.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) dopolnitev programov usposabljanja in izpopolnjevanja vseh, ki sodelujejo v predkazenskem in kazenskem postopku,
b) povečanje obsega sredstev za delovanje nevladnih organizacij, ki zagotavljajo pomoč žrtvam kaznivih dejanj.
Nosilec in sodelujoči
a) Nosilec: Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve
b) Nosilec: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Sodelujoči: Ministrstvo za šolstvo in šport
Ministrstvo za notranje zadeve
Ministrstvo za pravosodje
Ministrstvo za finance
Nevladne organizacije
Samoupravne lokalne skupnosti
Predvidevamo dodatna sredstva v višini 190.000 EUR.
Rok za izvedbo
2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) število dopolnjenih in izvedenih programov usposabljanja in izpopolnjevanja,
b) višina porabljenih finančnih sredstev.

Praksa odkrivanja kaznivih dejanj, priprave obtožnih aktov in sodnih postopkov zoper storilce kaznivih dejanj kaže, da so postopki dolgotrajni in zaradi tega manj učinkoviti. Manjša učinkovitost se kaže pri postopkih državnih organov, odraža pa se tudi v pravnem varstvu oškodovancev ter zagotavljanju splošne varnosti. Število evidentiranih kaznivih dejanj, še posebej kaznivih dejanj zoper premoženje, zlasti v urbanih okoljih, narašča, relativno število odkritih storilcev pa se v zadnjih letih stalno zmanjšuje. Na drugi strani je med odkritimi storilci v stalnem porastu število kaznivih dejanj, ki jih izvršujejo pravi in nepravi povratniki, kar pomeni, da kljub uveljavljenemu načelu individualizacije kazni ter uporabi različnih alternativnih oblik kaznovanja, sankcije in ukrepi države niso dovolj uspešni. Pravica do varnosti iz 34. člena in pravica do sodnega varstva iz 23. člena naše ustave narekujeta državnim organom, da si nenehno prizadevajo svoje delo in naloge opravljati tako, da je pravica do varnosti in sodnega varstva vsakomur zagotovljena v čim krajšem času in v največji možni meri.

– organizacija dela in neizkoriščenost razpoložljivih resursov,
– odločanje pristojnih organov v nerealnem času,
– slaba izkoriščenost že obstoječih postopkovnih možnosti in institutov,
– neprilagojenost postopkovne kazenske zakonodaje in neustreznost vrednotenja zagovorništva oziroma nagrajevanja odvetnikov,
– slab pretok informacij med organi odkrivanja, organi pregona in sodnimi organi,
– ne/informatizacija sodnega poslovanja.

– izboljšava organizacije dela in povečanje obsega uporabe učinkovitejših metod dela,
– odločanje organov pregona v realnem času,
– povečanje uporabe instituta neposredne obtožbe, adhezijskega postopka in možnosti zavarovanja zahtevka za odvzem protipravne premoženjske koristi z začasnim odvzemom premoženja,
– spremembe kazenske zakonodaje in zakona o odvetništvu,
– izboljšanje informacijskega pretoka med organi odkrivanja, organi pregona in sodnimi organi,
– informatizacija sodnega poslovanja.

Skrajšati čas odkrivanja storilcev in sprejemanje pravosodnih odločitev v realnem oziroma razumnem času.
 
4.11.4.1 Strategija/program – organizacija in metode dela
Izboljšava organizacije dela in povečanje obsega uporabe učinkovitejših metod dela.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) proučitev možnosti uvedbe podaljšanega poslovnega časa za popoldansko delo na sodiščih (z ukrepom se zagotavlja večja izkoriščenost prostorskih in drugih kapacitet sodišč ter fleksibilnost tudi zaradi potreb strank pri določanju terminov za naroke oziroma obravnave),
b) intenziviranje izvedbe projekta vzpostavitve dodatne linije »DNK« v biološkem laboratoriju policijskega centra za forenzične preiskave, odprava zaostankov analiziranja zavarovanega biološkega materiala in uvedba sodobne tehnologije ter tehničnih pripomočkov za odkrivanje in zavarovanje prstnih sledi,
c) povečati delež neposrednih obtožnic in zmanjšati obseg predlogov posameznih preiskovalnih dejanj pred vložitvijo obtožnega predloga, četudi preiskava še ne bo ukinjena ali pa bo ukinjena le deloma – za določena kazniva dejanja.
Nosilec in sodelujoči
a) Nosilec: Okrožna sodišča
b) Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
c) Nosilec: Vrhovno državno tožilstvo
Sodelujoči: Okrožna državna tožilstva
Rok za izvedbo
a) 2007
b) 2008
c) 2007
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) izdelane ocene učinkov uvedbe podaljšanega popoldanskega časa sodnega poslovanja s strankami,
b) delovanje dodatne linije DNK,
c) povečano število neposrednih obtožnic in zmanjšano število predlogov preiskovalnih dejanj pred vložitvijo obtožnega predloga.
 
4.11.4.2 Strategija/program – odločanje v realnem času
Odločanje organov pregona v realnem času.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Intenzivirati oblike ter načine sodelovanja policije in državnega tožilstva, ki državnemu tožilcu omogočajo takojšnje in sprotno odločanje o uporabi alternativnih ukrepov, kaznovalnem nalogu ali predlogu za uvedbo kazenskega postopka.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Vrhovno državno tožilstvo
Sodelujoči: Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Rok za izvedbo
2007 (Stalna naloga)
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Skrajšan povprečni čas med ugotovitvijo kaznivega dejanja in uporabo alternativnega ukrepa oziroma vložitvijo obtožnega akta.
 
4.11.4.3 Strategija/program – adhezijski postopek
Kakovostnejša uporaba instituta adhezijskega postopka, ki bi zagotavljala večje število meritornih odločitev o predlogu za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v okviru kazenskega postopka.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) sprotno in dosledno obveščanje ter informacijska pomoč oškodovancem kaznivih dejanj o pravici do vloge oziroma uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v predkazenskem postopku,
b) intenziviranje usposabljanja kazenskih sodnikov.
Nosilec in sodelujoči
a) Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
b) Nosilec: Vrhovno sodišče RS
Sodelujoči: Ministrstvo za pravosodje
Rok za izvedbo
a) 2007
b) 2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) povečano število vloženih premoženjskopravnih zahtevkov v predkazenskem postopku,
b) večje število meritornih odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku.
 
4.11.4.4 Strategija/program – sprememba zakonodaje
Spremembe in dopolnitve kazenske zakonodaje ter zakona o odvetništvu.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) ukinitev preiskave in sprememba funkcije ter pristojnosti preiskovalnega sodnika, hkrati pa se poveča pristojnost odločanja državnemu tožilcu (če še ne popolnoma, pa vsaj ukinitev preiskave za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen do npr. 8 let zapora),
b) poenostavitev in skrajšanje predkazenskega oziroma kazenskega postopka, ko je storilec zaloten pri dejanju in/ali organom pregona prostovoljno prizna storitev kaznivega dejanja,
c) proučitev možnosti uzakonitve poenostavitve in skrajšanja predkazenskega oziroma kazenskega postopka s povečanjem pristojnosti odločanja državnega tožilstva, ko gre za storilce oziroma kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen (na primer) do pet let zapora,
d) proučitev možnosti za spremembo zakonske ureditve predlagalnega delikta tako, da bo policija obveščala in podajala ovadbe oziroma poročila v dopolnitev sprejete ovadbe državnemu tožilstvu le v primeru odkritega, torej znanega storilca,
e) proučitev možnosti za uzakonitev podlage za vzpostavitev sodnega seznama oseb, ki bi lahko sodelovale v predkazenskem postopku kot priče pri izvedbi hišne ali osebne preiskave,
f) tarifiranje odvetniških storitev v kazenskih postopkih glede na vrsto in težo kaznivega dejanja,
g) proučitev in ponovna opredelitev zakonskih razlogov oziroma pogojev za uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev v kazenskem postopku.
Nosilec in sodelujoči
a) Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
Sodelujoči: Vrhovno državno tožilstvo
b) Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
c) Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
d) Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
Sodelujoči: Vrhovno državno tožilstvo, MNZ – Policija
e) Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
f) Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
g) Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
Rok za izvedbo
a) 2009
b) 2009
c) 2007
d) 2008
e) 2007
f) 2007
g) 2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) ukinjena preiskava in povečane pristojnosti odločanja DT,
b) uzakonitev skrajšanega postopka,
c) izdelana ocena možnosti poenostavitve postopka,
d) izdelana ocena in predlog za spremembo zakonodaje,
e) izdelana ocena in predlog za dopolnitev zakona,
f) uvedba tarif,
g) – ocena zakonskih razlogov oziroma pogojev za uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev,
– spremenjeni zakonski razlogi oziroma pogoji za uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev.
 
4.11.4.5 Strategija/program – pretok informacij
Izboljšanje pretoka informacij med organi odkrivanja, organi pregona in sodnimi organi.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) vzpostavitev neposrednega dostopa sodiščem in državnim tožilstvom oziroma sodnikom in državnim tožilcem v centralni register prebivalstva vključno z zgodovinskimi podatki iz registra,
b) vzpostavitev neposrednega dostopa carinski in davčni službi do centralnega registra prebivalstva, evidence izdanih potnih listin in vizumov ter evidence registriranih motornih vozil.
Nosilec in sodelujoči
a) Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
Sodelujoči: Ministrstvo za notranje zadeve
Vrhovno sodišče RS
Vrhovno državno tožilstvo RS
b) Nosilec: MF – Carinska uprava RS in MF – Davčna uprava RS
Sodelujoči: Ministrstvo za notranje zadeve
Rok za izvedbo
a) 2007
b) 2007
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) vzpostavljena neposredna on-line dostopnost,
b) vzpostavljena neposredna on-line dostopnost.
 
4.11.4.6 Strategija/program – informatizacija sodnega poslovanja
Pospešitev izvedbe projekta popolne informatizacije sodnega poslovanja.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Intenziviranje ukrepov in načrtovanih dejavnosti programa informatizacije sodnega postopka.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Vrhovno sodišče
Sodelujoči: Okrožna sodišča
Ministrstvo za pravosodje
Rok za izvedbo
2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Vzpostavljen informatiziran sistem sodnega poslovanja.
 
4.11.4.7 Strategija/program – izdelava enotne metodologije evidentiranja
Pripravi naj se enotna metodologija evidentiranja kriminalitete od odkritja do pravnomočne sodbe in povezava evidenc policije, tožilstev, sodišč in zaporov.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Na osnovi enake metodologije oziroma računalniške aplikacije, evidentirati kriminaliteto in povezati evidence.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za javno upravo
Sodelujoči: MNZ – Policija
Ministrstvo za pravosodje
Vrhovno državno tožilstvo RS
Vrhovno sodišče RS
MF – Carinska uprava RS
MF – Davčna uprava RS
MF – Urad RS za preprečevanje pranja denarja
MF – Urad za nadzor proračuna in druge institucije
Statistični urad RS
Agencija za trg vrednostnih papirjev
Rok za izvedbo
2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Uporaba enotne metodologije evidentiranja in povezanost evidenc.

Zavedanje načrtnega in usklajenega medinstitucionalnega sodelovanja kot pomembne oblike in metode dela za zatiranje, predvsem pa za preprečevanje kriminala, usposabljanje za ponovno vključitev storilcev ter obsojencev v domače, širše socialno in delovno okolje je premalo prisotno ali pa je v posameznih skupinah državnih organov in ustanov celo popolnoma odsotno. Upoštevajoč umestitev posameznih institucij v sistemu državne uprave, lokalne samouprave, njihove ustanovitelje, funkcijo in namen, smo državne organe in ustanove razdelili v štiri skupine. V prvi skupini so državni organi za odkrivanje kriminalitete, organi pregona in sodni organi, v drugi pa ostali državni organi in organi državne uprave,v tretji so samoupravne lokalne skupnosti in njihovi organi, v četrti pa nevladne organizacije. Organi in ustanove navedenih štirih skupin so torej tiste ustanove, ki naj bi bile ključne nosilke nalog in dejavnosti za preprečevanje in zatiranje kriminalitete ter rehabilitacijo storilcev kaznivih dejanj, dejansko pa je načrtovanih konkretnih dejavnosti in ukrepov premalo ali pa jih sploh ni. Poleg tega večina ustanov nima določene odgovorne osebe, ki bi se sistematično ukvarjala s tem delovnim področjem.

– medinstitucionalno sodelovanje na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete ter rehabilitacije oziroma reintegracije storilcev kaznivih dejanj med organi in ustanovami ni enotno urejeno in protokolirano,
– premalo je začrtanih dejavnosti ter ukrepov, ki bi bili medinstitucionalno dogovorjeni in usklajeni,
– organi in ustanove druge in tretje skupine se premalo zavedajo svoje vloge pri preprečevanju in zatiranju kriminalitete ter rehabilitaciji storilcev kaznivih dejanj,
– konkretnih dejavnosti in ukrepov za preprečevanje kriminalitete in rehabilitacijo storilcev v organih druge in tretje skupine je občutno premalo,
– razen uprave za izvrševanje kazenskih sankcij v ministrstvu za pravosodje nobena od institucij, niti centri za socialno delo, ne prepoznajo in ne vidijo svoje vloge pri rehabilitaciji storilcev kaznivih dejanj,
– odsotnost načrtnega, sistematičnega, konkretnega in medinstitucionalno usklajenega ukvarjanja s storilci po prestani kazni oziroma odpustu s prestajanja kazni, ki rezultira tudi v visokem, skoraj 50-odstotnem deležu ponavljavcev kaznivih dejanj med odkritimi storilci.

– sprejeti skupno strategijo medinstitucionalnega sodelovanja,
– opredeliti in konkretizirati vlogo posameznih skupin državnih organov in ustanov,
– posebej je treba okrepiti in opredeliti vlogo ter oblike delovanja centrov za socialno delo pri preprečevanju kriminala, rehabilitaciji storilcev in žrtev kaznivih dejanj,
– načrtovati dejavnosti lokalnih skupnosti in organov ter ustanov na regionalni oziroma lokalni ravni,
– povečati državne finančne pomoči lokalnim skupnostim ter nevladnim organizacijam za uresničevanje načrtovanih programov.

Postaviti temelje za medinstitucionalno sodelovanje, kar je edini učinkovit način dela pri zatiranju vseh vrst kriminalitete.
 
4.12.4.1 Strategija/program – medinstitucionalno sodelovanje
Vzpostaviti sistematično, načrtno in usklajeno medinstitucionalno sodelovanje.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) ustanovitev stalnega koordinacijskega telesa na državni ravni,
b) oblikovanje in sprejem načrta skupnih in usklajenih institucionalnih nalog/dejavnosti ter ukrepov za zatiranje in preprečevanje kriminalitete ter rehabilitacijo storilcev (načrt mora jasno opredeljevati vlogo, pričakovane dejavnosti posameznih institucij in načine medsebojnega sodelovanja tudi na področju zdravstvene, socialne in družinske politike, šolske in izobraževalne politike, kulturne, okoljevarstvene politike, politike zaščite otrok in mladostnikov ter etničnih skupin, kot so na primer Romi).
Nosilec in sodelujoči
a) Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve
Sodelujoči: Ministrstvo za pravosodje
b) Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve
Sodelujoči: Ministrstvo za finance
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za okolje in prostor
Reprezentativna združenja občin in občine
Nevladne organizacije
Rok za izvedbo
a) 2008
b) 2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) delovanje koordinacijskega telesa,
b) sprejet načrt.
 
4.12.4.2 Strategija/program – opredelitev nalog organov socialnega skrbstva
Okrepiti in zakonsko opredeliti vlogo ter oblike delovanja organov socialnega skrbstva pri preprečevanju kriminala, rehabilitaciji oziroma reintegraciji storilcev in podpori žrtvam kaznivih dejanj.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Normativno določiti in opredeliti naloge organov socialnega skrbstva pri preprečevanju kriminalitete in rehabilitaciji žrtev in storilcev.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Sodelujoči: Ministrstvo za pravosodje
Državno tožilstvo
Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Rok za izvedbo
2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) zakonsko opredeljene naloge in oblike delovanja organov socialnega skrbstva,
b) delovanje organov socialnega skrbstva po dopolnjeni zakonodaji.
 
4.12.4.3 Strategija/program – opredelitev pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti
Okrepitev načrtnih dejavnosti samoupravnih lokalnih skupnosti in ustanov na lokalni ravni pri preprečevanju kriminalitete.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Izdelava in sprejem srednjeročnih in kratkoročnih načrtov za uresničevanje Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete na lokalni ravni.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Sodelujoči: Samoupravne lokalne skupnosti
Lokalne ustanove
Ministrstvo za okolje in prostor
Rok za izvedbo
2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Sprejeti načrti.
 
4.12.4.4 Strategija/program – finančna pomoč
Povečanje državne finančne pomoči lokalnim skupnostim in nevladnim organizacijam, pri čemer naj bi dejavneje pomagala in prispevala tudi resorna ministrstva.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) pristojna ministrstva iz svojega proračunskega deleža financirajo programe samoupravnih lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij, katerih ukrepi po svoji vsebini sodijo v njihovo delovno področje,
b) ustanovitev državne fundacije za spodbujanje ustvarjanja programov in podporo pri uresničevanju programov za preprečevanje kriminala in rehabilitacijo žrtev in storilcev kaznivih dejanj.
Nosilec in sodelujoči
a) Nosilec: Ministrstvo za finance
Sodelujoči: Posamezna ministrstva
b) Nosilec: Komisija za preprečevanje in zatiranje kriminalitete
Rok za izvedbo
a) 2008–2011
b) 2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) financiranje in uresničevanje programov,
b) delovanje fundacije.
Predvidevamo dodatna sredstva v višini 20.000 EUR.

Glavni motiv podjetniško organizirane kriminalne dejavnosti je finančni dobiček oziroma pridobivanje premoženjske koristi. Ta spodbuja storilce k nadaljnjim kaznivim dejanjem, da bi dosegli še večji dobiček, katerega izvor prikrivajo s pranjem denarja. Odkrivanje, predvsem pa odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja, ki ustreza takšni koristi, je najučinkovitejše sredstvo za omejevanje najhujših in organiziranih oblik kriminalitete.

– neusklajeno delovanje državnih organov (policija, tožilstvo, pravosodje, davčna uprava, urad za preprečevanje pranja denarja, inšpekcijske službe in agencije),
– nepoznavanje in nerazumevanje pomena zakonsko predvidenih ukrepov za odkrivanje, začasno zavarovanje in odvzem premoženjske koristi v predkazenskem in kazenskem postopku.

Vzpostaviti usklajen in učinkovit sistem za odvzem premoženjske koristi z ustanovitvijo medresorske delovne skupine, pristojne za koordinacijo ukrepov, usmerjenih v odkrivanje, začasno zavarovanje in odvzem nezakonito pridobljenega premoženja.

Z usklajenim delovanjem državnih organov zagotoviti dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje za odkrivanje, začasno zavarovanje in odvzem premoženjske koristi v kazenskih postopkih ter na ta način zvišati stopnjo tveganja za izvrševanje kaznivih dejanj.
 
4.13.4.1 Strategija/program – ustanovitev delovne skupine
Zagotoviti tesno sodelovanje med pristojnimi državnimi organi z ustanovitvijo medresorske delovne skupine, pristojne za koordinacijo ukrepov, usmerjenih v odkrivanje, začasno zavarovanje in odvzem premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj.
Ključne dejavnosti/ukrepi
a) ustanovitev medresorske delovne skupine za koordinacijo ukrepov za odkrivanje, začasno zavarovanje in odvzem premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj,
b) zagotoviti usposabljanje in izpopolnjevanje o odvzemu premoženjske koristi za vse državne organe, ki so dolžni zbirati dokaze in raziskovati okoliščine, pomembne za ugotavljanje premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Vrhovno državno tožilstvo
Sodelujoči: Ministrstvo za pravosodje
Ministrstvo za notranje zadeve – Policija
Ministrstvo za finance
Rok za izvedbo
a) 2007
b) 2007–2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) ustanovitev medresorske delovne skupine,
b) število izvedenih izpopolnjevanj in usposabljanj za odvzem premoženjske koristi, odvzeta premoženjska korist in število izdanih sodnih odločb za odvzem premoženjske koristi, sklepov za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ter pobud oziroma predlogov za izdajo takšnih sklepov.

V zadnjih letih je opazna tendenca izrekanja daljših zapornih kazni. Ker je med storilci nekaterih vrst kaznivih dejanj zelo visok odstotek povratnikov, je mogoče trditi, da sistem resocializacije storilcev ni uspešen. Izrekanje kratkih zapornih kazni ali celo pogojnih za storilce gospodarskih kaznivih dejanj nima želenega učinka.

Pomanjkanje sistemske ureditve resocializacije storilcev med prestajanjem kazni, pogojnim odpustom in po prestani kazni ne omogoča njihove učinkovite vključitve v splošno družbeno okolje.

Proučitev možnosti:
– uvedbe probacije kot instrumenta resocializacije storilcev kaznivih dejanj,
– spodbujanja dela med prestajanjem zaporne kazni, ki bi bila stimulirana z ugodnostmi med prestajanjem kazni, za dosego samovzdrževanja obsojencev,
– sistemske ureditve iskanja zaposlitve po prestani kazni,
– finančnih, davčnih in drugih spodbud pravnim subjektom, ki bodo zaposlovali obsojence,
– pogostejšega izrekanja denarnih kazni predvsem storilcem gospodarskih kaznivih dejanj.

Učinkovita priprava obsojenca za vključitev v normalno življenje po prestani kazni in uvedba probacijske službe. Izrekanje visokih denarnih kazni storilcem gospodarskih kaznivih dejanj in odvzem finančnih koristi ob že uzakonjenem odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi.
 
4.14.4.1 Strategija/program – usposabljanje in delo obsojencev
Priprava strategije dela in izobraževanje ter usposabljanje obsojencev.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Zagotovitev ustreznih kapacitet za delo in izobraževanje ter usposabljanje obsojencev, priprava sistemskih ugodnosti za obsojence, ki se usposabljajo in delajo.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
Sodelujoči: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za šolstvo in šport
Ministrstvo za gospodarstvo
Rok za izvedbo
a) Priprava strategije, konec leta 2007
b) Izvajanje 2008–2011
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) število obsojencev, ki redno delajo in se izobražujejo,
b) število obsojencev, ki se po prestani kazni zaposlijo.
 
4.14.4.2 Strategija/program – izrekanje kazni
Priprava programa za usposabljanje sodnikov in tožilcev na področju izrekanja in predlaganja visokih denarnih kazni.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Usposabljanje sodnikov in tožilcev.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
Sodelujoči: Vrhovno sodišče Republike Slovenije
Vrhovno državno tožilstvo
Rok za izvedbo
2008
Indikatorji za merjenje uspešnosti
a) število in višina izrečenih denarnih kazni,
b) število usposabljanj sodnikov in tožilcev.
 
4.14.4.3 Strategija/program – probacijska služba
Priprava zakonodaje za uvedbo probacijske službe.
Ključne dejavnosti/ukrepi
Ustanovitev probacijske službe v Ministrstvu za pravosodje.
Nosilec in sodelujoči
Nosilec: Ministrstvo za pravosodje
Sodelujoči: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Rok za izvedbo
2009
Indikatorji za merjenje uspešnosti
Uspešno delovanje probacijske službe.

Izvajanje Resolucije o nacionalnem programu nadzira Vlada Republike Slovenije, ki zagotovi stalno medsebojno sodelovanje med ministrstvi in organi v njihovi sestavi.
Za izvajanje neposrednih nalog nadzora nad izvajanjem resolucije o nacionalnem programu Vlada Republike Slovenije najkasneje v šestih mesecih po sprejemu resolucije o nacionalnem programu v Državnem zboru RS, v okviru Ministrstva za notranje zadeve, v Direktoratu za policijo in druge varnostne naloge, kot temeljnemu nosilcu za izvedbo resolucije o nacionalnem programu, ustanovi Komisijo za preprečevanje in zatiranje kriminalitete, kot medresorsko delovno telo. Komisija je sestavljena iz enajstih predstavnikov, in sicer predsednika, podpredsednika in treh članov iz vrst javnih uslužbencev ministrstev in organov v sestavi, od ostalih šest članov sta po dva člana iz vrst nevladnih organizacij, strokovne javnosti in predstavnikov samoupravnih lokalnih skupnosti, ki ga predlagajo reprezentativna združenja samoupravnih lokalnih skupnosti. Navedeno komisijo Vlada RS imenuje na predlog ministrstev in organov v sestavi ter na predlog prej navedenih organov, organizacij in zainteresiranih skupin, za dobo petih let.
Predsednik komisije vodi komisijo in je odgovoren za njeno delo. Usklajuje, usmerja in koordinira delo nosilcev in sodelujočih pri pripravi in izvajanju strategij in programov.
Komisija je kot organ v aktivni vlogi v implementaciji resolucije o nacionalnem programu ter sproti spremlja izvajanje strategij in programov ter njihovo učinkovitost. Skrbi za promocijo resolucije o nacionalnem programu in s svojo dejavnostjo zagotavlja širšo družbeno podporo. Vlada Republike Slovenije najmanj enkrat letno obravnava poročilo o izvajanju resolucije o nacionalnem programu z vidika izvajanja strategij, programov in akcijskih načrtov.
Vlada Republike Slovenije predloži letno poročilo o izvajanju resolucije o nacionalnem programu Državnemu zboru Republike Slovenije najkasneje do 1. julija v tekočem letu za preteklo leto.

Za izvedbo resolucije o nacionalnem programu kot strateškega dokumenta in doseganje opredeljenih ciljev so potrebna finančna sredstva, ki bodo natančno opredeljena v področnih strategijah, programih in akcijskih načrtih nosilcev ter ostalih sodelujočih.
Viri financiranja so domači in tuji. Med domače finančne vire je treba poleg javnih sredstev šteti tudi sredstva nevladnih organizacij in zasebna sredstva zainteresiranih pravnih oseb ter posameznikov (ekonomski interes kot npr. zavarovalnice ipd.). Tuja finančna sredstva pa so sredstva finančne perspektive EU za obdobje 2007–2013 s področja pravosodja in notranjih zadev, ki so posebej določena v letnih proračunih EU, sredstva mednarodnih organizacij in Sveta Evrope ter tuje donacije.
Temeljni vir financiranja resolucije o nacionalnem programu je že dosežen delež rednih proračunskih sredstev, upoštevajoč letno povečanje za stopnjo rasti bruto domačega produkta. Določen je v deležih po vsebini in višini za posamezna področja pri proračunskih uporabnikih, ki so nosilci ali pa sodelujoči pri izvedbi posameznih strategij, programov ali akcijskih načrtov. Upoštevati morajo prioritete, ki so opredeljene v Resoluciji o preprečevanju in zatiranju kriminalitete ter resoluciji o nacionalnem programu.
Na predlog nosilcev in sodelujočih organov se potrebna finančna sredstva na podlagi konkretno ovrednotene strategije, programa ali akcijskega načrta kot prioritete predvidijo že v fazi sprejemanja državnega proračuna.
Za leta 2007 in 2008 velja, da je zagotavljanje zadostnih finančnih virov za izvajanje področnih strategij in programov, ki so oblikovani na osnovi resolucije o nacionalnem programu, dolžnost in odgovornost pripravljavca posameznega programa. Nosilci in sodelujoči so pristojni in odgovorni, da pri pripravi in izvajanju letnih proračunov upoštevajo v resoluciji o nacionalnem programu predvidene obveznosti, ki izhajajo iz predvidenih strategij, programov ali akcijskih načrtov. V ta namen morajo v skladu s predvidenimi roki za izvedbo ključnih dejavnosti planirati potreben obseg finančnih sredstev v svojih finančnih načrtih in zagotoviti v okviru razpoložljivih finančnih sredstev ustrezno prioriteto izvajanju, saj je to dolžnost in odgovornost pripravljavcev posameznih strategij, programov ali akcijskih načrtov.
V resoluciji o nacionalnem programu so v letu 2009, in vsako nadaljnje leto v času veljavnosti resolucije o nacionalnem programu do leta 2011, predvidena dodatna finančna sredstva v skupni višini 210.000 EUR letno, in sicer za financiranje programov nevladnih organizacij, ki zagotavljajo pomoč žrtvam kaznivih dejanj v višini 190.000 EUR in za ustanovitev ter začetek delovanja državne fundacije za spodbujanje ustvarjanja programov in podporo pri uresničevanju programov za preprečevanje kriminala in rehabilitacijo oziroma reintegracijo žrtev in storilcev kaznivih dejanj v višini 20.000 EUR.