Na podlagi 17. člena Statuta Občine Dolenjske Toplice (Uradni list RS, št. 47/99) in 40. člena Odloka o odvajanju in čiščenju odpadne komunalne in padavinske vode na območju Občine Dolenjske Toplice (Uradni list RS, št. 18/07) je Občinski svet Občine Dolenjske Toplice na 5. seji dne 25. aprila 2007 sprejel

S tehničnim pravilnikom o javni kanalizaciji (v nadaljnjem besedilu: tehnični pravilnik) se podrobneje urejajo tehnični normativi in postopki pri odvajanju in čiščenju odpadne vode na območju Občine Dolenjske Toplice.

Tehnični pravilnik so dolžni upoštevati vsi sodelujoči pri projektiranju, gradnji, komunalnem opremljanju in v upravnem postopku in je obvezen za izvajalca javne službe in uporabnike javne kanalizacije.

Javna kanalizacija je sistem kanalskih vodov, kanalov in jarkov ter z njimi povezanih tehnoloških naprav, ki se povezujejo v sekundarno, primarno ali magistralno kanalizacijsko omrežje in s pomočjo katerega se zagotavlja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode iz stavb ter padavinske vode s streh in iz utrjenih, tlakovanih ali z drugim materialom prekritih javnih površin. Objekti in naprave javne kanalizacije so lokalna gospodarska javna infrastruktura. Priključki stavb na javno kanalizacijo in pretočne ter nepretočne greznice in male čistilne naprave z zmogljivostjo manjšo od 50 PE, niso objekti javne kanalizacije.
Naprave in objekti javne kanalizacije so:
– kanalizacijsko omrežje z revizijskimi jaški,
– razbremenilniki visoke vode,
– zadrževalni bazeni padavinske vode,
– črpališča odpadnih vod,
– čistilne naprave za čiščenje odpadne vode,
– drugi objekti in naprave, ki so namenjeni za pravilno in nemoteno odvajanje in čiščenje odpadne vode.
Javna kanalizacija so medsebojno funkcionalno povezane naprave in objekti, ki so namenjeni za odvajanje in čiščenje odpadne vode uporabnikov.

Interna kanalizacija so naprave in objekti, ki so namenjeni za odvajanje in čiščenje odpadne vode samo enega uporabnika in je priključena na javno kanalizacijo.
Za interno kanalizacijo se štejejo:
– vertikalna in horizontalna kanalizacija v objektu,
– naprave za akumulacijo, prečrpavanje in nevtralizacijo odpadne vode,
– priključek stavbe,
– kontrolni jašek na priključku stavbe,
– čistilna naprava za predčiščenje.

Interna kanalizacija je praviloma priključena na javno kanalizacijo po priključnem kanalu v najbližji revizijski jašek. V predelih, kjer je zgrajeno ločeno kanalizacijsko omrežje za zbiranja odpadne in padavinske vode, mora biti interna kanalizacija zgrajena tako, da se padavinske vode odvajajo po ločenem priključnem kanalu.

Glede na vrsto komunalne rabe se delijo kanalizacijski sistemi na:
– javne kanalizacijske sisteme,
– interne kanalizacijske sisteme.
Glede na namen odvajanje odpadne vode je lahko javni kanalizacijski sistem:
– mešan – če po kanalizacijskem sistemu odvajamo odpadno in padavinsko vodo skupaj (načeloma se morajo strešne vode ponikati oziroma, kjer je le mogoče, se odvajajo direktno v vodotok)
– ločen – če v en kanalizacijski sistem odvajamo padavinsko vodo, v drugega pa odpadno vodo.

Kanalizacijsko omrežje in naprave se po svojem namenu in funkciji delijo na sekundarne, primarne in magistralne.
a) Sekundarno omrežje in naprave so:
– kanalizacija mešanega ali ločenega omrežja za neposredno priključevanje porabnikov na posameznem območju (stanovanjskem, industrijskem, turističnem in na območjih manjših naselij),
– črpališča za prečrpavanje odpadne in padavinske vode na sekundarnem omrežju,
– naprave za čiščenje odpadne vode na posameznem območju (stanovanjskem, industrijskem, turističnem in na območjih manjših naselij).
b) Primarno omrežje in naprave:
– kanalski cevovodi za odvajanje odpadne in padavinske vode iz dveh ali več stanovanjskih območij in drugih območjih v ureditvenem območju naselja,
– črpališča za prečrpavanje odpadnih in padavinskih voda iz dveh ali več stanovanjskih območij in drugih območij v ureditvenem območju naselja,
– naprave za čiščenje odpadnih voda iz dveh ali več stanovanjskih območij in drugih območij v ureditvenem območju naselja.
c) Magistralno omrežje in naprave zajemajo omrežje in naprave, ki so regijskega ali medregijskega pomena, in sicer:
– kanalski cevovodi za odvajanje odpadne in padavinske vode,
– črpališča za prečrpavanje odpadne in padavinske vode na magistralnem omrežju,
– čistilne naprave, s katerimi se zaključuje magistralno omrežje.

Drugi izrazi v tem pravilniku imajo naslednji pomen:
– kanal je cevovod za odvajanje odpadne vode, ki je položen v zemljo in deluje po težnostnem načelu,
– priključek stavbe na javno kanalizacijo je kanalski vod in je del interne kanalizacije, ki je v lasti uporabnika in poteka od mesta priključitve na javno kanalizacijo do prvega revizijskega jaška ali do zunanje stene stavbe, če revizijskega jaška ni možno postaviti,
– kontrolni jašek je jašek na priključnem kanalu za meritve in odvzem vzorcev,
– revizijski jašek je jašek na interni ali javni kanalizaciji za opravljanje nadzora vzdrževalnih del,
– podslapje je vertikalni cevovod ob revizijskem jašku za premostitev višinske razlike v kanalu ali na priključku,
– kaskada je prelivna stopnica v kanalu,
– zadrževalni bazen je bazen za akumulacijo padavinske vode,
– razbremenilnik visokih voda je jašek za regulacijo vtoka padavinske vode v javno kanalizacijo,
– peskolov je jašek za izločanje peska iz odpadne vode,
– črpališče je objekt za prečrpavanje odpadne vode,
– pretočna greznica je naprava za čiščenje komunalne odpadne vode brez ozračevanja, v kateri se komunalna odpadna voda anaerobno obdela skladno s standardoma SIST DIN 4261 – del 1 in SIST EN 752-1: 1995,
– nepretočna greznica je nepropusten zbirnik komunalne odpadne vode, iz katerega se vsa komunalna odpadna voda in izločeno blato odvaža v čiščenje oziroma obdelavo na komunalno čistilno napravo,
– čistilna naprava je objekt za primarno, sekundarno in terciarno čiščenje odpadne vode,
– čistilna naprava za predčiščenje je naprava v lasti uporabnika, ki je zgrajena z namenom, da se iz odpadnih voda popolnoma ali delno izločijo tiste škodljive snovi, ki bi poslabšale lastnosti odpadne vode v javni kanalizaciji in je nameščena praviloma pred priključkom na javno kanalizacijo.

Kanalizacijsko omrežje mora biti projektirano in zgrajeno tako, da zagotavlja optimalen odvod odpadne in padavinske vode ob minimalnih stroških izgradnje, vzdrževanja in obratovanja.
Cilji projektiranja, gradnje in rekonstrukcije so:
– zaščita odvodnika in čistilne naprave pred hidravlično preobremenitvijo in negativnimi okoljevarstvenimi efekti,
– zaščita podtalnice,
– skrb za lokalno varovanje vodonosnikov,
– zagotovitev primerne zmogljivosti kanala,
– skrb za varne delovne pogoje,
– skrb za trajnost sistema,
– zadovoljivo delovanje in vzdrževanje,
– dostopno in varno kontroliranje, čiščenje in vzdrževanje kanalov, objektov in naprav s strojno opremo brez povzročitve škode,
– statična in dinamična nosilnost kanala,
– sprememba hidravličnih lastnosti (prevodnosti),
– obratovanje brez zamašitev,
– omejitev pogostosti preplavitve na predpisano vrednost,
– varovanje javnega zdravja in življenj,
– da preobremenitev ne bi prekoračevala predpisanih vrednosti,
– varovanja zdravja in življenj obratovalnega osebja,
– varovanje vodotokov pred onesnaževanjem v okviru predpisanih omejitev,
– kanalizacija ne ogroža obstoječih objektov, ki mejijo na oskrbovalne naprave,
– doseganje zahtevane življenjske dobe in ohranitev funkcionalnega stanja naprav,
– vodotesnost kanalizacije za odpadno vodo ustrezno zahtevam preizkušanja,
– preprečitev nastajanja smradu in strupenih snovi.
Izbira vrste sistema za odvajanje odpadne in padavinske vode je v pretežni meri odvisna od:
– vrste sistema, ki že obstaja,
– kapacitete in kvalitete odvodnika,
– vrste dotokov v sistem,
– potrebe po čiščenju,
– topografije,
– obstoječih čistilnih naprav,
– drugih lokalnih pogojev.
Vplivi sistemov za odvod vode v vodotoke morajo izpolnjevati zahteve predpisov iz varstva okolja.
Pozornost je treba posvetiti topografskim značilnostim terena in geološki sestavi tal, kjer so geološke karte pomanjkljive, je treba izvesti raziskave. Z geo-tehničnimi raziskavami je treba pridobiti natančne podatke o:
– obtežbah kanalov in objektov na njih,
– nevarnosti drsin,
– posedanju,
– gibanju finih delcev (izpiranju),
– nabrekanju v glinenih slojih,
– toku in gladini podtalnice,
– možnostih napajanja vodonosnika,
– obremenitvah bližnjih objektov in cest,
– poprejšnji uporabi zemljišča (vključujoč rudarstvo),
– možnost gradnje z alternativnimi vrstami gradnje,
– možnostih uporabe vrste cevi,
– možnostih uporabe posteljice cevi,
– agresivni zemljini ali podtalnici.
Pri presoji, ali so zahteve sistema za odvod vode izpolnjene, je treba upoštevati vse razpoložljive podatke o:
– poplavah,
– zamašitvah,
– porušitvah kanalov,
– boleznih, poškodbah, smrtnih primerih vzdrževalnega osebja,
– boleznih, poškodbah, smrtnih primerih drugih oseb,
– poškodbah kanalov,
– upoštevanju pogojev na vtokih in izpustih v sistem za odvod vode in iz njega,
– pregledih kanalov s TV kamero,
– pritožbah o širjenju smradu,
– hidravličnih preverbah,
– delovanju mehanskih in električnih naprav,
– rezultatih tlačnih preizkusov,
– preobremenitvah in
– delovanju in stanju regulacijskih naprav.
Če postavljene zahteve iz tega člena niso izpolnjene, je potrebno izvesti ukrepe za izboljšanje stanja.
Načrti in karte katastra kanalizacijskega sistema so osnova za projektiranje, tehnično izvedbo in uporabo kanalizacijskega sistema.

Pri načrtovanju javne kanalizacije se morajo upoštevati določila tega pravilnika in smernice, ki jih opredeljuje izvajalec javne službe, državni standardi SIST in Evropski standardi EN 1610. Pri projektiranju in izgradnji kanalizacije je potrebno zagotoviti takšne rešitve, da je na vsakem mestu možen dostop z ustrezno mehanizacijo za potrebe obratovanja in vzdrževanja javne kanalizacije in kanalizacijskih naprav.

Za gradnjo kanalov javne kanalizacije se lahko uporabljajo naslednje vrste cevi:
– za gravitacijski odvod odpadne vode in mešano kanalizacijo: armirani poliester, duktilna litina, keramika, jeklo,
– za gravitacijski odvod padavinske vode: poleg navedenih je možno uporabiti tudi betonske cevi, polivinil klorid in polietilien,
– za tlačno kanalizacijo: PEHD, armirani poliester, doktilna litina in jeklo.
Material mora zagotavljati vodotesnost in odpornost proti mehanskim, kemijskim in drugim vplivom (npr. pri čiščenju kanalov).
Materiali, iz katerih so izdelani elementi kanala, vključno s tesnili, ki pridejo v stik z vodo, ne smejo spreminjati kakovosti vode glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti.
Materiali iz katerega so izdelane cevi, naj se izberejo glede na namen, obtežbo, hidravlične zahteve in pričakovano življenjsko dobo kanala, ki naj znaša minimalno 50 let.
V primeru, da se kanal betonira na mestu ali montira iz elementov, morajo biti stene kanala zglajene do čistega sijaja.

Najmanjši dovoljeni notranji profil kanala javne kanalizacije je Fi 200 mm, najmanjši dovoljeni notranji profil priključka je Fi 150 mm.

Najmanjši dovoljeni naklon kanala javne kanalizacije se določi tako, da hitrost v kanalu pri srednjem dnevnem pretoku ni manjša od 0,5 m/s.

Cevi za kanale javne kanalizacije se mora polagati na peščeno posteljico debeline 10 cm, kadar pa je naklon kanala do 0,5%, pa na betonsko podlago.

Cevi za kanal javne kanalizacije ali spojni kanal se morajo zasipati z nevezanim materialom v taki debelini, da je kanal zaščiten pred mehanskimi poškodbami in zmrzovanjem. V primeru, da cevi ne bi prenesle temenske obremenitve, jih je potrebno zaščititi z betonsko oblogo v debelini, ki se določi na podlagi statičnega izračuna.

Revizijski jaški se gradijo na mestih, kjer se menjajo smer, naklon ali prečni profil kanala in na mestih združitve dveh ali več kanalov.
Maksimalne razdalje med revizijskimi jaški so načeloma:

za kanale DN 150 do DN 250                   40,0 m
za kanale DN 250 do DN 500                   60,0 m
za kanale DN 500 do DN 800                   80,0 m
za kanale nad DN 800                         100,0 m.

V primeru, ko je višinska razlika med koto dotočnega in iztočnega kanala večja od 1 m, je treba predvideti podslapje. Podslapje se zgradi na zunanji ali notranji strani revizijskega jaška s T -kosom, vertikalno cevjo in iztočnim lokom 90°.
Jašek z vgrajenim podslapjem naj bo premera minimalno 1000 mm. Izvede se iz enakega materiala ali iz materiala z boljšimi lastnostmi, kot je osnovni kanal.
V primeru, ko so hitrosti odpadne vode v kanalu velike, je na vertikalnih lomih treba izvesti umirjevalne elemente. Z umirjevalnimi elementi se zmanjša energija toka odpadne vode na stene revizijskega jaška.

Revizijski jaški morajo biti dostopni za potrebe kontrole, čiščenja in vzdrževanja s stroji.
Revizijski jaški naj bodo premera:
– do globine 3 m minimalno DN 800 mm
– pri globini večji od 3 m minimalno DN 1000 mm.
Vstopne lestve iz nerjavečega jekla je treba vgraditi v revizijske jaške globine večje od 5 m.
Pri združevanju kanalov s premerom nad DN 400 mm morata kanala na vtočni strani oklepati kot, ki je enak ali manjši od 45°, pri kanalih manjšega premera pa je izvedena priključitev pod kotom v loku v koritnici.

Jašek mora biti pokrit z litoželeznim pokrovom dimenzije 60 x 60 cm ali ø 60 cm. Nosilnost pokrova na jaških, zgrajenih na voznih površinah, mora biti najmanj 15 t, na ostalih površinah pa najmanj 5 t. Na pokrovu mora biti napis KANALIZACIJA s črkami velikosti min. 5 cm ter znak Občine Dolenjske Toplice.
Pokrov na jašku, ki je zgrajen na poplavnem terenu, ne sme biti perforiran.

Na priključku za odvod padavinskih voda z utrjenih površin v javno kanalizacijo mora biti zgrajen peskolov ki mora biti dimenzioniran tako, da je največja hitrost pretoka skozi peskolov 0,2 m/s.

Kjer obstaja možnost onesnaženja odpadnih voda z olji ali maščobami (garaže, delavnice, pralne ploščadi, kuhinje itd.), mora biti pred priključkom na javno kanalizacijo zgrajen lovilec olj oziroma maščob.

Kjer obstaja možnost, da bi zaradi okvar ali drugih vzrokov lahko odtekla v javno kanalizacijo taka odpadna voda, ki bi lahko povzročila okvaro javne kanalizacije ali porušila režim na čistilni napravi, mora biti interna kanalizacija zgrajena tako, da je možno odvod v javno kanalizacijo prekiniti oziroma zadržati.

Vsak novozgrajeni kanal mora biti preizkušen na vodotesnost z zrakom oziroma z vodo od jaška do jaška. Jašek se preizkuša na vodotesnost posebej. Preizkus vodotesnosti opravljajo pooblaščene pravne in fizične osebe, ki o preizkusu napravijo zapisnik v skladu z veljavnimi normativi.

Vertikalni odmiki med kanalizacijo s spremljajočimi objekti in drugimi podzemnimi instalacijami (merjeno od medsebojno najbližjih sten kanalizacije in drugih kanalov) ne morejo biti manjši od odmikov pogojevanih v naslednjih točkah.
V primerih križanja, ko je:
a) vodovod pod kanalizacijo, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, najmanj 3 m na vsako stran,
– v primeru možnosti kontrole drenirane vode sta ustji zaščitne cevi lahko odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, 0,8 m na vsako stran,
– v izjemnih primerih je vodovod lahko zaščiten tudi drugače (PVC folija, glinen naboj), po dogovoru z upravljavcem,
– vertikalni odmik je najmanj 0,6 m;
b) vodovod nad kanalizacijo, na območju vodoprepustnega zemljišča, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene kanalizacije, najmanj 3 m na vsako stran,
– vertikalni odmik je najmanj 0,6 m;
c) vodovod nad kanalizacijo, na območju vodoneprepustnega zemljišča,
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi (posteljici in zasipa obeh vodov niso neprepustni, zato se v primeru puščanja kanalizacije odpadna voda lahko dvigne v območje vodovoda),
– v tem primeru vodovoda ni treba obvezno vgraditi v zaščitno cev,
– vertikalni odmik je najmanj 0,6 m.

Horizontalni (svetli) najmanjši odmik od spodnjega roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,5 m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima začetek 30 cm pod dnom kanala v osi kanala in oklepa s hipotenuzo, ki se konča na robu temelja ali objekta, kot 35°.

Horizontalni odmiki so v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih komunalnih vodov, lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot jih določa standard SIST EN 805 v točki 9.3.1, in sicer:
– horizontalni odmiki od podzemnih temeljev in podobnih naprav naj ne bodo manjši od 0,4 m,
– horizontalni odmiki od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav naj ne bodo manjši od 0,4 m,
– v izjemnih primerih, ko je gostota podzemnih napeljav velika, odmiki ne smejo biti manjši od 0,2 m.
Posebno je treba paziti, da se med izkopom zagotovi stabilnost obstoječih naprav in podzemnih napeljav.

Nadzemno prečkanje se lahko izvede:
– s pomočjo samostojne mostne konstrukcije, ki poleg urbanističnih pogojev in statike upošteva tudi pogoje, določene v drugih točkah tega pravilnika,
– s pomočjo cestne mostne konstrukcije ob upoštevanju pogojev, določenih v drugih točkah tega pravilnika.
Kanal je lahko vidno obešen na mostno konstrukcijo, lahko pa je vgrajen v kineti.
V obeh primerih je treba upoštevati dilatacije mostne konstrukcije in kanala ter temu primerno izbrati način pritrditve kanala in kompenzacijo dilatacij.

Pri podzemnem prečkanju vodotoka se cevi polagajo v primerno izkopane jarke v dnu vodotoka. Način izkopa, polaganje kanala in zasip so odvisni od vrste vodotoka (širina, globina, pretok itd.) ter od oblike in vrste terena brežin (strm, položen, raščen, plazovit teren itd.).
Vsako podzemno prečkanje vodotoka je treba načrtovati posebej. Pri tem je treba upoštevati navodila soglasodajalcev, proizvajalcev cevi in izkušnje podjetij, ki ta dela opravljajo.

Pri podzemnem prečkanju železnice je potrebno poleg pogojev, določenih v prejšnjih točkah izpolniti še naslednje zahteve:
– prečkanje železnice mora biti izvedeno v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti izven gradbenega telesa železniškega tira,
– na obeh koncih zaščitne cevi morata biti izdelan revizijski jašek.

Podzemno prečkanje cest se praviloma izvaja brez uporabe zaščitnih cevi, če je kanal vgrajen v globini, ki jo predpisuje proizvajalec cevi.
Podzemno prečkanje avtocest se izvaja enako kot podzemno prečkanje železnic.

Razbremenilniki so objekti na kanalski mreži in služijo za odvod padavinske vode. Grajeni so z namenom, da v času močnejših padavin del padavinske vode odvajajo neposredno v odvodnik in s tem znižajo maksimalne pretoke v odvodnih kanalih.
Pri dimenzioniranju razbremenilnikov, ki so znotraj sistema kanalizacije, je treba upoštevati:
– pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem prvi močno onesnaženi val, je treba zadržati v sistemu in ga odvajati na čistilno napravo,
– predvideti je treba iztok padavinske vode v odvodnik na razbremenilnih objektih,
– poleg izgradnje zadrževalnih bazenov je treba izkoristiti tudi zadrževalno kapaciteto obstoječe kanalske mreže.

Razbremenilniki so praviloma sestavljeni iz naslednjih enot:
– dotočni kanal,
– razbremenilna komora s prelivno steno,
– dušilna komora z vgrajeno dušilko (dušilna zapornica, težnostna dušilka ipd.),
– iztočni kanal iz dušilne komore,
– iztočni kanal za odvod prelite vode iz razbremenilne komore v odvodnik.
V razbremenilne objekte se po potrebi vgrajuje naslednja oprema:
– dušilke, zapornice, regulacijske prelivne stene ipd.,
– elektrostrojne inštalacije,
– merno regulacijska oprema z prenosom podatkov v nadzorni center.
V primeru vgradnje določenih tipov navedene opreme je treba objekt razbremenilnika oskrbeti z nizkonapetostnim elektro-priključkom z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata.

Črpališča gradimo povsod tam, kjer vode ni mogoče odvajati gravitacijsko (težnostno) in je potrebno prečrpavanje za dvig vode na višji nivo.
Potrebno je upoštevati naslednje pogoje:
– akumulacijski bazen mora biti primeren za sprejemanje odpadne vode tudi pri minimalnem in maksimalnem dotoku, čas akumuliranja med vklopoma črpalke je maksimalno 2 uri oziroma pri izračunu minimalne črpalne prostornine akumulacijskega bazena se mora upoštevati največje dovoljeno število vklopov črpalk na uro glede na karakteristike črpalk,
– premer tlačnega voda mora biti minimalno DN 80, v primeru uporabe sekalne črpalke lahko tudi manjši,
– minimalne potrebne hitrosti v tlačnih kanalih pri nominalni kapaciteti črpalke:

vertikalni vodi                                      1 m/s
horizontalni vodi                                    0,7 m/s
maksimalna hitrost v tlačnem vodu pri delovanju
obeh črpalk paralelno max                            2 m/s

– grablje ali sito je treba nameščati pri črpališčih z dotokom, večjim od 30 l/s,
– zmogljivost črpalk se določa na podlagi maksimalnega dotoka v akumulacijski bazen, črpališče z rezervnimi črpalkami mora biti krmiljeno tako, da se rezervne črpalke izmenjujejo z aktivnimi (alternujoče),
– rotor črpalke brez predhodnega čiščenja oziroma sekanja večjih delcev mora omogočati prehod delcev velikosti:
1. za črpališča velikosti oskrbovanega območja do 100 PE min. 80 mm,
2. za črpališča velikosti oskrbovanega območja večjega od 100 PE min. 100 mm.
– oprema za krmiljenje, nadzor in prenos podatkov mora vključevati števec obratovalnih ur (ali števec števila vklopov) za vsako črpalko oziroma napravo pri črpališčih.
Črpališče naj bo praviloma klasične vodnjaške oblike (okroglo), ustreznega premera in mora biti dostopno s specialnim vozilom za čiščenje kanalizacije. Gradnja nadzemnega objekta je potrebna pri črpališčih z grabljami, sicer pa naj bo le pokrito z nerjavečim pokrovom. Predvideno naj bo, da se pokrov zaklepa. Objekt mora biti zaščiten z ograjo. Elektro omarica z inštrumenti in opremo za kontrolo delovanja in napajanja objekta naj bo locirana v neposredni bližini črpalnega bazena (max. oddaljenost 15 m), postavljena na betonski podstavek, izveden po predpisih oziroma zahtevah distributerja električne energije.
Za velikost oskrbovanega območja večja od 100 PE je treba predvideti postavitev antene za prenos naslednjih podatkov v nadzorni center pri črpališčih:
– signal vstopa v objekt,
– nivo,
– položajna signalizacija močnostnih in krmilnih elementov ter položaj loput in zapornic,
– signali napak na elektro in strojni opremi (prenapetostne in pretokovne zaščite, termične zaščite, signali vdora vode v motorje, signali delovanja momentnih zaščit, izpad faz itd.),
– obratovalni tok in delovne ure elektromotorjev,
– signal delovanja nivojskih zaščitnih stikal,
– meritev trenutnega pretoka in kumulativne vrednosti pretoka.
Predvideti je treba možnost postavitve antene na drog ali kak drug element za pritrditev oziroma kabelsko povezavo na mesto daljinskega prenosa podatkov v center upravljanja. Elektronapajanje, upravljanje in kontrola delovanja naprav so izvedeni v prostostoječi ali stenski elektroomarici, locirani v nadzemnem delu ali na betonskem podstavku ob črpališču (zaščita IP 55). Zagotoviti je treba ukrepe, ki preprečujejo kondenz in zmrzovanje.
Pri črpališčih, katerih je oskrbovano območje manjše od 100 PE, se vgradi samo avtomatsko daljinsko alarmiranje.

Izvedbo tlačnega voda in izbiro materiala narekujejo terenske razmere in dejanske možnosti izvedbe. V primeru izvedbe tlačnega voda daljšega od 150 m je treba na dostopnem mestu na polovici trase predvideti jašek s čistilnim kosom za nujne primere čiščenja.
Globina vkopa tlačne cevi naj bo minimalno 0,8 m.
Zaradi ustavljanja in zaganjanja črpalk morajo biti s hidravličnim izračunom ugotovljena tlačna nihanja za vsak vod, daljši od 50 m in predviden način varovanja tlačnega voda pred vodnim udarom.

Zadrževalni bazeni so objekti na kanalski mreži za odvod padavinske vode. Grajeni so z namenom, da del padavinskega odtoka začasno zadržijo. Z izgradnjo zadrževalnih bazenov se praviloma doseže:
– zmanjšanje maksimalnega padavinskega odtoka in zato potrebne manjše profile dovodnih kanalov,
– zadržanje in delno čiščenje prvega vala močno onesnažene padavinske vode.
Pri dimenzioniranju zadrževalnih bazenov je potrebno:
– pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem pa prvi močno onesnaženi val, zadržati v sistemu in ga odvajati na čistilno napravo,
– predvideti iztok padavinske vode v odvodnik na razbremenilnih objektih,
– poleg izgradnje zadrževalnih bazenov izkoristiti tudi zadrževalno kapaciteto obstoječe kanalske mreže.
Pri projektiranju bazena je potrebno upoštevati parametre (količina zadržane vode, višina zajezitve, maksimalni iztok iz bazena), ki jih določi upravljavec javnega kanalizacijskega sistema.
Pri dimenzioniranju zadrževalnih bazenov na lokalnih kanalskih sistemih je potrebno navedena določila smiselno upoštevati, bazene pa dimenzionirati na podlagi ustreznih tujih predpisov (predvsem ATV 128).
Zadrževalni bazeni so praviloma sestavljeni iz naslednjih enot:
– enote na dotoku v bazen (dotočni kanal, dotočna komora),
– akumulacija (pokrita/nepokrita, peskolov, korito za sušni pretok, akumulacijski prostor, prelivna stena, potopljene stene in drugo),
– enote na iztoku iz bazena (iztočni kanal, kanal za prelito vodo z iztokom v odvodnik in drugo).
V bazene je po potrebi treba vgraditi naslednjo opremo:
– čistilni elementi (avtomatske grablje, naprava za kompaktiranje odpadkov s kontejnerjem, prekucniki za izpiranje dna akumulacije, črpalke in mešala za usedline ter drugo),
– regulacijski elementi (senzorji za merjenje pretoka in nivoja, dušilke, zapornice in drugo),
– kontrola delovanja naprav – brezžični ali kabelski sistem zveze s prenosom podatkov v nadzorni center vzdrževalne službe (postavitev antene na lokaciji objektov, v prostoru upravljanja pa potrebna oprema, vgrajena v elektro omari).
Vgraditi je potrebno tudi nekatere inštalacije:
– tlačni sistem za izpiranje sten bazena, vodovodni priključek iz javnega vodovoda ali drug ustrezni sistem,
– nizkonapetostni elektro priključek iz omrežja z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata,
– pri pokritih akumulacijah sistem za prisilno prezračevanje s čiščenjem zraka akumulacijskega prostora.

Če se kanalska mreža sama po sebi ne izpira dovolj (hitrosti pri srednjem dnevnem pretoku so manjše od 0,4 m/s), je na neprehodnih kanalih potrebno izvesti dodatne ukrepe za samoizpiranje – jašek s prekucnikom. Delovanje prekucnika mora omogočiti, da v kanalu pride večkrat na dan do kratkotrajnih čistilnih pretokov s hitrostjo višjo od 0,7 m/s.
Objekt, v katerega je postavljen prekucnik, je praviloma zgrajen iz armiranega betona oziroma iz drugega ustreznega materiala. Prenesti mora vse predvidene obtežbe (zemeljski pritisk, prometna obtežba, hidrostatični pritisk in drugo) in mora biti vodotesen. Imeti mora vstopno odprtino pokrito s primernim pokrovom. Tla v objektu morajo biti nagnjena proti vtoku v kanal, ki se izpira.
V objekt se namesti posoda-prekucnik. Velikost in geometrijske karakteristike prekucnika, ki mora akumulirati ustrezno količino vode, pogojujejo dimenzije objekta.
Prekucnik je posoda iz nerjaveče debelejše pločevine, ki se permanentno polni in prazni. Predvidoma se polni z vodo iz vodovoda, kjer to ni mogoče, pa z odpadno vodo. Princip delovanja je zasnovan na spremembi težišča polne posode glede na težišče prazne. Pri polni posodi se skupno težišče posode in akumulirane vode postavi v točko, v kateri je omogočena prevrnitev posode. Močan vodni tok izplakne usedline v kanalu. Tečaji prekucnika morajo biti iz primernega materiala, ki v odpadni vodi ne oksidira.

Peskolovi se vgrajujejo v kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je treba preprečiti vnašanje peska in drugih hitro usedljivih snovi v sistem. Vgrajeni morajo biti tudi na vtoku v objekte (črpališča, razbremenilniki, deževni bazeni, čistilne naprave) na mešanem ali padavinskem sistemu kanalizacije kot samostojne enote ali v kombinaciji z izločevalniki lahkih tekočin ali maščob. Dimenzionirajo se tako, da izločajo hitro usedljive snovi pri največjem dovoljenem pretoku. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja usedlin. Peskolovi, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti ustrezen certifikat.
Lovilci lahkih tekočin se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je potrebno iz odpadne vode izločiti lahke tekočine s specifično težo, manjšo od 0,95 kg/l, ki jih po predpisih ni dovoljeno spuščati v kanalizacijo in v padavinsko kanalizacijsko omrežje pred izpustom v vodonosnik, če se odvaja padavinska voda s površin, kjer obstaja možnost razlitja lahkih tekočin. Izdelani in dimenzionirani morajo biti v skladu s standardom SIST EN 858. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih lahkih tekočin. Če so vgrajeni v interno kanalizacijo in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih snovi uporabnik, mora biti omogočen nadzor, ki ga izvaja izvajalec javne službe. Lovilci lahkih tekočin, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti ustrezen certifikat. Gradnja lovilcev olj je obvezna:
– na varstvenih pasovih vodnih virov in na območjih, ki ležijo na vplivnih območjih vodarn, v primeru, ko se padavinska voda odvaja v ponikovalnico,
– v garažah in na pralnih ploščadih,
– na parkiriščih za tovorna vozila in avtobuse.
Lovilci maščob se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je potrebno iz odpadne vode izločiti maščobe, ki jih po predpisih ni dovoljeno izpustiti v kanalizacijo. Izdelani in dimenzionirani morajo biti po veljavnih standardih. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih maščob. Vzdrževanje ter skrb za odstranjevanje izločenih maščob ima uporabnik, mora biti omogočen nadzor, ki ga izvaja izvajalec javne službe. Lovilci maščob, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti. Vgradnja lovilcev maščob v gostinskih lokalih je obvezna.
Izvedba merilnega mesta, parametri onesnaženosti ter obseg in metode izvajanja meritev morajo biti v skladu z veljavno zakonodajo.

V kanalizacijskih sistemih in na čistilnih napravah uporabljamo naslednje osnovne načine merjenja pretoka odpadne vode:
– odprt sistem, kjer voda odteka gravitacijsko je pretok funkcija globine vode, nagiba ter omočenega preseka v merilnem kanalu: Q=f (h, s, A);
– zaprt sitem, kjer odpadno vodo črpamo po ceveh je pretok funkcija hitrosti vodnega toka in preseka cevi Q = f (v, A).
Merjenje odtoka se lahko izvaja s sledili.
Pretok izračunamo iz znane množine dodanega sledila. Za meritev s sledili mora uporabnik pripraviti poseben načrt izvajanja meritve. Merjenje pretoka s sledili se izvaja le v posebnih primerih (kalibracija merilnih korit, meritev dotoka na čistilne naprave).
Merjenja pretoka odpadne vode se morajo izvajati v skladu s standardi in tehničnimi predpisi.

Čistilna naprava (v nadaljnjem besedilu: ČN) za prečiščevanje odpadne vode mora zadostiti naslednjim zahtevam:
– upoštevani morajo biti veljavni predpisi in standardi za to področje,
– čistilna naprava ne sme biti preobremenjena,
– ne sme predstavljati nevarnost za zdravje in življenje ljudi,
– naprava ne sme povzročati prekomernenega smradu, hrupa in emisij,
– nevarnosti za osebje na objektih in napravah morajo biti zmanjšane na najmanjšo možno mero,
– projektirana uporabna doba objektov in naprav je 30 let za gradbene objekte in 10 let za elektrostrojno opremo,
– dosežena mora biti predpisana vodotesnost bazenov in drugih podobnih objektov,
– načrtovani morajo biti pogoji za učinkovito vzdrževanje,
– možno mora biti povečanje oziroma spreminjanje procesov na objektih in napravah,
– dosežena mora biti s projektom predvidena zanesljivost procesa, možnost slabega delovanja mora biti zmanjšana na minimum,
– poraba energije mora biti zmanjšana na najmanjšo možno mero.
V projektu mora biti predvideno varno in ekonomično odstranjevanje zgoščin, trdnih odpadkov in odvečnega blata.
Pri zasnovi ČN se mora upoštevati naslednje podatke:
– podatki o sestavi odpadne vode, iz katerih je razvidna tudi prisotnost agresivnih in korozivnih snovi,
– podatke o klimatskih razmerah in značilnostih lokacije, kot so temperatura, vlažnost, vetrovi ipd.,
– zahteve, ki se nanašajo na hrup, smrad, prah, pene, vibracije, elektromagnetna sevanja ipd.,
– posebne zahteve, ki se nanašajo na zasnovo ČN in so praviloma določene v razpisni dokumentaciji oziroma v projektni nalogi za objekte in naprave na ČN,
– posebne zahteve, ki se nanašajo na vzdrževanje.

Pri projektiranju ČN je treba upoštevati več osnovnih zahtev:
– vse ČN se načrtujejo in gradijo tako, da omogočajo predpisane učinke glede odstranjevanja ogljikovih, dušikovih in fosforjevih spojin, varno in ekonomično odstranjevanje odvečnega blata in drugih odpadkov, v skladu s predpisi,
– za ČN s kapaciteto nad 5000 PE je treba pravilnost dimenzioniranja dokazati z računalniško simulacijo,
– vse naprave, ki se lahko pokvarijo, morajo biti instalirane tako, da je dosežena zadostna varnost obratovanja in čiščenja, tudi če ne delujejo vedno z največjim izkoristkom oziroma če je del vgrajenih naprav pokvarjen,
– kjer je možno in smiselno, je treba predvideti obtoke v primeru rekonstrukcije in vzdrževanja,
– v primerih, ko je oskrba z energijo lahko pogosto motena, je treba predvideti ustrezno rezervno napajanje elementov in naprav,
– proces na ČN mora biti zasnovan tako, da se po končani motnji vzpostavi normalno operativno stanje v najkrajšem možnem času,
– ČN mora biti zasnovana tako, da je možno vzorčenje odpadne vode na dotoku in na iztoku iz naprave oziroma iz kateregakoli elementa ČN na mestih, ki so pomembna za kontrolo procesa in emisij,
– vse informacije o kvaliteti in kvantiteti snovi in elementov na ČN, ki so pomembne za efektivno delovanje ČN, morajo biti dostopne (pretoki, nivoji, tlaki, temperature, koncentracija snovi, pH vrednost),
– omogočeno mora biti varno in preprosto čiščenje, vzdrževanje in popravila objektov in naprav na ČN.

Konstrukcijske zahteve za objekte so:
– konstrukcija objektov na ČN mora delovati skupaj z vgrajenimi napravami kot funkcionalna celota,
– natančnost pri dimenzioniranju mora biti takšna, da omogoči pravilno inštalacijo in operativnost vgrajenih naprav,
– dosežena mora biti zanesljivost za prenašanje obremenitev (npr. tlak, statične in dinamične obtežbe) v času delovanja in servisiranja naprave,
– dosežena mora biti odpornost proti kemičnim in biološkim obremenitvam snovi iz vode, blata, atmosfere, plinov ter proti temperaturi oziroma temperaturnim spremembam,
– dosežena mora biti varnost proti vzgonu, ko so objekti prazni,
– dosežena mora biti vodotesnost.
Posebne pozornosti morajo biti deležni elementi:
– prehodi med objekti in napravami,
– zveze med strojnimi in elektro elementi in napravami,
– dostopi k objektom in napravam,
– ventilacija in temperatura v objektih,
– oskrba z vodo,
– možnost za hitro praznjenje objektov,
– naprave za dvigovanje,
– skladišča za delovna sredstva in za nevarne snovi,
– bazeni,
– korozijska odpornost betonskih objektov.
Pri zasnovi, delovanju, vzdrževanju in pri rekonstrukciji morajo biti posebno pozorno rešeni naslednji elementi:
– podatki, ki so pomembni za statično in strojno dimenzioniranje elementov in naprav, kot so npr. obtežba, nosilnost, torzija, uporabnost, staranje itd.,
– poti, stopnice in podesti,
– grablje in sito s kompaktorjem,
– pokrovi, montažne odprtine, odprtine za čiščenje,
– premikajoči deli (kolesa ipd.),
– črpalke in kanali,
– vpihovala in kompresorji,
– merilna in kontrolna oprema,
– elektrooprema,
– zaščita materialov proti koroziji,
– kakovosti varjenja.
Pri zasnovi, gradnji in delovanju ČN je treba določiti in zasledovati:
– vplive na okolje,
– varnost objektov in naprav oziroma posameznih elementov,
– delovanje in vzdrževanje,
– rezervne dele in posebna orodja.

Zmogljivost sistemov za odvod vode je potrebno preizkušati in presojati med gradnjo, pri rekonstrukciji in obnovi, po zaključku posamezne gradbene faze, pa tudi med celotnim obdobjem uporabe.
Preskusi in presoje obsegajo:
– preizkus tesnosti z vodo; po standardu SIST EN 1610;
– preizkus tesnosti z zrakom; po standardu SIST EN 1610;
– preizkus infiltracije;
– preizkus s pregledom pohodnih kanalov;
– pregled s TV kamero;
– določitev sušnega odtoka;
– nadzor dotokov v sistem;
– nadzor nad kakovostjo, količino in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v odvodnik;
– nadzor nad strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic plinov z zrakom) v sistemu;
– nadzor nad dotokom na ČN.
Izbira vrste preizkusov in presoj je odvisna od tega, ali gre za nov ali že obstoječ sistem za odvod vode.
Po opravljenem preizkusu tesnosti se sestavi zapisnik, ki ga podpišeta nadzorni organ in vodja gradbišča. Zapisnik o uspešno opravljenem preizkusu tesnosti je sestavni del investicijsko-tehnične dokumentacije.

Preizkus se mora izvajati po določilih poglavja 10 (Preizkušanje kanalov) standarda SIST EN 1610 ali po DIN 4033.
Pri tlačnem preizkusu po SIST EN 1610 z zrakom se uporablja preizkusni postopek LC.

Investitor gradnje kanalizacije, ki ima značaj javne kanalizacije, mora le-to predati v lastništvo občini. Občina preda to kanalizacijo v upravljanje izvajalcu javne službe. Ob primopredaji, o kateri se sestavi zapisnik, mora investitor izročiti občini oziroma izvajalcu javne službe naslednjo dokumentacijo:
– projekt z gradbenim dovoljenjem,
– projekt izvedenih del, izdelan po določbah pravilnika o katastru kanalizacijskega sistema, (vsebovati mora podatke, ki so vsebovani v katastru izvajalca javne službe),
– zapisnik o preizkusu vodotesnosti,
– uporabno dovoljenje,
– evidence, knjigovodske in blagajniške podatke, listine o lastništvu, podatke o terjatvah in dolgovih in druge poslovne zadeve.
Na podlagi zapisnika o prevzemu kanalizacije izvajalec javne službe le-to vnese v kataster kanalizacijskega sistema, občina pa v svoja osnovna sredstva.

V primeru, da gre za prevzem v upravljanje javne kanalizacije, ki jo je do tedaj upravljala krajevna skupnost, vaški odbor ali druge pravne ali fizične osebe, ki ni bil organiziran po veljavnih predpisih v smislu ustrezne lokalne javne službe za odvajanje in čiščenje odpadne in padavinske vode, so dovoljena odstopanja od zahtev. V tem primeru mora imeti javna kanalizacija, ki se predaja, vsaj:
– izdelan grafični prikaz javne kanalizacije v merilu najmanj 1:5000,
– izdelano hidravlično in sanitarno-tehnično analizo obstoječega stanja s predlogi morebitnih nujnih kratkoročnih sanacijskih ukrepov in oceno potrebnih vlaganj (sanacijski program),
– izdelano strokovno mnenje o splošnem stanju javne kanalizacije v smislu zadovoljevanja zahtev odloka o odvajanju in čiščenju odpadnih komunalne in padavinske vode ter drugih veljavnih standardov in normativov za kanalizacijska omrežja za odvajanje in čiščenje odpadne komunalne in padavinske vode,
– izdelano strokovno mnenje o vključevanju javne kanalizacije v kratkoročni koncept odvajanja in čiščenja odpadne komunalne in padavinske vode,
– knjigovodske podatke za posamezne vrste objektov, če pa teh ni, je potrebno pridobiti ustrezne vrednostne podatke s pomočjo pooblaščenega cenilca,
– uporabno dovoljenje.

Investitor objekta, predvidenega za priključitev na javno kanalizacijo, si mora k lokaciji in gradnji objekta pridobiti soglasje izvajalca javne službe.
Kadar na podlagi lokacijske informacije ni mogoče opredeliti vseh pogojev priključitve objekta na javno kanalizacijo, se izda posebno soglasje h gradnji objekta oziroma priključka.
S soglasjem se opredelijo pogoji za izgradnjo interne kanalizacije in priključitev na javno kanalizacijo.

Investitor predloži k vlogi za pridobitev soglasja iz prejšnjega člena ali pred priključitvijo objekta naslednjo dokumentacijo:
a) Za soglasje k prostorskim izvedbenim aktom:
– situacijo z vrisanim objektom in kanalizacijskim priključkom v merilu 1:1000 ali 1:500,
– hidravlični izračun s presojo vpliva na obstoječe razmere v omrežju odvajanja in čiščenja,
– opis specifičnosti gradnje in namembnosti objekta s predvideno potrošnjo vode in oceno kvalitete in tipa odpadne vode,
– izjavo investitorja, da odpadne vode iz predvidene gradnje ne bodo vsebovale take snovi, ki se ne bodo mogle mehansko ali biološko razgraditi,
– izjavo pristojne strokovne institucije o vplivu predvidene gradnje na podtalnico in vodne vire v primeru, da je predvidena gradnja v varstvenih pasovih obstoječih ali predvidenih vodnih virov.
b) Za pridobitev projektnih pogojev je potrebno predložiti:
– lokacijsko informacijo pristojne občine za gradnjo objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljišču ali objektih,
– opis nameravanega posega,
– splošni opis,
– podatke o parcelah na katerih se bo izvajal poseg,
– podloge za izdelavo idejne zasnove,
– prostorsko, plansko in izvedbeno dokumentacijo,
– opis nameravanih posegov,
– faznost realizacije.
c) Za soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja:
– splošni in urbanistični del projekta,
– tehnični del,
– načrti arhitekture,
– načrti gradbenih konstrukcij,
– načrti strojnih instalacij.
d) Za soglasje za priključitev, če ni bilo že izdano v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja:
– pravnomočno gradbeno dovoljenje oziroma dokaz o legalnosti gradnje (zemljiškoknjižni izpisek z navedbo, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967),
– katastrski načrt (mapna kopija),
– situacijo z vrisanim objektom v merilu 1:1000 ali 1:500,
– hidravlični izračun s presojo vpliva na obstoječe razmere v omrežju za odvajanje in čiščenje,
– načrt strojne (vodovodne) napeljave,
– soglasje za prekop javnih površin,
– soglasja lastnikov oziroma uporabnikov parcel, preko katerih bo potekal priključek, oziroma sodno odločitev, ki nadomesti soglasje,
– izjavo investitorja, da odpadne vode iz predvidene gradnje ne bodo vsebovale take snovi, ki se ne bodo mogle mehansko ali biološko razgraditi,
– izjavo pristojne strokovne institucije o vplivu predvidene gradnje na podtalnico in vodne vire v primeru, da je predvidena gradnja v varstvenih pasovih obstoječih ali predvidenih vodnih virov.
e) Za soglasje za začasni priključek:
– situacijo z vrisanim objektom v merilu 1:1000 ali 1:500,
– hidravlični izračun s presojo vpliva na obstoječe razmere v omrežju za odvajanje in čiščenje,
– odločbo upravnega organa o začasnem objektu,
– opis predvidene porabe vode,
– izjavo investitorja, da odpadne vode iz predvidene gradnje ne bodo vsebovale take snovi, ki se ne bodo mogle mehansko ali biološko razgraditi,
– izjavo pristojne strokovne institucije o vplivu predvidene gradnje na podtalnico in vodne vire v primeru, da je predvidena gradnja v varstvenih pasovih obstoječih ali predvidenih vodnih virov.
f) Za soglasje k vlogi za uporabno dovoljenje:
– situacijo izvedenega stanja kanalizacijskega priključka v merilu 1:1000 ali 1:500, potrjeno od izvajalca in nadzornega gradnje,
– izjavo investitorja, da odpadne vode iz predvidene gradnje ne bodo vsebovale take snovi, ki se ne bodo mogle mehansko ali biološko razgraditi,
– izjavo pristojne strokovne institucije o vplivu predvidene gradnje na podtalnico in vodne vire v primeru, da je predvidena gradnja v varstvenih pasovih obstoječih ali predvidenih vodnih virov.
Za pridobitev soglasja za obstoječe objekte se uporablja točka d) tega člena, pravnomočno gradbeno dovoljenje pa se predloži, če je bilo izdano.
Izvajalec javne službe lahko z namenom, da racionalizira postopke, po lastni strokovni presoji za konkretne primere zmanjša obseg potrebne dokumentacije iz točk a) do f) tega člena.
Strokovno institucijo, pooblaščeno za izdajo izjav o vplivu predvidene gradnje na podtalnico in vodne vire v primeru, da je predvidena gradnja v varstvenih pasovih obstoječih ali predvidenih vodnih virov, določajo veljavni predpisi o varovanju posameznih vodnih virov.

Izvajalec javne službe mora v soglasju opredeliti:
– možnosti in tehnične pogoje priključitve objekta na javno kanalizacijo,
– koto priključitve in druge tehnične pogoje priključitve,
– zahteve o ureditvi prečiščenja in izgradnji kontrolnega jaška,
– pogoje glede posegov na obstoječo javno kanalizacijo,
– pogoje, ki jih mora investitor izpolniti pred pridobitvijo soglasja h gradnji, kadar je pridobitev takega soglasja potrebna,
– pogoje, katerim mora ustrezati odpadna voda za izpust v javno kanalizacijo,
– postopek za neposredno priključitev na javno kanalizacijo.

Izvajalec javne službe je dolžan izdati ali odkloniti soglasje skladno s predpisi o splošnem upravnem postopku.

K prijavi za priključek mora investitor priložiti naslednje dokumente:
– gradbeno dovoljenje oziroma dokaz o legalnosti gradnje (zemljiško knjižni izpisek z navedbo, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967),
– načrt priključka oziroma izvršilni načrt,
– potrdilo o plačanem komunalnem prispevku in ostalih prispevkih.

Pred priključitvijo objekta na javno kanalizacijo ali že aktivirano interno kanalizacijo skleneta investitor in izvajalec javne službe pogodbo o priključitvi, s katero opredelita medsebojne obveznosti.

Na podlagi prijave za priključitev in predložene dokumentacije izvajalec javne službe odobri neposredno priključitev na javno kanalizacijo s tem, da izvede priključitev ali dopusti izvedbo pod neposredno kontrolo izvajalca javne službe.
Smatra se, da je priključek izveden, ko izvajalec javne službe pregleda priključek ter ugotovi ustreznost izvedbe. Svoje ugotovitve dokumentira v obrazcu prijave.
V primeru, da priključek ni zgrajen v skladu z izdanim soglasjem in določili tega pravilnika, se priključitev odloži dokler se pomanjkljivosti ne odpravijo.

Priključitev na javno kanalizacijo se izvede v revizijskem jašku.
Uporabnik javne kanalizacije, ki je po odloku o odvajanju in čiščenju odpadne komunalne in padavinske vode dolžan na priključku zgraditi kontrolni jašek, si mora pred projektiranjem interne kanalizacije pridobiti od izvajalca javne službe smernice za izgradnjo kontrolnega jaška.

Na območjih, kjer še ni urejenega odvajanja in čiščenja odpadne vode z javno kanalizacijo, je obvezna uporaba malih čistilnih naprav ali greznic. Izvajalec javne službe je dolžan zagotoviti:
a) prevzem blata iz pretočnih greznic,
b) prevzem blata iz malih komunalnih čistilnih naprav,
c) prevzem in čiščenje odpadne vode nepretočnih greznic,
d) evidenco o izvoru, vrsti in količini prevzetega blata oziroma odplak.
Prevzem blata iz malih komunalnih čistilnih naprav in odplak iz nepretočnih greznic se izvaja skladno s pogoji pogodbe, ki jo je uporabnik dolžan skleniti z izvajalcem javne službe ali drugim pooblaščenim prevzemnikom odplak v roku 12 mesecev po objavi tega pravilnika v Uradnem listu RS.
Stroške prevoza in predelave blata ter odplak krije uporabnik, oziroma povzročitelj onesnaženja.

Odpadno vodo in goščo iz greznic je prepovedano zlivati v javno kanalizacijo, odvažati na javne ali kmetijske površine, oziroma neposredno odvajati v površinsko ali podzemno vodo. Če uporabnik teh navodil ne upošteva, pristojni inšpekcijski organ določi izvedbo sanacijskih ukrepov. Če zavezanec v roku, ki je določen v inšpekcijski odločbi, teh ukrepov ne izvede, jih v njegovem imenu in na njegove stroške izvede drug za to usposobljen izvajalec.

V javno kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da ta ne vpliva škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode in na njihovo delovanje. Poleg tega morajo ustrezati zahtevam, določenim v odloku o odvajanje in čiščenje odpadne komunalne in padavinske vode in v tem pravilniku.

Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, sme vsebovati škodljive snovi v mejnih koncentracijah, ki so navedene v 57. členu. Za snovi, katere niso navedene v 57. členu veljajo predpisi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja.
Za dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto, hladilno ali drugo vodo.
Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega vonja za okolico.

Mejne vrednosti za iztok v javno kanalizacijo so:

+----------------------------------+------------+--------------+
|Naziv:                            |      Enota:|     Vrednost:|
+----------------------------------+------------+--------------+
|aluminij                          |        mg/l|            30|
+----------------------------------+------------+--------------+
|arzen                             |        mg/l|         0,075|
+----------------------------------+------------+--------------+
|baker                             |        mg/l|          0,35|
+----------------------------------+------------+--------------+
|barij                             |        mg/l|           3,5|
+----------------------------------+------------+--------------+
|cink                              |        mg/l|           1,5|
+----------------------------------+------------+--------------+
|kadmij                            |        mg/l|         0,075|
+----------------------------------+------------+--------------+
|kositer                           |        mg/l|           1,5|
+----------------------------------+------------+--------------+
|celotni krom                      |        mg/l|         0,375|
+----------------------------------+------------+--------------+
|krom (VI)                         |        mg/l|         0,075|
+----------------------------------+------------+--------------+
|nikelj                            |        mg/l|          0,35|
+----------------------------------+------------+--------------+
|srebro                            |        mg/l|         0,075|
+----------------------------------+------------+--------------+
|svinec                            |        mg/l|          0,35|
+----------------------------------+------------+--------------+
|železo                            |        mg/l|            20|
+----------------------------------+------------+--------------+
|živo srebro                       |        mg/l|        0,0075|
+----------------------------------+------------+--------------+
|vsota tenzidov                    |        mg/l|            25|
+----------------------------------+------------+--------------+
|težkohlapne lipofilne snovi       |        mg/l|            75|
+----------------------------------+------------+--------------+
|skupni dušik (kjeldahlovega,      |        mg/l|            60|
|nitritnega, nitratnega)           |            |              |
+----------------------------------+------------+--------------+
|adsorbirani organsko vezani       |        mg/l|           0,4|
|halogeni (AOX)                    |            |              |
+----------------------------------+------------+--------------+
|fosfor (celotni)                  |        mg/l|            10|
+----------------------------------+------------+--------------+
|kobalt                            |        mg/l|          0,35|
+----------------------------------+------------+--------------+
|sulfat                            |        mg/l|           250|
+----------------------------------+------------+--------------+

Za parametre, ki niso navedeni, se uporabijo vrednosti določene v veljavni uredbi o emisijo snovi in toplote iz virov onesnaževanja, oziroma v predpisih, ki urejajo normative za posamezno dejavnost.

Odpadna voda iz infekcijskih oddelkov zdravstvenih ustanov mora biti pred odvodom v javno kanalizacijo dezinficirana.

Lastnosti odpadne vode se ugotavljajo z rednimi analizami vzorcev odpadne vode.
Uporabniki javne kanalizacije, ki uporabljajo vodo pri opravljanju svoje dejavnosti v tehnološkem postopku ali uporabljajo večje količine čistilnih sredstev in pri tem povzročajo obremenitev večjo od 30 PE ali imajo v sestavi odpadne vode nevarne snovi, morajo v skladu s predpisi redno izvajati preiskave fizikalnih, kemijskih ali bioloških lastnosti odpadnih voda. Uporabnik javne kanalizacije mora en izvod vsake analize dostaviti izvajalcu javne službe v roku osmih dni po prejemu rezultatov analiz.

Odvzem in analiziranje vzorcev lahko opravlja samo pravna ali fizična oseba, ki ima pooblastilo pristojnega ministrstva.
Pooblaščena pravna ali fizična oseba mora vse rezultate analize odpadne vode, ki se izvajajo pri uporabnikih, ki odvajajo odpadne vode v javno kanalizacijo, s katero upravlja izvajalec javne službe, dostaviti izvajalcu javne službe istočasno kot uporabniku.

Pogostost ugotavljanja lastnosti odpadne vode se določa glede na letno porabo vode.
Pri porabi vode večji od 1000 m3 se ugotavljajo lastnosti odpadne vode 2 krat letno. Pri porabi manjši od 1000 m3 enkrat letno. Upravljalec lahko na osnovi rezultatov analiz zmanjša ali poveča število ugotavljanj lastnosti odpadne vode pri posameznem onesnaževalcu.

Zaradi nadzora lastnosti odpadne vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo, se opravljajo kontrolne analize odpadne vode.
Vzorec odpadne vode za kontrolno analizo se praviloma vzame v prisotnosti predstavnika uporabnika javne kanalizacije in predstavnika izvajalca javne službe. O odvzemu vzorca se napravi zapisnik.
Kadar se s kontrolno analizo ugotovi, da odpadna voda vsebuje škodljive snovi nad določenimi mejnimi koncentracijami, mora uporabnik javne kanalizacije takoj pristopiti k sanaciji razmer in izvajalcu javne službe povrniti morebitno nastalo škodo na objektih javne kanalizacije ter stroške kontrolne analize.

Za ugotavljanje lastnosti odpadne vode je odločilna analiza reprezentativnega vzorca, za ugotavljanje mejnih koncentracij škodljivih snovi pa meje določene v 58. členu oziroma normativi določeni v predpisih o emisijah snovi in toplote.

V primeru večjih okvar na napravah posameznega uporabnika javne kanalizacije, ki bi lahko povzročile izpust odpadne vode, ki ne ustreza predpisom v javno kanalizacijo, se opravijo izredne analize odpadne vode na stroške uporabnika. V takih primerih se takoj obvesti inšpektorat za varstvo okolja.

Onesnaženost odpadne vode se ugotavlja po njenih fizikalnih, kemijskih in biokemijskih lastnostih.
Onesnaženost odpadne vode, ki se odvajajo v javno kanalizacijo, se ugotavlja po naslednji kriterijih:
– usedljivost (U) po Imhoffu v ml/l v 120 minutah,
– kemijska potreba po kisiku (KPK) s K-bikromatom (K2 Cr2 O7),
– strupenost (S) za bakterije, kot faktor potrebne razredčenosti odpadne vode, da ta ne delujejo več zaviralno na razvoj bakterij,
– vsebnost težkih kovin (K) in drugih snovi, ki presegajo mejne vrednosti v 58. členu ali vrednosti ustrezne za posamezno dejavnost.

Pri uporabnikih javne kanalizacije, ki uporabljajo vodo pri opravljanju dejavnosti, se ugotavlja faktor onesnaženosti odpadne vode. Faktor onesnaženosti (F) je razmerje med onesnaženostjo odpadne vode (i) uporabnika in onesnaženostjo komunalne odpadne vode (f).
Faktor onesnaženosti je eno od meril za določitev prispevka za čiščenje odpadne vode.

Za izračun faktorja onesnaženosti se uporablja naslednja formula:
 
F = 0,40 x U(i)/U(f) + 0,60 x KPK(i)/KPK(f) + 0,15 x S(i)/S(f) + 0,15 x K(i)/K(f)
 
V formuli uporabljeni izrazi pomenijo:
– F = faktor onesnaženosti,
– Ui = usedljivost industrijske odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah,
– Uf = usedljivost komunalne odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah, ki je določena kot konstanta 5 ml/l,
– KPKi = izmerjena kemijska potreba po kisiku izmerjene odpadne vode s K-bikarbonatom,
– KPKf = kemijska potreba po kisiku komunalne odpadne vode s K-bikromatom, ki je določena kot konstanta 250mg O2/l,
– Si = strupenost industrijske odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi),
– Sf = strupenost komunalne odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi),
– Ki = vsebnost težkih kovin in snovi, ki presegajo mejne vrednosti v 58. členu ali uredbah o omejenih vrednostih,
– Kf = mejne koncentracije težkih kovin in snovi, ki so določene v 58. členu ali v uredbah omejene vrednosti.
Kadar je onesnaženost odpadne vode (i) po posameznih kriterijih manjša, kot je določena za komunalno odpadno vodo (f), se v števcu uporabi konstanta, določena za komunalno odpadno vodo. Kriterija S in K se prištevata samo, kadar je količnik ulomka večji od ena.

Za izračun faktorja onesnaženosti se uporabljajo podatki iz analiz reprezentativnih vzorcev. Za kontrolno analizo se lahko uporabi tudi trenutni vzorec, vendar se faktor onesnaženosti uporabi samo za mesec, v katerem je bil vzorec odvzet. Kadar se faktor ugotovi z analizo reprezentativnega vzorca, se tako izračunan faktor onesnaženosti uporablja do naslednjega rednega odvzema takega vzorca.
Podatki iz kontrolne analize se uporabijo samo, če so ugotovljene koncentracije višje kot pri analizi reprezentativnega vzorca.

Faktor onesnaženosti se uporablja za izračun prispevka za čiščenje.

Pri določanju količin odpadne vode, mejnih koncentracij škodljivih snovi ali potrebnih učinkov predčiščenja lahko izvajalec javne službe za določenega uporabnika:
– predpiše namesto najvišjih dopustnih koncentracij škodljivih snovi najvišjo dovoljeno dnevno količino onesnaženja,
– predpiše strožje pogoje, kot so predpisani,
– določi izjemne pogoje za izpuščanje odpadnih voda v skladu s predpisi.

Izvajalec javne službe ima ob vsakem času pravico dostopa do vseh javnih kanalizacijskih objektov in naprav zaradi njihovega vzdrževanja, meritev ali snemanj, zaznamovanj in drugih dejavnosti, ne glede na to, kdo je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe teh objektov oziroma naprave ali zemljišča, na katerem so kanalizacijski objekti ali naprave.

Vsakdo, ki povzroči materialno škodo na kanalizacijskem omrežju, objektih in napravah oziroma povzroči škodo zaradi škodljivih odpadnih voda, je dolžan to škodo povrniti.

Izvajalec javne službe je dolžan skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje ter nadzor delovanja in uporabe javne kanalizacije. Nadzor uporabe javne kanalizacije obsega tudi nadzor obratovanja in vzdrževanja interne kanalizacije. O obratovanju, vzdrževanju in nadzoru objektov javne kanalizacije se mora voditi posebna evidenca.

Pri vzdrževanju javne kanalizacije mora izvajalec javne službe zagotavljati predvsem:
– tekoči nadzor stanja na objektih javne in interne kanalizacije, ki obsega sistematične preglede, kontrolo iztokov in priključkov, zasledovanje in analiziranje podatkov iz kontrolnih instrumentov ter zbiranje predlogov in pripomb uporabnikov javne kanalizacije,
– sistematično čiščenje in vzdrževanje objektov javne kanalizacije,
– čiščenje in popravilo javne kanalizacije.
Za redno obratovanje in vzdrževanje črpališč in ČN mora izvajalec javne službe sprejeti poslovnik o obratovanju za posamezen objekt, za druge objekte pa letni plan vzdrževanja.

Odlaganje gošč iz čistilnih naprav, vzdrževanje in kontrola odlagališča se opravlja po posebnem poslovniku odlagališča.

Enkrat letno se mora na vseh kanalizacijskih objektih opraviti deratizacijo v skladu s predpisi o deratizaciji.

O obratovanju, vzdrževanju, intervencijah in drugi problematiki v zvezi z odvajanjem in čiščenjem odpadne vode se najmanj enkrat letno sestavi pisno poročilo, ki je na voljo organom nadzora in kontrole. Rok hranjenja tega poročila je 5 let od datuma sestave poročila.

Izvajalec javne službe vodi kataster javne kanalizacije v skladu s predpisi o katastru kanalizacijskega sistema.

Za vsak objekt javne kanalizacije mora biti izdelan projekt izvedenih del v skladu s predpisi o katastru kanalizacijskega sistema.
Vsebovati mora podatke, ki jih uporablja kataster izvajalca javne službe.

Projekt izvedenih del mora investitor predati izvajalcu javne službe skupaj z ostalo v Zakonu o graditvi objektov predpisano dokumentacijo ob predaji objekta v upravljanje ali pa izdelavo takega projekta naročiti pri izvajalcu javne službe pred začetkom gradnje.

Izvajalec javne službe mora voditi posebno evidenco priključkov na javno kanalizacijo.

Uporabniki javne kanalizacije, ki morajo v skladu z Odlokom o odvajanju in čiščenju odpadne komunalne in padavinske vode zgraditi naprave za predčiščenje odpadne vode, lovilce olj in maščob ter kontrolne jaške, morajo to storiti najkasneje v roku dveh let po uveljavitvi tega pravilnika.

Lastniki propustnih greznic morajo le-te preurediti v skladu s pravilniki in standardi v nepropustne ali zgraditi malo čistilno napravo v rokih navedenih v Pravilniku o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode (Uradni list RS, št. 105/02 in 50/04).

Z uveljavitvijo tega pravilnika preneha veljati Tehnični pravilnik o javni kanalizaciji (Uradni list RS, št. 47/02).

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.