Številka: Up-956/06-27

Datum: 10. 5. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. in Ž., ki jo zastopa mag. B. B. iz Z. Z., in C. C. iz Ž. in Ž., ki ga po pooblastilu njegove zakonite zastopnice A. A. zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji 10. maja 2007

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 788/2006 z dne 24. 5. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je v 2. točki izreka sklepa št. 2143-325/2005/PV (1352-15) z dne 10. 3. 2006 zavrglo ponovni prošnji pritožnikov za azil. Pritožnika sta zoper navedeni sklep vložila tožbo, ki ji je Upravno sodišče s sodbo št. U 800/2006 z dne 4. 4. 2006 v delu, ki se nanaša na zavrženje ponovne prošnje za azil, ugodilo. MNZ je zoper sodbo Upravnega sodišča vložilo pritožbo. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo pritožnikov zoper odločitev MNZ v tem delu zavrnilo.
2. V ustavni pritožbi pritožnika zatrjujeta kršitev 22. in 25. člena Ustave, ker Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njune tožbene navedbe. Vrhovnemu sodišču očitata, da se je v celoti izognilo bistvenemu pravnemu problemu, ki je bil izpostavljen v tožbi zoper odločitev MNZ. Pritožnika zatrjujeta, da je Vrhovno sodišče napačno razlagalo določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil). Iz prvega odstavka 41. člena ZAzil naj bi namreč izhajalo, da sme upravni organ zavreči ponovno prošnjo za azil samo, če vlogi sploh niso priloženi dokazi, da so se po izdaji prejšnje odločbe okoliščine za prosilca za azil bistveno spremenile. Upravni organ naj ne bi smel meritorno presojati, ali so priloženi dokazi ustrezni in prepričljivi. Takšna presoja bi morala biti po mnenju pritožnikov že predmet ponovnega meritornega postopka. Le v primeru, če prosilec za azil ne bi priložil nobenih dokazov, naj bi bilo mogoče ponovno prošnjo za azil zavreči, drugače pa bi jo bilo treba po mnenju pritožnikov vsebinsko obravnavati.
3. Senat je s sklepoma št. Up-956/06 z dne 20. 6. 2006 in z dne 7. 7. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in odločil, da do končne odločitve Ustavnega sodišča pritožnika ne smeta biti prisilno odstranjena iz Republike Slovenije ter da se do končne odločitve pritožnika iz Centra za tujce v Postojni premestita v Azilni dom v Ljubljani. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču in MNZ. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo.
4. MNZ je v odgovoru poudarilo, da pritožnika pri vložitvi druge prošnje za azil nista navedla nikakršnih dokazov, da so se zanju po izdaji prejšnje zavrnilne odločbe okoliščine bistveno spremenile. Pojasnilo je, da je ob pregledu ponovne (druge) prošnje za azil ugotovilo, da vsi predloženi dokazi, tako ustni kot pisni, ne pomenijo spremembe okoliščin po izdaji prejšnje odločbe, ki je postala pravnomočna 27. 1. 2006. Po stališču MNZ bi pritožnica lahko oziroma bi morala v skladu s četrtim odstavkom 29. člena ZAzil navesti pri podaji prve prošnje za azil 13. 6. 2005 vse razloge, ki jih je navedla pri vložitvi ponovne prošnje za azil. Poudarilo je, da so bili vsi dokumenti, ki jih je predložila v ponovni prošnji, izdani pred izdajo prve odločbe 17. 11. 2005. Pojasnilo je tudi, zakaj se mu pritožničine navedbe, da v prvi prošnji za azil ni upala povedati bistvenih razlogov za azil, ne zdijo smiselne.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo spis MNZ.

6. V obravnavanem primeru je MNZ na podlagi prvega odstavka 41. člena ZAzil(1) zavrglo ponovni prošnji pritožnikov za azil, ker je ocenilo, da razlogi, s katerimi je pritožnica utemeljevala vložitev ponovne (druge) prošnje za azil, ne pomenijo bistveno spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastali šele po izdaji prejšnje (prve) odločbe MNZ.
7. Pritožnika sta v tožbi med drugim zatrjevala, da bi morala biti izjemna možnost ponovne vložitve prošnje zakonsko omogočena tudi v takih primerih, ko je bila prva prošnja pravnomočno zavrnjena zato, ker prosilec prvič ni navedel razlogov, ki jih je sicer poznal, a je tako ravnal iz upravičenih razlogov. Zatrjevala sta, da je njun primer tak. MNZ sta očitala, da je dodatne razloge iz nove prošnje v sklepu sicer povzelo, ni pa navedlo, zakaj pritožnica pravih oziroma resničnih razlogov za priznanje azila ni navedla že v prvem postopku. Upravno sodišče je tožbi ugodilo, Vrhovno sodišče pa je sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in spremenilo tako, da je tožbo pritožnikov zavrnilo.
8. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Vrhovno sodišče navedlo, da sta pritožnika ponovni prošnji sicer priložila potrdila o domnevno spremenjenih okoliščinah, ki naj bi se zgodile po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njunih prvih prošenj, vendar ta potrdila po presoji sodišča niso dokaz o spremenjenih razmerah v izvorni državi, ki bi nastopile po pravnomočnosti prvih prošenj pritožnikov, na podlagi katerih bi MNZ lahko začelo s ponovnim postopkom za obravnavo drugih prošenj pritožnikov za priznanje azila. Navajanja pritožnikov in njuna opravičevanja, da zaradi sramu oziroma občutka nezaščitenosti ob vložitvi prve prošnje nista podala pravih oziroma resničnih razlogov za priznanje azila, pa je zavrnilo kot popolnoma nepomembna.
9. Pritožnika sta poleg ustavne pritožbe vložila tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 41. člena ZAzil. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 134/06) očitke, ki jih pritožnika uveljavljata tudi v obravnavani ustavni pritožbi (tj. da pristojni organ na podlagi prvega odstavka 41. člena ZAzil odloča s formalnim sklepom o zavrženju vloge, namesto z meritorno odločbo, ter da je zavrženje ponovne prošnje za azil mogoče le, če prosilec ne priloži nobenih dokazov) zavrnilo kot očitno neutemeljene. Ugotovilo pa je, da je prvi odstavek 41. člena ZAzil v neskladju z 18. členom Ustave. V obrazložitvi je navedlo: »14. Ker z dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo sklepa o zavrženju ponovne prošnje ni več ovir za izvršitev pravnomočnega naslova za prisilno odstranitev iz države, ima tudi dokončen oziroma pravnomočen sklep o zavrženju ponovne prošnje za azil enake posledice kot zavrnitev prošnje za azil, tj. prosilec za azil je lahko odstranjen v državo, iz katere je prišel. Prvi odstavek 41. člena ZAzil, ki omogoča ponovno uvedbo azilnega postopka samo, če prosilec za azil v ponovni prošnji za azil priloži dokaze o spremenjenih okoliščinah, ki so nastale v izvorni državi po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe, možne dokaze o spremenjenih okoliščinah, ki jih pristojni organ sme upoštevati pri presoji, omeji glede na čas njihovega nastanka. Zgolj dejstvo, da spremenjene okoliščine, ki jih navaja prosilec za azil, niso nastale po izdaji predhodne odločbe, ne more samo po sebi pomeniti, da ne morejo dokazovati tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi bil lahko prosilec v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišel, izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Zato omejitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah, ki jih sme upoštevati pristojni organ, glede na čas njihovega nastanka, ne omogoča upoštevanja vseh relevantnih bistveno spremenjenih okoliščin, iz katerih bi se lahko ugotovilo, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu za azil v primeru prisilne odstranitve kršen 18. člen Ustave. Zato prvi odstavek 41. člena ZAzil, ki šteje za bistveno spremenjene okoliščine, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, le tiste, ki nastanejo po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe v izvorni državi, posega v pravico iz 18. člena Ustave. Pravica iz 18. člena Ustave je namreč absolutne narave, kar pomeni, da je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Poseg vanjo torej ni nikoli dopusten, zato je prvi odstavek 41. člena ZAzil v neskladju z Ustavo.«
10. Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, ki temelji na neustavni zakonski določbi prvega odstavka 41. člena ZAzil, je neustavno iz istih razlogov. Ustavno sodišče je zato sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.
11. Po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-238/06 morajo pristojni organi v postopkih po 41. členu ZAzil v času do odprave z navedeno odločbo ugotovljenega neskladja z Ustavo pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil iz upravičenih razlogov ni navedel. Pri ponovnem odločanju bo moralo Vrhovno sodišče odločiti v skladu z navedenim načinom izvršitve.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prvi odstavek 41. člena ZAzil se glasi: »Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže.«