Številka: Up-444/06-17

Datum: 10. 5. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa direktor B. B., na seji 10. maja 2007

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 1088/2005 z dne 18. 1. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe ugovoru pritožnice (dolžnice) delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo za zakonske zamudne obresti od terjatve v znesku 950.000 SIT, za čas od 4. 10. 1993 do 29. 5. 2001. Presodilo je, da je pritožničin ugovor zastaranja za ta del obresti utemeljen, ker je bil izvršilni predlog vložen šele 29. 5. 2004, zastaralni rok za obresti od judikatnih terjatev pa znaša 3 leta (izvršilni naslov je postal pravnomočen 2. 12. 1997). V preostalem delu je njen ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo. Po pritožbi upnice je Višje sodišče prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je ugovor zavrnilo tudi za navedene zakonske zamudne obresti. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da za zakonske zamudne obresti od judikatne terjatve velja desetletni in ne triletni zastaralni rok.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi izpodbija le odločitev Višjega sodišča o navedenem delu zakonskih zamudnih obresti. Očita mu, da je kršilo pravico iz 22. člena Ustave, ker naj bi samovoljno, tj. brez razumne pravne obrazložitve, odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Slednjo utemeljuje s sklepom Vrhovnega sodišča št. II Ips 49/2001 z dne 24. 10. 2001 in s sklepi Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1298/2004 z dne 8. 9. 2004, št. III Cp 155/2004 z dne 21. 4. 2004 in št. III Cp 1735/99 z dne 10. 11. 1999. Navedene sodne odločbe tudi prilaga k ustavni pritožbi. Predlaga, naj Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, spremeni sklep Višjega sodišča tako, da potrdi sklep prvostopenjskega sodišča, podrejeno pa razveljavi sklep Višjega sodišča in mu vrne zadevo v novo odločanje.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo 20. 3. 2007 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v izvršilnem postopku (tj. upnici). Na ustavno pritožbo ni odgovoril nihče.

4. Pritožnica v ustavni pritožbi očita, da izpodbijana odločitev sodišča temelji na pravnem stališču, ki je v nasprotju z enotno in ustaljeno sodno prakso, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustava namreč v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te določbe izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Ustava torej ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od ustaljene sodne prakse, temveč le samovoljen odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna).(1) Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen.(2)
5. Upoštevajoč navedene kriterije je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je pritožničin očitek o odstopu od sodne prakse utemeljen. Višje sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja dela zakonskih zamudnih obresti oprlo na stališče, da za zakonske zamudne obresti od judikatne terjatve velja desetletni in ne triletni zastaralni rok. Pritožnica pa v ustavni pritožbi opozarja, da je ustaljena sodna praksa v vsebinsko podobnih primerih drugačna in temelji na stališču, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 49/2001. V njem je Vrhovno sodišče zapisalo, da kadar gre za bodoče terjatve iz pravnomočne sodne odločbe, tedaj znesek terjatve ni pravnomočno ugotovljen. Zato je v drugem odstavku 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR)(3) določeno, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne (sodne) odločbe in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Ustavno sodišče v okviru svoje pristojnosti ne more presojati, ali je to stališče pravilno. Ugotavlja pa, da sodna praksa v vsebinsko podobnih primerih, kot je pritožničin, navedeno stališče Vrhovnega sodišča dosledno upošteva. Pravno stališče, na katerem v obravnavanem primeru temelji odločitev sodišč, torej pomeni odstop od ustaljene sodne prakse. Sodišče bi moralo zato odstop od sodne prakse posebej in natančno utemeljiti. Višje sodišče v svoji odločitvi ni navedlo razlogov, zakaj odločitev opira na stališče, ki je drugačno od tistega, ki je sicer uveljavljeno v sodni praksi. To pa pomeni, da odstopa od sodne prakse ni ustrezno obrazložilo. S tem je bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
6. Zato je Ustavno sodišče sklep Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri ponovnem odločanju bo Višje sodišče moralo odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Podrobneje o tem A. Galič: Ustavnosodna pravotvornost: »Argument precedensa« ali Stališča Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse, v: Revus – revija za evropsko ustavnost, letnik 1-2003, št. 1, str. 44-56.
(2) Tako tudi D. Wedam Lukić: Kršitve ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, v: Podjetje in delo, 2000, št. 6-7, str. 1146.
(3) Enako določa drugi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ).