Številka: Up-1126/05-13

Datum: 7. 6. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 7. junija 2007

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cp 724/2005 z dne 30. 8. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu št. I 03/01175 z dne 9. 2. 2005 se zavrne.

1. V izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in ga pritožniku (tedaj dolžniku) vročilo na podlagi 141. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Pritožnik je predlagal vrnitev v prejšnje stanje in zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, sodišče prve stopnje pa je brez razpisa posebnega naroka zavrnilo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ugovor pa zavrglo kot prepozen. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zoper to odločitev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
2. Pritožnik izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišč. Zatrjuje, da ni vedel, da je bil zoper njega uveden izvršilni postopek. Pojasnjuje, da je bil ves čas odsoten iz Republike Slovenije, saj je bil v Republiki Makedoniji, kjer ima svojo družino in tudi stalno bivališče, prav tako tam opravlja dejavnost samostojnega podjetnika. Nasprotuje dejstvu, da sodišče ni opravilo naroka glede predlagane vrnitve v prejšnje stanje. Sodiščema očita, da nista navedli, zakaj sta sprejeli stališče, da niso podani pogoji za izvedbo naroka iz drugega odstavka 120. člena ZPP. Ugotovitve sodišč naj bi bile povsem napačne, pristop sodišč pa očitno nezakonit. Pritožnik meni, da mu je bilo onemogočeno uveljavljanje njegovih pravic in interesov v postopku. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1126/05 z dne 7. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Mariboru, v skladu z 22. členom Ustave pa upniku v izvršilnem postopku in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz tega sledi, da se preizkus Ustavnega sodišča omejuje le na vprašanje, ali izpodbijana sodna odločba temelji na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo z vidika določene človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljivo.
5. Sodišče prve stopnje je predlog pritožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo z utemeljitvijo, da mu je bila vročitev opravljena v skladu s 141. členom ZPP. Tudi Višje sodišče je na podlagi ugotovljenih okoliščin vročanja v konkretnem primeru sprejelo stališče, da je bila vročitev opravljena povsem v skladu z določbami ZPP na naslov pritožnikovega stalnega prebivališča, kar nadalje pomeni, da ni izkazan pogoj za vrnitev v prejšnje stanje iz prvega odstavka 116. člena ZPP, tj. upravičen razlog. Izrecno se je opredelilo tudi do pritožnikove navedbe o tem, da že dalj časa živi v Makedoniji, in sicer je pojasnilo, da bi zatrjevanje navedenega dejstva utegnilo biti uspešno, če bi ga pritožnik uveljavljal v predlogu za obnovo postopka. Pojasnilo je tudi, da sodišču ni treba razpisati naroka za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga.
6. Po oceni Ustavnega sodišča v izpodbijanih sklepih ni pravnih stališč, ki bi bila nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave ni sporno pravno stališče, da je vročitev opravljena pravilno, če je opravljena na podlagi 141. člena ZPP. Sicer pa iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da je v obravnavani zadevi sporno dejansko vprašanje – ali je bila vročitev opravljena pravilno glede na to, da je pritožnik tako v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot tudi v pritožbi zoper prvostopenjski sklep zatrjeval, da že dalj časa biva v Republiki Makedoniji. Ustavno sodišče se v presojo pravilnosti dejanskih ugotovitev ne more spuščati. Za preizkus Ustavnega sodišča glede tega zadošča ugotovitev, da so okoliščine glede vročitve v obrazložitvi obeh izpodbijanih sklepov razumno obrazložene, zlasti pa tudi, da se je Višje sodišče izrecno opredelilo do pritožbene navedbe v zvezi s pritožnikovo daljšo odsotnostjo v tujini ter v zvezi s predlaganim razpisom naroka za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
7. Z zatrjevanjem, da so ugotovitve sodišč povsem napačne, pristop sodišč pa očitno nezakonit, pritožnik smiselno zatrjuje, da je izpodbijana odločitev arbitrarna in zato v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar ta očitek ni utemeljen. Oceno arbitrarnega ravnanja bi Ustavno sodišče lahko izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.
8. Ker ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.