Številka: U-I-34/05-9
Datum: 21. 6. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Varuha človekovih pravic, na seji 21. junija 2007

Tretji stavek tretjega odstavka 110. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03, 86/04, 23/05 - ur. p. b., 44/05 in 55/05 ur. p. b., 40/06, 51/06 - popr. in 70/06 - ur. p. b., 115/06 in 3/07 - ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj je v zadevi št. U-I-32/01 vložil zahtevo za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 108. člena, tretjega odstavka 109. člena in prvega stavka 110. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 35/97, 87/97, 73/98, 31/2000 in 24/01 - v nadaljevanju ZP). Po prvem odstavku 224. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) so izpodbijane določbe ZP, v času, ko je pred Ustavnim sodiščem tekel postopek odločanja o zahtevi predlagatelja, že prenehale veljati. Po drugem odstavku 224. člena ZP-1 so se slednje uporabljale do začetka uporabe ZP-1. Ta je začel veljati 7. 2. 2003, po določbi 225. člena ZP-1 pa se je začel uporabljati 1. 1. 2005. Glede na navedeno je Ustavno sodišče predlagatelja z dopisom št. U-I-32/01 z dne 17. 5. 2004 pozvalo, naj sporoči, ali pri vloženi pobudi vztraja, in naj se v primeru, če vztraja, izjavi tudi o tem, ali zahtevo razširja na določbe ZP-1, in če, na katere. Predlagatelj je z dopisom št. 6.1 - 6/01 z dne 20. 5. 2004 Ustavnemu sodišču sporočil, da pri vloženi zahtevi vztraja ter jo hkrati razširil še na tretji stavek tretjega odstavka 110. člena ZP-1. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-32/01 z dne 13. 1. 2005 postopek za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 108. člena, tretjega odstavka 109. člena in prvega stavka 110. člena ZP ustavilo. Zahtevo predlagatelja za oceno ustavnosti tretjega stavka tretjega odstavka 110. člena ZP-1 pa je izločilo iz zadeve št. U-I-32/01 in sklenilo, da bo o njej odločilo posebej. Tako je predmet presoje v tej zadevi tretji stavek tretjega odstavka 110. člena ZP-1.
2. Predlagatelj meni, da je izpodbijana določba, po kateri mora biti pridržana oseba s pisnim sklepom obveščena o razlogih za odvzem prostosti šele, če traja pridržanje več kot tri ure, v neskladju s tretjim odstavkom 19. člena Ustave. Procesno jamstvo iz tretjega odstavka 19. člena Ustave, po katerem mora biti pridržani osebi v čim krajšem času tudi pisno sporočeno, zakaj ji je bila prostost odvzeta, naj tako v izpodbijani določbi ne bi bilo spoštovano. Izpodbijana določba naj bi bila tudi različna od 108. in 109. člena ZP-1, ki prav tako urejata pridržanje.
3. Državni zbor (v nadaljevanju DZ) je na zahtevo odgovoril, Vlada je poslala svoje mnenje. DZ v odgovoru navaja, da se pridružuje mnenju Vlade, in dodatno navaja, da se ureditev pridržanja po 110. členu ZP-1 bistveno razlikuje od situacije, ki jo urejata 108. in 109. člen ZP-1. Iz odgovora izhaja, da se 110. člen ZP-1 lahko uporablja izključno v primeru, ko je bil storilec zaloten pri prekršku, hkrati s to okoliščino pa mora biti podana vsaj še ena od drugih okoliščin, ki so navedene v prvem odstavku 110. člena ZP-1 (nemogoče je ugotoviti storilčevo istovetnost, storilec nima prebivališča ali bi se z odhodom v tujino izognil odgovornosti za prekršek, obstoj okoliščin, ki upravičujejo oceno, da bo storilec nadaljeval s prekrškom ali ga ponovil). DZ navaja, da za vse te primere velja, da je treba storilca v takem primeru vedno brez odlašanja privesti k pristojnemu sodišču. Izpodbijana ureditev naj bi se tako lahko nanašala le na primere, ko storilca, v katerega ravnanju je že izkazana visoka stopnja protipravnosti, hkrati pa so podane tudi okoliščine, ki kažejo na to, da bo nadaljnji postopek otežen ali onemogočen, ni mogoče nemudoma privesti k sodišču iz objektivnih razlogov. Vlada v mnenju pojasnjuje, da 110. člen ZP-1 ureja drugačno situacijo kot 108. in 109. člen ZP-1. Navaja, da se 110. člen ZP-1 uporablja le v primeru, če policisti storilca zalotijo pri prekršku in je podana vsaj ena od drugih okoliščin iz prvega odstavka istega člena. Po njenem mnenju je v takšni situaciji primarni ukrep policista ta, da storilca brez odlašanja privede k pristojnemu sodišču. Hkrati naj bi obstoj pogoja, da je storilec zaloten pri prekršku, in vsaj ene od drugih okoliščin iz prvega odstavka 110. člena ZP-1, ki pomenijo oteževanje nadaljnjega postopka ali nadaljevanje s protipravnim ravnanjem storilca (kar mora biti posebej ugotovljeno), pomenilo take razloge za pridržanje, ki že v trenutku njihove ugotovitve upravičujejo poseg v osebno svobodo storilca. Kot izhaja iz mnenja Vlade, je celoten tretji odstavek 110. člena ZP-1 namenjen varovanju storilčeve pravice do osebne svobode in temu, da skladno z 20. členom Ustave (pravilno s tretjim odstavkom 19. člena Ustave) določa obveznost pristojnega državnega organa, da obdolženca takoj obvesti v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, o razlogih za pridržanje, o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in da sme zahtevati, da se o njegovem pridržanju obvesti njegove najbližje. Upoštevaje to, da mora policist storilca brez odlašanja privesti k pristojnemu sodišču, Vlada meni, da je treba tretji stavek tretjega odstavka razumeti kot ureditev za primer, ko se privedba iz kakršnegakoli razloga zavleče. Po oceni Vlade je ureditev pravic obdolženca iz tretjega stavka tretjega odstavka 110. člena ZP-1 z vidika 20. člena Ustave (pravilno tretjega odstavka 19. člena Ustave) ustrezna, saj predvideva, da mora biti obdolženec o razlogih za pridržanje pisno seznanjen najkasneje po preteku treh ur od začetka pridržanja. Kot izhaja iz mnenja, je to čas, ki je namenjen bodisi izvedbi postopka o prekršku bodisi pisni pravni opredelitvi razlogov za odvzem prostosti s pridržanjem.

4. Predmet presoje v zahtevi je ocena ustavnosti tretjega stavka tretjega odstavka 110. člena ZP-1. Ta se glasi: »Če traja pridržanje več kot tri ure, mora biti obdolženec s pisnim sklepom obveščen o razlogih za odvzem prostosti.«
5. Po določbi tretjega odstavka 19. člena Ustave mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti; v čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta; takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.
6. Izpodbijana določba ZP-1 ureja enega od možnih primerov pridržanja storilca prekrška. Gre za izjemno situacijo, ko sme storilca, zalotenega pri prekršku, ob izpolnjenih pogojih iz prvega in iz drugega odstavka 110. člena ZP-1,(1) pridržati policist. Jasno je, da mora biti pridržani takoj seznanjen z vsebino razlogov za odvzem prostosti, medtem ko je njihova pisna opredelitev lahko odložena za krajši čas. V primeru odvzema prostosti, ki ga po določbah 19. člena Ustave praviloma izvrši policija, o časovnem roku oziroma pogoju govori že sama Ustava v drugem stavku tretjega odstavka 19. člena. Ustava pri tej določitvi uporablja nedoločen pojem »v čim krajšem času«, pri čemer pa je jasno, da je ustavni pogoj »v čim krajšem času« treba meriti v urah in ne v dnevih.(2) Ustavno sodišče ocenjuje, da izpodbijana določba tej ustavni zahtevi zadosti. Da bi bila slednja že sama po sebi v neskladju z drugim stavkom tretjega odstavka 19. člena Ustave, pa tudi ni mogoče trditi. Glede na navedeno tretji stavek tretjega odstavka 110. člena ZP-1 ni v neskladju z drugim stavkom tretjega odstavka 19. člena Ustave.
7. Z drugim očitkom predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana določba »različna« od 108. in 109. člena ZP-1, ki prav tako urejata pridržanje. Ta trditev sama zase ne zadošča za presojo ustavnosti neskladja zakonske ureditve z Ustavo.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Po prvem odstavku 110. člena ZP-1 smejo policisti tudi brez odredbe sodnika privesti tistega, ki so ga zalotili pri prekršku. To smejo storiti, če ni mogoče ugotoviti storilčeve istovetnosti, če ta nima prebivališča, če bi se z odhodom zaradi prebivanja v tujini lahko izognil odgovornosti za prekršek, če so okoliščine, ki upravičujejo oceno, da bo storilec nadaljeval s prekrškom, ali da ga bo ponovil. Storilca je treba v takem primeru privesti brez odlašanja k pristojnemu sodišču. Če je v primeru iz prejšnjega odstavka storilec zaloten pri prekršku v času, ko sodišče ne dela, in če so okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil ali da bo nadaljeval s prekrškom ali prekršek ponovil, ga sme policist pridržati; pridržanje traja, dokler ni mogoče storilca privesti k pristojnemu sodišču, vendar pa najdalj 12 ur (drugi odstavek 110. člena ZP-1).
(2) Tako tudi Boštjan M. Zupančič v L. Šturm (ured.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za *podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 216.