Številka: Up-1525/06-23
Datum: 21. 6. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. in B. B., obeh iz Republike Ž., ki ju zastopa mag. C. C. iz Z. Z., ter Č. Č., D. D., E. E. in F. F., ki jih po pooblastilu njihovih zakonitih zastopnikov A. in B. B. zastopa mag. C. C. iz Z. Z., na seji 21. junija 2007

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 1043/2006 z dne 12. 7. 2006 in sodba Upravnega sodišča št. U 1129/2006 z dne 10. 5. 2006 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je v ponovljenem postopku na podlagi prve alineje drugega odstavka 35. člena v zvezi z drugo in peto alinejo 36. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. - v nadaljevanju ZAzil) kot očitno neutemeljene zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Upravno sodišče je s sodbo št. U 439/2006 z dne 15. 3. 2006 odločbo odpravilo in vrnilo zadevo MNZ v nov postopek. Na pritožbo MNZ je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 609/2006 z dne 21. 4. 2006 sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Upravno sodišče je nato z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo pritožnikov in potrdilo odločbo MNZ. Pritožbo pritožnikov je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.
2. Pritožniki navajajo, da so v pritožbi podrobno (smiselno in na kratko tudi v tožbi) pojasnili, zakaj so prošnjo za azil vložili šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce, ter da so zatrjevali tudi kršitev procesnega standarda »dati stranki možnost, da pojasni razloge za tako ravnanje«. Vendar Vrhovno sodišče o teh bistvenih pritožbenih razlogih ni odločilo. S tem naj bi kršilo 22. in 23. člen Ustave. Upravnemu sodišču očitajo, da ni razsodilo o tožbenih navedbah ter da izpodbijane sodbe ni izdalo v skladu s svojim razumevanjem Ustave in Zakona, ampak se je zgolj formalno podredilo stališču Vrhovnega sodišča. Po mnenju pritožnikov tako sojenje ni v skladu z ustavno vlogo sodišč (kršitev 22. člena Ustave), hkrati pa pomeni, da je Upravno sodišče prevzelo nase odgovornost za kršitev 22. člena Ustave, ki naj bi bila storjena s tem, da je bila prošnja zavrnjena zaradi domnevne zlorabe postopka, ne da bi pri tem pritožniki imeli možnost izjaviti se o tem očitku.
3. Določba 22. člena Ustave naj bi bila kršena tudi z ignoriranjem v tožbi in pritožbi postavljene zahteve za postavitev izvedenca in zahtev za zdravljenje pritožnice. Navajajo, da bi bilo njihovo zahtevo treba razumeti kot dodaten argument proti odločanju v pospešenem postopku, v katerem se je MNZ s sklicevanjem na zlorabo postopka v celoti izognilo svoji dolžnosti odločiti tudi o upravičenosti prosilca do subsidiarne zaščite. Po mnenju pritožnikov potrditev odločbe MNZ kot zakonite pomeni hudo kršitev vrste materialnopravnih ustavnih pravic: do življenja, do svobode, do varnosti, do spoštovanja človekovega dostojanstva, kar bi lahko strnili v pravico do azila po Ženevski konvenciji, ki jo je treba šteti za eno od neimenovanih osebnostnih pravic iz 34. člena Ustave. Po mnenju pritožnikov je bila navedena ustavna pravica z nezakonito uporabo pospešenega postopka po drugem odstavku 35. člena ZAzil hudo kršena. Pritožniki zatrjujejo, da zgolj dejstvo, da nekdo vloži prošnjo za azil »šele tri dni po prihodu v Center za tujce«, samo po sebi, če ni drugih okoliščin, ki bi zelo jasno in nedvoumno kazale na to, še ne pomeni, da temu človeku v matični državi ne grozi preganjanje. Tako ekstenzivno razlago bi moralo Ustavno sodišče spoznati za kršitev navedenih ustavnih pravic. To naj bi še zlasti veljalo za vse zakonske presumpcije v 36. členu ZAzil, posebej absurdna naj bi bila peta alineja 36. člena ZAzil. Pritožniki poudarjajo, da se prav vsaka prošnja za azil vlaga »z namenom da bi prosilec odložil prisilno odstranitev« iz države, to kar je namen prav vsake prošnje za azil, pa naj bi se v nekaterih primerih že kar po zakonu štelo kot dokazana zloraba postopka. Predlagajo razveljavitev celotnega 36. člena ZAzil kot nasprotnega temeljnim načelom pravne države oziroma vsaj pete alineje 36. člena ZAzil. Poleg tega opozarjajo še na nekatere nezakonitosti v odločbi MNZ.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1525/06 z dne 7. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in odločil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe MNZ. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču in MNZ. Vrhovno sodišče in MNZ nanjo nista odgovorili.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo spis MNZ in spis Upravnega sodišča.

6. Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in drugimi organi, je pravica stranke, da se v kontradiktornem postopku izjavi glede okoliščin, pomembnih za odločitev, ter poda svoja pravna naziranja. Obveznost sodišča, ki logično izhaja iz te pravice stranke, je, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno upoštevnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Ni sicer nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali neupoštevnih navedb stranke.
7. V obravnavanem primeru je bila pritožnikom prošnja za azil zavrnjena v t. i. pospešenem postopku, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od razlogov, izrecno določenih v zakonu. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. V tem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje, določene v drugem odstavku 35. člena ZAzil,(1) izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. Ne glede na navedeno pa mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti dejansko stanje. Zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje je treba pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil.
8. Pritožniki so prvič zaprosili za azil 15. 2. 2005. V prošnji so med drugim navedli, da so G. s V., da so zato tam preganjani in da je njihova ciljna država za pridobitev azila Norveška, kjer je že begunec pritožnikov brat, oziroma Švedska, ki je v bližini. Dne 24. 3. 2005 je A. A. v svojem imenu in v imenu družine podal izjavo, da odstopajo od prošnje za azil, zato je MNZ 31. 3. 2005 postopek za priznanje azila s sklepom ustavilo. Pritožnike so 1. 7. 2005 na podlagi Uredbe Sveta (ES)(2) nemški varnostni organi vrnili nazaj v Slovenijo, 2. 7. 2005 jih je zaradi prekrškov po Zakonu o nadzoru državne meje(3) obravnavalo Okrajno sodišče v Kranju. Zaradi odstranitve iz države so bili pritožniki 2. 7. 2005 nastanjeni v Center za tujce Postojna. Po treh dneh bivanja v navedenem centru so pritožniki podali izjave, da želijo v Republiki Sloveniji zaprositi za azil, 6. 7. 2005 pa so pri Sektorju za azil MNZ tudi formalno vložili drugo prošnjo za priznanje azila.
9. MNZ je njihove prošnje najprej zavrnilo kot očitno neutemeljene na podlagi druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil (iz razloga, ker je očitno, da prosilcem v izvorni državi ne grozi preganjanje), vendar je Upravno sodišče odločbo odpravilo. V ponovljenem postopku je MNZ nato z izpodbijano odločbo ponovno zavrnilo prošnje pritožnikov kot očitno neutemeljene, vendar tokrat na podlagi prve alineje drugega odstavka 35. člena v povezavi z drugo in peto alinejo 36. člena ZAzil(4) (da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka, ker so prosilci lažno predstavili razloge, na katere so se sklicevali, ter da so vložili ponovne prošnje za azil z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev iz države).
10. Pritožniki so v tožbi med drugim zatrjevali:
- da so G. s V., ki so bili zaradi porekla že izpostavljeni hudemu nasilju, zlorabam in diskriminaciji;
- da so v prvi vlogi iskreno povedali, da je njihova ciljna država Švedska ali Norveška, da bi bili čim bliže bratu pritožnika, ki je begunec na Norveškem, in da kot prava neuka stranka niso vedeli, da ne morejo sami izbirati države zaščite, kar pa ne pomeni, da zaščite ne potrebujejo;
- da so jih kot prosilce za azil po Dublinski uredbi vrnili nemški organi v Slovenijo kot odgovorno državo za obravnavanje njihovih prošenj za priznanje azila, zato bi jih moralo MNZ obravnavati kot prosilce za azil, ne pa da jih je nastanilo v Center za tujce;
- da MNZ ni sledilo izrecnim navodilom Sodišča o izvedbi ponovnega zaslišanja, v katerem bi jim bila dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah.
11. Upravno sodišče je ponovljenem postopku(5) z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo pritožnikov in potrdilo odločbo MNZ. Ker za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadošča že eden izmed razlogov, taksativno navedenih v prvi, drugi, in tretji alineji drugega odstavka 35. člena ZAzil, je po presoji Upravnega sodišča MNZ pravilno ocenilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za obravnavanje ponovnih (drugih) prošenj pritožnikov v t. i. pospešenem postopku. Po presoji Upravnega sodišča namreč med strankama niso sporne dejanske okoliščine, po katerih gre v tem primeru za ponovne (druge) prošnje pritožnikov za azil, podane več dni po namestitvi v Center za tujce zaradi odstranitve iz države po deportaciji iz Nemčije in njihovi namestitvi v Center za tujce, po tem, ko je bil predhodni azilni postopek, ki se je začel na podlagi prvih prošenj tožnikov, ustavljen s sklepom zaradi pisnega umika prošenj za azil, tožniki pa so samovoljno zapustili Azilni dom in so bili prijeti v ZR Nemčiji. Glede na navedene dejanske okoliščine, ki jih pritožniki v tožbi niti ne izpodbijajo, so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za uporabo drugega odstavka 35. člena v zvezi s 5. točko 36. člena ZAzil, saj so že glede na navedene okoliščine prošnje tožnikov očitno neutemeljene.
12. Niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 - Ženevska konvencija) niti ZAzil ne določata prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo. V ZAzil je določeno le, da mora tujec zaprositi za azil v najkrajšem možnem času pri pristojnem organu. Določa tudi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da čim prej vloži svojo prošnjo za azil. V zvezi s tem ZAzil med drugim določa še, da mora biti prosilec za azil seznanjen s postopkom za pridobitev azila ter s pravicami in z dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1229/06 z dne 7. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 16/07) navedlo, da okoliščina, kdaj so pritožniki vložili prošnjo za azil, ni sama po sebi sestavni in nujni del prošnje za azil, temveč gre za »dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev«, ali je izpolnjen pogoj iz pete alineje prvega odstavka 36. člena ZAzil, ki pristojnemu organu omogoča, da ravna po prvi alineji drugega odstavka 35. člena ZAzil. Zato prošnje za azil ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi okoliščine, da je bila prošnja vložena šele več dni po prihodu v državo, ne da bi bilo prosilcu omogočeno, da pojasni okoliščine, v katerih je podal prošnjo za azil, ter da v zvezi s tem pojasni, zakaj je prošnjo za azil vložil šele po preteku določenega časa.
13. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. MNZ je zavrnilo prošnje pritožnikov kot očitno neutemeljene, ker naj bi prosilci svoje prošnje utemeljevali na podlagi lažne predstavitve razlogov in ker naj bi prošnje za azil vložili z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev, ne da bi prosilcem omogočilo, da se o teh ugotovitvah pred izdajo odločbe izjavijo. Pritožniki so v tožbi zatrjevali, da jim ni bila dana možnost izjaviti se dejstvih in okoliščinah, bistvenih za odločitev, poleg tega so v tožbi tudi pojasnili razloge, zaradi katerih so prošnjo vložili šele tretji dan po nastanitvi v Centru za tujce. Vendar se Upravno sodišče do teh navedb ni vsebinsko opredelilo. Zavzelo je stališče, da za odločitev o zlorabi postopka zadostuje zgolj okoliščina, da so pritožniki prošnjo vložili več dni po namestitvi v Center za tujce. Očitke pritožnikov je zavrnilo le navidezno, z navedbo, da dejanske okoliščine niso sporne. Ker se Upravno sodišče ni vsebinsko opredelilo do okoliščin, na katere so v tožbi opozorili pritožniki (glej 10. točko obrazložitve), ki so po oceni Ustavnega sodišča glede na navedeno v prejšnji točki pomembne za odločitev, ali so pritožniki res vložili prošnjo le z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev, je pritožnike prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo. S tem je kršilo pravico pritožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
14. Vrhovno sodišče te kršitve ni odpravilo, zato je tudi sámo kršilo 22. člen Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih zatrjevanih kršitvah človekovih pravic.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Grad in sodnica Škrk.

(1) Drugi odstavek 35. člena ZAzil določa: »Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če:
- prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja;
- je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje;
- je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili;
- prosilec lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz desete alineje 2. člena tega zakona;
- prosilec za azil prihaja iz varne izvorne države.«
(2) Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba).
(3) Uradni list RS, št. 87/02 in nasl. - ZNDM-1.
(4) Člen 36 ZAzil se glasi: »Za zavajanje oziroma zlorabo postopka se šteje:
- utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov;
- lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje;
- namerno uničenje potnega lista kakšnega drugega dokumenta, listine ali vozovnice, ki bi bil pomemben za odločanje o njegovi prošnji;
- prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost;
- vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev.«
(5) Upravno sodišče je s sodbo št. U 439/2006 z dne 15. 3. 2006 že drugič odpravilo odločbo MNZ, z utemeljitvijo, da je MNZ bistveno kršilo določbo tretjega odstavka 60. člena ZUS, ker ni sledilo napotkom sodišča v odločbi št. U 2052/2005 z dne 16. 11. 2005. Vrhovno sodišče pa je na pritožbo MNZ s sklepom št. I Up 609/2006 z dne 21. 4. 2006 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek.