Številka: Up-1092/07-13
Datum: 21. 6. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Javnega zavoda A. A., Ž., ki ga zastopa B. B. - B., odvetnica v Z., na seji 21. junija 2007

1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 1184/2006 z dne 23. 1. 2007 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Kopru v novo sojenje.

1. Okrajno sodišče je s sklepom o izvršbi pritožniku (v izvršilnem postopku dolžniku) naložilo, naj upnici v osmih dneh po vročitvi sklepa omogoči nakup drugega primernega stanovanja, glede na njeno sedanje 3-sobno stanovanje v izmeri 74m2 v pritličju hiše v V. št. V. V., po pogojih iz VIII. poglavja Stanovanjskega zakona (Uradni list št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ). Hkrati mu je po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ) izreklo denarno kazen v znesku 5.000.000 SIT za primer, če obveznosti v roku 8 dni ne bo izpolnil. S sklepom mu je že zagrozilo, da bo v primeru neizpolnitve po uradni dolžnosti opravilo izvršbo denarne kazni, hkrati pa bo z novim sklepom določilo dodaten rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo in višjo denarno kazen, ki se bo izvršila, če pritožnik tudi v tem dodatnem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti iz sklepa o izvršbi. Opozorilo je tudi, da sme sodišče prve stopnje to sankcijo stopnjevati, dokler seštevek vseh denarnih kazni ne doseže desetkratnega zneska prvotne kazni. Zoper ta sklep je pritožnik vložil ugovor, ki mu je sodišče ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo. Višje sodišče je ugodilo pritožbi upnice in z izpodbijanim sklepom sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor zavrnilo kot neutemeljen.
2. Pritožnik zatrjuje, da je odločitev pritožbenega sodišča arbitrarna in očitno »pravno« napačna, ker naj bi bile v njej določbe ZIZ, SZ in Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) očitno napačno uporabljene. Trdi tudi, da je odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Navaja, da je Višje sodišče šele v fazi odločanja o pritožbi zoper sklep o ugovoru ugotavljalo, kakšna obveznost izhaja iz izvršilnega naslova. V tej fazi pa kot dolžnik ni imel možnosti sodelovati, zato trdi, da sta mu bili odvzeti »možnost obravnavanja pred sodiščem« in pravica do pritožbe. Pritožniku naj bi bila s sklepom o izvršbi naložena bistveno večja obveznost, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Zatrjuje, da te obveznosti sploh ne more izpolniti, ker drugega primernega stanovanja nima, zato se izredno visoki zagroženi denarni kazni ne more izogniti. Meni, da želi upnica z visokimi denarnimi kaznimi doseči, da bo izpolnil več in drugače, kot je dolžan na podlagi izvršilnega naslova in določb SZ. Ker obveznosti ne more izpolniti, naj bi pritožniku grozilo, da bo moral plačati kar 208.646,30 EUR denarne kazni. Z izvrševanjem izpodbijanega sklepa naj bi mu nastale težke finančne posledice. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in hkrati zadržalo izvršitev v izvršbi izdanih sklepov. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) poslana Višjemu sodišču v Kopru, ki na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorilo. V skladu z 22. členom Ustave je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki (upnici) v izvršilnem postopku, ki je na navedbe v ustavni pritožbi odgovorila. Upnica meni, da je ustavna pritožba neutemeljena. Navaja, da odstopa od ustaljene sodne prakse ni mogoče dokazati z eno odločbo Višjega sodišča. Ne soglaša s stališčem pritožnika, da je Višje sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavljalo, kakšna je pritožnikova obveznost. Meni, da je stanovanje, v katerem prebiva sedaj, merilo za primernost stanovanja. Upnica opozarja, da pritožnik argumenta, da nima na voljo drugega primernega stanovanja, ne more uporabljati v postopku pred Ustavnim sodiščem, ker ga v prejšnjih postopkih ni zatrjeval. Poudarja, da poskuša pritožnik z ustavno pritožbo ponovno odpreti zadevo, v kateri je pravnomočno odločeno, in da razpravljanje o tem, kaj je vsebina pritožnikove obveznosti v izvršilnem postopku, ne more biti predmet ustavne pritožbe.

4. Bistvo v obravnavanem sporu je vprašanje, kakšno pravno naravo ima obveznost iz sklepa o izvršbi, po katerem naj dolžnik »omogoči upnici nakup drugega primernega stanovanja, glede na njeno sedanje 3-sobno stanovanje v izmeri 74 m2, v pritličju hiše v V. št. V. V., po pogojih iz VIII. poglavja Stanovanjskega zakona.« Prvostopenjsko sodišče je navedeno obveznost obravnavalo kot nadomestno, Višje sodišče pa kot nenadomestno. Od odgovora na to vprašanje je odvisna tudi odločitev, ali bo dolžnik moral v primeru neizvršitve obveznosti plačati denarno kazen. Pritožnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da ne gre za obveznost, ki je ne more izvršiti nihče drug, temveč le za obveznost dolžnika, da omogoči plačilo kupnine, zato ni pogojev za izrek denarne kazni. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da obveznost, kot izhaja iz izvršilnega naslova (to pa je sklenitev prodajne pogodbe), lahko izvrši samo pritožnik in namesto njega nihče drug. Odločitvi Višjega sodišča pritožnik očita, da je arbitrarna in očitno napačna. S tem Višjemu sodišču očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep najprej presojalo s tega vidika.
5. Oceno očitne (pravne) napačnosti ali arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti tako, da je mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev.
6. V sedemnajstem poglavju drugega dela ZIZ je urejena prisilna izvršitev storitvenih, dopustitvenih in opustitvenih obveznosti. Storitvene obveznosti, ki se izvršujejo v izvršilnem postopku, se delijo v dve skupini: nadomestne in nenadomestne storitve. Izvršbo nadomestnih storitev ureja 225. člen ZIZ, ki jih imenuje »dejanja, ki jih lahko opravi tudi kdo drug«, in predvideva, da se izvršba lahko opravi tudi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške sam izvrši obveznost ali njeno izvršitev zaupa tretji osebi. V 226. členu ZIZ pa je urejena izvršba nenadomestnih storitev (»dejanja, ki jih more opraviti le dolžnik«). Če gre za takšno storitev, sodišče dolžnika prisiljuje k izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova z izrekom oziroma grožnjo denarne kazni.
7. Dejanje, ki ga lahko stori le dolžnik, je dejanje, ki je vezano na osebnost dolžnika, in sicer, če to izhaja iz pogodbe ali iz okoliščin posla oziroma narave stvari.(1) To so dejanja, ki jih ne more namesto dolžnika opraviti nihče drug, in sicer zato, ker so tako tesno vezana na osebo dolžnika, da za upnika izpolnitev, ki bi jo opravil kdo drug, nima pomena ali pa sploh ni mogoča (npr. obveznost umetnika ustvariti določeno umetniško delo, obveznost izvajalca nastopiti v gledališki predstavi).(2) Pri razlagi tega pojma se je mogoče opreti tudi na 629. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ), ki podjemniku dovoljuje, da zaupa izvršitev posla tretjemu, če iz pogodbe ali narave posla ne izhaja kaj drugega.(3) Vse navedeno pomeni, da so dejanja, ki jih ne more storiti nihče drug, izjema od pravila, da so obveznosti nadomestne. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13). V tej odločbi je Ustavno sodišče posebej opozorilo na problematiko izrekanja visokih denarnih kazni in poudarilo, da je ta sankcija na mestu le tedaj, ko gre za »edini način, s katerim lahko sodišče vsaj posredno zagotovi, da bo upnik od dolžnika dosegel izpolnitev, do kakršne je upravičen v skladu z izvršilnim naslovom« (prvi odstavek 23. člena Ustave). V takih primerih namreč ni na voljo drugega sredstva, s katerim lahko sodišče dolžnika prisili, da izpolni svojo obveznost. Kazni po ZIZ so torej »namenjene zagotovitvi spoštovanja sodnih odločb in učinkovite uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva«. Zato je izrek denarne kazni hkrati ustavno dopusten poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, vendar le tedaj, ko izvršitve obveznosti ni mogoče zagotoviti na drug način.(4)
8. Po presoji Ustavnega sodišča iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da gre za nenadomestno obveznost. Višje sodišče sicer opozarja, da iz izvršilnega naslova izhaja, da je pritožnik dolžan z upnico skleniti prodajno pogodbo, kar lahko stori le on sam. Sklenitev prodajne pogodbe bi sama po sebi res lahko bila nenadomestna obveznost. Vendar Višje sodišče ni upoštevalo, da je bilo s prvostopenjskim sklepom o izvršbi pritožniku naloženo, da naj po vročitvi sklepa upnici omogoči nakup drugega primernega stanovanja. Predmet ustavne presoje ni izvršilni naslov, temveč sklep o izvršbi. »Omogočiti nakup« namreč ni enako »prodati«. Pritožnik sicer lahko upnici nakup nadomestnega stanovanja res omogoči tako, da ji nadomestno stanovanje sam proda, vendar pa najmanj tudi tako, da prispeva potrebna finančna sredstva zanj, in sicer ne glede na to, ali jih izroči neposredno upnici ali prodajalcu stanovanja ali jih položi na poseben skrbniški notarski račun oziroma ji omogoči nakup na drug ustrezen način. Bistveno je, da ima izpolnitev pritožnikove obveznosti za rezultat, da se upnici zagotovi uspešen nakup stanovanja. Ni treba, da bi pritožnik stanovanje upnici sam izročil ali ji ga odsvojil iz svojega premoženja, saj bi to pomenilo, da bi bil obveznosti prost, če drugega lastnega stanovanja ne bi imel (kar pritožnik tudi trdi). Iz tega sledi sklep, da bi se obveznost omogočiti nakup stanovanja morala izvrševati po pravilih 225. člena ZIZ. Ker Višje sodišče teh pravil ZIZ ni uporabilo, čeprav je očitno, da bi jih moralo, je kršilo 22. člen Ustave in posledično poseglo v pritožnikovo pravico iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep Višjega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrača v novo odločanje. V novem postopku bo sodišče moralo upoštevati razloge iz te odločbe.
9. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve navedenih pravic, se v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) B. Starović, Komentar Zakona o izvršnom postupku, Pravo d. o. o., Novi Sad 1991, str. 559.
(2) D. Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, Časopisni zavod Uradni list RS, 1992, str. 107.
(3) Podjemnik mora osebno opraviti posel, ko se je tako zavezal s pogodbo, in tudi, ko je zaradi značilnosti posla pomembno, da ga opravi prav določena fizična oseba, ki ima ustrezno znanje in sposobnosti, ki so potrebne, da bi imel opravljeni posel ustrezne značilnosti. Glej N. Plavšak, Komentar k 629. členu v: N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar-Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 812.
(4) Za nenadomestno dejanje Ustavno sodišče ni štelo obveznosti dolžnice, da odstrani lesene palete in nasuto zemljo s služnostne poti (odločba št. Up-262/04 z dne 24. 11. 2005, Uradni list RS, št. 109/05). V 7. točki obrazložitve je navedlo: »Ker iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za izvršbo dejanja, ki ga lahko opravi samo dolžnica, so izpodbijani sklepi, ki pritožnico z izrekom denarne kazni silijo v izpolnitev obveznosti iz začasne odredbe, očitno napačni in kot taki v nasprotju z 22. členom Ustave«.