Številka: Up-719/06-14
Datum: 14. 6. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. in B. B., obeh iz Ž. v Ž. Ž., na seji 14. junija 2007

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 80/2006 z dne 29. 3. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 377. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) zavrglo revizijo pritožnikov, ker je nista vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik. Odločitev je oprlo na stališče, da revizija ni dovoljena, ker sta jo vložili osebi, ki nimata te pravice (drugi odstavek 374. člena ZPP). V obrazložitvi je zapisalo, da lahko po tretjem odstavku 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Pojasnilo je, da sme po četrtem odstavku 86. člena ZPP stranka ta dejanja izjemoma opravljati sama, če ima opravljen pravniški državni izpit, vendar pritožnika nista zatrjevala in tudi ne dokazala, da bi ta izpit opravila.
2. Pritožnika v ustavni pritožbi navajata, da se s tako odločitvijo Vrhovnega sodišča ne moreta strinjati, saj menita, da bi z revizijo lahko uspela.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-719/06 z dne 29. 3. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. V skladu z 22. členom Ustave pa je ustavno pritožbo poslalo nasprotni stranki v pravdi, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru zatrjuje, da sta pritožnika s tem, ko sta revizijo vložila sama, kršila določbe ZPP ter da je bil njun edini namen zavlačevati postopek. Zato predlaga, da se njuna ustavna pritožba zavrne. Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožnikoma, ki sta nanj odgovorila in zatrjevala enako, kot že v ustavni pritožbi.

4. Pritožnika z navedbami v ustavni pritožbi smiselno nasprotujeta odločitvi Vrhovnega sodišča, ker je revizijo, ki sta jo vložila sama, zavrglo, ne da bi ju pred tem pozvalo, naj (sama oziroma po pooblaščencu) odpravita njene pomanjkljivosti.
5. Ustava ne zagotavlja pravice do revizije. Iz pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja, da v primeru, ko zakon pravno sredstvo dopusti, niti zakon niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati nesorazmernih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva.(1) Glede na trditve v ustavni pritožbi je Ustavno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo z vidika morebitne kršitve te človekove pravice.
6. Po tretjem odstavku 86. člena ZPP sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Navedena določba ZPP pomeni omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in s tem omejitev dostopa do Vrhovnega sodišča. Očitke o neskladnosti te omejitve z Ustavo je Ustavno sodišče zavrnilo s sklepom št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 73). Pogoj obveznega odvetniškega zastopanja ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP).
7. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-736/04 sprejelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, če Vrhovno sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži pritožnik sam, ne da bi bil pritožnik pred tem opozorjen na procesno omejitev pri vložitvi revizije (bodisi s pravnim poukom v odločbi Višjega sodišča bodisi s pozivom v postopku z revizijo) in na njene posledice. Pri tem je opozorilo na določbo 12. člena ZPP, ki sodišču nalaga, naj stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Ocenilo je, da predhodno opozorilo pritožnika na omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne bi bistveno zmanjšalo učinkovitosti vodenja postopka z revizijo, medtem ko je na drugi strani posledica za stranko, ki vloži revizijo sama ter ni opozorjena na to omejitev in na njene posledice, v tem, da Vrhovno sodišče o njeni reviziji ne bo vsebinsko odločalo. Enako je Ustavno sodišče odločilo tudi z odločbo št. Up-162/05.
8. Obravnavani primer je enak navedenima primeroma. Vrhovno sodišče je revizijo, ki sta jo pritožnika vložila sama, zavrglo kot nedovoljeno (sklicujoč se zgolj na drugi odstavek 374. člena ZPP(2) in na 377. člen ZPP(3)), ne da bi bila pritožnika pred tem opozorjena na procesno omejitev pri vložitvi revizije in na njene posledice. S takšno razlago zakona je pritožnikoma nesorazmerno omejilo dostop do (Vrhovnega) sodišča in s tem kršilo njuno pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).
9. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožnikoma z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ga je razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger in sodnika Grad in Fišer. Sodnica Krisper Kramberger je dala odklonilno ločeno mnenje.

(1) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06) in odločbi št. Up-162/05 z dne 7. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 18/07). Primerjaj tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Liakopoulou proti Grčiji, št. 20627/04, sodba z dne 24. 5. 2006.
(2) Drugi odstavek 374. člena ZPP določa: »Revizija je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo, ki jo je umaknil, ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, ali če je vložena zoper sodbo, zoper katero jo po zakonu ni mogoče vložiti.«
(3) 377. člen ZPP določa: »Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže revizijsko sodišče s sklepom, če tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen) že sodnik sodišča prve stopnje.«