Številka: U-I-197/05-5

Datum: 5. 7. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Mariborska livarna Maribor, d. d., ki jo zastopa predsednik uprave Branko Žerdoner, na seji 5. julija 2007

Določba 2. člena Odloka o rabi javnih površin in komunalnih taksah za njihovo uporabo (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške regije, št. 23/04), ki se glasi: »- javno mesto so površine, vidne s prometnih in zelenih površin ne glede na njihovo lastništvo.« se razveljavi.

1. Pobudnica kot zavezanka za plačilo komunalne takse izpodbija tretjo alinejo 2. člena Odloka o rabi javnih površin in komunalnih taksah za njihovo uporabo (v nadaljevanju Odlok), ker naj bi ji bila odmerjena komunalna taksa na njenih nepremičninah. Pobudnica naj bi se zoper odločbo o odmeri takse pritožila, vendar naj bi ji tudi Župan kot drugostopenjski organ pritožbo zavrnil, čeprav naj bi se sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-94/03 z dne 13. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 7/05 in OdlUS XIV, 1), s katero je bila razveljavljena enaka določba, kot naj bi bila pravna podlaga za izdajo sporne odločbe. Navaja, da ji je bilo z odločbo naloženo plačilo takse za reklamni napis z njenim logotipom, ki je bil nameščen na njenih objektih ali na zemljiščih v zasebni lasti. Za postavitev reklamnih objektov na zemljiščih v zasebni lasti naj občine ne bi smele predpisati komunalne takse, saj jih lahko odmerjajo le za reklame, ki so postavljene, pritrjene ali drugače označene na javnih mestih, kot to predvideva Zakon o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65 in nasl. - v nadaljevanju ZKT). Pobudnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano določbo razveljavi, ker naj bi bila v neskladju s 4. členom ZKT in posledično s 153. členom Ustave.
2. Mestna občina na pobudo ni odgovorila.

3. Pobudnica izkazuje pravni interes kot zavezanka za plačilo takse od reklamnih sporočil na lastnih objektih oziroma na nepremičninah. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Odlok je bil sprejet na podlagi 1. in 4. člena ZKT. Z uveljavitvijo Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06 - v nadaljevanju ZFO-1) je po drugi alineji prvega odstavka 46. člena ZKT prenehal veljati. Možnost predpisovanja občinske takse ureja ZFO-1. V 9. členu določa, da se občinske takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinski svet. Pri tem ZFO-1 v prvem odstavku 9. člena določa predmete oziroma storitve, za katere se lahko predpišejo občinske takse. Med njimi je tudi oglaševanje na javnih mestih.
5. Po 2. členu Odloka je posebna raba javnih mest njihova raba za postavitev oglaševalnih objektov za oglaševanje (oglaševalni objekti) ter nameščanje sredstev oglaševanja in ravnanje z njimi (oglaševanje). Izpodbijana določba Odloka določa kot javno površino tudi javno mesto, vidno s prometnih in zelenih površin ne glede na njihovo lastništvo. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-94/03 ocenilo, da je lokalna skupnost neutemeljeno opredelila taksne predmete glede na njihovo usmerjenost sporočila v javni prostor, ne da bi jih hkrati omejila na javna mesta, zato je presegla pogoje za predpisovanje komunalnih taks, kot jih je določal 4. člen ZKT. Tudi v obravnavanem primeru je tako. Javna površina je opredeljena v točki 1.5.1. prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. - ZGO-1) kot površina, katera raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina. Pobudnica je lastnica parc. št. 584/1 in 592/2 k. o. Melje in torej njenih nepremičnin ni mogoče opredeliti kot javne površine. Izpodbijana določba Odloka presega pogoje, ki jih ZFO-1 določa za predpisovanje občinskih taks. Takso predpisuje za oglaševalne objekte in za oglaševanje ter hkrati ne omejuje prostora le na javne površine oziroma na javna mesta, temveč izhaja iz usmerjenosti njihove sporočilnosti.
6. Izpodbijana določba Odloka je zato, ker presega zakonsko določene pogoje za predpisovanje občinskih taks, v neskladju z drugo alinejo prvega odstavka 9. člena ZFO-1. Ustavno sodišče jo je zato razveljavilo.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.