Številka: Up-404/05-13

Datum: 21. 6. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 21. junija 2007

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 351/2004 z dne 9. 2. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 265/94 z dne 6. 2. 2004 se zavrne.

1. Okrajno sodišče je zavrnilo predlog pritožnika (v pravdi tožnika) za obnovo pravdnega postopka, končanega s pravnomočnim sklepom o njegovi ustavitvi. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnilo. Odločitev temelji na oceni, da pritožniku v postopku, katerega obnovo je zahteval, obravnavanje pred sodiščem ni bilo onemogočeno, ker je na glavni obravnavi izjavil, da razume slovensko in da se odpoveduje vodenju postopka v italijanskem jeziku.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 62. in 64. člena Ustave. Navaja, da se v postopku, ki se je končal s sklepom o ustavitvi, ni izrecno odpovedal vodenju postopka v italijanščini, ki je njegov materni jezik in tudi uradni jezik sodišča. Temu naj bi se na enem od narokov odpovedal le za primere, ko je na naroku navzoč njegov pooblaščenec, ki razume slovensko. Poudarja, da na naroku, na katerem je umaknil tožbo, njegov pooblaščenec ni bil navzoč. Sam naj bi tedaj tožbo umaknil zato, ker o pomenu umika tožbe ni bil poučen v jeziku, ki ga popolnoma razume. Glede na to naj sodišče njegove izjave o umiku tožbe ne bi smelo upoštevati. Ocenjuje, da je pravica do vodenja postopka v tujem jeziku, ki je tudi uradni jezik, ustavna pravica. Tej pa se po njegovem mnenju ni mogoče odreči. Stališče, da je izjava o umiku tožbe nepreklicna, se mu zdi tako zmotno, da po njegovem mnenju meji na samovoljno razlago materialnega zakona.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-404/05 z dne 17. 1. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Kopru, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku. Na ustavno pritožbo ni odgovoril nihče.

4. Sodišči sta presodili, da v postopku, ki se je končal s sklepom o ustavitvi, sodišče ni kršilo pritožnikove pravice do izjave, ker se je pritožnik odpovedal vodenju postopka v italijanskem jeziku in ker je izjavil, da razume slovensko. Pritožniku se zdi to stališče v nasprotju z 22., z 62. in s 64. členom Ustave. Meni, da je pravica do vodenja postopka v jeziku avtohtone narodne skupnosti, ki je tudi uradni jezik sodišča, ustavna pravica, ki se ji ni izrecno odpovedal in ki se ji tudi sicer ni mogoče odpovedati.
5. Izhodišče ustavne pritožbe je trditev, da pritožnik ne razume (popolnoma) jezika, v katerem je sodišče vodilo postopek, katerega obnovo je zahteval. Po 62. členu Ustave ima vsakdo(1) pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik na način, ki ga določi zakon. Ustavnopravni okvir pravice do uporabe svojega jezika izhaja v prvi vrsti iz ustavnih standardov poštenega sojenja. Vsakomur, tudi tistemu, ki jezika sodišča ne razume, mora biti dana možnost spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Šele to mu namreč omogoča, da v postopku sodeluje enakopravno z nasprotno stranko (kar je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave). Način, po katerem naj sodišče to zagotovi, Ustava prepušča zakonodajalcu.
6. Ustavno sodišče je že presodilo, da Ustava avtohtonima italijanski in madžarski narodni skupnosti in njunim pripadnikom na območjih, kjer ti skupnosti živita, zagotavlja visoko raven varstva njihovih pravic.(2) Kadar je na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, stranka postopka pripadnik te skupnosti, je zato treba procesno jamstvo iz 62. člena Ustave razumeti in razlagati skupaj s 64. členom Ustave. Slednji, skladno z zavezo iz prvega odstavka 5. člena Ustave o varovanju in zagotavljanju pravic avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti, določa posebne pravice, ki jih imajo ti skupnosti ter njuni pripadniki poleg drugih človekovih pravic. Namen tega ustavnega varstva je ohranitev identitete narodnih skupnosti.(3) Vsebino 64. člena Ustave, v katerem sicer ni izrecno zapisana tudi pravica pripadnikov teh skupnosti v zvezi z uporabo njihovega jezika v sodnih postopkih, ki tečejo na območjih teh skupnosti, je treba povezati z 11. členom Ustave (ki sam zase neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin). Ta, prav tako izhajajoč iz prej navedene ustavne zaveze o varstvu in zagotavljanju pravic avtohtonih narodnih skupnosti, določa, da sta na območjih občin, kjer ti skupnosti živita, uradna jezika tudi italijanščina in madžarščina.
7. Glede na navedeno iz 62. člena v zvezi s 64. členom Ustave izhaja procesna pravica pripadnikov avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, da se postopek pred sodiščem, ki ima sedež na območju, kjer ti skupnosti živita, vodi v jeziku te skupnosti.(4)
8. V obravnavani zadevi bi torej šlo za kršitev človekove pravice iz 62. člena v zvezi s 64. členom Ustave, če bi bilo stališče sodišč (o pritožnikovi odpovedi vodenju postopka v italijanščini) nezdružljivo z njeno vsebino. Ustavno sodišče je glede na to moralo odgovoriti na vprašanji, (1) ali je odpoved pripadnika avtohtone italijanske narodne skupnosti do vodenja sodnega postopka v italijanščini na območju, kjer ta skupnost živi, ustavno dopustna, in če je, (2) ali je sodišče to ustavno procesno jamstvo prekršilo, ko je ravnanje pritožnika med postopkom ocenilo kot odpoved tej pravici.
9. Pritožnik zmotno trdi, da se navedeni pravici ni mogoče odreči. To ustavno procesno jamstvo zavezuje sodišče, da stranki zagotovi možnost enakopravne udeležbe v postopku v svojem jeziku. Ne pomeni pa, da bi stranka (pripadnik narodne skupnosti) morala uporabljati svoj jezik (in da bi sodišče moralo voditi postopek v jeziku avtohtone narodne skupnosti) tudi v primeru, ko sama s tem ne soglaša. Neutemeljeno je pri tem sklicevanje na 16. člen Ustave. Ta namreč določa, v katerih primerih in pod katerimi pogoji sme zakonodajalec človekove pravice začasno razveljaviti ali jih omejiti.
10. Ugotovitev, da se je pritožnik vodenju postopka v italijanščini (in s tem uporabi svojega jezika v postopku) odpovedal, sta sodišči oprli na njegove izjave in ravnanja v postopku, katerega obnovo je zahteval. Iz sodnega spisa št. P 265/94 je razvidno, da je pritožnik po pooblaščencu vložil tožbo v slovenskem jeziku in da so v tem jeziku potekala vsa procesna dejanja sodišča in obeh strank. Na glavni obravnavi 21. 1. 1994, potem ko je bil poučen o pravici do uporabe svojega jezika, je pritožnik izjavil, da razume slovensko in da se odpoveduje tolmaču in vodenju postopka v italijanščini. Iz sodnega zapisnika ne izhaja, da bi odpoved veljala le začasno ali le pogojno. Pač pa je od tod razvidno, da je bil pritožnik tedaj v slovenskem jeziku zaslišan kot stranka. Pri tem je, prav tako v slovenščini, odgovarjal na vprašanja sodišča in nasprotne stranke. V slovenskem jeziku je potekal tudi narok, na katerem je pritožnik tožbo umaknil. Uporabi tega jezika tedaj ni oporekal. Še več, sam je predlagal, naj se narok opravi kljub pooblaščenčevi odsotnosti. Niti tedaj niti v nobenem drugem trenutku med rednim postopkom pritožnik ni (niti konkludentno) zahteval, naj sodišče vodi postopek v italijanščini. Trditev v ustavni pritožbi, da se pritožnik ni izrecno odpovedal pravici do vodenja postopka v italijanščini, oziroma da odpoved velja le za primere, ko je na naroku navzoč njegov pooblaščenec, torej ne drži. Iz navedene človekove pravice pa ne izhaja dolžnost sodišča, da stranko, ki (celo izrecno) izrazi svojo voljo v zvezi z jezikom postopka, na vsakem kasnejšem naroku v okviru istega pravdnega postopka vpraša, ali še vztraja pri izraženi volji. Glede na navedeno stališče v izpodbijanih sklepih, da stranki obravnavanje pred sodiščem ni onemogočeno, če se ta sama odpove uporabi svojega jezika, ker izjavi, da razume jezik, v katerem teče postopek, ni v neskladju s procesnim jamstvom iz 62. v zvezi s 64. členom Ustave.
11. Kršitev 22. člena Ustave poskuša pritožnik utemeljiti z zatrjevanjem, da stališče sodišč o nepreklicnosti umika tožbe meji na samovoljo. Vendar sta sodišči pritožnikov predlog za obnovo postopka zavrnili zato, ker sta presodili, da pritožniku z upoštevanjem njegove odpovedi pravici do vodenja postopka v italijanskem jeziku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Vprašanje (ne)preklicljivosti izjave o umiku tožbe pri tej presoji ni pravno odločilno. Zato pritožnik ustavne pritožbe niti s temi trditvami ne more utemeljiti.
12. Glede na to je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Ribičič in sodnica Škrk. Sodnica Škrk je dala odklonilno ločeno mnenje.

(1) Pojem »vsakdo« se nanaša na vse osebe, prizadete zaradi neznanja jezika postopka. Prim. T. Jerovšek, Člen 62 (pravica do uporabe svojega jezika in pisave); v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 613.
(2) Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-283/94 z dne 12. 2. 1998 (Uradni list RS, št. 20/98 in OdlUS VII, 26) in št. U-I-218/04 z dne 20. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 46/2006 in OdlUS XV, 29). Več o tem M. Škrk, Zaščita manjšin po praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Javna uprava, št. 2-3 (2005), str. 191-192.
(3) M. Orehar Ivanc, Člen 64 (posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji); v: L. Šturm (ur.), cit. delo, str. 623.
(4) Način uresničevanja pravic iz 62. in iz 64. člena Ustave je prepuščen zakonodajalcu. Tako je pravica do uporabe svojega jezika vsakemu udeležencu v pravdnem postopku, če ta ne teče v njegovem jeziku, zagotovljena z ustnim prevajanjem tistega, kar se navaja na naroku, v njegov jezik, ter z ustnim prevajanjem listin, ki se na naroku uporabljajo za dokazovanje (prvi odstavek 102. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Če je stranka postopka pripadnik avtohtone narodne skupnosti v postopku pred sodiščem, ki ima sedež na dvojezičnem območju, je izvrševanje ustavnega procesnega jamstva iz 62. člena v zvezi s 64. členom Ustave zagotovljeno s poslovanjem sodišča v jeziku te skupnosti, če stranka ta jezik uporablja (tako 5. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZS). To poslovanje podrobneje ureja Sodni red (Uradni list RS, št. 117/95 in nasl.).