Številka Up-970/06-15

Datum: 11. 9. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mihaela Glogovška iz Artič, ki ga zastopa Dušan Medved, odvetnik v Krškem, na seji 11. septembra 2007

S sklepom Okrožnega sodišča v Krškem št. K 28/2006 z dne 31. 5. 2006 in s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 381/2006 z dne 29. 6. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 184/2006 z dne 22. 6. 2006 je bila kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

1. Zoper pritožnika je bil odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj nedovoljenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom istega zakona. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedeni pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora in podrejeno o nadomestitvi pripora s hišnim priporom ter pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. Zatrjuje kršitev pravic iz 19., 23. in 25. člena Ustave in kršitev 20. člena Ustave. Navaja, da nista obstajala utemeljen sum storitve kaznivega dejanja in priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da pripor ni bil neogibno potreben za varnost ljudi. Po zaslišanju obdolžencev naj bi predlagal odpravo pripora, ker naj bi iz zagovora soobdolženca izhajalo, da pritožnik z očitanim dejanjem nima nič. Hišne preiskave in dolgo časa trajajoči prikriti policijski ukrepi naj ga ne bi z ničimer obremenili. Tajni policijski delavec naj ne bi vedel o dejanju nič povedati. Sodišče naj ne bi pojasnilo, na podlagi česa šteje, da bi pritožnik na prostosti ponovil dejanje, razen s trditvijo, da je pred leti že storil istovrstno kaznivo dejanje. Kazen naj bi prestal že leta 1999. Upoštevanje kazni izpred toliko let naj bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega prava. Sodišče naj ne bi utemeljilo trditve, da naj bi pritožnik poznal poti in načine nabave mamil, prav tako ne, zakaj je pripor edino sredstvo za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi. Pritožnik zatrjuje, da ima dobro finančno stanje in dobre dohodke iz opravljanja dovoljene dejavnosti, zato ni logično, da bi se ukvarjal s prepovedano dejavnostjo.
2. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-970/06 z dne 30. 3. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s tedaj veljavnim 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) poslana Višjemu sodišču v Ljubljani in Okrožnemu sodišču v Krškem. Sodišči nanjo nista odgovorili.

3. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Krškem št. K 28/2006. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil pripor zoper pritožnika odpravljen s sklepom drugostopenjskega sodišča št. II Kp 577/2006 z dne 19. 10. 2006, s katerim je odločalo o pritožbi njegovega zagovornika zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 303/2006 z dne 13. 10. 2006 o podaljšanju pripora še za dva meseca. Pritožnik pri ustavni pritožbi vztraja.
4. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v odločbi št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, (Uradni list RS, št. 70/03, OdlUS XII, 104) in v tej zadevi se Ustavno sodišče sklicuje nanj.
5. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika (npr. v odločbah št. Up-57/95, Up-75/95, Up-74/95 in Up-99/95 z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133). Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-123/95 in Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) zavzelo stališče, da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe.
6. Pritožnik z navedbo, da je od obsodbe in prestane kazni minila vrsta let, zaradi česar naj bi sodišče z upoštevanjem take obsodbe kršilo temeljna načela kazenskega prava, zatrjuje kršitev določb kazenskega prava o zakonski rehabilitaciji in izbrisu obsodbe, zaradi kršitve teh določb pa naj ne bi obstajali pogoji za pripor iz prvega odstavka 20. člena Ustave.
7. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je sodišče pri oceni ponovitvene nevarnosti štelo pritožnikovo predkaznovanost kot eno bistvenih okoliščin, na podlagi katere je ocenilo, da bi pritožnik, če bi bil na prostosti, kaznivo dejanje ponovil. Po podatkih izpiska iz kazenske evidence je pritožnik kazen zapora, izrečeno v trajanju enega leta in šestih mesecev, prestal 9. 7. 2000, izpisek pa ni izkazoval novih obsodb. Po tretjem odstavku 103. člena KZ se obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, odkar je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja; po 4. točki četrtega odstavka 103. člena KZ je za izbris obsodbe na kazen zapora nad eno leto do treh let določen petletni rok. Po prvem odstavku 103. člena KZ se z zakonsko rehabilitacijo iz kazenske evidence izbriše obsodba in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. Glede na to sodišče pri sklepanju o ponovitveni nevarnosti obsodbe, ki bi morala biti izbrisana, ne bi smelo upoštevati. Zato tega ne bi smelo uvrstiti med okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sklepalo o obstoju ponovitvene nevarnosti. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je sodišče ponovitveno nevarnost poleg navedene predkaznovanosti utemeljilo le še s težo in vrsto kaznivih dejanj. Slednje po ustaljeni ustavnosodni presoji samo po sebi ne zadošča za utemeljitev ponovitvene nevarnosti.
8. Glede na to z izpodbijanimi sklepi niso bili ugotovljeni ustavno določeni pogoji, na podlagi katerih bi sodišče lahko utemeljeno sklepalo, da pri pritožniku obstaja ponovitvena nevarnost, kot to zahteva prvi odstavek 20. člena Ustave. Zaradi tega je bila pritožniku kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je svojo odločitev iz razlogov, navedenih v 4. točki obrazložitve te odločbe, omejilo na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi z 49. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Modrijan ter sodnika Janko in Tratnik.