Številka: Up-762/05-19

Datum: 20. 9. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložil Milan Bizjak iz Ljubljane, ki ga zastopa Jože Hribernik, odvetnik v Ljubljani, na seji 20. septembra 2007

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 115/2004 z dne 19. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 871/2003 z dne 13. 11. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 321/2001 z dne 20. 3. 2003 se zavrne.

1. Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja poneverbe po drugem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 240. člena KZ. Obsojen je bil na enotno kazen dveh let in štirih mesecev zapora. Zoper sodbo je vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo. Zoper obe sodbi je nato vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
2. V ustavni pritožbi navaja, da temelji obsodba predvsem na mnenju izvedenca grafološke stroke, ki je ocenil, da je podpis na fotokopiji blagajniškega izpiska verjetno ponarejen. Sodišče se je pri izreku sodbe oprlo tudi na izpovedbe nekaterih prič in na listinske dokaze, vendar pa naj bi ti dokazi pritožnika obremenjevali zgolj posredno, medtem ko naj bi ga ena izmed prič celo neposredno razbremenjevala. Glede na to naj bi sodišče ob izrekanju sodbe razpolagalo le z določeno stopnjo verjetnosti, da je pritožnik storil očitano dejanje, ne pa z gotovostjo, in bi ga zato moralo oprostiti. Ker ga je sodišče obsodilo na podlagi verjetnosti, ne pa gotovosti, je po pritožnikovem mnenju kršilo njegovo pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
3. Pritožnik opozarja, da niti njemu niti njegovemu zagovorniku ni bilo vročeno pisno mnenje višjega državnega tožilca, ki ga je ta dal o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ki jo je vložil pritožnik. V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na dosedanjo presojo Ustavnega sodišča v zvezi z enakostjo položaja državnega tožilca in obrambe v pritožbenem postopku. Ker mu mnenje višjega državnega tožilca ni bilo vročeno, meni, da mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
4. Senat Ustavnega sodišča je 23. 2. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Pri tem je opozoril, da bo Ustavno sodišče zlasti presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
5. Ustavna pritožba je bila skladno s 56. členom tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
6. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

7. Pritožnik Višjemu in Vrhovnemu sodišču očita kršitev 22. člena Ustave, ker mu pred odločanjem Višjega sodišča o pritožbi, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil njegov zagovornik, ni bilo vročeno mnenje višjega državnega tožilca. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-426/02 in Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 114/03 in Odl. US XII, 83) navedlo, da mora skladno s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata seznani s stališči, s pisnimi predlogi in z drugimi navedbami tožilca, ter mu dati možnost, da se do njih opredeli.
8. Navedeno stališče Ustavnega sodišča ne pomeni, da vsaka opustitev vročitve pisnega predloga višjega državnega tožilca obrambi sama po sebi pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic. Z vidika pravice do seznanitve s stališči višjega državnega tožilca glede vložene pritožbe zadošča, da ima obdolženec možnost sodelovati na seji Višjega sodišča, kjer je stališče višjega državnega tožilca predstavljeno, in se do njega še pred odločanjem Višjega sodišča tudi lahko opredeli.(1)
9. Kot izhaja iz spisa v zadevi, je Višje sodišče 26. 6. 2003 prejelo pisni predlog višjega državnega tožilca, v katerem je predlagal ugoditev pritožbi, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik. Pisni predlog pritožniku in njegovemu zagovorniku ni bil vročen. Nato je Višje sodišče 13. 11. 2003 opravilo pritožbeno sejo, na kateri nista bila navzoča niti pritožnik niti njegov zagovornik. Iz spisa ne izhaja, da bi bila na navedeno sejo vabljena. Ker pritožniku ni bil vročen pisni predlog višjega državnega tožilca, niti ni bil vabljen na sejo Višjega sodišča, na kateri je bil ta predlog predstavljen in obravnavan, Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožniku ni bila dana možnost seznaniti se s predlogom višjega državnega tožilca, in se do njega opredeliti. S tem je Višje sodišče ravnalo v neskladju s pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
10. Zoper sodbo Višjega sodišča je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je izpodbijal tudi dejstvo, da mu ni bil vročen pisni predlog višjega državnega tožilca o zagovornikovi pritožbi. Vrhovno sodišče je ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pritožniku pritrdilo, da bi moral biti seznanjen s predlogom višjega državnega tožilca. Kljub temu je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, saj pritožnik ni izkazal, v čem naj bi bil s spornim ravnanjem Višjega sodišča prikrajšan v pravici navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, s tem pa tudi ni izkazal, kako naj bi procesna kršitev, na katero se je skliceval, vplivala na zakonitost sodbe. Hkrati je opozorilo, da je bilo pisno mnenje višjega državnega tožilca pritožniku v korist in da so bila vsa dejstva, ki jih je navajal v njem, obrambi znana. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo obstoj kršitve, ki jo uveljavlja pritožnik tudi v ustavni pritožbi.
11. Ustavno sodišče pritrjuje Vrhovnemu sodišču, ki je ugotovilo kršitev navedene pravice v postopku pred Višjim sodiščem. Vendar je Vrhovno sodišče obrazložilo, zakaj kljub temu sodbe Višjega sodišča ni razveljavilo, temveč je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Kot izhaja iz izpodbijanih sodb in kot navaja tudi sam pritožnik, je bilo mnenje višjega državnega tožilca pritožniku v korist, saj je predlagal, naj Višje sodišče zagovornikovi pritožbi ugodi. Iz sodb Višjega in Vrhovnega sodišča nadalje izhaja, da mnenje višjega državnega tožilca na odločitev Višjega sodišča ni v ničemer vplivalo, saj je to sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožnik v postopku pred Vrhovnim sodiščem tudi ni izkazal, da bi v primeru, če bi Višje sodišče ravnalo skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo in mnenje višjega državnega tožilca vročilo pritožniku, to lahko kakorkoli vplivalo na izid postopka pred Višjim sodiščem. Zato tudi morebitna ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavitev sodbe Višjega sodišča ne bi odpravila kršitve, ki jo je sicer ugotovilo Vrhovno sodišče.
12. Glede na navedeno ni bila kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

13. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do domneve nedolžnosti, ki jo zagotavlja 27. člen Ustave. Navaja, da sodišče njegove krivde ni ugotovilo z gotovostjo, temveč zgolj z verjetnostjo, zaradi česar bi moralo izreči oprostilno sodbo, ne pa obsodilne. Pri tem se sklicuje predvsem na mnenje izvedenca grafologa, ki naj bi bilo ključen dokaz in ki naj ne bi potrjevalo njegove krivde.
14. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94 in Odl US III, 33) pojasnilo, da domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Če bi torej sodišče v tej zadevi pritožnika obsodilo, ne da bi bilo onkraj razumnega dvoma prepričano o tem, da je storil očitano kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren, bi kršilo njegovo pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
15. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča, je bil pritožnik spoznan za krivega, da si je protipravno prilastil denar, ki ga je od oškodovanca prejel za dobavo avtomobila, ter da je v pravdnem postopku uporabil blagajniški prejemek kot lažno poslovno listino, ki naj bi dokazovala, da je pritožnik oškodovancu prejeti denar vrnil, vendar je bil oškodovančev podpis na tej listini ponarejen. Sodišče je na straneh 4–7 izpodbijane sodbe obrazložilo, katere dokaze je izvedlo in kako jih je ocenilo. Sporno dejstvo, ali je bil oškodovančev podpis na blagajniškem prejemku ponarejen, je ugotavljalo na podlagi izvedenskega mnenja, zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi ter različnih drugih dokazov. Na podlagi dokazne ocene je ugotovilo, da je oškodovanec pritožniku zaupal denar za naročilo osebnega avtomobila, da je bil oškodovančev podpis, ki naj bi potrjeval pritožnikovo vračilo denarja, ponarejen, ter da je pritožnik to listino uporabil kot pravo v pravdnem postopku (str. 7 izpodbijane sodbe). Pri tem ne drži pritožnikova navedba, da bi sodišče ponarejenost podpisa (in s tem lažnost listine) štelo za verjetno in ne za gotovo, saj to iz sodbe ne izhaja. Nasprotno, na str. 8 izpodbijane sodbe sodišče izrecno govori o zanesljivo lažni predloženi poslovni listini.
16. Višje sodišče, ki je preizkušalo pritožbeni očitek o neobstoju gotovosti o pritožnikovi krivdi, je presodilo, da je Okrožno sodišče svojo odločitev obrazložilo prepričljivo in da je z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, pritožnika spoznalo za krivega očitanih kaznivih dejanj. V sodbi je Višje sodišče (str. 2–4) tudi obrazložilo, iz katerih dokazov in zakaj izhaja pritožnikova krivda, v zvezi s spornim blagajniškim prejemkom pa ugotovilo, da je na njem oškodovančev podpis očitno ponarejen. Ko je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, je ugotovilo, da sta Okrožno in Višje sodišče na podlagi izvedenskega mnenja in drugih dokazov argumentirano presodili, da je pritožnik storil obe očitani kaznivi dejanji, da pa se zagovornik s takšno dokazno oceno ne strinja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.
17. Ker je Okrožno sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je pritožnik kriv očitanih kaznivih dejanj, tej ugotovitvi pa je z enako stopnjo prepričanosti pritrdilo tudi Višje sodišče, z navedenima sodbama ni bila kršena pritožnikova pravica do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Kolikor pa pritožnik ne sprejema ugotovitev Okrožnega in Višjega sodišča o njegovi krivdi in meni, da je izvedeni dokazi ne podpirajo, s tem, kot je ugotovilo že Vrhovno sodišče, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, čemur pa postopek z ustavno pritožbo ni namenjen.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti sta glasovali sodnici Krisper Kramberger in Škrk ter sodnik Ribičič.

(1) Tako tudi v sklepu št. Up-666/04 z dne 20. 11. 2006.