Državni zbor Republike Slovenije je na podlagi 45. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 119/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02, 60/04 in 64/07) na seji dne 27. septembra 2007 sprejel

I. UVOD
Z Lizbonsko strategijo si je Evropska unija in kot njen del tudi Slovenija postavila za cilj, da postane najbolj konkurenčno in dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu s polno zaposlenostjo ter ekonomsko in socialno kohezijo. Pri uresničevanju postavljenih ciljev je posebna pozornost posvečena pomenu izobraževanja in raziskovanja. Hkrati je Slovenija tudi podpisnica Bolonjske deklaracije, ki zavezuje k ustvarjanju skupnega visokošolskega prostora do leta 2010. Slovenija je maja 2005 podpisala Bergenski komunike, kjer se je zavezala k vzpostavitvi učinkovitega notranjega in zunanjega sistema za zagotavljanje kakovosti po smernicah ENQA, k večjemu vključevanju študentov pri zagotavljanju kakovosti in mednarodnemu sodelovanju. Obnovila je svojo obveznost, da naredimo kakovostno visoko šolstvo enako dostopno vsem, ter poudarjamo potrebo po primernih pogojih za študente, da bi lahko dokončali svoj študij brez ovir, izhajajočih iz njihovega socialnega in ekonomskega okolja. Socialna razsežnost vključuje ukrepe vlade za pomoč študentom v ekonomskem vidiku, še posebej za tiste iz socialno ogroženih skupin. Zato se mora tudi slovenski visokošolski prostor odzvati na izzive, da bodo naši visokošolski zavodi kot enakovredni partnerji sodelovali pri tem skupnem evropskem projektu. Hkrati pa se Slovenija tudi dejavno vključuje v oblikovanje evropskega raziskovalnega prostora. Za učinkovito ustvarjanje, pridobivanje, prenos in uporabo znanja je v Evropi in Sloveniji nujno povezovanje obeh prostorov. V Sloveniji bomo omogočili večje povezovanje visokošolskega in raziskovalnega prostora s pripravo enotne zakonodaje na tem področju v obliki enotnega zakona o visokem šolstvu in razvojno raziskovalni dejavnosti.
Za doseganje navedenih ciljev mora biti pri sooblikovanju slovenskega visokošolskega in raziskovalnega prostora zagotovljena ustrezna vloga vseh partnerjev na nacionalnem nivoju.
Globalizacija in močna konkurenca zahtevata drugačen način izobraževanja, posebej terciarnega, kot smo ga v večjem delu Evrope in tudi pri nas imeli doslej. Samo znanje ni več zadosten pogoj za uspešen napredek. Vsem, ki si na različnih ravneh pridobivajo izobrazbo, je treba:
– zagotoviti razvoj generičnih kompetenc, ki so osnova za nadaljnje izobraževanje in višjo zaposljivost,
– ponuditi možnost za vseživljenjsko izobraževanje in izpopolnjevanje na strokovnih področjih ter
– jih spodbujati za priučitev oziroma pridobitev vedno novega znanja zunaj dosežene izobrazbe, kadar koli se to v njihovi karieri izkaže za potrebno.
V terciarnem izobraževanju je treba na začetnih stopnjah, poleg dobrega temeljnega znanja na posameznih študijskih smereh, programih, področjih in vedah, omogočiti tudi pridobitev zadostnega praktičnega znanja in komunikacijsko-informacijskega vedenja, ki je v sodobni družbi nujno. Obvladovanje interdisciplinarnega znanja oziroma privajanje na uporabo in povezovanje znanja z najrazličnejših področij ali posameznih delov standardnega terciarnega izobraževanja bo postalo zahteva za obstanek (celo za preživetje) na prožnem trgu visokokvalificirane delovne sile.
V prihodnjem petletnem obdobju bomo imeli v Sloveniji kljub neizogibnemu zmanjševanju prebivalstva med 19. in 26. letom in ob rahlem manjšanju števila tistih, ki se vpisujejo na visoke šole v Sloveniji, še naprej več kot 60% zajetje teh generacij. Zaradi čedalje večje raznovrstnosti znanja je treba v skladu z bolonjskimi smernicami še hitreje razvijati take študijske programe, ki bodo ponujali dovolj izbirnosti za zadostitev zahtev na trgu delovne sile. Za izboljšanje študijskih razmer je treba ob približno istem številu študentov povečati število visokošolskih učiteljev in sodelavcev, kar nujno zahteva odprtje visokošolskega prostora. V terciarno pedagoško dejavnost se bodo zato vključevali raziskovalci iz javnih raziskovalnih zavodov in gospodarstva ter raziskovalci in visokošolski učitelji iz tujine (tudi Slovenci iz tujine). S kakovostno prenovo pa bodo slovenski visokošolski zavodi postali privlačnejši za domače in tuje strokovnjake ter študente.
Zaradi zagotavljanja kakovosti visokošolskih zavodov in programov jih je treba stalno ocenjevati, pri čemer sodelujejo študenti, akademsko osebje (tj. visokošolski učitelji in sodelavci, raziskovalci in strokovni sodelavci) ter neodvisna strokovna telesa. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu širi naloge Sveta RS za visoko šolstvo tako, da bo opravljal tudi vlogo evalvacijskega organa. Evalvacijski senat Sveta RS za visoko šolstvo bo pripravljal strokovne podlage ter usmerjal in vodil zunanje evalvacijske postopke. Da se resnično doseže odprtje visokošolskega prostora in omogoči napredek v kvaliteti kadrov, si je potrebno prizadevati za občasno izvedbo mednarodne zunanje evalvacije. Z uvedbo postopkov zunanje evalvacije zavodov in programov bo vzpostavljen celovit sistem zagotavljanja kakovosti. Kljub temu ostaja odgovornost za kakovost visokega šolstva še naprej v pristojnosti visokošolskih zavodov samih in je odvisna predvsem od kompetentnega raziskovalno ter pedagoško odlično usposobljenega akademskega osebja ter motiviranih in ambicioznih študentov.
Univerze in drugi samostojni visokošolski zavodi se v globaliziranem svetu lahko razvijajo in konkurirajo le, če so avtonomne, znanstveno raziskovalne institucije s poudarkom na razvijanju pedagoških metod. Razlikovanje med temeljnimi in aplikativnimi raziskavami bo v prihodnje čedalje bolj zabrisano, saj se povprečni čas med odkritjem in njegovo uporabo manjša – različno na posameznih področjih.
Cilj visokošolskih zavodov je študentom poleg teoretičnih osnov predstaviti tudi najrazličnejše standardne in sodobne vrhunske znanstvenoraziskovalne metode in eksperimentalne tehnike in jih vpeljati v inovativno razmišljanje, ki je mogoče samo ob spoprijemanju z resničnimi problemi in z eksperimentalnim delom. Zato morajo diplomanti prihodnjih desetletij dobiti takšno izobrazbo, da bodo usposobljeni za individualno in skupinsko delo, uporabo najsodobnejših metod z vseh področij, delo na najsodobnejših aparaturah, instrumentih v najsodobnejšem raziskovalno-aplikativnem okolju, in to od vrhunskih strokovnjakov, ter si tako zagotoviti enakovreden položaj z vrstniki s kakovostnih evropskih univerz. To je povezano z ustreznim povečanjem vlaganj v raziskovalno infrastrukturo, informacijske vire in razvijanjem socialnih kompetenc diplomantov. Med nacionalno pomembne cilje visokošolskih zavodov spada tudi izobraževanje vrhunskih, mednarodno relevantnih umetniških ustvarjalcev in poustvarjalcev. Po drugi strani pa bo hkrati treba poskrbeti tudi za izboljševanje razmer za študij, predvsem z uravnoteženo štipendijsko shemo v smislu vlaganja v razvoj človeških virov ter izboljšanjem nastanitvenih možnosti študentov. Cilj je skupno financiranje raziskav in visokega šolstva v višini 2,3% iz proračuna (1% raziskave in 1,3% pedagoški del) in 2,7% iz okolja (2% za raziskave in 0,7% za pedagoški del), kar znese v celoti 5% BDP.
V nacionalnem programu visokega šolstva želimo z analizami sedanjega stanja nakazati poti prihodnjega razvoja in hkrati tudi rešitve, ki so usklajene s sprejeto strategijo razvoja Slovenije.
Sprejetje nacionalnega programa določa Zakon o visokem šolstvu v IV. poglavju (43. do 46. člen).
1. Sedanje stanje
Zdaj so v Sloveniji štiri (4) univerze in devetnajst (19) zasebnih samostojnih visokošolskih zavodov. Univerza v Ljubljani združuje 26 članic (22 fakultet, 3 umetniške akademije, 1 visoko šolo), Univerza v Mariboru 17 članic (15 fakultet, študentske domove in univerzitetno knjižnico), Univerza na Primorskem 9 članic (4 fakultete, 2 visoki šoli, 2 inštituta in študentske domove), Univerza v Novi Gorici pa 6 članic (5 fakultet in 1 visoko šolo). Samostojni visokošolski zavodi so v Ljubljani, Mariboru, Piranu, Novi Gorici, Novem mestu, Celju, v Kranju, na Bledu, Jesenicah in v Slovenj Gradcu.
V zadnjih dveh desetletjih smo doživeli izredno hitro naraščanje števila študentov. Natančen statistični pregled števila vpisanih študentov v prve letnike terciarnega izobraževanja v Sloveniji je pokazal, da po letu 2003 že presegamo 60% vpis vsakoletne generacije, kar je tudi za države Evropske unije visok dosežek. Glede vpisa smo dosegli zavidljivo raven, glede diplomiranih študentov pa še ne. Med razloge za to lahko štejemo visok delež fiktivno vpisanih študentov, ki nimajo resnega namena študirati, ampak z vpisom v terciarno izobraževanje iščejo socialno varnost in študentske bonitete.
V študijskem letu 2005/06 je po podatkih SURS (april 2006) vpisanih 92.204 študentov (36.822 v starih in 3.486 v novih, bolonjskih visokošolskih strokovnih programih ter 48.286 v starih in 3.610 v novih, bolonjskih univerzitetnih programih). Glede na način študija je med njimi 52.678 rednih in 21.289 izrednih študentov ter 18.237 absolventov, od tega 13.706 rednih in 4531 izrednih. Podiplomskih študentov v letu 2005/06 je 8.344. Leta 2004 je na različnih smereh diplomiralo 14.888 študentov (od tega 60,4% žensk): 1.829 na višjih strokovnih šolah (50,4% žensk), 5703 na visokih strokovnih šolah (62,5% žensk), 5.905 na univerzitetnih stopnjah (63,8% žensk), 940 po magistrskih študijih (54,4% žensk), 156 s specializacijami (54,4% žensk) in 355 z doktorati (40,6% žensk). Čeprav je delež žensk med diplomanti v terciarnem izobraževanju precej višji (60,4%) od deleža žensk v prebivalstvu (51,2%), se to razmerje ne kaže med doktorandi, še slabše pa je med visokošolskimi učitelji (glej poglavje IV/7). Prav tako je izjemno nizek delež žensk med rednimi profesorji. Od 1.006 rednih profesorjev je samo 130 ali 13% žensk. Soočamo se tudi z neustrezno kadrovsko strukturo visokošolskih učiteljev, saj imamo glede na število rednih profesorjev (1.006) le 1030 docentov in 786 izrednih profesorjev.
Kot je razvidno iz podatkov o popisu prebivalstva iz leta 1992, je imelo med prebivalstvom, starim 15 let ali več, leta 1991 višjo ali visoko (tudi podiplomsko) izobrazbo 8,9% oseb, leta 2002 pa 13%. Razmerje med diplomanti posameznih študijskih področij po klasifikaciji ISCED v Sloveniji ni ugodno. Primerjava z evropskimi državami pokaže, da so razlike med odstotnimi deleži diplomantov s posameznih področij z ustreznimi deleži diplomantov v Sloveniji zelo velike (poglavje IV/3), še posebej v primerjavi s skandinavskimi državami. Nasprotno pa je zaznati ujemanje istih razmerij z večino držav v prehodu, kar pomeni, da moramo strukturo naših diplomantov bistveno spremeniti. Poleg razmerij med diplomanti različnih področij ni zadovoljivo tudi trajanje študija. V povprečju je skoraj sedem let (točneje 6,9 leta; poglavje IV/4), pri čemer je povprečno trajanje študentskega statusa (predavanja, diploma, absolventski staž) več kot leto dni krajše (5,8 leta). Dejanske študijske obveznosti (predavanja, izpiti, diplome) pa v povprečju ne presegajo petih let (~4,8 leta).
Vpeljava novih študijskih programov na vseh stopnjah naj bi bila končana v študijskem letu 2009/10. Sočasno z nastajanjem novih študijskih programov se sedanji opuščajo. Zadnjič bodo lahko razpisani v študijskem letu 2008/09, končati pa jih bo mogoče do izteka študijskega leta 2015/16. Za študente, ki bodo ponavljali, je določeno, da študij končajo po novih programih. Pregled že odobrenih programov (ti so predvsem z družboslovnih študijskih področij) je pokazal, da je preveč le formalnega prilagajanja starih programov, dobre primerjave s kakovostnimi programi univerz, ki spadajo med 200 najboljših v Evropi, niso narejene, vsebujejo premalo praktičnega in tudi terenskega dela (kar je nujno tudi za družboslovne programe).
Podatki o financiranju slovenskih univerz in samostojnih visokošolskih zavodov kažejo sorazmerno ugodno gibanje, saj se nominalna proračunska sredstva v zadnjih dveh letih povečujejo precej hitreje kot inflacija. Povečanje celotnih sredstev za leti 2005 in 2006 je 5,9 oziroma 7,2%. Če pa primerjamo samo proračunska sredstva za izobraževanje, so se ta v istih dveh letih povečala za 6,4% oziroma 8,4%. Natančneje je dinamika financiranja prikazana v poglavju IV/5. Predvidevamo, da bo treba v prihodnje financiranje povečati za toliko, da bo ob koncu načrtovanega obdobja za visoko šolstvo in raziskovanje namenjenih 5% BDP. Pri tem bo treba posebno pozornost posvetiti investicijskemu področju (laboratorijski prostori, multimedijske zmogljivosti, inkubacijski centri, večja raziskovalna oprema). Sistem financiranja naj bo stalen in naj zagotavlja stabilni razvoj visokošolskih inštitucij, ter obenem nagrajuje zviševanje kakovosti.
V Zakonu o visokem šolstvu je vpeljano integralno (kosovno) financiranje študijske dejavnosti. Pri njem se upoštevajo študijsko področje (po klasifikaciji ISCED, Unesco, november 1997), število vpisanih študentov in število diplomantov. Poleg tega zakon opredeljuje še drugi del sredstev, ki je namenjen:
– interesni dejavnosti študentov,
– investicijam in investicijskemu vzdrževanju ter
– financiranju razvojnih in drugih pomembnih nalog.
Sistem integralnega oziroma kosovnega financiranja (lump sum) bo treba izboljšati tako, da bo zagotavljal bolj racionalno rabo proračunskih sredstev in hkrati zagotavljal ustrezno avtonomijo visokošolskim zavodom pri porabi proračunskih sredstev za svoje dejavnosti.
Glede položaja in ugleda slovenskih univerz je bilo v letu 2005 veliko razprav. Primerjave z drugimi državami kažejo, da imamo razmeroma malo univerz na milijon prebivalcev. Šele z vzpostavitvijo petih univerz bi bili v evropskem povprečju (2,5 univerze na milijon prebivalcev).
V skladu z bolonjskimi smernicami v Svetu Republike Slovenije za visoko šolstvo zdaj dejavno sodelujejo tudi predstavniki delodajalcev in študentov. Tako se bo dodatno zagotavljala akreditacija kakovostnih novih študijskih programov.
2. Prednosti – slabosti – možnosti – nevarnosti (analiza SWOT)
Prednosti:
– velik delež šolajočega prebivalstva med 19. in 26. letom;
– pripravljenost družbe in vlade RS za povečanje vlaganj v RR in visoko šolstvo;
– pripravljenost, da odpremo visokošolski prostor;
– dobro obvladovanje tujih jezikov (vsaj enega) med mlado generacijo;
– velik interes mlade generacije za bolonjske študijske programe;
– odlični raziskovalni dosežki na nekaterih fakultetah oziroma oddelkih;
– velik delež žensk med študenti in v dokončanih univerzitetnih študijih;
– obstoječa socialnovarstvena mreža za študente;
– majhne geografske razdalje do glavnih središč in pripravljenost regij, da organizirajo visokošolska središča;
– vključenost Slovenije v projekt CEEPUS.
Slabosti:
– predolgo trajanje študija;
– pomanjkljiva sestava učnih programov;
– pomanjkljivi učbeniki in študijsko gradivo, malo prevedenih učbenikov;
– slabosti pri načinu izbire in napredovanju pedagoškega osebja;
– neustrezna kadrovska struktura visokošolskih učiteljev oziroma neustrezno razmerje med številom rednih in izrednih profesorjev;
– veliko študentov na visokošolskega učitelja in sodelavca;
– nezadostna uveljavljenost slovenskih univerz v svetu;
– urejanje razmerja med pristojnostmi in odgovornostmi univerz in njihovih članic;
– jezikovne ovire za tuje študente in profesorje;
– čezmerno število »izrednih« študentov kakor tudi neizdelan koncept izrednega študija;
– neustrezen štipendijski sistem, posebno glede usmerjanja v posamezne poklice;
– neustrezno razmerje študentov in diplomantov po študijskih področjih, glede na trenutne potrebe trga dela;
– nizka raven (nizka merila) samoevalvacije v visokošolskem sistemu oziroma precenjevanje lastne kakovosti ter odsotnost sistemske samoevalvacije;
– ni neodvisnega telesa za zunanjo evalvacijo kakovosti visokošolskih zavodov in programov;
– beg možganov;
– neustrezne razmere za vračanje slovenskih strokovnjakov iz tujine v Slovenijo;
– premajhno število ustreznih strokovnjakov, udeleženih pri razvoju visokega šolstva;
– premajhna udeležba domačih raziskovalcev in raziskovalnih inštitucij kot nosilcev mednarodnih projektov;
– zgolj formalna in premalo vsebinska prenova študijskih programov;
– premajhna prisotnost skupnih študijskih programov (predvsem mednarodnih);
– neenakomerno razporejene bivanjske zmogljivosti za študente, gostujoče pedagoške delavce in raziskovalce med visokošolskimi središči,
– nedorečeno kosovno financiranje,
– neurejenost financiranja državnih univerz z zakonom.
Možnosti:
– pritegnitev novih univerz iz tujine in nastanka novih univerz in programov ter spodbujanje razvoja obstoječih univerz in programov;
– pritegnitev zasebnega kapitala v terciarne izobraževalne institucije;
– pripravljenost slovenskih strokovnjakov v tujini, da se vrnejo v Slovenijo in s tem izboljšanje raziskovalne in pedagoške kakovosti;
– razširitev visokošolskega izobraževanja s pritegnitvijo študentov in profesorjev, tudi iz držav vzhodne in jugovzhodne Evrope;
– vključitev raziskovalcev iz gospodarstva, univerz in javnih raziskovalnih zavodov v skupen slovenski raziskovalni visokošolski prostor;
– nova začasna mesta za mlajše raziskovalce iz raziskovalnih organizacij in gospodarstva za pedagoško-raziskovalno delo na visokošolskih zavodih;
– odpiranje novih mest za mlajše raziskovalce z raziskovalnih organizacij in visokošolskih zavodov za delo v raziskovalno-aplikativno-inovacijskih smereh gospodarstva;
– povečanje števila žensk z najvišjimi pedagoškimi nazivi in na vodilnih položajih visokošolskih zavodov;
– možnost za ustanovitev majhne, a odlične naravoslovne tehnološke univerze s pomočjo mlajših raziskovalcev z največjih naravoslovno-tehniških raziskovalnih zavodov in uveljavljenih raziskovalcev iz gospodarstva in tujine;
– pridobivanje sredstev iz strukturnih skladov za izboljšanje stanja velike raziskovalne opreme na visokošolskih zavodih in raziskovalnih organizacijah, za vzpostavljanje visokošolskih in inovacijskih središč (VIS) v regijah ter njihova povezava z mrežo centrov odličnosti doma in v tujini;
– močnejša usmeritev dejavnosti študentskih organizacij v izboljšanje študijskih programov;
– sooblikovanje novih študijskih programov z drugimi visokošolskimi institucijami, razvoj novih interdisciplinarnih študijskih področji;
– vzpostavitev in razvoj neodvisnega sistema zagotavljanja kakovosti;
– izboljšanje kakovosti študijskih programov z uvajanjem sodobnih metod poučevanja in učenja ter s spodbujanjem vodenega samostojnega dela;
– možnost oblikovanja novih virov financiranja za izgradnjo študentskih domov (javno-zasebno partnerstvo);
– povečanje števila programov in obsega vpisanih v programe vseživljenjskega učenja;
– partnersko sooblikovanje in razvijanje visokošolskega prostora;
– razvijanje visokega šolstva na podlagi javno sprejete dolgoročne vizije, poslanstva, smernic, ciljev, strokovnih analiz, strategij, dolgoročnih projekcij in uresničevanje le-teh;
– ustrezno ovrednotenje obštudijskih dejavnosti z ECTS točkami in priznavanje kompetenc pridobljenih z neformalnim izobraževanjem;
– vpeljevanje nacionalne mreže kariernih centrov;
– vzpostavljanje novih bilateralnih sporazumov v projektu CEEPUS, ki spodbuja mobilnost vseh študentov ne glede na njihovo socialno-ekonomsko ozadje.
Nevarnosti:
– zaradi prevelike zaprtosti in organizacijske togosti visokošolskih zavodov lahko ostanemo v evropskem prostoru osamljeni in z drugimi visokošolskimi zavodi slabo povezan otok;
– samo formalne spremembe študijskih programov, ki vsebinsko ne bodo upoštevale idej bolonjske reforme, lahko povzročijo zmanjšanje števila študentov zaradi odhoda na tuje univerze;
– zaradi slabega načrtovanja oziroma izrabe sredstev iz strukturnih in kohezijskih skladov lahko ostanemo brez zadostne in potrebne raziskovalne infrastrukture in opreme na univerzah ter v visokošolskih in inovacijskih središčih;
– če sistema samoevalvacij in zunanjih evalvacij ne bosta dajala ustreznih spodbud in univerze ne bodo upoštevale njihovih nasvetov, se bo v povprečju kakovost diplomantov poslabšala;
– če se v prihodnjih nekaj letih ne bo oblikovala najmanj ena odlična naravoslovno-tehniška univerza, lahko na tem področju močno zaostanemo za razvitimi državami Evropske unije;
– zaradi zmanjšanja prebivalstva se lahko zgodi, da na nekaterih področij znanosti ne bomo več ustrezno in samostojno zastopani;
– zaradi prestrogih jezikovnih predpisov ne bomo mogli pritegniti profesorjev, podiplomcev in študentov iz tujine kakor tudi ne s tujino izmenjavati domačih diplomskih in doktorskih tez;
– zaradi neprimernega primerjalnega vrednotenja našega izobraževanja lahko zmanjšamo možnost naših izobražencev na evropskem in svetovnem trgu najviše kvalificirane delovne sile;
– nedosledno upoštevanje meril kakovosti pri ustanavljanju in akreditaciji novih visokošolskih zavodov in njihovih programov ter habilitaciji kadrov s strani predlagateljev lahko povzroči znižanje kakovosti visokega šolstva;
– z zaostajanjem enakomerne izgradnje študentskih domov in bivanjskega standarda v vseh visokošolskih središčih ustvarjamo neenak položaj univerz in študentov ter zaviramo proces mobilnosti;
– podinformiranost bodočih študentov pri vpisu v terciarno izobraževanje.
3. Strokovna izhodišča nacionalnega programa visokega šolstva
Dokumenti, na katerih temelji nacionalni program visokega šolstva, so:
1. Strategija razvoja Slovenije (sprejeta na 30. redni seji Vlade RS 23. junija 2005),
2. Program reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji (oktober 2005),
3. Londonski komunike (sprejet s strani evropskih ministrov, odgovornih za visoko šolstvo, ki sooblikujejo Bolonjski proces, maj 2007),
4. Splošna deklaracija človekovih pravic (sprejela jo je Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo številka 217 A (III)),
5. Konvencija proti diskriminaciji v izobraževanju (General Conference of the United Nations Educational Scientific and Cultural Organization, 14. december 1960, stopila v veljavo 22. maja 1962),
6. Recommendation CM/REc(2007)6 (of the Committee of Ministers to member states on the public responsibilities for higher education and research),
7. Resolucija o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 (Uradni list RS, št. 3/06, 16. december 2005),
8. Strokovna izhodišča za nacionalni program visokega šolstva 2006–2010 (sprejeta na seji Sveta RS za visoko šolstvo, julija 2005),
9. Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji (Ukrepi) (sprejet na 47. redni seji Vlade RS 3. novembra 2005),
10. Zakon o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 119/06 – uradno prečiščeno besedilo),
11. Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti (Uradni list RS, št. 22/06) in
12. Izhodišča Študentske organizacije za debato o predlogih gospodarskih in socialnih reform (marec 2006),
13. Magna Charta Universitatum iz leta 1988,
14. Konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v Evropski regiji iz leta 1997,
15. Bolonjska deklaracija iz leta 1999,
16. Praški komunike iz leta 2001,
17. Berlinski komunike iz leta 2003,
18. Bergenski komunike iz leta 2005,
19. Zelena knjiga Evropske komisije o evropskem raziskovalnem prostoru iz leta 2007 in
20. Londonski komunike.
Evropska unija je v prenovljeni Lizbonski strategiji (2005) usmerjena k zagotavljanju višje gospodarske rasti in povečanju zaposlenosti s petimi usmeritvami. Za visokošolski prostor v Sloveniji je najpomembnejša četrta usmeritev za uresničitev omenjenih dveh ciljev, in sicer večje vlaganje v izobraževanje, šolstvo, znanost, raziskave in razvoj.
Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu »Uresničevanje agende za posodobitev univerz: izobraževanje, raziskave in inovacije« (9166/06) navaja: »Posodobitev evropskih univerz, ki zajema njihove medsebojno povezane vloge izobraževanja, raziskav in inovacij, velja za temeljni pogoj uspeha širše lizbonske strategije, obenem pa tudi za del širšega približevanja k svetovnemu in na znanju temelječemu gospodarstvu.« Na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta 2006 je bilo dogovorjeno odločnejše ukrepanje na evropski ravni za spodbujanje agende za spremembo na področju univerz in raziskav, ki mora biti uresničena do konca leta 2007 v okviru obnovljenega partnerstva za rast in zaposlovanje. Nadaljnje usmeritve za skupne aktivnosti na evropski ravni bodo predstavljene tudi v Beli knjigi o vzpostavitvi evropskega raziskovalnega in izobraževalnega območja, ki bo obsegala teme, kot so povečanje mobilnosti, skupna raziskovalna infrastruktura, skupni raziskovalni projekti. To knjigo naj bi objavila Komisija v drugi polovici leta 2007.
Strategija razvoja Slovenije predvideva dva razvojna cilja v visokem šolstvu med letoma 2006 in 2013:
– »izboljšanje možnosti vsakega človeka za dolgo, zdravo in aktivno življenje z vlaganji v učenje, izobrazbo, zdravje, kulturo, bivalne pogoje in druge vire za uresničenje osebnih potencialov« (Strategija razvoja Slovenije, stran 8);
– »povečanje globalne konkurenčnosti s spodbujanjem inovativnosti in podjetništva, razširjanjem uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije ter z učinkovitim posodabljanjem in vlaganjem v učenje, izobraževanje, usposabljanje in raziskave in razvoj« (Strategija razvoja Slovenije, stran 8).
Program reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji predvideva kot drugo razvojno prednostno nalogo ukrep III B: »učinkovito ustvarjanje, dvosmerni pretok in uporaba znanja za gospodarski razvoj in kakovostna delovna mesta«. Za visoko šolstvo je pomemben ukrep III B 2 (Program reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji, strani 23–25), ki je opredeljen s smernico št. 23:
– »prenova visokošolskega izobraževanja ... in zagotavljanje možnosti za horizontalno in vertikalno mobilnost na nacionalnem in mednarodnem nivoju (krediti ECTS, nacionalni kvalifikacijski okvir)«.
Nacionalni raziskovalni in razvojni program za obdobje 2006–2010 s številnimi ukrepi spodbuja povezovanje izobraževanja, raziskovanja in podjetništva ter povečuje mobilnost znanja, idej in ljudi v družbi.
– Zavezani smo načelom, ciljem in obveznostim v procesu, izraženem v Bolonjski deklaraciji in komunikejih ministrskih konferenc v Pragi, Berlinu in Bergnu. Cilj je do leta 2010 vzpostaviti evropski visokošolski prostor (EHEA).
– Nacionalni raziskovalni in razvojni program za obdobje 2006–2010 predvideva odprtje visokošolskega prostora (Nacionalni raziskovalni in razvojni program za obdobje 2006–2010) in sprostitev habilitacijskih postopkov (Nacionalni raziskovalni in razvojni program za obdobje 2006–2010).
Ukrepi Okvira gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji so celostno naravnani k izboljšanju gospodarskega položaja RS. Za visoko šolstvo so najpomembnejši ukrep 28 (Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji, strani 67, 68) in ukrepi 29, 32 ter 34 (Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji, strani 69, 77). Ukrep 28 predvideva odprtje 7 do 10 univerz, od tega vsaj polovico zasebnih, regionalno ustanavljanje podružničnih visokošolskih zavodov in povečanje skupnih izdatkov javnega in zasebnega sektorja za terciarno izobraževanje na 2% BDP do leta 2010.
Nadalje ukrepi Okvira gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji v celoti vidijo osrednjo vlogo v bolonjskem procesu visokošolske zavode, njihovo osebje in študente kot sodelujoče partnerje. Najprej je treba sprejeti splošno ogrodje kvalifikacij v Evropskem visokošolskem prostoru (EHEA – European Higher Education Area), ki ga sestavljajo tri glavne študijske stopnje (v nacionalnih kontekstih tudi z možnostjo vmesnih kvalifikacij /do leta 2007/), potem pa do leta 2010 pripraviti nacionalno ogrodje kvalifikacij, ki bo skladno s splošnim ogrodjem v EHEA.
Delež prebivalstva s terciarno oziroma visokošolsko izobrazbo je v Sloveniji kljub zavidljivemu vpisu v terciarno izobraževanje še vedno prenizek, vseživljenjsko učenje pa preskromno za sprotno prilagajanje spremembam v okolju.
Ukrep 29 za učinkovitejšo uporabo znanja in inovativnosti predvideva poenostavitve pri pridobivanju domačih javnih sredstev in sredstev iz skladov EU ter ekonomsko motiviranje delodajalcev za povpraševanje po znanju, zlasti s pocenitvijo stroškov dela vrhunskih strokovnjakov. Predvsem na univerzah naj se z bolj dinamičnim nagrajevanjem bolj stimulira projektno in raziskovalno dejavnost, pri upravljanju s projekti in razrezom porabe sredstev pa dopusti večjo avtonomijo. Skupni izdatki za raziskovalno in razvojno dejavnost naj bi se do leta 2010 povečali na 3% BDP (1% iz proračuna in 2% iz gospodarstva). Sočasno se bo v prid projektom spremenilo razmerje med programskim in projektnim financiranjem, z ukrepom 34, ki je namenjen sofinanciranju razvojnih in raziskovalnih projektov z uporabno vrednostjo oziroma tistim, ki bodo neposredno povezani z interesi podjetij, pa bo spodbujen prenos znanja z visokošolskih zavodov in raziskovalnih organizacij v gospodarstvo. Predvsem na področju tehnike se bo spodbujalo projekte in programe, ki bodo ciljno usmerjeni in jih bodo skupaj izvajale raziskovalne in gospodarske organizacije. Pri ciljnem usmerjanju raziskav se ne bo zanemarjalo osnovnih oziroma temeljnih raziskav na področju tehnike, ampak se jih bo smiselno vključevalo v večje projekte skupaj z aplikativnimi raziskavami.
Ukrep 32, programi za prenos in dvig znanja v gospodarstvu ''mladih strokovnjakov'', predvideva spodbujanje prenosa znanja in sodelovanja med akademsko sfero in gospodarstvom s spodbujanjem prehoda mladih magistrov in doktorjev znanosti iz akademske sfere v gospodarstvo, dvigovanjem obstoječe izobrazbene strukture v podjetjih, s pritegnitvijo strokovnjakov iz tujine in s pritegnitvijo strokovnjakov iz prakse v pedagoški proces.
Izhodišča Študentske organizacije Slovenije za debato o predlogu gospodarskih in socialnih reform so dokument, v katerem je Študentska organizacija Slovenije predstavila študentske poglede na Predlog ekonomskih in socialnih reform za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Predlagane spremembe bi namreč posredno in/ali neposredno vplivale na številne segmente študentskega življenja. V omenjenem dokumentu je Študentska organizacija Slovenije komentirala in predlagala alternativne rešitve predlogom gospodarskih in socialnih reform, ki se tičejo reformiranja visokošolskega sistema, reformiranja socialnega statusa študentov in vidika davčne obravnave študentov. Namen dokumenta je intenzivirati medsebojno sodelovanje Vlade RS ter Študentske organizacije Slovenije, s katerim bi dosegli kohezijo ter posledično sinergijske učinke, ki bi pripeljali do dobrega, konkurenčnega ter socialno podprtega visokošolskega sistema v Republiki Sloveniji.
II. CILJI VISOKEGA ŠOLSTVA
Glavni cilji in usmeritve razvoja visokega šolstva
Usmeritve razvoja visokega šolstva izhajajo iz pričakovanega razvoja družbe in gospodarstva, v pogojih intenzivnih globalnih povezav. Cilji so povezani z izpolnjevanjem bolonjskega procesa in strateških razvojnih usmeritev Slovenije, povezanih z elementi lizbonske strategije EU. Tako bo vzpostavljeno inovativno bistveno uspešnejše okolje in ustvarjene razmere za razvoj človeških virov, ki bodo nosilci uspešnega tehnološkega in družbenega razvoja na prehodu v družbo znanja. Za njihovo uresničitev so nujne bistvene spremembe visokošolskega in raziskovalnega okolja. Glede na njihovo korenitost bodo uveljavljene postopoma. Inovativnost Slovenije se med drugim spodbuja tudi z uspešnim delovanjem in vzpostavitvijo novih visokošolskih in inovacijskih središč.
Glavne usmeritve in merljivi cilji
Vrstni red ciljev in usmeritev ne pomeni tudi prednostnega vrstnega reda izvedbe ali njihovega pomena. Cilji so med seboj nujno povezani, zato je treba njihovo uresničevanje začeti sočasno. Ko se uveljavljajo ene usmeritve, se s tem izboljšujejo tudi druge ali pa se vsaj izboljšuje okolje, v katerih nastajajo. Usmeritve in cilje lahko strnemo v te skupine:
1. Zagotoviti večje povezovanje in avtonomijo raziskovalne in izobraževalne dejavnosti. Cilj: Ustvariti enoten visokošolsko-raziskovalni prostor v Republiki Sloveniji.
2. Pospešiti in pospeševati izmenjave znanja v trikotniku visoko šolstvo – znanost – gospodarstvo. Cilj: 80 mladih raziskovalcev letno za gospodarstvo.
3. Uravnotežiti vpis mladih med 19. in 26. letom v terciarnem izobraževanju. Cilj: obdržati vsaj 60% zajetje tega dela prebivalstva. Povečati tudi delež odraslih v vseh oblikah vseživljenjskega učenja.
4. Izboljšati razmere za študij, možnosti za študij študentov s posebnimi potrebami in povečati število diplomantov glede na število vpisanih študentov. Cilj: povečati delež prebivalstva (starega 15 let ali več) vključljivega v visokošolsko izobraževanje s sedanjih 15% na 25% ter doseči razmerje od sedanjih 57 na vsaj 75% diplomantov glede na prvi vpis študentov v prvi letnik.
5. Ob sedanjem gibanju financiranja povečati sredstva za visokošolsko izobraževanje in raziskovalno delo. Cilj: 5% BDP.
6. Povečati število visokošolskih zavodov v Sloveniji in doseči boljšo regionalno pokritost s posameznimi oddelki in/ali programi v vseh slovenskih regijah. Cilj: 7 do 10 univerz oziroma visokošolskih in inovacijskih središč v Sloveniji.
7. Spodbujati internacionalizacijo visokega šolstva (raziskovalne in študijske dejavnosti) ter tudi s tem, poleg učinkovitega spodbujanja in nadzora kakovosti javnih in zasebnih visokošolskih zavodov in študijskih programov, izboljšati uveljavljenost visokošolskih zavodov. Cilj: uveljavitev vsaj ene od slovenskih univerz med najboljšimi evropskimi univerzami.
8. Uvesti različna merila za raziskovalne dosežke na različnih področjih, po posameznih strokah ločeno, vendar v vsaki stroki mednarodno primerljivo. Cilj: izpopolnitev splošnejšega sistema meril in uporaba posebnih razmerij med tremi vrstami meril za vsak poseben namen.
9. Odpreti habilitacijski prostor. Cilj: povečati pretok strokovnjakov med visokošolskimi in raziskovalnimi zavodi ter gospodarstvom.
10. Spodbujati razvoj komercialno manj zanimivih študijskih področij in raziskav. Cilj: Ustrezna prilagoditev meril financiranja javnih visokošolskih zavodov in koncesijsko financiranje zasebnih visokošolskih zavodov, ki izvajajo takšne programe.
III. ŠTUDIJSKA, ZNANSTVENORAZISKOVALNA IN UMETNIŠKA PODROČJA NACIONALNEGA POMENA
Poleg naravoslovno-tehniških in informacijskih študijskih oziroma znanstvenoraziskovalnih področij, ki neposredno podpirajo razvoj nosilnih gospodarskih panog, so za razvoj Slovenije pomembna tudi ostala študijska, znanstvenoraziskovalna in umetniška področja, ki so nacionalnega pomena. V spremenjenem mednarodnem okolju, zlasti v procesih globalizacije in pri utrjevanju položaja Slovenije v Evropski uniji, so to področja, ki pripomorejo k:
– pridobivanju znanja o človeku in družbi, pomembnega za slovenski nacionalni razvoj,
– razvoju družbe in razumevanja humanosti, nacionalne identitete in prepoznavnosti, k spoznavanju sodobne slovenske zgodovine ter ohranjanju bogastva naravne, umetnostne in kulturne dediščine skupaj s posebno skrbjo za slovenski jezik,
– učinkovitemu sprejemanju kakovostnih odločitev na vseh ravneh in s tem povečanju učinkovitosti gospodarstva in države ter razvoju sodobne demokratične družbe in vsakega posameznika v njej,
– razumevanju in obvladovanju družbenih procesov in tveganj, ki jih sprožajo nove tehnologije, globaliziran gospodarski razvoj, potreba po zagotovitvi obnovljivih virov energije, onesnaževanje okolja, spreminjanje demografske strukture ter večja zapletenost upravljanja sodobnih družb,
– nacionalni varnosti in uveljavitvi Slovenije v mednarodnem prostoru,
– zdravju, sproščenosti družbene klime in vsakega posameznika v Republiki Sloveniji.
IV. DEJAVNOSTI, POTREBNE ZA RAZVOJ IN UČINKOVITO DELO V VISOKEM ŠOLSTVU
1. Ustvariti enoten visokošolski in raziskovalni prostor v Sloveniji
Glede na usmeritve vseh glavnih strateških dokumentov v Sloveniji je za razvoj države na področju znanja nujen enoten visokošolski in raziskovalni nacionalni prostor.
1.1 Enoten zakon o visokem šolstvu in raziskovalni in razvojni dejavnosti
Podlaga za vzpostavitev enotnega prostora bo omogočena z zakonom, ki bo na formalni ravni združeval raziskovalno in visokošolsko dejavnost kot komplementarno in v določenem pogledu neločljivo celoto in uravnoteženo in celostno opredeljeval vse glavne dejavnike (visokošolske zavode, javne raziskovalne zavode, raziskovalce v javnem in zasebnem sektorju, visokošolske učitelje, mlade raziskovalce in študente).
Glavni cilji novega zakona je ureditev visokošolskega in raziskovalnega okolja, tako da:
– se oblikuje enoten raziskovalni in visokošolski prostor na celotnem območju Slovenije kot del nastajajočega evropskega visokošolskega in raziskovalnega prostora (European Higher Education and Research Area EHEA-ERA);
– se omogoči čim tesnejša in boljša obojesmerna izmenjava znanja med visokošolsko-raziskovalnim in gospodarskim prostorom;
– se omogoči izpeljava sodobnih tristopenjskih bolonjskih programov na vseh študijskih področjih tako, da se čim bolj izkoristijo vse pedagoške in raziskovalne zmogljivosti na univerzah, visokih šolah, javnih raziskovalnih organizacijah in raziskovalnih enotah v gospodarstvu;
– dobijo visokošolski zavodi večjo avtonomijo pri izbiri in določanju programov;
– dobijo javni raziskovalni zavodi pravico do dejavnosti terciarnega izobraževanja, če organizirajo izobraževanje na vsaj dveh stopnjah študija;
– se odprejo možnosti za čim širše zajemanje strokovnjakov, predvsem slovenskih zdomskih in drugih tujih znanstvenikov in visokošolskih učiteljev;
– se omogoči vsem domačim raziskovalcem iz gospodarstva in raziskovalnih organizacij ob enakih pogojih kot zaposlenim na visokošolskih zavodih delo oziroma sodelovanje v visokošolskem izobraževanju na vseh stopnjah in obratno ter se uvede enoten kombiniran način plačevanja pedagoške in raziskovalne obremenitve;
– se spodbuja mobilnost mladih in starejših uveljavljenih raziskovalcev ne samo med Slovenijo in tujino, ampak tudi med domačimi in tujimi visokošolskimi, raziskovalnimi in gospodarskimi institucijami;
– se v okviru kreditnega sistema (ECTS) omogoči pregleden in enostaven prenos in priznavanje opravljenih izpitov med programi različnih visokošolskih zavodov;
– se slovenskim visokošolskim zavodom omogoči konkurirati univerzam na mednarodni ravni z ustvarjanjem razmer, ki bodo pritegnile tuje študente in tuje predavatelje, tako da se bodo s kakovostjo lahko uveljavile povsod v svetu;
– se sveta (Svet RS za visoko šolstvo, Svet RS za znanost in tehnologijo) organizirata kot neodvisni telesi na formalno enak način ali se združita v en svet, kjer so ustrezno zastopani predstavniki vseh partnerjev; hkrati se na ministrstvu, odgovornem za visoko šolstvo in znanost, ustanovi poseben oddelek (t.i. organ v sestavi) za strokovno, organizacijsko, administrativno in tehnično podporo;
– se slovenski visokošolski prostor oblikuje v sodelovanju z visokošolskimi partnerji (to so: vlada, visokošolske institucije, študenti in delodajalci);
– se vzpostavijo možnosti za vertikalno in horizontalno prehodnost in priznavanje vseživljenjskega izobraževanja v sistem nacionalnega ogrodja kvalifikacij (NOK) tudi na treh bolonjskih stopnjah in se hkrati zagotovi, da bo NOK primerljiv in združljiv z evropskim ogrodjem kvalifikacij (EOK);
– se zgradi učinkovit sistem izobraževanja in raziskovanja s poudarjeno raziskovalno vsebino visokošolskih zavodov tudi s primernim nadzorom in nagrajevanjem ter zagotavljanjem enakih možnosti visokošolskim učiteljem in raziskovalcem, da bodo skupaj bolje usposobili več študentov za inovacijsko in ustvarjalno delo;
– se opredelijo pogoji, pravice in dolžnosti (predvsem finančne) ustanoviteljstva javnih visokošolskih institucij, javnih raziskovalnih zavodov in visokošolskih in inovacijskih središč;
– se dopusti nosilcem raziskovalnih projektov možnost, da lahko sredstva za projekt, hkrati z manjšo ali srednjo raziskovalno opremo, nabavljeno iz sredstev projekta, pri prehodu na drugo raziskovalno institucijo prenesejo na novo delovno mesto, ob predhodnem soglasju prejšnje institucije, nove institucije ter pristojnega ministrstva. Sredstva programskega financiranja pa so načelno vezana na institucijo, v kateri se program izvaja (koncesija). Ob soglasju ministrstva, pristojnega za znanost, in matične institucije lahko celotna programska skupina z opremo vred preide v drugo institucijo ali raziskovalno-razvojni oddelek gospodarske družbe, če za to obstajajo utemeljeni razlogi;
– se uredijo načrtovanje, zbiranje, upravljanje in uporaba sredstev za vrhunsko raziskovalno opremo, tako da so ob jasno opredeljeni pravici uporabe določeni tudi pogoji za dostop in uporabo vsem institucijam in vsemu raziskovalno-izobraževalnemu področju, ko je oprema nabavljena in priključena;
– se državnim univerzam zagotovi avtonomijo;
– se zagotovi pravna subjektiviteta praviloma univerzam; univerza lahko opredeli drugačno ureditev ob soglasju ustanovitelja;
– se zagotovi državnim univerzam lastništvo nad vsem premičnim in nepremičnim premoženjem in samostojno razpolaganje z njim;
– se zagotovi državnim univerzam pregledno, dolgoročno vzdržno in sistemsko urejeno financiranje, ki temelji na kosovnem (lump-sum) principu.
1.2 Institucije
Potrebno je zagotoviti široko družbeno funkcijo visokega šolstva, tako preko javnih, kot tudi zasebnih visokošolskih zavodov. Javni delujejo v javnem interesu, zasebni v interesu ustanovitelja. Zavodi so neprofitni. Visokošolski zavodi so glede na obseg in področja dejavnosti lahko univerzitetni in neuniverzitetni.
– Univerzitetne visokošolske institucije izvajajo študijske programe v tesni navezanosti z raziskovanjem in umetniškim ustvarjanjem.
– Univerze izvajajo akreditirane visokošolske programe na vseh treh stopnjah študija in na številu ISCED-ovih področij, ki jih bo opredelil zakon, ter hkrati izvajajo ustrezno raziskovalno dejavnost na področjih Frascatijeve klasifikacije, s čimer zagotavljajo univerzalnost pedagoškega in raziskovalnega dela.
– Univerze so temeljno raziskovalno, umetniško in razvojno naravnane in kažejo intenzivnost s številom akreditiranih doktorskih programov, podeljenih diplom tretje stopnje (doktoratov), z obsegom vlaganj, financiranjem teh dejavnosti in odmevnostjo.
– Univerze sestavljajo in oblikujejo študenti, akademsko osebje in administrativno-tehnično osebje.
Institucije v skupnem raziskovalno-visokošolskem prostoru so univerze, samostojni visokošolski zavodi, javni raziskovalni zavodi, visokošolska in inovacijska središča in infrastrukturni centri. Med njimi je treba na vsebinski pedagoško-raziskovalni ravni povečati izmenjavo (mobilnost) študentov, raziskovalcev in visokošolskih učiteljev. Hkrati pa je treba čim bolj izkoristiti veliko raziskovalno opremo. Zato je tesnejša, vendar prožno zasnovana povezava med javnimi visokošolskimi, javnimi raziskovalnimi zavodi in VIS nujna. Skladno s stališči EU o močnih univerzah in zaradi zmanjševanja administrativnih stroškov je zaželena tudi formalna povezava med manjšimi institucijami in vključevanje manjših institucij v večje. Proučiti je potrebno možnosti za povezovanje institutov in univerz na vseh področji delovanja. Zaradi zmanjševanja administrativnih stroškov je zaželena tudi formalna povezava med manjšimi institucijami in vključevanje manjših raziskovalnih institucij v večje, vendar ne na račun izgube kvalitete in specifičnega značaja specializiranih manjših raziskovalnih institucij.
Če želimo učinkovito izrabiti tudi prostorske zmogljivosti, je treba iskati prostorske rešitve v skupnem načrtovanju novih stavb VIS, obnov visokošolskih zavodov in raziskovalnih zavodov skupaj. Ob namenskem financiranju in vodenju programov in projektov in ob hkratnem preglednem financiranju ustanoviteljskih obveznosti ter preprečevanju prelivanja sredstev od boljših k slabšim bo omogočen hitrejši napredek kakovostnih skupin.
Notranja organiziranost visokošolskih zavodov je njihova avtonomna pravica. Pri tem pa morata biti vodenje in upravljanje učinkovita in kakovostna. Ena od možnosti za zagotovitev tega je tudi ločitev pedagoško raziskovalnega dela od poslovodenja zavoda. Ustanoviteljske obveznosti morajo biti ustrezno razmejene od izobraževalnega in raziskovalnega dela in prikazane v letnem načrtu dela. Za financiranje po Uredbi o financiranju visokošolskih in drugih zavodov se bosta kakovost in cenovni faktor ravnala po programih, razvrščenih v skladu s klasifikacijo ISCED.
Za skupno investicijsko politiko potrebujemo enotno raziskovalno-visokošolsko strategijo graditve objektov in laboratorijev. Z manjšanjem števila študentov in ustanavljanjem novih regijsko porazdeljenih visokošolskih in inovacijskih središč z novimi ali gostujočimi oddelki in visokošolskimi zavodi bo treba čim bolj izrabiti vse prostorske zmogljivosti in smiselno načrtovati novogradnje.
2. Pospešiti in krepiti izmenjave znanja v trikotniku visoko šolstvo – znanost – gospodarstvo
2.1 Konkurenčno gospodarstvo in višja gospodarska rast
Vse najkakovostnejše univerze so raziskovalne. Zato je treba nujno izboljšati raziskovalno raven naših visokošolskih institucij s povečanjem institucionalne pripravljenosti za prevzemanje zahtevnejših raziskovalnih projektov v kombinaciji s prijavami na evropske projekte kakor tudi v sodelovanju z gospodarstvom in univerzami iz celotne Evropske unije. Ker so visokošolski učitelji močno obremenjeni s predavanji (plača je povezana predvsem s pedagoško obremenitvijo), nimajo dovolj časa za raziskovanje. Raziskovalne zmogljivosti na univerzah lahko povečamo z razbremenitvijo visokošolskih učiteljev in hkratno vključitvijo novih raziskovalcev in raziskovalcev iz raziskovalnih organizacij in gospodarstva v pedagoški proces, s povečanjem začasnega dela dodiplomskih študentov v laboratorijih in povečanjem števila podiplomskih študentov v raziskovalnih programih. Slednji so pod vodstvom izkušenih raziskovalcev najzanesljivejša pot k izboljšanju kakovosti in obsega raziskav. Zdaj doktorira 6,0% univerzitetnih diplomantov; v zadnjem petletnem obdobju to število ne napreduje (6,0; 6,0; 5,4; 6,4; 6,0%). Cilj je do leta 2010 postopoma zagotoviti najmanj 600 novih doktorjev znanosti letno. Končni cilj je, da doktorira vsaj 10% diplomantov druge stopnje, izboljšanje mednarodne konkurenčnosti univerz in povečanje vpisa študentov na naravoslovno-računalniškem področju na skupno 9% in na tehniškem področju na 20% vseh študentov.
Pedagoški dejavnosti je potrebno v prihodnosti dati večjo težo. Potrebno je razvijati pedagoško dejavnost, uvajati nove strategije poučevanja in učenja, usmerjene na študenta, ter smiselno modularizirati učne enote. Takšno poučevanje je naravnano k učnim dosežkom, ki so opredeljeni v programu, temelji pa na sodobnih, inovativnih metodah, aktivnem učenju, skupinskem delu in individualnih stikih študenta z visokošolskimi učitelji in sodelavci. Študentom je potrebno dati možnost sooblikovanja lastne študijske poti.
Za doseganje nadpovprečnih dosežkov na vseh javnih področjih (poslovni sektor, javna uprava, šolstvo, zdravstvo itd.), kamor spada tudi terciarno šolstvo, je sistematično uvajanje odličnosti nujna razvojna usmeritev. Izgrajevanje kakovostnega in učinkovitega visokošolskega, raziskovalnega in razvojno-inovativnega sistema v obdobju do 2010 predpostavlja tak razvoj univerz, da se mednarodno še bolj odprejo in postanejo bolj konkurenčne, predvsem zaradi ustreznejšega povezovanja pedagoškega in raziskovalnega dela s kakovostnimi visokošolskimi institucijami in njihovimi programi v Evropi (joint-degrees).
Pomembna je tudi finančna spodbuda na podlagi temeljnega in aplikativnega raziskovalnega dela. Povečati je treba institucionalno pripravljenost, da se razvije celovit sistem za upravljanje intelektualne lastnine (tehnološke pisarne, pisarne za intelektualno lastnino, predvsem v okviru VIS) ter jo dopolniti z uradi za zaščito in trženje intelektualne lastnine, ki je v interesu izumitelja in institucije. Izhajati je potrebno iz načela, da je interes družbe prenos znanja v podjetniško aktivnost tistih, ki so znanje ustvarili in je pomembnejši od interesa univerz in inštitutov, da to znanje zaščitijo. V javnem sektorju (inštituti, visokošolski zavodi, VIS) bi bilo smiselno uravnoteženje pravil za nagrajevanje inovativnosti in izumiteljstva.
2.2 Uvedba bolonjskih programov
Pri uvedbi bolonjskih programov na vseh treh stopnjah vidimo najboljšo možnost za izboljšanje kakovosti slovenskih visokošolskih zavodov predvsem z vključevanjem večjega števila zunanjih predavateljev, vpeljavo več praktičnega dela in povezovanjem z drugimi (zunanjimi ali domačimi) visokošolskimi zavodi pri skupnih programih. Vzpostaviti je treba strokoven in učinkovit sistem zunanjega in notranjega zagotavljanja kakovosti. Uresniči se lahko le s tesnejšim povezovanjem med gospodarstvom, raziskovalnimi organizacijami in visokošolskimi zavodi. Z vpeljavo več praktičnih vaj in eksperimentalnega dela ter inovativno in uporabno zasnovanimi diplomskimi deli želimo izboljšati kompetence študentov oziroma diplomantov. Pri načrtovanju in izvedbi novih študijskih programov je nujna jasna opredelitev vhodnih in izhodnih kompetenc ne le pri vseh programih, ampak tudi pri posameznih predmetih. S tem se bo povečala in olajšala horizontalna in vertikalna prehodnost med programi, pa tudi nadzor in evalvacija (samoevalvacija!) kakovosti programov bosta bistveno lažja in preglednejša. Nujno je treba uvesti enoten sistem spremljanja kariere diplomantov na vseh visokošolskih institucijah, in sicer zaradi oblikovanja politike vpisa, posredovanja informacij potencialnim študentom in dopolnjevanja študijskih programov in študijskega procesa.
Na prvi stopnji študija ohranjamo binarnost študijskih programov (univerzitetni in visokošolski strokovni programi). Odločitev o upravičenosti programske dvojnosti je prepuščena strokovni presoji sestavljavcev študijskih programov. Dolgoročno pa se zavzemamo za postopno institucionalno ločenost univerzitetnih in visokošolskih strokovnih programov.
V nadaljnjih letih bo do leta 2010 v celoti vpeljan bolonjski tristopenjski študij.
Prva stopnja ima dve vrsti študijskih programov: univerzitetne in visokošolske strokovne. Trajanje dodiplomskih študijskih programov je opredeljeno s 180 oziroma 240 kreditnimi točkami (60 KT/leto). Kot splošni pogoj za vpis v visokošolske strokovne programe sta določeni matura in poklicna matura. Če se prva stopnja konča z diplomskim delom prve stopnje, mora biti opravljeno v zadnjem, tj. v šestem ali osmem semestru. Absolventskega staža po prvi stopnji ni. Študijski programi, ki izobražujejo za poklice, urejene z direktivami EU, ter izjemoma, če je tako določeno s posebnimi predpisi, tudi za druge nacionalno regulirane poklice v Republiki Sloveniji, lahko imajo drugačno trajanje in/ali sistem in/ali organizacijo študija.
Druga stopnja ima samo eno vrsto študijskih programov. Obsega od 60 do 120 kreditnih točk (60 KT/leto), odvisno od trajanja prvostopenjskega programa. Splošni pogoj za vpis vanje je uspešno končan program prve stopnje. Natančneje morajo biti vpisni pogoji določeni v posameznem študijskem programu. Prav tako je treba opredeliti študijske programe z ustreznih strokovnih področij, s katerih se kandidati lahko vpišejo brez dodatnih pogojev. Hkrati je treba omogočiti vpis tudi kandidatom z drugih področij, tako da se določijo premostitvene obveznosti v obsegu od 10 do 60 kreditnih točk in načini za njihovo izpolnitev. Če se druga stopnja konča z diplomskim delom druge stopnje, se mora začeti najpozneje v začetku zadnjega, tj. desetega semestra študija. Absolventski staž po končanem programu druge stopnje ni predviden.
Tretja stopnja predpostavlja samo eno vrsto študijskih programov: doktorat znanosti, vendar o tej stopnji na evropski ravni dogovori še niso povsem končani in v nekaterih državah (Velika Britanija) je že uveljavljen tudi strokovni doktorat (Professional doctorate), v nekaterih pa razpravljajo o njegovi uvedbi. Splošni pogoj za vpis v 3. stopnjo je končan študij druge stopnje. Čeprav v Evropski uniji o pogojih in okvirih študijev na tretji stopnji še ni dokončno dogovorjeno, bo ostalo trajanje 3. stopnje 3 do 4 leta. Veljavni Zakon o visokem šolstvu predpisuje najmanj 3 letni študij (180 kreditnih točk) z najmanj 60 KT organiziranega pouka. V visokošolskem prostoru je treba spodbuditi nastanek doktorskih šol, s ciljem doseči večjo interdisciplinarnost, medinstitucionalnost in mednarodno vpetost ter lažje vpeljevanje generičnega znanja.
Smiselno je proučiti možnost, da imajo v okviru vsake od prvih dveh diplomskih stopenj študentje pravico enkrat ponavljati (ne glede na letnik študija) ali se enkrat prepisati.
Nujno je vzpodbujanje doslednega uvajanja bolonjskih diplomskih stopenj. Vsaka diplomska stopnja mora biti celovita in mora omogočati nadaljevanje študija ter hkrati vstop na trg dela. Za enovite magistrske programe mora obstajati strokovna utemeljitev, interdisciplinarnost in fleksibilnost. V primeru, da sta za opravljanje poklica potrebni obe stopnji istega študijskega področja, se to lahko določi v delovnopravni zakonodaji.
2.3 Poimenovanje bolonjskih stopenj
Ker sta pri bolonjskih programih, za katere je predvideno trajanje študija 5 + 0 let, neustrezni obe doslej uporabljani imeni, ki jih uvaja veljavni zakon, tj. »dodiplomski« in »podiplomski« program, za takšne programe predvidevamo uporabo izraza enoviti študijski program druge stopnje. Ne glede na končno izbiro imen stopenj bomo v nadaljevanju uporabljali izraze prva, druga in tretja stopnja.
2.4 Druge oblike študijskih programov
Mogoče in celo zaželeno je tudi oblikovanje in izvajanje t.i. skupnih študijskih programov (joint-degrees). Sestavlja jih več domačih in tujih visokošolskih zavodov in se v njih tudi izvajajo, zato je treba predvideti in uveljaviti posebna skupna pravila. Zaželeni so skupni študijski programi, ki so rezultat sinergističnega sodelovanja med dvema ali več visokošolskimi institucijami in razvijajo novo interdisciplinarno znanje. Žal je mobilnost slovenskih študentov izjemno majhna. Zadnje študije so pokazale (Evroštudent 2005, Ekonomski in socialni položaj in mednarodna mobilnost študentov v Sloveniji, str. 48), da je le 9,3% študentov vključenih v različne oblike študentskih izmenjav v tujini. Glavni vzroki za to so: jezikovne omejitve pri izvajanju predavanj, pomanjkanje nastanitvenih možnosti, finančni viri za študente iz nižjih socioekonomskih skupin, nezainteresiranost naših profesorjev za mednarodna sodelovanja s programi drugih univerz in nenaklonjenost študijskih komisij in odborov za priznavanje izpitov in seminarjev, ki jih študenti opravijo med svojim bivanjem oziroma izpopolnjevanjem v tujini (priznavanje kreditnih točk, pridobljenih v tujini). Pristojna ministrstva in vodstva visokošolskih zavodov morajo tako stanje izboljšati. Dodatna slabost in ovira za večjo mobilnost sta tudi izjemno togo oblikovani programi, ki ne dovoljujejo primerno prožne izbire predmetov. Z bolonjsko prenovo je nujno potrebno togost in deleže obveznih predmetov v posameznih programih zmanjšati, povečati pa sestave izbirnih strokovnih predmetov in delež predmetov po povsem svobodni izbiri. Vpeljati je treba tudi ustrezno svetovanje študentom pri izbiri študijske poti.
V interni analizi novih programov je bilo ugotovljeno, da bi sestavljavci novih programov (predvsem na manjših in novih visokošolskih zavodih) za veliko predmetov, ki jih opredelijo kot posebne oziroma jedrne, lahko navedli tiste, ki se izvajajo na drugih visokošolskih zavodih. To so predvsem splošni predmeti, ki dejansko ne pomenijo jedrnih predmetov, zaradi katerih študent dobi določen poseben naslov. Take predmete lahko uvrstijo med obvezne izbirne predmete. Študenti lahko v okviru študijske izmenjave izberejo opravljanje vseh ponujenih vrst študijskih obveznosti na drugi visokošolski instituciji (jedrnih oziroma specifičnih, obveznih izbirnih in zunanjih izbirnih). Primerjajo se učni dosežki in kompetence. Pri izbiri študijske poti in kombiniranju izbirnih učnih enot mora imeti študent na voljo ustrezno svetovanje.
Poleg naštetih študijskih programov bodo visokošolski zavodi kakor tudi javni raziskovalni zavodi lahko pripravljali in organizirali različne programe za izpopolnjevanje v obliki vseživljenjskega učenja. Za uveljavljanje koncepta vseživljenjskega učenja v visokem šolstvu bosta poleg ponudbe različnih programov za izpopolnjevanje ter različnih oblik neformalnega učenja pomembni tudi omogočanje prehodov med študijskimi programi ter priznavanje predhodno neformalno in priložnostno pridobljenih kompetenc, znanja in spretnosti posameznika. Pri vseh predmetih vseh programov bo nujno treba pripraviti vhodne kompetence in znanje (sprejemni pogoji) kakor tudi izhodne kompetence in znanje, ki si jih študent pridobi, ko je opravil izpit iz posameznega predmeta. Poleg tega bodo morali visokošolski zavodi razviti tudi učinkovite metode in oblike učenja in poučevanja, ki bodo prilagojene vseživljenjskemu in večrazsežnostnemu učenju ter ustrezne metode preverjanja in ocenjevanja znanja.
2.5 Nacionalno ogrodje kvalifikacij (NOK)
Priprava nacionalnega ogrodja visokošolskih kvalifikacij je prednostna naloga, ki jo usmerjajo bolonjski proces oblikovanja skupnega evropskega visokošolskega prostora, uresničevanje začrtane Lizbonske strategije držav Evropske unije in nacionalni interes. Pri oblikovanju tega ogrodja je predvideno upoštevanje visokošolskih ravni ter opisnikov Evropskega ogrodja kvalifikacij, ki se bo uporabljalo za vseživljenjsko učenje in bo opredeljevalo ravni z opisniki učnih izidov, ti pa zelo ustrezajo tudi opisnikom, pripravljenim v projektih za vsebinsko podporo bolonjskemu procesu.
Dogovorjeno je, da bo v Sloveniji oblikovano celovito nacionalno ogrodje; del tega bo visokošolsko ogrodje kvalifikacij, po potrebi tudi s podravnmi.
Nacionalno ogrodje kvalifikacij bo instrument za razvoj in razvrščanje nacionalnih kvalifikacij v enotno dogovorjen sistem. Kvalifikacije bodo razvrščene glede na učne izide in opisnike na ravni zahtevnosti kvalifikacije, prikazani bodo tudi odnosi med različnimi vrstami kvalifikacij, nakazane bodo možnosti horizontalne in vertikalne prehodnosti med kvalifikacijami. Pri oblikovanju NOK gre za oblikovanje enotnega sistema ovrednotenja različnih vrst znanja, ki bo omogočal mobilnost in prenosljivost kvalifikacij v evropskem prostoru. NOK bo zagotavljalo tesno povezavo s trgom dela.
Poglavitni namen oblikovanja NOK je omogočiti:
– čim boljše izkoriščanje bogate raznolikosti priložnosti za izobraževanje, usposabljanje in učenje v Sloveniji in v Evropi,
– krepitev komunikacije in transparentnosti med posameznimi sistemi in izvajalci izobraževanja in usposabljanja,
– olajšanje priznavanja kvalifikacij in spodbujanje mobilnosti,
– priznavanje vseživljenjskega učenja z vključevanjem predhodno pridobljenega znanja (recognition of prior learning).
Za uporabnost ogrodja bosta potrebna sodelovanje med vsemi zainteresiranimi glavnimi partnerji ter najvišja stopnja soglasja o njegovi obliki in vsebini. Ogrodje bi moralo biti uporabno za več namenov, kot, na primer, za zagotavljanje preglednosti, prehodnosti in primerljivosti, ter hkrati zagotavljati, da se tudi v visokošolskem prostoru upoštevajo različne poti pridobivanja znanja. Poseben poudarek je na razvoju prenosljivih sposobnosti, interdisciplinarnem usposabljanju ter na višjih ravneh izobraževanja na izvirnem raziskovanju, s čimer se laže zagotavljajo potrebe širšega zaposlitvenega trga.
3. Uravnotežiti vpis mladih generacij med 19. in 26. letom starosti
Tabela 3.1 prikazuje število novincev (prvič vpisanih na višje in visoke šole v Sloveniji). Jasno je razvidno, da se od leta 2003 vpisuje že več kot 60% ustrezne generacije. Sivo poudarjene celice vsebujejo približne podatke, dobljene z regresijo enakovrednih podatkov za vpise v obdobju 2000–2004.
Tabela 3.1: Vpis generacij 1980 do 1984

Vsi dosedanji nacionalni programi visokega šolstva so predvidevali, da v Sloveniji še nismo dosegli 50% vpisa na višje šole in univerze generacije, rojene istega leta. Podatki Statističnega urada RS (SURS, januar 2006) so skupaj z ustrezno analizo pokazali, da smo ta cilj dosegli že pred nekaj leti. Že leta 2000 se je v višje šole in na univerze vpisalo 56,4% generacije, rojene leta 1980, ki je štela 30.457 oseb. Vsa nadaljnja leta je delež vpisa generacij samo naraščal, tako da smo že v letu 2003 presegli 60% vpis generacije, rojene leta 1985, ki je štela 26.545 oseb (tabela 3.1).
Več kot 60% vpis generacij v terciarno šolstvo pomeni za državo velik finančen zalogaj in pritisk na proračun, hkrati pa se cena za kakovost znanja (razmerje cost/benefit) povišuje, saj stane šolanje vsakega študenta državo letno 855.877 SIT (tabela 4.4). Ker je število visokošolskih učiteljev omejeno, se visokošolski zavodi spopadajo z dvojnim pritiskom: na eni strani se znižuje raven znanja povprečnega študenta (zaradi prevelikega števila) in s tem kakovost univerz, na drugi strani pa se manjša tudi razmerje profesor študent, kar prav tako vodi k slabši kakovosti pouka.
Podatek o prehodnosti v drugi letnik, tj. razmerje med prvič vpisanimi v prvi in drugi letnik študija, kaže, da je bila v letu 2004 57,3%. Dodatno pa visokošolske zavode Uredba o financiranju visokošolskih in drugih zavodov sili k vpisovanju čim večjega števila študentov. Zaradi vseh omenjenih dejavnosti bo treba v prihodnjih letih politiko vpisovanja temeljito popraviti in usmeriti. Predlagamo:
– uveljavljanje pravice do samo enkratnega financiranja celotnega študijskega programa prve stopnje in enega druge stopnje z možnostjo enega ponavljanja letnika; trenutno veljavna zakonodaja omogoča pravico do ponovnega brezplačnega vpisa zaradi druge izbire (brez časovne omejitve je mogoča ponovna izbira drugega študija še po končanem četrtem letniku ali celo po končanem študiju);
– natančnejša opredelitev rokov za nadzor študentskih obveznosti (datumsko enotno določena izpitna obdobja;
– obdržati vsaj 60% delež vpisa starih od 19 do 26 let na visokošolske zavode;
– proučitev vpeljave mehanizmov, ki omogočajo nadzor vpisovanja.
Tabela 3.2: Vpis vseh študentov in prehodi med letniki

V šolsko leto 2005/06 se je vpisalo 28.456 študentov, od tega 20.219 redno. To število presega 80% populacije, ki je bila leta 2005 stara 19 let. Tudi ob upoštevanju, da se v prvi letnik vpisuje poleg 18-letnikov precej starejših (zlasti na višje strokovne šole), je jasno, da imamo pri vpisu sorazmerno velik premik oziroma zamik generacij, kar pomeni, da se vpisuje v prvi letnik zelo veliko (dosti več kot 20%) starejših študentov. Ti vpisi so posledica t.i. druge izbire ali ponovnega prvega vpisa. Delež tega vpisa narašča. Eden od vzrokov je v tem, da sedanja zakonodaja dovoljuje, da se vsak državljan Slovenije vpiše dvakrat na celoten univerzitetni študij, npr. ob končanju četrtega letnika ali po diplomi. To je zaradi možnosti druge izbire med študijem, ki je dodatna k vzporednemu vpisu. Cilj: v novo zakonodajo uvesti primerne popravke in varovalke.
3.1 Sestava diplomantov slovenskih visokošolskih zavodov
Tabela 1: Razmerja med diplomati posameznih študijskih področij, EU25, 2004

Pregled sestave slovenskih diplomantov v primerjavi z diplomanti drugih evropskih držav pokaže razlike, ki jih kaže posebej omeniti zlasti v primerjavi z bolj razvitimi državami Evropske unije, to je s staro petnajsterico članic. Opazimo lahko, da obstajajo relativno največji primanjkljaji diplomantov v naravoslovju, matematiki in računalništvu, zdravstvu in sociali ter umetnosti in humanistiki. Na drugi strani pa opažamo relativno največje presežke pri storitvah, v kmetijstvu in veterini, družbenih, poslovnih vedah in pravu ter tehniki, proizvodnih tehnologijah in gradbeništvu. Posebej opazno je slovensko razmerje med diplomanti družboslovnih, pravnih in ekonomskih ved na eni strani in diplomanti naravoslovnih ved na drugi, ki znaša 12,6 (predzadnji stolpec). Vse države petnajsterice, razen Nizozemske, imajo to razmerje manjše od 5. Če v omenjenem razmerju upoštevamo še diplomante tehniških strok (zadnji stolpec), se državam petnajsterice približamo nekoliko bolj, vendar stanje še zdaleč ni zadovoljivo. Te razlike je mogoče pojasnjevati predvsem z gospodarskimi razvojnimi dejavniki, kot sta kriza tradicionalnih industrijskih proizvodenj in širjenje storitvenega sektorja, pa tudi s socialno-političnimi, kot so tradicija, popularizacija posameznih poklicev in strok, kakovost izvajanja predmetov v osnovnih in srednjih šolah, vrednotenje posameznih poklicev, plačni sistem, vlaganja v razvoj posameznih dejavnosti in podobni. V obdobju od 2002 do 2005 se je delež diplomantov s področij družbenih in poslovnih ved ter prava še povečal.
Treba bi bilo okrepiti analitično spremljanje dogajanja na trgu delovne sile ter s tem dobro seznaniti potencialne študente, da bodo sami lahko sprejemali odgovorne odločitve. Tako bi kazalo spodbujati večji interes za vpisovanje v programe naravoslovja, matematike in računalništva zaradi velikega zaostajanja, pa tudi zaradi informatizacije vseh dejavnosti. Podobno velja tudi za programe zdravstva in sociale, in sicer zaradi naraščajočih potreb, ki izhajajo iz staranja prebivalstva kot iz spremenjene strukture porabe, ki jo prinaša rastoča življenjska raven, ter v programe umetnosti in humanistike zaradi ohranjanja nacionalne identitete in pričakovane večje porabe kulturnih dobrin, ki spremlja naraščajočo življenjsko raven. Iz povpraševanja po diplomantih tehnike, proizvodnih tehnologij in gradbeništva v Sloveniji pa sledi, da je treba usmerjati študente tudi na ta področja. Vpisna politika kakor tudi finančne spodbude morajo biti naravnane na ukrepe, ki bodo spodbujali srednješolce k vpisovanju v najbolj kakovostne in zahtevne programe z vseh področij, zlasti trenutno s področij naravoslovja, tehnike in zdravstva, v prihodnosti pa si prizadevati, da struktura študentov sledi želeni strukturi družbe. Zaposlovanje na teh področjih je namreč nujno za ustrezen tehnološki in družbeni napredek in s tem konkurenčnost Slovenije v evropskem in svetovnem okolju. Za izboljšanje omenjenih razmerij je treba sistemsko spodbuditi tudi zanimanje za naravoslovje in tehniko na nižjih stopnjah izobraževanja. Z vidika ohranjanja in razvoja nacionalne identitete ter njenega umeščanja v svetovni prostor bomo zagotovili tudi ustrezne študijske in druge razmere za akademsko osebje in študente humanističnih in umetniških študijskih področij. Za napredek družbe je pomemben razvoj vseh znanstvenih disciplin.
3.2 Spodbujanje izobraževanja za deficitarne in perspektivne poklice
Za spreminjanje omenjenih razmerij je najbolj smiselno uporabljati usmerjeno in diferencirano štipendijsko politiko in ustrezna merila financiranja visokošolskih zavodov zaradi spodbujanja vpisa v naravoslovne, tehniške študije in zdravstvene programe, obenem pa je treba zagotoviti tudi obstoj študijskih področij in raziskav, za katere se odloča relativno manjše število študentov, vendar so nacionalnega pomena.
Pomembni ukrepi bodo usmerjeni k vzpodbujanju zanimanja za naravoslovje in tehniko s predstavljanjem programov znanosti mladine, v financiranje hiš eksperimentov, različnih naravoslovno-tehniških in drugih tekmovanj ipd. Najpomembnejši pri tem je seveda vzpon ustreznih gospodarskih vej in področij visoke tehnologije, ki bodo te strokovnjake potrebovali in zaposlovali.
Pomembno uveljavljanje naravoslovno-tehniških poklicev je tudi načrtno usmerjanje naravoslovno in tehniško usmerjenih mladih raziskovalcev v raziskovalna in pedagoška mesta na visokošolskih zavodih in v gospodarstvu. To povečanje mora biti izrazito povsod, predvsem pa na omenjenih deficitarnih in relevantnih področjih. Povečanje mora biti večje od reprodukcijskih potreb visokošolskih zavodov. S tem se bo med raziskovalnim ali pedagoškim delom na univerzah izboljšala ponudba za raziskovalno delo v gospodarstvu. Ta bo posledično izboljšala izobrazbeno strukturo zaposlenih in delovanje celotnega inovacijskega sistema. Za več izmenjav in več različnih možnosti mladih doktorjev znanosti je treba institut mladega raziskovalca približati konceptu doktorskega študenta. Pomembno je, da v RS predvidimo sredstva, ki bodo omogočala tudi prihod mladih talentov iz tujine (diplomsko, magistrsko, doktorsko in podoktorsko usposabljanje).
Spodbujanje izobraževanja za deficitarne in perspektivne poklice mora upoštevati tudi humanistična in družboslovna področja, ki so z nacionalnega gledišča nujno potrebna in deficitarna (na primer: slavistika, zgodovina, etnologija, etnične študije …).
Eden od ciljev NPVŠ, ki je hkrati tudi cilj v nacionalnem raziskovalno-razvojnem programu, je povečati število novih doktorjev znanosti, ki se je že med letoma 2001 in 2003 povečal z 298 na 367, na okrog 600 doktorjev znanosti letno v letu 2010.
3.3 Povečati delež prebivalstva v vseh oblikah vseživljenjskega učenja
Zaradi zaostajanja izobrazbene strukture prebivalstva Slovenije za razvitimi evropskimi državami, v katerih se izobrazbena raven še naprej izboljšuje, bo te države v doglednem času nemogoče dohiteti le z vključevanjem velikega deleža mlade generacije v visokošolsko izobraževanje. Večina članic EU-15 ima že več kot 25% prebivalstva v starosti nad 15 let z več kot srednjo izobrazbo, skandinavske države in Irska pa že več kot 30%. V Sloveniji je ta delež okrog 18%. Nujno bo treba došolati tudi odraslo populacijo po načelu vseživljenjskega učenja. V ta namen bo treba razviti posebne programe vračanja v programe terciarnega izobraževanja za zaposlene in brezposelne in neaktivne. V tovrstno izobraževanje bo treba vložiti več javnih sredstev.
4. Izboljšati razmere za študij in povečati število diplomantov glede na število vpisanih študentov
Spremljanju in spodbujanju kakovosti in učinkovitosti študija je treba nameniti več pozornosti kot do zdaj. Izboljšati je treba učinkovitost študija, povečati prehodnost med letniki, zmanjšati osip in skrajšati čas od vpisa do diplomiranja. K uresničevanju teh ciljev bodo pomembno pripomogli izboljšanje razmerja med učitelji in študenti, ustrezna štipendijska politika in ukrepi, usmerjeni k spodbujanju za študij.
4.1 Štipendije
Vsaka država, tako tudi Slovenija, vidi eno svojih prednostnih nalog v vlaganju zadostnih sredstev v človeške vire. Pri tem je velikega pomena predvsem oblikovanje ustrezne štipendijske sheme za posameznike, ki želijo študirati. Tako se skušajo vsem zagotoviti enake možnosti za uresničenje njihovih osebnih zmožnosti in poklicnih ambicij. Hkrati to zagotavlja prispevek države k izboljšanju razmer za študij. Predvidevamo, da bo v prihodnjem obdobju štipendijska politika načeloma raznovrstnejša.
Glavni namen kadrovskih štipendij je usmerjen v izboljšavo kadrovskih potreb na trgu dela. S kadrovskimi štipendijami moramo usmerjati študente na tista študijska področja, na katerih nam visoko izobraženih kadrov najbolj manjka oziroma dodeljevati manj (manjši delež) štipendij na področja, na katerih je študentov že dovolj. Težišče kadrovskih potreb do leta 2010 bo predvsem v naravoslovju, tehniki in zdravstvu. V to vrsto štipendij štejemo predvsem tiste, ki jih podeljujejo delodajalci, da z njimi usmerja študente v poklice, v katerih kadrov najbolj primanjkuje.
Druga vrsta štipendij so regijske štipendije, ki naj bi jih veliko bolj zbirale in podeljevale občine, pokrajine in regije, ki žele zadržati na svojem območju najbolj iskane in perspektivne strokovnjake. V ta namen se v obliki sredstev za sofinanciranje kadrovskih štipendij neposredno delodajalcem oziroma posredno nosilcem enotnih regijskih štipendijskih shem ali samoupravnim lokalnim skupnostim dodeljujejo spodbude za izobraževanje. Prizadevanja države so usmerjena v bistveno povečanje števila štipendij, ki jih dodeljujejo nosilci regijskih štipendijskih shem. S pomočjo regijskih štipendijskih shem, ki bodo temeljile na partnerstvu med regionalnimi nosilci razvoja, bo mogoče:
– uskladiti razmerje med ponudbo in potrebami po kadrih v posamezni regiji,
– dvigniti raven izobrazbene strukture v regiji,
– vplivati na znižanje strukturne brezposelnosti,
– vplivati na vračanje izšolanih kadrov iz univerzitetnih središč v regijo,
– spodbuditi podjetja v regiji za kadrovsko štipendiranje in načrtovanje razvoja kadrov,
– približati kadrovsko funkcijo potrebam trga delovne sile,
– zmanjšati odliv kadrov v velike centre, kar bo vplivalo na zmanjševanje razvojnih razlik posameznih regij v Sloveniji.
Tretja vrsta so državne štipendije, s katerimi je nujno treba omogočiti študij socialno ogroženim skupinam študentov. Te vrste štipendij se naslanjajo predvsem na dva pogoja – dohodninsko mejo prosilca oziroma dohodninsko mejo družine, iz katere prosilec izhaja. Z namenom omogočanja šolanja oziroma študija večjemu številu predvsem revnejših dijakov in študentov se bo izraziteje povečal dodatek glede na dohodek v družini štipendista, kar bo pomembneje vplivalo na dodatno zagotavljanje ustreznejšega materialnega položaja socialno šibkejših študentov, ki jim na drugi strani ne bo treba delati preko študentskih servisov v takšnem obsegu kot sedaj.
Četrta vrsta so štipendije za najboljše dijake in študente (Zoisove štipendije) – štipendije za izjemne dosežke. To so štipendije, pri katerih je bistvenega pomena odličnost uspeha, ali doseganje izjemnih dosežkov. Novi kriteriji za pridobitev Zoisove štipendije poleg uspeha uvajajo pozitivno mnenje učiteljskega zbora in šolske svetovalne službe za dijake, za študente pa uvrstitev med najboljše študente v generaciji. se uvaja nov kriterij za izjemne dosežke na posameznem področju družbenega življenja tako za dijake kot študente, ki jih morajo izkazovati vsaki dve leti v primeru, da ne dosežejo povprečja. Izjemni dosežki pa so najboljši pokazatelj učenčeve, dijakove in študentove uresničene nadarjenosti na določenem področju. Ta instrument predstavlja močno zavezo države k razvoju lastnih kadrov in spodbujanju tistih potencialov, ki jih država potrebuje za preboj med uspešne. S tem namenom se za študente, ki s svojimi študijskimi dosežki prispevajo k trajnostnemu razvoju družbe, uvaja tudi posebna nagrada. S tem želimo omogočiti večje vključevanje študentov v razvojno in raziskovalno delo ter povezovanje z delodajalci, šolo in univerzo.
Peta vrsta štipendij naj bi pripomogla k temu, da bi k študiju, zlasti druge in tretje stopnje, pa tudi k podoktorskim oblikam študija pritegnili več tujcev. To vlogo bo še naprej opravljal na nacionalni ravni ustanovljen Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije. Poleg podeljevanja študijskih pomoči slovenskim državljanom za študij na priznanih tujih univerzah bo treba v tem skladu čedalje več pozornosti (in sredstev) nameniti tujim študentom na visokošolskih in raziskovalnih zavodih v Republiki Sloveniji.
4.2 Študentsko delo
Raziskava Evroštudent 2005 je pokazala, da v Sloveniji delata dve tretjini (66%) vseh študentov in da 26% od njih (torej več kot 16.300 študentov) zasluži več kot 200.000 SIT na mesec, kar znese ob najnižji vsoti 200.000 SIT na mesec približno 39,1 milijarde SIT letno. Delež dohodka, ki si ga naši študenti zagotavljajo s plačanim delom (74%), je najvišji med vsemi državami, vključenimi v evropsko raziskavo Evroštudent. Najbližji po tem kazalniku sta nam Irska (72%) in Španija (70%). Študentskega dela kot dodatnega vira financiranja stroškov, ki nastanejo v času študija, se trenutno poslužuje 66% študentske populacije. Podoben del študentske populacije, ki dela v času študija, imajo naslednje države: Avstrija (67%), Nemčija (66%), Finska (65%) in Irska (69%). Na Nizozemskem pa se obštudijskega dela poslužuje kar 91% študentske populacije. Trenutno predstavlja zaslužek s pomočjo študentskega dela povprečno med 52% in 58% celotnih študentovih prihodkov. Tako lahko ugotovimo, da predstavlja študentsko delo pomemben in temeljni prihodek za študentsko populacijo.
Zavzemali se bomo za povečanje zaposlovanja na izobraževalnih institucijah, tako se bo povečalo sodelovanje med študenti in njihovimi matičnimi ustanovami, študenti se bodo bolje seznanili s kolegi iz nižjih oziroma višjih letnikov, s profesorji, asistenti in tehniškim osebjem kakor tudi z administracijo itd. Študenti bi večinoma delali na področjih blizu njihovega študija. Hkrati bi se zmanjšalo število redno zaposlenih na visokošolskih zavodih oziroma bi se ob isti količini zaposlenih bistveno popravile njihove spremljajoče dejavnosti.
Zavzemamo se, da bi študentsko delo ostalo ena izmed fleksibilnih možnosti za občasno zaposlitev dijaka ali študenta. Treba pa je zagotoviti ustrezen sistem nadzora nad izvajanjem panoge študentskega dela, kar pomeni ureditev ustreznih zakonskih ali podzakonskih aktov, ki urejajo panogo. Primerno naj se zvišajo kazni, tako za študenta kot za delodajalca, če se ugotovi fiktivno opravljanje študentskega dela na podlagi izdane napotnice.
Zavzemali se bomo za spremembo ureditve študentskega dela, kar bi ugodno vplivalo na odpiranje novih delovnih mest. Poleg tega si bomo prizadevali, da bi študentsko delo pridobilo status delovnih izkušenj. S tem bi deloma odpravili tudi problem zaposljivosti diplomantov. Večinoma predstavlja oviro za njihovo zaposlitev prav pomanjkanje »konkretnih« delovnih izkušenj, saj delodajalci pogosto izkušnje, ki si jih študent pridobi preko študentskega dela, prepoznavajo kot neustrezne. V praksi to pomeni, da bi bilo treba vzpostaviti in urediti primeren sistem evidentiranja opravljanja del preko študentskih servisov v času študija.
4.3 Študentsko bivanje
Ugotavljamo trenutno pomanjkanje študentskih postelj in predvidevamo, da bo podobno povpraševanje prisotno še prihodnjih pet let, kar terja zagotovitev novih subvencioniranih študentskih bivalnih zmogljivosti.
Zavzemamo se za nadaljnjo graditev študentskih domov oziroma povečanje bivalnih zmogljivosti za študente, vse dokler ne dosežemo zadostne pokritosti študentske populacije s študentskimi posteljami, tako da bi dosegli ugodno razmerje med prosilci in upravičenci študentskih postelj.
Prav tako se zavzemamo za usklajevanje oziroma za sorazmerno rast subvencije za subvencionirano bivanje z rastjo cen življenskih potrebščin.
Študenti imajo možnost za subvencionirano bivanje v javnih in zasebnih študentskih domovih, dijaških domovih in pri zasebnikih. V študijskem letu 2005/06 je bilo v javnih študentskih domovih na voljo 9544 postelj, v dijaških domovih 1337, subvencijo za bivanje v zasebnih študentskih domovih je dobilo 745 študentov, za bivanje pri zasebnikih pa 3100 študentov. Skupaj je bilo dodeljenih 14.726 subvencij. Ob upoštevanju povprečne cene je subvencija za bivanje v javnih študentskih in dijaških domovih nižja (3300 SIT), v zasebnih študentskih domovih in pri zasebnikih pa višja (7000 SIT oziroma 9000 SIT). V tabeli 4.1 so za zadnjih sedem let prikazani podatki o številu subvencioniranih postelj v različnih krajih po Sloveniji.
Tabela 4.1 Število subvencioniranih postelj po krajih in letih

+---------+------------------------------------------------------+
|Kraj     |  Število subvencioniranih postelj po krajih in letih |
+---------+------+-------+-------+-------+-------+-------+-------+
|         |  2000|2000/01|2001/02|2002/03|2003/04|2004/05|2005/06|
+---------+------+-------+-------+-------+-------+-------+-------+
|Ljubljana| 8.117|  8.237|  8.701|  8.963|  9.901| 10.802|  9.752|
+---------+------+-------+-------+-------+-------+-------+-------+
|Maribor  | 2.660|  2.809|  3.245|  3.321|  3.468|  3.764|  3.678|
+---------+------+-------+-------+-------+-------+-------+-------+
|Koper    |   495|    543|    659|    659|    721|    824|    785|
+---------+------+-------+-------+-------+-------+-------+-------+
|Kranj    |   378|    369|    380|    380|    380|    370|    374|
+---------+------+-------+-------+-------+-------+-------+-------+
|Novo     |     0|      0|      0|     50|     27|     60|     23|
|mesto    |      |       |       |       |       |       |       |
+---------+------+-------+-------+-------+-------+-------+-------+
|Nova     |     0|      0|      0|      0|     54|     54|     54|
|Gorica   |      |       |       |       |       |       |       |
+---------+------+-------+-------+-------+-------+-------+-------+
|Skupaj   |11.650| 11.958| 12.985| 13.373| 14.551| 15.874| 14.726|
+---------+------+-------+-------+-------+-------+-------+-------+

Vir: MVZT – pogodbe o subvencioniranju bivanja.
V naslednjem obdobju bo treba ob zmanjševanju števila študentov, nastajanju in vzpostavitvi visokošolskih inovacijskih središč in preurejanju dijaških domov v študentske domove graditev novih študentskih domov skrbno načrtovati. Sredstva za gradnjo in prenovo študentskih domov so večinoma zagotovljena iz že odobrenih jamstev univerzam, iz koncesij in v proračunu.
4.4 Absolventski staž in trajanje študija
Iz tabele 4.2 je razvidno, da je povprečno trajanje študija v Sloveniji skoraj 7 let (6,9 leta). Trajanje študija v Sloveniji je daljše od evropskega povprečja tudi zaradi pomanjkanja nadzora pri ponovnem in večkratnem podaljševanju absolventskega staža študentom, ki so to pravico že izrabili.
Tabela 4.2 Trajanje študija v Sloveniji

+----------------------------------+---------------------------+
|Področje (ISCED)                  |       Leta študija        |
+----------------------------------+---------------------------+
|Servis, turizem                   |            6,9            |
+----------------------------------+---------------------------+
|Zdravstvo in medicina             |            7,3            |
+----------------------------------+---------------------------+
|Biotehnika, veterina              |            7,4            |
+----------------------------------+---------------------------+
|Tehnika, gradbeništvo             |            6,9            |
+----------------------------------+---------------------------+
|Naravoslovje, računalništvo       |            6,9            |
+----------------------------------+---------------------------+
|Družboslovje,                     |            6,9            |
+----------------------------------+---------------------------+
|Humanistika in umetnost           |            7,1            |
+----------------------------------+---------------------------+
|Vzgoja in šport                   |            6,5            |
+----------------------------------+---------------------------+
|Povprečje                         |            6,9            |
+----------------------------------+---------------------------+

Vir: Raziskava Evroštudent 2005, Ekonomski in socialni položaj in mednarodna mobilnost študentov v Sloveniji.
Absolventski staž v bolonjskih programih ni predviden. Zaradi tega so na prvih dveh programskih stopnjah predpisani semestri, v katerih se diplomska dela izvajajo. Vključena so v urnike šestega (ali osmega, če gre za program 4 + 1) semestra na prvi in v urnike desetega semestra na drugi stopnji. Zaradi vključitve diplom v zadnji semester študija potreba po absolventskem stažu odpade. Eden izmed kazalnikov kakovosti programov bo spremljanje trajanja študija na vseh programih. Cilj slovenskih bolonjskih reform je skrajšati povprečni čas študija najmanj za eno leto (s 6,9 na 5,9) in povečati število diplomantov pri visokošolskih in univerzitetnih programih s približno 6000 na 8000 letno.
4.3: Število vpisanih študentov v prvi letnik in število diplomantov

4.5 Sistem financiranja visokega šolstva
V zadnjem desetletju je opazen trend krepitve avtonomije univerz pri upravljanju s financami (t.i. lump sum financiranje). Spremembe načinov financiranja so smiselni odziv na hitro in občutno spreminjajoče se okoliščine, v katerih delujejo univerze.
Tako kot drugod po Evropi, je tudi v Sloveniji smiselno pregledati sistem financiranja, saj se je tudi tu v zadnjih desetletjih zelo povečalo število študentov, spremenile pa so se tudi druge okoliščine. Zagotovo se je treba s premišljenimi in strateškimi ukrepi odzvati na sodobne izzive visokemu šolstvu. Treba je izbrati smiselne mehanizme za spodbudo racionalnejšega delovanja univerz. Financiranje visokošolskih zavodov zgolj na osnovi tržnih mehanizmov je pogost odziv na množičnost visokošolskega izobraževanja(1), vendar študije na to temo dokazujejo, da zgolj tržni pristop kot dejavnik oblikovanja razvoja in financiranja visokošolskega prostora ni ustrezen, saj ne prispeva k udeležbi najbolj deprivilegiranih družbenih skupin v visokošolskem izobraževanju(2).
Tabela 4.4: Letni javni izdatki za študenta (2005) in število let, ko študent izrablja dodatke in ugodnosti, ki mu pripadajo iz študija. Trajanje izobraževanja je čas, ko študent koristi dodatke in ugodnosti, ki mu pripadajo iz šolanja, in je krajše od trajanja študija (od vpisa do diplome). V tretjem stolpcu je interval stroškov pri različnih fakultetah in oddelkih.

+----------------+----------------+---------------+------------+
|Zavod           |    Trajanje    | Letna sredstva|   Celotni  |
|                |  izobraževanja |  za študijsko |   stroški  |
|                |     [leta]     |  dejavnost za | [mio. SIT] |
|                |                |    študenta   |            |
|                |                |   [000 SIT]   |            |
+----------------+----------------+---------------+------------+
|Visoka šola     |       5,7      |      510      |     2,9    |
+----------------+----------------+---------------+------------+
|Višja šola      |       4,0      |      380      |     1,5    |
+----------------+----------------+---------------+------------+
|Univerza        |      5.78      |   1050–1360   |   6,1–7,9  |
|(povprečje)     |                |               |            |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Pedagoške vede |       5,5      |    780–1040   |   4,3–5,7  |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Humanistične   |       5,7      |    770–930    |   4,4–5,3  |
|vede            |                |               |            |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Družboslovne   |       5,5      |    270–600    |   1,5–3,3  |
|vede            |                |               |            |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Biotehniške    |       5,8      |   1100–1210   |   6,4–7,0  |
|vede            |                |               |            |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Veterina       |       5,8      |      2400     |    13,9    |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Medicina       |       7,1      |   2080–2790   |  14,8–19,8 |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Visoke zdravst.|       5,7      |    600–1120   |   3,4–6,4  |
|šole            |                |               |            |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Naravoslovje   |       5,8      |    970–1560   |   5,6–9,0  |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Računalništvo  |       5,8      |    690–940    |   4,0–5,5  |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Tehnika        |       5,8      |    860–1290   |   5,0–7,5  |
+----------------+----------------+---------------+------------+
| Arhitektura    |       5,8      |      1040     |     6,0    |
+----------------+----------------+---------------+------------+
|Nedokončan      |       2,8      |      480      |     1,4    |
|študij          |                |               |            |
+----------------+----------------+---------------+------------+

Problemi financiranja dodiplomskega študija in njegovih učinkov v Sloveniji so večplastni: od odsotnosti evidence realnih stroškov (stroškov poučevanja, življenjskih stroškov študenta), velikih izgub v procesu izobraževanja (visok osip, velik delež ponavljavcev, dolgo trajanje študija)(3) do neenakega dostopa vsem za vse socialne sloje do tega izobraževanja (bogatejšim je po opravljenih analizah IER(4) to izobraževanje dostopnejše kot drugim slojem). Zoisovi štipendisti so v povprečju iz bogatejših družin kot drugi študenti(5), zanje pa ni materialnega cenzusa, do velike razlike med financiranjem in stroški rednega in izrednega načina študija.
Neodvisno od proučitve sistema financiranja je treba proučiti tudi uvedbo sistema, ki bi zagotavljal pregled nad vpisi tako, da se vsak državljan lahko vpiše in študira na visokošolskih zavodih le na enem študijskem programu brezplačno. Pri tem mora biti dana tudi možnost drugega vpisa zaradi zmote pri izbiri vpisa. Drugi in vsak ponovni vpis v kateri koli drug program ali visokošolski zavod mora biti omogočen, vendar v breme tistega, ki se ponovno vpisuje. S tem bi lahko preprečili zlorabe sistema visokega šolstva kot socialnega korektiva.
Letni stroški študija se po študijskih smereh razlikujejo, prav tako skupni kumulativni stroški, pri čemer upoštevamo celotno uradno trajanje izobraževanja, ko izobraževalni zavodi dobijo za vsakega študenta državna sredstva (letni stroški, pomnoženi z uradnim številom let študija). Toda dejansko trajanje študija je dosti daljše od uradnega, obenem imajo študenti vrsto ugodnosti (razne državne subvencije ipd.) iz študija, ki pritekajo praviloma dalj časa od uradnega trajanja študija. Na tem področju so potrebne spremembe.
Treba je proučiti sistem financiranja visokega šolstva ter na podlagi temeljitih analiz, v soglasju z glavnimi partnerji, predlagati ukrepe, ki bi prispevali k razvoju učinkovitega, kakovostnega in dostopnega slovenskega visokega šolstva.
4.6 Študenti invalidi in študentske družine
Izobraževanje pomeni temelj za začetek dejavnega in neodvisnega življenja vsakega posameznika, še bolj pa to velja za invalide. V visokem šolstvu poznamo več posebnih kategorij študentov, med njimi tudi študente invalide. Vključevanje teh oseb v visokošolsko izobraževanje je izziv za enake možnosti teh oseb v celotnem izobraževalnem sistemu, od predšolske stopnje do visokega šolstva.
Študenti invalidi so osebe, ki se zaradi dolgotrajnih fizičnih, mentalnih, intelektualnih ali senzornih okvar, v nasprotju z ostalimi študenti, srečujejo z ovirami, ki preprečujejo ali ovirajo njihovo polno in učinkovito vključevanje in sodelovanje v izobraževalnih procesih. Da se zagotovi vključevanje študentov invalidov v visokošolsko izobraževanje, je treba najprej zagotoviti ustrezno organiziran in posebnim potrebam prilagojen študijski proces ter prilagoditev študijskih obveznosti, tako da bo zagotovljeno enakopravno sodelovanje študenta invalida v študijskem procesu. Potrebno bi bilo odpraviti didaktične ovire, v skladu s proračunskimi možnostmi dosledno odstranjevati arhitektonske ovire v grajenem okolju, in vzpostavljati prilagojene komunikacijske infrastrukture. Poskrbeti bi bilo potrebno za izvajanje podpornih storitev in za zagotavljanje pripomočkov, ki so nujni za zagotavljanje enakih možnosti invalidnih oseb ter zagotavljati tutorstvo kot modela individualnega zagotavljanja pomoči. Za izvedbo teh ukrepov bi kazalo razmisliti o zagotovitvi proračunskih sredstev. Ustrezne prilagoditve študijskih programov in njihove izvedbe bi lahko bile financirane tudi kot razvojne naloge. Visoko šolski zavodi bi tako imeli možnost, da v okviru razvojnih projektov kandidirajo za sredstva, potrebna za odpravljanje ovir ter zagotavljanje prilagoditev študijskih programov, ki jih potrebujejo študentje s posebnimi potrebami pri svojem študiju.
Zavzemali se bomo, da se z ustreznimi zakonskimi rešitvami uredi problematika študentskih družin in študentov invalidov, v sodelovanju med ministrstvom, pristojnim za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in ministrstvom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve ter drugimi državnimi ustanovami.
4.7 Zdravstveno varstvo študentov
Na podlagi podatkov, pridobljenih z (1) evalvacijo učinkovitosti preventivnih sistematskih zdravstvenih pregledov in njihove dolgoročne ekonomske upravičenosti ter (2) raziskavo uporabe in dostopnosti zdravstvene oskrbe za študente se pripravi dolgoročna vizija celovite zdravstvene oskrbe študentov. Pri načrtovanju in izvajanju teh dejavnosti sodelujeta ministrstvo, pristojno za zdravje in Študentska organizacija Slovenije.
5. Povečati sredstva za visokošolski študij in raziskave na 5% BDP
5.1 Cilj financiranja: 5% BDP
Podatki o financiranju univerz iz preteklih let kažejo ugodno gibanje. Proračunska sredstva v zadnjih letih se povečujejo hitreje kot inflacija. Povečal se je prirast celotnih sredstev za leti 2005 in 2006 in prirast sredstev za izobraževanje v ožjem smislu v omenjenih dveh letih. V naslednjih letih bo treba financiranje visokega šolstva povečevati za toliko, da bo ob koncu leta 2010 uresničena načrtovana raven, to je 5% BDP, podobno kot lizbonski cilji opredeljujejo za RR 3% (2% iz gospodarstva in 1% iz proračuna). Za uravnoteženost in uspešnost nacionalnega inovacijskega sistema je treba programom visokega šolstva nameniti približno dve tretjini sredstev, namenjenih za RR, kar znese v perspektivi 2% BDP (2/3 od 3% BDP = 2% BDP). Ob združevanju obeh področij v enoten sistem znaša skupni cilj financiranja za obe področji 5% BDP. Ker morajo tudi visokošolski zavodi sodelovati z okoljem (delodajalci, evropski projekti, drugi naročniki), jih mora tudi to vsaj delno financirati, zato je eno od meril uspešnosti delovanja visokošolskih zavodov tudi prejeto sofinanciranje okolja. Pri raziskavah in razvoju je cilj pri sofinanciranju iz gospodarstva doseči 2% BDP, cilj pri sofinanciranju visokošolskih zavodov iz okolja pa obraten (1,3% BDP proračun in 0,7% BDP okolje). Cilj je skupno financiranje raziskav in visokega šolstva v višini 2,3% iz proračuna in 2,7% iz okolja, kar znese v celoti 5% BDP. V ustreznem pravnem aktu bodo opredeljena merila raziskovalne uspešnosti za visokošolske zavode in VIS po eni strani in za raziskovalne zavode po drugi.
Tabela 5.1 Financiranje visokega šolstva v obdobju 2001–2006 v milijonih SIT

5.2 Aktivnosti pri financiranju visokega šolstva
Glede integralnega financiranja je treba zagotoviti letno rast sredstev, namenjenih za visoko šolstvo, skladno z rastjo BDP in ne manj kot 2,5% rast glede na realizacijo preteklega leta. V integralno financiranje visokošolskih zavodov je treba vnesti faktor kakovosti programov oziroma posameznih zavodov; ta bo v začetnem obdobju, ko evalvacija še ne bo dala ustreznih in primerljivih rezultatov, enak ena (1) za vse. Pomemben prispevek k preglednosti financiranja bo v prihodnje tudi predvidena bolj natančna opredelitev ustanoviteljskih obveznosti; ta se sedaj izraža v deležu v Uredbi o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov, označenem kot OLS (osnovna letna sredstva). Za določitev povečanja ali zmanjšanja ustanoviteljskih obveznosti pri javnih visokošolskih in raziskovalnih zavodih bo treba vpeljati sistem pogajanj med vodstvom univerze ali raziskovalnega zavoda in ministrstvom. Treba bi bilo razmisliti o morebitni vključitvi dela sredstev za izvajanje raziskovalne dejavnosti v integralno financiranje univerz.
Študijska dejavnost javnih in koncesioniranih visokošolskih zavodov se financira pod enakimi pogoji. Enotnemu oziroma skupnemu sistemu razpisa za vpis v visoko šolstvo, prijavljanja na razpis in vpisa se poleg javnih in koncesioniranih visokošolskih zavodov pridružijo tudi zasebni visokošolski zavodi. Tako bo omogočen pregled nad celotno ponudbo javnoveljavnih študijskih programov.
Zaradi preglednosti obremenitev posameznikov je poenotenje načina financiranja izobraževalnih in raziskovalnih zmogljivosti ter obremenitev v visokošolski in raziskovalni dejavnosti nujna. Pri izboljšavah visokega šolstva je treba del sredstev nameniti za financiranje instituta sobotnega leta. Z njim bomo dosegli večjo mobilnost profesorjev v univerzitetnem prostoru in med fakultetami, raziskovalnimi organizacijami in gospodarstvom. S financiranjem, raziskovalno opremljenostjo in ustvarjanjem nastanitvenih možnosti je treba spodbujati gostovanja tujih profesorjev in raziskovalcev na slovenskih institucijah. Število gostujočih tujcev naj bi doseglo vsaj polovico števila oseb, ki izrabljajo institut sobotnega leta. Cilj je, da sobotno leto izrabi 5% visokošolskih učiteljev.
V slovenskem univerzitetnem sistemu, predvsem njegovem naravoslovno-tehnološkem delu, je treba zagotoviti evropsko konkurenčen standard raziskovalne opreme. S tem se bo omogočil in povečal interes za gostovanje raziskovalcev iz tujih univerz, gospodarstva in raziskovalnih organizacij na slovenskih univerzah.
5.3 Naložbe v visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost
Prostorsko gledano več kot polovica slovenskih visokošolskih zavodov deluje v slabih ali malo primernih, nefunkcionalnih in starih prostorih. Še slabši je položaj v laboratorijih tehniških in naravoslovnih fakultet. Prenova teh prostorov je nujna, če želimo prihodnjim študentom naravoslovja in tehnike približati te študije. V starih prostorih je posebej pereč problem varnosti glede nehoteno povzročenih požarov, eksplozij plinov, izpustov kemikalij in zastrupitev, zlasti v kemijskih, farmacevtskih in bioloških laboratorijih in predvsem pri eksperimentalnih vajah študentov nižjih letnikov. Akutni so tudi problemi hranjenja in odlaganja kemikalij in drugih okolju in zdravju nevarnih spojin, predvsem v urbanih središčih, v katerih je možnost večjih zastrupitev ob požarih in nezgodah (potresih) še večja. Zato bo treba poskrbeti za večjo varnost študentov, učnega osebja v laboratorijih in pri praktičnem delu ter varovanje okolice in okoliškega prebivalstva na splošno.
Sredstva za naložbe v laboratorije in raziskovalno opremo na visokošolskih zavodih in javnih raziskovalnih zavodih je treba združiti tako, da bo s skupnim načrtovanjem mogoča boljša izraba učnih prostorov, laboratorijev kakor tudi raziskovalne opreme. Dodatne učinke naj bi poleg z združevanjem investicijskih sredstev za raziskave in visoko šolstvo dosegli tudi z njihovim oplemenitenjem s sredstvi strukturnih in kohezijskega sklada. Smiselno pa je tudi združevanje sorodnih visokošolskih in raziskovalnih institucij v visokošolskih in inovacijskih središčih.
Nadaljnja investicijska vlaganja so potrebna tudi v zdravstvu in medicini, saj po vseh statističnih podatkih v Sloveniji primanjkuje zdravstvenih delavcev. Ena od prednostnih nalog v naslednjem obdobju bo tudi zagotoviti ustrezne razmere za študij na umetniških področjih. Zavedamo se pomena knjižnično-informacijske dejavnosti. Gradnja sodobnega kulturno-informacijskega središča je vsekakor naloga nacionalnega pomena.
Pri prihodnjih naložbah v visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost se moramo še gospodarneje vesti ob nezmanjšani skrbi za kakovost. Tako naj bodo naložbe v prostore koncentrirane, kar pomeni, da se hkrati rešujejo infrastrukturni problemi na ravni celotnih univerz oziroma samostojnih visokošolskih zavodov. Predvsem naj se krepi vlaganje v zaokroževanje infrastrukture, kar bo pripeljalo do sodobnih kampusnih kompleksov, na katerih bo mogoče gospodarneje delovati, laže zagotavljati mobilnost in izbirnost ter približati učitelje in študente, kar bo vse vplivalo na večjo kakovost študijske in tudi raziskovalno-umetniške dejavnosti. Priporočljivo je, da imajo kampusni kompleksi poleg prostorov za izobraževalno in raziskovalno-umetniško dejavnost tudi bivalne prostore za gostujoče učitelje, tuje študente in študente s posebnimi potrebami ter infrastrukturo za obštudijsko dejavnost.
Ustrezno je treba financirati raziskovalno dejavnost na vseh področjih. Študentom in raziskovalcem s teh področij je treba omogočiti seznanjanje s sodobnimi dosežki na svojih področjih, terensko delo, opremljenost laboratorijev, kjer so potrebni, primerno informacijsko tehnologijo in izmenjave s kolegi raziskovalci iz tujine.
Študentski domovi se bodo gradili po programih, načrtovanih ob upoštevanju demografskih gibanj in regionalnega razvoja visokega šolstva. Na tej podlagi bo pripravljen tudi načrt preoblikovanja dijaških domov v študentske.
6. Povečati število visokošolskih zavodov v Sloveniji in regionalizacija
6.1 Število univerz
Slovenija odpira visokošolski prostor in s tem možnost za nastanek ali prihod novih manjših kakovostnih zasebnih univerz, predvsem iz Evropske unije, lahko pa tudi drugih delov sveta. Povečanje števila visokošolskih zavodov bo povečalo konkurenco med študijskimi programi in s tem vplivalo na njihovo kakovost. Z boljšo kakovostjo želimo pritegniti večje število študentov iz drugih držav, hkrati z njimi pa tudi precej več visokošolskih učiteljev in raziskovalcev iz tujine, predvsem Slovencev iz zamejstva in od drugod.
Ukrep 28 iz Okvira gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje Slovenije predvideva 7 do 10 državnih in zasebnih univerz. Širitev mreže visokošolskih zavodov bo postopna, ob hkratni vzpostavitvi delujočega sistema, ki bo skrbel za zagotavljanje kakovosti in izpolnjevanju ustreznih kadrovskih in finančnih pogojev. Tako število univerz pa bi dejansko lahko dosegli le v daljšem časovnem obdobju. V prvem obdobju bi širitev mreže temeljila na konceptu regionalizacije s podporo dejavnostim posameznih regij in tamkajšnjega gospodarstva, da s povezovanjem sedanjih izobraževalnih in razvojnih enot prispevajo k ustanavljanju visokošolskih in inovacijskih središč v regiji. Pri ustanavljanju univerze morajo biti upoštevane tudi zmožnosti ter potrebe gospodarstva in trga dela. Ustanavljanje regionalnih visokošolskih in inovacijskih središč mora biti po eni strani v oporo lokalnemu gospodarskemu okolju, po drugi pa mora izhajati in temeljiti na raziskovalno-razvojnih projektih, ki v tem okolju potekajo ter lahko pripomorejo k razvoju tehnološke ravni in napredku regije. Z njimi bi lahko pritegnili študente, pa tudi dodatne visokošolske učitelje iz gospodarstva v posamezni regiji. Dosegli bi dvojno korist: znižali bi stroške študija za študente in izboljšali kadrovsko podporo podjetjem v regiji. Pogoj za to so usklajeni strateški gospodarski načrti vsake posamezne regije. Visokošolska in inovacijska središča bi lahko bila zasnova prihodnjih univerz, v katere pa bi se lahko razvila le ob zagotovitvi vseh preostalih potrebnih pogojev, zlasti kakovosti. Univerze, ki bi nastale na ta način, bi bile verjetno manjše, lahko tudi bolj specializirane ter močno raziskovalno usmerjene, vsaj polovica pa naj bi bila zasebna. Glede na sedanje stanje in grobe ocene raziskovalnih dosežkov bi imela največjo možnost naravoslovno-tehniška univerza. Eden od načinov, kako priti do nje, je v skupnem nastopu in sodelovanju največjih javnih raziskovalnih zavodov s področja naravoslovja in tehnologije, ki bi lahko ustanovili naravoslovno-tehnološko univerzo.
6.2 Regionalna visokošolska in inovacijska središča
Visokošolska in inovacijska središča naj bi nastajala v bližini ali mestih, ki že imajo ali razvijajo svoja visokošolska središča, oziroma tam, kjer je to mogoče. Prispevala naj bi k oblikovanju decentralizirane mreže visokega šolstva ter skladnemu regionalnemu razvoju. Regionalna visokošolska in inovacijska središča si predstavljamo kot organsko širitev sedanjih visokošolskih središč z lokalnimi tehnološkimi inovacijskimi centri, tehnološkimi inkubatorji in lokalnimi podružničnimi programi večjih univerz, ki bodo z ustanovitvijo oziroma širitvijo svoje dejavnosti v regionalna središča izkoristile gospodarsko zanimanje za potrebe po kadrih v pedagoškem (predavatelji in praktično delo) in študijskem smislu (zmanjševanje števila študentov).
Regionalna visokošolska in inovacijska središča še niso izbrana. Glede na sedanjo infrastrukturo in programe jih lahko evidentiramo le nekaj. Tako na primer že obstaja osem »regijskih študijskih središč«, ki bi se ob ustreznem povezovanju z drugimi zavodi lahko razvila v VIS. Prednost pri financiranju bodo imela tista z bolje pripravljenimi programi in bolje urejeno in že veljavno oziroma sprejeto in potrjeno dokumentacijo.
7. Spodbujati internacionalizacijo visokega šolstva ter s tem izboljšati kakovost visokošolskih zavodov
7.1 Sedanje stanje
Tabela 7.1 prikazuje podatke o najbolj uveljavljenih univerzah v posameznih evropskih državah. Podatki v sedmem stolpcu o visokošolskih učiteljih so samo približni, ker nekatere univerze navajajo samo podatke o visokošolskih učiteljih, nekatere pa dodajajo še asistente in strokovne sodelavce. Univerza v Ljubljani ima v primerjavi z drugimi najboljšimi univerzami zelo veliko študentov in relativno malo visokošolskih učiteljev, torej slabo razmerje števila študentov na profesorja.
Tabela 7.1 Primerjava uveljavljenih univerz v posameznih evropskih državah z Univerzo v Ljubljani.

+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|Država| Štev. |   Štev.   |   Najbolj   |  Štev.  |    Štev.    |   Štev.  |
|      |univerz|univerz na |uveljavljena |študentov|visokošolskih| študentov|
|      |       |  milijon  |  univerza   | v 1000  |  učiteljev  |    na    |
|      |       |prebivalcev|  v državi   |         |             |profesorja|
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  UK  |  165  |    2,7    |Univerza v   |  16.5   |             |          |
|      |       |           |Cambridgeu   |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  CH  |  30   |    4,0    |ETH Zürich   |  12.5   |     358     |   34,9   |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  NL  |  25   |    1,5    |Univerza v   |  26.8   |    2.948    |    9,1   |
|      |       |           |Utrechtu     |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  SE  |  37   |    4,1    |Karolinska   |   5.9   |     671     |    8,8   |
|      |       |           |Inst.        |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  FR  |  250  |    4,1    |Univerza     |  30.0   |    4.000    |    7,5   |
|      |       |           |Pierre &     |         |             |          |
|      |       |           |Marie Curie, |         |             |          |
|      |       |           |Pariz        |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  DE  |  270  |    3,3    |Univerza     |  44.0   |    3.660    |   12,0   |
|      |       |           |Ludvika      |         |             |          |
|      |       |           |Maksimilijana|         |             |          |
|      |       |           |v Münchnu    |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  DK  |  26   |    4,8    |Univerza v   |  32.9   |    1.020    |   32,3   |
|      |       |           |Kopenhagnu   |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  RU  |  209  |    1,5    |Moskovska    |  47.0   |    4.000    |   11,7   |
|      |       |           |državna      |         |             |          |
|      |       |           |univerza     |         |             |          |
|      |       |           |Lomonosov    |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  NW  |  23   |    5,0    |Univerza v   |  30.0   |             |          |
|      |       |           |Oslu         |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  FI  |  24   |    4,6    |Univerza v   |  38.0   |    3.600    |   10, 6  |
|      |       |           |Helsinkih    |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  ISR |  17   |    2,7    |Hebrejska    |  24.0   |    1.200    |   20,0   |
|      |       |           |univerza v   |         |             |          |
|      |       |           |Jeruzalemu   |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  AT  |  40   |    6,5    |Univerza na  |  63.0   |    4.800    |   13,1   |
|      |       |           |Dunaju       |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  IT  |  82   |    1,4    |Univerza La  |  147.0  |             |          |
|      |       |           |Sapienza –   |         |             |          |
|      |       |           |Rim          |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  BE  |  36   |    3,5    |Univerza v   |  26.0   |    2.500    |   10,4   |
|      |       |           |Ghentu       |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  ES  |  76   |    1,9    |Avtonomna    |  33.1   |    2.262    |   14,6   |
|      |       |           |univerza v   |         |             |          |
|      |       |           |Madridu      |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  CZ  |  23   |    2,2    |Karlova      |  42.0   |             |          |
|      |       |           |univerza v   |         |             |          |
|      |       |           |Pragi        |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  IE  |  21   |    5,3    |Univerza v   |  15.3   |     828     |   18,5   |
|      |       |           |Dublinu –    |         |             |          |
|      |       |           |Trinity      |         |             |          |
|      |       |           |College      |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  EL  |  44   |    4,1    |Univerza v   |    –    |             |          |
|      |       |           |Atenah       |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  HU  |  33   |    3,3    |Univerza v   |   -–    |             |          |
|      |       |           |Szegedu      |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  PL  |  117  |    3,0    |Jagelonska   |  41.1   |    4.351    |    9,5   |
|      |       |           |univerza v   |         |             |          |
|      |       |           |Krakovu      |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  TR  |  75   |    1,1    |Univerza     |    –    |             |          |
|      |       |           |Hacettepe v  |         |             |          |
|      |       |           |Ankari       |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  PT  |  61   |    5,8    |Univerza v   |  20.0   |    1.750    |   11,4   |
|      |       |           |Lizboni      |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|Skupaj| 1684  |    2,5    |             |  695.5  |   37.948    |   18,3   |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+
|  SI  |   4   |     2     |Univerza v   |  57.4   |    2.590    |   22,20  |
|      |       |           |Ljubljani    |         |             |          |
+------+-------+-----------+-------------+---------+-------------+----------+

Vira: Raziskava Academic Ranking of World Universities 2005, Institute of Higher Education, Shanghai Jiao Tong University ter letna poročila univerz.
Na vseh univerzah v Sloveniji je treba močno pospešiti prizadevanja za čim višjo kakovost novih oziroma prenovljenih bolonjskih programov, in to predvsem v neposredni primerjavi z vedno močnejšo mednarodno konkurenco. Cilj je, da do leta 2010 vsaj ena pride v skupino najbolj uveljavljenih univerz v Evropi v smislu priznanih mednarodnih ocenjevanj. Hkrati bi bilo zaželeno, da še dve univerzi dosežeta regionalno pomembnost.
Predlagamo, da si za samoevalvacijo vsak visokošolski zavod izbere skupino dveh do treh univerz ali drugih visokošolskih zavodov med univerzami vodilnih držav v Evropski uniji, s katerimi naj potem primerja svoje programe in raziskovalno kakovost svojih visokošolskih učiteljev. Z ustreznimi kazalniki in popravki bi se lahko ustrezno usmerjali za pridobitev podobnega ugleda in uveljavitev kakovostne ravni. Enostaven, kakovosten in selektiven način primerjave raziskovalnih uspešnosti posameznih programskih skupin, oddelkov ali celo fakultet je pred nedavnim vpeljani kazalnik t.i. h-indeks (http://www.physicsweb.org/articles/news/9/8/9/1).
Tako predlagane univerze (oziroma programi) bi bile sklicne točke pri določanju meril za akreditacijo programov, habilitacijskih meril in postopkov, za določanje raziskovalne uspešnosti (odmevnosti in visoko citiranih objav ali h-indeksa), pa tudi pri izmenjavi profesorjev, raziskovalcev in študentov. V izbrani skupini univerz oziroma ustanov ali programov bi se lahko dogovorili tudi za skupne programe.
Naslednja možnost je pospešen razvoj evropskih centrov odličnosti, ki bodo uveljavljali kakovost slovenske znanosti v evropskem in svetovnem merilu. Dosegljiv cilj do leta 2010 je ustanovitev najmanj enega centra odličnosti na tri ali štiri visokošolske enote (npr. fakultete). Del sredstev iz povečanega sistemskega financiranja in večino evropskih strukturnih skladov, ki so namenjeni raziskavam, razvoju in infrastrukturi visokega šolstva, je treba nameniti raziskovalnim skupinam, ki so blizu evropskim merilom za center odličnosti, tako da bi lahko v najkrajšem mogočem času izpolnile te pogoje.
Povečana sredstva financiranja bodo prednostno usmerjena v doseganje navedenih referenčnih meril in napredka kakovosti in razvrstitve univerze ali visokošolskega zavoda.
7.2 Sistemizacija in zaposlovanje visokošolskih učiteljev
Sistemizacijo delovnih mest visokošolskih učiteljev na javnih zavodih je treba urediti prožneje in ob tem poskrbeti za povečanje dotoka univerzitetnih učiteljev iz drugih okolij. Posebej je treba poudariti nujnost povečanja obsega zaposlitev za določen čas za večino akademskega osebja in ohraniti zaposlitve za nedoločen čas oziroma stalne zaposlitve samo za osebje z najvišjimi visokošolskimi in raziskovalnimi nazivi. Uvedba bi morala biti postopna ob doslednem ločevanju izvolitev v pedagoški oziroma raziskovalni naziv od zasedbe delovnega mesta. V ta namen bo treba spremeniti delovnopravne, davčne, finančne in podobne predpise. Posledica takega načina zaposlovanja je vključitev zaposlenih za nedoločen čas v integralno financiranje univerz. Skupno število novih zaposlitev za določen čas naj ne bi preseglo 30% do 40% sedanjega števila vseh zaposlenih.
Zaposlitev za nedoločen čas naj poteka po dobro določenem postopku. Vsebuje naj javni poziv (ne razpis) za ponujeno delovno mesto z objavo v najmanj dveh tujih znanstvenih in strokovnih revijah, ki mora biti odprt najmanj pol leta. V komisiji, ki vodi poziv in predlaga kandidata, morajo biti strokovnjaki iz najmanj treh različnih visokošolskih organizacij (po možnosti iz ene tuje) in morajo imeti le najvišje pedagoške ali raziskovalne nazive. Nobena institucija v komisiji ne sme imeti večine.
Slabost sedanjega sistema napredovanj v visokošolske in raziskovalne nazive (docent, izredni profesor, profesor, raziskovalec, višji raziskovalec, svetnik) v Sloveniji je v tem, da pomeni istočasno tudi napredovanje na delovnem mestu, kar je zvezano s povečanjem plače. Zato je pritisk na napredovanja zelo velik. Napredovanja se pri kandidatih in vodstvih obravnavajo kot obveznost, pravica in nujnost. To povzroča približno enakomerno porazdelitev števila zaposlenih v vseh skupinah, rednih profesorjev pa je celo precej več kot izrednih (tabela 7.2).
Tabela 7.2: Število zaposlenih na visokošolskih zavodih v RS (2004)

Naslednja slabost zaposlovanja na visokošolskih zavodih je neustrezna zastopanost žensk v primerjavi z moškimi, posebej pri najvišjih nazivih. Še med docenti je ena tretjina žensk (tolikšen delež kot med zaposlenimi), delež pri izrednih in rednih profesorjih pa se zmanjšuje najprej na 25, nato pa na 13%. Tudi podatek, da je med predavatelji (lektor, predavatelj, višji predavatelj) več kot polovica žensk, kaže na to, da so napredovanja žensk na slovenskih visokošolskih zavodih do redne profesorice preskromna. Zagotoviti bo treba razmere, ki bodo ženskam omogočale in ne oteževale izpolnjevanja pogojev za najvišje nazive. Cilj nacionalnega programa visokega šolstva je, da se v obdobju do leta 2010 odstotek žensk med izrednimi profesorji poveča s 25 na 33%, pri rednih profesorjih pa s 13 na 20%.
7.3 Akreditacija in evalvacija visokošolskih programov
Akreditacije visokošolskih programov izvaja Svet RS za visoko šolstvo ob upoštevanju meril ENQA in EUA. Zagotoviti je treba neodvisno evalvacijo zavodov in programov in pri tem uporabljati merila, ki jih določijo glavni partnerji v visokem šolstvu. Predvidevamo, da bo treba glede na dosedanje izkušnje merila za akreditacijo novih bolonjskih programov dopolnjevati in opredeljevati bolj natančno z več navodili za sestavljavce novih programov. Nekaj smernic lahko navedemo:
– ne več kot 60% KT obveznih predmetov (jedra), ki določajo profil poklica in naslov, ki ga študent dobi po končanju študija;
– vsaj 5% KT in ne več kot 20% KT obveznih izbirnih predmetov s širšega področja stroke;
– vsaj 20% KT povsem prosto izbirnih predmetov;
– izbirnost v programih naj omogoča in spodbuja pridobivanje podjetniškega znanja in znanja tujih jezikov;
– vsaj 40% KT primerljivih predmetov iz programov drugih univerz ali fakultet, s katerimi se program primerja;
– program je lahko akreditiran kot samostojen program, če se po vsebini od drugih programov, ki jih izvaja isti visokošolski zavod, razlikuje za najmanj 40% KT v nasprotnem primeru se oblikuje program s smermi ali moduli;
– pri prijavi programa za akreditacijo je treba navesti vsaj nosilce obveznih predmetov, ostali izvajalci se lahko določijo najkasneje pred razpisom za vpis;
– v programe naj bo vključeno več praktičnega znanja, laboratorijskih vaj in delavnic, zlasti na prvi stopnji; vpeljujejo naj se sodobne metode poučevanja, poskrbljeno mora biti za kakovostno učno gradivo; zaželeni so visokošolski učitelji z raziskovalnih organizacij in gospodarstva;
– učni dosežki in kompetence oziroma pogoji, ki jih mora študent opraviti ali znati, da lahko uspešno sledi predavanjem, naj bodo navedeni za vsak predmet programa;
– učni dosežki in kompetence, ki jih študent pridobi, ko opravi vse študijske obveznosti, morajo biti čim bolj natančno opredeljene;
– znanje, spretnosti in kompetence diplomantov je treba opredeliti tudi z vidika zaposlitvene možnosti diplomantov;
– primerjava z dvema univerzama, ki sta v mednarodnih priznanih ocenjevanjih uvrščeni med najbolj uveljavljene (vsaj ena mora biti evropska);
– primerjava vsebin predmetov med prijavljenim programom in programi tujih univerz, s katerimi se prijavljeni program primerja, je zaželena;
– primerjava raziskovalnih in strokovnih kakovosti predavateljev nosilcev predmeta, zaželena je primerjava s predavatelji v tujih primerljivih programih;
– za delovna mesta visokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev z najvišjimi nazivi naj se postopoma uveljavijo mednarodni razpisi.
Seznam univerz, s katerimi se morajo primerjati predlagani programi, potrjuje Svet RS za visoko šolstvo.
Postopek, merila in posledice evalvacije bo opredelil Svet RS za visoko šolstvo, saj po noveli Zakona o visokem šolstvu prevzema tudi skrb za evalvacijo visokošolskih zavodov in programov. Opravljena evalvacija je podlaga za pozitivno akreditacijo visokošolskega zavoda. Načeloma mora biti vsak visokošolski program ocenjen (evalviran) vsaj enkrat vsakih sedem let. V Sloveniji je 685 programov (od teh je okoli 90 programov za izpopolnjevanje učiteljev, ki jih financira Ministrstvo za šolstvo in šport), kar pomeni, da bi bilo treba vsako leto oceniti približno 60 programov. Najprej je treba izpopolniti samoevalvacijske in zunanje evalvacijske postopke, nato pa jih usmerjati v izboljšave bolonjskih programov ter pedagoške in raziskovalne kakovosti visokošolskih učiteljev in raziskovalcev. Med sestavine samoevalvacijskih postopkov visokošolskih zavodov naj sodi tudi spremljanje diplomantov in njihovih poklicnih poti. To bi pripomoglo k presoji, ali ponudba študijskih programov ustreza potrebam trga dela.
Svet RS za visoko šolstvo bo kot evalvacijski organ skrbel tudi za zagotavljanje kakovosti višjih strokovnih šol v RS (51 višjih strokovnih šol v študijskem letu 2006/07), kar je pomembno z vidika zagotavljanja primerljive kakovosti v celotnem terciarnem sektorju.
7.4 Tuji študenti in skupni programi
Mobilnost slovenskih študentov na območju, ki vključuje EU 25, države kandidatke in EEA je na ravni povprečja držav EU, vendar nižja kot v nekaterih drugih majhnih državah. Mobilnost študentov, učiteljev in raziskovalnega osebja znotraj Evrope je eden od dejavnikov, ki spodbujajo razvoj evropskega trga dela(6). V Sloveniji je delež študentov, ki študirajo v drugi državi EU 25, EEA ali državi kandidatki, leta 2004 dosegel 2,1% (leta 2003: 2,4%), kar je enako povprečju EU 25 (leta 2003: 2,1%), vendar manj kot v nekaterih drugih državah z majhnim številom prebivalstva (Ciper, Malta, Irska, Slovaška). Slednje sodijo med članice z najvišjimi deleži študentov, ki študirajo v tujini. V majhnih državah je visok delež študentov v tujini lahko povezan tudi z omejeno ponudbo študijskih programov v domači državi. V Sloveniji je nizek tudi delež študentov iz drugih držav EU 25, EEA ali držav kandidatk. Leta 2004 je namreč dosegel 0,7% (leta 2003: 0,6%) vseh študentov.
Večina tujih študentov prihaja iz držav republik bivše Jugoslavije. V Sloveniji je bilo leta 2004 1.108 tujih študentov, od tega jih je bilo 83,5% iz območja bivše Jugoslavije (iz Hrvaške 45,6%, Bosne in Hercegovine 19,5%, Srbije in Črne gore 12,1% in Makedonije 6,3%), s katerim nas povezujejo zgodovinske vezi, sorodnost jezika in geografska bližina. Delež se je v obdobju 2000–2004 še nekoliko povečal, in sicer za 3,4%. Študentov iz drugih držav EU 25 je bilo v letu 2004 9,7%, 6,8% študentov pa je bilo iz preostalih držav sveta.
Velika večina slovenskih študentov, ki so v tujini, študira v drugi državi EU 25. Število slovenskih študentov v tujini je približno dvakrat večje od števila tujih študentov pri nas in je leta 2004 doseglo 2.527 študentov (leta 2000: 2.095). V drugi državi EU 25 je v letu 2004 študiralo 83,3% slovenskih študentov na študiju v tujini, večinoma v starih članicah EU 15, največ v Nemčiji (24,9%), Avstriji (24,5%), Italiji (12,9%) in Združenem kraljestvu (10,5%). V ZDA je študiralo 8,3% študentov.
Tabela 7.4: Mednarodna mobilnost študentov

V letu 2004 je na vseh slovenskih visokošolskih zavodih magistriralo 940 in doktoriralo 365 študentov. Med njimi je bilo samo 16 magistrov in 9 doktorjev tujcev (večina iz Bosne in Hercegovine); od tega je na tehniških vedah magistriralo 5 oseb, doktorirala pa sta le dva. Eden glavnih vzrokov za to so jezikovne ovire, pa tudi kakovost slovenskih visokošolskih zavodov v očeh potencialnih tujih študentov. V tej zvezi si moramo postaviti dva cilja. Prvič, vsi visokošolski zavodi morajo do leta 2010 zagotoviti vsaj 5% tujih visokošolskih učiteljev in pripraviti take programe, da bodo privlačni tudi za tuje študente, in drugič, povečati morajo število podiplomskih študentov iz tujine, kar pomeni predvsem močno povečanje svoje predstavitvene dejavnosti v Evropski uniji oziroma v drugih delih sveta ter v sosednjih državah. Cilj je 6% doktorjev iz tujine. To bo mogoče doseči, če bodo visokošolski zavodi odbrane najboljše programe sočasno ponudili tudi v angleškem jeziku. Za uresničitev obeh ciljev je bistvenega pomena vključevanje naših visokošolskih zavodov v t.i. skupne programe. Sodelovanje v skupnih programih evropskih univerz mora postati eno ključnih meril za evalvacijo visokošolskih zavodov.
Programi prve stopnje naj bi bili praviloma v slovenščini, treba pa bi bilo razmisliti o možnosti vpeljave posameznih programov v enem od svetovnih jezikov na drugi stopnji in uvajati pouk na tretji stopnji praviloma tudi v enem od svetovnih jezikov.
8. Uvesti različna merila za raziskovalne dosežke na različnih področjih, po posameznih strokah ločeno, vendar v vsaki stroki mednarodno primerljivo
Ena od slabosti pri ocenjevanjih raziskovalnega dela kot tudi pri habilitacijah je enačenje meril oziroma uporaba ene same vrste meril (tj. meril znanstvene odličnosti: števila publikacij, odmevnosti revij in odmevnosti publikacij) za vse vede in področja ter za vse vrste razpisov. To so merila, ki so sicer dobro uporabna pri vseh vedah, vendar je treba upoštevati, da imajo pri različnih vedah različno težo. Hkrati pa je treba upoštevati in podrobneje izdelati vsaj še dve vrsti meril in razmerja med posameznimi kazalniki: merila strokovnosti in inovativnosti (upoštevati tudi drugje v besedilu, kjer je to potrebno) (patenti, novi proizvodi, prenosi v prakso, strokovne publikacije in strokovna dela, ekspertize) in merila nacionalne pomembnosti (dosežki v umetniškem ustvarjanju in poustvarjanju, jezikoslovni, zgodovinski in politični pomen, kulturna in nacionalna dediščina itd.). Pri habilitacijah in zlasti pri napredovanjih v pedagoških nazivih je treba nujno bistveno bolj poudariti pedagoške sposobnosti in dobre lastnosti kandidata.
Bolje izdelana merila odličnosti za vse vede, ki jih razvijajo in poučujejo slovenski visokošolski zavodi, so pomembna tudi zato, ker želimo, da izboljšajo in popestrijo raziskovalno ponudbo:
– v novih bolonjskih programih,
– v raziskovalnem delu visokošolskih učiteljev in s tem pri razvijanju in utrjevanju kakovostnih raziskovalnih univerz in drugih visokošolskih zavodov,
– v odnosu do delodajalcev pri raziskovanjih za reševanje njihovih problemov v diplomskih, magistrskih in doktorskih delih kakor tudi pri neposredni ponudbi za raziskave na trgu.
Pri celostnem ocenjevanju pri vseh vedah je treba upoštevati vsa merila (znanstveno in strokovno odličnost ter nacionalno pomembnost), vendar z različnimi utežmi.
Razmerje uteži med posameznimi merili je najbolj odvisno od namena ocenjevanja.
– Če gre za osnovne raziskave, morajo prevladovati znanstvena merila, pri aplikativnih in tehnoloških raziskavah pa dobivajo strokovna in inovacijska merila čedalje večjo težo.
– Prav tako je izjemno pomembno pretehtati vplive posameznih meril, ko gre za habilitacije na posameznih področjih.
Težave našega dosedanjega ocenjevalnega sistema so predvsem v tem, da poleg znanstvenih meril nismo razvili in uporabljali tudi drugih ustreznih strokovnih in nacionalnih, zlasti v tehniki, družboslovju in humanistiki.
Vsaka stroka naj avtonomno pomaga pri pripravi svojih meril, vendar morajo biti mednarodno primerljiva. Kakovost posameznikov in zavodov naj se meri po presoji stroke, vendar vedno v primerjavi s sorodnimi posamezniki in institucijami v Evropski uniji in razvitem svetu.
9. Odpreti habilitacijski prostor
Med oblikovanjem enotnega visokošolskega in raziskovalnega prostora je potrebno posebno pozornost nameniti tudi habilitacijam, predvsem z naslednjih vidikov:
– povečati odprtost univerz do raziskovalcev iz raziskovalnih zavodov in gospodarstva pri njihovem vključevanju v pedagoški proces;
– prizadevati si za pridobivanje akademskega osebja izmed diplomantov različnih domačih in tujih visokošolskih zavodov;
– olajšati vstop v visokošolski sistem (prva habilitacija);
– izboljšati razmerje med številom posameznih stopenj pedagoških nazivov;
– široko opredeliti habilitacijska področja.
Za izboljšanje kakovosti, ugleda in bolj uspešno delovanje visokošolskih zavodov v okviru nacionalnega in evropskega visokošolskega sistema so potrebna habilitacijska merila in postopki, ki spodbujajo habilitiranje novih strokovnjakov z ustreznimi sposobnostmi poučevanja in učenja. Pri habilitacijah in napredovanjih se naj torej v večji meri kot dosedaj upoštevajo tako pedagoške sposobnosti kot tudi prispevek k potrebam gospodarstva in/ali širše družbe. Glede na zahtevnost in vsebine so mednarodno primerljivi kriteriji odličnosti pedagoškega in znanstvenega dela glavni pogoj za mednarodno konkurenčnost univerz in so tako najboljši porok za prodorno in kakovostnejše delovanje.
10. Uskladiti plače v visokem šolstvu s plačami v evropskem visokošolskem in raziskovalnem prostoru
Povečanju motiviranosti in ustvarjalnosti v pedagoškem in raziskovalnem delu v visokem šolstvu je potrebno posvetiti posebno pozornost. Razmerje povprečne plače v visokem šolstvu v odnosu do povprečne plače v Sloveniji mora zagotoviti ustrezno vrednotenje dela visokošolskih učiteljev, sodelavcev in raziskovalcev. Zagotavljati je potrebno primerljivo kakovost, ter obseg njihovega dela z evropskim primerljivim okoljem in gospodarstvom.

Standard kot predpisana in priporočena norma za visokošolsko dejavnost vsebuje zlasti:
– integralno povezano pedagoško ter znanstvenoraziskovalno, umetniško in strokovno delo visokošolskih učiteljev in sodelavcev ter znanstvenih delavcev;
– knjižničarsko, informacijsko in drugo strokovno dejavnost;
– organizacijske, upravne in druge infrastrukturne naloge univerz oziroma visokošolskih zavodov;
– naložbe in vzdrževanje javnih visokošolskih zavodov in javnih študentskih domov;
– druge infrastrukturne dejavnosti, potrebne za razvoj in učinkovito delo v visokem šolstvu.

Standardi za izvajanje študijskih programov:
Visokošolski študij vsebuje organizirano študijsko delo po študijskih programih, to je predavanja, seminarje, vaje, praktično izobraževanje, pripravljanje na izpite in druge študijske obveznosti ob konzultacijah z visokošolskimi učitelji in sodelavci ter mentorji in tutorji, ter individualno študijsko delo.

Standard za razmerje med študenti in visokošolskimi učitelji in sodelavci:
Gledano v celoti, naj bo na visokošolskih zavodih največ 20 študentov na visokošolskega učitelja oziroma 25 študentov na visokošolskega sodelavca.
Razmerje med učitelji in sodelavci ter študenti bi moralo biti npr. 1 : 15 oziroma 20, posebej v programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe, tako da bi bilo mogoče postopoma uvajati aktivne študijske oblike in kakovostnejši študijski proces za realno skrajševanje študija in doseganje kakovosti na vseh ravneh študija.

Opredelitev osnovnih standardov za ravni izobraževanja oziroma stopenj:
Standardi za trajanje študija z vidika obsega in vrste študijskih programov, obremenitev študentov:
Prva stopnja traja tri do štiri leta; ovrednotena je s 180 do 240 kreditnimi točkami (tj. 60 KT/leto). Če se prva stopnja konča z diplomskim delom prve stopnje, mora biti predvidena in opravljena v zadnjem, tj. šestem ali osmem semestru. Absolventskega staža po prvi stopnji ni.
Druga stopnja traja eno do dve leti in obsega od 60 do 120 kreditnih točk. Če se druga stopnja konča z magistrskim delom, se mora začeti najpozneje v začetku zadnjega, tj. desetega semestra študija. Absolventski staž po končanem programu druge stopnje ni predviden.
Za študijske programe, ki izobražujejo za regulirane poklice, se lahko prilagodita organizacija in časovna razporeditev študijskih obveznosti.
Tretja stopnja traja praviloma tri leta in se konča z doktoratom znanosti.

Ena najpomembnejših nalog je poskrbeti za kakovostno visokošolsko izobraževanje, ki bo dosegljivo čim več mladim in odraslim, in vseživljenjsko visokošolsko izobraževanje. Ključnega pomena za razvoj visokega šolstva je zagotoviti zunanji nadzor zagotavljanja kakovosti. Hitro povečevanje števila študentov v zadnjih petnajstih letih ne sme poslabšati študijskih razmer (razmerja med visokošolskimi učitelji in študenti, prostorskih razmer, opreme ipd.). Povečevati bo treba število visokošolskih učiteljev in sodelavcev, ne le zaradi povečevanja števila študentov, temveč tudi zaradi nujnega spodbujanja drugih, doslej podcenjenih dejavnosti v visokem šolstvu (raziskovalno delo, študij na daljavo, študijski programi za izpopolnjevanje, vseživljenjsko visokošolsko izobraževanje). Vlaganja v opremo so nujna zaradi njene zastarelosti, novih metod dela in večjega števila študentov, saj sredstva, ki so se v zadnjih petih letih namenjala za opremo, niso sledila povečanim potrebam po opremi zaradi večjega vpisa študentov, informatizacije družbe, novih metod poučevanja ali zastarelosti. Prav tako bo treba povečati sredstva, ki se namenjajo za investicijsko vzdrževanje, in vzpostaviti dobro informacijsko podporo.
Slovenija je v letu 2003 po deležu javnih izdatkov za terciarno izobraževanje, ta je znašal 1,34% BDP, presegla povprečje vseh 25 držav Evropske unije (1,15). Razlog za tako visoko uvrstitev je sorazmerno velik delež javnih transferjev za gospodinjstva in druge zasebne pravne in fizične osebe v vseh javnih izdatkih za terciarno izobraževanje v Sloveniji. Javni izdatki za terciarno izobraževanje pa kljub povečanju niso dohajali hitrosti povečevanja števila študentov, kar je razvidno iz primerjave javnih izdatkov za terciarno izobraževanje(7) za študenta v primerjavi z BDP na prebivalca, ki se je v letu 2003 v primerjavi z 2002 zmanjšala za 3,5% (s 38,3% na 34,8%)(8).
Precej visoko se je v letu 2002 z 1,3% BDP (kar je enako kot npr. Irska, Španija in Nizozemska) Slovenija uvrščala po deležu celotnih(9) izdatkov za institucije terciarnega izobraževanja v BDP za terciarno izobraževanje. Delež je bil npr. višji od Madžarske in Grčije z 1,2% BDP, Avstrije, Francije, Nemčije, in Velike Britanije z 1,1% BDP, Portugalske z 1,0% BDP ter Italije in Češke z 0,9% BDP. Zaostajali pa smo npr. za Dansko z 1,9% BDP, Finsko in Švedsko z 1,8% BDP, Norveško in Poljsko z 1,5% BDP, Belgijo z 1,4% BDP, pa tudi za ZDA z 2,6% BDP. Od 1,3% BDP je 1% BDP javnih izdatkov in 0,3% BDP zasebnih izdatkov (EU-15: 1,2% BDP in 0,2% BDP). Po deležu izdatkov za izobraževalne institucije terciarnega izobraževanja za študenta v primerjavi z BDP na prebivalca je bila Slovenija v letu 2002 z 38,3% uvrščena nekoliko nad povprečje EU-25 (36,7%), toda bistveno slabše od večine bolj razvitih članic EU. V primerjavi z letom 2001 (48,4%) se je delež izrazito poslabšal.(10)
Slovenija je po višini izdatkov za študenta v terciarnem izobraževanju v letu 2001 s 7451 EUR SKM kljub sorazmerno visokim izdatkom za institucije terciarnega izobraževanja zaostajala za večino bolj razvitih držav EU in evropskim povprečjem, v letu 2003 pa se je ob slovenskih izdatkih 5743 EUR SKM ta razlika še močno povečala (EU-25 v 2001 7.702 EUR SKM, v 2003 pa 8060 EUR SKM; EU-15 v 2001 8.267 EUR SKM v 2003 pa 8868 EUR SKM).(11)
Primerjave podatkov o izdatkih za terciarno izobraževanje za leto 2002 oziroma 2001 na eni strani kažejo, da Slovenija s sredstvi, ki jih namenja za terciarno izobraževanje, dosega evropsko povprečje, na drugi strani pa, kadar se primerjajo izdatki na študenta, da namenja manj sredstev na študenta. Zato bo treba povečati sredstva, namenjena terciarnemu izobraževanju, hkrati pa zagotoviti učinkovitost porabe ter kakovost študija in raziskovalnega dela.
Sistem financiranja visokega šolstva se je v letu 2004 odmaknil od koncepta plačil po standardih in normativih, ker je bil za sodobno organizacijo in delovanje univerz in drugih visokošolskih zavodov preveč razdrobljen, neprilagodljiv in pretirano administrativen. Vpeljano je bilo integralno financiranje študijske dejavnosti ob upoštevanju študijskega področja (ISCED klasifikacija, UNESCO, november 1997), števila vpisanih študentov v študijskem letu in števila diplomantov v preteklem koledarskem letu. S tem je bila visokošolskim zavodom omogočena večja samostojnost pri določanju namena porabe sredstev ter dana možnost za učinkovito gospodarjenje s sredstvi in njihovo porabo. Uvedba takega sistema zahteva odgovornost univerz in drugih visokošolskih zavodov do javnosti in države, zato je treba v naslednjem obdobju zagotoviti učinkovit sistem nadzora poslovanja na ravni države in na ravni visokošolskih zavodov in dober sistem preverjanja in ocenjevanja kakovosti visokošolskih zavodov in študijskih programov. Sistem financiranja visokošolskih zavodov je treba izpopolniti tako, da bo bolj pripomogel k uresničevanju ciljev bolonjske deklaracije, spodbujal dokončanje študija v času uradnega trajanja študijskega programa. Prav tako je treba sproti spremljati sistem financiranja, ga analizirati in ocenjevati njegovo ustreznost ter ga izpopolnjevati v skladu s spremembami v visokem šolstvu, raziskovalni dejavnosti in družbi. Izdelati je treba analize različnih drugih možnosti in mehanizmov financiranja. Spremembe financiranja visokega šolstva je treba uvajati postopoma.
Za uresničitev cilja, da mora financiranje visokega šolstva v naslednjem srednjeročnem obdobju doseči 2% BDP (1,3% BDP iz proračunskih virov MVZT in MŠŠ in 0,7% BDP iz zasebnih virov), se morajo sredstva, namenjena visokemu šolstvu, povečevati.
Prednostne naloge države in visokošolskih zavodov morajo biti usmerjene predvsem v:
– zagotavljanje ustreznih prostorov,
– vlaganje v razvoj in posodabljanje opreme (laboratoriji, knjižnice, informatika) ter vzdrževanje prostorov,
– zagotavljanje ustrezne kadrovske strukture in razmerja med številom študentov in pedagoških delavcev, kar bo omogočalo kakovostno izvajanje novih študijskih programov, povečanje študijskih mest v korist rednega študija, ustanavljanje novih visokošolskih zavodov,
– povezovanje raziskovalne in visokošolske dejavnosti,
– subvencioniranje bivanja študentov in druge socialne transferje.

(1) Meek, V.L., (2000) Diversity and marketisation of higher education: incompatible concepts? Higher Education Policy, vol. 13, Elsevier Science, (str. 24)
(2) Marginson, S. (1993) Education and public policy in Australia. Melbourne: Cambridge Universitry Press, (str. 245) in Izhodišča ŠOS za debato o predlogu ekonomskih in socialnih reform, (marec 2006)
(3) To je pokazala raziskava IER (v sodelovanju s SURS) o longitudinalni analizi učinkovitosti študija v Sloveniji (Bevc, Smrekar, Ložar, Novak, Dolenc, Perič - Mulac: Ekonomska učinkovitost in pravičnost izobraževanja v Sloveniji in potrebne informacijske podlage za njuno kvantifikacijo, 2001).
(4) Bevc, Prevolnik - Rupel, Stanovnik, Pravičnost državnega financiranja izobraževanja v Sloveniji in možnosti za njeno povečanje, IER, 2001.
(5) To je pokazala navedena longitudinalna analiza IER učinkovitosti študija.
(6) Evropska komisija, Progress Towards the Lisbon Objectives in Education and Training, 2006
(7) ISCED 5-6, vključuje tudi izdatke za raziskave in razvoj v ustanovah terciarnega izobraževanja.
(8) Vir: Population and social condition – Eurostat Queen Tree, 2007; preračuni UMAR.
(9) Celotni izdatki za izobraževalne ustanove so po metodologiji UOE seštevek javnih, zasebnih in mednarodnih izdatkov, namenjenih neposredno za ustanove terciarnega izobraževanja, ne vključujejo pa izdatkov gospodinjstev za izobraževalne izdelke in storitve zunaj izobraževalnih ustanov. Ustanove terciarnega izobraževanja vključujejo poučevalne in nepoučevalne ustanove.
(10) Vir: UMAR: Poročilo o razvoju 2006.
(11) Vir: UMAR: Poročilo o razvoju 2006.