Številka: Up-2597/07-17

Datum: 4. 10. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Igorja Drakslerja iz Škofje Loke, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. n. o., Divača, na seji 4. oktobra 2007

Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 2936/2006 z dne 11. 7. 2007 se zavrne.

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi županskega kandidata Dušana Krajnika, odpravilo sklepe Občinske volilne komisije Občine Škofja Loka (v nadaljevanju OVK), razveljavilo glasovanje na lokalnih volitvah leta 2006 na treh voliščih v Občini Škofja Loka (voliščih št. 1, 7 in 17) ter naložilo OVK, naj razpiše ponovne volitve v obsegu, v katerem je glasovanje razveljavilo.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 43. in 44. člena, četrtega odstavka 153. člena in 155. člena Ustave. Meni, da izpodbijana odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse, ker naj bi sicer sodišče v takšnih primerih ugotavljalo, ali je zaradi sodelovanja ožjega sorodnika kandidata prišlo do konkretnih nepravilnosti pri delu volilnega odbora. Zaradi tega in zato, ker naj bi Upravno sodišče napačno razlagalo učinke t. i. ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-468/06 z dne 17. 5. 2007 (Uradni list RS, št. 46/07), naj bi bila odločitev tudi očitno napačna. S tem, da je Upravno sodišče samo zapolnilo ugotovljeno pravno praznino, naj bi pritožniku kršilo tudi pasivno volilno pravico in posledično poseglo v njegovo že pridobljeno pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Odstop od sodne prakse utemeljuje še z navedbo, da je sodišče v nasprotju s sodno prakso odločalo v sporu polne jurisdikcije, čeprav za takšno odločanje niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 304/2005 z dne 25. 8. 2005. Odločitev naj ne bi bila v skladu s sodno prakso tudi zato, ker sodišče ni odločilo v roku iz drugega odstavka 101. člena Zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. – v nadaljevanju ZLV). Zaradi prekoračitve roka naj bi bila odločitev tudi v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Zatrjuje, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva (iz sodbe naj ne bi bili razvidni razlogi, iz katerih je sodišče odpravilo sklepa OVK in Občinskega sveta Občine Škofja Loka (v nadaljevanju OS), da odločbe ni moč preizkusiti. Stališče Upravnega sodišča, po katerem že samo dejstvo, da je član volilnega odbora sin kandidata, ustvarja takšno stopnjo videza neobjektivnosti in pristranskosti, ki pomeni kršitev pasivne volilne pravice, zaradi česar je treba volitve razveljaviti, naj bi bilo tudi v neskladju z načelom pravne države, načelom zakonitosti, pravne varnosti oziroma zaupanja v pravo in prepovedi retroaktivne veljavnosti.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2597/07 z dne 6. 8. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal izvrševanje izpodbijane sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo strankama z nasprotnim interesom v upravnem sporu (Dušanu Krajniku in Branku Koscu). Dušan Krajnik v odgovoru navaja, da bi moralo Ustavno sodišče pritožnikovo ustavno pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Sicer pa meni, da je odločitev Upravnega sodišča pravilna in da z njo pritožniku ni bila kršena nobena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Meni, da je odločitev tudi v skladu z odločitvami Ustavnega sodišča, zlasti z odločitvijo v odločbi št. U-I-468/06. V potrditev ugotovitvi Upravnega sodišča, da je prišlo do kršitve njegove pasivne volilne pravice na abstraktnem nivoju, navaja domnevne kršitve v postopku volitev, ki naj bi jih ugotovil po pregledu volilne dokumentacije. Predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne.
4. Ustavno sodišče je odgovor Dušana Krajnika v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožniku. Ta se v odgovoru sklicuje na navedbe, ki jih je podal v ustavni pritožbi.

5. Glavni očitek pritožnika v obravnavani zadevi je, da je Upravno sodišče napačno razlagalo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-468/06. Zato naj bi bila izpodbijana sodba očitno napačna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, zaradi česar naj bi posledično kršila pritožnikovo pasivno volilno pravico. S tem pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in kršitev pasivne volilne pravice iz drugega odstavka 43. člena Ustave.
6. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-468/06 ugotovilo, da je ZLV v neskladju z Ustavo, ker ne določa, da člani volilnih odborov ne morejo biti osebe, ki so s kandidati v sorodstvenem ali v podobnem razmerju. Zakonodajalcu je določilo rok enega leta, v katerem mora odpraviti ugotovljeno neskladje. Načina izvršitve na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS ni določilo, pač pa je v obrazložitvi zapisalo, »da bo moralo sodišče v postopku, ki ga je sprožil pobudnik, oceniti, ali je v spornem primeru videz nepoštenosti volitev dejansko prerasel v kršitev pobudnikove pasivne volilne pravice« (18. točka obrazložitve). S tem je Ustavno sodišče v obrazložitvi določilo, kako je treba razlagati oziroma razumeti citirano odločbo Ustavnega sodišča. Zato je odločba začela takoj neposredno učinkovati in sodišča so jo morala upoštevati. V primeru ustavnosodne presoje predpisa namreč izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zaradi česar veže ne le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. To velja pri ugotovitvenih odločbah tudi v primeru, če se izrek odločbe izrecno ne sklicuje na razloge obrazložitve (primerjaj z odločbo št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002, Uradni list RS, št. 32/02 in Odl US XI, 45 ter s sklepom št. U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997, Odl US VI, 103).(1)
7. Upravno sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče iz citirane odločbe Ustavnega sodišča. V skladu s tem stališčem je presodilo, da je pri obeh volilnih odborih, kjer sta bila člana sorodnika županskega kandidata, že samo to dejstvo ustvarilo takšno stopnjo videza neobjektivnosti in nepristranskosti obeh volilnih odborov, da je bila kršena pasivna volilna pravica prvega tožnika, zaradi česar je bilo treba volitve na teh dveh voliščih razveljaviti. Glede na navedeno je pritožnikova navedba o očitni napačnosti izpodbijane sodbe Upravnega sodišča ter o odstopu od ustaljene in enotne sodne prakse neutemeljena (22. člen Ustave). Posledično je neutemeljen tudi pritožnikov očitek o kršitvi njegove pasivne volilne pravice (drugi odstavek 43. člena Ustave) in pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave). Zato z izpodbijano sodbo navedene človekove pravice niso bile kršene.
8. Pritožnik se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča št. I Up 304/2005 in zatrjuje, da je sodišče v nasprotju s sodno prakso odločilo v sporu polne jurisdikcije. Vendar pritožnik s sklicevanjem na navedeno odločitev zatrjevane kršitve ne more utemeljiti, saj ne gre za enak ali podoben primer. V navedeni zadevi namreč ni šlo za spor v zvezi z volitvami, v katerem sodišče na podlagi drugega odstavka 102. člena ZLV odloča le ob primerni uporabi določb Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1), temveč za spor v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za vpis v imenik odvetnikov. Očitek pritožnika o odstopu od sodne prakse, ki ga pritožnik uveljavlja v zvezi z rokom iz drugega odstavka 101. člena ZLV, pa je pavšalen. Pritožnik namreč ni navedel nobene odločitve Upravnega sodišča, v kateri bi to zavzelo stališče, da je treba v takšnih primerih odločiti v zakonsko določenem roku, čeprav je instrukcijski. Poleg tega je Upravno sodišče obrazložilo, zakaj je ta rok prekoračilo. Glede na navedeno je očitek pritožnika o odstopu od ustaljene in enotne sodne prakse, ki bi bil lahko ustavnopravno pomemben z vidika 22. člena Ustave, neutemeljen.
9. Tudi očitek, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva (iz sodbe naj ne bi bili razvidni razlogi, zaradi katerih je sodišče odpravilo sklepa OVK in OS), da odločbe ni moč preizkusiti, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče ugotoviti, da je sodišče obravnavalo le kršitve, ki jih je drugi kandidat uveljavljal že v ugovoru oziroma vsaj v pritožbi na OS in ki se nanašajo na glasovanje na voliščih št. 1, 7 in 17. Pojasnilo je tudi, da je glasovanje na voliščih št. 1 in 7 razveljavilo zato, ker sta bila v volilnih odborih sinova županskega kandidata. V zvezi z glasovanjem na volišču št. 17 pa je pojasnilo, da je OS pritožbo v tem delu zavrnil zato, ker je ugotovil, da nepravilnosti, ki so sicer bile storjene, niso vplivale na izid glasovanja. Upravno sodišče se je strinjalo z ugotovitvami OS glede nepravilnosti, vendar je zato, ker je razveljavilo glasovanja na drugih dveh voliščih, razveljavilo tudi glasovanje na tem volišču. Ugotovilo je namreč, da bi zakoniti izid glasovanja na volišču št. 17 skupaj s ponovnim glasovanjem na voliščih št. 1 in 7 lahko vplival na skupni izid volitev. Posledično je odpravilo tudi sklepe OVK in OS, ki so temeljili na drugačnih stališčih. Ker je Upravno sodišče volitve delno razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi poročilo OVK o izidu glasovanja. Glede na navedeno je očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave očitno neutemeljen.
10. Pritožnik se v postopku z ustavno pritožbo ne more sklicevati na kršitev 2. člena (načela pravne države), četrtega odstavka 153. člena (usklajenost pravnih aktov) in 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) Ustave, ker gre za ustavne določbe, ki neposredno ne urejajo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
11. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Modrijan in sodnik Grad.

(1) 1. V odločbi št. U-I- 92/96 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr. , 72/98, 6/99, 66/2000 in 111/01– ZKP) v neskladju z Ustavo, ker ni določal učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. Državnemu zboru je določilo uskladitveni rok enega leta. V obrazložitvi pa je zapisalo, »da glede na to, da je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo, bodo morala do odprave ugotovljene neustavnosti sodišča odločati in sojenje organizirati tako, da v posameznih primerih ne bo prihajalo do kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.«
2. V sklepu št. U-I-168/97 o zavrnitvi pobude je ugotovilo, da se razlog, zaradi katerega je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo, ni v ničemer spremenil. Hkrati je navedlo, da lahko sodišča v skladu z navedenim še naprej odrejajo pripor zaradi ponovitvene nevarnosti v skladu s stališči, ki so obrazloženi tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS 25/96), kakor tudi v številnih odločbah in sklepih Ustavnega sodišča, izdanih v ustavnih pritožbah glede pripora.
O neposrednih učinkih takšnih ugotovitvenih odločb (ko Ustavno sodišče v obrazložitvi navede, kako odločbo uporabljati) piše tudi S. Nerad, doktorsko delo Interpretativna odločba Ustavnega sodišča, Pravna fakulteta v Ljubljani, februar 2006, str. 293–297 in str. 303–304.