Številka: U-I-328/05-12

Datum: 18. 10. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Mirka Verovška, Medvode, ki ga zastopa Lucija Šikovec Ušaj, odvetnica v Ljubljani, na seji 18. oktobra 2007

1. V prvem odstavku 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 1/89, 14/89 – ur. p. b. ter Uradni list RS, št. 64/01, 16/04 in 69/04 – ur. p. b.) se razveljavi besedilo "vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten".
2. Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Pobudnik izpodbija 98. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Nasprotuje zakonski ureditvi, ki določa prekluziven rok za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva. Pobudnik najprej pojasnjuje okoliščine, v katerih je izvedel, kdo je njegov oče. Navaja, da je potem, ko je izvedel, da oseba, ki jo je imel vse svoje življenje za očeta, ni njegov biološki oče, vložil tožbo na ugotovitev očetovstva, ki jo je sodišče kot prepozno zavrglo. Pobudnik je prepričan, da je njegova pravica do ugotovitve, kdo je njegov oče, neodtujljiva pravica in da je pravica, da je seznanjen z morebitnimi dednimi boleznimi, ki jih lahko prenaša na potomce, močnejša od pravice biološkega očeta, da v določenem času izve, ali je oče otroka ali ne. Časovno omejevanje, kot ga predvideva izpodbijana zakonska ureditev, po mnenju pobudnika pomeni kršitev človekovih pravic, med katere spada tudi pravica vedeti, kdo so otrokovi biološki starši. Pobudnik zatrjuje neskladje izpodbijane zakonske ureditve s 15., 23., 35., 53. in 54. členom Ustave.
2. Državni zbor v odgovoru na pobudo najprej opozarja na to, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje 98. člena ZZZDR. Za primer, če bi Ustavno sodišče navedbe v pobudi obravnavalo kot pobudo za oceno ustavnosti 92. člena ZZZDR, pa Državni zbor navaja tudi vsebinske argumente, s katerimi zavrača očitke pobudnika. Pojasnjuje, da je vsebinski razlog za določitev časovnih omejitev glede vložitve tožbe na ugotovitev oziroma izpodbijanje očetovstva v zagotovitvi nespremenljivosti starševskih razmerij po določenem času. Po stališču Državnega zbora te omejitve pomenijo uresničevanje in utrjevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave, saj pravic in dolžnosti staršev po določenem času ni več mogoče ukinjati ali vzpostavljati s spreminjanjem starševskih razmerij, trajnost teh razmerij pa je zlasti tudi v interesu otroka. Zato časovne omejitve po stališču Državnega zbora niso v neskladju s 53. in 54. členom Ustave, temveč pomenijo njuno realizacijo. Državni zbor zavrača tudi očitke o neskladju 92. člena ZZZDR s 35. členom Ustave. Strinja se sicer s tem, da ima posameznik v okviru varstva osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave pravico do seznanitve s svojimi dednimi boleznimi oziroma s tveganjem za njihov nastanek. Vendar ta pravica po stališču Državnega zbora ni neomejena, temveč trči ob pravico do zasebnosti biološkega očeta, ki izvira iz iste ustavne določbe in ki je glede na to, da zdravstveni podatki sodijo med občutljive osebne podatke, še posebej utemeljena. Poleg tega Državni zbor opozarja na nejasnost pobudnikovih navedb, saj tudi v primeru, da bi pobudnik uspel s tožbo na ugotovitev očetovstva, to še ne pomeni, da bi se lahko seznanil z njegovimi zdravstvenimi podatki brez njegovega izrecnega pisnega soglasja. Kar zadeva zatrjevano neskladje s 23. členom Ustave, Državni zbor pojasnjuje, da časovna omejitev pravice do sodnega varstva sicer pomeni poseg v pravico iz 23. člena Ustave, vendar je ta poseg nujno potreben zaradi varstva pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Poseg je po stališču Državnega zbora tudi sorazmeren, saj so roki določeni razumno in tako, da je doseženo sorazmerje med navedenimi ustavnimi pravicami. Državni zbor zavrača tudi očitek o neskladju izpodbijane ureditve s 15. členom Ustave.
3. Vlada in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo) v zvezi s pobudo pojasnjujeta, da ZZZDR v vseh primerih ugotavljanja oziroma izpodbijanja očetovstva določa rok za vložitev tožbe, razlog za takšno ureditev pa je v zavarovanju trajnosti razmerij, četudi na račun resnice. Takšna ureditev omogoča, da ima otrok urejeno očetovstvo in s tem povezana pravna razmerja ter pravice in obveznosti, četudi določena oseba ni biološki oče. Stabilnost razmerja torej utemeljuje časovno omejitev za vložitev tožbe, zato po stališču Vlade in Ministrstva s takšno ureditvijo ni kršena pravica do sodnega varstva. V zvezi s zatrjevanjem pobudnika, da ima otrok pravico vedeti, kdo so njegovi biološki starši, predvsem zaradi ugotavljanja morebitnih dednih obolenj, Vlada in Ministrstvo pojasnjujeta, da pravica do seznanitve z različnimi dednimi obolenji ni v neposredni povezavi z ugotovitvijo biološkega očetovstva, prav tako pa ni absolutna, saj je treba upoštevati tudi pravico do zasebnosti prednika, na katerega naj bi se dedne bolezni nanašale. Namen pravne ureditve na področju ugotavljanja in izpodbijanja očetovstva je zagotoviti pravno urejeno starševstvo in s tem pravno priznano razmerje ter na drugi strani možnost ureditve tega razmerja glede na dejanske okoliščine (s tožbo na ugotovitev oziroma izpodbijanje očetovstva ali materinstva). Zaradi zagotavljanja trdnosti in trajnosti razmerja pa je ta možnost omejena zgolj na določen rok. Glede na to so po mnenju Vlade in Ministrstva neutemeljeni očitki o kršitvi 35. in 53. člena Ustave. Pobudnik se po mnenju Vlade in Ministrstva tudi ne more sklicevati na kršitev 54. člena Ustave, ki se nanaša na pravice in dolžnosti otrok do staršev, saj polnoletna oseba iz tega naslova ne more uveljavljati pravic. Glede na navedeno Vlada in Ministrstvo menita, da pobuda ni utemeljena.

4. Pobudnik v svoji vlogi kot izpodbijani člen navaja 98. člen ZZZDR. Vendar iz vsebine navedb v pobudi jasno izhaja, da izpodbija prvi odstavek 92. člena ZZZDR v delu, v katerem ta določa, da lahko otrok vloži tožbo na ugotovitev očetovstva najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. Zato je Ustavno sodišče svojo presojo omejilo na to zakonsko določbo.
5. Po prvem odstavku 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa, izkazati svoj pravni interes. Po drugem odstavku istega člena je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudnik svoj pravni interes utemeljuje z navedbo, da je potem, ko je izvedel, da oseba, ki jo je imel vse svoje življenje za očeta, dejansko ni njegov biološki oče, vložil tožbo na ugotovitev očetovstva, ki pa jo je sodišče zavrglo, saj je bila vložena po preteku roka iz prvega odstavka 92. člena ZZZDR. Pobudnik prilaga sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2159/2005 – IV z dne 16. 9. 2005, s katerim je sodišče njegovo tožbo zavrglo. Glede na to, da izpodbijana zakonska določba pobudniku preprečuje, da bi dosegel vsebinsko obravnavo tožbe na ugotovitev očetovstva, Ustavno sodišče ocenjuje, da pobudnik izkazuje pravni interes za izpodbijanje navedene zakonske določbe.
6. Pobudo za presojo prvega odstavka 92. člena ZZZDR v izpodbijanem delu je Ustavno sodišče sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o zadevi.

7. Po prvem odstavku 92. člena ZZZDR lahko otrok vloži tožbo na ugotovitev očetovstva, ko postane polnoleten, vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. Pobudnik nasprotuje temu, da je za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva predpisan prekluziven rok.
8. Pravica posameznika do poznavanja svojega izvora spada v sklop osebnostnih pravic. Temelj in mejo ustavnega varstva osebnostnih pravic določata 34. in 35. člen Ustave. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da imajo določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (34. do 38. člen Ustave), posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. (1) V zvezi s pravico otroka do poznavanja svojega izvora je pomemben tudi prvi odstavek 7. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – KOP), po katerem mora biti otrok takoj po rojstvu vpisan v rojstno matično knjigo in ima od rojstva pravico do imena, pravico pridobiti državljanstvo in po možnosti pravico, da pozna svoje starše in da ti skrbijo zanj. Po drugem odstavku istega člena države pogodbenice uresničevanje teh pravic zagotavljajo v skladu s svojo notranjo zakonodajo in obveznostmi, ki jim jih nalagajo ustrezni mednarodni akti s tega področja, še posebej tam, kjer bi bil otrok sicer brez državljanstva.
9. Človekova osebnost je splet več osebnih dobrin, ki so varovane s posameznimi osebnostnimi pravicami. (2) Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itd.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami. (3) Med elemente, ki so odločilnega pomena za razvoj posameznikove osebnosti, šteje tudi poznavanje svojega lastnega izvora. Gre namreč za enega od elementov, ki je ključen za predstavo posameznika o samem sebi, pa tudi o njegovem mestu v družbi. Poznavanje lastnega izvora pomembno vpliva tudi na družinske in sorodstvene vezi. Nemožnost ugotovitve lastnega izvora pa lahko za posameznika pomeni hudo breme in negotovost. (4) Zato v sklop osebnostnih pravic sodi tudi pravica do poznavanja svojega lastnega izvora. V širšem smislu gre za pravico do osebne identitete, (5) katere sestavni del so tako pravica do osebnega imena in pravica do državljanstva kot tudi pravica posameznika, da pozna identiteto svojih staršev.
10. Med razlogi, zaradi katerih ima vsakdo interes izvedeti, kdo so njegovi naravni starši, je prvi in najpomembnejši razlog psihološka potreba posameznika po identiteti. Drugi razlog je v medicinski zgodovini. Pri tem gre predvsem za podatke o dednih boleznih, kot so hemofilija, sladkorna bolezen ipd. Tretji razlog so materialni interesi posameznika, npr. interes dedovati po naravnih starših. (6) Starševsko razmerje vzpostavlja vzajemne pravice in obveznosti med starši in otrokom. Pravno razmerje med materjo in otrokom se vzpostavi z rojstvom, medtem ko pravna vez med očetom in otrokom s trenutkom rojstva nastane le, če velja domneva očetovstva. (7)
11. Tako kot za vse človekove pravice in temeljne svoboščine tudi za osebnostne pravice, ki so varovane v 35. členu Ustave, velja, da niso absolutne in neomejene. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta Ustava. Izpodbijana zakonska ureditev, ki otroku omogoča vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva najkasneje pet let po dopolnitvi polnoletnosti, po oceni Ustavnega sodišča pomeni poseg v njegovo osebnostno pravico do poznavanja svojega izvora (35. člen Ustave). Posegi v človekove pravice ali temeljne svoboščine so po ustaljeni ustavnosodni presoji dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti. Presojo, ali je poseg v človekovo pravico dopusten, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti (glej odločbo št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86). Ustavno sodišče mora najprej ugotoviti (presoditi), ali je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj.
12. Kot izhaja iz odgovora Državnega zbora ter mnenja Vlade in Ministrstva, je legitimen namen oziroma cilj izpodbijane zakonske ureditve v zagotovitvi jasnosti in gotovosti ter trajnosti družinskopravnih razmerjih. (8) Navedeno po oceni Ustavnega sodišča zadošča za sklep, da je imel zakonodajalec ustavno dopusten cilj, zaradi katerega je omejil osebnostno pravico otroka, ki je varovana v okviru 35. člena Ustave.
13. Ob ugotovitvi, da poseg zasleduje ustavno dopusten cilj in da s tega vidika torej ni nedopusten, je treba vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Le če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (glej odločbo št. U-I-18/02).
14. Ne da bi se spuščalo v presojo, ali je obravnavani poseg zakonodajalca nujen in primeren (ukrep) za zagotovitev zasledovanega cilja, Ustavno sodišče ocenjuje, da ta poseg ne prestane preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Zakonodajalec je nesorazmerno omejil pravico otroka, da izve za svoj izvor, s tem ko je možnost sodnega uveljavljanja te pravice omejil na objektivni petletni rok po dopolnitvi polnoletnosti. Po preteku navedenega roka otrok dejansko nima več možnosti sodno uveljavljati svoje pravice do poznavanja lastnega izvora, kar potrjuje tudi pobudnikov primer. Kot je bilo že navedeno, izpodbijana zakonska ureditev varuje trajnost obstoječih družinskopravnih razmerij. Dejstvo je, da lahko ugotavljanje izvora otroka v kasnejši (odrasli) dobi povzroči neprijetne posledice v osebnem in družinskem življenju vseh tistih, ki so posredno ali neposredno vpleteni v postopek ugotavljanja otrokovega izvora. Vendar po presoji Ustavnega sodišča interes otroka, ki je po preteku petletnega roka po dopolnitvi polnoletnosti izvedel za svoj izvor, pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskopravnih razmerij. Otroku je namreč po preteku prekluzivnega roka odvzeta vsakršna možnost, da bi kadarkoli kasneje uveljavljal svojo pravico, da izve za svojega genetičnega očeta. Po oceni Ustavnega sodišča je pri presoji treba upoštevati specifičen položaj otroka kot upravičenca za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva. Otrok je namreč povsem odvisen od informacij, ki mu jih posredujejo drugi (predvsem njegovi starši). Tudi na to, kdaj mu bodo starši razkrili podatke, ki so relevantni za vložitev tožbe, otrok nima vpliva.(9) Pri tem Ustavno sodišče poudarja, da določitev roka za vložitev tožbe sama po sebi ni ustavno sporna. Ključno pa je, na kakšen način je rok določen. Ustavno sodišče ocenjuje, da pravna varnost in trajnost družinskopravnih razmerij ne bi bila bistveno prizadeta, če bi zakonodajalec rok določil tako, da bi tekel od trenutka dalje, ko otrok izve za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Poleg tega lahko zakonodajalec tudi na druge načine omeji učinke ugotovitve otrokovega izvora na pravno varnost in obstoječa družinskopravna razmerja (npr. s krajšim subjektivnim rokom ali z omejenim učinkovanjem ugotovitve otrokovega izvora na obstoječa družinskopravna razmerja).
15. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana zakonska ureditev, po kateri lahko otrok vloži tožbo na ugotovitev očetovstva najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten, v neskladju s 35. členom Ustave. Zato je Ustavno sodišče v prvem odstavku 92. člena ZZZDR razveljavilo besedilo "vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten" (1. točka izreka). Glede na to, da je Ustavno sodišče pritrdilo zakonodajalcu, da za omejitev obstaja ustavno dopusten cilj, se je odločilo za razveljavitev z enoletnim odložnim rokom (2. točka izreka). Zakonodajalcu je tako prepuščeno, da ob upoštevanju razlogov, ki izhajajo iz te odločbe, sprejme ureditev, ki bo v bodoče omogočala uresničevanje pravice otroka, da izve za svoj izvor, na način, ki bo ustavno skladen.
16. Glede na to, da je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje izpodbijane zakonske ureditve s 35. členom Ustave, se v presojo drugih zatrjevanih neskladij ni bilo treba spuščati.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan.

(1) Prim. odločbo št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158.
(2) A. Finžgar: Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 39.
(3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99 in OdlUS VIII, 174).
(4) Prim. odločitev nemškega Zveznega ustavnega sodišča z dne 26. 4. 1994, BVerfGE 90, 263–277.
(5) O pravici do osebne identitete A. Finžgar: cit. delo, str. 98.
(6) Tako M. Končina Peternel: Osebnostne pravice otroka in njihovo pravno varstvo; objavljeno v: Pravni vidiki otrokovih pravic (več avtorjev, ured. A. Šelih), Uradni list RS, Ljubljana 1992, str. 104.
(7) Po 86. členu ZZZDR velja za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v času tristo dni po prenehanju zakonske zveze, mož otrokove matere.
(8) Tako tudi K. Zupančič: Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 1999, str. 107.
(9) Verjetno je tudi to razlog, da nekatere primerjalnopravne ureditve določajo nezastarljivost tožb, ki jih ima na voljo otrok za ugotavljanje oziroma izpodbijanje očetovstva oziroma materinstva.