Številka: U-I-330/05-10

U-I-331/05-9
U-I-337/05-9
Datum: 18. 10. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Roberta Somensarya, Kočevje, in Konrada Kraška ter Roberta Pračka, Ljubljana, na seji 18. oktobra 2007

Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 12. točke 58. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 58/03, 81/03, 109/03, 43/04, 58/04, 138/04, 35/05, 60/05, 72/05, 112/05, 49/06, 140/06 in 9/07) se zavržejo.

1. Pobudniki, zaposleni na položajnih uradniških delovnih mestih, izpodbijajo 12. točko 58. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Navajajo, da so bili z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji položaji, na katerih so bili zaposleni pred uveljavitvijo nove sistemizacije, preimenovani in da je ta akt določil, da se delo na novih položajih opravlja v višjih nazivih ter da zaposlenim na teh položajih pripadajo višji količniki za določitev osnovne plače, kot so jim pripadali za delo na vsebinsko istovrstnih položajih pred spremembo sistemizacije. Zatrjujejo, da zaradi izpodbijane določbe ob prvi razporeditvi na položaj v skladu z novo sistemizacijo kljub izpolnjevanju pogojev niso bili imenovani v nazive, določene za nove položaje, temveč so delo še naprej opravljali v nižjih nazivih, v katerih so ga pred spremembo sistemizacije opravljali na vsebinsko istovrstnih položajih. Izpodbijani določbi očitajo neskladje z drugim odstavkom 3. člena (načelo delitve oblasti), drugim odstavkom 14. člena (načelo enakosti), drugim odstavkom 120. člena (načelo legalitete) in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave ter s prvim in z drugim odstavkom 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93 in nasl. – ZVRS). Predlagajo, naj Ustavno sodišče izpodbijano določbo odpravi.

2. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa lahko da vsak, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. b. b..– v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
3. Pobudnika Konrad Krašek in Robert Praček se v zvezi z utemeljitvijo pravnega interesa sklicujeta na odprte sodne postopke v zvezi z njunim imenovanjem v višji naziv ob razporeditvi na položaj po določbah nove sistemizacije. Iz navedb v njunih pobudah namreč izhaja, da očitata izpodbijani določbi neskladje z Ustavo zlasti zato, ker naj bi pomenila oviro za takšno imenovanje.
4. Ustavno sodišče je v zadnjih letih že sprejelo več odločitev, ki so nakazovale uporabo strožje razlage drugega odstavka 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 14/94 – ZUstS/94). Takšni so bili npr. primeri, ko je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijano zakonsko določbo mogoče razlagati na več načinov, in pobude zavrglo z utemeljitvijo, da bodo lahko pobudniki pravni interes izkazovali šele, če bodo tudi pristojna sodišča izpodbijano določbo razlagala na način, ki je po njihovem mnenju v neskladju z Ustavo (glej npr. sklep št. U-I-151/01 z dne 20. 3. 2003, Uradni list RS, št. 33/03 in OdlUS XII, 21). Takšno stališče v zvezi s priznavanjem pravnega interesa je Ustavno sodišče zavzelo tudi v sklepu št. U-I-74/03 z dne 23. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 84), ko je šlo za primer, v katerem je pobudnica izpodbijala zakonsko ureditev, ki določa prekrška, in zatrjevala, da je predpisana denarna kazen v neskladju s splošnim načelom sorazmernosti. Ustavno sodišče je njeno pobudo zavrglo z utemeljitvijo, da bo pravni interes za pobudo izkazovala šele, če bo spoznana za odgovorno za storitev prekrška. Pri tem je izrecno navedlo, da v primerih, v katerih lahko pobudnik namen, ki ga zasleduje s pobudo, zavaruje v posamičnem postopku pred pristojnim sodiščem in nato z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem, ne izkazuje pravnega interesa za pobudo.
5. Stališče, da sklicevanje pobudnika na udeležbo v postopku, v katerem naj bi bila uporabljena izpodbijana zakonska določba, ne zadošča za priznanje pravnega interesa, in da lahko pobudnik pravni interes za vložitev pobude izkazuje šele hkrati z vložitvijo ustavne pritožbe, če bo njegova tožba v postopku pred pristojnimi sodišči, na podlagi razlage izpodbijanih določb, za katero trdi, da je ustavno sporna, zavrnilo, je Ustavno sodišče ponovno potrdilo tudi v svojih novejših odločitvah. Sklep št. U-I-325/05 z dne 27. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 91/07) pomeni utrditev stališča Ustavnega sodišča, da se lahko v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih je tudi pogoj izčrpanosti takšnih pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni neustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči.
6. Navedeno stališče pobudnikom ne onemogoča dostopa do Ustavnega sodišča, temveč pomeni le njegovo odložitev na čas po izčrpanju pravnih sredstev pred pristojnimi sodišči, če ne bo pobudnik svojih pravic uspešno zavaroval že v teh postopkih. To stališče hkrati pristojnim sodiščem omogoča, da opravijo svojo vlogo, kot jim je zaupana po Ustavi in zakonih. Sodišča so v zadevah, v katerih odločajo o pravicah in obveznostih posameznikov ali pravnih oseb, prva poklicana, naj zakone in druge predpise razlagajo v skladu z ustaljenimi metodami razlage pravnih pravil. Ko Ustavno sodišče odloča o ustavnosti takšnih predpisov, mora imeti tudi zaradi kvalitetne in argumentirane ustavnosodne presoje na razpolago razlage, ki so jih že sprejela pristojna sodišča pri odločanju. Poleg tega bo lahko pobudnik svoje ugovore v zvezi z neustavnostjo predpisov naslovil že na sodišča, ki so pri odločanju vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). Skladno z 22. členom Ustave mora sodišče takšne ugovore strank bodisi argumentirano zavrniti, bodisi, če se z njimi strinja in gre za zakon, po 156. členu Ustave prekiniti postopek ter začeti postopek za oceno njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. V primerih, kot je obravnavani, v katerem je izpodbijan podzakonski predpis, imajo sodišča poleg možnosti vložitve zahteve na podlagi 125. člena Ustave tudi pooblastilo, da pri odločanju o pravicah in obveznostih sama izločijo nezakonite oziroma neustavne podzakonske predpise.
7. Glede na navedeno bosta lahko pobudnika Konrad Krašek in Robert Praček pravni interes za oceno ustavnosti izpodbijanega predpisa izkazovala šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev v postopkih pred pristojnimi sodišči hkrati z vložitvijo ustavne pritožbe. Zato je Ustavno sodišče njuni pobudi zavrglo.
8. Pobudnik Robert Somensary je Ustavnemu sodišču sporočil, da je bil med postopkom pred Ustavnim sodiščem imenovan v naziv, v katerega bi moral biti po njegovem mnenju imenovan ob razporeditvi v skladu z novo sistemizacijo. Navedel je tudi, da je umaknil tožbo, ki jo je v zvezi s tem vložil na sodišče. Glede na to pravnega interesa ni izkazal. Upoštevaje pogoj predhodne izčrpanosti pravnih sredstev v postopku pred pristojnimi sodišči (točka 6 te obrazložitve) pa pobudnik pravnega interesa tudi ne more izkazati s sklicevanjem na 46. člen ZUstS. Zato je Ustavno sodišče zavrglo tudi njegovo pobudo.

9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.