Številka: Up-849/05-13

Datum: 18. 10. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Štefana Mitroviča, Novo mesto, ki ga zastopa Borut Škerlj, odvetnik v Novem mestu, na seji 18. oktobra 2007

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 237/2002 z dne 15. 4. 2005, sodba Vrhovnega sodišča št. Kp 1/2001 z dne 14. 12. 2001, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 824/2000 z dne 19. 10. 2000 in sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 13/2000 z dne 25. 5. 2000 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na točko 2.) a. izreka sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.
2. V ostalem delu se ustavna pritožba zoper navedene sodbe zavrne.

1. Pritožnik je bil pred Okrožnim sodiščem spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in treh kaznivih dejanj poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in z drugim odstavkom 16. člena KZ. Navedena kazniva dejanja naj bi storil tako, da naj bi po sporu s sorodniki v Srbiji s strelnim orožjem najprej vzel življenje teti, nato pa naj bi poskušal umoriti še I. R., R. R. in V. T., vendar dejanj ni dokončal, ker naj bi pri streljanju zgrešil oziroma naj bi mu strelno orožje zatajilo. Vsa dejanja naj bi storil oziroma poskušal storiti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Okrožno sodišče mu je za dokončano kaznivo dejanje umora izreklo kazen 10 let zapora, za vsakega od poskusov umora kazen štirih let zapora, nato pa za vsa dejanja skupaj enotno kazen 20 let zapora.
2. Zoper sodbo Okrožnega sodišča je njegov zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo. Tudi Vrhovno sodišče je kot pritožbeno sodišče zavrnilo zagovornikovo pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča. Pritožnikov zagovornik je nato zoper vse tri sodbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče prav tako zavrnilo.
3. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je ves čas kazenskega postopka vztrajal pri neposrednem zaslišanju obremenilnih prič ter podajal različne predloge za izvedbo razbremenilnih dokazov, vendar so bili ti predlogi zavrnjeni, dokazi pa neizvedeni. Tako naj bi predlagal neposredno zaslišanje oškodovancev I. R., R. R. in V. T., ki so bili zaslišani le prek mednarodne pravne pomoči v Srbiji, o čemer pritožnik in njegov zagovornik nista bila obveščena. Obramba naj tako ne bi mogla sodelovati v dokaznem postopku, postavljati vprašanj in preverjati verodostojnosti obremenilnih dokazov. Poleg tega naj bi obramba predlagala več razbremenilnih dokazov v zvezi s streljanjem, ki naj bi bili neupravičeno zavrnjeni. Sodišče bi tako po pritožnikovem mnenju moralo zaslišati tri zidarje, ki so v kritičnem času opravljali delo v neposredni bližini in so bili po njegovih navedbah edine osebe, ki z dogodkom niso bile povezane. M. V., ki je opravljal ogled, bi povedal, da so na kraju kaznivega dejanja našli različno strelivo, kar bi kazalo na več strelcev. Preiskovalni sodnik iz Srbije bi pojasnil, da je zaradi velikega časovnega zamika med dogodkom in začetkom preiskave prišlo do spreminjanja sledov na kraju kaznivega dejanja. R. Č. bi pričala, da je eden izmed sorodnikov oškodovancev iskal stike s pričami in poskušal vplivati nanje tako, da bi obremenile pritožnika. Izvedenec puškar bi pomagal razjasniti različna dejstva v zvezi z delovanjem orožja in položajem strelca pri dejanju. Pritožnik je v kazenskem postopku izpodbijal tudi svojo prištevnost v času dejanja. Oporekal je mnenju izvedenca, ki je ocenil, da je bil pritožnik v času dejanja bistveno zmanjšano prišteven, in predlagal izvedbo dodatnih zdravniških preiskav, zaslišanje psihologinje ter postavitev izvedencev farmakologije in sodne psihopatologije, ki bi pojasnila posledice sočasnega uživanja zdravil in alkohola na pritožnikovo prištevnost v času kaznivega dejanja.
4. Ker mu sodišče ni omogočilo sodelovanja pri zaslišanju obremenilnih prič in ker je zavrnilo navedene dokazne predloge, pritožnik meni, da so mu bili kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do obrambe iz 29. člena Ustave ter jamstva iz tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Višje in Vrhovno sodišče pa sta po njegovem mnenju z argumentacijo svojih odločitev v izpodbijanih sodbah kršili njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
5. Pritožnik še navaja, da je sodišče v Srbiji 4. 4. 2002 ustavilo preiskavo zoper njega zaradi kaznivega dejanja umora, ker je tožilec odstopil od pregona. Ker se je kljub temu v Sloveniji zoper njega vodil pregon zaradi istega kaznivega dejanja, meni, da je bila kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave.
6. Senat Ustavnega sodišča je 30. 5. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Pri tem je opozoril, da bo Ustavno sodišče ob odločanju o ustavni pritožbi zlasti presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.
7. Ustavna pritožba je bila skladno z določbo 56. člena tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
8. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

9. Pritožnik navaja, da so mu bila kršena minimalna pravna jamstva iz tretjega odstavka 6. člena EKČP v povezavi s pravnimi jamstvi iz 29. člena Ustave, ker mu v kazenskem postopku ni bila dana možnost zaslišati obremenilne priče I. R., R. R. in V. T., ki naj bi jih poskusil umoriti. Ves čas kazenskega postopka naj bi vztrajal pri neposrednem zaslišanju navedenih prič, sodišče pa je njegovo zahtevo zavrnilo in namesto tega prebralo prevode zapisnikov o zaslišanju teh prič v Srbiji, kjer so bile zaslišane prek mednarodne pravne pomoči. Obramba pri tem zaslišanju ni mogla sodelovati, saj o njem ni bila obveščena. Pritožnik opozarja, da bi moralo sodišče zaslišati priče na glavni obravnavi in omogočiti zaslišanje tudi obrambi ali pa se odpovedati uporabi izjav, ki so jih te priče dale pred preiskovalnim sodnikom v Srbiji.
10. EKČP v točki d) tretjega odstavka 6. člena vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. V odločbi št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06 in OdlUS XV, 41) je Ustavno sodišče presodilo, da nemožnost uveljavljati omenjeno pravno jamstvo, ki ga zagotavlja EKČP, hkrati pomeni tudi kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.
11. Pravica zasliševati oziroma zahtevati zaslišanje obremenilnih prič ne pomeni, da bi sodišče moralo zagotoviti navzočnost prič na glavni obravnavi in tam obrambi omogočiti, da tem pričam zastavlja vprašanja in drugače izpodbija njihovo verodostojnost. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02 in OdlUS XI, 266), ki se je pri tem oprlo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kostovski proti Nizozemski(1), uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalni fazi sama po sebi ni v nasprotju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič, če so ob tem spoštovane pravice obrambe. Te med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja v trenutku, ko so bile dane, ali pozneje.
12. Tako Ustavno sodišče kot ESČP sta se v poznejših zadevah srečali s položaji, ko obravnavno sodišče ni zagotovilo navzočnosti prič na glavni obravnavi niti ni drugače omogočilo obdolžencu, da bi izvrševal pravico do obrambe takó, da bi zastavljal vprašanja obremenilnim pričam. Iz ustaljene presoje ESČP(2) izhaja, da se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Po presoji ESČP gre za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.(3) Ustavno sodišče je navedene kriterije ESČP v svojo presojo med drugim sprejelo v odločbi št. Up-719/03.
13. Glede na navedeno je treba ugotoviti, ali je pritožniku bila dana možnost zastavljati vprašanja pričam I. R., R. R. in V. T. Če mu sodišče tega ni omogočilo, je treba ugotoviti, ali se je sodišče pri izreku obsodilne sodbe izključno ali v bistveni meri oprlo na izjave teh prič. V takem primeru bi sodišče kršilo pritožnikovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.
14. Kot izhaja iz spisa v zadevi, naj bi pritožnik kazniva dejanja, za katera je bil obsojen, storil v Srbiji, neposredno po dejanjih pa pobegnil v Slovenijo, katere državljan je. Pritožniku je slovenska policija vzela prostost, nato pa je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu zoper njega uvedla preiskavo. Preiskovalna sodnica je 5. 10. 1999 Ministrstvo za pravosodje prosila, naj pristojnim organom tedanje Zvezne republike Jugoslavije (v nadaljevanju ZRJ) pošlje zaprosilo za zaslišanje preživelih oškodovancev I. R., R. R. in V. T. Prošnja ne vsebuje zahteve ali predloga, naj zaprošeno sodišče na zaslišanje vabi pritožnika in njegovega zagovornika, prav tako tudi ne drugih modalitet v zvezi z načinom zaslišanja oškodovancev. Po več pisnih in telefonskih urgencah pri Ministrstvu za pravosodje in neposredno pri Okrožnem sodišču v Šabcu, tedanja ZRJ, je Okrožno sodišče v Novem mestu 1. 2. 2000 z Okrožnega sodišča v Šabcu prejelo zapisnike o zaslišanju oškodovancev, ki ga je to sodišče izvedlo 17. 11. 1999. Na zaslišanju prič ni bil navzoč nihče razen tamkajšnjega preiskovalnega sodnika in zapisnikarice.
15. Državni tožilec je 10. 2. 2000 zoper pritožnika vložil obtožnico, v kateri je med drugim predlagal zaslišanje I. R., R. R. in V. T. na glavni obravnavi. Enak predlog je podal pritožnikov zagovornik v vlogi 23. 2. 2000. Sodišče je na glavno obravnavo, razpisano za 5. 4. 2000, vabilo tudi vse tri navedene priče. Vabila so jim bila vročena s pomočjo pritožnikovega očeta, ki je v vmesnem času potoval v Srbijo. Dan pred glavno obravnavo je sodišče prejelo skupni dopis navedenih prič, v katerem ga obveščajo, da so še vedno psihično in drugače prizadeti zaradi pritožnikovih dejanj, da si zato niso mogli pridobiti dokumentov za prihod na glavno obravnavo in da zato prosijo, naj sodišče razpiše nov narok v mesecu maju. Zaradi izvedbe teh in drugih dokazov je sodišče razpisalo še en narok za 24. 5. 2000. Vabila so bila vročena pričam.
16. Sodišče je 20. 4. 2000 prejelo prevode zaslišanj oškodovancev, ki jih je opravilo Občinsko sodišče v Šabcu 27. 12. 1999 (zaslišanje V. T.) oziroma 8. 2. 2000 (zaslišanje I. R. in R. R.). Na zaslišanju prič sta bila navzoča le tamkajšnji preiskovalni sodnik in zapisnikarica. Iz spisa ni razvidno, na kakšen način je Okrožno sodišče v Novem mestu te zapisnike prejelo.
17. Na naroku glavne obravnave 24. 5. 2000 ni pristopil nobeden izmed vabljenih oškodovancev. Od vabljenih prič iz Srbije je pristopil le G. R., ki je povedal, da V. T. in R. R. nista mogla priti, saj se še zdravita, da pa bi vse priče rade prišle na sojenje. Sodišče se je na istem naroku odločilo, da bo prebralo zapisnike o zaslišanju prič, ki niso pristopile, čemur je pritožnikov zagovornik nasprotoval in zahteval njihovo neposredno zaslišanje, saj naj bi bile sicer kršene pravice obrambe, ki ni mogla sodelovati pri njihovem zaslišanju. Njegov predlog je sodišče zavrnilo in na istem naroku pritožniku izreklo obsodilno sodbo. V njej je pojasnilo, da je navedene priče dvakrat v redu vabilo, pa niso prišle in so svoj izostanek opravičile. Hkrati je sodišče presodilo, da je branje zapisnikov v skladu z določbami prvega odstavka 340. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP).(4)
18. Kot izhaja iz spisa zadeve, pritožniku ni bila dana možnost, da bi sodeloval pri zaslišanju oškodovancev in hkrati obremenilnih prič I. R., R. R. in V. T. oziroma da bi jim zastavljal vprašanja. Glede na kriterije presoje, postavljene v 13. točki obrazložitve te odločbe, je treba še ugotoviti, ali so bile izjave teh prič izključni ali odločilni dokaz za štiri kazniva dejanja, za katera je bil obsojen pritožnik.
19. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča, to ni sprejelo pritožnikovega zagovora, da je bila pokojna teta po naključju zadeta v navzkrižnem streljanju med njim in njegovim bratrancem. Na podlagi sledi, najdenih ob ogledu, ter na podlagi izvidov in mnenj izvedencev sodno-medicinske in orožarsko-balistične stroke je sodišče ugotovilo, da je bil strelec le eden, na enaki podlagi pa je tudi sklepalo, da žrtev ni bila zadeta po nesreči ali med razdvajanjem dveh oseb v prepiru, kar je trdil pritožnik (str. 7 – 9 izpodbijane sodbe). Da je pritožnik streljal v I. R. (kar je pritožnik zanikal in zatrjeval, da ne ve, kako je bil ta zadet), je sodišče sklepalo iz izjav I. R., pa tudi iz pričevanja G. R., ki je povedal, da mu je to rekel sam I. R. takoj po dejanju. Glede obsodbe za poskus umora R. R. je bila za sodišče ključna izpovedba R. R., njegovo verzijo dogodkov pa so po mnenju sodišča ustrezno podpirala dejstva, ugotovljena ob ogledu, ter mnenji izvedencev medicinske in orožarsko balistične stroke. Po stališču sodišča je pritožnik poskušal umoriti tudi V. T. Za tak sklep sodišča je bilo ključno pričevanje V. T., ki ga je podpiralo mnenje izvedenca medicinske stroke na temelju medicinske dokumentacije, ki se je nanašala na tega oškodovanca, pa tudi dejstvo, da je pritožnik priznal, da je ustrelil proti navedenemu oškodovancu (obrazložitev sodišča glede oškodovancev poskusa umora na str. 6 ter 9 – 10 izpodbijane sodbe).
20. Višje sodišče je glede pritožbenega očitka, da so bile kršene pravice obrambe, ker Okrožno sodišče oškodovancev ni neposredno zaslišalo, pojasnilo, da so bili ti dvakrat v redu vabljeni, pa niso prišli, zaradi česar je sodišče na temelju 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP upravičeno prebralo zapisnike zaslišanj, izvedenih v Srbiji. Glede dejstva, da obramba ni bila navzoča pri zaslišanju prič v Srbiji, je Višje sodišče opozorilo, da ta kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, da s tedanjo ZRJ ni bila podpisana pogodba o mednarodni pravni pomoči, da je bil dokaz izveden z branjem na glavni obravnavi in da je imela obramba možnost dajati pripombe in predlagati druge dokaze. Po mnenju Višjega sodišča so bile priče pri izpovedbah natančne in prepričljive, zato ni videlo nobene potrebe po njihovem ponovnem zaslišanju.
21. Vrhovno sodišče, ko je obravnavalo pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča, je prav tako zavrnilo očitek o kršitvi pravic obrambe. Poudarilo je, da so bili vsi trije preživeli oškodovanci vabljeni na glavno obravnavo, pa niso pristopili, svoj izostanek pa so opravičili. Opozorilo je, da Slovenija ne more izvajati prisilnih ukrepov za zagotovitev navzočnosti prič, ki se nahajajo izven njenega ozemlja. Zaprosilu za zaslišanje prič v nekdanji ZRJ je bilo ugodeno kljub neobstoju konvencije o meddržavni pravni pomoči v kazenskih zadevah. Pritožnik in njegov zagovornik sta bila seznanjena z izpovedbami prič in sta lahko dajala dokazne predloge v zvezi s pomisleki, ki sta jih imela v resničnost izpovedb in v njihovo verodostojnost.
22. Delno drugačno stališče kot v sodbah na prvi, drugi in tretji stopnji je sprejelo Vrhovno sodišče, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti. Menilo je, da so bili formalno sicer res izpolnjeni pogoji za posredno izvedbo dokazov skladno s 1. točko prvega odstavka 340. člena ZKP, vendar pa posredna izvedba dokazov ne sme posegati v pravico obdolženca zasliševati obremenilne priče. Zato je pritožniku pritrdilo, da mu je bila kršena pravica obrambe, a je hkrati menilo, da pritožnik pred prvostopenjskim sodiščem ni izkazal z ustrezno stopnjo verjetnosti, da bo dokaz uspešen, pred drugostopenjskim in pred Vrhovnim sodiščem pa ni izkazal, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega vpliva po stališču Vrhovnega sodišča ni bilo, saj izpovedbe oškodovancev niso bili edini in tudi ne ključni dokaz za pritožnikovo obsodbo, da so bile izpovedbe oškodovancev prepričljive in da je obramba imela možnost dajati pripombe na njihove izpovedbe ter izpodbijati njihovo verodostojnost in zanesljivost.
23. Ustavno sodišče se pridružuje stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je to sprejelo ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, namreč, da je treba ne glede na možnost posredne izvedbe dokazov po 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP, obdolžencu omogočiti, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. To stališče je Ustavno sodišče izrecno sprejelo v že navedeni odločbi št. Up-207/99. V nadaljevanju pa je stališče Vrhovnega sodišča v neskladju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič in s tem s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. Od pritožnika je pričakovalo, naj izpolni breme, ki se po ustaljenih presojah Ustavnega sodišča in ESČP zahteva za izvedbo dokazov, ki jih kot razbremenilne predlaga obramba, oziroma da izkaže vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, ker ti dokazi niso bili izvedeni. Kot je Ustavno sodišče presodilo že z odločbo št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06 in OdlUS XV, 37), takega bremena obdolžencu ni mogoče naložiti. Soglašati pa je mogoče z Vrhovnim sodiščem, da je ključni element pri presoji, ali je bila kršena pritožnikova pravica do zaslišanja obremenilnih prič, vprašanje, ali so bile izjave teh prič edini ali bistveni dokaz za pritožnikovo obsodbo (točka 13 obrazložitve te odločbe).
24. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča, za pritožnikovo obsodbo za kaznivo dejanje umora na škodo pokojne tete (točka 1 izreka sodbe) izpovedbe oškodovancev niso imele pomena, saj je sodišče na dejstvo, da je pritožnik storilec dejanja, sklepalo iz povsem drugih dokazov. Glede kaznivih dejanj poskusa umora na škodo R. R. in V. T. se Ustavno sodišče prav tako pridružuje ugotovitvam Vrhovnega sodišča, da izjave oškodovancev niso bile niti edini niti ključni dokaz, saj je tudi pritožnik priznal, da je nanju streljal, da pa so bile okoliščine tega streljanja takšne, kot sta zatrjevala oškodovanca (in ne, kot je trdil pritožnik), pa izhaja iz večjega števila materialnih dokazov in izvedenskih mnenj.
25. Drugače pa je glede dejanja, ki naj bi ga pritožnik storil na škodo I. R. Edini dokaz, ki naj bi poleg izjave tega oškodovanca potrjeval dejstvo, da je pritožnik streljal nanj, je izjava priče G. R., ki pa tega ni videl neposredno, temveč je to izvedel prav od I. R. Glede na navedeno je bila izpovedba I. R. ključen dokaz za pritožnikovo obsodbo za kaznivo dejanje pod točko 2.) a. izreka. Ker pritožnik ni mogel zastavljati vprašanj navedeni priči, mu je bila v tem delu skladno z ustaljenima presojama Ustavnega sodišča in ESČP kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave.
26. V zvezi z okoliščinami, ki jih izpodbijane sodbe navajajo kot razloge, da nekatere priče, med njimi I. R., niso bile zaslišane, Ustavno sodišče ob upoštevanju prakse ESČP(5) ugotavlja, da nemogoča obveznost ne zavezuje (impossibilium nulla obligatio est) in da zato ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič tedaj, kadar so organi ravnali z ustrezno skrbnostjo pri svojih naporih, da bi obdolžencu zagotovili uresničevanje te pravice.(6) Kot izhaja iz spisa v zadevi, sodišče niti pritožnika niti njegovega zagovornika ni obvestilo o zaslišanju prič v Srbiji. Oškodovanec I. R. je bil nato dvakrat ustrezno vabljen na glavno obravnavo, pri čemer težav z vročanjem vabil ni bilo; I. R. se je obakrat za nenavzočnost opravičil in hkrati izrazil pripravljenost priti na sodišče v Slovenijo. Okrožno sodišče kljub temu priče ni ponovno vabilo, niti ni poskusilo uporabiti nobene druge možnosti za zagotovitev navedene pravice, npr. da bi izvedlo zaslišanje I. R. na daljavo s pomočjo tehničnih sredstev, zaprosilo za ponovno zaslišanje v Srbiji in o tem obvestilo pritožnikovega zagovornika ali omogočilo, da se ponovno zaslišanje opravi v navzočnosti substituta, odvetnika iz ZRJ, oziroma pritožniku omogočilo, da posreduje vprašanja za I. R. ob ponovnem zaslišanju. Čeprav konvencija o kazenskopravni pomoči med Slovenijo in nekdanjo ZRJ ni bila sklenjena, je iz spisa očitno, da sta državi v tej zadevi uspešno sodelovali pri organizaciji pregona in pridobivanju dokazov ter je obstajala možnost izvedbe tega dokaza v skladu z jamstvi, ki izhajajo iz pravice do obrambe. Zato Ustavno sodišče ugotavlja, da sodišče, ki je sodilo pritožniku, ni ravnalo z ustrezno skrbnostjo pri zagotavljanju pritožnikove pravice do zaslišanja obremenilne priče I. R. in je s tem kršilo njegovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.
27. Glede na navedeno je bila pritožniku kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave glede kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil na škodo I. R. in ki je obseženo v točki 2.) a sodbe Okrožnega sodišča. Glede drugih kaznivih dejanj, za katera je bil pritožnik obsojen z izpodbijanimi sodbami, kršitev te pravice ni podana. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do obrambe je Ustavno sodišče razveljavilo sodbi Vrhovnega sodišča, sodbo Višjega sodišča in sodbo Okrožnega sodišča v delu, ki se nanaša na navedeno kaznivo dejanje, in zadevo v tem delu vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje (prva točka izreka).

28. Pritožnik meni, da je sodišče kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je zavrnilo izvedbo različnih dokazov, ki jih je predlagala obramba. Tako naj bi obramba predlagala:
– zaslišanje treh zidarjev, ki naj bi opravljali dela v bližini kraja dejanja;
– zaslišanje policista, ki je opravljal ogled;
– zaslišanje preiskovalnega sodnika iz Srbije;
– zaslišanje osebe, ki naj bi vedela povedati o pritiskih na priče po kaznivem dejanju;
– postavitev izvedenca puškarja, ki naj bi pojasnil dejstva v zvezi s streljanjem;
– izvedbo različnih dokazov in postavitev izvedencev, ki naj bi izpodbili ugotovitve sodišča o pritožnikovi prištevnosti v času dejanja.
29. Ustava v tretji alineji 29. člena vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da obravnavno sodišče glede na načelo proste presoje dokazov sâmo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Da bi bil predlagani dokaz izveden, mora biti pravno relevanten. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.
30. Glede predloga za zaslišanje zidarjev, ki naj bi delali v bližini, pritožnik zatrjuje, da jim je postregel s kosilom in kavo, preden se je spor začel. Niti v dokaznem predlogu, ki ga je podal na glavni obravnavi (kjer je govoril o dveh zidarjih), niti v pravnih sredstvih ni konkretno navedel, kaj naj bi vedele te osebe povedati o samem dogodku na način, ki bi razbremenjeval pritožnika. Ker torej pritožnik ni izkazal, zakaj naj bi bil ta dokazni predlog pravno relevanten, in tudi ne, kako bi lahko bil ta dokaz v primeru izvedbe zanj uspešen, ni zadostil svojemu bremenu, kot je bilo pojasnjeno v 28. točki obrazložitve te odločbe. Zato je očitno, da z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni bila kršena njegova pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave.
31. Glede predloga za zaslišanje policista, ki je opravljal ogled, pritožnik zatrjuje, da bi policist vedel povedati, da je bilo na kraju dejanja najdeno strelivo več strelcev, kar naj bi dokazovalo, da je šlo za strelski obračun in da ni streljal le pritožnik. Podrobnosti o ogledu naj bi pojasnil tudi preiskovalni sodnik. Okrožno sodišče je njegova predloga zavrnilo z obrazložitvijo, da so vsa dejstva, o katerih naj bi pričala ta oseba, razvidna iz kriminalistično-tehnične dokumentacije in zapisnika o ogledu, ki jih po prepričanju sodišča ni mogoče ovreči. Sodišče je torej štelo, da ta dokaza ne bi mogla uspešno ovreči dejstev, kot so izhajala iz listinskih dokazov, s čimer je bilo po prepričanju sodišča očitno, da predlagana dokaza ne moreta biti uspešna. Stališču Okrožnega sodišča glede zavrnitve teh dokaznih predlogov sta se pridružili tudi Višje in Vrhovno sodišče (slednje v obeh izpodbijanih sodbah). Ker glede teh dokaznih predlogov obramba prav tako ni izpolnila svojega bremena, kot izhaja iz dosedanje ustavnosodne presoje, je očitno, da s tem ni bila kršena pritožnikova pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave.
32. Pritožnik graja tudi dejstvo, da ni bila zaslišana R. Č., ki naj bi vedela povedati, da je eden izmed sorodnikov oškodovancev iskal stike s temi oškodovanci in poskušal vplivati nanje tako, da bi obremenili pritožnika. Kot je bilo pojasnjeno v B. – I. delu te obrazložitve, izpovedbi oškodovancev R. R. in V. T. nista bili niti edina niti odločilna dokaza za obsodbo pritožnika za katerokoli od štirih kaznivih dejanj, poleg tega pa sta bili podprti z različnimi drugimi dokazi. Glede na to morebitna izpovedba R. Č. ne bi mogla biti dokaz, ki bi prispeval k obsodbi ali oprostitvi pritožnika za navedena dejanja, s tem pa ni izkazana njegova relevantnost. Kolikor bi izpovedba R. Č. utegnila omajati izpovedbo I. R., pa je treba ugotoviti, da bo obramba ob novem sojenju za dejanje na škodo I. R. imela možnost neposredno dokazovati, ali so obstajali pritiski na I. R. in kakšni so bili, zato se Ustavnemu sodišču v vprašanje, ali bi Okrožno sodišče moralo zaslišati R. Č. glede dejanja na škodo I. R., ni bilo treba spuščati.
33. Pritožnik je v kazenskem postopku predlagal tudi postavitev izvedenca puškarja, ki naj bi pojasnil različna dejstva v zvezi s streljanjem. Okrožno sodišče je predlog zavrnilo, saj je vsa dejstva že prepričljivo pojasnil izvedenec orožarsko-balistične stroke. Stališču Okrožnega sodišča so se pridružila tudi druga sodišča. Ustavno sodišče ugotavlja, da je pritožnik s tem dokaznim predlogom želel dokazovati dejstvo, ki je že bilo ugotovljeno s pomočjo izvedenca sorodne stroke. Kolikor pritožnik mnenja izvedenca in posledičnih ugotovitev Okrožnega sodišča ne sprejema, je treba ugotoviti, da s tem polemizira z ugotovljenim dejanskim stanjem, čemur pa postopek z ustavno pritožbo ni namenjen.
34. Enako velja glede dokazov, ki jih je pritožnik predlagal zato, da bi izpodbil svojo prištevnost v času storitve kaznivih dejanj. Vprašanje pritožnikove prištevnosti je sodišče ugotavljalo s pomočjo zaslišanja zdravnika, pri katerem se je pritožnik v preteklosti zdravil zaradi alkoholizma in disocialnega vedenja, ter s postavitvijo izvedenca psihiatra, ki je pritožnika pregledal. Na podlagi teh dokazov si je Okrožno sodišče ustvarilo stališče glede pritožnikove prištevnosti, pritožnik pa je s predlaganimi dokazi želel izpodbijati dejstvo, ki ga je sodišče že štelo za dokazano in je to v izpodbijani sodbi obširno obrazložilo (str. 11 – 12 sodbe). Tudi tu velja, da, kolikor pritožnik mnenja izvedenca in posledičnih ugotovitev Okrožnega sodišča ne sprejema, s tem polemizira z ugotovljenim dejanskim stanjem, čemur pa postopek z ustavno pritožbo ni namenjen.
35. Glede na navedeno z zavrnitvijo pritožnikovih dokaznih predlogov ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.
36. Pritožnik navaja, da sta mu Višje in Vrhovno sodišče z obrazložitvijo svojih odločitev kršili pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pri tem pritožnik vidi kršitev navedene pravice v tem, da navedeni sodišči nista obravnavali njegovih očitkov v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi. Ustavno sodišče je pritožnikove očitke v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi presojalo v delu B. – I. in B. – II. obrazložitve te odločbe, kjer se je opredelilo tudi do stališč inštančnih sodišč s tem v zvezi. Zato se v pritožnikov očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni bilo treba spuščati.
37. Pritožnik še navaja, da je bil za dejanja, ki so predmet izpodbijanih sodb, sojen dvakrat, zaradi česar naj bi bila kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave. Pri tem se sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Šabcu, tedanja ZRJ, ki je 4. 4. 2002 ustavilo kazenski postopek zoper njega. Kot izhaja iz spisa v zadevi, te kršitve pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, temveč je v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti zgolj navedel dejstvo o ustavitvi kazenskega postopka v tedanji ZRJ kot dodaten razlog za neposredno zaslišanje prič. Ker je skladno z 51. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) izčrpanost pravnih sredstev pogoj za vložitev ustavne pritožbe, Ustavno sodišče tega pritožnikovega očitka zaradi njegove vsebinske neizčrpanosti ni obravnavalo.
38. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v ostalem delu zavrnilo (druga točka izreka).

39. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sodnik Jože Tratnik je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Sodba št. A 166 z dne 20. 11. 1989, par. 41.
(2) Zadeva Lucà proti Italiji, sodba z dne 27. 2. 2001, par. 40.
(3) Zadeva Mild in Virtanen proti Finski, sodba z dne 26. 10. 2005.
(4) V 340. členu ZKP je med drugim določeno:
(1) Poleg primerov, ki so posebej določeni v tem zakonu, se smejo zapisniki o izpovedbah prič … prebrati po odločbi senata samo v tehle primerih:
1) če… zaslišane osebe… prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene.
(5) Glej predvsem zadevo Gossa proti Poljski, sodba z dne 9. 1. 2007, par. 55.
(6) Po presoji ESČP pa se na nemožnost zagotoviti zaslišanje obremenilne priče ni mogoče sklicevati tedaj, kadar so izjave te priče edini dokaz za obdolženčevo obsodbo (glej sodbo v zadevi Mayali proti Franciji, sodba z dne 14. 6. 2005, par. 32). Glede na navedeno se sodišče na doktrino o nemožnosti zagotovitve zaslišanja obremenilne priče sklicuje le tedaj, kadar je bila izpovedba te priče sicer ključni, a ne edini dokaz za obsodbo.