Številka: Up-862/05-16

Datum: 6. 12. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Dušana Ambrožiča, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin o. p., d. n. o., Grosuplje, na seji 6. decembra 2007

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 474/05 in Ks 478/05 z dne 27. 7. 2005 ter z odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju Policijske uprave Koper št. 303/1296686/D895438/K485395/2311835/2005 z dne 26. 7. 2005 je bila kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

1. Pritožniku je bila 26. 7. 2005 vzeta prostost in je bil pridržan na podlagi drugega odstavka 157. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Policijska uprava Koper je v skladu s šestim odstavkom 157. člena ZKP izdala odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, zoper katero sta se pritožila pritožnik in njegov zagovornik. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je njuni pritožbi zavrnil kot neutemeljeni.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi, dopolnjeni z dvema pravočasnima vlogama, zatrjuje kršitve 19., 25., 35. in 36. člena Ustave. Navaja, da je bil pridržan po drugem odstavku 157. člena ZKP predvsem zato, ker policisti niso mogli opraviti hišne preiskave prostorov, ki jih uporablja v svoji odvetniški pisarni. Pojasnjuje, da je preiskovalni sodnik izdal odredbo o hišni preiskavi, ne da bi pri tem upošteval 8. člen Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. – ZOdv), ki določa, da se morajo v odredbi pristojnega sodišča natančno opredeliti tudi spisi in predmeti, ki naj se preiščejo. Predstavnik Odvetniške zbornice naj bi pravilno ugotovil, da za hišno preiskavo niso izpolnjeni zakonski pogoji, zaradi česar naj bi upravičeno zapustil kraj hišne preiskave. Pritožnik meni, da za odvzem prostosti niso bili izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji ter da je šlo za izsiljevanje represivnih organov z namenom, da se izvede nezakonita odredba o hišni preiskavi. Policija naj bi mu vzela prostost, ker niso bili izpolnjeni pogoji za hišno preiskavo, pri čemer naj bi se sklicevala na nevarnost, da bi lahko uničil pečat na vratih odvetniške pisarne. Takšno argumentacijo naj bi uporabilo v izpodbijanem sklepu tudi Okrožno sodišče v Kopru. Pritožnik meni, da je takšna razlaga v neskladju s pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Prostost naj mu ne bi bila vzeta zaradi koluzijske nevarnosti, temveč zaradi želje represivnih organov po maščevanju. Po mnenju pritožnika bi lahko policija uporabila katerega od blažjih ukrepov, npr. postavitev policista pred vrata odvetniške pisarne. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-862/05 z dne 30. 5. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s tedaj veljavnim 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) poslana Okrožnemu sodišču v Kopru in Policijski upravi Koper, ki nanjo nista odgovorila.

4. Veljavnost izpodbijane odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju je v času vložitve ustavne pritožbe že potekla. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v odločbi št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 70/03 in OdlUS XII, 104) in se v tej zadevi nanj sklicuje.
5. Pritožnik uveljavlja kršitev prvega odstavka 19. člena Ustave z navedbo, da za pridržanje niso bili izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji. Zatrjuje, da bi lahko policija uporabila katerega od blažjih ukrepov.
6. V skladu z določbo drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) poudarilo, "da Ustava razlikuje med tremi vrstami kazenskopravnih posegov v osebno svobodo in v vseh treh primerih gre za poseg v isto ustavno varovano človekovo pravico do osebne svobode. V tretjem odstavku 19. člena govori Ustava o odvzemu prostosti (aretaciji). Pojem aretacije, prijetja, odvzema prostosti se nanaša na trenutni poseg izvršilne veje oblasti v svobodo posameznika. Ustava že za ta svoj poseg, če naj bo aretacija ustavno dopustna, predvideva zakonsko določen postopek in zakonsko določene primere."
7. Pojem odvzema prostosti je opredeljen v tretjem odstavku 4. člena ZKP kot "vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje". V drugem odstavku 157. člena ZKP je določeno, da smejo policisti izjemoma nekomu vzeti prostost in ga pridržati, če so podani utemeljeni razlogi za sum,(1) da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pridržanje potrebno zaradi ugotovitve istovetnosti, preverjanja alibija, zbiranja obvestil in dokaznih predmetov o tem kaznivem dejanju in so za pripor podani razlogi iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona in 1. in 2. točke prvega odstavka 432. člena tega zakona, v primeru iz 2. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona pa le, če je upravičena bojazen, da bo ta oseba uničila sledove kaznivega dejanja. Takšno pridržanje lahko traja največ oseminštirideset ur. Po preteku tega roka mora policist pridržano osebo izpustiti na prostost ali ravnati po prvem odstavku 157. člena ZKP (peti odstavek 157. člena ZKP). Šesti odstavek 157. člena ZKP določa obveznost policista, da v pisni obliki z odločbo obvesti osebo, ki ji je vzeta prostost, o razlogih za odvzem prostosti, če pridržanje traja več kot šest ur. Dokler traja pridržanje, ima oseba, ki ji je vzeta prostost, pravico do pritožbe, o kateri mora odločiti zunajobravnavni senat pristojnega sodišča v oseminštiridesetih urah (sedmi odstavek 157. člena ZKP).
8. Pridržanje iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti zasleduje podoben cilj kot pripor iz istega razloga, tj. možnost učinkovite izvedbe kazenskega postopka. Ker gre tudi pri pridržanju za odvzem prostosti na podlagi določene stopnje verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, je treba ustavne in zakonske določbe razlagati tako, da je le z ugotovitvijo jasno izraženih konkretnih in specifičnih okoliščin mogoče sklepati na obstoj koluzijske nevarnosti pri osumljencu. Za obstoj tega pripornega razloga ne zadošča zgolj abstraktna nevarnost oviranja poteka kazenskega postopka, ta je namreč lahko podana prav pri vsakem osumljencu oziroma obdolžencu, temveč mora nevarnost temeljiti na zanesljivih in konkretnih okoliščinah, ki izkazujejo konkretno verjetnost takšnega ravnanja. To ravnanje zakon pri odreditvi policijskega pridržanja veže na upravičeno bojazen, da bo določena oseba uničila sledove kaznivega dejanja. Tudi za ta primer, ko je pridržanje potrebno zaradi zbiranja obvestil in dokaznih predmetov o kaznivem dejanju, ZKP v drugem odstavku 157. člena določa, da se sme odrediti izjemoma. Izjemo, ki jo ta določba predvideva, je treba razlagati restriktivno in jo uporabiti le v nujnih primerih, ko dokaznega gradiva ni mogoče zbrati s pomočjo blažjega ukrepa.
9. Iz odločbe Policijske uprave Koper kot prvostopenjske odločbe izhaja, da je policija 26. 7. 2005 nameravala opraviti hišno preiskavo odvetniške pisarne pritožnika na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru in da je izvedbo hišne preiskave preprečil odhod predstavnika Odvetniške zbornice. Ker je bila izvedba hišne preiskave onemogočena, je policija prostore odvetniške pisarne zapečatila in zoper pritožnika odredila pridržanje na podlagi drugega odstavka 157. člena ZKP. Po mnenju policije je bil podan sum, da je pritožnik storil kaznivo dejanje zlorabe položaja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in v zvezi s 27. členom KZ. Obstoj koluzijske nevarnosti je policija utemeljila z navedbo, da obstaja zaradi neizvedene hišne preiskave odvetniške pisarne pritožnika in izvajanja drugih hišnih preiskav ter še neizvedenih razgovorov, ki jih ni mogoče opraviti hkrati, velika verjetnost, da bi pritožnik uničil listine in predmete, ki bodo služili kot dokaz v kazenskem postopku. Tudi po presoji Okrožnega sodišča je bilo zaradi neopravljene hišne preiskave policiji onemogočeno zbiranje dokaznih predmetov o kaznivem dejanju, katerega je osumljen pritožnik, in je bila upravičena bojazen, da bo pritožnik v primeru izpustitve na prostost uničil sledove kaznivega dejanja.
10. Ob ugotovitvi teh konkretnih okoliščin bi morala organa presoditi, ali je bila odreditev pridržanja v dani situaciji nujna. Pri presoji bi morala upoštevati vse okoliščine primera in pretehtati, ali bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči brez spornega ukrepa. Iz prvostopenjske odločbe ni razvidna presoja, ali je bilo v konkretnem primeru pridržanje nujno – torej ali dokaznega gradiva ne bi bilo mogoče zbrati z drugim ukrepom, s katerim ne bi bilo poseženo v pritožnikovo pravico do osebne svobode. V pritožbi zoper to odločbo sta pritožnik in njegov zagovornik zatrjevala, da zaradi zapečatenja prostora ni bojazni, da bi kdo uničil sledove kaznivega dejanja. Ob preizkusu pritožbene navedbe je Okrožno sodišče ugotovilo, da "samo zapečatenje prostora brez fizičnega varovanja le-tega … ne predstavlja absolutne prepreke, zaradi katere ne bi bilo moč uničiti dokazov oziroma sledov kaznivega dejanja. Oseba, katere interes bi bil uničiti dokaze oziroma sledove, bi bila postavljena le pred dilemo ali uničenje potencialnih dokazov odtehta odstranitev uradnega pečata ali ne." Okrožno sodišče je s tem nakazalo, da bi nevarnost uničenja dokaznega gradiva lahko preprečilo že fizično varovanje prostora, nato pa ravnalo tako, da te okoliščine pri svoji odločitvi ni upoštevalo, in potrdilo odločitev prvostopenjskega organa. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da za pridržanje pritožnika ni bil izpolnjen pogoj, ki izhaja iz zakonsko določene izjemnosti ukrepa. Zaradi tega je bila pritožniku kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je svojo odločitev iz razlogov, navedenih v 4. točki obrazložitve te odločbe, omejilo na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi z 49. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) V času, ko je bilo odrejeno pridržanje zoper pritožnika, je ZKP kot dokazni standard določal "razloge za sum". Dokazni standard je bil spremenjen v "utemeljene razloge za sum" z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05 – ZKP-G).