Številka: Up-752/07-17

Datum: 6. 12. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marka Stoparja, Ljubljana, ki ga zastopa Aleš Kovač, odvetnik v Ljubljani, na seji 6. decembra 2007

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3995/2006 z dne 23. 8. 2006 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV D 382/98 z dne 7. 4. 2005 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
2. Ustavna pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV D 382/98 z dne 18. 11. 2002 se zavrže.

1. V zapuščinskem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine in kot dediča na podlagi zakonitega dedovanja razglasilo pritožnika ter njegovo sestro, vsakega do polovice. Zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožnik (prek pooblaščenca) vložil pritožbo. Sodišče prve stopnje je pritožbo zavrglo, saj pooblaščenec kljub pozivu sodišča ni predložil pooblastila za zastopanje pritožnika, prav tako pa ni predložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Ta sklep sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče. V zvezi s pritožnikovim podpisom na hrbtni strani pritožbe je Višje sodišče zavzelo stališče, da podpisa na hrbtni strani pritožbe, kjer ni nobenega besedila, na katerega se sklicuje pritožnik v pritožbi, ni mogoče šteti kot samostojne pritožbe.
2. Pritožnik zatrjuje, da so mu bile v postopku kršene pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave, pa tudi načelo socialne države iz 2. člena Ustave. Zatrjuje, da kljub ugotovljenemu bolezenskemu stanju in predloženim listinam lečeče zdravnice sodišče prve stopnje ni ukrenilo ničesar v smeri ugotavljanja dejanske procesne sposobnosti pritožnika, čeprav je obstajal globok dvom v njegovo procesno sposobnost. Kot zatrjuje pritožnik, mu sodišče v postopku ni omogočilo enakega varstva pravic (npr. z napotilom, naj si poišče pooblaščenca ali se obrne na službo za brezplačno pravno pomoč; s postavitvijo skrbnika, s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke). Učinkovito varstvo pravic naj bi mu bilo oteženo tudi zato, ker se glede na svoje zdravstveno stanje praviloma ni mogel udeleževati narokov za glavno obravnavo. Ob koncu postopka na prvi stopnji naj bi mu sodišče celo odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj mu je vabilo na zadnjo zapuščinsko obravnavo vročilo kar s pomočjo instituta fikcije vročitve. Pritožnik pojasni, da mu poslovna sposobnost ni bila nikdar (niti delno) odvzeta, vendar je bilo sodišče z različnimi vlogami in zdravniškimi potrdili večkrat seznanjeno o njegovem slabem zdravstvenem stanju. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče (ki mora na obstoj procesne sposobnosti kot procesne predpostavke paziti po uradni dolžnosti) opraviti ustrezne poizvedbe (s katerimi je sicer začelo, vendar jih ni dokončalo) in po uradni dolžnosti izvesti ustrezne dokaze (s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke). Kršitve teh pravic so se po zatrjevanju pritožnika nadaljevale tudi v postopku pred Višjim sodiščem, ki bi prav tako moralo paziti na obstoj procesnih predpostavk po uradni dolžnosti. Z zavrženjem pritožbe zoper prvostopenjski sklep o dedovanju naj bi bila pritožniku kršena tudi pravica do pravnega sredstva. Pritožnik opozarja, da sta sodišči spregledali, da je bil pritožnik podpisan tudi na prvi strani pritožbe (in ne samo na hrbtni strani), čeprav se podpis pritožnika nahaja pod natipkanim imenom njegovega pooblaščenca. Izpodbijani sklepi so po zatrjevanju pritožnika plod postopka, v katerem niso bile podane temeljne procesne predpostavke za vodenje postopka in v katerem so bile na opisan način kršene pritožnikove temeljne pravice. Pritožnik zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-752/07 z dne 24. 4. 2007 dovolil vrnitev v prejšnje stanje v postopku ustavne pritožbe zoper sklepa, navedena v 1. točki izreka, ter ustavno pritožbo v tem delu sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) poslana Višjemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorilo. V skladu z 22. členom Ustave je bila ustavna pritožba poslana tudi drugi udeleženki iz zapuščinskega postopka Branki Sevčnikar, ki nanjo ni odgovorila.

4. Glavni očitek pritožnika v obravnavani zadevi je, da je med celotnim postopkom (tako na prvi kot drugi stopnji) obstajal dvom v njegovo procesno sposobnost, kar se je odrazilo v tem, da pritožnik ni bil sposoben učinkovito varovati svojih pravic in koristi v postopku. Pritožnik sodišču očita, da kljub ugotovljenemu bolezenskemu stanju in predloženim listinam lečeče zdravnice ni ukrenilo ničesar v smeri ugotavljanja njegove dejanske procesne sposobnosti, zlasti ni opravilo ustreznih poizvedb oziroma ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Pritožnik zato meni, da mu ni bilo omogočeno enako varstvo pravic v postopku (22. člen Ustave), kršena pa naj bi mu bila tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave).
5. Pravdna oziroma procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja. Ta sposobnost procesnega prava ustreza poslovni sposobnosti v materialnem pravu in tudi Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) obstoj pravdne oziroma procesne sposobnosti v celoti veže na obstoj poslovne sposobnosti v materialnem pravu.(1) Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZD) ne vsebuje pravil o procesni sposobnosti strank in udeležencev v zapuščinskem postopku, zato se v tem postopku uporabljajo določbe ZPP o pravdni sposobnosti.(2) V zapuščinskem postopku to pomeni, da imajo udeleženci procesno sposobnost v mejah svoje poslovne sposobnosti.(3) Na podlagi 80. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti med drugim paziti tudi na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben. Obstoj procesne sposobnosti strank oziroma udeležencev v postopku je pomemben tudi z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
6. V našem pravnem redu se obstoj poslovne in s tem procesne sposobnosti domneva.(4) Iz te domneve sicer nedvomno izhaja, da stranke niso dolžne prilagati dokazil o svoji poslovni sposobnosti, prav tako pa izhaja, da sodišče v primeru, ko nima razlogov za sum o obstoju procesne sposobnosti, ni dolžno ugotavljati okoliščin v tej smeri. Če pa sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, je treba o obstoju oziroma neobstoju procesne sposobnosti odločiti s stopnjo zanesljivosti.(5) V poštev pride tudi oprava poizvedb ter izvedba dokazov (postavitev izvedenca medicinske stroke) po uradni dolžnosti.(6) Tudi v sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da mora sodišče, če iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, o tem izvesti potrebne dokaze v tekočem postopku in s stopnjo zanesljivosti ugotoviti, ali je predpisana procesna predpostavka podana.(7) Če iz podatkov v spisu izhaja, da ima stranka v postopku psihične težave, zaradi katerih se psihiatrično zdravi, ter se stranka sklicuje na nesposobnost sodelovati v postopku, mora sodišče v skladu z 80. členom ZPP po uradni dolžnosti pri pristojnem organu opraviti poizvedbe o sposobnosti stranke samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja.(8)
7. Namen določb o zastopanju procesno nesposobnih oseb je v zagotovitvi kakovostnejšega varstva njihovih pravic v postopku.(9) Pravilno zastopanje procesno nesposobnih strank kot oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese, pa ni le v interesu prizadete stranke same, temveč tudi v javnem interesu in je izraz načel socialne države.(10) V zapuščinskem postopku je skrb sodišča za osebe, ki zaradi različnih okoliščin niso (popolnoma) sposobne same skrbeti za svoje pravice in koristi, še posebej poudarjena. Na podlagi 166. člena ZD mora namreč sodišče posebej skrbeti, da pridejo do svojih pravic osebe, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin sploh niso sposobne ali niso popolnoma sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve. Sodišče mora torej ravnati posebej skrbno, če ugotovi, da so v postopku udeležene tudi takšne osebe. Najprej mora poskrbeti za pravilno zastopanje; pri tem je tudi dolžno obvestiti pristojni organ zaradi postavitve pod skrbništvo. Omenjena dolžnost posebne skrbnosti ne preneha, četudi so te osebe pravilno zastopane in so tisti, ki jih zastopajo, prava vešči. Sodišče mora vseeno paziti, da bodo zakoniti zastopniki, skrbniki ali pooblaščenci oseb, ki so pod posebnim varstvom zakona, res storili vse potrebno za uresničevanje pravic zastopanih.(11)
8. V obravnavanem primeru pritožnik sodišču očita, da kljub ugotovljenemu bolezenskemu stanju in predloženim listinam lečeče zdravnice ni ukrenilo ničesar v smeri ugotavljanja njegove dejanske procesne sposobnosti, zlasti ni opravilo ustreznih poizvedb oziroma ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Iz sklepa prvostopenjskega sodišča št. IV D 382/98 z dne 18. 11. 2002 je razvidno, da je sodišče že 22. 4. 1999 izdalo sklep o dedovanju, zoper katerega je pritožnik vložil pritožbo, v kateri je zatrjeval, da se zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogel udeležiti obravnave. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 18. 11. 2002 razveljavilo sklep o dedovanju z dne 22. 4. 1999. V obrazložitvi novega sklepa o dedovanju sodišče prve stopnje pojasnjuje, da se pritožnik ni odzival na vabila na obravnavo, čeprav je bil pravilno vabljen, oziroma je svoj izostanek opravičil; k enemu od opravičil je priložil mnenje Psihiatrične klinike v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je bil pri njih obravnavan že kot otrok, leta 1999 pa se mu je stanje ponovno poslabšalo in je bil nekaj časa nesposoben za obravnavo na sodišču; glede na to je sodišče pri Psihiatrični kliniki Ljubljana opravilo poizvedbe o pritožnikovem zdravstvenem stanju, vendar odgovora klinike ni prejelo. Iz navedenega sklepa o dedovanju tudi izhaja, da je sodišče na obravnavo povabilo pristojni Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad, ki pa se obravnave ni udeležil. Sodišče prve stopnje je zato zapuščinsko obravnavo zaključilo in dedičema dodelilo deleža, ki jima pripadata po zakonu. Zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožnik (prek pooblaščenca) vložil pritožbo. Sodišče prve stopnje je pritožbo zavrglo, ker pooblaščenec kljub pozivu sodišča ni predložil pooblastila za zastopanje pritožnika, prav tako pa ni predložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Višje sodišče je potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da je iz vsebine pritožbe jasno razvidno, da jo je vložil in podpisal pritožnikov pooblaščenec, ki pa kljub pozivu sodišča ni predložil ustreznega pooblastila za zastopanje. V zvezi s pritožnikovim podpisom na hrbtni strani pritožbe pa je Višje sodišče zavzelo stališče, da podpisa na hrbtni strani pritožbe, kjer ni nobenega besedila, na katerega se sklicuje pritožnik v pritožbi, ni mogoče šteti kot samostojne pritožbe.
9. Po presoji Ustavnega sodišča sta imeli sodišči v zapuščinskem postopku dovolj podatkov, ki so kazali na dvom v pritožnikovo procesno sposobnost in na to, da pritožnik morda ni sposoben učinkovito varovati svojih pravic in koristi v postopku. Upoštevajoč stališče pravne teorije in tudi sodne prakse (glej 6. točko obrazložitve te odločbe) bi bilo sodišče dolžno razjasniti dvom o pritožnikovi procesni sposobnosti. Resda pritožniku poslovna sposobnost ni bila kakorkoli omejena, vendar to dejstvo sodišča ni odvezovalo dolžnosti, da bi s stopnjo zanesljivosti ugotovilo (ne)obstoj pritožnikove procesne sposobnosti.(12) Procesna (pravdna) sposobnost stranke je namreč splošna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi v pritožbenem postopku. Od njenega obstoja je odvisna tudi veljavnost pooblastila. Sposobnost podeliti pravdno pooblastilo je namreč del procesne sposobnosti, zato lahko veljavno pooblastilo podeli le polno procesno sposobna oseba (ali njen zakoniti zastopnik).(13) Okoliščine konkretnega primera so kazale na dvom v procesno sposobnost pritožnika, kar pomeni, da pritožnik niti ni mogel podeliti pravno veljavnega pooblastila domnevnemu pooblaščencu, ki naj bi po stališču sodišč v njegovem imenu vložil pritožbo zoper prvostopenjski sklep o dedovanju.
10. Glede na vse navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da sta sodišči v zapuščinskem postopku s tem, ko kljub okoliščinam, ki so izkazovale dvom v pritožnikovo poslovno in s tem procesno sposobnost, nista ugotavljali pritožnikove dejanske procesne sposobnosti, kršili pravico pritožnika do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), pa tudi pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Zato je Ustavno sodišče razveljavilo sklepa, navedena v 1. točki izreka, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče, preden bo ponovno odločilo o pritožbi, s stopnjo zanesljivosti ugotoviti (ne)obstoj pritožnikove procesne sposobnosti (in sicer tako, da bo napravilo ustrezne poizvedbe ter, če bo treba, postavilo izvedenca ustrezne stroke). V skladu s 166. členom ZD bo moralo sodišče poskrbeti, da bodo pravice in koristi pritožnika ustrezno zavarovane (tudi s postavitvijo skrbnika za poseben primer – 211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR).(14)

11. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi prvostopenjski sklep o dedovanju št. IV D 382/98 z dne 18. 11. 2002. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zoper izpodbijani sklep je na podlagi 172. člena ZD dovoljena pritožba. Pred izčrpanjem tega pravnega sredstva ustavna pritožba ni dovoljena. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer in mag. Miroslav Mozetič. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (red. L. Ude in A. Galič), Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 330.
(2) Člen 163 ZD določa, da se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom določeno drugače.
(3) Tako V. Rijavec: Dedovanje: Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 96.
(4) A. Galič: cit. delo, str. 334.
(5) Prav tam, str. 334.
(6) Prav tam, str. 334.
(7) Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3884/2006 z dne 12. 7. 2006; sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1010/2001 z dne 13. 6. 2001; sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1019/2004 z dne 28. 9. 2005.
(8) Prim. sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1019/2004 z dne 28. 9. 2005.
(9) Tako A. Galič, cit. delo, str. 337.
(10) Prav tam, str. 335.
(11) Tako V. Rijavec: cit. delo, str. 115.
(12) Kot navaja A. Galič (cit. delo, str. 333), je v teoriji in sodni praksi nesporno, da je sklep, da oseba v določenem trenutku ni imela poslovne sposobnosti, mogoč tudi, če tej osebi poslovna sposobnost formalno ni bila odvzeta; glede na to, da se pravdna sposobnost navezuje na poslovno sposobnost, je tudi v pravdnem postopku mogoč sklep, da določena polnoletna oseba nima pravdne sposobnosti, čeprav ji poslovna sposobnost formalno ni bila odvzeta.
(13) Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 5852/2005 z dne 21. 12. 2005.
(14) Skrbnika za poseben primer postavi pristojni center za socialno delo (211. člen ZZZDR); ob pogojih, ki jih določa zakon, pa sme skrbnika postaviti tudi organ, pred katerim teče postopek, pri čemer mora o tem takoj obvestiti center za socialno delo (212. člen ZZZDR).