Številka: Up-758/06-25

Datum: 6. 12. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Andreja Lamovca, Ljubljana, ki ga zastopa odvetniška družba Mramor, Sorta, Bilić & Holec, o. p., d. n. o., Ljubljana, na seji 6. decembra 2007

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G5/2004 z dne 14. 2. 2006 v zvezi z odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev št. N-PP-BPD-92/03-odb (96) z dne 11. 2. 2004 se zavrne.

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP) je v postopku nadzora po določbah Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju ZTVP-1) z izpodbijano odločbo pritožniku odvzela dovoljenje za opravljanje poslov borznega posrednika zaradi hujše kršitve pravil organiziranega trga. Pritožnik (v upravnem sporu tožnik) je s tožbo zahteval odpravo odločbe o odvzemu dovoljenja in sklepa, s katerim sta bila zavrnjena njegova predloga za imenovanje izvedenca finančne stroke oziroma izvedenca s področja poslovanja z vrednostnimi papirji in za razpis ustne obravnave. Vrhovno sodišče je tožbo z izpodbijano sodbo zavrnilo.
2. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 123/04 in 11/06 – popr. ter Odl US XIII, 61), s katero je bilo med drugim ugotovljeno, da sta 7. točka prvega odstavka in 2. točka drugega odstavka 112. člena ZTVP-1 v neskladju z Ustavo. Pritožnik zatrjuje, da se niti upravna odločba niti sodba ne bi smeli opirati na zakonske določbe, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo. Ker kljub temu temeljita na takih določbah, naj bi prišlo do kršitve 2., 22. in 49. člena Ustave. Pritožnik Vrhovnemu sodišču in ATVP očita tudi, da se nista opredelila do njegovih bistvenih navedb in trditev dejanske in pravne narave, da nista izvedla dokazov, ki jih je predlagal, ter da sta se oprla na dokaze, na katere se ne bi smela. Te očitke utemeljuje z obširnim navajanjem argumentov, do katerih naj se Vrhovno sodišče in ATVP ne bi opredelila ali katere naj bi »zavrnila brez pravno utemeljenih razlogov«. Nadalje navaja argumente v zvezi z nepopolno in nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, napačno uporabljenim materialnim pravom ter s kršitvijo postopkovnih pravil ZTVP-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Po mnenju pritožnika je odločitev o stroških v odločbi o odvzemu dovoljenja v nasprotju z Ustavo, saj naj bi bile odmerjene upravne takse nesorazmerno visoke in naj bi imele predvsem kaznovalni učinek; sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-287/95 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96 in Odl US V, 155) in na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Oztürk proti Nemčiji. Ustavno pritožbo utemeljuje tudi tako, da kritizira določbe o postopku odločanja ATVP v posamičnih zadevah in o postopku sodnega varstva proti odločbam ATVP, ki naj bi v obravnavanem primeru povzročile kršitve njegovih pravic. Pritožnik uveljavlja kršitve 2., 3., 22., 23., 24., 25., 28., 29., 34., 35., 37. (pravilno 33.) in 49. člena Ustave ter kršitve 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 2. člena Sedmega protokola k EKČP.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-758/06 z dne 24. 4. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) poslalo Vrhovnemu sodišču in ATVP ter jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita. Na poziv Ustavnega sodišča se je odzvala samo ATVP, ki v svojem odgovoru zavrača očitke pritožnika in predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Navaja, da vztraja pri »vseh svojih dosedanjih navedbah«, ki naj jih Ustavno sodišče šteje kot del odgovora na ustavno pritožbo. Po mnenju ATVP ni razloga, da se 7. točka prvega odstavka in 2. točka drugega odstavka 112. člena ZTVP-1 sploh ne bi smeli uporabljati, kljub temu, da je Ustavno sodišče ugotovilo njuno neskladnost z Ustavo. Učinka razveljavitve namreč ne more biti, če ni razveljavitve, poleg tega pa ni videti nomotehnične ovire za razveljavitev 2. točke drugega odstavka 112. člena ZTVP-1, pa se Ustavno sodišče zanjo vseeno ni odločilo. Glede na število storjenih kršitev in glede na obdobje, v katerem so bile storjene, naj za pritožnika ne bi bilo nikakršne negotovosti, da mu je zaradi teh kršitev lahko izrečen odvzem dovoljenja. ATVP opozarja, da že iz rokov hrambe poslovnih listin, ki jih za borznoposredniške družbe določa Sklep o opravljanju storitev z vrednostnimi papirji (Uradni list RS, št. 6/00 in nasl. – v nadaljevanju Sklep o opravljanju storitev), izhajajo časovne omejitve pri izvajanju nadzora, to pa naj bi pritožnik vedel. Pojasnjuje, da se je opredelila do vseh bistvenih navedb pritožnika in da je utemeljeno zavrnila predlog pritožnika za postavitev izvedenca finančne stroke ter za razpis obravnave. ATVP tudi zavrača trditve pritožnika, da je o odvzemu dovoljenja odločila na podlagi dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja.
4. V odgovoru na navedbe ATVP pritožnik vztraja pri svojih stališčih iz ustavne pritožbe. Poleg tega izrecno opozarja, da ne gre za enaindvajset, pač pa za enajst navideznih poslov in da je ATVP očitno prekršila Sklep o opravljanju storitev, ker je opravljala nadzor za več kot pet let nazaj, ter da se ta akt sploh ne nanaša na vprašanja, ki so pomembna za obravnavano zadevo. ATVP naj dokazov o uporabi tipke »user cross« ne bi navedla v odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja. Pritožnik tudi dodatno pojasnjuje svoje trditve o tem, da naj se ATVP in Vrhovno sodišče ne bi opredelila do njegovih številnih dejanskih in pravnih trditev, ki jih je navajal v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb.

5. Pritožnik poleg odločbe o odvzemu dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika in sodbe Vrhovnega sodišča, ki je zavrnila tožbo zoper to odločbo, izrecno izpodbija tudi sklep ATVP št. N-PP-BPD-92/03-odb-(48) z dne 21. 1. 2004. Z njim je ATVP zavrnila njegova predloga za imenovanje izvedenca finančne stroke oziroma izvedenca s področja poslovanja z vrednostnimi papirji in za razpis ustne obravnave. Sklep je bil izdan na podlagi (tedanje) 3. točke drugega odstavka 312. člena v zvezi s prvim odstavkom 363. člena ZTVP-1.(1) Člen 326 ZTVP-1 je v prvem in drugem odstavku določal, da je dovoljeno začeti poseben postopek sodnega varstva proti tistim sklepom agencije, proti katerim je po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, dovoljena pritožba. Iz prvega odstavka 258. člena ZUP izhaja, da je zoper sklep dovoljena pritožba samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. Noben zakon izrecno ne dovoljuje pritožbe zoper omenjeni procesni sklep ATVP, zato proti njemu ni posebnega postopka sodnega varstva, pač pa je v času odločanja Vrhovnega sodišča prišel v poštev tretji odstavek 326. člena ZTVP-1, ki je določal, da se tak sklep lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu proti odločbi, razen če je postopek sodnega varstva proti sklepu z zakonom izrecno izključen. Ker Ustavno sodišče o vprašanjih postopka, ki niso posebej urejena v Zakonu o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), odloči tako, da glede na pravno naravo zadeve smiselno uporabi določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči (prvi odstavek 6. člena ZUstS), je očitke pritožnika iz ustavne pritožbe zoper omenjeni sklep presojalo v okviru odločanja o odločbi o odvzemu dovoljenja in o sodbi Vrhovnega sodišča.
6. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi prava, temveč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. in 3. člen Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Prav tako ni utemeljeno pričakovanje pritožnika, da bo Ustavno sodišče presojalo njegove navedbe v vlogah in pravnih sredstvih, vloženih v postopku pred ATVP in pred Vrhovnim sodiščem, ter celo v pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo. Zato je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, v njej izrecno navesti. Enako seveda velja za ATVP in njen odgovor na ustavno pritožbo. Ustavno sodišče tudi ni presojalo navedb, ki jih je pritožnik dodatno uveljavljal v vlogi, prejeti 25. 5. 2006, ker je bila vložena po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.
7. ATVP je pritožniku odvzela dovoljenje za opravljanje poslov borznega posrednika, ker je huje kršil pravila organiziranega trga s tem, da je kot borzni posrednik večkrat kršil prepoved iz druge alineje 194. člena(2) Pravil Ljubljanske borze (Uradni list RS, št. 113/02 in nasl. – v nadaljevanju Pravila borze) in tako ponavljajoče kršil 247. člen(3) ZTVP-1. Na strani 2 obrazložitve odločbe o odvzemu dovoljenja ATVP izrecno navaja kot podlago za svojo odločitev 7. točko prvega odstavka in 2. točko drugega odstavka 112. člena(4) ZTVP-1. Za ti dve določbi je (poleg drugih) Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-220/03 ugotovilo, da sta v neskladju z Ustavo in da mora Državni zbor ugotovljene neskladnosti odpraviti v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba št. U-I-220/03 je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije 18. 11. 2004, rok za odpravo ugotovljenih neskladnosti pa je potekel 18. 11. 2005. Državni zbor je svojo obveznost izpolnil s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgu vrednostnih papirjev(5) (Uradni list RS, št. 28/06 – v nadaljevanju ZTVP-1B), ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije 17. 3. 2006, veljati pa je začel petnajsti dan po objavi. ATVP je odločbo o odvzemu dovoljenja izdala pred objavo ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča, Vrhovno sodišče pa je izpodbijano sodbo izdalo po njeni objavi in po izteku roka za odpravo ugotovljene neskladnosti z Ustavo.
8. Glede pričetka učinkovanja veljajo za odločbo Ustavnega sodišča, s katero to ugotovi neskladnost zakonskih določb z Ustavo, iste določbe ZUstS, kot za odločbo o razveljavitvi zakonskih določb. Po 43. členu ZUstS razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi oziroma po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče. Ker je bila izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča sprejeta po začetku učinkovanja odločbe št. U-I-220/03 (in tudi po izteku roka za uskladitev), je moralo Ustavno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali je Vrhovno sodišče s tem, ko je izpodbijano sodbo, s katero je potrdilo odločbo ATVP, ki se je oprla na 7. točko prvega odstavka in 2. točko drugega odstavka 112. člena ZTVP-1, kršilo človekovi pravici iz 22. in 49. člena Ustave, kot to zatrjuje ustavni pritožnik.
9. Iz določb ZUstS, ki se nanašajo na ugotovitvene odločbe (člena 47 in 48), izhaja, da ugotovitvena odločba, ki se nanaša na zakonske določbe, ne more imeti strožjih (hujših) pravnih posledic, kot so določene v 44. členu ZUstS za razveljavitveno odločbo. Po njem se zakonska določba, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To bi torej veljalo tudi za učinkovanje odločbe o ugotovitvi neustavnosti zakonske določbe, če iz ustavnosodne presoje ne bi izhajalo drugače. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da ugotovitev neustavnosti zakonske določbe ne pomeni, da se v postopkih (upravnih in sodnih) takšna določba ne sme več uporabljati.(6) Pomeni pa, da je takšno določbo treba uporabljati tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo. V primeru ustavnosodne presoje predpisa namreč izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. To velja pri ugotovitvenih odločbah tudi v primeru, če se izrek odločbe izrecno ne sklicuje na razloge obrazložitve.(7) Z odločbo št. U-I-220/03 je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 7. točka prvega odstavka in 2. točka drugega odstavka 112. člena ZTVP-1 v neskladju z Ustavo oziroma z njenim 2. členom zato, ker Zakon ni določal časovnega obdobja, v katerem morajo biti storjene ponavljajoče se kršitve, da bi bili izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja borznega posrednika. Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo in ATVP z odločbo, ki jo je Vrhovno sodišče potrdilo, bi pritožniku kršila pravici iz 22. in 49. člena Ustave samo v primeru, če pri odločanju ne bi upoštevala stališč in meril iz obrazložitve odločbe št. U-I-220/03.
10. Po oceni Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, s katero je potrdilo odločbo ATVP, ta stališča in merila upoštevalo. Upoštevala jih je že ATVP, ki je v svoji odločbi poudarila, da je v enajstih trgovalnih dneh, opazovanih v postopku nadzora, ugotovila 21 navideznih borznih poslov, ki jih je opravil pritožnik.(8) Tudi Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi poudarja kratko časovno obdobje, v katerem so bili navidezni posli opravljeni. Za ustavnosodno presojo izpodbijanih odločitev je pomembno ugotoviti, ali sta ATVP in Vrhovno sodišče zakonskim določbam dala vsebino, ki je nasprotju s človekovimi pravicami, in ali končni rezultat razlage zadosti zahtevam po razumni in nearbitrarni utemeljitvi pravne odločitve, kot to zahteva 22. člen Ustave. Za arbitrarno oziroma samovoljno utemeljitev v tem primeru ne gre. Z razumnimi pravnimi argumenti je namreč obrazloženo, zakaj ugotovljeno število kršitev, storjenih v enajstih opazovanih trgovalnih dneh, pomeni ponavljajočo kršitev in s tem hujšo kršitev pravil organiziranega trga. Ob upoštevanju navedenega bi Ustavno sodišče lahko izpodbijano sodbo in v zvezi z njo odločbo ATVP razveljavilo le, če bi tudi za morebitno zakonsko normo, ki bi izrecno določala, da število ugotovljenih kršitev, storjenih v navedenem času, pomeni ponavljajočo kršitev, moralo ugotoviti, da ni v skladu z Ustavo oziroma da posega v kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Po oceni Ustavnega sodišča je očitno, da tudi za takšno neskladje oziroma poseg ne gre. Pri koncentraciji opravljenih navideznih poslov v tako kratkem času ni dvoma, da bi bilo to število kršitev v tem času ustavno dopustno zajeti v abstraktni in splošni normi kot konkretizacijo ne dovolj določnega pravnega pojma »ponavljajoča kršitev«. Zato niti Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo niti ATVP v odločbi o odvzemu dovoljenja z uporabo določb 7. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 112. člena ZTVP-1 nista kršila pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (posledično pa tudi pravice iz 49. člena ne).
11. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi lahko bili pomembni tudi pritožnikovi očitki, da ATVP v odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja ni navedla dokazne podlage za trditev, da je pritožnik pri sklepanju borznih poslov uporabljal funkcijsko tipko »user cross«, zaradi česar bi bilo, glede na specifične določbe ZTVP-1, treba dejstvo o uporabi te tipke šteti za nedokazano. Prav tako naj se sodba Vrhovnega sodišča ne bi v bistvenem opredelila do tega očitka. V primeru, da bi držali pritožnikovi očitki, da izpodbijana odločba ATVP temelji na dokazih, ki niso bili navedeni niti v odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja niti v pritožnikovi izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja, bi bil kršen 22. člen Ustave. Vendar je Ustavno sodišče ugotovilo, da navedena kršitev ni podana. Glede navedbe dokazne podlage za ugotovitev dejstva uporabe tipke »user cross« pri sklepanju navideznih poslov se odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika z dne 3. 12. 2003 in končna odločba o odvzemu dovoljenja z dne 11. 2. 2004 v celoti ujemata, kar pomeni, da se je imel pritožnik možnost izjaviti že v postopku pred ATVP. Zato ni podana očitana kršitev 22. člena Ustave.
12. Pritožnik dalje navaja, da se do njegovih navedb o domnevnih kršitvah v postopku pred ATVP, opisanih v prejšnji točki, Vrhovno sodišče » v bistvenem« ni opredelilo. Vrhovno sodišče je navedlo, da teh trditev pritožnik ne more uspešno uveljavljati, ker ne izpodbija odločbe o začetku postopka za odvzem dovoljenja. Drugi odstavek 325. člena ZTVP-1 je v 2. točki določal, da proti odločbi, s katero ATVP začne postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega postopka sodnega varstva, četrti odstavek istega člena pa je določal, da se ta odločba lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja. Glede na okoliščino, da posebnega postopka proti odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja pritožnik niti ni mogel začeti, je nepravilna ocena Vrhovnega sodišča, da so navedbe pritožnika v tožbi zoper odločbo o odvzemu dovoljenja, da ATVP v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja »ni navedla vseh uporabljenih listin in dokazov«, nedopustne. Iz pravice do izjave kot sestavnega dela pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja obveznost organa, ki vodi postopek, da se z navedbami stranke seznani, ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.(9) V primerih, ko o posameznih upravnih zadevah odločajo strokovni organi, ki so posebej v ta namen ustanovljeni z zakonom kot organi na prvi in zadnji stopnji (kot velja tudi za odločanje ATVP o odvzemih dovoljenj borznim posrednikom), je mogoče šteti tudi upravni spor kot »drugo pravno sredstvo« v smislu 25. člena Ustave.(10) Zato obveznost Vrhovnega sodišča do opredelitve do dopustnih navedb iz tožbe, s katero se izpodbija odločba ATVP, varuje tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je očitno napačno uporabilo 325. člen ZTVP-1 in spregledalo jasno določbo drugega odstavka, ki je izključevala sodno varstvo proti odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja, ter nepravilno odločilo glede dopustnosti navedb pritožnika o tem, da ATVP v odločbi o začetku postopka ni navedla vseh uporabljenih listin in dokazov, ravnalo v neskladju s pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Izpodbijano sodno odločbo, s katero so bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče praviloma razveljavi. Vendar lahko posebne okoliščine konkretnega primera narekujejo odstop od tega splošnega pravila, posebej takrat, ko to zahteva upoštevanje načel procesne ekonomike.(11) Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v prejšnji točki obrazložitve, je iz spisa jasno razvidno, da ATVP ni storila očitanih kršitev, ki jih je pritožnik uveljavljal v tožbi, saj je v odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja navedla prav vse uporabljene listine in dokaze, tako da se je pritožnik imel do njih priložnost opredeliti v izjavi o razlogih za začetek postopka odvzema dovoljenja, kar je tudi storil. ATVP mu je na njegove očitke odgovorila. Pri tem je pomembno, da je utemeljenost trditev ATVP v konkretnem primeru razvidna že iz enostavnega vpogleda v listine v spisu, ne pa npr. šele na podlagi kompleksnejšega vrednotenja nasprotujočih si in protislovnih dokazov. Na podlagi takega stanja stvari je mogoče ugotoviti, da razveljavitev izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča zgolj zaradi kršitev, ki jih navaja pritožnik, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve Vrhovnega sodišča.(12)
13. Pritožnik zatrjuje, da sta mu ATVP in Vrhovno sodišče, s tem ko nista izvedla dokazov, ki jih je predlagal, kršila pravice iz 22. člena, iz prvega odstavka 23. člena, 25., 34., 35. in 49. člena Ustave. Vendar iz 22. člena Ustave ne izhaja, da bi morala sodišče ali drug organ v postopku izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga stranka. Mora pa se do dokaznega predloga opredeliti in, če ga zavrne, obrazložiti, zakaj ga ne bo izvedlo. Če oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bo vplivala na odločitev o obstoju nekega dejstva, pomembnega za odločitev, mu ga ni treba izvesti. ATVP je s sklepom št. N-PP-BDP-92/03-odb-(46) zavrnila predlog pritožnika za postavitev izvedenca, ker je ocenila, da je izvedba predlaganega dokaza nepotrebna. Dejstvo uporabe tipke »user cross« pri sklepanju aplikacijskih poslov je bilo po njeni oceni nedvomno dokazano že z izpisom iz BTS (borzni trgovalni sistem). Tudi Vrhovnemu sodišču pritožnik očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi pojasnil okoliščine v zvezi z uporabo tipke«user cross« in kako poteka poravnava obveznosti iz sklenjenih poslov pri Centralni klirinško depotni družbi (v nadaljevanju KDD), ter da se do tega dokaznega predloga ni niti opredelilo. Pritožniku je treba pritrditi, da se do tega predloga Vrhovno sodišče ni opredelilo. Toda do njega se je opredelila že ATVP, zato se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati.
14. Ustavno sodišče je presodilo tudi utemeljenost pritožnikovih očitkov, da sta ATVP in Vrhovno sodišče kršila njegove pravice iz 22. člena Ustave, ker pritožnik ni imel možnosti »izjaviti se neposredno« na ustni obravnavi. Pritožnik v tožbi te domnevne kršitve, ki naj bi bila storjena v postopku pred ATVP, ni uveljavljal. Procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS ne vsebuje le formalnega izčrpanja, temveč tudi materialno izčrpanje. Ker pritožnik v obravnavani zadevi svojega očitka o domnevni kršitvi, v postopku pred ATVP, ni navajal v tožbi, ga Ustavno sodišče ni moglo obravnavati. Pritožnik je zahteval razpis obravnave tudi v tožbi, in sicer »zaradi učinkovitosti sodnega varstva«. Vrhovno sodišče obravnave v skladu s 331. členom ZTVP-1 ni razpisalo, do pritožnikovega predloga pa se tudi ni opredelilo. V odločbi št. U-I-219/03 je Ustavno sodišče pri presoji podobne ureditve po ZRev-1 zavzelo stališče, da dejstvo, ali je pri odločanju o pravici ali obveznosti v posameznem postopku opravljena obravnava ali ne, samo po sebi na strankino pravico, da se izjavi, ne vpliva. Stranki v postopku je ta pravica zagotovljena tudi tako, da se lahko izjavi v pisni obliki. Zato Vrhovno sodišče s tem, ko ustne obravnave ni razpisalo, ni kršilo pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave. Ker je šlo za nedopusten procesni predlog, se Vrhovno sodišče do njega ni bilo dolžno opredeliti, zato navedena pravica s tem ni bila kršena.
15. Pritožniku naj bi bile kršene človekove pravice iz 22. člena, iz prvega odstavka 23. člena, 25., 34., 35. in 49. člena Ustave, ker naj se ATVP in Vrhovno sodišče ne bi opredelila do vrste njegovih dejanskih in pravnih navedb. Ustavno sodišče poudarja, da ni treba, da je opredelitev do navedb stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Ob upoštevanju navedenega izhodišča se izkaže, da so očitki pritožnika v tem delu neutemeljeni. ATVP sicer ni izrecno odgovorila na argument, da so bila Pravila borze leta 2002 dopolnjena, tako da dopuščajo »repo posle«, kjer je mogoč dogovor, da ima prodajalec v določenem obdobju po prodaji pravico vrednostne papirje ponovno odkupiti od kupca. Vendar je iz obrazložitve odločbe moč zanesljivo ugotoviti, da ATVP v poslih iz točke 1. 2. izreka svoje odločbe ni ugotovila obstoja dopustne kavze (npr. zavarovanja kreditne terjatve), iz katere bi izhajalo, da so bili posli izvršeni na zakonit način. Res je tudi, da Vrhovno sodišče ni izrecno odgovorilo na vse pritožnikove navedbe. Vendar glede na ustaljeno ustavnosodno presojo glede zadostne obrazloženosti odločb instančnega organa, še zlasti, če gre za odločanje Vrhovnega sodišča na zadnji stopnji, ni nujno, da bi v obrazložitvi svoje sodbe Vrhovno sodišče ponavljalo argumente, ki so vsebovani že v presojani odločbi, z njimi pa se strinja.(13) Iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da se strinja z razlogi ATVP za odločitev. Niti ATVP niti Vrhovno sodišče zato nista storila zatrjevanih kršitev človekovih pravic.
16. Pritožnik stroškovnemu delu izpodbijane odločbe ATVP in sodbi Vrhovnega sodišča, ki ga je vzdržala v veljavi, očita poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Do tega naj bi prišlo zato, ker so bili stroški postopka pritožniku odmerjeni na podlagi Tarife o taksah in nadomestilih(14) (Uradni list RS, št. 48/00 in nasl. – v nadaljevanju Tarifa), višina predpisanih taks pa naj bi bila v nasprotju z načelom sorazmernosti kot enim od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Pri tem se pritožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-287/95 z dne 14. 11. 1996, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo nekatere določbe podzakonskega akta, ki je pred uveljavitvijo Tarife urejal takse in nadomestila v postopkih pred ATVP. Nesporno je, da je pritožnik po določbah Tarife, veljavnih v času odločanja ATVP, plačal upravno takso za začetek postopka odvzema dovoljenja v višini 500 točk in upravno takso za izdajo odločbe o odvzemu dovoljenja v višini 400 točk. Skupno je plačal 900.000 SIT (3755,63 EUR). Iz odločbe št. U-I-287/95, na katero se sklicuje pritožnik, izhaja, da morata med višino takse in storitvijo, za katero se zaračunava taksa, obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje in da lahko taksa, ki ni odmerjena v takem sorazmerju s storitvijo, pravnim subjektom omeji dostop do pravic, s tem pa je prekršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Pri presoji obravnavanega primera je Ustavno sodišče sledilo navedenemu stališču, pri čemer je upoštevalo, da bi nesorazmerno visoka sodna taksa lahko pomenila tudi nedopusten poseg v 33. člen Ustave, kakor zatrjuje pritožnik. Taksa je bila odmerjena kot nadomestilo za začetek postopka odvzema dovoljenja in za izdajo odločbe o odvzemu dovoljenja. Pritožnik primerja višino te takse z višino »običajnih« taks v upravnem postopku, s povprečnino, ki jo določi sodišče v kazenskem postopku, s taksami, ki jih je pritožnik plačal v sodnem postopku, ter z najvišjimi globami, ki lahko doletijo borznega posrednika v prekrškovnem postopku zaradi kršitve določb ZTVP-1. Tako primerjanje višine različnih taks in glob ter stroškov postopka ne more utemeljiti pritožnikovih očitkov. V prvi vrsti so nekatere pritožnikove trditve netočne; borznega posrednika je že po ZTVP-1 lahko doletelo v določenih primerih zaradi storjenega prekrška plačilo globe, ki je višja od zneska v tem primeru plačane takse. Predvsem pa imajo dajatve, ki jih našteva pritožnik (globe, povprečnina, »običajne« upravne takse, sodne takse, takse, ki jih zaračunava ATVP), različen namen, zato (ne)upravičenosti razlik v njihovih višinah ni mogoče ugotavljati z enostavnim matematičnim izračunom in s primerjavo. Prav tako niso tehtni pomisleki pritožnika, da je taksa previsoka, češ da je v postopku odvzema dovoljenja ATVP tako in tako le pregledala listinsko dokumentacijo in da je odločala brez naroka. Že na prvi pogled je jasno, da je treba pri tehtanju sorazmerja med takso in storitvijo upoštevati tudi režijske in druge stroške, ki niso neposredno povezani s storitvijo, katerih določen del pa je kljub temu treba alocirati na vsako posamezno storitev ATVP. Poleg tega se posamezne storitve – to je upravni postopki iste vrste, za katere je določena taksa v isti višini – tako razlikujejo, da je primerjava možna samo na ravni povprečja, ki je rezultat tega, da so v posameznih postopkih možna visoka odstopanja v obe smeri. Zato je polje presoje pri določanju višine taks nujno dokaj široko, pri čemer bi v posamezne postavke Tarife Ustavno sodišče lahko poseglo le, če bi ATVP meje tega polja nerazumno prekoračila.(15) V konkretnem primeru po oceni Ustavnega sodišča z odmero stroškov na podlagi Tarife ni prišlo do očitane kršitve človekove pravice iz 33. člena Ustave. Dodati je treba še, da so neutemeljeni očitki pritožnika, da ima odmerjena taksa naravo kazenske sankcije, saj do tega zaključka ni mogoče priti le zaradi njene višine in dejstva, da jo je bilo treba plačati v postopku odvzema dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika.
17. Pritožnik v zadnjem delu svoje ustavne pritožbe obširno utemeljuje, da imajo določbe ZTVP-1, ki urejajo odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznemu posredniku, kazenskopravno naravo. Ker pa zadeva ni bila obravnavana kot kazenska, naj bi bile pritožniku kršene človekove pravice iz 23., 24., 25., 28. in 29. člena Ustave ter iz 6. in 13. člena EKČP in 2. člena Sedmega protokola k EKČP. Do kršitev naj bi prišlo zaradi uporabe različnih določb ZTVP-1, ki urejajo upravni postopek pred ATVP in postopek sodnega varstva, vendar naj njihova uporaba v kazenskih zadevah ne bi bila primerna. O vprašanjih ustavnopravne narave, ki jih odpira pritožnik, se je Ustavno sodišče že večkrat izreklo. Iz odločb št. U-I-220/03 in št. U-I-213/03 izhaja, da določbe ZTVP-1, ki urejajo postopek nadzora nad udeleženci trga vrednostnih papirjev, niso kaznovalne narave. Zato ni treba, da bi zagotavljale procesna jamstva, ki se zahtevajo za obravnavo kaznivih ravnanj. Gre za poseben upravni postopek, katerega posebnosti so glede na predmet urejanja ustavno upravičene. Kolikor pa pritožnik zatrjuje, da so mu bile človekove pravice kršene zaradi uporabe tistih določb ZTVP-1, ki urejajo postopek pred Vrhovnim sodiščem, ga je treba napotiti na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-219/03, kjer so bile iz vseh ustavnopravnih vidikov, ki jih pritožnik (sicer pavšalno) omenja, preizkušene določbe ZRev-1, ki vsebinsko v celoti ustrezajo domnevno spornim določbam ZTVP-1 in je zanje bilo ugotovljeno, da niso v neskladju z Ustavo. Zato zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane.
18. Ker so očitki pritožnika o kršitvah človekovih pravic neutemeljeni, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer in mag. Miroslav Mozetič. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) ZTVP-1 je na podlagi 1. točke prvega odstavka 587. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 67/07 – v nadaljevanju ZTFI) nehal veljati z dnem uveljavitve ZTFI, torej 11. 8. 2007.
(2) V času storitve obravnavanih dejanj in odločanja ATVP je druga alineja 194. člena Pravil borze članom borze in borznim posrednikom prepovedovala »opravljanje navideznih poslov na borznem in prostem trgu«.
(3) Ta člen se je glasil: »Borzno posredniška družba mora pri opravljanju storitev v zvezi z vrednostnimi papirji na organiziranem trgu vrednostnih papirjev ravnati v skladu s pravili trgovanja in drugimi splošnimi akti borze ter navodili in zahtevami pristojnih organov borze.«
(4) V času storitve obravnavanih dejanj in odločanja ATVP ter Vrhovnega sodišča se je 112. člen ZTVP-1 glasil:
»(1) Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje poslov:
1. če je bilo dovoljenje pridobljeno z navajanjem neresničnih podatkov;
2. če je bil borzni posrednik pravnomočno nepogojno obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje oziroma zoper gospodarstvo na kazen zapora več kot treh mesecev;
3. če borzni posrednik krši dolžnost varovanja zaupnih podatkov (177. člen);
4. če borzni posrednik krši prepoved manipulacije (248. člen);
5. če borzni posrednik krši prepoved uporabe notranjih informacij (276. člen);
6. če borzni posrednik huje krši določbe 6. poglavja tega zakona oziroma na njihovi podlagi izdanih predpisov;
7. če borzni posrednik huje krši pravila organiziranega trga (247. člen).
(2) Za hujšo kršitev določb iz 6. oziroma 7. točke prvega odstavka tega člena se šteje bodisi
1. kršitev, zaradi katere je stranki borzno posredniške družbe oziroma tretji osebi nastala škoda, bodisi
2. ponavljajoča kršitev navedenih določb.
(3) Če je bil nad osebo začet postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zaradi kršitve iz 3. točke prvega odstavka tega člena, lahko agencija postopek združi s postopkom za odvzem dovoljenja za opravljanje storitev v zvezi z vrednostnimi papirji, ki zaradi iste kršitve teče proti borzno posredniški družbi.«
(5) Za drugim odstavkom 112. člena je ZTVP-1B dodal nov tretji odstavek v besedilu: »Za ponavljajočo se kršitev iz 2. točke prejšnjega odstavka se šteje kršitev, pri kateri borzni posrednik kršitev ponovno stori vsaj enkrat v obdobju petih let po storitvi istovrstne kršitve.«
(6) Tako Ustavno sodišče že v 9., 10. in 11. točki obrazložitve sklepa št. U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 (Odl US VI, 103) in v 24. točki obrazložitve odločbe št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02 in Odl US XI, 45).
(7) Glej 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 94/07).
(8) Pritožnik sicer zatrjuje, da je šlo le za 11 takšnih poslov, kar pa, tudi če bi bilo res, na presojo v konkretnem primeru po oceni Ustavnega sodišča ne vpliva.
(9) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01 in Odl US X, 108).
(10) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05 in Odl US XIV, 88).
(11) Primerjaj z 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-393/02 z dne 22. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 51/04).
(12) Primerjaj z 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-762/05 z dne 20. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 93/07).
(13) Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97.
(14) Tarifa je na podlagi 5. točke prvega odstavka 587. člena ZTFI nehala veljati z dnem uveljavitve ZTFI, torej 11. 8. 2007, vendar peti odstavek 587. člena ZTFI določa njeno nadaljnjo (smiselno) uporabo do uveljavitve novih podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi ZTFI.
(15) Glej 29. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 13/06 in OdlUS XV, 2).