Številka: U-I-11/07-45

Datum: 13. 12. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča in z zahtevami Višjega sodišča v Ljubljani ter na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-11/07 z dne 18. 10. 2007, na seji 13. decembra 2007

1. Člen 123 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 1/89, 14/89 – ur. p. b. ter Uradni list RS, št. 64/01, 16/04 in 69/04 – ur. p. b.), Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 56/92 – popr., 41/99, 26/01, 2/04, 7/04 – popr. in 36/04 – ur. p. b. in 105/06) ter Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 97/01, 76/03, 110/03 – ur. p. b., 47/06 in 110/06 – ur. p. b.) niso v neskladju z Ustavo.
2. Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83) je v neskladju z Ustavo.
3. Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
4. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 2. točke izreka te odločbe se osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04).

1. Vrhovno sodišče in Višje sodišče v Ljubljani sta vložili več zahtev za oceno ustavnosti 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR-C). Z njim je bil spremenjen 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki ureja preživninsko obveznost staršev do svojih otrok. Navedena določba je pred novelo ZZZDR-C med drugim določala, da so starši v skladu s svojimi zmožnostmi in ob pomoči družbene skupnosti dolžni preživljati svojega otroka tudi, če ta zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje. Z novelo ZZZDR-C pa je zakonodajalec staršem odvzel breme preživljanja nepreskrbljenega otroka z motnjo v razvoju po njegovi polnoletnosti (oziroma po doseženem 26. letu starosti, če se otrok dotlej redno šola).
2. Predlagatelji menijo, da je z uveljavitvijo ZZZDR-C nastala protiustavna pravna praznina, ker zakonodajalec ni istočasno z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev vzpostavil enakovredne preživninske obveznosti države. Tej skupini invalidov naj namreč sedaj ne bi bila zagotovljena osnovna sredstva za preživljanje. Izpodbijana ureditev naj bi bila zato v neskladju z načelom socialne države (2. člen Ustave), s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave) ter s pravicami invalidov (52. člen Ustave), kot tudi s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter s pravico do varstva človekove osebnosti (35. člen Ustave). Po mnenju Vrhovnega sodišča sta nadomestilo za invalidnost in dodatek za tujo nego in pomoč, ki sta bila tej skupini invalidov na podlagi Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (v nadaljevanju ZDVDTP) zagotovljena že pred uveljavitvijo ZZZDR-C, le dodatka k osnovnemu preživljanju. Zato naj bi bila namenjena le kritju potreb, ki presegajo osnovne potrebe vsakega človeka. Njun namen naj bi bil namreč v pozitivni diskriminaciji kot izrazu izravnalne socialne pravičnosti. Predlagatelja dalje poudarjata, da sredstva po ZDVDTP tudi sicer ne zadoščajo za kritje vseh osnovnih življenjskih potreb te skupine invalidov. Primeri iz sodne prakse naj bi namreč kazali, da so njihove potrebe višje od najvišjega možnega zneska denarnih sredstev, ki jih lahko prejmejo na podlagi določb ZDVDTP. Po mnenju predlagateljev bi jim država zato morala zagotoviti dodatna sredstva. Zakonodajalec naj bi torej z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev tej skupini invalidov brez razumnega razloga odvzel že pridobljeno pravico eksistencialne narave. Ker pa ni hkrati vzpostavil preživninske obveznosti države, naj bi bil ta poseg prekomeren in zato tudi v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Zaradi zatrjevane pravne praznine zahteva Višje sodišče v Ljubljani tudi presojo Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP).
3. Višje sodišče v Ljubljani še zatrjuje, da je sedaj v primeru, ko starša živita ločeno, tisti od staršev, ki ima otroka pri sebi, prisiljen sam v celoti prispevati manjkajoča sredstva. Po drugi strani pa naj bi se položaj staršev, ki imajo svoje invalidne otroke v stalnem institucionalnem varstvu, izboljšal, saj jim h kritju zavodskih stroškov ni več treba prispevati. ZSV naj bi za prizadeto skupino invalidov sicer uvedel institut družinskega pomočnika, vendar naj s tem posledic ukinitve preživninske obveznosti staršev ne bi rešil. Družinski pomočnik naj bi namreč prevzel le oskrbo invalida, medtem ko naj njegovih materialnih potreb ne bi bil dolžan kriti. Veljavna ureditev naj bi bila zato tudi v neskladju s pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
4. Višje sodišče v Ljubljani v zahtevi z dne 19. 1. 2007 še opozarja, da je zadnji obravnavani primer pokazal, da kritje osnovnih potreb, kot so stroški za obleko, kozmetiko in podobno, tudi invalidom, ki so v institucionalnem varstvu, ni v celoti zagotovljeno. Teh stroškov, kritje katerih naj bi imel preživninski upravičenec pred novelo ZZZDR-C pravico zahtevati od staršev, naj namreč institucionalno varstvo ne bi krilo. Znesek 41,11 EUR, kolikor naj bi invalidom ostalo po plačilu institucionalnega varstva, naj tudi ne bi zadoščal za kritje teh potreb.
5. Državni zbor v odgovoru na zahteve zavrača očitke o neskladju 123. člena ZZZDR z Ustavo. Meni, da je imel zakonodajalec za ukinitev obveznosti staršev, da preživljajo svoje odrasle invalidne otroke, utemeljen in razumen razlog. Sprememba zakonske ureditve naj bi temeljila na upoštevanju načela socialne države (2. člen Ustave) ter na težnji po ukinitvi neenakopravnega položaja staršev invalidnih otrok v primerjavi s starši zdravih otrok (drugi odstavek 14. člena Ustave). Zato po njegovem mnenju s spremenjeno zakonsko ureditvijo načelo varstva zaupanja v pravo ni bilo kršeno. Ker je bila preživninska obveznost ukinjena za vse starše odraslih invalidov, naj tudi ne bi držal očitek Višjega sodišča glede obremenitve tistega od staršev, pri katerem otrok živi. Zato po oceni Državnega zbora tudi očitki o kršitvi načela enakosti pred zakonom niso utemeljeni. Dalje poudarja, da iz zakonodajnega gradiva k ZZZDR-C ne izhaja namen zakonodajalca, da bo zaradi ukinitve preživninske obveznosti staršev sprejel novo zakonsko ureditev. Navedeno naj bi pomenilo, da je zakonodajalec štel, da normativna ureditev namenja dovolj sredstev oziroma možnosti za uveljavljanje varstva obravnavane skupine invalidov. Že sama ukinitev preživninske obveznosti staršev naj bi pomenila spremenjeno okoliščino, ki lahko povzroči, da oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev drugih socialnih pravic, ki jih prej ni uživala. Zato naj aktivno delovanje države ne bi bilo nujno potrebno. Zavrača tudi očitke Vrhovnega sodišča, po katerih naj socialna transferja po ZDVDTP, to je nadomestilo za invalidnost in dodatek za tujo nego in pomoč, ne bi bila namenjena osnovnemu preživljanju obravnavane skupine invalidov. Navedena socialna transferja naj bi bila namenjena prav temu. Če za kritje osnovnih potreb posameznega invalida ne zadoščata, naj bi ta oseba imela možnost zaprositi za dodelitev denarne socialne pomoči po ZSV. Navedeni socialni transfer naj bi bil namreč skladno s 3. členom ZSV namenjen tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati. Država naj bi torej obravnavani skupini invalidov zagotavljala določena sredstva. Ali so ta sredstva dovolj visoka, pa naj ne bi bilo vprašanje ustavnosti, temveč primernosti zakonske ureditve. Drugače naj bi bilo le v primeru, če bi bila sredstva tako nesorazmerno nizka, da se z njimi ne bi moglo zagotoviti namena, zaradi katerega so bila določena in bi bilo zato kršeno posebno varstvo invalidov po 52. členu Ustave. Vendar pa po oceni Državnega zbora tudi navedena ustavna določba ni bila kršena, saj je prav ZDVDTP eden izmed zakonov, ki invalidom posebno varstvo sploh zagotavlja. Posebno varstvo naj bi bilo obravnavani skupini invalidov zagotovljeno tudi s številnimi drugimi predpisi. Poudarja še, da je zakonodajalcu pri urejanju posebnega varstva invalidov po 52. členu Ustave prepuščeno široko polje proste presoje. Zato naj bi imel zakonodajalec možnost, da sam izbere, kako bo to varstvo zagotovil. Po oceni Državnega zbora zato tudi ureditev po ZDVDTP ni v neskladju z Ustavo.
6. O navedbah v zahtevah je svoje mnenje podalo tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Namen spremembe 123. člena ZZZDR naj bi bil v tem, da se starši razbremenijo preživljanja invalidnega otroka, ki je po tej določbi trajalo vse življenje. Poudarja, da temelji koncept preživninske dolžnosti v Sloveniji na vzajemni dolžnosti preživljanja: starši so dolžni preživljati svoje otroke, polnoletni otroci pa so dolžni preživljati svoje starše, če so ti nesposobni za delo in nimajo dovolj sredstev za življenje, razen če starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninskih obveznosti do otroka. Dalje Ministrstvo navaja, da so skladno s 54. členom Ustave starši dolžni vzdrževati svoje otroke, vendar je ta dolžnost omejena le na otroke, to je osebe do 18. leta oziroma do 26. leta starosti, če se otroci redno šolajo. Ustava naj torej ne bi zagotavljala posebnega varstva polnoletnih oseb v obliki dosmrtnega preživljanja kot dolžnost njihovih staršev. Zato po mnenju Ministrstva 26. člen ZZZDR-C ni neustaven. Ministrstvo dalje pojasnjuje, da področna zakonodaja osebam, ki zaradi motnje v razvoju niso sposobne za samostojno življenje, in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, zagotavlja druge pravice. Tako naj bi ZDVDTP urejal pravico teh invalidov do varstva v splošnih in posebnih socialnovarstvenih zavodih, pravico do nadomestila za invalidnost ter pravico do dodatka za tujo nego in pomoč. Dalje naj bi se osebi, ki ima status invalida po ZDVDTP, stroški obveznega zdravstvenega zavarovanja krili iz državnega proračuna. Poleg opisanih pravic naj bi ZSV invalidom zagotavljal še druge socialnovarstvene storitve, kot so pravica do družinskega pomočnika, varstveno delovni centri, pravica do olajšav pri institucionalnem varstvu in podobno. Država naj bi torej s sistemom socialne varnosti zagotavljala določena sredstva za obravnavano skupino invalidov. Ali so ta sredstva dovolj visoka oziroma ali bi morala biti še višja, pa po mnenju Ministrstva ni vprašanje ustavnosti, temveč vprašanje primernosti zakonske ureditve. Ministrstvo še dodaja, da zakon lahko spreminja posameznikove pravice za naprej. Ker po spremenjeni zakonski ureditvi nobeden od staršev po doseženi polnoletnosti oziroma po končanem rednem šolanju svojih invalidnih otrok ni več dolžan preživljati, po oceni Ministrstva tudi zatrjevana neenakost ni podana.
7. Ministrstvo je zavzelo stališče tudi do trditev Višjega sodišča, po katerih naj invalidom, ki so v institucionalnem varstvu, ne bi bila zagotovljena minimalna sredstva za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Ministrstvo navaja, da upravičencu po plačilu oskrbe načeloma res ostane le 10% njegovega ugotovljenega dohodka, a ne manj kot 0,2 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar dodaja, da lahko Center za socialno delo oprostitev plačila določi tudi v višjem znesku. Dalje pojasnjuje, da se upravičencu v skladu z 11. členom Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 87/06 in nasl.) za čas, ko ni vključen v institucionalno varstvo, zniža cena oskrbe za stroške živil in se ta razlika izplača upravičencu, razen če je napoten na bolnišnično ali zdraviliško zdravljenje. Ministrstvo še dodaja, da lahko invalidi skladno z 31.b členom ZSV zaprosijo tudi za izredno socialno pomoč kot posebno obliko denarne socialne pomoči. Ministrstvo zaključuje, da imajo invalidi na razpolago določena sredstva iz različnih naslovov, ki skupaj lahko zadoščajo za zadovoljevanje njihovih osnovnih življenjskih potreb.
8. Svoje mnenje v zvezi z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 1. 2007 je dala tudi Vlada. Mnenje se po vsebini ne razlikuje od mnenja Ministrstva.

9. Ustavno sodišče je zahteve zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo. Državnemu zboru je poslalo v odgovor le zahtevo Vrhovnega sodišča ter prvo zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani. Poznejših zahtev, v katerih Višje sodišče navaja vsebinsko enake razloge, ni posebej pošiljalo. Zaradi delno drugačnih razlogov pa je Državnemu zboru poslalo v odgovor še zahtevo Višjega sodišča z dne 19. 1. 2007. S sklepom z dne 7. 2. 2007 je Ustavno sodišče sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno.
10. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-11/07 z dne 18. 10. 2007 začelo še postopek za oceno ustavnosti določb ZDVDTP.

11. Izpodbijana določba 123. člena ZZZDR se je pred sporno novelo glasila:

"1) Starši so dolžni preživljati svoje otroke; če se redno šolajo, so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti.

2) Če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči družbene skupnosti."
Člen 26 ZZZDR-C je 123. člen ZZZDR spremenil tako, da se ta sedaj glasi:

"1) Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj.

2) Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti.
3) Otroka iz prejšnjih odstavkov, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v izvenzakonski skupnosti, so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner."
12. Iz ustavnih določb, ki urejajo pravico do spoštovanja družinskega življenja (prim. 53. do 56. člen Ustave), izhaja, da je pravica do vzdrževanja med družinskimi člani na ustavni ravni zagotovljena le otrokom (prim. prvi odstavek 54. člena Ustave). Ustava pojma otroka ne opredeljuje. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP) v 1. členu določa, da se za otroka šteje oseba, mlajša od 18 let. Tudi Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 86/99, MP, št. 26/99 – v nadaljevanju MEKUOP) se uporablja za otroke, mlajše od 18 let (prvi odstavek 1. člena MEKUOP). Ustava v prvem odstavku 54. člena, v katerem staršem nalaga dolžnost vzdrževanja svojih otrok, tudi ne govori o pravicah polnoletnih otrok. Navedeno utemeljuje sklep, da je pravica do preživljanja, ki naj jo zagotovijo starši, na ustavni ravni zagotovljena le mladoletnim otrokom. Urejanje siceršnje preživninske obveznosti med družinskimi člani na podlagi načela družinske solidarnosti pa je prepuščeno zakonodajalcu (prim. drugi odstavek 53. člena Ustave). Pravica odraslih oseb, da zahtevajo preživnino od svojih staršev, torej ni ustavno priznana človekova pravica. Vendar pa to ne pomeni, da ima zakonodajalec pri poseganju v pravni položaj invalidnih oseb, ki jim je do spremembe zakona zagotavljal določene pravice, povsem proste roke.
13. Ustavnopravno varstvo zoper zakonske posege za čas po uveljavitvi zakona je zagotovljeno v okviru načela varstva zaupanja v pravo, ki je kot element pravne varnosti eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Načelo varstva zaupanja v pravo sicer ne pomeni pravne nespremenljivosti trajnih pravnih razmerij. Vendar pa to načelo zagotavlja, da zakonodajalec pravnega položaja posameznika ne bo poslabšal arbitrarno, to je brez razumnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo, in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim po tretjem odstavku 15. člena Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo nima absolutne veljave. V večji meri kot posamezne človekove pravice je dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin (ali načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je treba v konkretnem primeru dati prednost. Pri tem je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive in ali so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani, na drugi strani pa javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe.(1)
14. Iz pojasnil, pridobljenih v postopku presoje utemeljenosti zahtev, izhaja, da je bil zakonodajalčev cilj pri spreminjanju 123. člena ZZZDR tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzeti breme preživljanja ter jim na ta način zagotoviti enakopraven položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. Pri tem naj bi zakonodajalec izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva (54. člen Ustave), to je iz razmerja starši – otrok, in ne iz roditeljske pravice(2) (slednja se namreč po veljavni zakonski ureditvi staršem obravnavane skupine invalidov še vedno lahko podaljša čez otrokovo polnoletnost).(3) Zakonodajalec je torej za ukinitev preživninske obveznosti staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti imel razumen razlog. Takšna sprememba ureditve tudi ni bila nepričakovana, saj je bilo na nekonsistentnost dosedanje ureditve v praksi opozarjano.(4) Zamenjava družinske solidarnosti za družbeno je utemeljena tudi v javnem interesu. Načelo socialne države namreč državi nalaga obveznost nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so je zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni. Vse navedeno pomeni, da ukinitev preživninske obveznosti staršev sama po sebi ni v neskladju z 2. členom Ustave. Ker je zakonodajalec za vse starše obveznost preživljanja polnoletnih invalidnih otrok uredil enako, tudi ni kršil drugega odstavka 14. člena Ustave, kar spremenjeni zakonski ureditvi očita Višje sodišče v Ljubljani. Zato 123. člen ZZZDR sam po sebi ni v neskladju z Ustavo.
15. Vendar pa ugotovitev, da 123. člen ZZZDR sam po sebi ni v neskladju z Ustavo, še ne utemeljuje sklepa, da je zakonodajalec pri urejanju pravnega položaja obravnavane skupine invalidov ravnal ustavno skladno. Zakonodajalec z ukinitvijo prej zakonsko zagotovljene pravice do preživnine sicer ni ustavno nedopustno posegel v pravico odraslih invalidov, da jih preživljajo njihovi starši, je pa s takšno spremenjeno ureditvijo brez dvoma posegel v njihov pravni položaj. Zato je Ustavno sodišče v nadaljevanju presojalo, ali je takšen poseg ustavno dopusten. Pri urejanju pravice do preživnine odraslih oseb na temelju družinske solidarnosti je zakonodajalcu sicer prepuščeno široko polje proste presoje, vendar pa njegova normativna svoboda ni neomejena. Ko namreč pravico do preživnine enkrat zagotovi, pri poznejšem omejevanju te pravice (za čas po uveljavitvi zakona) ni več povsem svoboden, temveč je vezan na temeljna ustavna načela. Kot je bilo že navedeno, zakonodajalca v takem primeru še posebej zavezuje načelo varstva zaupanja v pravo. Navedeno načelo pa terja tudi, da zakonske spremembe upravičenčevega pravnega položaja ne poslabšajo prekomerno. Ker zakonodajalec ukinitve preživninske obveznosti staršev ni nadomestil z drugo pravico invalidov, je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali je osnovno preživljanje obravnavane skupine invalidov zagotovil kako drugače.
16. Predlagatelja menita, da ni tako. Po njunem mnenju je zakonodajalec s tem, ko ni istočasno z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev vzpostavil enakovredne obveznosti države, pravni položaj obravnavane skupine invalidov prekomerno poslabšal in s tem povzročil neustavno pravno praznino. Po mnenju predlagateljev namreč veljavna zakonska ureditev socialnih pravic obravnavane skupine invalidov tem sredstev za osnovno preživljanje ne zagotavlja. Zato naj bi bila v neskladju z načelom socialne države (2. člen Ustave), s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave), s posebnimi pravicami invalidov (52. člen Ustave), kot tudi z njihovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter s pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave).
17. Načelo socialne države (2. člen Ustave) državi nalaga obveznost upoštevati socialne interese posameznikov oziroma posameznih skupin prebivalstva. V skladu s tem načelom je država dolžna z aktivnimi ukrepi vsakomur zagotoviti možnosti za dostojno življenje. Načelo socialne države je, kolikor se nanaša na socialne interese invalidov kot eno izmed ogroženih skupin prebivalstva, izpeljano v 52. členu Ustave (pravice invalidov). Prvi odstavek navedene ustavne določbe invalidom v skladu z zakonom zagotavlja varstvo ter usposabljanje za delo. Drugi in tretji odstavek navedene ustavne določbe pa še posebej poudarjata pravico otrok z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih oseb do izobraževanja ter usposabljanja za dejavno življenje v družbi, ki naj se financira iz javnih sredstev. Pravica do posebnega varstva invalidov kot posebna človekova pravica je pravica pozitivnega statusa, s katero se je država zavezala voditi aktivno invalidsko politiko in v njenem okviru sprejeti različne ukrepe, ki naj izboljšajo položaj invalidov.(5) Pravica do posebnega varstva invalidov pomeni torej zbir različnih pravic invalidov. Med drugim se tako prekriva tudi s pravico invalidov do socialne varnosti iz 50. člena Ustave,(6) kot tudi z njihovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter s pravico do nedotakljivosti njihove telesne in duševne celovitosti iz 35. člena Ustave.(7) Ustavno sodišče je zato zakonsko ureditev socialnih pravic obravnavane skupine invalidov presojalo z vidika 52. člena Ustave.
18. Vsebina posebnega varstva invalidov v Ustavi ni podrobneje določena. Zakonodajalec ima pri urejanju invalidskega varstva široko polje proste presoje. Vendar zakonodajalčeva normativna dejavnost kljub temu ni povsem neomejena. Vsaka človekova pravica ima namreč svoje ustavno zagotovljeno jedro, v katerega zakonodajalec ne sme poseči.(8) Res pa je slednjega v primeru zakonskih pridržkov, kot ga vsebuje tudi prvi odstavek 52. člena Ustave, težje določiti. Pri njegovem opredeljevanju je treba po oceni Ustavnega sodišča izhajati iz namena ureditve posebnih pravic invalidov. Namen takšne posebne ureditve je lahko le v tem, da se invalidom poleg splošnih pravic zagotavljajo še dodatne, posebne pravice, ki so utemeljene prav v posebnih osebnih okoliščinah invalidov, zaradi katerih so prikrajšani pri uživanju določenih dobrin ali jim je oteženo uresničevanje določenih pravic.(9) Posebna ustavna ureditev varstva invalidov je namreč posledica spoznanja, da so za zagotovitev enakih dejanskih možnosti in njihovega enakega obravnavanja potrebni tudi aktivni ukrepi, ki naj odpravijo, premostijo ali vsaj zmanjšajo ovire za njihovo neodvisno življenje ter za enakopravno vključitev v družbo in delo. Invalidom se torej skuša predvsem z upoštevanjem njihovih posebnih potreb zagotoviti možnosti za dostojno življenje. Za dosego tega cilja je država dolžna sprejeti najrazličnejše ukrepe, s katerimi zagotavlja regulativne mehanizme na področju zaposlovanja in dela, zdravstvenega varstva, stanovanjske in davčne politike ter na drugih področjih, ki vplivajo na posameznikov položaj. S takšnimi ukrepi, ki so prepuščeni avtonomnemu odločanju zakonodajalca, skuša ta zmanjšati odvisnost invalidov od raznih oblik socialne pomoči in jim zagotoviti možnost za samostojno življenje v skupnosti ter za aktivno vključevanje v družbo.(10) Vendar pa zagotavljanje možnosti za dostojno življenje najprej pomeni zagotavljanje določenih minimalnih pogojev za preživetje.(11) Da si morajo države prizadevati izboljšati življenjsko raven invalidov tudi z ustreznimi socialnimi transferji, vse bolj poudarjajo tudi različni mednarodni akti.(12) Brez tega jim namreč dostojne življenjske ravni ni mogoče zagotoviti.
19. Navedeno še posebej velja za obravnavano skupino invalidov, saj se ti zaradi težjih oblik invalidnosti niso sposobni usposobiti za samostojno življenje in delo. Da je treba prav tej skupini invalidov zagotoviti posebno varstvo, izhaja tudi iz že citiranega drugega in tretjega odstavka 52. člena Ustave. Navedeni določbi sicer poudarjata predvsem njihovi pravici do izobraževanja in usposabljanja, ki naj jim omogočita dejavno življenje v družbi. Vendar je treba upoštevati, da številnih izmed obravnavane skupine invalidov kljub temu, da se je od sprejetja ZDVDTP do danes pojmovanje invalidnosti in pomena vključevanja invalidov v družbo bistveno spremenilo,(13) ter kljub aktivni politiki zaposlovanja ni mogoče vključiti v zaposlitvene programe. Tem invalidom je zato treba ustrezno varstvo zagotoviti že v okviru sistema socialnega varstva. Socialno varstvo kot mreža programov in ukrepov države za reševanje socialne problematike določenih skupin prebivalstva res obsega poleg socialnovarstvenih dajatev tudi socialnovarstvene storitve za te ogrožene skupine prebivalstva.(14) Vendar pa je treba, kot je bilo že poudarjeno v prejšnji točki, invalidom predvsem zagotoviti minimalno stopnjo dohodkovne varnosti.
20. Pravna ureditev pravic invalidov in invalidskega varstva v okviru sistema socialne varnosti, ki temelji na 52. členu Ustave, je v slovenskem pravnem redu urejena s številnimi predpisi. Invalidi namreč niso homogena skupina, za katero bi bila značilna enotna definicija invalidnosti in enotna ureditev njihovih pravic. Slovenski pravni red pozna več skupin invalidov, katerih položaj z določenimi predpisi deloma enotno ureja,(15) deloma pa ureja njihov položaj še s posamičnimi specialnimi predpisi.(16) Tudi pravni položaj odraslih invalidov, pri katerih je bilo ugotovljeno, da je invalidnost nastala že v otroški oziroma mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti (oziroma v času rednega šolanja, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti), in pri katerih je bilo ugotovljeno, da se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo, urejajo različni predpisi. Med drugim ureja njihov položaj tudi ZSV kot splošen predpis s področja socialnega varstva. Višje sodišče v Ljubljani je sicer predlagalo tudi oceno ustavnosti ureditve po ZSDP. Vendar pa ima navedeni predpis drugačen predmet urejanja, ki po oceni Ustavnega sodišča z obravnavano problematiko ni v neposredni zvezi. Navedeni zakon ureja namreč zavarovanje za starševsko varstvo in pravice, ki iz tega izvirajo, ter družinske prejemke, pravica do prejemanja teh pa je vedno vezana na mladoletnega otroka oziroma, če se ta redno šola, na otroka do največ 26. leta starosti.(17) Po oceni Ustavnega sodišča je med različnimi predpisi, ki urejajo varstvo obravnavane skupine invalidov, tem v prvi vrsti namenjena prav ureditev po ZDVDTP (prim. 1. člen), ki jim v okviru družbenega varstva zagotavlja tudi pravico do socialnih transferjev. Ker je torej prav pravna ureditev po ZDVDTP tesno povezana z vprašanji, ki jih odpirajo zahteve predlagateljev, je sklenilo, da je treba za rešitev zadeve nujno oceniti predvsem ustavno skladnost tega predpisa.
21. Socialna transferja, ki jih ZDVDTP zagotavlja obravnavani skupini invalidov, sta nadomestilo za invalidnost ter pravica do dodatka za tujo nego in pomoč (3. člen ZDVDTP). Pravico do nadomestila za invalidnost invalidi pridobijo z dopolnjenim 18. letom starosti oziroma z dnem ugotovitve invalidnosti, če je bila ta ugotovljena kasneje (prvi odstavek 7. člena ZDVDTP).(18) Skladno z 8. členom ZDVDTP ter z določbami Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 114/06 – v nadaljevanju ZUTPG) znaša nadomestilo za invalidnost 257,51 EUR,(19) in se usklajuje enkrat letno meseca januarja z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju januar–december preteklega leta v primerjavi z enakim obdobjem v letu pred tem. ZDVDTP ureja tudi pravico do dodatka za tujo nego in pomoč, do katere so upravičeni le tisti invalidi, ki sta jim za osnovne življenjske potrebe neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega (prvi odstavek 9. člena ZDVDTP). Dodatek znaša za invalide, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, 147,15 EUR; za invalide, ki potrebujejo pomoč za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, pa 73,57 EUR.(20)
22. Iz zakonodajnega gradiva k ZDVDTP(21) izhaja, da je bil ZDVDTP sprejet z namenom uresničiti ustavno določbo, po kateri so imeli občani, ki niso zmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za preživljanje, pravico do pomoči družbene skupnosti, in sicer v takem obsegu, da jim zagotavlja socialno varnost.(22) Namen zakonodajalca je torej bil tem invalidom poleg varstva in vzdrževanja pridobljenih delovnih in socialnih navad zagotoviti tudi materialna sredstva za zagotovitev minimalne socialne varnosti. Temu naj bi bila namenjena prav pravica do nadomestila za invalidnost.(23) Ustavno sodišče zato stališču Vrhovnega sodišča, da socialni transferji po ZDVDTP v osnovi niso namenjeni osnovnemu preživljanju te skupine invalidov, temveč le njihovi pozitivni diskriminaciji, ne more v celoti pritrditi. Ureditev po ZDVDTP je odraz posebnega varstva invalidov. Vendar navedeno še ne pomeni, da socialni transferji, ki so invalidom zagotovljeni na njegovi podlagi, niso namenjeni prav zagotavljanju njihovega eksistencialnega minimuma. Socialni transferji po ZDVDTP so namreč predvideni prav za tiste primere, ko invalidom niso zagotovljeni ustrezni dohodki oziroma socialni transferji na nobeni drugi podlagi. Država določene socialne transferje, ki naj obravnavani skupini invalidov zagotovijo osnovno preživetje, torej z ureditvijo po ZDVDTP zagotavlja. Vprašanje pa je, ali zakonodajalec s takšno, kljub ukinitvi preživninske obveznosti staršev nespremenjeno zakonsko ureditvijo socialnih transferjev, še izpolnjuje ustavne zahteve, ki izhajajo iz posebnih pravic invalidov po 52. členu Ustave.
23. Razumljivo je, da je višina socialnih transferjev odvisna od številnih objektivnih dejavnikov, kot so ohranjanje za delo stimulativnega razmerja med minimalnim dohodkom in minimalno plačo, omejitve državnega proračuna in družbeni konsenz tako glede višine zagotovljenega minimalnega dohodka kot tudi glede celotne mase sredstev za ta namen in podobno. Ustavno sodišče zato primernosti višine posameznih socialnih transferjev načeloma ne more presojati, saj sodijo navedena vprašanja v polje proste presoje zakonodajalca. Vendar pa Ustavno sodišče lahko presoja, ali država obravnavani skupini invalidov kot še posebej socialno ogroženi skupini prebivalstva, ki ji je dolžna po Ustavi nuditi posebno varstvo, zagotavlja vsaj osnovna sredstva za preživljanje.
24. Splošno je znano, da je raven zagotovljene socialne varnosti invalidov nizka ter da obstaja povezava med invalidnostjo in revščino.(24) Da so invalidi, katerih položaj je urejen v ZDVDTP, že pred ukinitvijo preživninske obveznosti staršev živeli na socialnem robu, je bilo v preteklosti večkrat opozorjeno.(25) Jasno je, da se je z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev njihov socialni položaj še poslabšal. Splošno je tudi znano, da so potrebe invalidov drugačne, z njimi povezani materialni stroški zaradi invalidnosti pa višji od potreb povprečnega človeka ter predvsem različni glede na vrsto in stopnjo njihove invalidnosti. Kritje teh potreb je bilo do uveljavitve ZZZDR-C zagotovljeno s socialnimi transferji in s preživninsko obveznostjo staršev, ki pa jo je zakonodajalec ukinil. Kot je bilo že navedeno v 18. točki obrazložitve, izhaja iz pravice do posebnega varstva invalidov zahteva, da se pri urejanju njihovega položaja upoštevajo njihove posebne potrebe. Le upoštevaje posebne potrebe invalidov se lahko doseže namen njihovega posebnega varstva, ki je v tem, da se jim zagotovi življenjska raven, primerna spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva. Navedeno še posebej velja pri določanju višine socialnih transferjev. Zakonodajalec pa ni izkazal, da bi ZDVDTP vseboval mehanizme, ki bi pri dodeljevanju socialnih transferjev omogočali upoštevanje posebnih potreb invalidov. To izhaja tudi iz ureditve ZDVDTP, po kateri se nadomestilo za invalidnost dodeljuje v enotnem znesku za vse. Res je eno izmed temeljnih načel sistema socialne varnosti tudi načelo enotnosti socialne varnosti, po katerem se enotno določi minimum pravic in organizira socialna služba.(26) Vendar pa prav posebno varstvo invalidov zahteva njihovo posebno obravnavo. Ker torej ZDVDTP posebnih potreb invalidov ne upošteva, je očitno, da vsaj nekaterim izmed njih ustrezne stopnje socialnega varstva, ki bi jim omogočala osnovno preživljanje, ne zagotavlja. Zato je treba pritrditi predlagateljema, da bi moral zakonodajalec hkrati z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev urediti takšen sistem dodeljevanja socialnih transferjev, ki bi lahko pokril osnovne potrebe invalidov ter jim na ta način zagotovil življenjsko raven, primerno spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva.(27)
25. Državni zbor sicer meni, da ukinitev preživninske obveznosti staršev drugačne ureditve socialnih transferjev za obravnavano skupino invalidov ne narekuje, ker lahko ti invalidi v primeru, če jim sredstva po ZDVDTP za kritje njihovih osnovnih potreb ne zadoščajo, zaprosijo za dodelitev denarne socialne pomoči po ZSV. Vendar Ustavno sodišče takšnim navedbam nasprotnega udeleženca ne more slediti. Skladno s prvim odstavkom 19. člena ZSV se z denarno socialno pomočjo upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljenje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Skladno z drugim odstavkom navedene zakonske določbe se šteje, da je preživetje iz prejšnjega odstavka omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom. Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša trenutno 205,57 EUR. (28) V lastni dohodek se skladno s 27. členom ZSV sicer ne vštevajo prejemki za tujo nego in pomoč, vendar pa se nadomestilo za invalidnost po ZDVDTP pri ugotavljanju lastnega dohodka upravičenca upošteva, saj ga 27. člen ZSV izrecno ne izvzema. Iz navedenega izhaja, da invalidi, ki so upravičeni do nadomestila po ZDVDTP, ki trenutno znaša 257,51 EUR, (29) niso upravičeni do denarne socialne pomoči po ZSV.
26. ZSV ureja sicer tudi pravico do izredne denarne socialne pomoči. Prav s sklicevanjem na navedeni socialni transfer Ministrstvo in Vlada zavračata očitke predlagateljev o konkretnih primerih socialno ogroženih invalidov. Skladno z 31.b členom ZSV(30) se lahko samski osebi oziroma družini v primeru, če se ugotovi, da se je ta oseba oziroma družina iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč. Izredna denarna socialna pomoč se torej lahko dodeli tudi v primerih, ko upravičenec presega cenzus za dodelitev denarne socialne pomoči (205,57 EUR). Zato lahko zanjo zaprosijo tudi invalidi, ki prejemajo socialne transferje po ZDVDTP. Vendar pa je to le izjemen prejemek, ki ni trajne narave. Iz 33. člena ZSV namreč izhaja, da se izredna denarna socialna pomoč načeloma dodeljuje le za krajša obdobja. Iz četrtega odstavka 33. člena ZSV sicer izhaja, da se lahko v primeru, ko zaradi invalidnosti ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca, denarna socialna pomoč dodeli tudi za obdobje enega leta.(31) Vendar tudi takšna dodelitev izredne socialne pomoči tej ne jemlje narave izjemnosti. Res je z vidika ustavnih zahtev bistveno, ali država obravnavani skupini invalidov z vsemi razpoložljivimi ukrepi socialnega varstva zagotavlja osnovno preživetje, potrebno za zagotovitev njihovega osebnega dostojanstva. Vendar zakonodajalec obravnavani skupini invalidov zgolj z možnostjo uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči ustreznega varstva, ki mu ga nalaga 52. člen Ustave, ni zagotovil. Obravnavani skupini invalidov namreč ni zagotovil stalnega vira za preživljanje.
27. Iz navedenega izhaja, da ne splošni ne specialni predpisi obravnavani skupini invalidov ne zagotavljajo tistega, kar ji je zagotavljal prej veljavni 123. člen ZZZDR. S tem, ko je zakonodajalec ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, ni pa istočasno ustavno skladno uredil obveznosti države iz naslova socialnega varstva teh invalidov po 52. členu Ustave, je prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine invalidov.
28. Zaradi navedenega je nastala v pravnem sistemu neustavna pravna praznina, ki jo je zakonodajalec dolžan zapolniti. Ko Ustavno sodišče ugotovi, da gre za neustavno pravno praznino v pravnem sistemu, se zastavi vprašanje, kateri predpis je tisti, ki je v neskladju z Ustavo. Predlagatelji sicer navajajo tri različne predpise, Ustavno sodišče se je odločilo tudi za presojo ZDVDTP. Kot je bilo že pojasnjeno, je namreč ugotovilo, da je od vseh predpisov, ki urejajo socialno varstvo obravnavane skupine invalidov, prav navedeni predpis tisti, ki njihov položaj najbolj specialno ureja. Zato je Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) ugotovilo neskladje tega predpisa z Ustavo (2. točka izreka). To pa ne pomeni, da zakonodajalec v okviru proste presoje ne bi smel v tej odločbi ugotovljenega ustavnega neskladja urediti v katerem izmed drugih predpisov, na primer v katerem izmed izpodbijanih predpisov, ali pa s sprejetjem kakšnega posebnega predpisa, ki bi celovito urejal položaj (obravnavane skupine) invalidov. Ustavno sodišče se zaveda, da gre v obravnavanem primeru za stik dveh pravnih področij, civilnopravnega in javnopravnega. Vendar pa poudarja, da mora zakonodajalec, če se odloči, da družinsko solidarnost v celoti nadomesti z družbeno solidarnostjo, takšno solidarnost invalidom, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, tudi na ustrezen način zagotoviti. Tako kot jim je bila (sicer s kombinacijo družinske in družbene solidarnosti) zagotovljena do uveljavitve ZZZDR-C. Ugotovljeno neskladje bo zakonodajalec moral odpraviti v roku enega leta (3. točka izreka). Pri določitvi roka za odpravo ugotovljenega neskladja je Ustavno sodišče upoštevalo zahtevnost predmeta urejanja kot tudi dejstvo, da zakonodajalec ustrezno zakonodajo, ki naj bi med drugim na novo uredila tudi socialno varstvo invalidov po ZDVDTP, pripravlja že vrsto let.
29. Ker se je Ustavno sodišče odločilo, da je iz razlogov, s katerimi je Višje sodišče v Ljubljani utemeljevalo svoje zahteve po presoji ustavnosti ZSV in ZSDP, podana ustavna neskladnost ureditve po ZDVDTP (kar je sicer navedeni predlagatelj z istimi razlogi prav tako smiselno uveljavljal), iz navedenega izhaja, da očitki o ustavni neskladnosti ureditve po ZSV in ZSDP niso utemeljeni. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da navedeni predpisi niso v neskladju z Ustavo. Iz razlogov, navedenih v točkah 11 do 14 obrazložitve te odločbe, enako velja za 123. člen ZZZDR (1. točka izreka).
30. Ustavno sodišče je za čas do odprave ugotovljene neustavnosti določilo tudi način izvršitve. Ocenilo je namreč, da je socialni položaj obravnavane skupine invalidov zaradi njihove eksistencialne ogroženosti treba začasno urediti. Zato je odločilo, da obstaja do odprave ugotovljene neustavnosti preživninska obveznost staršev do svojih invalidnih otrok tudi po doseženi polnoletnosti, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred ZZZDR-C (4. točka izreka). Po oceni Ustavnega sodišča je namreč nujno, da se v času do oprave ugotovljenega ustavnega neskladja obravnavani skupini invalidov zagotovi položaj, ki so ga imeli pred uveljavitvijo ZZZDR-C. Ustavno sodišče poudarja, da se pri tem ni spuščalo v vprašanje, ali in koliko bi prej veljavna zakonska ureditev preživninske obveznosti staršev sicer prestala ustavno presojo z vidika načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

31. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 48. člena, drugega odstavka 40. člena ZUstS ter petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Tako Ustavno sodišče med drugim tudi v odločbi št. U-I-137/03 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05 in OdlUS XIV, 30) ter v odločbi št. U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005 (Uradni list RS, št. 75/05 in OdlUS XIV, 66).
(2) Tako tudi B. Novak: Pojasnila sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, Ljubljana 2004, str. 98.
(3) Prim. 118. člen ZZZDR ter 57. do 60. člen Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP).
(4) V Nacionalnem poročilu Slovenije: "Standardna pravila za izenačevanje možnosti oseb s posebnimi potrebami – Uveljavljanje pravic oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin v civilni družbi," ki so rezultat sodelovanja Nevladnih organizacij osmih držav centralne in vzhodne Evrope ter Inclusion Europe (Koordinator projekta za Slovenijo: A. Kofol, Nosilec projekta: Zveza – Sožitje, avgust 2001, str. 30–31), je bilo glede socialne varnosti invalidov med drugim ugotovljeno, da "temelji socialna varnost žal tudi na obvezi staršev, da so dolžni skrbeti za preživljanje svojih otrok," zato je bilo priporočeno, "naj se zakonska obveza staršev do preživljanja oseb z motnjami v duševnem razvoju preoblikuje." (poročilo je objavljeno na spletni strani: http://www.zveza-sozitje.si/ nacionalno-porocilo.html).
(5) Ustava v prvem odstavku 14. člena izrecno prepoveduje razlikovanje na podlagi invalidnosti (Ustavni zakon o spremembi 14. člena Ustave RS - Uradni list RS, št. 69/04 – UZ14, ki je bil v Državnem zboru razglašen dne 23. 6. 2004). Navedena ustavna določba sicer prepoveduje (negativno) diskriminacijo invalidov, vendar pa je treba težaven položaj invalidov v družbi reševati predvsem z njihovo pozitivno diskriminacijo.
Napotilo za vzpostavitev socialnega izravnavanja namreč ne izhaja iz načela enakosti, temveč predvsem iz ustavnega načela socialne države (L. Šturm, Člen 14 (enakost pred zakonom); v L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske, državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 175).
(6) B. Kresal, Člen 52 (pravice invalidov); isto, str. 559.
(7) Prav tam.
(8) Tako Ustavno sodišče tudi v odločbi št. U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 2/97 in OdlUS V, 176) glede pravice do posebnega varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja iz tretjega odstavka 50. člena Ustave; prim. 11. točko obrazložitve.
(9) B. Kresal, cit. delo, str. 562.
(10) Te zahteve so v slovenski pravni ureditvi deloma že konkretizirane z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 63/04 in nasl. – ZZRZI), z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS, št. 111/05); s posebnimi določbami o varstvu invalidov v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS št. 106/99 in nasl. – ZPIZ-1) ter v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – ZDR); z Zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Uradni list RS, št. 50/04 – ZUNEO), ipd.
(11) B. Kresal, Člen 2 (splošne določbe), cit. delo, str. 95.
(12) V okviru Organizacije združenih narodov so bila z Resolucijo št. 48/96 z dne 20. 12. 1993 sprejeta Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov. Pravilo 8 določa: "Finančna pomoč in socialna varnost mora upoštevati stroške, ki jih imajo invalidi in njihove družine z invalidnimi člani ter tako pomoč ohranjati do zagotovitve stalne materialne varnosti. Država je dolžna zagotoviti finančno pomoč in socialno varstvo na način, ki invalida ne odvrača od lastnega, aktivnega delovanja."
Dne 13. 12. 2006 je bila sprejeta tudi Konvencija OZN o pravicah invalidov (ki še ni začela veljati in jo je Republika Slovenija že podpisala), ki je prvi pravno zavezujoči instrument OZN na tem področju. Konvencija invalidom v 28. členu priznava pravico do ustrezne življenjske ravni in socialne varnosti. Države morajo v okviru te pravice invalidom in njihovim družinam priznati pravico do ustrezne življenjske ravni, kot tudi pravico do stalnega izboljševanja življenjskih razmer. Invalidnim osebam in njihovim družinam, ki živijo v revščini, morajo zagotoviti dostop do državne pomoči z invalidnostjo povezanimi stroški. Izvirno besedilo Konvencije je na spletni strani: http://www.un.org/esa/socdev/ enable/rights/convtexte.htm.
Tudi v Evropski uniji je bila v skladu z Evropskim akcijskim načrtom (2004–2010): Enake možnosti za invalidne osebe, leta 2006 sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta o položaju invalidov v razširjeni Evropski uniji: Evropski akcijski načrt 2006–2007 (2006/2105(INI)): V njej Evropski parlament med drugim poziva države članice, naj vzpodbujajo politike, s katerimi se invalidom nudita podpora in pomoč (prim. spletno stran: http//.www. europarl.europa. eu/sides/getDoc. do?pubRef=-//EP// TEXT+TA+P6+TA- 2006-0527+0+DOC +XML+V0//SL).
(13) Iz slovenskega "Akcijskega programa za invalide 2007–2013" izhaja, da bo v prihodnosti vzpostavljen sistem, ki bo omogočal prehod invalida iz statusa uživalca socialnih pravic v status iskalca zaposlitve ali zaposlene osebe ter obratno. Torej sistem, ki bo invalidom omogočal mirovanje pravic po ZDVDTP ali ZPIZ za čas njihove vključitve v delovno okolje s sklenjenim delovnim razmerjem (več o tem na spletni strani: http://www.mddsz.gov.si/si/ splosno/ novice/novica/article /1939/5367/?cHash= 075eded6b1).
(14) M. Kalčič, Socialna varnost, Zbirka predpisov z uvodnimi pojasnili, Zavod RS za varstvo pri delu, Ljubljana 1996, str. 19.
(15) Kot so ZSV, ki ureja socialnovarstvene storitve; Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. – v nadaljevanju ZZVZZ); dalje predpisi, ki invalidom omogočajo uveljavljanje raznih olajšav, ipd.
(16) Kot so ZPIZ-1 ter ZDR, ki urejata pravice delovnega invalida; Zakon o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. – ZVojI), ki ureja pravice vojnih invalidov, Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/00 in nasl. – ZUOPP), ipd.
(17) Izjema velja le za otroški dodatek, ki se lahko skladno s prvim odstavkom 70. člena ZSDP v izjemnih primerih podaljša tudi preko te starosti, vendar le za krajša časovna obdobja.
(18) Invalid, ki ima pravico do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali pravico do invalidnine po predpisih o vojaških invalidih, ima pravico do razlike med zneskom pokojnine oziroma invalidnine in zneskom nadomestila, če je znesek nadomestila višji od zneska pokojnine oziroma invalidnine (drugi odstavek 7. člena ZDVDTP). V znesek pokojnine oziroma invalidnine se všteva tudi varstveni dodatek po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter invalidski dodatek po predpisih o vojaških invalidih (tretji odstavek 7. člena ZDVDTP).
(19) Prim. I. člen Sklepa o valorizaciji nadomestila za invalidnost in določitvi višine dodatka za tujo nego in pomoč (Uradni list RS, št. 40/06 – v nadaljevanju Sklep o valorizaciji) v zvezi s III. členom Sklepa o usklajenih višinah socialnih transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih, ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji v letu 2007 (Uradni list RS, št. 5/07 – v nadaljevanju Sklep o usklajenih višinah socialnih transferjev).
(20) Prim. II. člen Sklepa o valorizaciji v zvezi s III. členom Sklepa o usklajenih višinah socialnih transferjev.
(21) Predlog ZDVDTP (ESA-256), Poročevalec skupščine SRS in skupščine SFRJ za delegacije in delegate, Letnik IX, št. 14, z dne 31. 5. 1983, str. 4–5.
(22) Gre za tretji odstavek 236. člena Ustave SRS, ki je urejal posebne pravice invalidov (prim. Ustava SRS, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1974).
(23) Enako izhaja iz zakonodajnega gradiva k Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSV, EVA: 2003-261-0045 z dne 31. 7. 2003.
(24) Navedeno je poudarjeno v Akcijskem programu za invalide 2007-2013, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela novembra 2006 v skladu z (takrat še) nastajajočo konvencijo OZN ter z evropskimi izhodišči (program je objavljen na spletni strani: http://www.mddsz.gov.si/si/ splosno/novice/novica/ article /1939/5367/ ?cHash=075eded6b1).
(25) Tako tudi K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 1999, str. 159: "Družbena pomoč za prizadetega otroka je pogosto nezadostna, ali je sploh ni; za starše, ki se praviloma trudijo za svojega prizadetega otroka do meja svojih zmogljivosti, pa je nujna. Obveznost družbe, da omogoči življenjsko eksistenco prizadetega otroka, bi morala biti zato v zakonu bolj poudarjena."
(26) M. Kalčič, cit. delo, str. 21.
(27) Splošna deklaracija človekovih pravic (ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela 10. decembra 1948 z Resolucijo št. 217 A (III)) v 22. členu določa: "Vsakdo ima kot član družbe pravico do socialne varnosti in pravico do uživanja, s pomočjo prizadevanja svojih skupnosti in mednarodnega sodelovanja in v skladu z ureditvijo in sredstvi neke države, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, nepogrešljivih za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj njegove osebnosti."
Da so države dolžne invalidom zagotoviti takšno življenjsko raven, ki jim zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva, izhaja tudi iz 3. točke Deklaracije o pravicah invalidov (ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila 9. decembra 1975 z Resolucijo št. 3447 (XXX), ki se glasi: "Invalidi imajo neodtujljivo pravico do spoštovanja njihovega človeškega dostojanstva. Invalidi imajo, ne glede na vzrok, naravo ali resnost njihovih motenj ali pomanjkljivosti, enake temeljne pravice kot njihovi sodržavljani enake starosti, kar najprej in predvsem pomeni pravico do dostojnega, kar se da normalnega in polnega življenja." (prim. Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995).
(28) Prim. 22. člen ZSV v zvezi z ZUTPG ter s Sklepom o usklajenih višinah socialnih transferjev.
(29) Skladno s 3. točko 21. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006 – ZDoh-2) se od nadomestila za invalidnost po ZDVDTP dohodnina ne plača. Stroški obveznega zdravstvenega zavarovanja se invalidom po ZDVDTP krijejo iz državnega proračuna (prim. tretjo alinejo 2. točke 48. člena v zvezi s 16. točko prvega odstavka 15. člena ZZVZZ).
(30) Navedena pravica je bila uvedena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 26/01 – ZSV-B).
(31) Skladno s petim odstavkom 33. člena ZSV se lahko upravičencu iz prejšnjega odstavka sicer dodeli tudi trajna socialna pomoč. Vendar ta za invalide po ZDVDTP ne more priti v poštev. Eden izmed pogojev za njeno dodelitev je namreč, da je ta oseba brez dohodkov oziroma prejemkov.