Številka:U-I-264/05-23

U-I-181/07
Up-2126/07-10
Datum: 13. 12. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud in ustavne pritožbe Marije Jurič s Ptuja, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Mayr & Pavlovič, o.p., d.n.o., Ptuj, na seji 13. decembra 2007

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena ter druge, tretje, pete in osme alineje 4. člena Odloka o razglasitvi Arheološkega najdišča v Spodnji Hajdini za kulturni spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 56/03) se zavrže.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 21. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 56/97 in 70/00) ter drugega odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) se zavrže.
3. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1263/2005 z dne 22. 3. 2007 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 160/2004 z dne 6. 9. 2005 se zavrže.

1. Pobudnica je lastnica dveh parcel, ki sta v Odloku o razglasitvi Arheološkega najdišča v Spodnji Hajdini za kulturni spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 56/03 – v nadaljevanju Odlok) navedeni kot del tega spomenika. Navaja, da z Odlokom ni bila seznanjena, dokler ji ni bila vročena odločba Ministrstva za kulturo (v nadaljevanju Odločba), ki je bila izdana na podlagi tega Odloka in s katero so bile podrobneje določene njene obveznosti. Po vsebini naj bi bil Odlok posamičen akt, zato je zoper njega in zoper Odločbo vložila tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo zoper Odlok zavrglo, čeprav je ocenilo, da ureja posamična razmerja in ga je bilo glede na četrti odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) možno izpodbijati v upravnem sporu. Tožbo je zavrglo, ker ni bila vložena v predpisanem roku, s sklicevanjem na drugi odstavek 21. člena ZUS, po katerem naj bi rok za vložitev tožbe začel teči z objavo akta. Odlok je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije 13. 6. 2003, pobudničina tožba zoper ta akt pa je bila vložena 9. 4. 2004. Tako odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče.
2. Pobudnica s pobudo, vloženo 19. 9. 2005, izpodbija takrat veljavni drugi odstavek 21. člena ZUS, ki je določal, da rok za tožbo zoper akte iz četrtega odstavka 1. člena tega zakona (akti organov, izdani v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja) prične teči z objavo akta. Izpodbijani določbi ZUS očita neskladje s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, posledično pa naj bi bila v neskladju tudi s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in s pravico do varstva zasebnosti (35. člen Ustave). Ker gre pri aktih iz drugega odstavka 21. člena ZUS za akte, ki urejajo posamična razmerja, pobudnica meni, da bi taki akti morali biti osebno vročeni, saj naj bi bila izključitev osebne vročitve izjemoma dopustna le pod pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave. Prekratek rok naj bi v takih primerih pomenil odvzem pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pobudnica je pozneje pobudo razširila še na drugi odstavek 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1), z navedbo, da je ta popolnoma enak drugemu odstavku 21. člena ZUS.
3. Pobudnica je 8. 6. 2007 vložila še ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1263/05 z dne 22. 3. 2007, s katerim je to zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča št. U 160/2004 z dne 6. 9. 2005 o zavrženju tožbe. Hkrati je vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki naj bi jo Vrhovno sodišče storilo s tem, da naj ne bi odgovorilo na njene navedbe, in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki naj bi bila v tem, da je sodišče tek roka za vložitev tožbe štelo od objave Odloka v Uradnem listu. V pobudi zoper Odlok pobudnica navaja, da izpodbijani Odlok zaradi strogega varstvenega režima, ki ga določa, krši njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, pravico do zasebnosti (35. člen Ustave) in pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave).

4. Zaradi vsebinske povezanosti pobud ter ustavne pritožbe je Ustavno sodišče odločilo, da bo vse zadeve obravnavalo skupaj.
Pobuda za oceno ustavnosti Odloka
5. Izpodbijani Odlok je akt o razglasitvi spomenika iz petega odstavka Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 in nasl. – v nadaljevanju ZVKD). Po določbi prvega odstavka 13. člena ZVKD mora minister na podlagi akta o razglasitvi spomenika državnega pomena izdati odločbo o varstvu spomenika, ki med drugim določa pogoje za posege, pravni promet ter druge omejitve in prepovedi. Na podlagi drugega odstavka 6. člena Odloka mora tako pristojni organ izdati lastnikom spomenika odločbe o varstvu, ki določajo pogoje za fizične posege in zavarovanje, pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pravni promet, načine upravljanja in rabe spomenika za javnost ter časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za čim bolj učinkovito varstvo spomenika. Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za varstvo spomenika (tretji odstavek 6. člena Odloka). Iz navedenega izhaja, da so določbe Odloka splošne določbe, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, odločba, izdana na njihovi podlagi, pa njihova konkretizacija v posamičnih primerih. Izpodbijani Odlok je torej predpis, ki ga je ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev mogoče izpodbijati v postopku pred Ustavnim sodiščem.
6. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa lahko da vsak, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. b. b. – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. V primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo (tako Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, (Uradni list RS, št. 101/2007).
7. V obravnavanem primeru je Ministrstvo za kulturo na podlagi izpodbijanega Odloka izdalo odločbo št. 61731-1/2004 z dne 3. 3. 2004, ki jo je pobudnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče, Oddelek v Mariboru, je s sodbo št. U 146/2004 z dne 6. 9. 2005 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. V sodbi je navedlo, da mora biti odločba Ministrstva konkretizacija splošnih določb o varstvu spomenika in da bi morala posameznemu lastniku spomenika določiti tiste konkretne omejitve, ki so nujne za zaščito spomenika na delu, ki je v njegovi lasti, in sicer v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika glede na sedanje dejanske okoliščine primera. Za pobudnico bodo pravni učinki uveljavitve varstvenega režima za njene nepremičnine nastopili šele s pričetkom učinkovanja odločbe, ki jo na podlagi Odloka izda Ministrstvo. Zoper morebitno novo odločbo Ministrstva bo imela pobudnica na voljo sodno varstvo pred pristojnimi sodišči, šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa bo lahko hkrati z ustavno pritožbo na Ustavno sodišče vložila tudi pobudo za presojo ustavnosti Odloka. Svoje ugovore v zvezi z neustavnostjo Odloka, ki jih uveljavlja v pobudi in ki se nanašajo na konkreten varstveni režim, ki bo veljal za njene nepremičnine, pa tudi v zvezi z neustavnostjo samega Odloka, ker njeno parcelo sploh vključuje v območje spomenika, bo lahko pred tem naslovila na sodišča, ki so pri odločanju vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ki bodo morala skladno z 22. členom Ustave takšne njene ugovore bodisi argumentirano zavrniti, bodisi, če se bodo z njimi strinjala, uporabiti pooblastilo, da pri odločanju o pravicah in obveznostih sama izločijo nezakonite oziroma neustavne podzakonske predpise. Glede na navedeno torej pobudnica ne izkazuje neposrednega pravnega interesa za presojo ustavnosti izpodbijanega Odloka. Zato je Ustavno sodišče njeno pobudo zavrglo.

Pobuda za oceno ustavnosti ZUS in ZUS-1 ter ustavna pritožba
8. Ker je izpodbijani Odlok splošni akt, ga je mogoče ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev izpodbijati v postopku pred Ustavnim sodiščem. Odlok torej ni posamičen akt v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 (prej prvega odstavka 1. člena ZUS), ki bi ga bi bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zato pobudnica, ne glede na to, da sodne odločbe, ki jih izpodbija z ustavno pritožbo, temeljijo na drugem odstavku 21. člena ZUS, za izpodbijanje te določbe pred Ustavnim sodiščem nima pravnega interesa. Pobudo za oceno te določbe je zato Ustavno sodišče zavrglo. Iz istega razloga pritožnica tudi nima pravnega interesa za ustavno pritožbo. Sodni odločbi, izdani v upravnem sporu, ki ju pritožnica izpodbija, temeljita namreč na stališču, da je izpodbijani Odlok posamični akt, pritožnica pa je zamudila rok za njegovo izpodbijanje. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Odlok splošni akt in ne posamičen akt v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, tudi morebitna razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb za pritožnico ne bi pomenila izboljšanja njenega pravnega položaja. Pritožnica torej za ustavno pritožbo nima pravnega interesa, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo.
9. Pobudnica tudi nima pravnega interesa za izpodbijanje drugega odstavka 23. člena ZUS-1, saj niti ne zatrjuje, da bi ta določba kakorkoli vplivala na njen pravni položaj, temveč navede le, da je po vsebini enaka drugemu odstavku 21. člena ZUS. Ustavno sodišče je pobudo zato zavrglo.

10. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in druge alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejelo soglasno.