Na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02, 56/02 – ZJU, 127/06 – ZJZP in 14/07 – ZSPDPO) in v povezavi z 28. členom Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/06) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba določa pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije za vse investicijske projekte in druge ukrepe v zvezi z državnimi cestami, financirane po predpisih, ki urejajo javne finance.
(2) Za vsa vprašanja priprave oziroma obravnave investicijske dokumentacije, ki s to uredbo niso posebej urejena, se uporablja Uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/06).
(3) Državne ceste in njihovi sestavni deli iz prvega odstavka tega člena so določeni s predpisi o javnih cestah.
(4) Metodologija priprave in obravnave investicijske dokumentacije obsega vrste in obvezno vsebino te dokumentacije, postopke in udeležence pri pripravi in ocenjevanju te dokumentacije ter pri odločanju o investicijah, vrste meril za ugotavljanje učinkovitosti investicijskih projektov, pa tudi metodološke osnove za ocenjevanje in vrednotenje investicij.

Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. »alternativa brez investicije« ali ničelna varianta ne vključuje investicijskih izdatkov za ohranjanje obstoječih zmogljivosti. Je osnovno izhodišče pri analizi projekta, katere namen je primerjati stanje s projektom in brez njega, kar se imenuje tudi izhodiščni scenarij;
2. »alternativa z investicijo« vključuje projekcije stroškov in koristi izbrane variante;
3. »analiza občutljivosti« je analiza učinkov sprememb nekaterih ključnih predpostavk na rezultate ocenjevanja stroškov in koristi;
4. »analiza stroškov in koristi« je analiza, s katero ovrednotimo čim več stroškov in koristi projekta v denarnih enotah, vključuje pa tudi stroške in koristi, za katere trg ne zagotavlja primerne cene;
5. »analiza stroškovne učinkovitosti« primerja stroške alternativnih možnosti doseganja oziroma zagotavljanja istega ali podobnih rezultatov. Navadno se stroški izračunavajo na enoto koristi, pri čemer ni nujno, da se korist izrazi v denarnih enotah ali z drugo ekonomsko vrednostjo;
6. »analiza tveganj« je ocenjevanje verjetnosti, da s projektom ne bo pričakovanih dosežkov; če je mogoče to verjetnost izraziti številčno, se imenuje stopnja tveganja. Analiza zajema ovrednotenje projektnih (tveganje razvoja projekta, izvedbe in obratovanja projekta) in splošnih tveganj (politično, narodnogospodarsko, družbenokulturno in drugo tveganje);
7. »analiza vplivov« je ocenjevanje sprememb v družbi, ki so posledica dolgoročnih učinkov izvedbe projektov in ukrepov z vnaprej določenimi cilji (na primer na zaposlovanje, konkurenčnost); ocene morajo biti izražene v merljivih enotah, tako da jih bo mogoče povezati s problemi, ki so povzročili nujnost izvedbe teh projektov in ukrepov;
8. »celovit projekt« sestavlja več investicijskih projektov, od katerih je vsak tehnično-tehnološko in ekonomsko zaokrožena celota;
9. »diskontiranje« je postopek za pretvarjanje prihodnjih denarnih vrednosti v primerljivo sedanjo vrednost z uporabo diskontne stopnje;
10. »diskontna stopnja« je letna odstotna mera, po kateri se sedanja vrednost denarne enote v naslednjih letih zmanjšuje s časom. Izraža ovrednotenje prihodnjih stroškov in koristi v primerjavi s sedanjimi;
11. »družbena diskontna stopnja« kaže družbeni pogled na to, kako se ovrednotijo prihodnje koristi in stroški v primerjavi s sedanjimi. Kadar kapitalski trg ni popoln, se lahko razlikuje od finančne diskontne stopnje;
12. »državna cesta« je kategorizirana javna cesta, ki je v lasti Republike Slovenije;
13. »ekonomska analiza« je skupno ime za vrednotenje, pri katerem se upoštevajo vsi ekonomski stroški in koristi v družbi. Utemeljuje upravičenost projekta s širšega družbenega, razvojnogospodarskega in socialnega vidika;
14. »ekonomska doba investicije« je obdobje, za katero ugotavljamo in analiziramo učinke investicije ter zajema čas od začetka le-te do izvedbe in poskusnega obratovanja, pa tudi čas trajanja rednega obratovanja s predpisano standardno kakovostjo;
15. »ekonomska interna stopnja donosnosti« je kazalnik družbenoekonomske donosnosti projekta, ko se vrednosti v izračunih ekonomske ocene njegove uspešnosti določijo z obračunskimi cenami;
16. »eksterni stroški prometa« so tisti, ki jih udeleženci v cestnem prometu povzročajo družbi in okolju ter niso nadomeščeni s povratno transakcijo. Glavni viri teh stroškov so prometne nesreče, zastoji, onesnaževanje zraka, hrup in podnebne spremembe;
17. »faza projekta« je funkcionalno, tehnično-tehnološko in finančno samostojna celota, ki izpolnjuje pogoje za projekt iz 41. točke tega člena. Za tako fazo je mogoče šteti tudi predhodne študije ter investicijsko, projektno in drugo dokumentacijo, potrebno za izvedbo projekta;
18. »finančna analiza« je analiza prejemkov in izdatkov, ki omogoča natančnejše napovedovanje, ali bodo prejemki zadostovali za pokrivanje prihodnjih izdatkov;
19. »finančna interna stopnja donosnosti« je kazalnik finančnotržne donosnosti projekta, pri čemer se vrednosti v izračunih finančne ocene uspešnosti projekta izrazijo z dejanskimi tržnimi cenami;
20. »interna stopnja donosnosti« je tista diskontna stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost projekta enaka nič. Interna stopnja donosnosti se primerja z diskontno stopnjo, ki je merilo za oceno pričakovanih rezultatov predlaganega projekta;
21. »investicije« so naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja države, lokalnih skupnosti in drugih vlagateljev v obliki zemljišč, objektov, opreme in naprav ter drugega opredmetenega in neopredmetenega premoženja, vključno z naložbami v izobraževanje in usposabljanje, razvoj novih tehnologij in izboljšanje kakovosti življenja, pa tudi druge naložbe, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti;
22. »investicijski projekt« je skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, pri katerem se uporabljajo omejeni viri za pridobivanje koristi;
23. »investicijski stroški« so vsi izdatki in vložki v denarju in stvareh, ki so neposredno vezani na investicijski projekt in jih investitor oziroma investitorji namenijo za predhodne raziskave in študije, pridobivanje dokumentacije, soglasij in dovoljenj, zemljišč, pripravljalna in zemeljska dela, izvedbo gradbenih in obrtniških del ter napeljav, nabavo in namestitev opreme in naprav, svetovanje in nadzor izvedbe ter druge izdatke za blago in storitve, vključno z odškodninami, ki so neposredno vezane na investicijski projekt (na primer za stroške pravnih, tehničnih in finančnih storitev, odškodnine zaradi omejitve prometa, obvoza in zapore cest med gradnjo in podobno);
24. »investicijsko vzdrževanje« zajema večja (občasna) popravila zaradi obnovitve ali ohranitve funkcionalnosti osnovnih sredstev, ki so povezana z nastajanjem večjih stroškov v daljših obdobjih ter sledijo napredku tehnike in tehnologije, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminjajo njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza;
25. »investitor ali soinvestitor« je pravna oseba, ki je opredeljena v investicijski dokumentaciji in po dokončanju projekta praviloma prevzame premoženje v lastništvo oziroma upravljanje in vzdrževanje;
26. »kazalnik« je številčni podatek, ki izraža stanje ali nakazuje razvoj kakega pojava ali merila (na primer: povprečni letni dnevni promet);
27. »količnik relativne koristnosti« je razmerje med sedanjo vrednostjo vseh koristi projekta in sedanjo vrednostjo stroškov;
28. »merilo« je tista odločilna lastnost investicijskega projekta, ki je osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje;
29. »minimalna alternativa« vsebuje projekcijo stroškov in koristi za zagotavljanje najnujnejše potrebne ravni zmogljivosti in kakovosti pri doseganju rezultatov v ekonomski dobi investicijskega projekta;
30. »multikriterijska analiza« je način ocenjevanja z več merili, s katerim zajamemo cilje investicije z različnih vidikov in vsakemu določimo utež, tako da jih je mogoče izmeriti; glede na kombinacijo različnih finančnih, ekonomskih in drugih meril dobimo enotno oceno različnih ciljev projekta, po kateri lahko razvrstimo predloge projektov oziroma variante posamičnega projekta;
31. »načelo, da plača povzročitelj obremenitve« je načelo, da onesnaževalec plača škodo, ki jo je s svojo dejavnostjo povzročil;
32. »naročnik« je pravna oseba, ki izvaja naloge v zvezi z načrtovanjem in izvedbo investicijskega projekta;
33. »neto sedanja vrednost« je razlika med diskontiranim tokom vseh koristi in vseh stroškov investicije;
34. »obračunske cene« ali pripisane cene so oportunitetni stroški blaga in storitev, ki se navadno razlikujejo od dejanskih tržnih in predpisanih cen. Uporabljajo se pri ekonomski analizi projekta;
35. »ocena vrednosti projekta« so investicijski stroški z upoštevanjem davka na dodano vrednost in drugi izdatki, ki jih pri načrtovanju ocenimo na podlagi predračunov ter drugih predpisanih strokovnih ocen in analiz; vsebuje upravičene stroške in vse preostale stroške oziroma izdatke, potrebne za izvedbo projekta;
36. »ocenjevanje« je postopek določitve ciljev, preverjanja različnih možnosti izvedbe ter primerjave stroškov in koristi pred odločitvijo o nameravani investiciji. Nanaša se na predhodno (ex-ante) analizo predlaganega investicijskega projekta, ki opredeljuje njegove bistvene dele in sprejemljivost z vidika skladnosti z uveljavljenimi merili odločanja; vsebuje finančno in ekonomsko oceno, pa tudi presojo ustreznosti tehnično-tehnoloških, prostorskih, organizacijskih, zakonskih in drugih dejavnikov, ki vplivajo na izvedljivost projekta; namen je izbira projektov, ki bodo najbolj prispevali k trajnostnemu razvoju družbe, in izločitev tistih, ki tega ne omogočajo;
37. »odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta« je oseba, ki jo v ta namen imenuje investitor ali naročnik;
38. »posodobitev« je izvedba del na obstoječih objektih, opremi ali napravah, s katerimi se ob upoštevanju napredka tehnike, tehnologije in drugih razvojnih dosežkov dopolni – dogradi ali poveča njihova zmogljivost ali zmogljivost posameznih sklopov;
39. »potrjen investicijski projekt« je projekt, za katerega je izdelana predpisana investicijska dokumentacija, ki jo investitor na podlagi predhodnega vrednotenja oceni in potrdi s sklepom;
40. »program« je več različnih, vendar medsebojno usklajenih projektov, pri katerih so cilji opredeljeni v okviru skupnega namena (politike) ter ga je mogoče ovrednotiti in časovno razmejiti;
41. »projekt« je ekonomsko nedeljiva celota aktivnosti, ki izpolnjujejo natančno določeno (tehnično-tehnološko) funkcijo in imajo jasno opredeljene cilje, po katerih je mogoče presojati, ali projekt izpolnjuje vnaprej določena merila. Ima tudi vnaprej določeno trajanje, omejeno z datumom začetka in konca;
42. »projektna dokumentacija« je sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov in poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravanega projekta;
43. »projektni cikel« zajema načrtovanje, izvedbo in obratovanje – vključno z zapiranjem;
44. »prostorska dokumentacija« je sistematično urejen sestav besedilnega in grafičnega dela prostorskega akta ter obveznih prilog, skladno s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje;
45. »relativna neto sedanja vrednost« je razmerje med neto sedanjo vrednostjo projekta in diskontiranimi investicijskimi stroški;
46. »stalne cene« so enotni imenovalec vseh vrednostnih izrazov. Praviloma so to cene, ki veljajo takrat, ko se izdeluje investicijska dokumentacija. Stalne cene lahko vključujejo tudi pričakovane strukturne spremembe (na primer spremembo razmerja med ponudbo in povpraševanjem), ki se preverjajo v analizi občutljivosti;
47. »tehnična dokumentacija« je sistematično urejen sestav listin, slikovnega gradiva, načrtov in besedil oziroma sestavin, kakršna so jamstva, spričevala, potrdila, seznami, sheme, navodila in podobno, ki določajo pravila za uporabo oziroma obratovanje in vzdrževanje objekta ali naprav;
48. »tekoče cene« so tiste, ki jih pričakujemo med izvajanjem investicije in vključujejo učinke splošne rasti cen (inflacije); pri analizi delno izvedenih investicij so tekoče cene dejansko dosežene cene investicije na podlagi obračunov del in drugih računov;
49. »tekoče vzdrževanje oziroma upravljanje« pomeni sprotno nego, zamenjavo manjših delov in popravila manjših vrednosti, da bi se preprečile večje okvare, stroški pa se obračunavajo sproti in v dejanski višini ter nastajajo praviloma vsako obračunsko obdobje (vsako poslovno leto);
50. »učinkovitost« je zmožnost, da se pričakovani rezultati dosežejo s primerno višino stroškov; pomeni najboljše mogoče razmerje med koristmi in stroški;
51. »upravičeni stroški« so tisti del stroškov, ki so osnova za izračun (so)financerskega deleža udeležbe javnih sredstev pri projektu ali programu;
52. »upravljavec investicije« je pravna oseba, ki upravlja izvedeno investicijo po predaji v uporabo in skrbi za zagotavljanje predvidenih učinkov, sodeluje pa tudi pri načrtovanju in izvedbi investicije;
53. »uspešnost« je zmožnost doseganja zastavljenih ciljev projekta ali programa;
54. »varianta« je različica investicije, ki se od drugih razlikuje po eni ali več lastnostih, na primer po lokaciji, tehnično-tehnološki rešitvi, obsegu, vrstah in strukturi virov financiranja ter trajanju izvedbe;
55. »vrednotenje« je presojanje o upravičenosti projekta ali programa in temelji na primerjavi pričakovanih ali dejanskih učinkov glede na pridobljene podatke iz preteklega, že izvedenega vrednotenja. Poteka v celotnem projektnem ciklu, saj ga lahko uporabljamo med načrtovanjem (ex-ante), izvedbo ali obratovanjem (ex-post), in sicer:
a) »predhodno vrednotenje« je presoja, ki se izdela kot podlaga za sprejemanje odločitve o financiranju ter je nujna podlaga za spremljanje izvajanja in posledično ocenjevanje po možnosti merljivih ciljev;
b) »poznejše oziroma naknadno vrednotenje« je presoja po potrditvi investicijskega programa in preverja dosežene (vmesne) učinke v primerjavi z zastavljenimi cilji projekta;
c) »sklepno ali zaključno vrednotenje« se uporablja za dokazovanje, ali in v kolikšni meri so bili doseženi pričakovani rezultati projekta.

Ta uredba se uporablja v postopkih priprave in obravnave investicijske dokumentacije za področje državnih cest in v postopkih odločanja o naslednjih vrstah investicij v državne ceste:
1. novogradnja: izvedba del, s katerimi se zgradi nova cesta ali s katerimi se na obstoječi cesti zgradi nova cesta z drugačno namembnostjo od obstoječe (na primer novogradnja cest in objektov, gradnja obvoznic in kolesarskih poti);
2. nadomestna gradnja: izvedba del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta ali v njegovi neposredni bližini, vendar na isti gradbeni parceli zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremenijo namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta, ki je pred začetkom uporabe nadomestnega objekta odstranjen (na primer gradnja nadomestnih mostov);
3. rekonstrukcija: izvedba del, s katerimi se spremenijo tehnične značilnosti obstoječe ceste zaradi spremenjene namembnosti ali potreb in ki povzročijo spremembo zmogljivosti in izboljšave lastnosti ceste; zajemajo preureditev že obstoječih cest in objektov, opreme in naprav ter graditev ali nabavo novih sredstev v sklopu že obstoječe ceste ali objekta (na primer modernizacija makadamskih vozišč, rekonstrukcija cest in objektov, rekonstrukcija križišč, ureditev cest skozi naselja, ureditev okolice cest, vgradnja cestnih naprav in druge ureditve, namenjene varnosti prometa, zaščiti ceste ter zemljišč in objektov vzdolž ceste pred vplivom prometa na njej);
4. investicijsko vzdrževanje: izvedba popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi se ne posega v konstrukcijo cest in njihovih sestavnih delov niti se ne spreminjajo njihova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz (na primer obnova, preplastitev in ojačitev cest, sanacija objektov, prepustov, podpornih in opornih zidov, brežin in plazov); investicijska vzdrževalna dela so obnovitvena dela v skladu s predpisi o vzdrževanju državnih cest;
5. nakup in vgradnja ali posodobitev cestne opreme in naprav;
6. gradnja in obnova spremljajočih objektov ob državnih cestah.

(1) Vrste investicijske dokumentacije, ki jo je treba izdelati, se določijo glede na vrednost investicijskega projekta po stalnih cenah z vključenim davkom na dodano vrednost:
1. za investicijske projekte z ocenjeno vrednostjo med 300.000 in 500.000 eurov: najmanj dokument identifikacije investicijskega projekta;
2. za investicijske projekte z ocenjeno vrednostjo nad 500.000 eurov: dokument identifikacije investicijskega projekta in investicijski program;
3. za investicijske projekte z ocenjeno vrednostjo nad 2.500.000 eurov: dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijska zasnova in investicijski program;
4. za investicijske projekte z ocenjeno vrednostjo pod 300.000 eurov se zagotovi dokument identifikacije investicijskega projekta:
– pri tehnološko zahtevnih investicijskih projektih,
– pri investicijah, ki imajo v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice (na primer visoki stroški vzdrževanja in podobno),
– kadar obstaja več variant za doseganje določenega cilja,
– kadar se investicijski projekti (so)financirajo s proračunskimi sredstvi.
(2) Pri projektih z ocenjeno vrednostjo pod 100.000 eurov se vsebina investicijske dokumentacije lahko ustrezno prilagodi (poenostavi), vendar mora imeti vse ključne prvine, potrebne za odločanje o investiciji in zagotavljanje spremljanja učinkov.
(3) Pri več podobnih investicijah ali drugih smiselno povezanih posamičnih ukrepih manjše vrednosti se lahko skupina projektov združi v program (obnova mostov, obnova zidov, obnova vozišč, izvedba protihrupne zaščite in podobno), za katerega veljajo isti postopki in merila kakor za posamični investicijski projekt, projekti znotraj programa pa se izvajajo fazno.
(4) Če je bila izdelana in potrjena predinvesticijska zasnova za celovit projekt, predinvesticijske zasnove za posamezne investicijske projekte niso potrebne, čeprav njihova ocenjena vrednost presega 2.500.000 eurov, če cilji in ključne predpostavke iz celovitega projekta niso spremenjeni.
(5) Pri odločanju o projektih investicijskega vzdrževanja predinvesticijska zasnova ni potrebna, čeprav ocenjena vrednost projekta presega 2.500.000 eurov, če gre za ohranitev funkcionalnosti cestne infrastrukture ali obnovo le-te, pri čemer se ne posega v konstrukcijo objekta in se ne spreminjajo njegova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz.

(1) Glede na fazo projektnega cikla je treba izdelati naslednje vrste investicijske dokumentacije:
1. pri načrtovanju oziroma pred odločitvijo o investiciji:
– dokument identifikacije investicijskega projekta,
– predinvesticijsko zasnovo,
– investicijski program ali njegovo novelacijo;
2. do začetka postopka oddaje javnega naročila za izvedbo projekta – študijo izvedbe nameravane investicije, če ni sestavni del investicijskega programa;
3. pri izvajanju projekta – poročilo o izvajanju investicije in, kadar se izkaže za potrebno, tudi novelacijo investicijskega programa;
4. pri obratovanju projekta – poročilo o spremljanju učinkov investicije.
(2) Investicijska dokumentacija mora vsebovati vse potrebne elemente in izračune, tako da je na njeni osnovi mogoče vsestransko presoditi finančne, ekonomske in druge posledice (tehnične, tehnološke, okoljske, prostorske, razvojne in varnostne) odločitve o investiciji.
(3) Investicijska dokumentacija mora biti izdelana strokovno in glede na razpoložljive podatke ter tako podrobno, kolikor je še ekonomsko upravičeno. Investitor ali naročnik preverja strokovno usposobljenost izdelovalcev investicijske dokumentacije na podlagi predloženih dokazil in drugih dokumentov, s katerimi izdelovalci dokazujejo usposobljenost za ocenjevanje in vrednotenje investicij.
(4) Prostorska, projektna, tehnična in druga dokumentacija, ki je podlaga za izdelavo investicijske dokumentacije, mora biti potrjena in medsebojno usklajena v vsaki fazi projektnega cikla.

(1) Dokument identifikacije investicijskega projekta je temeljni dokument za uvrstitev projekta v načrt razvojnih programov ter v letni plan razvoja in obnavljanja avtocest.
(2) Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje podatke, potrebne za določitev investicijske namere in njenih ciljev v obliki funkcionalnih zahtev, ki jih bo morala investicija izpolnjevati. Vsebuje lahko tehnične ali tehnološke elemente rešitev in je osnova za odločanje o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije ali nadaljevanju investicije.
(3) Pri izdelavi dokumenta identifikacije investicijskega projekta se za ocenjevanje smiselno uporabljajo metodološke osnove iz 22. člena te uredbe.
(4) Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje najmanj naslednje podatke:
1. navedbo investitorja in/ali naročnika, izdelovalca investicijske dokumentacije in upravljavca ter strokovnih delavcev oziroma služb, odgovornih za pripravo in nadzor nad pripravo ustrezne investicijske ter projektne, tehnične in druge dokumentacije, z žigi in podpisi odgovornih oseb,
2. analizo stanja z opisom razlogov za investicijsko namero (promet, stanje ceste oziroma objekta, zmogljivost, geometrijski elementi ceste, prometna varnost, vplivi na okolje, družbeni pomen),
3. navedbo predpisov, kadar so ti podlaga za investijsko namero (predpisi o varnosti v železniškem prometu, o varovanju okolja in podobno),
4. opredelitev razvojnih možnosti in ciljev investicije ter preveritev usklajenosti z razvojnimi strategijami in politikami,
5. opis variant »z« investicijo predstavljenih v primerjavi z alternativo »brez« investicije oziroma minimalno alternativo,
6. opredelitev vrste investicije, oceno investicijskih stroškov (za vse faze, če je predvidena delitev projekta) po stalnih in tekočih cenah (če je predvidena dinamika investiranja daljša od enega leta), prikazano posebej za upravičene in preostale stroške, ter navedbo osnov za oceno vrednosti (najmanj na podlagi analize vrednosti že izvedenih investicij oziroma drugih verodostojnih izhodišč po fazah, kakršni so projektna in druga dokumentacija, odkup in odškodnina, gradnja, oprema in naprave, raziskave, nadzor in podobno),
7. opredelitev osnovnih elementov, ki določajo investicijo (stanje državnih oziroma občinskih prostorskih aktov, predhodna idejna zasnova, lokacija, obseg in specifikacija naložbe, prometna varnost, varstvo okolja, terminski načrt izvedbe, predvideni viri financiranja in drugi viri), skupaj z informacijo o pričakovani stopnji izrabe zmogljivosti oziroma ekonomski upravičenosti projekta,
8. ugotovitev smiselnosti in možnosti nadaljnje priprave investicijske, projektne, tehnične in druge dokumentacije s časovnim načrtom ter priprave morebitnih novih ali spremenjenih prostorskih aktov.
(5) Če investicijski program iz 1. in 4. točke prvega odstavka 4. člena te uredbe ni obvezen, se šteje dokument identifikacije investicijskega projekta za investicijski program ter daje osnovo za odločitev o investiciji in vključuje poleg smiselno povzete obvezne vsebine še:
– analizo stroškov in koristi oziroma analizo stroškovne učinkovitosti za posamezne variante;
– prikaz rezultatov ocenjevanja in predstavitev optimalne variante, ki temelji na dokumentaciji iz 8. člena te uredbe.
(6) Če se priprava in izdelava predhodnih študij, projektne, investicijske in druge dokumentacije opredelita kot samostojna faza, zanjo dokumenta identifikacije investicijskega projekta ni treba pripraviti posebej. V tem in drugih primerih, ko se investicijski projekt izvaja v fazah, investitor na podlagi razpoložljivih podatkov oceni vrednost celotnega investicijskega projekta.

(1) Predinvesticijska zasnova se pripravi z upoštevanjem metodoloških osnov iz 22. člena te uredbe.
(2) V predinvesticijski zasnovi so obravnavane vse variante, za katere je verjetno, da bi ekonomsko, finančno, terminsko in tehnično sprejemljivo izpolnile cilje, zapisane v dokumentu identifikacije investicijskega projekta in predstavljene s projekcijami alternative z investicijo, z minimalno investicijo oziroma brez nje. Pri tem se upoštevajo tehnične, finančne, zakonske in druge omejitve, ugotovijo rezultati posameznih variant in utemelji predlog najboljše med njimi.
(3) Predinvesticijska zasnova temelji na:
– študijah in raziskavah povpraševanja, upoštevaje statistične in druge uveljavljene zbirke podatkov, na ekonomskih analizah in študijah, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost, smotrnost in koristnost investicije ter usklajenost s predvideno strategijo razvoja,
– prometnih, tehnoloških in drugih študijah ter raziskavah,
– idejnih zasnovah in drugi projektni dokumentaciji na primerljivi podlagi,
– geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih, ekoloških in drugih raziskavah,
– analizah mogočih lokacij objekta ter analizi vplivov na okolje in drugih vplivov s predvidenimi ukrepi,
– analizi vključitve javno-zasebnega partnerstva za investicijske projekte, določene v skladu s predpisi o javno-zasebnem partnerstvu,
– analizi vključitve v medregionalne, regionalne ali medobčinske sisteme oziroma povezave, kadar je to primerno.
(4) Predinvesticijska zasnova obravnava posamezne variante tako podrobno, da je mogoče čim bolj zanesljivo izbrati in utemeljiti najboljšo med njimi.
(5) Obvezna vsebina predinvesticijske zasnove vključuje:
– uvodno pojasnilo s povzetkom, katerega obrazec je kot Priloga 1 sestavni del te uredbe,
– osnovne podatke o investitorju in naročniku, navedbo odgovornih oseb izdelovalca investicijske dokumentacije, navedbo dokumenta identifikacije investicijskega projekta,
– usklajenost investicijskega projekta z državno strategijo razvoja Slovenije, usmeritvami Evropske unije, prostorskimi akti ter drugimi dolgoročnimi razvojnimi programi in usmeritvami, upoštevaje tudi medsebojno usklajenost področnih politik,
– analizo obstoječega stanja s prikazom obstoječih in predvidenih potreb po investiciji (sedanji in predvideni obseg ter sestava prometa, stanje in elementi ceste oziroma objekta, zmogljivost, prometna varnost in drugo),
– analizo tržnih možnosti skupaj z analizo za tiste dele dejavnosti, s katerimi se pridobivajo prihodki s prodajo storitev (oglaševanje in trženje obcestnega prostora, opravljanje spremljajočih dejavnosti),
– opis variant z oceno investicijskih stroškov (projektna in druga dokumentacija, odkupi in odškodnine, gradnja, oprema in naprave, ukrepi za varovanje okolja, ureditev komunalne infrastrukture, tehnična pomoč, raziskave in nadzor, obveščanje javnosti ter nepredvideni stroški, ki ne smejo presegati 10 odstotkov skupnih investicijskih stroškov), analizo stroškov in koristi,
– okvirni terminski načrt izvedbe investicije z dinamiko investiranja po variantah,
– okvirno finančno konstrukcijo posameznih variant,
– izračun finančnih in ekonomskih kazalcev (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost oziroma količnik relativne koristnosti) posameznih variant ter opis tistih stroškov in koristi, ki jih ni mogoče denarno ovrednotiti,
– analizo občutljivosti (prikaz sprememb finančne stopnje donosnosti, finančne neto sedanje vrednosti, ekonomske stopnje donosnosti in ekonomske neto sedanje vrednosti),
– analizo tveganja (najbolj kritične parametre opredeliti s stopnjami »veliko«, »srednje« ali »nizko«) za investicijske projekte z vrednostjo nad 20.000.000 eurov in projekte, ki se sofinancirajo iz skladov evropske pomoči, za vsako varianto,
– opis meril za izbiro optimalne variante,
– primerjavo variant s predlogom in utemeljitvijo izbire optimalne variante.

(1) Investicijski program je s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom strokovna osnova za investicijsko odločitev.
(2) Investicijski program se pripravi z upoštevanjem metodoloških osnov iz 22. člena te uredbe.
(3) Investicijski program obravnava podrobno razčlenjeno optimalno varianto, ki temelji na naslednji dokumentaciji:
– idejnem projektu, ki je vedno obvezen, razen pri manj zahtevnih delih investicijskega vzdrževanja (preplastitev, sanacija brez poseganja v konstrukcijo in brez spremembe zmogljivosti), kjer zadošča dokumentacija, ki obsega najmanj: tehnično poročilo, oceno investicije po vrstah del in grafične priloge,
– prostorskih aktih,
– geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih in drugih raziskavah,
– analizi vplivov na okolje s predvidenimi ukrepi,
– prometnih, tehnoloških in drugih študijah ter raziskavah,
– podatkih o virih financiranja (nacionalni javni viri, pomoč Evropske unije, zasebni viri, z navedbo deleža posojil) z navedbo dokumentov, v katerih so ti viri opredeljeni.
(4) Obvezna vsebina investicijskega programa obsega:
– uvodno pojasnilo s povzetkom, katerega obrazec je kot Priloga 2 sestavni del te uredbe,
– osnovne podatke o investitorju, naročniku in prihodnjem upravljavcu, navedbo odgovornih oseb izdelovalca investicijske dokumentacije in odgovorne osebe za izvedbo investicije, navedbo dokumenta identifikacije investicijskega projekta in predinvesticijske zasnove (če je bila izdelana),
– usklajenost investicijskega projekta z državnim strateškim razvojnim dokumentom in drugimi razvojnimi dokumenti, usmeritvami Evropske unije ter strategijami in izvedbenimi dokumenti strategij posameznih področij in dejavnosti,
– analizo obstoječega stanja s prikazom potreb, ki jih bo zadovoljevala investicija (opis stanja in elementov obstoječe ceste oziroma objekta, obstoječi in predvideni obseg ter sestava prometa, potovalni časi in stroški uporabnikov, raven prometne varnosti in podobno),
– gradbeno-tehnični in tehnološki del (geološke danosti, hidrološke in vodnogospodarske razmere in ureditve, opredelitev elementov za projektiranje na podlagi standardov in normativov ter podobno),
– analizo tržnih možnosti skupaj z analizo za tiste dele dejavnosti, s katerimi se pridobivajo prihodki od prodaje storitev (oglaševanje in trženje obcestnega prostora, opravljanje spremljajočih dejavnosti),
– terminski načrt izvedbe investicije s popisom vseh aktivnosti in način organizacije vodenja projekta,
– oceno vrednosti projekta po stalnih in tekočih cenah s prikazano sestavo po vrstah investicijskih stroškov (projektna in druga dokumentacija, odkupi in odškodnine, gradnja, oprema in naprave, ukrepi za varovanje okolja, ureditev komunalne infrastrukture, tehnična pomoč, raziskave in nadzor, obveščanje javnosti, nepredvideni stroški, ki ne smejo presegati 10 odstotkov skupnih investicijskih stroškov) in oceno deleža po namenih stroškov (učinkovitost in zanesljivost poteka prometa, zagotavljanje prometne varnosti, varovanje naravnega okolja in varovanje bivalnega okolja),
– opredelitev lokacije, pri novogradnjah tudi imenovanje prostorskih aktov z navedbo glasil, v katerih so objavljeni, in opis posegov v lastnino, ki ni državna (odkupi, rušitev in drugo),
– opredelitev prvin za spremljanje učinkov investicije, če ni posebej izdelana študija izvedbe investicije,
– analizo vplivov investicijskega projekta na okolje in oceno stroškov za odpravo ali ublažitev negativnih vplivov z upoštevanjem načela, da onesnaževalec plača nastalo škodo, kadar je to primerno,
– načrt financiranja v tekočih cenah po dinamiki in virih financiranja (pri financiranju s posojili tudi izračun stroškov financiranja in odplačil posojil, pri sofinanciranju pa predlog sofinancerskega deleža),
– analizo občutljivosti (prikaz sprememb finančne stopnje donosnosti, finančne neto sedanje vrednosti, ekonomske stopnje donosnosti in ekonomske neto sedanje vrednosti),
– analizo tveganja (najbolj kritične parametre opredeliti s stopnjami »veliko«, »srednje« ali »nizko«) za investicijske projekte z vrednostjo nad 20.000.000 eurov in projekte, ki se sofinancirajo iz skladov evropske pomoči,
– predstavitev in razlago rezultatov,
– projekcije prihodkov ter stroškov poslovanja in upravljanja po vzpostavitvi delovanja investicije za obdobje ekonomske dobe investicijskega projekta,
– vrednotenje drugih stroškov in koristi ter presojo upravičenosti (ex-ante) v ekonomski dobi z izdelavo finančne in ekonomske ocene ter izračunom finančnih in ekonomskih kazalnikov po dinamični metodi (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost oziroma količnik relativne koristnosti) skupaj s predstavitvijo učinkov, ki jih ni mogoče denarno ovrednotiti.

(1) Novelacija investicijskega programa se izdela, če se spremenijo ključne predpostavke iz investicijskega programa (na primer sprememba obsega del, sprememba tehnologije, terminskega načrta izvedbe, virov financiranja in podobno) v takem obsegu, da se bodo znatno spremenili pričakovani stroški ali koristi investicije v njeni ekonomski dobi, zlasti pa, če bodo odmiki investicijskih stroškov večji kakor 20 odstotkov ocenjene vrednosti projekta, izraženo v stalnih cenah.
(2) V novelaciji investicijskega programa se ugotavljajo odstopanja v mejah iz analize občutljivosti, odstopanja zaradi pomanjkljivosti pri projektiranju in odstopanja, na katera projektanti niso mogli vplivati.
(3) Smiselnost novelacije investicijskega programa se preveri pred začetkom izvajanja investicijskega projekta, ko je od potrditve investicijskega programa do njegove vključitve v načrt razvojnih programov preteklo več kakor leto dni, ali med izvajanjem glede na ugotovitve, zapisane v poročilu o izvajanju investicije iz 11. člena te uredbe.

(1) Študija izvedbe investicije je popis vseh potrebnih aktivnosti za izvedbo le-te, vključno s tistimi za zagon delovanja. Študija izvedbe investicije je lahko tudi sestavni del investicijskega programa.
(2) Študija izvedbe investicije vsebuje:
– podatke o investitorju in naročniku ter organizacijske rešitve vodenja projekta (način te organizacije ter odgovorne osebe za pripravo in izvedbo),
– organizacijske rešitve izvedbe projekta (s predvideno omejitvijo prometa, obvozom in zaporo cest),
– način in postopek izbire izvajalcev oziroma dobaviteljev opreme in storitev,
– terminski načrt vseh potrebnih aktivnosti za izvedbo investicijskega projekta in vzpostavitev poslovanja oziroma obratovanja,
– seznam že pripravljene in pregled še potrebne investicijske, projektne in tehnične dokumentacije ter druge dokumentacije po veljavnih predpisih,
– način končnega prevzema in vzpostavitve obratovanja ter pristojnosti in način vzdrževanja med obratovanjem.
(3) V študiji izvedbe se na podlagi investicijskega programa določijo fizični in finančni kazalniki za spremljanje uresničevanja zastavljenih ciljev ter način in potek vrednotenja učinkov med izvedbo projekta in obratovanjem oziroma po zaključku projekta.
(4) Študija izvedbe se za investicije iz tretjega odstavka 4. člena te uredbe pripravi za program.
(5) Če se skladno s petim odstavkom 6. člena te uredbe dokument identifikacije investicijskega projekta šteje za investicijski program, študije izvedbe ni treba izdelati posebej.

(1) Poročilo o izvajanju investicije je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odmikov od načrtovane izvedbe in ukrepom za njihovo odpravo.
(2) Poročilo o izvajanju investicije vsebuje najmanj:
– primerjavo uresničevanja terminskega načrta izvedbe investicije s terminskim načrtom, predvidenim v investicijskem programu, do datuma priprave poročila (nadziranje izvajanja tega načrta),
– primerjavo dejanske vrednosti investicije (pregled sklenjenih pogodb) in porabe finančnih sredstev z vrednostjo, predvideno v investicijskem programu,
– opis z razlago vzrokov in posledic morebitnih odmikov (fizičnih in finančnih) ter predstavitev ukrepov, s katerimi bodo odmiki delno ali v celoti odpravljeni.
(3) Poročilo o izvajanju investicije je strokovna osnova za odločitev o morebitni pripravi novelacije investicijskega programa in za usklajevanje podatkov v načrtu razvojnih programov veljavnega proračuna.
(4) Poročilo o izvajanju investicije se za investicije iz tretjega odstavka 4. člena te uredbe pripravi za program.

(1) Namen poročila o spremljanju učinkov investicije je ugotavljanje njenih dejanskih učinkov v primerjavi z učinki, predvidenimi v investicijskem programu.
(2) Poročilo o spremljanju učinkov investicije vsebuje najmanj:
– opis izhodiščnega stanja oziroma tistih predvidenih rezultatov iz investicijskega programa oziroma študije izvedbe, ki je osnova za primerjavo z dejanskimi rezultati investicijskega projekta (fizični in finančni kazalniki, s katerimi se lahko meri uresničevanje zastavljenih ciljev),
– opis izvedenih del na podlagi projekta izvedenih del, dodatne zahteve pri obratovanju in druge strokovne podlage,
– prikaz in opis rezultatov prvih meritev po predpisih o varstvu okolja ter opredelitev dodatnih ukrepov za preprečitev negativnih vplivov na okolje,
– analizo stroškov in virov financiranja,
– izračun upravičenosti investicije (ex-post),
– primerjavo rezultatov z izhodiščnim stanjem oziroma analizo odstopanj, predvsem z vidika izkoriščenosti zmogljivosti, doseganja načrtovanega obsega in pretočnosti prometa, prometne varnosti ter drugih predvidenih učinkov investicije.

(1) Pred začetkom priprave državnega prostorskega načrta mora biti izdelan in potrjen dokument identifikacije investicijskega projekta.
(2) Priprava in obravnava investicijske dokumentacije ter ocenjevanje projektov, ki se umeščajo v prostor skladno s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje, se med pripravljanjem državnega prostorskega načrta izvajajo sočasno z umeščanjem ter ugotavljanjem drugih vplivov in posledic umeščanja, in sicer kot sestavni del postopkov in dokumentov, ki so predpisani oziroma potrebni pri naslednjem:
1. pri ocenjevanju investicij, ki se umeščajo v prostor, je podlaga za investicijsko dokumentacijo prostorska in projektna dokumentacija ali njeni deli ter druge strokovne podlage, pripravljene skladno s predpisi in pravili, ki veljajo za prostorsko načrtovanje, ceste in gradnjo, vsebuje pa najmanj tiste dele, ki v posamezni fazi prostorskega načrtovanja omogočajo odločanje o investiciji v skladu s to uredbo;
2. minister, pristojen za urejanje prostora, lahko v dogovoru z ministrom, pristojnim za promet, v metodologijo za pripravo in ocenjevanje investicij na področju državnih cest vključi prvine, potrebne za zagotavljanje skladnosti investicij s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje, tako da:
– predpiše posebna merila in načine ocenjevanja teh investicij,
– določi dodatne ali podrobnejše vsebine teh dokumentov, če so potrebne zaradi posebnosti tovrstnih projektov zaradi upoštevanja predpisanih omejitev in strateških usmeritev pri umeščanju v prostor.
(3) Priprava investicijske dokumentacije in ocenjevanje investicij za projekte, ki se umeščajo v prostor z državnim prostorskim načrtom v skladu s predpisi o urejanju prostora, poteka na naslednji način:
1. sestavni del predloga državnega prostorskega načrta je tudi predinvesticijska zasnova, ki se izdela za variante v dopolnjenem osnutku državnega prostorskega načrta. Poročilo o pregledu in izdelavi ocene predinvesticijske zasnove izdela komisija za pregled in oceno investicijske dokumentacije iz 15. člena te uredbe;
2. sprejeta uredba o državnem prostorskem načrtu velja tudi kot potrditev predinvesticijske zasnove oziroma kot potrditev izbire optimalne variante po tej uredbi;
3. na podlagi uredbe o državnem prostorskem načrtu se pripravi investicijski program za izbrano varianto, ki pri oceni vrednosti in učinkov investicije upošteva tudi vse pogoje iz uredbe, ter študije izvedbe. Investicijski program potrdi minister, pristojen za promet;
4. po pripravi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in prejemu soglasij za to pridobitev investitor preveri skladnost podatkov, na katerih temelji investicijski program, s podatki iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Če je iz primerjave razvidno, da so se spremenila pomembnejša izhodišča (na primer cene, roki in čas gradnje), se preveri potrebnost novelacije investicijskega programa v skladu s to uredbo.
(4) Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za pripravo investicijske dokumentacije in ocenjevanje investicij za projekte, ki se umeščajo v prostor na podlagi občinskih prostorskih aktov.

(1) Izdelavo dokumenta identifikacije investicijskega projekta zagotovi investitor ali naročnik. Če je investitorjev več, se z medsebojno pogodbo opredeli nosilec, ki v imenu vseh soinvestitorjev opravlja investitorske posle.
(2) Za projekte, ki jih pripravlja, vodi in izvaja Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d.d. (v nadaljnjem besedilu: DARS), za račun Republike Slovenije, dokument identifikacije investicijskega projekta pregledajo in ocenijo strokovne službe DARS. Predstojnik direktorata, pristojnega za državne ceste, s pisnim sklepom:
– potrdi identifikacijo investicijskega projekta in tako odobri pripravo predinvesticijske zasnove ali investicijskega programa oziroma izvedbo investicije v skladu s petim odstavkom 6. člena te uredbe,
– vrne dokument identifikacije investicijskega projekta v postopek pridobivanja dodatnih informacij oziroma izdelovalcu v dopolnitev ali
– zavrne dokument identifikacije investicijskega projekta z navedbo razlogov za zavrnitev.
(3) Dokument identifikacije investicijskega projekta za druge projekte v zvezi z državnimi cestami pregleda in oceni komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za promet, vodi pa predstojnik direktorata, pristojnega za državne ceste.
(4) Komisija iz prejšnjega odstavka s pisnim sklepom:
– potrdi identifikacijo investicijskega projekta in tako odobri pripravo predinvesticijske zasnove ali investicijskega programa oziroma izvedbo investicije v skladu s petim odstavkom 6. člena te uredbe,
– vrne dokument identifikacije investicijskega projekta v postopek pridobivanja dodatnih informacij oziroma izdelovalcu v dopolnitev ali
– zavrne dokument identifikacije investicijskega projekta z navedbo razlogov za zavrnitev.
(5) Pisni sklep, izdan pri obravnavi dokumenta identifikacije investicijskega projekta, je obvezna priloga dokumenta identifikacije investicijskega projekta.

(1) Predinvesticijsko zasnovo zagotovi investitor ali naročnik, ki predhodno preveri strokovno usposobljenost izdelovalcev v skladu s tretjim odstavkom 5. člena te uredbe. Če je investitorjev več, se z medsebojno pogodbo opredeli nosilec, ki v imenu vseh soinvestitorjev opravlja investitorske posle.
(2) Preverjanje skladnosti izdelane dokumentacije s predpisi, preverjanje pravilnosti izračunanih kazalnikov in oceno na podlagi meril iz te uredbe izvede komisija za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki jo imenuje minister, pristojen za promet, predpiše pa tudi način njenega dela.
(3) Komisija za pregled in oceno investicijske dokumentacije izdela poročilo o pregledu in izdelavi ocene predinvesticijske zasnove. Na podlagi poročila minister, pristojen za promet, s pisnim sklepom:
– potrdi predinvesticijsko zasnovo in odobri izdelavo investicijskega programa ali
– zavrne predinvesticijsko zasnovo kot neustrezno podlago za izdelavo investicijskega programa in navede razloge za zavrnitev.
(4) Pisni sklep, izdan pri obravnavi predinvesticijske zasnove, je obvezna priloga le-te.

(1) Investicijski program zagotovi investitor ali naročnik, ki predhodno preveri strokovno usposobljenost izdelovalcev v skladu s tretjim odstavkom 5. člena te uredbe. Če je investitorjev več, se z medsebojno pogodbo opredeli nosilec, ki v imenu vseh soinvestitorjev opravlja investitorske posle.
(2) Preverjanje skladnosti izdelane dokumentacije s predpisi, preverjanje pravilnosti izračunanih kazalcev ter oceno na podlagi meril iz te uredbe opravi komisija za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki jo imenuje minister, pristojen za promet, predpiše pa tudi način njenega dela.
(3) Komisija za pregled in oceno investicijske dokumentacije izdela poročilo o pregledu in izdelavi ocene investicijskega programa. Na podlagi poročila minister, pristojen za promet:
– potrdi investicijski program s pisnim sklepom o odobritvi izvedbe investicije ali
– s pisnim sklepom zavrne investicijski program z navedbo razlogov za zavrnitev.
(4) Novelacijo investicijskega programa potrdi minister, pristojen za promet, po postopku, ki je predpisan za investicijski program.
(5) Pisni sklep, izdan ob obravnavi investicijskega programa, je obvezna priloga le-tega.

(1) Presoja upravičenosti investicije vsebuje strokovno oceno o skladnosti investicijske dokumentacije s predpisano metodologijo in o upravičenosti glede na veljavna merila. Investitor pri svoji odločitvi lahko upošteva strokovno mnenje komisije za pregled in oceno investicijske dokumentacije ali mnenje drugih zunanjih presojevalcev.
(2) Pri strokovnem ocenjevanju ne smejo sodelovati tisti, ki so pripravljali investicijsko dokumentacijo.
(3) Investitor mora predhodno preveriti, ali ocenjevalci oziroma člani komisije za pregled in oceno investicijske dokumentacije razpolagajo z najmanj takimi dokazili o strokovni usposobljenosti, kakršne je zahteval za izdelovalce dokumentacije, ki jo ocenjujejo.
(4) Strokovna presoja upravičenosti investicije je obvezna za:
– dokument identifikacije investicijskega projekta za projekte iz 4. točke prvega odstavka 4. člena te uredbe,
– predinvesticijsko zasnovo in
– investicijski program.

(1) Strokovno usposabljanje udeležencev pri pripravi in obravnavi investicijske dokumentacije poteka po programu, ki ga določi minister, pristojen za finance, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za upravo.
(2) Če investicijski program iz 1. in 4. točke prvega odstavka 4. člena te uredbe ni obvezen, ni treba zagotavljati oziroma dokazovati strokovne usposobljenosti po tej uredbi.

Študijo izvedbe investicije zagotovi investitor ali naročnik najpozneje do začetka postopka javnega naročila za izbiro izvajalca del ali storitev ali dobavitelja blaga oziroma pred začetkom izvajanja investicijskega projekta.

(1) Naročnik oziroma odgovorni vodja investicijskega projekta pripravi poročilo o izvajanju investicije najmanj enkrat na leto, najpozneje pa ob zaključku leta v poslovnem poročilu, ob predvidenih odstopanjih iz 9. člena te uredbe in v primerih, določenih s predpisi, ob izdaji uporabnega dovoljenja, ki je sestavni del poročila, ter ga predloži investitorju.
(2) Poročilo o izvajanju investicije se sestavi tudi, če se predvideva, da bodo odmiki od investicijskih stroškov večji od 20 odstotkov ocenjene vrednosti projekta ali pa časovni načrt izvedbe podaljšan za več kakor eno leto.
(3) Naročnik oziroma odgovorni vodja investicijskega projekta pripravi tudi predlog za novelacijo investicijskega programa. O morebitni izdelavi te novelacije odloči odgovorna oseba investitorja.

(1) Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije pripravi upravljavec investicije v obratovanju. Pripravi ga ob poslovnem poročilu najpozneje v treh letih po izročitvi projekta v obratovanje in po koncu ekonomske dobe.
(2) Upravljavec pošlje poročilo investitorju, ki ga preuči in na njegovi podlagi pripravi predlog za morebitne popravljalne ukrepe.
(3) Če so bili v zvezi z investicijo izvedeni popravljalni ukrepi, se poročilo znova izdela v treh letih po njihovi izvedbi.

Pri ocenjevanju investicij se glede na vrsto investicijske dokumentacije smiselno uporabljajo naslednje metodološke osnove:
1. Določitev ciljev:
a) določijo se na podlagi predhodnih analiz, evidentiranja problemov in potreb ter možnosti, da bi jim zadostili. Mogoči problemi pri državnih cestah in cilji projektov, ki jih rešujejo, so lahko:
– odprava ozkih grl s povečanjem zmogljivosti na posameznih cestnih smereh ali objektih z gradnjo novih in alternativnih ali posodobitvijo obstoječih povezav ali objektov,
– omogočiti nemoten potek predvidenega povečanega potniškega in tovornega prometa zaradi hitrega razvoja območja,
– dvigniti kakovost cestnega omrežja ali objektov zaradi povečanja potovalne hitrosti ter zmanjšati operativne stroške in število nesreč z vzpostavitvijo varnostnih ukrepov na omrežju,
– dokončati manjkajoče povezave ali slabo povezana omrežja,
– izboljšati dostopnost primestnih območij ali slabo dostopnih regij,
– vzpostaviti prevoznost po naravnih nesrečah,
– zmanjšati izpostavljenost prebivalcev onesnaženosti in hrupu;
b) usklajeni morajo biti s strategijami, nacionalnimi programi, programi Evropske unije in zakoni ter opredeljeni tako, da je mogoče ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje;
c) biti morajo določeni tako, da je mogoče prepoznati ekonomične in izvedljive različice za njihovo izvedbo.
2. Priprava predlogov variant za uresničevanje ciljev:
– variante se med seboj lahko razlikujejo glede na različne mogoče lokacije, tehnično-tehnološke in prometne rešitve, raven storitev, vire in načine financiranja, roke in dinamiko izvedbe, rezultate in druge pomembnejše dele investicije,
– upoštevajo se tudi variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (na primer fazna gradnja, koncesije in druge oblike javno-zasebnega partnerstva),
– za presojo izvedljivosti ciljev investicije se pričakovani učinki za projekt predstavijo najmanj s primerjavami stanja »z« investicijo (upošteva se izbrana varianta) in izhodiščnega scenarija (alternativa »brez« investicije) oziroma minimalne alternative z upoštevanjem delnih izboljšav.
3. Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake variante:
– v ovrednotenje so vključeni stroški in koristi posameznih udeležencev v celotnem projektnem ciklu,
– ocena količin temelji na predpisani dokumentaciji (predhodne idejne gradbene in prometne rešitve ter študije, projektna in tehnično-tehnološka dokumentacija, standardi in normativi dejavnosti, prostorski akti in druge osnove),
– stroški in koristi, ki se upoštevajo pri ocenjevanju v ekonomski dobi investicije: investicijski stroški, investicijsko in redno vzdrževanje, stroški obratovanja in koristi (prihranki časa, zmanjšanje tveganja zaradi nesreč v naseljih, zmanjšanje onesnaževanja in drugo), ki jih lahko izrazimo v denarju, in nedenarne koristi (posredne in neposredne); stroški in koristi se ugotavljajo v finančni in ekonomski analizi po dinamični metodi (za celotno ekonomsko dobo investicije) v obdobju, v katerem se pričakuje njihov nastanek,
– izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo nosilci javnih pooblastil,
– predpostavke za projekcije morajo biti utemeljene in verodostojne,
– vsi stroški in koristi, ki so izraženi v denarju, se obravnavajo na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje),
– vsaka varianta vsebuje izračun finančnih, ekonomskih in drugih kazalnikov učinkovitosti investicij ter opis rezultatov na podlagi meril, ki jih ni mogoče izraziti v denarju.
4. Ugotavljanje občutljivosti variant:
– z analizo občutljivosti se opredelijo kritični parametri investicijskega projekta (investicijski izdatki, pričakovani obseg povpraševanja, zlasti pri induciranem prometu), pri katerih so projekcije manj zanesljive, in sicer po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja (z analizo tveganja), ter
– izkažejo se ugotovitve analize o mogočih vplivih na pričakovan končni rezultat oziroma učinek na rezultate finančnih in ekonomskih analiz (interna stopnja donosnosti, neto sedanja vrednost).
5. Izbira najboljše variante in predstavitev izsledkov:
– vsaka varianta se presoja tudi glede najpomembnejših omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, institucionalnih in drugih),
– pri predstavitvi izsledkov morajo biti navedeni cilji, s katerimi je skladna obravnavana varianta, opis obravnavanih variant, njihova primerjava, razlogi za izbiro najboljše variante in način ocenjevanja pri tej izbiri.

Za presojo učinkovitosti investicij se lahko uporabljajo naslednje metode:
– analiza stroškov in koristi,
– analiza stroškovne učinkovitosti,
– analiza tveganja,
– analiza občutljivosti,
– analiza vplivov,
– multikriterijska analiza in
– druge primerne metode, ki upoštevajo pravila stroke.

(1) Pri ocenjevanju učinkovitosti investicije v državne ceste se glede na predvideno vrednost in vrsto investicije upoštevajo finančna, ekonomska in razvojna merila ter merila usklajenosti s predpisi, standardi in pravili stroke, kakor je določeno v Prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Pri ugotavljanju učinkovitosti koncesijske izvedbe investicije se obravnavata varianti konvencionalne in koncesijske izvedbe. Pri tem se uporabijo ekonomska in finančna merila.

(1) S finančnimi merili se ugotavlja upravičenost projekta s stališča investitorja oziroma upravljavca.
(2) Osnova za izračun finančnih meril je finančna analiza. Pri izračunih dinamičnih meril se uporablja metoda diskontiranja.
(3) Pri finančni analizi se uporabijo naslednja merila:
– finančna neto sedanja vrednost (NSVf),
– finančna interna stopnja donosnosti (ISDf),
– finančna relativna neto sedanja vrednost (RNSVf) oziroma
– finančni količnik relativne koristnosti (K/Sf).

(1) Z ekonomskimi oziroma družbenoekonomskimi merili pri izračunu upravičenosti projekta se ugotavljajo tudi učinki, ki nastanejo zaradi projekta ne le upravljavcu, temveč tudi drugim ekonomskim in preostalim subjektom. Ekonomska merila poleg neposrednih učinkov (stroškov in koristi) vključujejo posredne vplive na družbo kot celoto.
(2) Za investicije nad 5.000.000 eurov se izdela ekonomska ocena učinkovitosti na podlagi ovrednotenja v obračunskih cenah z upoštevanjem družbene diskontne stopnje.
(3) Osnova za izračun ekonomskih meril je ekonomska analiza stroškov in koristi. Pri izračunih dinamičnih meril se uporablja metoda diskontiranja.
(4) Pri ekonomski analizi se uporabijo naslednja merila:
– ekonomska neto sedanja vrednost (NSVe),
– ekonomska interna stopnja donosnosti (ISDe),
– ekonomska relativna neto sedanja vrednost (RNSVe) oziroma
– ekonomski količnik relativne koristnosti (K/Se).

(1) Pri ocenjevanju investicij v državne ceste se v okviru razvojnih meril uporabijo merila prostorskega razvoja. Merila, kriteriji in točkovanje so določeni v Prilogi 4, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Pri ocenjevanju investicij nad 25.000.000 eurov pa se lahko v okviru razvojnih meril uporabljajo tudi določila 26. člena Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/06).

Pomembno merilo pri odločanju o investicijah v državne ceste je tudi zagotavljanje kakovosti, predpisane s sektorskimi ter drugimi predpisi in standardi, ki določajo pogoje za normalno in varno obratovanje cestne infrastrukture ter ukrepe za zmanjšanje negativnih vplivov njene uporabe na okolico. Pri presoji investicije glede usklajenosti s predpisi, standardi in pravili stroke se uporabijo merila in kriteriji, določeni v Prilogi 5, ki je sestavni del te uredbe.

(1) Učinkovitost investicijskih projektov se praviloma ugotavlja z ekonomskimi merili. Če ima projekt med svojim obratovanjem prihodek (na primer cestnine in podobni prihodki ali prihodki spremljajočih dejavnosti), se učinkovitost investicije ugotavlja tudi s finančnimi merili.
(2) Investicija je upravičena, če izkazuje pozitivno ekonomsko neto sedanjo vrednost in ekonomsko interno stopnjo donosnosti, ki je enaka ali presega diskontno stopnjo.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka pa je v posebnih primerih upravičena tudi investicija, za katero ni mogoče določiti ekonomske upravičenosti oziroma katere ekonomska interna stopnja donosa ne dosega diskontne stopnje.
(4) Upravičenost investicije, za katero ni mogoče določiti ekonomske upravičenosti, se ugotavlja na podlagi meril iz prvega odstavka 27. člena in prejšnjega člena te uredbe, upoštevajoč uteži posameznega merila, ki so določene v Prilogi 6, ki je sestavni del te uredbe. Investicija, ocenjevana po teh merilih, je upravičena, če doseže vsaj 60 odstotkov vseh mogočih točk.
(5) Upravičenost investicije, katere ekonomska interna stopnja donosa ne dosega diskontne stopnje, se ugotavlja na podlagi meril iz prvega odstavka 27. člena in prejšnjega člena te uredbe, upoštevajoč uteži posameznega merila, ki so določene v Prilogi 6, ki je sestavni del te uredbe. Investicija, ocenjevana po teh merilih, je upravičena, če doseže vsaj 40 odstotkov vseh mogočih točk.

Pri izračunu tekočih cen se upoštevajo inflacijske stopnje, ki so predvidene za pripravo državnega proračuna, oziroma tiste, ki jih pripravlja in objavlja nosilec javnih pooblastil za makroekonomske analize Republike Slovenije.

(1) Z dnem uveljavitve te uredbe se preneha uporabljati Uredba o metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja za področje javnih cest (Uradni list RS, št. 118/05).
(2) Investicijska dokumentacija, ki se je začela izdelovati pred uveljavitvijo te uredbe, se dokonča s smiselno uporabo te uredbe.

Ta uredba začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.