Na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02, 56/02 – ZJU, 127/06 – ZJZP in 14/07 – ZSPDPO) v povezavi z 28. členom Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/06) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) S to uredbo se ureja priprava in obravnava investicijske dokumentacije za vse investicije s področja javne železniške infrastrukture, ki se financirajo po predpisih, ki urejajo javne finance.
(2) Ta uredba določa enotno metodologijo priprave in ocenjevanja investicij s področja javne železniške infrastrukture, ki obsega:
– vrsto in obvezno vsebino investicijske dokumentacije,
– opredelitev postopkov in udeležencev pri pripravi investicijske dokumentacije ter ocenjevanju investicij,
– metodološke osnove za vrednotenje in ocenjevanje investicij,
– minimum meril za ugotavljanje učinkovitosti investicij, ki se izvaja v vseh fazah projektnega cikla in so podlaga za odločanje o investicijah ter njihovo uvrstitev v načrt razvojnih programov.
(3) Ta uredba se uporablja za ugotavljanje prednosti in slabosti posameznih predlogov projektov oziroma pri odločanju o izbiri izvedljivih projektov, katerih rezultati bodo prispevali k razvoju javne železniške infrastrukture in jih bo mogoče nadzirati v vseh fazah projektnega cikla. Na podlagi izsledkov analiz vrednotenja učinkov teh projektov bo omogočila oblikovanje politike za koristno, gospodarno in učinkovito uporabo javnih sredstev.
(4) Za vsa vprašanja priprave oziroma obravnave investicijske dokumentacije, ki s to uredbo niso posebej urejena, se uporablja Uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/06).

(1) Posamezni izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. »alternativa brez investicije« ali ničelna varianta ne vključuje investicijskih izdatkov za ohranjanje obstoječih zmogljivosti. Je osnovno izhodišče pri analizi projekta, katere namen je primerjati stanje s projektom in brez njega, kar se imenuje tudi izhodiščni scenarij;
2. »alternativa z investicijo« vključuje projekcije stroškov in koristi izbrane variante;
3. »analiza občutljivosti« je analiza učinkov sprememb nekaterih ključnih predpostavk na rezultate ocenjevanja stroškov in koristi;
4. »analiza stroškov in koristi« je analiza, s katero ovrednotimo čim več stroškov in koristi projekta v denarnih enotah, in vključuje tudi tiste stroške in koristi, za katere trg ne zagotavlja primerne cene;
5. »analiza stroškovne učinkovitosti« primerja stroške alternativnih možnosti doseganja oziroma zagotavljanja istega ali podobnih rezultatov. Običajno se stroški izračunavajo na enoto koristi, pri čemer ni nujno, da se koristi izrazijo v denarnih enotah ali z drugo ekonomsko vrednostjo;
6. »analiza tveganj« je ocenjevanje verjetnosti, da s projektom ne bo pričakovanih dosežkov; če je mogoče to verjetnost številčno izraziti, se imenuje stopnja tveganja. Analiza zajema ovrednotenje projektnih (tveganja razvoja projekta, tveganje izvedbe in obratovanja projekta) in splošnih tveganj (politična, narodnogospodarska, družbenokulturna in druga tveganja);
7. »analiza vplivov« je ocenjevanje sprememb v družbi, ki so posledica dolgoročnih učinkov izvedbe projektov in ukrepov z vnaprej določenimi cilji (kot na primer na zaposlovanje, konkurenčnost); ocene morajo biti izražene v merljivih enotah, tako da jih bo mogoče povezati s problemi, ki so povzročili nujnost izvedbe teh projektov in ukrepov;
8. »celovit projekt« sestavlja več investicijskih projektov, od katerih je vsak tehnično-tehnološko in ekonomsko zaokrožena celota, kot na primer naložba v gradnjo železniške proge na celotnem poteku trase med dvema pomembnejšima središčema (koridor), modernizacija železniške proge, vgradnja signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav itd.;
9. »diskontiranje« je postopek za pretvarjanje prihodnjih denarnih vrednosti v primerljivo sedanjo vrednost s pomočjo diskontne stopnje;
10. »diskontna stopnja« je letna odstotna mera, po kateri se sedanja vrednost denarne enote v naslednjih letih zmanjšuje s časom. Izraža ovrednotenje prihodnjih stroškov in koristi v primerjavi s sedanjimi;
11. »družbena diskontna stopnja« kaže družbeni pogled na to, kako se ovrednotijo prihodnje koristi in stroški v primerjavi s sedanjimi. Kadar kapitalski trg ni popoln, se lahko razlikuje od finančne diskontne stopnje;
12. »ekonomska analiza« je skupno ime za ovrednotenje, pri katerem se upoštevajo vsi ekonomski stroški in koristi v družbi. Utemeljuje upravičenost projekta s širšega družbenega, razvojnogospodarskega in socialnega vidika;
13. »ekonomska doba investicije« je obdobje, za katero ugotavljamo in analiziramo učinke investicije in zajema čas od začetka investicije do izvedbe ter poskusnega obratovanja in čas trajanja rednega obratovanja s predpisano standardno kakovostjo;
14. »ekonomska interna stopnja donosnosti« je kazalnik družbenoekonomske donosnosti projekta, ko se v izračunih ekonomske ocene uspešnosti projekta vrednosti ocenijo z obračunskimi cenami;
15. »faza projekta« je funkcionalno, tehnično-tehnološko in finančno samostojna celota, ki izpolnjuje pogoje za projekt iz 43. točke tega člena. Za fazo projekta je mogoče šteti tudi predhodne študije ter investicijsko, projektno in drugo dokumentacijo, potrebno za izvedbo projekta;
16. »finančna analiza« je analiza prejemkov in izdatkov, ki omogoča natančnejše napovedovanje, ali bodo prejemki zadostovali za pokrivanje prihodnjih izdatkov. Omogoča, da:
– preverjamo in zagotovimo uravnoteženje denarnih tokov (zagotovimo finančno pokritost izdatkov z viri),
– izračunamo kazalnike finančnih učinkov investicijskega projekta;
17. »finančna interna stopnja donosnosti« je kazalnik finančnotržne donosnosti projekta, pri čemer se v izračunih finančne ocene uspešnosti projekta vrednosti izrazijo z dejanskimi tržnimi cenami;
18. »gospodarska javna infrastruktura« so objekti ali omrežja, ki so namenjeni opravljanju gospodarskih javnih služb skladno z zakonom ter tista gospodarska infrastruktura, ki je kot taka določena z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti, kakor tudi drugi objekti in omrežja v splošni rabi. Gospodarska javna infrastruktura je državnega in lokalnega pomena;
19. »grajeno javno dobro« so zemljišča in na njih zgrajeni objekti, ki so skladno s predpisi namenjeni splošni rabi in so dostopni vsem pod enakimi pogoji;
20. »interna stopnja donosnosti« je tista diskontna stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost projekta enaka nič. Interna stopnja donosnosti se primerja z diskontno stopnjo, ki je merilo za oceno pričakovanih rezultatov predlaganega projekta;
21. »investicije« so naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja države, lokalnih skupnosti in drugih vlagateljev v obliki zemljišč, objektov, opreme in naprav ter drugega opredmetenega in neopredmetenega premoženja, vključno naložbe v izobraževanje in usposabljanje, razvoj novih tehnologij, izboljšanje kakovosti življenja in druge naložbe, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti;
22. »investicijska dokumentacija« so sistematično urejeni dokumenti, ki opisujejo osnovne značilnosti investicije in investicijo v celoti in iz katerih je razvidno, kaj se dogaja z investicijo v celotnem investicijskem ciklu. Je osnova za odločanje v investicijskem procesu in vsebuje vse elemente ter izračune, ki so potrebni za ocenitev finančno-tržnih, ekonomskih in drugih posledic odločitve o investiciji;
23. »investicijsko vzdrževanje« zajema večja (občasna) popravila zaradi obnovitve ali ohranitve funkcionalnosti osnovnih sredstev, povezana z nastajanjem večjih stroškov v daljših obdobjih, in jih je treba načrtovati vnaprej; pri gradbenih objektih na primer pomenijo investicijska vzdrževalna dela izvedbo popravil, gradbenih, obrtniških in drugih del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike in tehnologije, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz;
24. »investicijski projekt« je skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, pri katerem se uporabljajo omejeni viri za pridobivanje koristi;
25. »investicijski stroški« so vsi izdatki in vložki v denarju in stvareh, ki so neposredno vezani na investicijski projekt in jih investitor oziroma investitorji namenijo za predhodne raziskave in študije, pridobivanje dokumentacije, soglasij in dovoljenj, zemljišč, pripravljalna in zemeljska dela, izvedbo gradbenih, obrtniških del in napeljav, nabavo in namestitev opreme in naprav, svetovanje in nadzor izvedbe ter druge izdatke za blago in storitve, vključno odškodnine, ki so neposredno vezane na investicijski projekt;
26. »investitor ali soinvestitor« je pravna oseba, ki je opredeljena v investicijski dokumentaciji in po dokončanju projekta praviloma prevzame premoženje v lastništvo in/ali upravljanje ter vzdrževanje;
27. »javna železniška infrastruktura« so objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa, ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi; sestavni deli javne železniške infrastrukture so opredeljeni v 10. členu Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 44/07 – uradno prečiščeno besedilo);
28. »kategorija proge« pomeni delitev prog na glavne in regionalne proge glede na tehnične parametre in opremljenost prog ter obseg prometa, gospodarski pomen in povezovalno vlogo železniškega prometa v prostoru;
29. »količnik relativne koristnosti« je razmerje med sedanjo vrednostjo vseh koristi projekta in sedanjo vrednostjo stroškov;
30. »minimalna alternativa« vsebuje projekcije stroškov in koristi za zagotavljanje najnujnejše potrebne ravni zmogljivosti in kakovosti pri doseganju rezultatov v ekonomski dobi investicijskega projekta;
31. »multikriterijska analiza« je način ocenjevanja z več merili, s katerim zajamemo cilje investicije z različnih vidikov ter vsakemu določimo utež, da jih je mogoče izmeriti; glede na kombinacijo različnih finančnih, ekonomskih in drugih meril dobimo enotno oceno različnih ciljev projekta, na podlagi katere lahko razvrstimo predloge projektov oziroma variante posamičnega projekta;
32. »načelo, da plača povzročitelj obremenitve« je načelo, da onesnaževalec plača škodo, ki jo je s svojo dejavnostjo povzročil;
33. »neto sedanja vrednost« je razlika med diskontiranim tokom vseh koristi in diskontiranim tokom vseh stroškov investicije;
34. »novogradnja« je prva graditev proge, tira, objekta, ki je povezana s pridobitvijo zemljišča, ustrezne projektne dokumentacije in s pridobitvijo gradbenega dovoljenja;
35. »obnova« je ohranjanje obratovalne sposobnosti javne železniške infrastrukture oziroma njenih delov na predpisani tehnični ravni in s tem zagotavljanje ustrezne varnosti, urejenosti in zanesljivosti obratovanja;
36. »obračunske cene« ali pripisane cene so oportunitetni stroški blaga in storitev, ki se običajno razlikujejo od dejanskih tržnih in predpisanih cen. Uporabljajo se pri ekonomski analizi projekta;
37. »ocena vrednosti projekta« so investicijski stroški z upoštevanjem davka na dodano vrednost in drugi izdatki, ki jih pri načrtovanju ocenimo na podlagi predračunov in drugih predpisanih strokovnih ocen ter analiz; vsebuje upravičene stroške in vse preostale stroške oziroma izdatke, potrebne za izvedbo projekta;
38. »ocenjevanje« je postopek določitve ciljev, preverjanja različnih možnosti izvedbe ter primerjave stroškov in koristi pred odločitvijo o nameravani investiciji. Nanaša se na predhodno (ex-ante) analizo predlaganega investicijskega projekta, ki opredeljuje njegove bistvene dele in sprejemljivost z vidika skladnosti z uveljavljenimi merili odločanja; vsebuje finančno ter ekonomsko oceno, kakor tudi presojo ustreznosti tehnično-tehnoloških, prostorskih, organizacijskih, zakonskih in drugih dejavnikov, ki vplivajo na izvedljivost projekta; namen je izbira projektov, ki bodo (največ) prispevali k trajnostnemu razvoju družbe, in izločitev tistih, ki tega ne omogočajo;
39. »odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta« je oseba, ki jo v ta namen imenuje investitor ali upravljavec javne železniške infrastrukture;
40. »posodobitev oziroma modernizacija« je izvedba del na obstoječi javni železniški infrastrukturi (obstoječih objektih, opremi in napravah), s katerimi se ob upoštevanju napredka tehnike, tehnologije in drugih razvojnih dosežkov dopolni – dogradi ali poveča njihova zmogljivost ali zmogljivost posameznih sklopov. Dela se izvedejo z upoštevanjem novejših in zahtevnejših tehničnih specifikacij in standardov;
41. »potrjen investicijski projekt« je investicijski projekt, za katerega je izdelana predpisana investicijska dokumentacija, ki jo investitor na podlagi predhodnega vrednotenja oceni in potrdi s sklepom;
42. »program« je več različnih, vendar medsebojno usklajenih projektov, pri katerih so cilji opredeljeni v okviru skupnega namena (politike) in ga je mogoče ovrednotiti in časovno razmejiti;
43. »projekt« je ekonomsko nedeljiva celota aktivnosti, ki izpolnjujejo natančno določeno (tehnično-tehnološko) funkcijo in imajo jasno opredeljene cilje, na podlagi katerih je mogoče presojati, ali projekt izpolnjuje vnaprej določena merila. Projekt ima vnaprej določeno trajanje, ki je omejeno z datumom začetka in konca;
44. »projektna dokumentacija« je sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov in poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravanega projekta; pri gradnji obsega dokumentacijo, določeno z zakonom, ki ureja graditev objektov (idejna zasnova, idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za razpis in projekt za izvedbo). Je ena ključnih podlag za pripravo investicijske dokumentacije;
45. »projektni cikel« zajema načrtovanje, izvedbo in obratovanje – vključno z zapiranjem;
46. »prostorska dokumentacija« je sistematično urejen sestav besedilnega in grafičnega dela prostorskega akta ter obveznih prilog, skladno s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje;
47. »redna vzdrževalna dela« so dela, ki ohranjajo normalno obratovalno sposobnost železniške infrastrukture in zagotavljajo prometno varnost;
48. »rekonstrukcija« je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, opreme ali naprav in prilagajanje spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremenijo velikost, zunanji videz in namembnost objekta, opreme ali naprav, spreminjajo pa se konstrukcijski deli, zmogljivost ter izvedejo druge izboljšave;
49. »relativna neto sedanja vrednost« je razmerje med neto sedanjo vrednostjo projekta in diskontiranimi investicijskimi stroški;
50. »stalne cene« so enotni imenovalec vseh vrednostnih izrazov. Praviloma so to cene, ki veljajo takrat, ko se izdeluje investicijska dokumentacija. Stalne cene lahko vključujejo tudi pričakovane strukturne spremembe (na primer spremembo razmerja med ponudbo in povpraševanjem), ki se preverjajo v analizi občutljivosti;
51. »tehnična dokumentacija« je sistematično urejen sestav listin, slikovnega gradiva, načrtov in besedil oziroma sestavin, kot so jamstva, spričevala, potrdila, seznami, sheme, navodila in podobne sestavine, ki določajo pravila za uporabo oziroma obratovanje in vzdrževanje objekta ali naprav; pri gradnji obsega dokumentacijo, določeno z zakonom, ki ureja graditev objektov (projekt izvedenih del, projekt za vzdrževanje in obratovanje objekta in projekt za vpis v uradne evidence);
52. »tekoče cene« so cene, kakršne pričakujemo med izvajanjem investicije in vključujejo učinke splošne rasti cen (inflacije); pri analizi delno realiziranih investicij so tekoče cene dejansko realizirane cene investicije na podlagi situacij oziroma obračunov del in drugih računov;
53. »učinkovitost« je zmožnost, da se pričakovani rezultati dosežejo s primerno višino stroškov; pomeni najboljše mogoče razmerje med koristmi in stroški;
54. »upravičeni stroški« so tisti del stroškov, ki so osnova za izračun (so)financerskega deleža udeležbe javnih sredstev v projektu ali programu;
55. »upravljavec investicije« je pravna oseba, ki upravlja izvedeno investicijo po predaji v uporabo in skrbi za zagotavljanje predvidenih učinkov, sodeluje pa tudi pri načrtovanju in izvedbi investicije;
56. »upravljavec javne železniške infrastrukture« je pravna oseba, ki je odgovorna za vzdrževanje javne železniške infrastrukture, vodenje prometa na njej in za gospodarjenje z njo;
57. »uspešnost« je zmožnost doseganja zastavljenih ciljev projekta ali programa;
58. »varianta« je različica investicije, ki se od drugih razlikuje po eni ali več lastnostih, kot na primer: lokaciji, tehnično-tehnološki rešitvi, obsegu, vrstah in strukturi virov financiranja, trajanju izvedbe;
59. »vrednotenje« je presojanje o upravičenosti projekta ali programa ter temelji na primerjavi pričakovanih ali dejanskih učinkov s pridobljenimi podatki iz preteklih, že izvedenih vrednotenj. Vrednotenje poteka v celotnem projektnem ciklu, saj ga lahko uporabljamo v fazi načrtovanja (ex-ante), izvedbe ali obratovanja (ex-post), in sicer:
a) predhodno vrednotenje je presoja, ki se izdela kot podlaga za sprejemanje odločitve o financiranju in je nujna podlaga za spremljanje izvajanja in posledično ocenjevanje po možnosti merljivih ciljev,
b) poznejše oziroma naknadno vrednotenje je ocenjevanje po potrditvi investicijskega programa in pomeni preverjanje doseženih (vmesnih) učinkov v primerjavi z zastavljenimi cilji projekta,
c) sklepno ali zaključno vrednotenje se uporablja za dokazovanje, ali in v kolikšni meri so bili doseženi pričakovani rezultati projekta;
60. »vzdrževalna dela v javno korist« so dela, namenjena zagotavljanju obveznih gospodarskih javnih služb, s katerimi se izboljšajo prometno-tehnične in varnostne lastnosti javne železniške infrastrukture ali gradijo pomožni objekti in naprave javne železniške infrastrukture, ki so namenjeni opravljanju gospodarskih javnih služb na področju železniškega prometa ter s katerimi se ne posega zunaj območja progovnega pasu.
(2) Izrazi s področja graditve in prostorskega načrtovanja, ki niso opredeljeni v tej uredbi, imajo pomen, kakor je opredeljen v predpisih, ki urejajo prostorsko načrtovanje, in predpisih, ki urejajo graditev objektov.

(1) Ta uredba se uporablja v postopku izdelave investicijske dokumentacije in pri sprejemanju odločitev o:
– investicijskih vzdrževalnih delih na javni železniški infrastrukturi,
– investicijah v obnovo, modernizacijo in novogradnjo javne železniške infrastrukture,
– investicijah v tisto železniško infrastrukturo, ki se priključuje javnemu železniškemu omrežju,
– investicijah v železniško infrastrukturo, ki so sofinancirane s sredstvi države,
– opustitvi uporabe javne železniške infrastrukture.
(2) Ta uredba se uporablja pri izdelavi investicijske dokumentacije v celotnem investicijskem ciklusu, to je od faze načrtovanja, faze izvedbe do faze obratovanja investicije.

Pri izračunih tekočih cen se upoštevajo inflacijske stopnje, ki so predvidene za pripravo državnega proračuna, oziroma tiste, ki jih pripravlja in objavlja nosilec javnih pooblastil za makroekonomske analize Republike Slovenije.

Za potrebe vrednotenja se uporablja splošna diskontna stopnja, ki je predpisana z uredbo, ki določa enotno metodologijo za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ.

Investicije v javno železniško infrastrukturo so z gradbeno-tehničnega vidika in glede na vrsto upravnega postopka, ki ga zahteva posamezna investicija, opredeljene kot:
1. investicijska vzdrževalna dela;
2. obnova:
– remont zgornjega ustroja,
– obnova spodnjega ustroja,
– obnova vozne mreže,
– obnova signalno-varnostnih in telekomunikacijskih naprav,
– obnova gradbenih inženirskih objektov in stavb;
3. modernizacija:
– rekonstrukcija progovnih odsekov in postaj,
– vgradnja sodobnih sistemov signalno-varnostnih naprav,
– vgradnja sodobnih sistemov telekomunikacijskih naprav,
– elektrifikacija prog,
– uvedba centralnega vodenja prometa,
– izvedba daljinskega vodenja vozne mreže,
– izvedba avtomatskega zavarovanja železniško-cestnih nivojskih prehodov,
– izvedba poslovnih in tehničnih informacijskih sistemov;
4. novogradnja:
– gradnja novih prog (glavne, regionalne, hitre proge),
– gradnja drugega tira k enotirni progi,
– gradnja obvoznih prog,
– gradnja gradbenih inženirskih objektov in stavb.

(1) Glede na fazo projektnega cikla je treba izdelati naslednje vrste investicijske dokumentacije:
1. pri načrtovanju oziroma pred odločitvijo o investiciji:
– dokument identifikacije investicijskega projekta,
– predinvesticijsko zasnovo,
– investicijski program ali njegovo novelacijo;
2. do začetka postopka javnega razpisa za izvedbo pa še (če ni sestavni del investicijskega programa) študijo izvedbe nameravane investicije;
3. v fazi izvedbe poročilo o izvajanju investicijskega projekta ter, kadar se izkaže za potrebno, tudi novelacijo investicijskega programa. Poročilo se izdela najmanj enkrat letno in je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odstopanj od planirane izvedbe investicije. Predstavlja tudi osnovo za odločitev o morebitni izdelavi novelacije investicijskega programa;
4. v fazi obratovanja poročilo o spremljanju učinkov investicijskega projekta, ki prikaže dejanske učinke investicije v primerjavi s predvidenimi v investicijskem programu.
(2) Investicijska dokumentacija mora vsebovati vse potrebne prvine in izračune, tako da je na njeni podlagi mogoče vsestransko oceniti finančne, ekonomske in druge (tehnične, tehnološke, okoljske, prostorske, razvojne, varnostne) posledice odločitve o investiciji.
(3) Vsebino investicijske dokumentacije določajo vrsta in namen investicije ter pravila stroke, ki veljajo v dejavnosti, v katero se uvršča investicija. Investicijska dokumentacija mora biti izdelana strokovno in v okviru razpoložljivih podatkov ter tako podrobno, kot je še ekonomsko upravičeno. Investitor preverja strokovno usposobljenost izdelovalcev investicijske dokumentacije na podlagi predloženih dokazil in drugih dokumentov, s katerimi izdelovalci dokazujejo usposobljenost za ocenjevanje in vrednotenje investicij.
(4) Prostorska, projektna, tehnična in druga dokumentacija, ki je podlaga za izdelavo investicijske dokumentacije, mora biti potrjena in medsebojno usklajena v vsaki fazi projektnega cikla. Dokumentacija, na osnovi katere je izdelana posamezna vrsta investicijske dokumentacije, mora biti verificirana s strani naročnika investicijske dokumentacije.

(1) Mejne vrednosti, ki določajo pripravo in obravnavo posamezne vrste investicijske dokumentacije po stalnih cenah z vključenim davkom na dodano vrednost, so:
1. za investicijske projekte z ocenjeno vrednostjo med 300.000 in 500.000 eurov najmanj dokument identifikacije investicijskega projekta;
2. za investicijske projekte nad vrednostjo 500.000 eurov dokument identifikacije investicijskega projekta in investicijski program;
3. za investicijske projekte nad vrednostjo 2.500.000 eurov dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijska zasnova in investicijski program;
4. za investicijske projekte pod vrednostjo 300.000 eurov je treba zagotoviti dokument identifikacije investicijskega projekta, in sicer:
a) pri tehnološko zahtevnih investicijskih projektih;
b) pri investicijah, ki imajo v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice (na primer visoki stroški vzdrževanja);
c) kadar se investicijski projekti (so)financirajo s proračunskimi sredstvi.
(2) Pri projektih z ocenjeno vrednostjo pod 100.000 eurov se vsebina investicijske dokumentacije lahko ustrezno prilagodi (poenostavi), vendar mora vsebovati vse ključne prvine, potrebne za odločanje o investiciji in zagotavljanje spremljanja učinkov.
(3) Če gre za več podobnih investicij ali druge smiselno povezane posamične ukrepe manjših vrednosti, se lahko skupina projektov združi v program (načrt investicijskega vzdrževanja, načrt nabav z obrazložitvami in podobno), za katerega veljajo isti postopki in merila kot za posamičen investicijski projekt.
(4) Če je bila izdelana in potrjena predinvesticijska zasnova za celovit projekt in so cilji in ključne predpostavke iz celovitega projekta ostali nespremenjeni, ni treba ponovno izdelovati predinvesticijske zasnove za posamezne investicijske projekte, čeprav njihova ocenjena vrednost presega 2.500.000 eurov.

(1) Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje podatke, potrebne za določitev investicijske namere in njenih ciljev v obliki funkcionalnih zahtev, ki jih bo morala investicija izpolnjevati. Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje opise tehničnih, tehnoloških ali drugih prvin predlaganih rešitev in je podlaga za odločanje o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije oziroma nadaljevanju investicije.
(2) Pri izdelavi dokumenta identifikacije investicijskega projekta je za ocenjevanje treba smiselno uporabiti metodološke osnove iz 25. člena te uredbe.
(3) Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje najmanj naslednje podatke:
1. navedbo investitorja, izdelovalca investicijske dokumentacije in upravljavca ter strokovnih delavcev oziroma služb, odgovornih za pripravo in nadzor nad pripravo ustrezne investicijske, prostorske ter projektne, tehnične in druge dokumentacije, z žigi in podpisi odgovornih oseb;
2. analizo stanja z opisom razlogov za investicijsko namero (opis sedanjega stanja in problematike z vidika vrste investicijskega projekta – proga, objekt, oprema);
3. opredelitev razvojnih možnosti in ciljev investicije ter preveritev usklajenosti z razvojnimi strategijami in politikami;
4. opis variant (najmanj minimalna alternativa oziroma alternativa »brez« investicije in alternativa »z« investicijo) z opredelitvijo vrste ukrepa, tehničnimi opisi variant, predvidenimi postopki za izvedbo investicijskega projekta, zahtevano investicijsko, projektno in drugo dokumentacijo s časovnim načrtom;
5. opredelitev vrste investicije, oceno investicijskih stroškov (za vse faze, če je predvidena delitev projekta) po stalnih cenah in tekočih cenah (če je predvidena dinamika investiranja daljša od enega leta), prikazano posebej za upravičene in preostale stroške in navedbo osnov za oceno vrednosti (najmanj na podlagi analize vrednosti že izvedenih investicij oziroma drugih verodostojnih izhodišč);
6. opredelitev temeljnih prvin, ki določajo investicijo (predhodna idejna rešitev ali študija, opis lokacije, okvirni obseg in specifikacija investicijskih stroškov s časovnim načrtom izvedbe, varstvo okolja, kadrovsko organizacijska shema s prostorsko opredelitvijo, predvideni viri financiranja in drugi viri), skupaj z informacijo o pričakovani stopnji izrabe zmogljivosti oziroma ekonomski upravičenosti projekta;
7. ugotovitev smiselnosti in možnosti nadaljnje priprave investicijske, prostorske, projektne, tehnične in druge dokumentacije s časovnim načrtom.
(4) Kadar investicijski program iz 1. in 4. točke prvega odstavka 8. člena te uredbe ni obvezen, lahko dokument identifikacije investicijskega projekta pridobi značaj investicijskega programa ter predstavlja osnovo za odločitev o investiciji, tako da se obvezni vsebini doda še:
– analizo stroškov in koristi, skupaj s predstavitvijo tistih stroškov in koristi, ki jih ni mogoče izraziti v denarnih enotah in/ali analizo stroškovne učinkovitosti za posamezne variante;
– predstavitev optimalne variante, ki temelji na dokumentaciji iz 11. člena te uredbe;
– prikaz rezultatov ocenjevanja z utemeljitvijo upravičenosti investicijskega projekta.
(5) Če se priprava in izdelava predhodnih študij, projektne, investicijske in druge dokumentacije opredelita kot samostojna faza, zanjo ni treba posebej pripraviti dokumenta identifikacije investicijskega projekta. V tem in drugih primerih, ko se investicijski projekt izvaja v fazah, investitor na podlagi razpoložljivih podatkov oceni vrednost celotnega investicijskega projekta.

(1) Predinvesticijska zasnova se pripravi z upoštevanjem metodoloških osnov iz 25. člena te uredbe.
(2) V predinvesticijski zasnovi za investicije v javno železniško infrastrukturo so obravnavane vse variante, za katere je verjetno, da bi ekonomsko, finančno, časovno in tehnično-tehnološko sprejemljivo izpolnile cilje, zapisane v dokumentu identifikacije investicijskega projekta, in so predstavljene s projekcijami alternative »z« investicijo in/ali alternativo »brez« investicije. Pri tem se upoštevajo tehnične, finančne, zakonske in druge omejitve in ugotovijo rezultati posameznih variant ter utemelji predlog optimalne variante.
(3) Predinvesticijska zasnova povzame rezultate predhodnih del in analiz, med katere sodijo študije in raziskave povpraševanja, ekonomske analize, prometne študije, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost, smotrnost in koristnost investicije ter usklajenost s predvideno strategijo razvoja; prometno tehnološke raziskave in študije ter tehnološki načrt z izborom in pregledom potrebne opreme; idejne zasnove in druge rešitve; geološke, geomehanske, seizmološke, vodnogospodarske, ekološke in druge raziskave; podatki o možnih lokacijah investicijskega projekta ter analiza vplivov na okolje in drugih vplivov s predvidenimi ukrepi; analize vključitve javno-zasebnega partnerstva; analize vključitve v medregionalne, regionalne ali medobčinske sisteme oziroma povezave.
(4) Predinvesticijska zasnova obravnava posamezne variante tako podrobno, da je mogoče čim zanesljivejše izbrati in utemeljiti optimalno varianto. Pri tem so posamezne variante ocenjene na podlagi investicijske, projektne ter druge dokumentacije na primerljivi podlagi. Optimalna varianta se izbere z analizo stroškov in koristi ali drugimi primernimi metodami (na primer multikriterijsko analizo).
(5) Predinvesticijska zasnova za investicije v javno železniško infrastrukturo vsebuje najmanj naslednje podatke:
1. uvodno pojasnilo s povzetkom, osnovne podatke o investitorju ter navedbo ciljev oziroma strategije;
2. analizo obstoječega stanja z vidika vrste investicijskega posega (geografski in funkcionalni pomen področja, tehnično-eksploatacijske karakteristike proge, objekta, opreme, obseg transportnega dela, prometno-tehnološki del, analiza varnosti železniškega prometa, organizacija vzdrževanja železniške infrastrukture) z opisom problematike, prikaz potreb po predmetnem investicijskem projektu ter usklajenost investicijskega projekta s strateškim dokumentom razvoja slovenske železniške infrastrukture in z mednarodnimi sporazumi s področja transporta, katerih podpisnica je Republika Slovenija, z zakonom o železniškem prometu, z zakonom o varnosti v železniškem prometu in drugo zakonodajo, ki ureja to področje;
3. analizo variant z oceno investicijskih stroškov in koristi najmanj na osnovi idejnih zasnov oziroma programskih rešitev ter izračuni učinkovitosti za ekonomsko dobo investicije;
4. analizo tržnih možnosti skupaj z analizo za tiste dele dejavnosti, ki se tržijo ali izvajajo v okviru javne službe oziroma s katerimi se pridobivajo prihodki s prodajo proizvodov in/ali storitev;
5. analizo zaposlenih po posameznih variantah ter vpliva na zaposlovanje z vidika ekonomske in socialne strukture družbe;
6. okvirni časovni načrt izvedbe investicije z dinamiko investiranja po variantah;
7. okvirno finančno konstrukcijo posameznih variant z obvezno analizo o smiselnosti vključitve javno-zasebnega partnerstva;
8. izračun finančnih in ekonomskih kazalnikov (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost in/ali količnik relativne koristnosti) posameznih variant ter opis tistih učinkov, ki se ne dajo ovrednotiti z denarjem;
9. analizo tveganja in analizo občutljivosti za vsako varianto;
10. opis meril in uteži za izbiro optimalne variante. Za investicije iz 19. člena te uredbe je potrebno poleg finančnih in ekonomskih meril upoštevati tudi razvojna merila, tehnično poenotenost-interoperabilnost, prometno varnost in okoljska merila;
11. primerjavo variant s predlogom in utemeljitvijo izbire optimalne variante.

(1) Investicijski program je s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom strokovna podlaga za investicijsko odločitev.
(2) Investicijski program je treba pripraviti z upoštevanjem metodoloških osnov iz 25. člena te uredbe.
(3) Investicijski program obravnava podrobno razčlenjeno optimalno varianto, ki temelji na naslednji dokumentaciji:
– najmanj idejnem projektu po zakonu, ki ureja graditev objektov, oziroma drugi idejni rešitvi kot tehnični, tehnološki ali drugi podlagi za pripravo investicijskega programa, ki mora vsebovati vse potrebne prvine in ugotovitve za čim realnejšo oceno vrednosti in izvedljivosti investicije;
– prostorskih aktih v primerih prostorskih ureditvenih pogojev (z opredeljenimi zahtevami za investicije, ki se nanašajo na optimalno varianto);
– tehnično-tehnološkem projektu s specifikacijo opreme;
– geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih, ekoloških in drugih raziskavah ter analizah;
– dokazljivih virih financiranja.
(4) Investicijski program mora vsebovati najmanj:
1. uvodno pojasnilo s predstavitvijo investitorja in izdelovalcev investicijskega programa, namena in ciljev investicijskega projekta ter povzetkom iz dokumenta identifikacije investicijskega projekta oziroma predinvesticijske zasnove s pojasnili poteka aktivnosti in morebitnih sprememb (do priprave investicijskega programa);
2. povzetek investicijskega programa, ki vsebuje najmanj:
– cilje investicije (v obliki fizičnih in finančnih kazalnikov, potrebnih za spremljanje njihovega uresničevanja),
– spisek strokovnih podlag,
– kratek opis upoštevanih variant ter utemeljitev izbire optimalne variante,
– navedbo odgovorne osebe za izdelavo investicijskega programa, projektne in druge dokumentacije ter odgovornega vodje za izvedbo investicijskega projekta,
– predvideno organizacijo in druge potrebne prvine za izvedbo in spremljanje učinkov investicije, če ni posebej izdelana študija izvedbe investicije,
– prikaz ocenjene vrednosti investicije ter predvidene finančne konstrukcije z izračunanim deležem sofinanciranja investicije s sredstvi proračuna Republike Slovenije,
– zbirni prikaz rezultatov izračunov ter utemeljitev upravičenosti investicijskega projekta;
3. osnovne podatke o investitorju, izdelovalcih investicijske dokumentacije in prihodnjem upravljavcu z žigi in podpisi odgovornih oseb;
4. analizo stanja glede na vrsto javne železniške infrastrukture, ki je predmet posega (tehnično-eksploatacijske značilnosti javne železniške infrastrukture – proga in progovne naprave, objekti nizkih gradenj, objekti visokih gradenj, postajne zmogljivosti, oprema), z opisom problematike in potreb ter usklajenosti investicijskega projekta z državnim strateškim dokumentom razvoja slovenske železniške infrastrukture in z mednarodnimi sporazumi s področja transporta, katerih podpisnica je Republika Slovenija, z zakonom o železniškem prometu, z zakonom o varnosti v železniškem prometu, usmeritvami Skupnosti in drugo zakonodajo, ki ureja to področje;
5. analizo tržnih možnosti skupaj z analizo za tiste dele dejavnosti, ki se tržijo ali izvajajo v okviru javne službe oziroma s katerimi se pridobivajo prihodki s prodajo proizvodov in/ali storitev;
6. analizo obsega transportnega dela z napovedjo prometa;
7. prometno-tehnološko analizo (proga, postaje, službena mesta, glavne karakteristike organizacije prometa, kapacitetna analiza);
8. analizo varnosti železniškega prometa;
9. analizo vzdrževanja javne železniške infrastrukture (obstoječega vzdrževanja oziroma obsega vzdrževanja v pogojih »brez« investicije, bodočo organiziranost vzdrževanja oziroma vzdrževanja v pogojih »z« investicijo);
10. izbor variante (opis variant, opredelitev kriterijev za vrednotenje variant, primerjava variant), v kolikor za obravnavano investicijo ni bila izdelana predinvesticijska zasnova;
11. opredelitev projekta;
12. gradbeno-tehnični del (opis investicijskega projekta z navedbo nivoja izdelane projektne dokumentacije);
13. analizo zaposlenih za alternativo »brez« investicije ter alternativo »z« investicijo;
14. analizo lokacije (opredelitev investicijskega projekta z vidika makro in mikro lokacije ter z upravno teritorialnega vidika) z imenovanjem prostorskih aktov in glasil, v katerih so objavljeni;
15. analizo vplivov investicijskega projekta na okolje s prikazom ukrepov za ublažitev negativnih vplivov z oceno stroškov z upoštevanjem načela, da onesnaževalec plača nastalo škodo, kadar je primerno;
16. organizacijo vodenja projekta z opredelitvijo odgovornega vodje projekta, prikaz dinamike projektnih aktivnosti in dinamike fizičnega izvajanja del, opis prometnega režima v času izvajanja investicijskega projekta;
17. oceno vrednosti projekta po stalnih in tekočih cenah z navedbo osnov in izhodišč za oceno;
18. načrt financiranja v tekočih cenah po dinamiki in virih financiranja (pri financiranju s krediti tudi izračun stroškov financiranja in odplačil kreditov);
19. projekcije prihodkov in stroškov poslovanja po vzpostavitvi delovanja investicije za obdobje ekonomske dobe investicijskega projekta;
20. izračun upravičenosti investicijskega projekta v ekonomski dobi, izračun finančnih in ekonomskih kazalnikov po dinamični metodi, skupaj s predstavitvijo učinkov, ki se ne dajo ovrednotiti z denarjem (vrednotenje investicijskega projekta);
21. analizo tveganj in analizo občutljivosti;
22. predstavitev in razlago rezultatov.

(1) Če se spremenijo ključne predpostavke iz investicijskega programa (na primer sprememba tehnologije, časovnega načrta izvedbe, virov financiranja, sprememb na trgu, kakor tudi demografske, socialne, okoljske ali druge spremembe) v takem obsegu, da se bodo znatno spremenili pričakovani stroški ali koristi investicije v njeni ekonomski dobi, zlasti pa, če bodo odmiki investicijskih stroškov večji od 20 odstotkov ocenjene vrednosti projekta, računane po tekočih cenah iz investicijskega programa, se investicijski program spremeni in dopolni (novelira).
(2) Pri novelaciji investicijskega programa se ugotavljajo odmiki, ki so:
– v mejah odmikov iz analize občutljivosti,
– posledica pomanjkljivosti pri načrtovanju in
– na katere načrtovalci niso mogli vplivati.
(3) Smiselnost novelacije investicijskega programa se preveri:
– pred začetkom izvajanja investicijskega projekta,
– ko je od potrditve investicijskega programa do njegove vključitve v načrt razvojnih programov preteklo več kot leto dni,
– med izvajanjem glede na ugotovitve, zapisane v poročilu o izvajanju iz 14. člena te uredbe.

(1) Študija izvedbe nameravane investicije je popis vseh potrebnih aktivnosti za izvedbo investicije, vključno z aktivnostmi za zagon obratovanja. Lahko je tudi sestavni del investicijskega programa.
(2) Študija izvedbe nameravane investicije vsebuje:
1. podatke o investitorju in organizacijske rešitve vodenja projekta (opredelitev modela vodenja, odgovorne osebe za pripravo in izvedbo);
2. način in postopek izbire izvajalcev oziroma dobaviteljev blaga in storitev;
3. časovni načrt vseh aktivnosti (strateški plan aktivnosti, operativni plan izvedbe), potrebnih za izvedbo projekta in vzpostavitev poslovanja (obratovanja);
4. seznam že pripravljene in pregled še potrebne investicijske, projektne, tehnične in druge dokumentacije po veljavnih predpisih;
5. način zaključnega prevzema in vzpostavitve obratovanja ter način in pristojnosti vzdrževanja med delovanjem;
6. analizo vpliva investicije na spremembo tehničnih predpisov o obratovanju in vzdrževanju javne železniške infrastrukture.
(3) Študija izvedbe je prilagojena posebnostim investicijskega projekta in pripravljena najpozneje do začetka postopka javnega razpisa za izbor izvajalcev oziroma pred začetkom izvajanja investicijskega projekta. V primerih, kadar se skladno s četrtim odstavkom 9. člena te uredbe dokument identifikacije investicijskega projekta šteje za investicijski program, ni potrebno izdelati še študije izvedbe.
(4) V študiji izvedbe se na podlagi investicijskega programa določijo fizični in finančni kazalniki za spremljanje uresničevanja zastavljenih ciljev ter način in potek vrednotenja učinkov med izvedbo projekta in obratovanjem oziroma ko se projekt konča.

(1) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odmikov od načrtovane izvedbe ter ukrepom za njihovo odpravo. Pri izvedbi investicije se sestavi poročilo o izvajanju najmanj enkrat letno, najkasneje ob zaključku leta v poslovnem poročilu, pa tudi če se predvideva, da bodo odmiki od investicijskih stroškov večji od 20 odstotkov ocenjene vrednosti projekta, računane po tekočih cenah iz investicijskega programa, ali pa časovni načrt izvedbe podaljšan za več kot eno leto.
(2) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta vsebuje najmanj:
1. izsledke primerjave uresničevanja časovnega načrta izvedbe investicije s časovnim načrtom, predvidenim v investicijskem programu do datuma priprave poročila (nadziranje izvajanja časovnega načrta);
2. primerjavo dejanske vrednosti investicije (pregled sklenjenih pogodb in njenih prilog) ter porabe finančnih sredstev s predvideno v investicijskem programu;
3. ugotovitve primerjav dejanskih oziroma spremenjenih predvidenih rezultatov v obliki fizičnih in finančnih kazalnikov s tistimi iz investicijskega programa oziroma študije izvedbe;
4. opis z razlago vzrokov in posledic morebitnih odmikov in predstavitev ukrepov, s katerimi se bodo odmiki odpravili (v celoti ali delno).
(3) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta je strokovna osnova za odločitev o morebitni pripravi novelacije investicijskega programa in usklajevanje podatkov v načrtu razvojnih programov veljavnega proračuna.

(1) Namen poročila je ugotavljanje in vrednotenje dejanskih učinkov investicije v primerjavi z učinki, predvidenimi v investicijskem programu. Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije se pripravi ob poslovnem poročilu najmanj v prvih petih letih po predaji projekta v obratovanje in po koncu ekonomske dobe.
(2) Poročilo o spremljanju učinkov za investicije v javno železniško infrastrukturo vsebuje najmanj:
1. opis izhodiščnega stanja oziroma tistih predvidenih rezultatov iz investicijskega programa in/ali študije izvedbe, ki je podlaga za primerjavo z dejanskimi rezultati (fizični in finančni kazalniki, s katerimi se lahko meri uresničevanje zastavljenih ciljev), z:
– analizo izvedbeno-tehničnega dela (tehnični opis izvedene investicije, opis izvedenih del na osnovi projekta izvedenih del, dodatne zahteve na projektu v času obratovanja),
– analizo doseganja načrtovanega obsega transportnega dela,
– analizo vplivov na okolje (prikaz in opis rezultatov prvih meritev po predpisih o varstvu okolja in opredelitev dodatnih ukrepov za preprečitev negativnih vplivov na okolje),
– analizo stroškov in virov financiranja,
– izračuni upravičenosti investicije (ex-post);
2. primerjavo rezultatov z izhodiščnim stanjem in analizo odmikov, predvsem z vidika izkoriščenosti zmogljivosti, doseženih normativov, prihodkov in stroškov poslovanja ter drugih neposrednih in posrednih družbenoekonomskih učinkov.

(1) Pred začetkom priprave državnega prostorskega načrta mora biti izdelan in potrjen dokument identifikacije investicijskega projekta.
(2) Priprava in obravnava investicijske dokumentacije ter ocenjevanje projektov, ki se umeščajo v prostor skladno s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje, se med pripravljanjem državnega prostorskega načrta izvajajo sočasno z umeščanjem ter ugotavljanjem drugih vplivov in posledic umeščanja, in sicer kot sestavni del postopkov in dokumentov, ki so predpisani oziroma potrebni pri naslednjem:
1. pri ocenjevanju investicij, ki se umeščajo v prostor, je podlaga za investicijsko dokumentacijo prostorska in projektna dokumentacija ali njeni deli ter druge strokovne podlage, pripravljene skladno s predpisi in pravili, ki veljajo za prostorsko načrtovanje, javno železniško infrastrukturo in gradnjo, vsebuje pa najmanj tiste dele, ki v posamezni fazi prostorskega načrtovanja omogočajo odločanje o investiciji v skladu s to uredbo;
2. minister, pristojen za urejanje prostora, lahko v dogovoru z ministrom, pristojnim za promet, v metodologijo za pripravo in ocenjevanje investicij na področju javne železniške infrastrukture vključi prvine, potrebne za zagotavljanje skladnosti investicij s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje, tako da:
– predpiše posebna merila in načine ocenjevanja teh investicij,
– določi dodatne ali podrobnejše vsebine teh dokumentov, če so potrebne zaradi posebnosti tovrstnih projektov zaradi upoštevanja predpisanih omejitev in strateških usmeritev pri umeščanju v prostor.
(3) Priprava investicijske dokumentacije in ocenjevanje investicij za projekte, ki se umeščajo v prostor z državnim prostorskim načrtom v skladu s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje, poteka na naslednji način:
1. sestavni del predloga državnega prostorskega načrta je tudi predinvesticijska zasnova, ki se izdela za variante v dopolnjenem osnutku državnega prostorskega načrta. Poročilo o pregledu in izdelavi ocene predinvesticijske zasnove izdela strokovna komisija iz 18. člena te uredbe;
2. sprejeta uredba o državnem prostorskem načrtu velja tudi kot potrditev predinvesticijske zasnove oziroma kot potrditev izbire optimalne variante po tej uredbi;
3. na podlagi uredbe o državnem prostorskem načrtu se pripravi investicijski program za izbrano varianto, ki pri oceni vrednosti in učinkov investicije upošteva tudi vse pogoje iz uredbe, ter študije izvedbe. Investicijski program potrdi minister, pristojen za promet;
4. po pripravi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in prejemu soglasij za to pridobitev investitor preveri skladnost podatkov, na katerih temelji investicijski program, s podatki iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Če je iz primerjave razvidno, da so se spremenila pomembnejša izhodišča (na primer cene, roki in čas gradnje), se preveri potrebnost novelacije investicijskega programa v skladu s to uredbo.
(4) Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za pripravo investicijske dokumentacije in ocenjevanje investicij za projekte, ki se umeščajo v prostor na podlagi občinskih prostorskih aktov.

Pripravo dokumenta identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijske zasnove, investicijskega programa in študije izvedbe zagotovi investitor oziroma upravljavec javne železniške infrastrukture. Če je investitorjev več, se z medsebojno pogodbo opredeli nosilec, ki opravlja v imenu vseh soinvestitorjev dejavnosti investitorja.

(1) Ministrstvo, pristojno za promet, imenuje strokovno komisijo za pregled in presojo dokumenta identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijske zasnove, investicijskega programa in študije izvedbe za investicije v javno železniško infrastrukturo.
(2) Strokovna komisija deluje na podlagi sprejetega poslovnika.
(3) Strokovna komisija na osnovi predložene investicijske dokumentacije pripravi strokovno oceno v skladu z 20. členom te uredbe. Do nje se minister, pristojen za promet, opredeli tako, da s pisnim sklepom:
– potrdi investicijski dokument in s tem odobri izvedbo investicije oziroma pripravo naslednjega investicijskega dokumenta ali
– zavrne investicijski dokument kot neustrezno podlago za izvedbo investicije oziroma pripravo naslednjega investicijskega dokumenta z navedbo razlogov.
(4) Pisni sklep, ki je bil izdan pri obravnavi investicijskega dokumenta, je obvezna priloga investicijskega dokumenta.

(1) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) na predlog ministra, pristojnega za finance, in ministra, pristojnega za razvoj, imenuje medresorsko strokovno komisijo (v nadaljnjem besedilu: komisija) za pregled in oceno predinvesticijskih zasnov in investicijskih programov s študijo izvedbe za investicije:
– z ocenjeno vrednostjo nad 25.000.000 eurov,
– z ocenjeno vrednostjo nad 5.000.000 eurov, ki jih financira več ministrstev,
– do katerih mora vlada zavzeti svoja stališča po zahtevah ministrstev v skladu z 59. členom Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo).
(2) Komisija deluje na podlagi poslovnika, ki ga potrdi vlada, s katerim se med drugim določi tudi postopek ocenjevanja tako, da je usklajen z že obstoječimi postopki izbora projektov v Republiki Sloveniji.
(3) Komisija lahko določi dodatna merila za ocenjevanje in vrednotenje projektov, ki pa morajo biti skladna s splošnimi merili družbenoekonomske razvojne politike oziroma usmeritvami ekonomske in socialne kohezije Skupnosti.
(4) Komisijo praviloma sestavlja sedem članov. Člani komisije so strokovni delavci za ocenjevanje in vrednotenje investicijskih projektov. Predsednik in namestnik predsednika sta predstavnika obeh ministrstev, v pristojnosti katerih spada ta uredba. Kadar predsednik komisije presodi, da je potrebno, se število članov lahko tudi poveča.

(1) Presoja upravičenosti investicije vsebuje strokovno oceno o skladnosti investicijske dokumentacije s predpisano metodologijo in upravičenosti investicije z vidika veljavnih meril uspešnosti in učinkovitosti (predhodno vrednotenje). Investitor lahko pri svoji odločitvi upošteva strokovno mnenje zunanjih presojevalcev.
(2) Strokovno presojo o skladnosti investicijske dokumentacije z metodologijo in o upravičenosti investicije z vidika veljavnih meril učinkovitosti poda strokovna komisija.
(3) Pri strokovni presoji ne smejo sodelovati osebe, ki so pripravljale investicijsko dokumentacijo.
(4) Strokovna presoja upravičenosti je obvezna za dokument identifikacije investicijskega projekta, kadar ta predstavlja osnovo za odločitev o investiciji, za predinvesticijsko zasnovo, investicijski program in študijo izvedbe. Investitor mora predhodno preveriti, ali ocenjevalci razpolagajo z najmanj takimi dokazili o strokovni usposobljenosti, kot jih je zahteval za izdelovalce investicijske dokumentacije, ki jo presojajo.

(1) Strokovno usposabljanje udeležencev pri pripravi ter obravnavi investicijske dokumentacije poteka po programu, ki ga določi minister, pristojen za finance, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za upravo.
(2) Kadar investicijski program iz 1. in 4. točke prvega odstavka 8. člena te uredbe ni obvezen, ni treba zagotavljati oziroma dokazovati strokovne usposobljenosti po tej uredbi.

(1) Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta, ki ga imenuje investitor oziroma upravljavec javne železniške infrastrukture, pripravi poročilo o izvajanju investicije najmanj enkrat letno ali ob predvidenih odmikih iz 12. člena te uredbe ter v primerih, ko predpisi to določajo, ob izdaji uporabnega dovoljenja, ki je sestavni del poročila.
(2) Odgovorni vodja izvedbe investicijskega projekta pripravi tudi predlog za novelacijo investicijskega programa. O potrebni izdelavi novelacije odloči odgovorna oseba investitorja oziroma upravljavca javne železniške infrastrukture.

(1) Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije v javno železniško infrastrukturo pripravi upravljavec investicije v obratovanju. Prvo poročilo se izdela najkasneje dve leti po začetku normalnega obratovanja.
(2) Upravljavec pošlje poročilo investitorju, ki ga prouči ter na njegovi podlagi pripravi predlog za morebitne korektivne ukrepe.
(3) Če rezultati v poročilu odstopajo od predpostavk v investicijskem programu, je treba po izvedbi korektivnih ukrepov ponovno izdelati poročilo o spremljanju učinkov.

(1) Investicijski projekt se uvrsti v načrt razvojnih programov, če izpolnjuje pogoje, določene v predpisih za pripravo državnega proračuna.
(2) Načrt razvojnih programov sestavljajo projekti in programi v skladu z 12. členom Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02, 56/02 – ZJU, 127/06 – ZJZP in 14/07 – ZSPDPO) skupaj s projekti, ki se (so)financirajo iz namensko prejetih sredstev Evropske unije, predpristopnih in popristopnih pomoči.
(3) Temeljni dokument za uvrstitev projekta v načrt razvojnih programov je dokument identifikacije investicijskega projekta. Pri načrtovanju se do odločitve o investiciji projekt vodi v stanju priprave in so zanj glede na pripadajoči načrt financiranja rezervirane predvidene pravice prevzemanja obveznosti na proračunskih postavkah. S potrditvijo investicijskega programa se stanje projekta lahko spremeni v izvajanje.
(4) Investicijski projekt za vključitev v načrt razvojnih programov predlaga ministrstvo, ki je na posameznem področju proračunske porabe skrbnik projekta, in sicer ob pripravi proračuna oziroma načrta razvojnih programov ali izjemoma v proračunskem letu na podlagi veljavnih določb zakona o izvrševanju proračuna in spremljajočih izvedbenih predpisov.

Glede na vrsto investicijske dokumentacije je treba pri ocenjevanju smiselno uporabiti naslednje metodološke osnove:
1. Določitev ciljev:
– cilji se določijo na podlagi predhodno izvedenih analiz, evidentiranja potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja,
– cilji morajo biti usklajeni s strategijami, nacionalnimi programi, programi Skupnosti ter zakoni, ki določajo razvoj javne železniške infrastrukture, in opredeljeni tako, da je mogoče ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje,
– cilji morajo biti določeni tako, da je mogoče identificirati ekonomične in izvedljive različice za njihovo izvedbo;
2. Priprava predlogov variant za uresničevanje ciljev:
– variante se med seboj lahko razlikujejo po različnih mogočih lokacijah, tehnično-tehnoloških rešitvah, obsegu, virih in načinih financiranja, rokih in dinamiki izvedbe, rezultatih in drugih pomembnejših delih investicije,
– upoštevajo se tudi variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (na primer fazna gradnja, koncesije in druge oblike javno-zasebnega partnerstva, gradnja na ključ itd.),
– variante obsegajo investicijo v celoti ali posamezne ekonomsko-tehnične celote, ki so podlaga za projekt za razpis ter razpisno dokumentacijo za oddajo del,
– za presojo izvedljivosti ciljev investicije se pričakovani učinki za projekt predstavijo najmanj s primerjavami stanja alternative »z« investicijo (upošteva izbrano varianto) ter izhodiščnega scenarija (alternativa »brez« investicije) in/ali minimalne alternative z upoštevanjem delnih izboljšav;
3. Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake variante:
– v ovrednotenje so vključeni vsi stroški in koristi, ki jih investicija povzroča v celotnem investicijskem ciklusu,
– ocena količin temelji na predpisani dokumentaciji (predhodne idejne rešitve in študije, projektna in tehnično-tehnološka dokumentacija, standardi in normativi dejavnosti, prostorski akti in druge osnove),
– stroški in koristi, ki se upoštevajo pri ocenjevanju investicije v ekonomski dobi, so: investicijski stroški, stroški vzdrževanja, stroški obratovanja, stroški zapiranja javne železniške infrastrukture in koristi investicije, katere lahko izrazimo v denarju, ter nedenarne koristi (posredne in neposredne),
– stroški in koristi se ugotavljajo po dinamični metodi za celotno ekonomsko dobo investicije,
– izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo institucije z javnimi pooblastili,
– vsi denarno prikazani stroški in koristi so izraženi na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje, eskontiranje),
– vsaka varianta vsebuje izračun finančno-tržnih, ekonomskih in drugih kazalnikov učinkovitosti investicij ter opis rezultatov na podlagi meril, ki jih ni možno izraziti v denarju,
– predpostavke za projekcije morajo biti utemeljene in verodostojne,
– pri ocenjevanju investicijskih projektov se uporablja splošna diskontna stopnja iz 8. člena uredbe, ki določa enotno metodologijo za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ;
4. Ugotavljanje občutljivosti variant:
– z analizo občutljivosti se opredelijo kritični parametri investicijskega projekta, pri katerih so projekcije manj zanesljive, in sicer po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja (z analizo tveganja), ter
– izkažejo ugotovitve analize o mogočih vplivih na pričakovan končni rezultat oziroma o mogočih odmikih od projekcij;
5. Izbor najboljše variante in predstavitev izsledkov:
– vsako varianto je treba presojati tudi z vidika najpomembnejših omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, institucionalnih in drugih dejavnikov),
– pri predstavitvi izsledkov morajo biti navedeni cilji, opis obravnavanih variant, primerjava variant, razlogi za izbiro najboljše (optimalne) variante ter način ocenjevanja izbire najboljše variante.

Pri izračunih in drugih postopkih za presojo upravičenosti projektov se v dokumentaciji lahko uporabljajo:
1. analiza stroškov in koristi,
2. analiza stroškovne učinkovitosti,
3. analiza tveganja,
4. analiza občutljivosti,
5. analiza vplivov,
6. multikriterijska analiza,
7. druge primerne metode, ki upoštevajo pravila stroke ter posebnosti posameznega področja.

(1) Cilji, ki so opredeljeni v strateških dokumentih razvoja železniške infrastrukture, so osnova za oblikovanje meril, s katerimi se ocenjujejo investicije v javno železniško infrastrukturo. Merila za ocenjevanje investicij v železniško infrastrukturo, ki vsebinsko ustrezajo zahtevanim merilom, kot jih v 26. in 27. členu opredeljuje Uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ, so:
– finančna merila,
– ekonomska merila,
– razvojna merila,
– tehnična poenotenost (interoperabilnost),
– prometna varnost,
– okoljska merila,
– prostorska merila.
(2) Finančno upravičenost investicije izkazujejo kazalniki finančna interna stopnja donosnosti (ISDf), finančna neto sedanja vrednost (NSVf), finančna relativna neto sedanja vrednost (RNSVf) in/ali finančni količnik relativne koristnosti (K/Sf).
(3) Ekonomsko upravičenost investicije izkazujejo kazalniki ekonomska interna stopnja donosnosti (ISDe), ekonomska neto sedanja vrednost (NSVe), ekonomska relativna neto sedanja vrednost (RNSVe) in/ali ekonomski količnik relativne koristnosti (K/Se).
(4) Razvojna merila dodatno poudarjajo razvojne elemente oziroma prispevke, ki jih ima določena investicija v širšem in ožjem prostoru. Izkazujejo se z vključenostjo v razvojne dokumente in vplivom na regionalni razvoj, ki se odraža predvsem v zmanjšanju razlik pri razvoju regije in med regijami.
(5) V okviru tehnične poenotenosti (interoperabilnosti) so dodatno poudarjene gradbeno tehnične karakteristike železniške infrastrukture za tiste investicije, s katerimi se zagotavlja skladnost slovenskega z evropskim železniškim omrežjem. Elementi infrastrukture, kot so največja dovoljena progovna hitrost, osna obremenitev, svetli profil, signalno-varnostne naprave in telekomunikacijske naprave, morajo pri obnovi oziroma gradnji novih prog dosegati vrednosti, ki so predpisane za tehnično poenotenje evropskega železniškega omrežja.
(6) Stopnjo varnosti izkazujejo naslednji kazalniki: zmanjšanje števila izrednih dogodkov na opravljeno enoto prometnega dela, zmanjšanje števila izrednih dogodkov na km proge, zmanjšanje števila izrednih dogodkov na nivojskih križanjih, odprava oziroma zmanjšanje vpliva človeškega faktorja.
(7) Presojanje projekta z okoljskimi merili poteka v postopku celovite presoje vplivov na okolje in/ali v postopku presoje vplivov na okolje skladno s predpisi, ki urejajo varstvo okolja.
(8) Presojanje projekta s prostorskimi merili poteka v postopku priprave prostorskega akta skladno s predpisi, ki urejajo področje prostorskega načrtovanja.

(1) Posamezna merila se smiselno uporabljajo glede na vrsto investicije in kategorijo proge, kjer se bo investicija izvajala. Vsako osnovno merilo, izraženo s kazalniki, ima določen razpon vrednosti, ki ga lahko zavzame posamezni investicijski projekt pri konkretnem ocenjevanju.
(2) Opredelitev osnovnih meril in njihovih elementov za ocenjevanje investicij v javno železniško infrastrukturo ter njihov razpon je podan v prilogah št. 1 in 2, ki sta sestavni del te uredbe, in predstavlja usmeritev strokovni komisiji pri ocenjevanju.
(3) Na predlog strokovne komisije minister, pristojen za promet, s sklepom določi posameznemu razponu ustrezen ponder, praviloma za obdobje štirih let.
(4) Na osnovi vseh učinkov, ki se vrednotijo po različnih merilih, se opredeli funkcija učinkovitosti oziroma koristnosti posameznega investicijskega projekta, ki kaže, ali so vlaganja upravičena.

(1) Z dnem uveljavitve te uredbe se preneha uporabljati Uredba o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja na področju javne železniške infrastrukture (Uradni list RS, št. 87/04).
(2) Investicijska dokumentacija, ki se je začela izdelovati pred uveljavitvijo te uredbe, se dokonča s smiselno uporabo te uredbe.

Ta uredba začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.