Številka: Up-70/06

Datum: 27. 12. 2007

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Konrad Kirbiš, Žetale, ki ga zastopa Branko Resnik, odvetnik na Ptuju, na seji 27. decembra 2007

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2919/2002 z dne 11. 10. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. I P 337/2000 z dne 23. 4. 2002 se zavrže.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pritožnika za izplačilo odškodnine delno ugodilo ter toženi stranki naložilo plačilo zneska 1.752,63 EUR (tedaj 420.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je od 23. 4. 2002 dalje do plačila. V preostalem delu, to je glede nadaljnjih 2.211,65 EUR (tedaj 530.000,00 SIT) odškodnine ter glede tistega dela obrestnega zahtevka, v katerem je pritožnik uveljavljal plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 26. 12. 1999 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je delno ugodilo pritožnikovi pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da je pritožniku zamudne obresti prisodilo že od 1. 1. 2002 dalje, in sicer od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5% obrestni meri, od 28. 6. 2003 dalje pa po predpisani obrestmi meri zamudnih obresti. V preostalem delu je pritožnikovo pritožbo zavrnilo.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje le odločitvi sodišč glede obrestnega dela tožbenega zahtevka. Meni, da bi mu morale biti zakonske zamudne obresti prisojene že od 26. 12. 1999 dalje.
3. Po prvem odstavku 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS se šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, med drugim tudi v primeru, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek. Skladno s prvim odstavkom 443. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) gre za znesek 834,59 EUR (oziroma 200.000,00 SIT).
4. Kot je bilo že navedeno, pritožnik izpodbija le odločitev sodišč glede obrestnega dela tožbenega zahtevka. Ustavno sodišče je moralo zato najprej ugotoviti, koliko znaša vrednost spornega predmeta za pritožnika. Na vprašanje, kako določiti vrednost spornega predmeta, niti ZUstS niti Poslovnik Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) ne dajeta odgovora. Ustavno sodišče je zato po pooblastilu prvega odstavka 6. člena ZUstS pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta smiselno uporabilo določbe ZPP. Prvi odstavek 39. člena ZPP določa, da se pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se skladno z drugim odstavkom navedenega člena ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Iz navedenih procesnih pravil torej sledi, da višina obresti, kadar se te uveljavljajo kot postranska terjatev, za ugotovitev vrednosti spornega ni pomembna. Zato se v primeru, ko se z ustavno pritožbo izpodbija le odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, šteje, da je vrednost spornega predmeta enaka nič. Ustavna pritožba v takem primeru tako ni dovoljena. Ustavno sodišče jo je zato zavrglo.
5. Senat je ta sklep sprejel na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.