Številka: Up-636/07-30

Datum: 17. 1. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Olge Razbornik, Velenje, ki jo zastopa Marjetica Nosan, odvetnica v Celju, na seji 17. januarja 2008

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1656/2006 z dne 11. 1. 2007 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju št. P 82/2006 z dne 7. 7. 2006 se zavrne.

1. Okrajno sodišče je v pravdnem postopku pritožnici (v pravdi toženki) naložilo, naj tožniku (pritožničinemu zakoncu) dopusti vstop v stanovanjsko hišo, naj mu izroči ključe hiše in naj mu omogoči izključno uporabo dnevne sobe ter souporabo kuhinje, sanitarnih prostorov, vhoda, stopnišča in hodnikov. Svojo odločitev je oprlo na stališče, da ima tožnik absolutno pravico stanovati v hiši, ker je izključni lastnik kmetije, na kateri ta stoji, in ker je pretežno sam zagotovil sredstva za gradnjo hiše. To pravico bi tožnik po presoji sodišča izgubil le, če bi pritožnica hišo priposestvovala. Ugotovilo je, da dejansko stanje v hiši pravdnima strankama ne omogoča popolnoma ločenega bivanja in da bo tožnik z bivanjem, do kakršnega ga upravičuje izpodbijana odločitev, najmanj motil druge družinske člane pri ustaljenem načinu življenja v hiši. Višje sodišče je soglašalo s prvostopenjsko odločitvijo in je pritožničino pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi je zapisalo, da varovanje nedotakljivosti stanovanja ne more imeti prednosti pred lastninsko pravico in da lahko omejitve te pravice določi samo zakon. Strinjalo se je tudi s stališčem Okrajnega sodišča, da lastnika pri izvrševanju lastninske pravice ni mogoče omejevati zgolj zaradi nasilnega ravnanja »katerekoli od strank« ter da za varstvo in zaščito pred nasiljem obstajajo drugi postopki.
2. Pritožnica sodiščema očita kršitev 2., 34., 35. in 36. člena Ustave. Navaja, da sta s tožnikom še vedno poročena. Našteva vlaganja, ki naj bi jih v času zakonske zveze, in sicer od leta 1954 dalje, skupaj vložila v kmetijo, in pojasnjuje, da zato s tožbo (v drugem postopku) uveljavlja svoj solastninski delež na njej. Tožnik naj bi bil do nje grob in nasilen, njegovo zatrjevanje v pravdi, da sta ga pritožnica in njun sin pretepala, pa neresnično. Iz hiše, v kateri pritožnica prebiva skupaj s hčerjo ter s sinom in z njegovo družino, naj bi se tožnik leta 2004 prostovoljno izselil, njun sin pa naj bi z namenom, da mu onemogoči vstop, zamenjal ključavnice. Priznava, da tožnik ni nikjer našel možnosti za bivanje. Razlog za to je po njenem mnenju tožnikovo obnašanje. Pripravljena mu je doplačati manjkajoča sredstva za bivanje v domu upokojencev. Po njenem mnenju sodišči s stališčem o absolutnosti lastninske pravice ukinjata vse druge pravice, zlasti pa njene pravice do zasebnosti, do osebnega dostojanstva in varnosti ter do nedotakljivosti stanovanja. Opozarja, da ima tožnik poslej dejanski dostop do vseh prostorov v hiši in da mu bo to omogočalo izvajati nasilje nad njo. Izpodbijana odločitev po njenem mnenju tožniku dopušča, da se samo zato, ker je lastnik (sama pa naj ne bi imela lastninske pravice tudi zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka, v katerem jo uveljavlja), vseli v njene bivalne prostore, da posega v njeno osebnostno sfero in da nad njo izvaja nasilje. Odločitev naj bi tako posegla v njeno življenje, da naj bi ji preostala le še selitev v varno hišo.
3. Senat Ustavnega sodišča je 1. 3. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Celju, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Nasprotna stranka iz pravdnega postopka (tožnik), ki ji je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se je pritožnica po sklenitvi zakonske zveze priselila na kmetijo, ki jo je tožnik sam podedoval že pred sklenitvijo zakonske zveze in katere zemljiškoknjižni lastnik je. Priznava, da pritožnici zato, ker sta v kmetijo skupaj vlagala, pripada določen solastninski delež na njej. Poudarja, da je od tedaj, ko ga je pritožnica s sinovo pomočjo leta 2004 »vrgla iz hiše«, brez strehe nad glavo. Zato naj z odločitvijo o njegovi vrnitvi v del stanovanjskih prostorov pritožnici ne bi bila kršena nobena človekova pravica.
5. Odgovor tožnika je Ustavno sodišče v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožnici. Ta nanj odgovarja z vztrajanjem pri svojih stališčih iz ustavne pritožbe. Dodatno opozarja na svoja stvarnopravna upravičenja na nepremičnini. Vlogi je priložila tožnikov odgovor na tožbo, vložen 24. 12. 2004 v lastninski pravdi; v njem je med drugim zapisano, da sta pritožnica in sin tožnika nagnala iz hiše, da je bil prisiljen nekaj mesecev prebivati pri sosedih in da je dobil streho nad glavo v Domu za varstvo odraslih.

6. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče preizkusi, ali je sodišče z izpodbijano sodno odločbo kršilo kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Določba 2. člena Ustave ne ureja neposredno človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države). Zato s trditvijo o kršitvi 2. člena Ustave ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.
7. Z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic pa sta lahko pomembni v izpodbijanih sodbah zapisani stališči, da varovanje nedotakljivosti stanovanja ne more imeti prednosti pred lastninsko pravico in da lahko omejitve te pravice glede na prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ) določi samo zakon. Po pritožničinem mnenju sodišči s tem dajeta preveliko težo lastninski pravici tožnika, nikakršne pa pravicam pritožnice do njene zasebnosti in osebnostnih pravic, do nedotakljivosti stanovanja in do njenega dostojanstva ter varnosti. Navedeni pravni stališči kažeta na pojmovanje pravice do zasebne lastnine kot absolutne v razmerju do človekovih pravic, na katerih varstvo se je v pravdi sklicevala pritožnica.
8. V obravnavanem primeru sta sodišči odločitev oprli na 37. člen SPZ in poudarili, da ta zakonska določba varuje človekovo pravico tožnika iz 33. člena Ustave. Vendar gre v tem primeru za kolizijo človekovih pravic tožnika na eni strani in pritožnice na drugi. Nosilca lahko v takem primeru svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 36).(1) Zato mora sodišče obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera. Stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine nasproti človekovim pravicam do osebnega dostojanstva in varnosti, do zasebnosti in osebnostnih pravic ter do nedotakljivosti stanovanja z vidika slednjih torej ni ustavno sprejemljivo.
Zatrjevani kršitvi 35. in 36. člena Ustave
9. Varstvo tožnikovega pravnega položaja, ki sta ga sodišči subsumirali pod 33. člen Ustave, je torej lahko omejeno z enakovredno pravico pritožnice. Pritožnica trdi, da sta takšni pravici (med drugim) njeni pravici do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja (iz 35. in 36. člena Ustave). Kadar gre za kolizijo enakovrednih pravic (npr. dveh človekovih pravic), je treba, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, izhajati iz izhodišča, da je obseg vsake od njiju zožen. Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali sta sodišči z izpodbijano odločitvijo, kot trdi pritožnica, res prekomerno zavarovali pravico tožnika (do zasebne lastnine), medtem ko njenima pravicama (do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja) nista dali nobene teže. Pri tem je moralo najprej odgovoriti na vprašanji, kateri enakovredni človekovi pravici sta v koliziji in kakšna je v danem primeru njuna vsebina, nato pa še, ali sta glede na to in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera sodišči dali vsaki od njiju ustrezno težo.
10. Uveljavitev pravice do (so)bivanja v hiši, ki jo je od sodišča zahteval tožnik, v konkretnem primeru po naravi stvari neposredno vstopa v polje tistega dela pritožničine zasebnosti, ki ga manifestira svobodno prebivanje v domačem stanovanju. Izpodbijana odločitev pritožnici namreč nalaga, naj, čeprav sama tega ne želi, do določene mere sobiva s svojim zakoncem, ki ima na stanovanju močnejše lastninsko upravičenje. Ustavno sodišče je pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave v odločbi št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38) opredelilo kot »bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni in bistveni del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistven del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti.« Poudarilo je, da je nedotakljivost stanovanja iz 36. člena Ustave opredeljena še kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti.(2) V okvir teh pravic torej (med drugim) sodi prav to, kar želi pritožnica: mirno življenje v svojem domu, razbremenjeno motenj in vdorov vanj ter odnosov z drugimi, ki jih sama ne želi.
11. Tako opredeljena zasebnost domovanja ni neodvisna od obstoja upravičenj do prostora, pojmovanih v najširšem smislu.(3) Če posameznik nima takšnih, široko pojmovanih upravičenj do prostora, uveljavljanje pravice do zasebnosti na njem ni mogoče. Pritožničin primer ni tak. Ne glede na ugotovitev sodišč (ki ima učinek rešitve predhodnega vprašanja), da je kmetija, na kateri stoji hiša, tožnikovo posebno premoženje, njegov prispevek h gradnji hiše pa pretežen, je iz sodbe razvidno, da je hiša nastala v času trajanja zakonske zveze in da pritožnica svoj delež na skupnem premoženju uveljavlja v pravdi. Da pritožnici zaradi vlaganj v kmetijo pripada določen solastninski delež, o katerem teče pravda, v odgovoru na ustavno pritožbo navaja tudi tožnik. Zato ni mogoče reči, da je pritožnica brez upravičenja, ki je logična predpostavka človekovih pravic, katerih vsebina je varstvo nedotakljivosti domovanja (35. in 36. člen Ustave).
12. Obe sodišči sta v obrazložitvi zapisali, da ugoditev tožbenemu zahtevku varuje tožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ugotovili sta namreč, da je izključni lastnik kmetije, na kateri stoji hiša, in da je sredstva za njeno gradnjo, ki je potekala v času zakonske zveze s pritožnico, zagotovil pretežno sam. Ta človekova pravica med drugim zagotavlja varstvo obstoječe lastnine pred nedopustnimi posegi. Varuje svobodo posameznika na premoženjskem področju in je torej eden od izrazov splošne svobode ravnanja.(4) Iz izpodbijanih sodb izhaja, da odločitev sodišč ne pomeni le zaščite tožnikove lastnine v smislu varovanja golega premoženjskega interesa, temveč tudi varstvo materialnega okolja za njegovo bivanje, domovanje. Tožnik je namreč s tožbo zahteval bivanje v hiši, ki jo je pred tem zaradi nemogočih razmer v družini začasno zapustil, vrnitev vanjo pa mu je nato z zamenjavo ključavnice onemogočil sin. V tožbi je navajal, da se z nizko pokojnino ne more preživljati zunaj doma. Pritožnica v pravdi ni trdila, da bi si tožnik ustvaril dom drugje. V ustavni pritožbi priznava, da tožnik, potem ko mu je bila vrnitev v hišo onemogočena, nikjer ni našel možnosti bivanja.(5) Da nima strehe nad glavo, je v odgovoru na ustavno pritožbo izpostavil tudi tožnik.(6) S tem, ko sta sodišči tožniku, ki nima druge možnosti bivanja, omogočili vrnitev domov, sta zavarovali tudi njegovi pravici iz 35. in iz 36. člena Ustave. Da je prav nedotakljivost domovanja, katerega materialno okolje je stanovanje, eden od izrazov teh človekovih pravic, je bilo povedano že zgoraj. Začasna odsotnost iz stanovanja v danih okoliščinah pa ne more pomeniti, da so navedene pravice tožnika, manifestirane na tem stanovanju, ugasnile in da jih ne more več uveljavljati.
13. V takšnem primeru so, kot je bilo že povedano, enakovredne, nasproti si stoječe človekove pravice obeh pravdnih strank, zožene v svojem dometu.(7) Če bi sodišči pritožničini pravici do prostorske zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja zavarovali v neomejenem obsegu, bi morali zavrniti tožnikov tožbeni zahtevek. To bi glede na zgoraj navedene okoliščine pomenilo nesorazmeren poseg v njegove pravice do zasebne lastnine, do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic ter do nedotakljivosti stanovanja. Izpodbijana odločitev po presoji Ustavnega sodišča vendarle ni prezrla pravic, na katere se sklicuje pritožnica. Vsebuje namreč oceno, da bo način uporabe stanovanja, kakršen je določen s sodbama, upoštevaje dejansko pojavnost konkretnega stanovanja (ki ne omogoča popolnoma ločenega življenja), najmanj posegal v njeno zasebnost. Ne glede na sicer zapisano stališče, ki sámo zase kaže na absolutnost pojmovanja lastnine, se izkaže, da sta sodišči s tem, ko sta tožniku omogočili (so)uporabo s sodbo točno določenih prostorov, upoštevali s človekovimi pravicami zavarovana pravna položaja obeh pravdnih strank. Pravicama do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja pritožnice sta dali ustrezno težo s tem, ko sta ji zagotovili izključno uporabo treh prostorov (eden izmed njih je dostopen le preko sobe, ki jo sme glede na izpodbijani sodbi uporabljati tožnik). Teh prostorov tožnik namreč ni upravičen uporabljati, zato lahko pritožnica svoja upravičenja, varovana s 35. in s 36. členom Ustave, na teh prostorih izvršuje v neokrnjenem obsegu. Sobivanje pravdnih strank, omejeno na souporabo določenega dela stanovanja (kuhinje, sanitarij, hodnikov, vhoda in stopnišč), pa sta sodišči morali vzpostaviti zato, da sta lahko zavarovali enakovredne človekove pravice tožnika: omogočili sta mu nadaljnje domovanje v hiši, na kateri ima močnejše premoženjsko upravičenje. Odločitev sodišč je torej sorazmerna glede na pomen medsebojno kolidirajočih pravic pravdnih strank.
14. Obravnavani primer je drugačen od tistih, v katerih je Ustavno sodišče zaradi kršitve 35. in 36. člena Ustave razveljavilo sklepe, s katerimi so sodišča ugodila tožbenim zahtevkom zaradi motenja posesti stanovanja (odločba št. Up-32/94, odločba št. Up-60/00 z dne 13. 7. 2000, Uradni list RS, št. 68/2000 in OdlUS IX, 296 ter odločba št. Up-157/00 z dne 10. 4. 2003, Uradni list RS, št. 48/03 in OdlUS XII, 58). Drugače kot v tej, v prej naštetih zadevah sodišča z ugoditvijo zahtevkom iz naslova motenja posesti niso zavarovala kakšne pravice tožnikov, ki bi bila enakovredna pravicama do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja ustavnih pritožnikov. Ustavno sodišče je imelo pri tedanji presoji pred očmi, da je namen posestnega varstva ohranitev obstoječega dejanskega stanja in omejitev samovolje. Glede na to je ocenilo, da posega v pravici pritožnikov iz 35. in iz 36. člena Ustave ne more upravičiti: (1) posestno varstvo, ki dedičem omogoča neomejen dostop do celotnega stanovanja (odločbi št. Up-32/94 in št. Up-60/00) oziroma (2) posestno varstvo, ki nekdanjemu zakoncu omogoča nemoten dostop v spalnico nekdanje zakonske partnerke, ne glede na to, da sam spi v manjši hišici poleg stanovanjske hiše in spalnico uporablja le za hrambo oblačil, medtem ko jo pritožnica uporablja skladno z njenim osnovnim namenom (odločba št. Up-157/00).
Zatrjevana kršitev 34. člena Ustave
15. Kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave poskuša pritožnica utemeljiti s trditvijo, da utegne tožnikova vselitev v hišo povzročiti nasilje.
16. Pritožničina trditev, da lastnina posamezniku ne dovoljuje izvajanja nasilja nad drugimi, drži. Vendar stališča sodišč v izpodbijanih sodbah ni mogoče razumeti na tak način. Odločitev o souporabi dela stanovanja, drugače kot to velja za pritožničino zasebnost in za nedotakljivost stanovanja, ne stopa neposredno na polje njene pravice do varnosti oziroma do telesne in duševne celovitosti, kamor sodi tudi varstvo pred nasiljem. Sodišči sta pojasnili, da pravni red zagotavlja mehanizme za varstvo posameznika pred nasiljem. Ti mehanizmi pomenijo med drugim uresničitev varstva človekovih pravic do osebnega dostojanstva in varnosti oziroma do telesne in duševne celovitosti. Nekateri od njih začasno omogočajo tudi učinek, ki ga je pritožnica želela doseči v lastninski pravdi: zagotovitev osebne varnosti v stanovanju, neodvisno od morebitne civilnopravne upravičenosti povzročitelja nasilja do tega stanovanja. Tak instrument je npr. ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi, ki se sme za določen čas izreči utemeljeno osumljenemu storitve kaznivega dejanja ali prekrška z elementi nasilja, če obstajajo razlogi za sum, da bo ogrozil življenje, osebno varnost ali svobodo osebe (39.a in 39.b člen Zakona o policiji, Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – ZPol). Prav tako lahko pravdno sodišče v zakonskem sporu izda na predlog zakonca začasno odredbo za izselitev drugega zakonca iz skupnega stanovanja, če je to potrebno, da se prepreči nasilje (drugi odstavek 411. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 – ZPP). Pritožnica pa ne more uveljavljati katerihkoli pravnih posledic v kateremkoli pravnem postopku. Glede na navedeno pritožnica s trditvijo o možnosti nastanka nasilnih ravnanj kot hipotetični posledici izpodbijane odločitve ne more utemeljiti očitka, da sta sodišči z odločitvijo v pravdi za dopustitev vselitve v hišo kršili njeno pravico do osebnega dostojanstva in do varnosti iz 34. člena Ustave.
17. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prim. tudi F. Testen, 15. člen (Uresničevanje in omejevanje pravic) v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 195. Takšno uravnoteževanje nemška teorija imenuje praktična konkordanca (»praktische Konkordanz«), glej npr. U. Di Fabio, Art. 2, Lfg. 39, 2001 v: T. Maunz in G. Dürig (ur.), Grundgesetz, C. H. Beck, München, str. 143 in str. 219.
(2) Na očitno vsebinsko povezavo pravice do zasebnosti s pravico do nedotakljivosti stanovanja kaže tudi prvi odstavek 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ki se glasi: »Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.«
(3) Takšna upravičenja so lahko širša od tistih, ki jih opredeljuje civilno pravo, kot so npr. lastnina, najem ali posest. Tako gre npr. v nemškem pravu varstvo nedotakljivosti stanovanja vsakemu članu družine, ne glede na njegovo lastništvo, in tudi osebi, ki ji je bilo najemno razmerje na stanovanju zakonito odpovedano, pa je kljub izteku odpovednega roka še v stanovanju, če gre za vdor neupravičene osebe, glej H. J. Papier, Art. 13., Lfg. 36, oktober 1999, v: T. Maunz in G. Dürig, (ur.), cit. delo, str. 9.
(4) G. Virant in L. Šturm, 33. člen (pravica do zasebne lastnine) v: L. Šturm (ur.), cit. delo, str. 342.
(5) Že zato ne more biti pomembna njena trditev v odgovoru na tožnikovo stališče o ustavni pritožbi, da je tožnik decembra 2004 nekaj časa bival pri sosedih, nato pa dobil streho nad glavo v domu za varstvo odraslih, kar naj bi izhajalo iz njegovega odgovora na tožbo, vloženega v lastninski pravdi.
(6) Okrajno sodišče v Velenju je v sklepu št. In 51/07 z dne 22. 6. 2007, s katerim je zavrnilo ugovor pritožnice zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi s to ustavno pritožbo izpodbijane odločitve, izrecno ugotovilo, da je tožnik »brez bivališča in živi kot brezdomec«. Ta sklep je Ustavnemu sodišču predložila pritožnica.
(7) Takšna kolizija njunih položajev korenini prav v predhodnih voljnih ravnanjih pravdnih strank samih: v sklenitvi zakonske zveze in v lastninski skupnosti, ki izvira iz skupnega življenja in pridobivanja.