Številka: Up-3303/07-13

Datum: 13. 3. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pritožbi Theresie Osman, Republika Avstrija, ki jo zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 13. marca 2008

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 1307/2006 z dne 20. 6. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne v novo odločanje Vrhovnemu sodišču.

1. Z zavrnitvijo pritožničine revizije je bil končan upravni spor, v katerem je pritožnica izpodbijala odločitev upravnih organov o njenem državljanstvu. V sodbi je Vrhovno sodišče navedlo, da v postopkih ugotavljanja državljanstva denacionalizacijskih upravičencev, pri katerih se to ugotavlja ob upoštevanju drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž), domneva nelojalnosti oseb, na katere se ta določba nanaša, velja tudi za mladoletne osebe. Te domneve po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka, saj bi namreč v nasprotnem primeru ob uporabi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) te mladoletne osebe postale denacionalizacijske upravičenke, čeprav njihovim staršem zaradi nemške narodnosti (in neizpodbite domneve nelojalnosti) tak status ne bi bil priznan. Drugih okoliščin, ki naj bi izpodbile domnevo pritožničine nelojalnosti, pa naj ta v postopku ne bi navajala. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da se v primeru, ko gre za osebo, ki zaradi starosti ni bila sama sposobna tvoriti svoje volje in se ravnati po njej, domneva nelojalnosti lahko izpodbija tako, da se sklicuje, da je njej bližnja oseba ravnala lojalno; praviloma naj bi to bili starši.
2. Pritožnica navaja, da je bila ob koncu druge svetovne vojne stara dve leti in pol. Zatrjuje, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo 2., 14., 22. in 33. člen Ustave. Nasprotuje zlasti stališču Vrhovnega sodišča, da bi kot mladoletna oseba, ki zaradi starosti ni bila sposobna sama tvoriti volje in se ravnati po njej, domnevo o svoji nelojalnosti v postopku ugotavljanja državljanstva lahko izpodbila s sklicevanjem na ravnanje (med vojno) njej bližnjih oseb, kar naj bi izpodbilo domnevo nelojalnosti tudi v njen prid. Takšno stališče naj bi bilo v nasprotju s splošno sprejetim civilizacijskim načelom subjektivne odgovornosti. Pritožnica tudi meni, da zaradi svoje starosti sploh ni mogla ravnati nelojalno, zaradi česar sklicevanje na to okoliščino zadostuje za izpodbijanje domneve njene nelojalnosti. Odločitev naj bi kršila tudi 2. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo dne 29. 1. 2008. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – v nadaljevanju ZUstS) predložena Ministrstvu za notranje zadeve, ki nanjo ni odgovorilo. O sprejeti ustavni pritožbi je bilo obveščeno tudi Vrhovno sodišče.
4. V predmetni zadevi se je državljanstvo pritožnice ugotavljalo zaradi zahteve, ki jo je na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen dal upravni organ, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Pri tem je bila uporabljena novela drugega odstavka 35. člena Zdrž, po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so bile v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ. V upravnem sporu je bila pritožničina pritožba obravnavana kot revizija.
5. Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča kot izhodišče postavlja stališče, da velja domneva nelojalnosti, ki jo je mogoče izpodbiti z dokazovanjem aktivnega ravnanja v korist narodom FLRJ, tudi za osebe, ki so bile med vojno mladoletne in se pri njih, ob upoštevanju drugega odstavka 35. člena ZDrž, ugotavlja jugoslovansko državljanstvo. S tem stališčem je Vrhovno sodišče povedalo, da so te osebe samostojen pravni subjekt, za katere velja domneva nelojalnosti, ki se izpodbija samostojno. Stališče Vrhovnega sodišča je tudi, da za izpodbijanje domneve nelojalnosti ne zadostuje pritožničino zatrjevanje, da je bila med vojno mladoletna. To stališče sicer dopolnjuje z navedbo, da se v primerih, ko mladoletne osebe zaradi svoje starosti niso bile sposobne tvoriti svoje volje in ravnanja, domneva nelojalnosti lahko izpodbije tako, da se z uspehom izpodbije to domnevo pri bližnjih osebah.
6. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da velja domneva nelojalnosti, ki jo je mogoče izpodbijati (odločba št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002, Uradni list RS, št. 23/02, OdlUS XI, 111, in št. Up 524/04 z dne 9. 12. 2004, Uradni list RS, št. 138/04), tudi v primeru mladoletnih oseb, pri katerih se ugotavlja državljanstvo ob uporabi drugega odstavka 35. člen ZDrž. V teh odločitvah je sprejelo stališče, da je treba pri odločanju o tem vprašanju upoštevati tudi starost mladoletne osebe in se glede na njeno starost opredeliti, ali jo je mogoče šteti za nelojalno in če jo je mogoče, zakaj.
7. Stališču Vrhovnega sodišča, da zgolj zatrjevanje mladoletnosti ne zadostuje za izpodbijanje domneve nelojalnosti, samemu po sebi zato ni mogoče očitati neskladja s kakšno od človekovih pravic. Vendar je to stališče zgolj izhodišče za odločanje, v konkretnem primeru pa je treba ob njegovi uporabi upoštevati, ali (ne) gre za mladoletno osebo, pri kateri glede na njeno starost v času, ko naj bi bila domnevno nelojalna, domneva sploh ne pride v poštev, ker bi glede na duševne in telesne sposobnosti takšne osebe dejansko pomenila fikcijo. To bi že samo po sebi pomenilo neenako obravnavanje mladoletnih oseb. Če pa se sodišče pri odločanju kljub zatrjevanju stranke niti ne opredeli, zakaj starost osebe, za katero se ugotavlja jugoslovansko državljanstvo, že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti, krši tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. V primeru izpodbijane sodbe gre za tak položaj. Starost mladoletne osebe je bila Vrhovnemu sodišču (pa tudi vsem drugim organom, ki so v tej zadevi odločali) znana, nanjo je opozarjala pritožnica tudi v reviziji. Vrhovno sodišče pa se do vprašanja starosti ni opredelilo, kot to izhaja iz prejšnje točke te obrazložitve. Navedlo je le, da pritožnica v postopku ni navajala okoliščin, ki bi lahko izpodbile to domnevo, in da se v primeru, ko mladoletna oseba zaradi starosti ne more tvoriti svoje volje in ravnanja, domneva nelojalnosti izpodbija tako, da se pri tem sklicuje na ravnanje bližnjih oseb (praviloma staršev). Tako stališče pomeni, da se domneva nelojalnosti s staršev razširja na otroke. Glede na dosedanjo ustavnosodno presojo (glej odločbo št. Up-2/02) je takšna razširitev domneve nelojalnosti z vidika 22. člena Ustave nedopustna, saj mora imeti vsak posameznik, ne glede na svoje prednike, možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti, ki ga bremeni. Pri tem je okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti tudi starost otroka.
9. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.