Na podlagi 11. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo) in 109. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 2. aprila 2008 sprejel

Predlog resolucije za obdobje 2008–2011 ohranja ob bistvenem deležu novih vsebin tudi dvojno vez z dosedanjima dokumentoma, ki sta opredeljevala poglavitne strateške razsežnosti kulturne politike. Prva izhodiščna vez je Slovenski nacionalni kulturni program Rudija Šeliga, ki ga je sprejela vlada Republike Slovenije leta 2000, druga pa je zdaj še veljavna resolucija Nacionalni program za kulturo 2004–2007, sprejeta v Državnem zboru 27. februarja 2004. Večina ciljev v Nacionalnem programu za kulturo 2004–2007 je bila sicer dosežena, toda zaradi množice ukrepov in nekaterih neustreznih kazalnikov je bilo oteženo natančnejše spremljanje uresničevanje programa kot celote. Pri nastajanju programa za kulturo za novo štiriletje (2008–2011) je bilo treba ob izkušnjah z uresničevanjem Nacionalnega programa za kulturo 2004–2007 upoštevati več stvari, od veljavnih zakonskih predpisov s področja kulture do sprememb na posamičnih področjih kulture in v širšem evropskem kontekstu. Te spremembe so videti dolgoročne in za slovenske kulturne razmere sicer izredno pomembne, toda vprašanje je, ali je zato že treba in ali je sploh že mogoče radikalno reformirati kulturno politiko, ki naj v naslednjih štirih letih zagotavlja možnosti za nastajanje vrhunske ustvarjalnosti in za druge vidike kulture v Republiki Sloveniji. Zdi se, da bi bila v tem trenutku tovrstna reforma prenagljena. Reforma bo uspešnejša, če bo postopna, zato Nacionalni program za kulturo 2008–2011 ne prinaša »revolucionarnih« premikov, temveč skuša predvsem obogatiti, nadgraditi ali tudi »sanirati« nekatera področja, da bi se lažje odzivala na potrebe časa. Tudi v tej luči je razumljiva kontinuiteta, ki jo novi dokument ohranja z omenjenima programoma. To ne pomeni, da ne vpeljuje nekaterih strateških, dolgoročnejših novosti, kakor tudi ne, da ne zaznava sprememb, ki so očitne, a še ne dopuščajo hitrega odgovora, in da se nanje ne odziva.
Nacionalni program za kulturo se osredotoča na poglavitne cilje, ki naj bi jih kulturna politika dosegala v prihodnjih štirih letih. Ob drugem gre zlasti za večplastno podporo in ustvarjanje razmer za kakovostne in mednarodno primerljive kulturne dosežke. Dosedanje drobljenje proračunskih sredstev je treba zamejiti z večjo in bolj pretehtano selektivnostjo, razločno je treba razmejiti različne ravni javnega financiranja (državni proračun oziroma proračuni lokalnih skupnosti, financiranje ljubiteljske dejavnosti), še posebej zato, ker se v obdobju, ki je pred nami, obeta ustanovitev pokrajin.
Osrednja naloga kulturne politike naj bo zatorej podpora vrhunski ustvarjalnosti, še posebej, ker je umetniško področje eno od razvojno najbolj živih in vedno preseneča tudi z novim, ki ni vselej že po definiciji manj kakovostno. Znotraj izhodišč, ki so usmerjena k zagovoru vrhunskosti, je ločnica med neetablirano in etablirano umetnostjo brezpredmetna. Recipientovo (gledalčevo, poslušalčevo, bralčevo) sprejemanje posamične stvaritve ni glede kakovosti, navdiha, interakcije v ničemer vezano na vir nastanka. Umetnina v trenutku, ko je izročena javnosti, ne glede na avtorstvo, zaživi samostojno življenje; v tej avtonomnosti naj bi jo tudi sprejemali kot táko – brez predznaka. Zato je treba še bolj kot doslej uveljaviti načelo, da se boljše projekte podpre z več sredstvi, s primerno infrastrukturo, s promocijo, hkrati pa omogočati raznolikost kulturnih izrazov in spodbujati njihov razmah.
Dve usmeritvi kulturne politike sta bili doslej premalo razvidni: medresorsko sodelovanje in sistematično povezovanje ne le ministrstev in ustanov, ampak tudi področij, za začetek vsaj kulture, znanosti in izobraževanja. Ta vidik kulturne politike je treba v prihodnje bolj poudarjati in uresničevati, saj bo spodbuda zlasti novim praksam kulturne ustvarjalnosti, obenem pa bo kultura kohezivni dejavnik razvoja nasploh. V zvezi s tem kaže najprej omeniti kulturno vzgojo z njenimi različnimi oblikami, ki je izjemnega pomena za rast bodočega občinstva in je zato življenjskem interesu tudi kulturnih institucij. Zato le-te lahko sodelujejo v skupnih projektih, izoblikovanih v medministrskih dogovorih, vendar tako, da zaradi razširjene ponudbe v ničemer ne bo ogroženo ali omejeno njihovo osnovno poslanstvo. Sicer pa je na ravni medresorskega povezovanja že nastala vrsta dokumentov, ki bodo kulturi soomogočali nadaljnji razvoj in tvoren vpliv na tiste družbenorazvojne segmente, ki so bili doslej premalo upoštevani; ti dokumenti so npr. Strategija razvoja Slovenije 2007–2013, Nacionalni strateški referenčni okvir 2007–2013, Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007–2013 z razdelkom Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov, in nekateri vladni dokumenti, kot npr. Akcijski program za invalide 2007–2013: novi Nacionalni program za kulturo 2008–2011 se kot izvedbeni tekst umešča v njihove okvire. Nacionalna kultura politika bo zato pri njihovi realizaciji krepila sodelovanje z ministrstvi (predvsem za gospodarstvo, okolje in prostor, promet, kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in za obrambo) na področjih, kjer skupni projekti, zadevajoči zlasti obnovo kulturne dediščine in njeno varstvo pred naravnimi nesrečami, prinašajo boljšo turistično ponudbo, ustvarjajo nova delovna mesta in temelje za revitalizacijo starih mestnih jeder ter razvoj podeželja. Povezava med turizmom in kulturo bo posebej izpostavljena v okviru vključevanja Slovenije v evropsko kohezijsko politiko. Tu je v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007–2013 Ministrstvo za kulturo vključeno tudi v izvajanje vsebin v prednostni usmeritvi Informacijska družba, kjer gre za projekte javno dostopnih digitalnih zbirk in e-kulturnih vsebin ter projekte razvoja in vzpostavljanja sistemov, aplikacij in storitev informacijsko-komunikacijske tehnologije na področju kulture. Ministrstvo za kulturo že sodeluje tudi pri Operativnem programu za razvoj človeških virov 2007–2013, in sicer v prednostni usmeritvi Kultura v podporo socialne vključenosti družbenih skupin, ki sodi v razvojno prioriteto Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti. V okviru evropskega teritorialnega sodelovanja 2007–2013 sta kultura in kulturna dediščina na ravni razvoja turizma opredeljeni kot eden od glavnih elementov pri oblikovanju identitete območij in njegovi valorizaciji.
Ob tem pa naj bodo strateški cilji kulturne politike: svoboda medijskega prostora, skrb za jezik in komunikacije v dobi globalizacije, ohranjanje dediščine in razvoj kulturnega in naravnega okolja ter prispevek kulture k razvojni rasti in zaposlovanju. Med izvedbene cilje 2008–2011 se uvrščajo: podpora ustvarjalcem (in strokovnjakom) – posameznikom in zainteresiranim skupinam, tj. povečanje sredstev za kakovostne kulturne programe in projekte, spodbujanje institucij, da se bodo odpirale novim izzivom, in hkrati skrb za njihovo stabilno delovanje, podpora kulturnim mrežam in sodelovanju med izvajalci kulturnih dejavnosti, promocija slovenske kulture in jezika v Sloveniji, Evropi in drugod po svetu, spodbujanje partnerstva med izvajalci kulturnih dejavnosti, šolstvom, visokim šolstvom, civilno družbo in gospodarstvom. To besedilo v posameznih razdelkih in poglavjih osvetljuje, razčlenjuje in utemeljuje te glavne prvine kulturne politike, opozarja na nekatere dileme, na katere pa vedno ne odgovarja neposredno. Odgovori so zlasti v uresničevanju tega programa.

Nacionalni program za kulturo je temeljni strateški dokument slovenske kulturne politike, s katerim ta opredeljuje načela, cilje, prioritete in ukrepe, ki naj spodbudijo razvoj posameznikove in skupinske ustvarjalnosti v Republiki Sloveniji na področju kulture, zagotovijo svobodno, neodvisno in dinamično kulturo, omogočijo varovanje slovenske kulturne dediščine in tradicije, razvijajo kulturno raznolikost ter pospešijo kulturno izmenjavo Slovenije s svetom. Slovensko kulturo opredeljuje bogata vsebinska in oblikovna raznolikost. Nastajala je od pradavnine do danes na naših tleh in vsebuje vse prvine evropske civilizacije. Od svojih začetkov, ki med drugim zajemajo arheološke najdbe, prve zapise v slovenščini, glasbo, slikarstvo, gledališče, kiparstvo in arhitekturo, izmed katerih pa je najvidnejši pojav prva slovenska tiskana knjiga Trubarjev katekizem (1550), je doživela izreden razvoj in je opravljala dvojno funkcijo: ustvarjala je samosvojost in odpornost znotraj tujih gospodarskih in političnih sistemov in obenem bila trdna podlaga za duhovni in materialni napredek Slovencev. Hkrati je omogočala nastajanje visokih umetnostnih form. Čeprav je do pred dobrega poldrugega desetletja živela znotraj večnacionalnih držav, je postala in ostala eno temeljnih gibal slovenskega zgodovinskega razvoja in mesto svobodnega izražanja človeške kreativne različnosti. Tako je bil položaj slovenske kulture specifičen; pri večjih evropskih narodih se je kultura oblikovala vzporedno s politično in gospodarsko močjo nacije, se tudi iz nje deloma napajala, medtem ko je pri Slovencih od vsega začetka v njenem središču; nacija je nastajala prav iz kulture. Skozi stoletja se je identiteta slovenskega naroda v odsotnosti realne politične moči in svobode potrjevala s kulturo.
Kultura je v novejši slovenski zgodovini postala prav tisto, kar si sodobni teoretiki pod tem pojmom predstavljajo: dinamična, izzivalna in neodvisna duhovna sila. Ob tem je bila ves čas – in je še danes – osrednje področje, na katerem se ohranja, oblikuje in razvija slovenski jezik, glavni razločevalni znak Slovencev kot posebnega naroda. Slovenščina je – tako kot je lastno vsaki materinščini – za vse ravni sporazumevanja vrednota, ena izmed nepogrešljivih vezi njenih pripadnikov. Danes je to razvit jezik, usposobljen za vse ravni sporazumevanja, tudi za vse formalne položaje. Zato skrb zanj ne sme biti sektorska, ampak mora postati naloga vseh državnih in javnih ustanov.
V preteklih desetletjih so se na Slovenskem zelo okrepile vse zvrsti umetniške ustvarjalnosti, v zadnjem času posebej tiste na področju novih tehnologij. Prinašajo nove načine kreativnega dela in v marsičem na novo opredeljujejo kulturo nasploh.
Slovenski ustvarjalci so se v tem času – posamezniki in skupine – zelo uveljavili na tujem, v slovenskem prostoru pa gostuje vse več pomembnih tujih umetniških imen. Postali smo del širšega evropskega umetniškega prostora, ki se živo odziva na izzive časa. Na tej stopnji se slovenska kultura samozavestno vključuje v evropske ustvarjalne procese ter vidi možnost in novo spodbudo za lastno ustvarjalnost ter ohranjanje svoje specifike. Skladne z izzivom časa so tudi kulturne prioritete iz Strategije razvoja Slovenije 2007–2013:
– uveljaviti kulturo v njeni celosti, to je v etičnih, socialnih, gospodarskih in političnih razsežnostih, vzpostavljenih skozi zgodovinski razvoj, in jo odpirati sodobnemu svetu;
– skrbeti za kulturno identiteto in spodbujati kulturno raznolikost;
– razvijati zavest, da je kultura zgodovinski temelj nacionalne identitete; slednja je osrednji element sodobne evropske prepoznavnosti slovenske države in temelji na kohezivnosti različnih kulturnih identitet, od nacionalne do lokalnih, od univerzalne do individualnih;
– krepiti slovenski kulturni prostor ter ohranjati in razvijati slovenski jezik;
– spodbujati kulturni razvoj italijanske in madžarske narodnostne skupnosti, romske skupnosti in drugih manjšinskih etničnih skupin;
– vzpostaviti spodbudno okolje za ustvarjalnost in večjo dostopnost kulturnih dobrin ter odpirati medijski prostor;
– celostno ohranjati in razvijati kulturno dediščino ter jo povezovati s sodobnim življenjem in ustvarjanjem, saj mora družba našega časa prevzeti odgovornost do naravne in kulturne dediščine in s tem izpolniti svoj moralni dolg do prihodnjih generacij;
– vzpostaviti ustrezno kulturno okolje, v katerem uspeva na znanje oprto gospodarstvo;
– tesneje povezovati kulturo in znanost pri razvoju Slovenije ter prenašati dosežke in presežke v gospodarstvo, kar je temelj družbenega blagostanja;
– tesneje povezovati kulturo, znanost in izobraževanje v prid bolj kakovostnemu proučevanju in poučevanju ter s tem podpirati nadarjenost in razvijati ustvarjalnost vsakega posameznika;
– spodbujati vlaganja in razvijati javno in zasebno partnerstvo v kulturi;
– poudarjati etične opredelitve, pomembne za posameznika in družbo, pri načrtovanju različnih področij; etika mora usmerjati odločitve, ki bodo vplivale na izrabo kulturnih in naravnih virov, prostora in živega sveta;
– skrb za ohranjanje narave naj poleg kulturne, izobraževalne in znanstvene naloge pri omejevanju človekovih posegov v naravo, poznane kot varstvo narave, vključuje tudi zaupanje v naravo samo, v njene predkulturne in postkulturne zmožnosti.
K temu je treba dodati vzpostavljanje spodbudnega okolja za ustvarjalnost in refleksijo, zlasti s programi informiranja, svetovanja in izobraževanja.
Vse to med drugim pomeni, da bo v novih geopolitičnih razmerah Slovenija svoj položaj v Evropi in svetu lahko opredeljevala iz lastne kulturne identitete in ustvarjalnosti, vendar bo ravno zaradi tega novega položaja treba prej na novo premisliti nekatere ključne pojme, globlje pa uvideti spremenjene socialne, idejne, nacionalne idr. okoliščine, v katerih je potekalo in poteka ustvarjalno delo posameznikov in institucij na vseh področjih umetnosti, vključno z jezikom. Evropski okvir narekuje vključevanje v dialog kultur, ki je postal osrednja koncepcija na stari celini. To pomeni, da je vsaka kultura, ki se vključuje vanj, na nekem prostoru in na neki ravni vodilna (ne pa tudi edina). Drugače pravi dialog sploh ni mogoč.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se niso spremenili le horizonti, pač pa tudi temelji za načelni pogovor o razvijanju institucionaliziranih in neinstitucionaliziranih oblik kulturnih dejavnosti na Slovenskem. Enako velja tudi za obravnavo tistega, kar tako rekoč samoumevno povezujemo z lastno kulturno tradicijo, to pa je nacionalna samobitnost. Globalizacijski izziv spreminja naše razumevanje identitet tako na skupnostni kot na individualni ravni. Hkrati pa smo postavljeni pred vprašanje, kako in s kakšno kulturo stopamo ob začetku enaindvajsetega stoletja v prihodnost.
Tako ne preseneča, da se je vprašanje nacionalne identitete na Slovenskem široko odprlo prav v času, ko smo kot narod in država dosegli najvišjo zgodovinsko potrditev in ko se nam na prvi pogled nikakor ni treba bati za prihodnost. Slovenski jezik, recimo, še nikoli ni bil deležen take uradne veljave kakor danes, pa vendar se resno opozarja na njegovo ogroženost in se iščejo načini za njegovo »ohranjanje«. Slovenska kultura se vse bolj mednarodno uveljavlja, po drugi strani pa se javljajo zahteve po zaščiti »domače kulturne ustvarjalnosti«. Težave se kažejo tudi kar zadeva možnosti institucionalizacije novih kulturnih vsebin. Številne kulturne ustanove opozarjajo, da je zaradi slabega gmotnega položaja lahko ogroženo njihovo kulturno poslanstvo. Glede trženja kulturnih dobrin je ovira majhnost slovenskega trga. Obenem se vse bolj zavedamo, da kultura, ki zaradi pretirane komercializacije razvodeni v golo poslovanje in pogon, preneha biti vir oblikovanja smisla humanosti, kar naposled bistveno oslabi tudi človeka samega. Nemara smo danes priča taki oslabitvi, toda sami v tem smislu ne bi smeli zatajevati kulture. Prav to pa je v trenutku, ko se opredeljujejo smernice za urejanje področja kulturnih dejavnosti v prihodnosti, še najpomembnejše. Ni dovolj kazati »v smeri Evrope« in ponavljati fraze o »odpiranju Slovenije v Evropo«. Določiti moramo svoj način odprtosti, v katerem se vselej izročamo in sporočamo tudi drugim.
Zato ni dovolj, da na Slovenskem samo poudarjamo pomen kulturne različnosti. Razlike se morajo tudi svobodno izražati kot razlike, kar terja, da se kultura sama koncipira kot odprt pogovor o možnosti sporazumevanja in srečevanja. Seveda ne moremo pričakovati, da bo kultura v odpiranju pogovora že sama po sebi preprečevala ločevanja ideološke, politične, etnične, religiozne in druge provenience. Je pa kultura vsekakor temeljni način sodelovanja v svetu s tem, da ga ustvarja. Tako izhodišče sistemskega urejanja možnosti za razvoj kulturnih dejavnosti v Sloveniji se samo po sebi nujno nadaljuje v stališče, da je kulturna ustvarjalnost, ki vključuje tudi osmišljanje in vrednotenje, izrazito individualna. Toliko bolj je treba premisliti relevantnost mere individualnosti v času napredujočega pomasovljenja kulture, ki njeno identitetno vlogo nadomešča z identifikacijsko.
Kultura lahko iz lastne spodbude pokaže na omejenost vsakršnega nadevanja vlog, ki tako ali drugače postavlja meje ustvarjalnosti. Prav zaradi upoštevanja mere individualnosti in obče posredljivosti kulturne ustvarjalnosti ni dovolj, da razumevanje identitete, tako kadar gre za njeno kulturno pogojenost kot za pogojevanje, zamejujemo zgolj na etnični ravni. Preko etničnih meja, a s spoštovanjem do njih, se danes odpira etični problem identitete, ki je povezan z načinom, kako si skupaj delimo svet. Tudi etnični-ljudski ravni kulture moramo seveda priznavati njeno svetno relevantnost in jo temu primerno ohranjati. Vendar je ne smemo zamenjevati z zgodovinsko ravnijo, ki zadeva narodno identiteto kot že ozaveščeno identiteto. Spet drugačna od narodne zavesti je nacionalna identiteta, katere smisel tudi po vzpostavitvi slovenske državnosti še naprej ostaja odprt, tako kar zadeva našo zgodovino kot prihodnost, ki jo sodoločata evropski in globalizacijski vidik.
Globalizacija je sama v sebi protisloven proces, ki po eni strani pospešuje družbeni in kulturni napredek, po drugi pa tudi nazadovanje, vse do možnosti dehumanizacije. Evropska interkulturna izkušnja priznavanja različnosti in sprejemanja drugačnosti lahko bistveno prispeva k humanejšemu globalnemu razvoju ter odpira nove perspektive kulturne ustvarjalnosti.
Kolikor »nacionalno« v krizi identitet prevzame zgolj identifikacijsko formo, obstaja nevarnost, da izgubimo formo samo in pristanemo na uniformacijo kulturnih razlik kakor tudi kulture kot razlike. To narekuje drugačno odgovornost pri razumevanju nacionalne identitete. »Nacionalno« danes ni zgolj zgodovinski subjekt niti zgolj objekt zgodovine, marveč se dojema predvsem kot smiselni projekt, se pravi kot možnost sistemske projekcije v kompleksni globalni dejanskosti. »Identiteta« se projekcijsko oblikuje kot sinteza ciljev in smotrov, kjer je odločilno predvsem vzajemno navezovanje gospodarskih in kulturnih dejavnikov.
Na Slovenskem prepogosto vztrajamo pri pojmovanjih kulture, ki so se oblikovala v času prebujanja narodov, po drugi strani pa z vidika prioritet družbenega razvoja še ni bil dorečen pomen investicij v kulturne dejavnosti za našo prihodnost. Pri tem je treba poudariti, da kulturna ustvarjalnost ni omejena na aktualne pogoje trga, njen čas in prostor se nam posreduje v mnogoterih vidikih, ki jih ne moremo poljubno odmišljati, če nočemo pri tem odmisliti tudi samih sebe.
Prav zato je naposled primerno opozoriti tudi na odnos do narave, ki je tudi kulturno sopogojen. Naravo smo oblikovali in naseljevali po naših potrebah, v našem času pa se soočamo s procesom razseljevanja narave in sosledno njene dekulturalizacije. Hkrati se brezobzirno širi njeno izrabljanje in izčrpavanje, tako da je ponižana v materialni resurs. Odnos do narave izpoveduje smisel humanosti v isti meri kot razmerje do kulture.

Glede na sedanje razmere je tudi čas, da na novo premislimo in ovrednotimo celoten položaj slovenske kulturne dediščine ter ji omogočimo optimalno varstvo in možnosti za vključevanje v sodobno življenje. Svojo posebno vlogo bi morale na novo opredeliti ustanove s področja varstva kulturne dediščine, ki pa velikokrat delujejo razdrobljeno in neusklajeno, nepovezano, brez jasnih ciljev in vizije razvoja. Upravičeno lahko trdimo, da so sodobne ustanove (knjižnice, arhivi, muzeji, galerije, kulturni centri …) eden od najpomembnejših instrumentov sodobne kulturne politike, nujni generatorji pozitivnega odnosa javnosti do kulture. Z dediščino, ki je v njihovi oskrbi, pošiljajo javnosti sporočila, s pomočjo katerih učijo prepoznavati vrednote, posredujejo modrost, odkrivajo stara znanja in tehnologije. V kulturni dediščini odkrivajo ekonomsko vrednost in ustvarjajo nova delovna mesta. Po osamosvojitvi Slovenije, zlasti pa po našem vstopu v Evropsko unijo, je varovanje dediščine dobilo nov pomen, saj dediščina v mnogočem predstavlja našo narodno osebno izkaznico v združeni Evropi. Če bomo hoteli v tej enakovredno uspevati, bomo morali močno spremeniti tudi svoj odnos do ohranjanja dediščine in tej dejavnosti namenjati večji poudarek. Varovanje kulturne dediščine potemtakem nikakor ni stvar samo, na primer, zakonodaje, temveč našega osebnega razmerja do nje. Zato se zdi nadvse pomembno opozoriti na globlje zgodovinske vzroke oslabljenega stanja, ne pa samo naštevati dejanskih pomanjkljivosti. Teh je sicer veliko, a so tudi posledica splošne brezbrižnosti in nezainteresiranosti do enega vitalnih vprašanj našega narodnega obstoja. Javna služba varstva dediščine zaostaja za drugimi segmenti naše kulture in je med slabšimi v Evropi. To se odraža v splošnem pomanjkanju odnosa do dediščine, v nezadostnem financiranju njene obnove in v neusklajenosti službe varovanja. Na tem področju v Sloveniji ni prave civilne pobude, ki bi podprla strokovne odločitve ali imela do njih kritično distanco in s tem vplivala na splošen odnos do varstva kulturne dediščine. Ob pravi podpori kulturne politike bi sicer bilo mogoče marsikaj spremeniti, vendar pa je do stabilnih rezultatov mogoče priti le z dolgotrajnim vzgojnim procesom in s trajnim izobraževanjem zaposlenih v ustanovah za varovanje kulturne dediščine, ki bi dvignilo splošno raven pripadnosti k skupnim vrednotam in obenem omogočalo aktivnejšo vlogo javnosti v procesih ohranjanja in prenove spomenikov in kulturne dediščine. Ta kritiška presoja seveda ne pomeni, da področje kulturne dediščine ne bi imelo dovolj vsebine, ki bi bila vredna in zato potrebna aktualizacije. Prav nasprotno: posamezni dosežki preteklosti so doživeli velik, tudi mednarodni odmev in so postali sestavni del evropskega zemljevida kulturne raznolikosti. Sicer pa kulturna dediščina lahko že veliko prispeva k oblikovanju prostorskih rešitev, saj se s pravilnim reševanjem kulturnih dobrin v prostoru dviguje kakovost bivanja, po drugi strani pa se ohranja identiteta prostora in krepi zavest o pomembnosti ohranjanja dosežkov preteklosti. In nič drugače ni s prispevkom dediščine k sočasni ustvarjalnosti. To pa nam lahko govori o tem, kako dragocena je ustvarjalnost na naših tleh, kjer v svojem ustvarjanju nastaja kulturna produkcija specifične narave, tj. nezamenljive identitete, ki ji dajeta svoj značaj predvsem delo tukajšnjih ljudi in tukajšnje okolje. Vsakršen odmik od spodbujanja te ustvarjalnosti ne bi pomenil le siromašenja slovenskega življenja, ampak tudi mednarodne zakladnice umetnosti in kulture.

Nacionalna kulturna politika bo ohranjala in razvijala možnosti za svobodno umetniško ustvarjanje, razširjanje kulturnih dobrin ter za njihovo varovanje. S kulturo v njenih različnih oblikah se danes ukvarja vedno več ljudi, bodisi njeni ustvarjalci ali zainteresirani sprejemniki in posredniki. To je neodtujljiva pravica vseh državljanov, izhajajoča iz 59. člena Ustave RS, pa tudi iz 27. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Nacionalna kulturna politika mora to pravico udejanjati – pri čemer pa sega širše in je državno jamstvo posamezniku, da se lahko svobodno in neovirano ukvarja s kulturno ustvarjalnostjo in da ima tudi svoboden dostop do njene ponudbe oziroma do informiranja, posredovanja. Ta pravica, ob povedanem, zajema tudi pravico do lastne identitete, do lastnega jezika in izobraževanja, pa tudi do kulturne dediščine: posameznik, ki se identificira z dediščino prostora, v katerem živi, to dediščino lahko prepoznava in razume kot del svoje identitete na ravni ožje skupnosti, naroda ipd. Posebna pozornost države mora biti skladno z ustavo posvečena udejanjanju kulturnih pravic narodnih skupnosti, romske etnične skupnosti, pripadnikov različnih manjšinskih etničnih skupin in priseljencev ter otrok. Pravica do kulture mora biti priznana tudi različnim in obrobnim skupinam, ki jim je država v skladu z zakonodajo dolžna omogočiti kulturno udejstvovanje in povezovanje, po potrebi tudi v njihovem jeziku. Na tej točki se to načelo združuje z načelom strpnosti in samoumevno pomeni sprejemanje drugačnih kulturnih tradicij in identitet tako, da se razlike ne zaostrujejo, ampak izostrujejo. Kulturna politika je zato pravico do kulture dolžna varovati, ohranjati in razvijati. Po drugi strani se mora zavzemati tudi za spoštovanje statusa ustvarjalca, ki ima pravico do neodvisnega, svoji viziji ustreznega oblikovanja umetniškega dela; zavedati se je treba, da njegove umetniške stvaritve ni mogoče tehtati z merili sodne prakse, saj je njeno resničnost mogoče ugledati med presojo, ki temelji na duhovni in estetski teži, oblikovni dognanosti in socialno-moralni učinkovitosti avtorjevega dela.
Posebno pereče je udejanjanje te pravice pri invalidih. Načrtno si bo treba prizadevati, da bodo lahko uresničevali svojo ustvarjalnost, prav tako pa tudi, da jim bo čim prej omogočen dostop do vseh kulturnih ustanov, do kulturnih programov in projektov. V ta namen bo potrebno bolj načrtovano in bolj dejavno ozaveščanje zaposlenih v omenjenih ustanovah o potrebah invalidov. Slednje bi to lahko bolj učinkovito uresničevale z načrtovanjem konkretnih zadevnih ukrepov v naslednjih letih. Posebne potrebe invalidov bo treba upoštevati tudi v vseh spremembah zakonov in podzakonskih aktov za področje kulture. Navsezadnje bodo vse izboljšave v zvezi z dostopnostjo kulturnih ustanov in vsebin za to družbeno skupino prebivalstva v prid tudi starejšim, kar glede na staranje prebivalstva tudi v Sloveniji ni zanemarljivo. Zato naj kulturni producenti, vsak na svojem področju, izoblikujejo strategijo dostopnosti do kulturne ponudbe.

Kultura ni dejavnost, ki bi bila ločena od okolja, v katerem živi. Njeni umetniki, strokovnjaki in ljubitelji so povezani z vsemi segmenti družbe. S svojim ustvarjalnim delom – etično, estetsko in idejno vsebino svojih stvaritev – prežemajo celotno družbeno življenje in opozarjajo na vrednote, ki so tudi zunaj vsakodnevnega pragmatizma. Zato je treba presegati utilitarne poglede na kulturo in umetniško ustvarjanje ter si prizadevati za to, da bo v slovenski družbi prevladalo spoznanje, da je vsaka ustvarjalnost, tudi če se zdi nekoristna ali ne vedno »razumljiva«, sama po sebi vrednota. Po svojih posameznih dosežkih in kot celota je kultura gibalo človekovega duhovnega razvoja; umetniški dosežki, mišljenje in ustvarjanje sami po sebi so tisti smisel človekovega življenja, ki mu ga dajeta lepota in iskalstvo. Kultura v odprti družbi učinkuje združevalno, obenem pa svojemu okolju drži ogledalo, razpira prostor imaginacije in inovacije ter spodbuja posameznikovo in družbeno ustvarjalnost. Da bi kultura lahko opravljala svoje naloge, potrebuje popolno svobodo za ustvarjalce in stabilno financiranje. Kulture ni mogoče zapirati v institucije, zato morajo biti najnujnejši institucionalni okviri zgolj prostor, ki omogoča smiselno organizacijo in kreativno izražanje umetnikov, hkrati pa morajo biti tako gibljivi, da bo vsebina, se pravi ustvarjalnost, določala značaj samih institucij.

Eden od osrednjih temeljev nacionalne kulturne politike je načelo kulturnega pluralizma. To pomeni, da kulturna politika ne bo samo nepristranska oziroma nevtralna do duhovnih in idejnih tokov, formalnoestetskih in slogovnih usmeritev, ampak bo – ustrezno gmotnim podlagam – dajala možnosti za dejavnosti tudi nevladnim skupinam oziroma zunajinstitucionalnim oblikam ustvarjanja kulturnih dobrin. V zvezi s spodbujanjem kulturne raznolikosti bo upoštevala široko paleto ustvarjalnih praks v slovenskem in mednarodnem kulturnem prostoru, prednostno podporo pa namenjala tudi programom, ki bodo črpali sredstva iz mednarodnih virov. Omogočala bo tako tradicionalne kot raziskovalno-eksperimentalne umetniške tokove znotraj slovenske kulture, tako njene vrhunske in elitne kot popularne oziroma množične oblike. Sobivanje elitne in množične kulture je priložnost za ustvarjalce, da iz obeh tokov povzamejo tvorne spodbude za umetniško produkcijo. Vendar te ni mogoče dosegati na podlagi vrednostnega relativizma, ampak samo z jasnimi merili za kakovost, ki se oblikujejo v javnem prostoru, še posebej med poznavalci. Med temi merili je najpomembnejša zahteva po miselno-estetski vrednosti ustvarjenih del pa tudi njihovi socialno-moralni učinkovitosti. Tej zahtevi se pridružujejo splošno priznani vrednostni standardi izvirnosti, ki so se uveljavili v evropski kulturi. Spodbujati je treba tudi umetniški razmah na področjih, ki prinašajo iskanja na področju novih medijev, tudi če ta iskanja še niso preverjena, in celo takrat, kadar izrecno polemizirajo s tradicijo. Pri tem spodbujanju pa je treba ohraniti razumevanje razlik med estetskim in vrednostnim kičem, med odličnostjo in populizmom. Kulturna politika naj v širokem razponu omogoča nova umetniška iskanja, ki bodo te razlike sama in sproti opredeljevala. Definirala jih bodo v živem dialogu s tradicionalno umetnostjo in njenimi kriteriji.

Slovenskemu jeziku kot bistveni prvini slovenske identitete in sporazumevanja se je kulturna politika dolžna posvečati s posebno pozornostjo in trajno skrbjo, saj je naš jezik tudi sredstvo za izražanje duhovnih in umetniških sporočil, zakladnica kulture in eden od glavnih simbolov slovenskega naroda in države. Skrb zanj je zato potrebna na vseh ravneh, ne le v šolstvu in javnem sporazumevanju, delovnih in tehnoloških procesih, v tehniki in znanstveni terminologiji – ampak tudi med Slovenci zunaj Republike Slovenije in še zlasti v telesih Evropske unije in drugih mednarodnih ustanov, kjer je slovenščina uradni jezik. To pomeni, da je zavzeta skrb za jezik potrebna na vseh vitalnih sporazumevalnih področjih doma, pri uveljavljanju in dosledni rabi slovenščine v javnih napisih, imenih podjetij, v računalništvu in ustvarjanju nove terminologije; pozorno je treba presojati njeno rabo v posebnih položajih, kot so predavanja tujcev na univerzah in drugih mednarodnih srečanjih, hkrati pa skrbeti za njeno promocijo v tujini. Skrb za slovenščino v javnosti ne pomeni, da se bomo zapirali v jezikovni geto in tako zavrli pretok misli in idej iz Slovenije v svet in obratno. Podobno poglobljena presoja naj se loteva tudi pisanja domačih avtorjev v tujih jezikih (ne namesto slovenščine, temveč poleg nje), saj se je treba zavedati, da se brez njih slovenska misel ne bi mogla uveljaviti v tujem okolju. Večina teh ravni je zajeta v Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko, nekatere so že urejene tudi z Zakonom o javni rabi slovenščine ter z nekaterimi področnimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi. Kulturna politika se bo posebej posvečala utrjevanju in uveljavljanju položaja slovenščine kot uradnega jezika v Sloveniji, na obeh območjih pa, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti (madžarska, italijanska), tudi madžarskega in italijanskega. Širila bo vednost o možnosti učenja slovenščine kot drugega/tujega/sosedskega jezika in izpopolnjevala ponudbo tečajev slovenščine za priseljence, gostujoče delavce, azilante idr. Prav tako bo podpirala rabo jezikov romske in drugih manjšinskih etničnih skupin v Sloveniji, posebno še v medijih teh skupnosti, od tiskanih do elektronskih, na jezikovnih tečajih in pri kulturnih manifestacijah, ki jih prirejajo etnične skupine.

Iz zgodovinskih, političnih in gospodarskih razlogov vsi Slovenci danes ne živijo v Republiki Sloveniji, ampak tudi v zamejstvu in drugod po svetu. Za podporo njihovemu razvoju je pristojen predvsem Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, vendar se državna kulturna politika ne odpoveduje svojim širšim nalogam pri ohranjanju in razvoju njihove kulture in slovenskega jezika. Finančno omogoča vzdrževanje kulturne infrastrukture, izvedbe programov slovenskih ustanov, društev in skupin, kulturno izobraževanje in varovanje ter aktualizacijo kulturne dediščine. Še naprej bo podpirala medsebojno izmenjavo in gostovanja kulturno-umetniških prireditev v Sloveniji in obratno ter skrbela za povezovanje, medsebojno oplajanje ter pretok umetniških in kulturnih pobud, s čimer se ustvarja enoten kulturni utrip življenja vseh Slovencev. Kulturne ustanove Slovencev v zamejstvu, včasih pa tudi drugod po svetu, so neredko tudi ambasade slovenske kulture v tujini; v njih afirmirajo slovenske kulturne dosežke, pogosto pa tudi posredujejo tuje stvaritve v slovenski prostor. Tej dvojni vlogi bo kulturna politika še naprej posvečala primerno pozornost. Pomoč bo kulturnim institucijam ali društvom in skupinam odmerjala glede na pomen in kakovost programov. Eno od poglavitnih načel kulturne politike bo ohranjanje in spodbujanje ustvarjalne rasti posameznikov in ustanov. Prav tako si bo kulturna politika prizadevala, da bodo kulturne dobrine in ustvarjalnost Slovencev v zamejstvu in v tujini dostopne občinstvu. Po drugi strani si bo prizadevala doseči, da bodo kulturni in umetniški dosežki Slovencev iz zamejstva in z vsega sveta integrirani v osrednji slovenski kulturni prostor. V Evropi, zlasti na območju Evropske unije, bo integracijo te vrste treba okrepiti in pospešiti. Poudariti bo treba tudi načelo povezanosti s Slovenijo, saj je za obstoj slovenske skupnosti v tujini pomembno ohranjanje povezanosti z matično državo. Zagotavljati je treba tudi širše vključevanje Slovencev po svetu na kulturno, znanstveno, informacijsko, gospodarsko, izobraževalno, športno področje in na druga področja delovanja slovenske družbe.

V Republiki Sloveniji je poleg avtohtonih narodnih skupnosti Madžarov in Italijanov, ki imata svoje pravice zajamčene v ustavi, še romska skupnost in več drugih manjšinskih etničnih skupin. To dejstvo v etnični sestavi Slovenije kulturna politika obravnava kot bogastvo v različnosti, ki omogoča ustvarjalno prepletanje kulturnih vzorcev. V svojem odnosu do etničnih skupin upošteva skladno z 8. členom Ustave Republike Slovenije splošne vrednote in smernice, vsebovane v mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah. V zadnjem času zelo aktualne probleme Romov v marsičem ureja zakon o romski skupnosti, kulturna politika pa bo morala bolj skrbeti za kulturne dejavnosti, ki lahko bistveno prispevajo k integraciji romskega prebivalstva in oblikujejo njegovo kulturno zavest. Tovrstno spodbujanje je zelo pomembno tudi zato, ker romska skupnost z nekaterimi izjemami premore večinoma le rudimentarne nastavke kulturnega izraza oziroma ustvarjanja. V tej zvezi bo treba zlasti na lokalni ravni več narediti v povezavi z izobraževanjem in vzgojo za ustvarjalnost, pri čemer imajo svojo vlogo tudi mediji, posebno še nacionalna televizija (s programom za Rome). Kulturno dejavnost različnih etničnih skupin bo kulturna politika podpirala v njihovem prizadevanju za ohranjanje njihovih jezikov, kulturno-umetniškega izražanja in kulturnega povezovanja z matičnimi narodi. Kulturna zavest in ozaveščenost ljudi o njihovih kulturnih pravicah je eden izmed pogojev za integracijo v odprto družbo, ki temelji na avtonomiji in svobodi posameznika. Preizkus uresničevanja te kulturne politike, ki ne sme biti ekskluzivna, ampak mora zajemati vse, ki to želijo, se posebej kaže v odnosu do skupin, katerih posebnosti, s tem pa tudi specifične potrebe, so neredko premalo izražene ali profilirane; gre za ranljive skupine, kot jih sestavljajo ostareli, otroci, mladostniki idr., pri katerih je treba izoblikovati dodatne možnosti za dostop do kulturnih dobrin, storitev in za njihovo lastno ustvarjalnost.

Med najpomembnejšimi načeli kulturne politike je spodbujanje ustrezne razporejenosti kulturnih žarišč po vsem slovenskem ozemlju, vključno z območji, na katerih živijo Slovenci zunaj meja nacionalne države. Kulturna ustvarjalnost, smotrno razvejena po slovenskih regijah, bo v procesu globalizacije lahko eden od osrednjih dejavnikov ohranjanja slovenske identitete in naših posebnosti. Nova samoupravna ureditev Slovenije po pokrajinah bo osnova za uresničevanje tega načela. Vodstva pokrajin mu bodo morala posvečati vso pozornost in skrb pri oblikovanju pokrajinskih kulturnih programov, v katerih bodo tudi naložbe v kulturno infrastrukturo, ohranjanje in razvijanje kulturne identitete in raznolikosti, trajnostni razvoj na podlagi kulturnih vrednot, varstvo kulturne dediščine ter dostopnost do kulturnih storitev in dobrin. Do uveljavitve pokrajinskih kulturnih programov bodo za kulturno politiko pokrajin neposredno obvezujoči prioritete in cilji nacionalnega programa za kulturo, seveda v delu, ki bo zadeval njihove pristojnosti. Nacionalna kulturna politika bo podpirala krepitev regionalnih kulturnih središč, posebej razvoj kulturne infrastrukture in kadrovskega potenciala, ne bo pa se odpovedovala lastnim projektom, namenjenim bogatitvi ali sproščanju ustvarjalnih potencialov po pokrajinah. V zvezi s tem je treba opozoriti na zgoščenost slovenskih kulturnih ustanov in dogajanja v osrednjem delu Slovenije; to dejstvo je rezultat slovenske zgodovine, relativizirati pa ga bo mogoče s krepitvijo kulture po regijah oziroma pokrajinah, ko bodo le-te ustanovljene. Krepitev je nujna iz dveh razlogov: po eni strani se tako širše omogočata ustvarjanje in dostop do kulturnih dobrin, po drugi pa se spodbuja ustvarjalnost v okoljih, katerih posebnosti so lahko zanimiv vir inovacij in svežih zamisli. Ob tem se raven kulturne ponudbe ne sme zniževati; za to naj prevzamejo odgovornost kulturna središča regij oziroma prihodnjih pokrajin in države, katerih naloga je tudi omogočanje pretoka kulturnih informacij na nižjih ravneh. Upoštevajoč te okoliščine, mora nacionalna kulturna politika stremeti k temu, da se bodo kulturne značilnosti vseh slovenskih regij oziroma pokrajin in narodnostno mešanih območij vključevale v podobo slovenske kulturne identitete. Vizija regionalnega načela je skladen razvoj Slovenije z uravnoteženimi gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi in okoljskimi vidiki načrtovanja.

Slovenska kultura je bila vedno odprta v svet; slovenska umetnost je v njem videla številne tvorne zglede, ki pa jih je sprejemala kot spodbude za lastno, avtohtono ustvarjalnost. Odprtost v svet je odločilnega pomena za bogatitev sleherne kulture – in slovenska je za to pravi primer. Toda ta značilnost za nobeno kulturo oziroma umetnost ni dovolj, saj mora svoje dosežke nujno preverjati tudi v tuji javnosti in pred tujim občinstvom. To stran kulturnega odpiranja mora kulturna politika v prihodnje še bolj podpirati. Slovenska umetnost s svojimi vrhunskimi dosežki lahko predstavlja zanimivost in obogatitev tudi za tuje okolje; o tem pričajo dosedanji odmevi iz tujine. Zato mora biti mednarodna izmenjava, v kateri se preverja slovenska kultura, vsestransko osmišljen sestavni del celovite kulture in kulturne politike. Pri tem mora biti pomembno načelo usmerjenosti predvsem v evropske kulturne izmenjave. Druge države zaradi tega ne smejo biti zanemarjene. Upoštevati pa je treba politiko ravnotežja med evropskimi kulturnimi središči. Kultura v Sloveniji pri tem ne sme postati samo podružnica tujih središč, ampak mora svoje dosežke enakopravno posredovati tujini (to vsebino zajemajo med drugim tudi mednarodni sporazumi/programi/protokoli). Vsak javni zavod oziroma ustanova naj razvija ustrezno mobilnost in skrbi za promocijo svojih dosežkov v tujini. Gostovanj naj bi bilo čim več, a prednost naj imajo nastopi v referenčnih središčih. V tej zvezi naj kulturna politika spodbuja izmenjave predstav med domačimi in tujimi producenti ter mednarodne koprodukcije, ki omogočajo oblikovanje umetniških snovanj z mednarodno udeležbo, pa tudi kompleksnejšo finančno strukturo projektov. Brez večstranskih pobud in načrtovanja si uspešne promocije slovenske kulture in jezika v tujini ni mogoče predstavljati, še manj pa je mogoče pričakovati primeren odziv, ki bi pomenil dobro seznanitev tuje javnosti z dosežki slovenske kulture in utrjeval na kakovostni ustvarjalnosti slonečo prepoznavnost Slovenije nasploh. Promocija mora biti strokovno in organizacijsko vrhunsko pripravljena, zaželeno pa je, da pri njej sodelujejo tudi naša veleposlaništva v tujini.

Kulturna vzgoja postaja v tem stoletju ena od pomembnejših tem, tako v evropskih kot v svetovnih krogih na področju izobraževanja in kulture. Priporočilo Evropskega parlamenta in sveta o ključnih zmožnostih za vsestransko življenje (2006) prišteva med osrednje zmožnosti za vseživljenjsko učenje – evropski referenčni okvir tudi kulturno zavest in izražanje. Sistematična kulturna vzgoja je nadvse pomembna za mlade, obenem pa je tudi za kulturo življenjskega pomena, da je navzoča na vseh šolskih stopnjah in v vsem vzgojno-izobraževalnem procesu, pa tudi, da je otrokom in mladini dostopna v okviru javne kulturne infrastrukture. Seznanjanje z njo je naloga umetnostnih in humanistični ved, zato je treba posebno pozornost posvetiti dajanju pobud za vključitev kulturne ustvarjalnosti in vzgoje za vpeljavo različnih vidikov kulture v šolski sistem. V tej zvezi so zelo aktualne naloge pri oblikovanju sposobnosti kulturnega izražanja, razvijanju bralnih navad, spoznavanju in razvijanju zmožnosti za uživanje v različnih kulturnih izrazih in tradicijah (medkulturno razumevanje), za razvijanje kritičnega odnosa do njih in predvsem razvijanje inovativnosti in ustvarjalnosti, kar vse prispeva h kulturni zavesti posameznika oziroma k zavesti o različnosti kulturnih identitet v našem ožjem in širšem prostoru. Sodobna kulturna vzgoja ne pomeni le tega, da je treba v vzgojno-izobraževalni proces vpeljati več ustvarjalnih umetnostnih predmetov, kot so glasbeni in likovni pouk, literarni predmeti oziroma več izbirnih predmetov, interesnih dejavnosti uprizoritvenih umetnosti ter drugih umetniških dejavnosti, avdiovizualne kulture, kulturne dediščine in arhivov, temveč predvsem to, da je treba učne vsebine, učne metode in tehnike v različnih predmetnikih prežeti s kulturnimi vsebinami, smotri, metodami in tehnikami (kulturna vzgoja kot »kroskulikuralna« vsebina). Zato je treba usposobiti učitelje in kulturne ustvarjalce in kulturne ustanove za partnersko sodelovanje v vzgojno-izobraževalnem procesu. V šolah naj bo večji poudarek na kulturnih vsebinah, vključno z umetnostnimi predmeti, in na spodbujanju medkulturnega dialoga – to je nova civilizacijska zahteva, po kateri učitelj ni le posredovalec znanja, ampak vse bolj tisti, ki v mladih oblikuje čut za etično, estetsko in duhovno. Prav s kulturo je pri otrocih in mladini najlaže izoblikovati celovito razumevanje sveta in spodbuditi osebnostno rast. Spodbujati je treba boljše povezovanje vzgojno-izobraževalnih in kulturnih ustanov ter v okviru vzgojno-izobraževalnega programa zagotoviti skupne projekte na področju kulturne vzgoje. Uvajanje kulture v šolske in obšolske dejavnosti je izredno pomembno v mladostnikovi dobi, za katero je značilno kritično dojemanje individualne in skupnostne identitete. Kot udeleženci v kulturi morajo imeti otroci in mladi priložnost, da sami razvijejo svojo ustvarjalnost in kritične poglede, ne pa da jih zgolj sprejemajo. Skrb zbujajoča je pretirana komercializacija kulturne ponudbe za otroke in mladino. V tej luči je treba zlasti podpirati medresorska povezovanja, saj je le tako mogoče dosegati zastavljene cilje.

Kulturna politika bo spodbujala medije k ustvarjanju in razširjanju kulturnih vsebin, ki so v javnem interesu, obenem pa bo spoštovala njihovo neodvisnost. V sodobnem svetu so čedalje bolj kulturno vprašanje javni mediji, se pravi televizija, radio, internet, posebno še časniki in revije, saj komercializacija čedalje bolj ogroža in spodriva njihova kulturna sporočila. Prav ta sporočila pa so za kulturno sfero nepogrešljiva, saj prinašajo večplastne vsebine in učinkujejo (in)formativno, izobraževalno ter socialnointegrativno. Kulturna politika bo zaradi omenjenih teženj za njihovo vlogo te vrste vse bolj zainteresirana, saj so javna občila ob drugem tudi mesto ustvarjalnih idej in neredko kreacije same, njihov pomen pa pri kritiškem presojanju tekoče kulturne ponudbe, novih idej oziroma ustvarjalnosti nima nadomestila. V informacijski družbi se kulturi in umetnosti odpirajo nove kreativne in komunikacijske možnosti, zato si splošnega razvoja brez kulture in umetnosti v javnosti, se pravi v središču refleksije o človeku in svetu, ni mogoče predstavljati. Torej si bo treba v času, ko kulturo v medijih postavljajo na obrobje vsakodnevne ponudbe, prizadevati za njen tvorni status, v ta namen pa bo neogibno treba podpirati kulturne rubrike tudi elektronskih informacijskih medijev, spodbujati kulturne priloge v tisku in oddaje, zlasti na nacionalni televiziji, kjer bi morali namenjati več pozornosti pripravi kakovostnih oddaj za mlade, predvsem pri različnih oblikah pouka v šoli; prav tako si bo treba prizadevati, da bi tudi komercialne oziroma lokalne televizije kljub svoji profitni ali lokalni usmerjenosti posvečale kulturi primerno pozornost. Enako velja za radio in za spletno dostopnost kulturnih dobrin v digitalni obliki. Prikazi kulturnih dosežkov ustvarjalcev narodnih skupnosti, romske skupnosti in manjšinskih etničnih skupin v Sloveniji naj dobijo svoje ustrezno mesto v slovenskih občilih. Spodbujati bo treba oblikovanje zahtevnejše kulturne javnosti, ki si želi celovitih informacij, a tudi pluralno valorizacijo dosežkov slovenskih in drugih ustvarjalcev. Analize, kritike, članki, ki govorijo predvsem o domači ustvarjalnosti, bi se morali prebiti v ospredje občil; to bi bilo v prid domačega recipienta, a tudi tujega zanimanja za slovensko kulturo; slednje niti ni majhno, a mu ni zadosti ustreženo. Kulturna politika naj stremi k temu, da bodo mediji na Slovenskem postajali in postali razgibana žarišča kulturnih idej, novih debat in umetnosti, vendar naj pri tem dosledno spoštuje njihovo uredniško neodvisnost.

Prostor, v katerem živimo, v marsičem opredeljuje način oziroma možnosti našega življenja, mišljenja in ustvarjanja. Zato se mora kulturna politika zavzemati za ohranjanje naravnega okolja, še posebno z urbano podobo naselij. Slovensko izročilo, ki je razvilo skladnost med naravnim in poselitvenim okoljem, je treba upoštevati in hkrati primerno nadgrajevati. Zato se bo kulturna politika zavzemala za gradnjo, ki bo v skladu z videzom krajine ter njeno zgodovinsko in duhovno podobo. V to vrsto našega okolja spada tudi segment kulturne dediščine, ki ga ni mogoče samovoljno »obnavljati«, saj je v svojih različnih zvrsteh nezamenljiv del v mozaiku krajine oziroma mest in jim daje identiteto, značilno za slovenski prostor. Omogočiti je treba, da tako kulturna kot tudi naravna dediščina postaneta ključni sestavni del k naravni neokrnjenosti stremečega razvoja, vir blaginje in izziv za sodobno ustvarjalnost na vseh ravneh, od krajevne do regionalne. Gospodarska dejavnost, ki uporablja kulturno dediščino kot materialni vir, mora biti usmerjena tako, da razvija kulturni potencial okolja in ne škoduje njegovim vrednotam. Sonaravno življenje in načrtovanje je prvi pogoj za ohranitev narave ter razvoj mest in vasi, kar pomeni, da ima za narodno in kulturno identiteto naše okolje podoben pomen kot jezik, v katerem govorimo. Arhitektom in oblikovalcem je treba omogočiti, da širijo zavest o merilih, ki veljajo za dobro arhitekturo in oblikovanje. Izoblikovano okolje, v katerem živimo, je materinščina našega bivanja.

Kultura v povezujoči se Evropi je sicer ena od bistvenih sestavin njene identitete, vendar ni enotna; sestavlja jo mozaik tradicij in umetnosti njenih posamičnih držav in narodov. V tem položaju ostaja, ne glede na številne razprave o njenem prihodnjem razvoju in naravi, saj jo bistveno opredeljujejo njene zgodovinske korenine in okolja posameznih članic. Sicer na ravni Evropske unije obstajajo nekatere skupne regulative, toda kultura je v pristojnosti držav članic. Regulative zadevajo predvsem avdiovizualno področje, deloma tudi kulturno dediščino, vendar načelno ne predstavljajo strategije »talilnega lonca« evropskih kultur. Nevmešavanje Evropske unije v kulturne politike članic je glavno vodilo Unije, utemeljeno pa je na spoštovanju do kulturne raznolikosti. V praksi so se pokazale tudi nekatere slabe strani tovrstne obravnave, saj je bila kultura v okviru te politike odrinjena na obrobje, kljub določilu 151. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske unije, ki med drugim navaja, naj se kulturna razsežnost upošteva tudi v okviru drugih politik in ukrepov Evropske unije. A prav v okviru teh politik prihaja do posamičnih unifikacijskih pritiskov na kulturno raznolikost.
Poleg omenjenega pa v Evropske unije obstaja več instrumentov za spodbujanje vrste kulturnih dejavnosti in programov (Kultura, Media 2007, Evropsko državljanstvo, Vseživljenjsko izobraževanje, e-vsebine). Gre za finančne vire iz kohezijske politike Evropske unije, iz katerih pod določenimi pogoji, kot je participacija domačih finančnih sredstev, lahko črpajo nosilci kulturni projektov. Njihova realizacija lahko posredno vpliva na razvoj doma in obenem v Evropske uniji. Ta vpliv je zaradi tesne vpetosti kulture v vse sestavine življenja zaznaven v njegovih večstranskih učinkih na socialno okolje in prek kulturnih industrij na nacionalna gospodarstva. Prav tako dobiva tudi osrednjo vlogo pri oblikovanju zametkov skupne identitete evropskega duhovnega prostora.
Zaradi kvantitativnih dokazov o velikem vplivu kulture na gospodarsko rast in zaposlovanje v okviru Evropske unije ter čedalje jasnejšega zavedanja o socialni in politični vlogi kulture so bili na ravni Unije v preteklih letih sprejeti tudi številni dokumenti, ki zadevajo kulturo. Zadnji, ki poudarja pomen kulture za gospodarstvo, so Zaključki Evropskega sveta (marec 2007), ki posebej opozarjajo na pomen majhnih in srednje velikih podjetij na področju kulturnih in kreativnih sektorjev, nastajata pa še dve pomembni besedili, ki kulturo umeščata med najpomembnejše dejavnike razvoja oziroma jo imata za temeljno prvino evropske integracije.
Opirajoč se na ta strateška besedila in kohezijske sklade Evropske unije, se mora nacionalna kulturna politika čedalje aktivneje vključevati v programsko obdobje v okviru kohezijske politike Evropske unije 2007–2013, hkrati pa v razvojno politiko Slovenije (Strategija razvoja Slovenije 2007–2013). V ta namen bo treba podpreti projekte za večjo izrabo kulturnih razvojnih potencialov, ki jih prinašajo revitalizacija kulturnih spomenikov, obnova javne kulturne infrastrukture za kulturno in turistično (p)oživitev mest, razvoj podeželja ter za nastanek novih delovnih mest. Prav tako naj bo podpora namenjena digitalizaciji ter spodbujanju kulturne ustvarjalnosti z namenom zagotavljanja socialne vključenosti, mobilizacije in zaposlovanja posebnih ranljivih skupin ter čezmejnemu in medregionalnemu sodelovanju. Podlaga za tovrstne dejavnosti, ki so osnova za vključevanje kulture v sonaravni, k čim trajnejšemu učinku usmerjeni razvoj, so na državni ravni različni dokumenti, poleg že omenjene Strategije razvoja Slovenije tudi Nacionalni strateški referenčni okvir 2007–2013, Nacionalni program razvoja podeželja 2007–2013, Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007–2013, Operativni program razvoja človeških virov 2007–2013. Ti domači programi so izhodišče za vključevanje razvojnih kulturnih projektov v evropske programske dokumente za pridobivanje sredstev iz skladov Evropske unije. Vse to kulturni politiki odpira nove poti in omogoča kulturi, da si pridobi svoje mesto v središču slovenskega razvojnega zemljevida, seveda v sinergijskem povezovanju z izobraževanjem, znanostjo in gospodarstvom. V tem srednjeročnem obdobju naj te možnosti kar najbolje izrablja, in sicer kot spodbudo domači ustvarjalnosti.

Kulturna industrija tudi v Sloveniji vedno bolj postaja vseobvladujoči vir oziroma aparat tako imenovane kulturne produkcije. Vendar ni brez nevarnosti za kulturo. Po eni od teorij je kulturna industrija glavni dejavnik pri spreminjanju nekoč avtonomne umetnosti v tržno blago, s čimer sta v njej tudi ugasnila potencialni kritični naboj in pristnost, vrednostni sistem njenih izdelkov pa oblikuje trg, ki je po eni strani sredstvo za širitev in afirmacijo umetniške produkcije, po drugi pa jamstvo za njeno potrebnost, ki se kaže v menjalni vrednosti/koristnosti umetniških izdelkov.
Kakor je torej kulturna industrija s tega vidika sporna – komercializacija kot eden njenih učinkov je zgled za to –, pa si kulturnega obratovanja brez nje ni moč predstavljati. Prinesla je izjemne tehnološke možnosti za dostop do umetnosti in kulture, za izobraževanje in razvoj ter s tem tudi gospodarsko rast. Še več, kulturna industrija je lahko gonilna sila tehnoloških inovacij. Njen razvoj spodbuja samozaposlovanje in nastajanje majhnih ter srednje velikih podjetij.
V Sloveniji je vloga kulturnega in kreativnega sektorja v omenjenem smislu prezrta. Za mnoge je kulturna ustvarjalnost stvar omike oziroma kakovostnega preživljanja prostega časa. Taka stališča vodijo k prepričanju, da sta ustvarjanje in kultura marginalni v gospodarskem smislu ter tako omejeni na javno financiranje (v breme davkoplačevalcev). Vse bolj pa je očitno, da sodobna tehnologija tudi kulturni sferi prinaša nove načine predstavitve in tudi produkcije kulturnih dobrin oziroma stvaritev, ki privlačijo porabnike.
Kulturna politika bo omogočala produkcijo kulturnih vsebin, ki so v javnem interesu, z javnimi sredstvi, obenem pa bo spodbujala ustvarjalce k iskanju dodatnih produkcijskih virov na trgu. Sem sodi npr. javno zasebno partnerstvo, in sicer tako pri prenovi kulturne dediščine kot na področju žive umetnosti, kulturne industrije in spremnih storitvenih dejavnosti v kulturi. Z ničimer ne bo omejevala produkcije kulturnih vsebin, ki v celoti temeljijo na tržnih virih. Trg postaja vse bolj odločujoč dejavnik kulturnega življenja in ustvarjanja. Pri teh procesih bo kulturna politika zavarovala in podprla slovensko ustvarjalnost ter ustvarjalce, pri čemer pa ne bo šlo za odvračanje ustanov in skupin od trga, tudi tistih ne, ki bodo subvencionirane; z različnimi ukrepi si bo prizadevala stimulirati zasebne vlagatelje v živo umetnost in kulturo. Kajti zgolj trg načeloma ne spodbuja kvalitete, praviloma tudi ne kreativnega iskanja in eksperimentiranja, ki sta za umetnost in drugo ustvarjalnost izjemnega pomena. Kulturna politika bo v času, ko komercializem vse bolj ogroža snovanje zahtevnih umetniških programov, prisluhnila ravno potrebi po gmotno neovirani izvedbi teh programov. Podpirala bo konkurenčnost med ustanovami, stimulirala bo tudi ustanove s tržno uspešnimi programi, ki pa hkrati ne bodo zniževale ravni svoje ustvarjalnosti. Odprtost trga vključuje tudi pretok ustvarjalcev, kar pomeni, da jim kulturna politika ne bo zapirala vrat, vendar jim bo status tujca za bivanje in delo v Sloveniji podeljevala glede na potrebe in možnosti. Posebno vprašanje je vpliv sodobne globalne industrije zabave na slovenski trg. Visoka tuja kultura, od literature, gledališča, plesa, glasbe do filozofije in humanistike, že vrsto let močno vpliva na razvoj slovenske kulture, a prodor te kulture je v skladu z odpiranjem slovenske kulture navzven. Drugače je z globalno industrijo zabave, ki osvaja zlasti življenjski svet mlade populacije. Kulturna politika ne namerava omejevati te ponudbe, lahko pa s svojimi programi izobraževanja pomaga vrednotiti njene učinke, če in kadar so posledica zgolj konfekcijske, komercialne ponudbe producentov.

Kulturna politika pojmuje e-kulturo oziroma digitalne kulturne vsebine kot eno od najpomembnejših splošnih prioritet, ki naj prežema – horizontalno prepleta – celotno kulturno sfero. Razumeti jo je treba kot vključevanje informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovne procese ustvarjanja, shranjevanja, razširjanja, predstavljanja javnosti, zaščite in ponovne uporabe digitalnih kulturnih vsebin tako pri neposrednih ustvarjalcih kulturnih dobrin kot tudi v knjižnicah, muzejih, galerijah, arhivih, medijih ter drugih kulturnih institucijah.
Digitalizacija, digitalne vsebine, digitalne storitve in javna dostopnost na področju kulture, medijev in kulturne dediščine niso bistvenega pomena le za trženje omenjenih in z njimi povezanih področij kreativne industrije in turističnega gospodarstva, temveč pomenijo tudi osnovo za neposredno uporabo digitalnih kulturnih vsebin v procesih izobraževanja, usposabljanja, vseživljenjskega učenja in raziskovanja. Digitalne kulturne vsebine so eden od najučinkovitejših instrumentov za dvig prepoznavnosti in konkurenčnosti Slovenije in njenega gospodarstva kot celote. V tej luči kulturna industrija nima negativnih učinkov, nasprotno, lahko bo opora umetnosti.
Javni interes na področju e-kulture zajema razvoj izvirnih in prevedenih računalniških orodij (z ukazi v slovenščini) široko dostopnost digitalnih kulturnih vsebin kot osnove za prepoznavnost Slovenije v svetu, za ustvarjanje dodane vrednosti na področju kulture in z njo povezanih kulturnih industrij ter kot prispevek k ustvarjalnosti za večjo kakovost življenja.
Splošno nalogo prestrukturiranja in povečanja učinkovitosti kulturnih ustanov bo lažje doseči tako, da bodo te institucije prevzele vlogo nosilcev e-kulture. Za prestrukturiranje pa so potrebna začetna vlaganja v informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in digitalizacijo. Tako bo Slovenija tudi izpolnila naloge, ki nam jih zastavlja Evropska unija. Predvsem gre za strategijo i2010 – Evropska informacijska družba 2010 za pospeševanje gospodarske rasti in zaposlovanja v informacijski družbi, ki med vodilne razvojne pobude uvršča tudi digitalne knjižnice, muzeje, arhive ter drugo kulturo in ki naj omogoči dostop do multimedijev ter večjezične evropske dediščine vsem ljudem.
Kulturna politika bo morala dosledno slediti sklepom Sveta Evropske unije (na primer zadnjemu sklepu št. 12352/06 oziroma 14466/06) z natančno določenimi roki v zvezi z digitalizacijo, spletno dostopnostjo kulturnih vsebin in digitalnim arhiviranjem. Sklep Sveta Evropske unije zahteva od držav članic pripravo nacionalnih strategij in večletnih finančnih načrtov za shranjevanje, digitalizacijo, dolgoročno hranjenje digitalnih kulturnih vsebin, seznanjanje javnosti z njimi, izobraževanje o njih ter usposabljanje na tem področju.

Nacionalna kulturna politika bo izhajala iz ugotovitve, da sta kulturna in izobraževalna sfera povezani, da se vzajemno utemeljujeta in dopolnjujeta. Zato bo spodbujala povezovanje in prepletanje izobraževalnih in kulturnih vsebin na vseh stopnjah izobraževalnega procesa. Za razvoj kulture je izjemnega pomena učinkovitost izobraževalnega sistema, ki pripravlja ustvarjalce za posamezne umetniške poklice ter druge specifične poklice v kulturi. Država bo zato temu delu izobraževalnega sistema in s sredstvi iz državnega proračuna, namenjenega šolstvu in visokemu šolstvu, na vseh stopnjah namenila večjo pozornost ter z zagotavljanjem ustreznih finančnih, prostorskih, kadrovskih in tehničnih pogojev omogočala dvig izobrazbene ravni ter posledično višjo kakovost pri ustvarjanju, razširjanju in varovanju kulturnih vsebin. Država bo s sredstvi, namenjenimi visokemu šolstvu, podpirala tudi prizadevanja, da se v okviru pristojnega ministrstva v naslednjem štiriletnem obdobju najde rešitev za prostorsko stisko treh umetniških akademij Univerze v Ljubljani, in načeloma podpira prizadevanje, da se tudi v drugih delih Slovenije vzpostavijo močna umetniška središča. Novogradnja, ki bi rešila desetletja trajajoče prostorske težave umetniških akademij in jih povezala na skupni lokaciji, lahko postane eno od najmočnejših žarišč sodobne slovenske kulture. Gre za projekt izjemnega nacionalnega pomena, ki povezuje vrsto kulturnih področij, prek katerega se povezujeta kulturna in visokošolska sfera in ki sodi med najpomembnejše investicije v javno infrastrukturo za podporo ustvarjalnosti v obdobju veljavnosti Nacionalnega programa za kulturo.
Praktično umetniško delo je nedvomno nujna prvina univerzitetnega študija za umetniške poklice. Sedanji sistem financiranja sicer temu študiju namenja najvišji faktor pri kritju materialnih stroškov, kar pa vendarle ne omogoča nemotene izvedbe študijskih programov. Pri izvajanju študijskih programov umetniških akademij bodo dejavno sodelovali tudi izvajalci javnega sektorja, javnih kulturnih programov in kulturnih projektov.
Posebnega pomena sta usposabljanje in vseživljenjsko učenje ustvarjalcev in zaposlenih v sektorju kulture; ustvarjalcem ga kulturna politika v okviru finančnih zmogljivosti omogoča z raznimi oblikami delovnih in drugih štipendij, zaposlenim v kulturi pa to omogočajo zlasti zavodi. Nujna bo dejavnejša vloga kulturne politike pri oblikovanju in izvajanju šolskih programov, ki izobražujejo za poklice v kulturi, ter pri izobraževanju tistih poklicev v kulturi, ki niso del šolskega sistema. V okviru štipendijske politike bo potrebna aktivnejša medresorska koordinacija, dalje pa tudi prednostna podpora programom in projektom, ki se navezujejo na deficitarne poklice v kulturi, spodbujanje stanovskih društev k večji dejavnosti na področju izobraževanja za poklice v kulturi, zagotavljanje štipendij za izobraževanje za deficitarne poklice v kulturi, spodbujanje vključevanja javnega sektorja v kulturi v izobraževalne procese, spodbujanje sodelovanja izvajalcev javnega sektorja, javnih kulturnih programov in kulturnih projektov s študijskimi programi umetniških akademij in spodbujanje gospodarstva k sofinanciranju štipendij za izobraževanje za poklice v kulturi.
Kulturna politika pa se zaveda, da so potrebna nova znanja tudi za upravljanje v kulturi, kar bo treba upoštevati tudi pri visokošolskem študiju. Brez večjega števila kakovostno usposobljenega kadra za upravljanje v kulturi ne bo mogoče uresničiti zahtevnega projekta posodobitve javnega kulturnega sektorja.
Kultura oziroma kreativni sektor je področje posebnega pomena za usposabljanje in zaposlovanje posameznikov, predvsem mladih, starejših, žensk in pripadnikov ranljivih družbenih skupin, ki imajo kulturna znanja in spretnosti, in to z razvojem socialnega in drugih inovativnih oblik podjetništva in samozaposlitve, ki ustvarjajo nova delovna mesta.
Trendi rasti kulture in kreativnega sektorja povsod v Evropski uniji so obetavni, medtem ko je ta panoga v Sloveniji do sedaj slabo izkoriščena za socialno vključenost in ustvarjanje novih zaposlitev. Tako je tudi treba bolj kot doslej ustvarjati priložnosti za tovrstno zaposlovanje posameznikov, ki so v neenakem izhodiščnem položaju na trgu dela v ostalih panogah, in to zaradi različnih razlogov, predvsem zaradi ranljivosti ali omejitev.

Slovenija je bila že doslej dejavna v mednarodnih organizacijah, ki delujejo tudi na področju kulture. Tradicionalno dobro je sodelovanje z Unescom in s Svetom Evrope, vendar je tudi pri tem mogoče doseči boljše učinke, povečati našo prepoznavnost kot pomembnega partnerja, zavzetega za skupno oblikovanje mednarodnih pravnih instrumentov, kulturnega sodelovanja in pomoči tretjim državam. S predvidenim vstopom v OECD bo Slovenija tudi na tem področju neposredno vključena v programe in projekte te organizacije, kar je za nas še posebej pomembno zaradi tako imenovane kulturne statistike. Prioritetni cilj kulturne politike glede Unesca in Sveta Evrope naj bo ratifikacija še preostalih mednarodnih konvencij s področja kulture, ki jih Slovenija doslej še ni ratificirala (Unescova konvencija o podvodni kulturni dediščini, Unescova konvencija o zaščiti nematerialne kulturne dediščine, Okvirna konvencija Sveta Evrope o vlogi kulturne dediščine v družbi), uveljavitev načel teh konvencij z vključitvijo v naš pravni red in dejavno sodelovanje v organih in dejavnostih, ki potekajo na podlagi teh in drugih, že ratificiranih konvencij. Kulturna politika naj si prizadeva, da bo Slovenija dosegla boljšo zastopanost naše kulture in kulturne dediščine v različnih programih in projektih, ki jih vodijo oziroma izvajajo mednarodne organizacije.
Pomemben cilj kulturne politike je tudi sprejetje in uresničevanje strategije za varstvo kulturne dediščine in naravnih vrednot v Republiki Sloveniji v skladu z mednarodnimi pravnimi instrumenti in dejavnostmi, pripravljene v sodelovanju med Ministrstvom za kulturo, Ministrstvom za okolje in prostor ter Uradom Republike Slovenije za Unesco pri Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Slovenija bo tretjim državam, ki niso članice Evropske unije, so pa z vidika naših zunanjepolitičnih usmeritev pomembne, dajala tehnično pomoč v obliki prenosa izkušenj pri uresničevanju mednarodnih pravnih instrumentov na področju kulture, medijev in kulturne dediščine.

Slovenija bo leta 2012 izvedla projekt Evropske unije Evropska prestolnica kulture. Obdobje 2008–2011 bo najpomembnejše pri snovanju programa in vzpostavljanju potrebne infrastrukture za ta kulturni projekt, ki je v dosedanji zgodovini slovenske države nesporno vsebinsko najobsežnejši in finančno najzahtevnejši. Investicije v kulturno infrastrukturo morajo izpolnjevati zahteve glede usklajenosti med stroški in koristmi in v celoti upoštevati porazdelitev finančnih bremen med državo, samoupravnimi lokalnimi skupnostmi in zasebnim sektorjem v takšnem razmerju, da državna sredstva ne presežejo višine, določene s predpisi o financiranju občin (in pokrajin). Investicije se bodo začele leta 2008 in se morajo končati leta 2011, da bodo leta 2012 na voljo za vsebine. Zaradi zahtevnosti, obsežnosti in pomembnosti tega projekta je pri njegovem uresničevanju nujno potrebno sodelovanje predvsem med Ministrstvom za kulturo in Službo Vlade Republike Slovenije za razvoj, Službo Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Ministrstvom za okolje in prostor, Ministrstvom za gospodarstvo, Ministrstvom za promet, Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Ministrstvom za šolstvo in šport.
Začetek priprav na Evropsko prestolnico kulture 2012 se ujema z Evropskim letom medkulturnega dialoga 2008, ki ga je »lansirala« Evropska komisija. Evropsko leto medkulturnega dialoga bo zlasti namenjeno krepitvi zavesti evropskih državljanov o pomembnosti medkulturnega dialoga, opredelitvi in razširjanju najboljših praks v tem dialogu, krepitvi sodelovanja med izvajalci (na vseh ravneh) medkulturnega dialoga in pospeševanju politike evropskega sosedstva.
V smislu priprave na programski del Evropske prestolnice kulture 2012 je treba obdobje med letoma 2008 in 2011 izkoristiti za horizontalno in vertikalno povezavo med izvajalci kulturnih dejavnosti, pri čemer je horizontalno povezovanje mreženje med sorodnimi organizacijami in ustanovami, kot so denimo mreža multimedijskih središč po Slovenije, mreža knjižnic, muzejev, galerij, glasbenih festivalov ipd., vertikalno pa vsebinsko povezovanje posameznih področij, programov, ki se dopolnjujejo in do skupnih rezultatov prihajajo sinergijsko, ter projektov, ki se izvajajo v medsedbojnem sodelovanju raznih producentov. Nastajajoče kulturne programe je tako treba povezati tudi z izobraževanjem in znanostjo, s turizmom, športom in še nekaterimi področji. Razmerje med državnimi, pokrajinskimi, občinskimi in zasebnimi viri za pripravo in izvedbo programov Evropske prestolnice kulture 2012 (vključno s promocijo) bo, če izvzamemo neposredno finančno podporo Evropske komisije, uravnano tako, da bo država zagotovila največ do 40 odstotkov programskih stroškov, preostali del pa bodo prispevali preostali partnerji, pri čemer celoten znesek ne bo presegel 50 milijonov eurov.
V programe Evropske prestolnice kulture 2012 je treba vključiti najrazličnejše segmente populacije, tudi ranljive skupine, torej tudi skupine s posebnimi potrebami, in vse starostne skupine ter vse sloje prebivalstva, od mestnega do kmečkega življa, saj na primer Slovenija po funkcionalni in digitalni pismenosti še vedno zaostaja za Evropo.
Med letoma 2009 in 2011 bo moral prijavitelj stopnjevati promocijske dejavnosti in tudi prireditve v smeri Evropske prestolnice kulture 2012 ter se nenehno pojavljati tudi v tujini na drugih kulturnih prireditvah, dokler ne bomo leta 2012 začeli izvajati programa Evropske prestolnice kulture 2012. Za promocijo Evropske prestolnice kulture 2012 bo treba izkoristiti vse primerne mednarodne dogodke (na primer olimpijske igre) ter premisliti o možnosti in smiselnosti povezav s sorodnimi prireditvami po svetu.

Da bi vzpostavili boljše razmere za produkcijo umetnosti in za kulturne dejavnosti v celoti, sta potrebni reforma javnega sektorja in celostna rešitev statusa samozaposlenih ustvarjalcev na področju kulture. Tudi zanje je treba ustvariti možnosti za učinkovito kulturno ustvarjalnost/produkcijo umetnosti in za učinkovite javne zavode. Gre za občutljiv proces, zato naj se leta 2008 pod okriljem Ministrstva za kulturo ustanovi posebna komisija, sestavljena iz predstavnikov Ministrstva za kulturo, Ministrstva za javno upravo ter Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, v njej pa naj sodelujejo tudi predstavniki izvajalskih organizacij, kulturniki in samozaposleni v kulturi. Komisija naj do leta 2010 oblikuje predlog reforme in upošteva tudi reševanje problematike nevladnega sektorja, pri čemer naj predvidi varovalne ukrepe, s katerimi bo zavarovala skupine, na katere bi reforma utegnila vplivati z zmanjšanjem socialne varnosti, ter predloge na področju delovanja nevladnega sektorja in gospodarskih družb, ki izvajajo kulturne storitve in zagotavljajo kulturne vsebine, ki so v javnem interesu. Pomemben del reformnih ukrepov naj bo posvečen hitrejšemu in učinkovitejšemu uveljavljanju mladih, ki se kot umetniki, producenti, strokovnjaki ali člani tehničnih služb šele vključujejo v kulturne dejavnosti.
Ustanovitev pokrajin in prenos pristojnosti nanje bosta nedvomno precej prispevala k preobrazbi javnega sektorja tudi na področju kulture. Kulturna politika mora poskrbeti, da bo ta prenos izveden tako, da ne bo poslabšal položaja javnih zavodov, čeprav se lahko zgodi, da bo posledica teh premikov tudi njihovo združevanje ali statusno preoblikovanje v fleksibilnejše statusne oblike. Kljub prenosu pristojnosti ustanoviteljstva in financiranja na pokrajine in združitvi pristojnosti ustanoviteljstva in financiranja pri občinskih javnih zavodih, katerih osnovno dejavnost sedaj pretežno zagotavlja državni proračun, pa bo še naprej naloga državne kulturne politike, da bo spodbujala vrhunske programe in projekte izvajalcev kulturnih programov, ne glede na njihov status ali ustanoviteljstvo. Kulturna politika bo podpirala statusno preoblikovanje izvajalcev kulturnih programov, če bo s tem zagotovljena njihova večja prilagodljivost kulturnim potrebam in posebnostim kulturne produkcije, če bo njihovo delovanje prijaznejše za uporabnike in če bo tako mogoče doseči ugodnejše razmerje med sredstvi, potrebnimi za splošne obratovalne stroške, in sredstvi za izvedbo programov oziroma projektov. Posebna skrb kulturne politike pa bo namenjena povezovanju izvajalcev kulturnih programov in projektov v mreže, združenja in druge oblike povezav, ki je namenjeno izboljšanju storitev, boljši promociji in prenosu dobrih praks tudi k tistim udeležencem, ki sicer ne bi zlahka dosegli večje kakovosti.
Veljavnost Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi se izteče v letu 2008. Čeprav se njegove določbe od leta 1998 nikoli niso v celoti uresničevale, je s sredstvi, ki so se za programe zagotavljala iz državnega proračuna, bilo mogoče postopoma sofinancirati obnovo kulturnih spomenikov, urejati prostorske razmere za javne zavode, ohranjati doseženo stopnje ljubiteljskih dejavnosti, spodbujati kulturniške mreže na področju založništva in kinematografije ter približati delovanje splošnih knjižnic mednarodnim standardom. V nekaj zadnjih letih je bilo za te programe mogoče porabiti nekaj več sredstev in ob drugem dokončati gradnjo nekaterih knjižnic, obnoviti spomenike in izboljšati prostorske razmere za delo kulturnih društev, čeprav obseg teh sredstev niti v zadnjem letu ni zajel polovice finančnih virov, ki jih je predvideval zakon, saj občine niso mogle zagotoviti svoje finančne soudeležbe pri izvedbi projektov. Kljub temu učinki zakona nikakor niso bili zanemarljivi. Zato si bo kulturna politika prizadevala, da se veljavnost Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi podaljša za naslednjih pet let (2009–2013) vsaj v obsegu, ki bo zagotovil dokončanje projektov, kot jih predvideva zakon.

Ker kulturna politika samo »naroča« oziroma omogoča izvajanje programov, so kulturne ustanove na vseh področjih kulture njeni soodgovorni partnerji, ki z drugimi institucijami, tudi zasebnimi, konkurirajo za del javnih sredstev. Poglavje o področjih kulturne politike v nacionalnem programu za kulturo kaže na obseg in vrste kulturnih dejavnosti, ki jih nacionalna kulturna politika prek javnih razpisov in pozivov sofinancira iz sredstev državnega proračuna, s katerim razpolaga Ministrstvo za kulturo, v manjšem obsegu pa tudi drugi resorji in v prihodnje tudi pokrajine. V določenem delu kulturno politiko uresničujejo tudi izvajalci, ki nimajo statusa kulturnih ustanov. To še posebej velja za področje slovenskega jezika, knjige, kulturne dediščine, kulturne vzgoje, izobraževanja za poklice na področju kulture in za e-kulturo. Opis javnega interesa za vsako področje je tako že tudi zamejitev tega področja – oziroma napoved tistega, kar je lahko deležno državne denarne podpore ali pa pravnega in normativnega urejanja. Ta opis je na posameznemu področju dopolnjen s cilji in nalogami, ki so ali dolgoročnejši ali so določeni v drugih dokumentih razvojnega načrtovanja na ravni države ali je priporočljivo, da jih posamezni odločevalci izvajajo že v obdobju, ki ga zajema ta nacionalni program.
Konkretne cilje oziroma prioritete, ki jih gre uresničevati v obdobju 2008–2011 s pomočjo navedenih ukrepov in spremljati njihovo uresničevanje s kazalniki, pa obravnava naslednje poglavje tega programa.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
Javni interes za slovenščino se nanaša tako na simbolno (identifikacijsko) kakor tudi na instrumentalno (sporazumevalno) vlogo jezika. Slovenska država ima slovenščino za podedovano in tudi danes veljavno kulturno dobrino ter ji kot bogato razvitemu maternemu jeziku priznava domicilni položaj in položaj državnega jezika. Z vstopom Republike Slovenije v Evropski uniji se je raba slovenščine okrepila tudi v mednarodnem prostoru, vendar se je slovenski jezikovni položaj hkrati zapletel: na območju države ter v njenem okolju se čedalje pogosteje uporablja cela vrsta jezikov in za zagotovitev učinkovitega in nemotenega javnega sporazumevanja v družbi (javnega interesa kot poslanstva države) se mora delež improvizacije pri določanju razmerij med jeziki – kljub globokim družbenim premikom in izpostavljenosti burnim globalizacijskim vplivom – bistveno zmanjšati. Zato je Državni zbor sprejel Nacionalni program za jezikovno politiko in v njem določil strategijo, ki poleg ovrednotenja razmer obsega premišljena načela, cilje, prioritete ter poti za doseganje ciljev v določenem časovnem razponu (potrebne organizacijske, finančne, strokovne, zakonodajne, promocijske idr. ukrepe, načine, naloge, njihove nosilce in izvajalce). Pri tem sledi naslednjim temeljnim usmeritvam:
– širjenje sporazumevalne zmožnosti v državnem jeziku,
– oblikovanje jezikovne zavesti, potrebne za kulturno ustvarjalnost, osebnostno rast in sporazumevalno učinkovitost posameznika kot državljana, delavca, porabnika ali študenta v družbi znanja pa tudi za kohezivnost slovenske družbe,
– zagotavljanje pravnih podlag jezikovne rabe (jezikovnih pravic in dolžnosti posameznikov in skupnosti),
– znanstveno raziskovanje, kultiviranje in izpopolnjevanje slovenščine na vseh področjih, ki jih odpira družbeni in tehnološki razvoj (vštevši digitalizacijo); (npr., ker smo v jeziku zanemarili semantični vidik našega razumevanja, je treba na novo odkrivati prvotni pomen besedišča; pomensko prenovljena beseda bi rešila dve stvari: besedo otela pozabi in rešila novo jezikovno zadrego),
– uveljavljanje slovenske jezikovne izvirnosti kot nepogrešljive sestavine evropske kulturne raznolikosti,
– zagotavljanje čim večje dostopnosti jezikovnega in drugega zadevnega gradiva tudi za invalide v njim prilagojenih tehnikah.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
Knjiga kljub novim medijem ostaja temelj družbenega dialoga ter z njim povezanega intelektualnega in umetniškega vretja. Knjigo je potrebno razumeti tako v njeni tržni kot kulturni razsežnosti. Izdajanje knjig v slovenščini že samo po sebi razumemo kot vrednoto. Razvejano založništvo krepi jezikovno samozavest na najrazličnejših področjih. Osrednji interes kulturne politike velja zoženemu delu založniške produkcije, ki jo lahko označimo kot knjigo v javnem interesu. V ta javni interes konkretneje spadajo: zagotavljanje pogojev za kar najboljše delovanje vseh dejavnikov znotraj verige knjige, založniška dejavnost, knjigarniška mreža, bralna kultura, izvirna in nekomercialna knjižna in revijalna produkcija s področij leposlovja, znanosti, umetnosti ter kulture nasploh, mladinska književnost in mladinska periodika, strokovna in kritiška dela s področja kulture, promocija knjig, branja in avtorjev, literarni festivali, mednarodna dejavnost in mednarodna promocija, prevodi del slovenskih avtorjev v tuje jezike, izobraževanje, informatizacija, raziskovanje, podporni projekti in dostopnost knjige za slepe in slabovidne.
Po osamosvojitvi Slovenije je bil prav po zaslugi programov Ministrstva za kulturo dosežen velik napredek pri izdajanju humanističnih del, ki pa ne bi bil mogoč brez entuziazma avtorjev, prevajalcev, urednikov in nekaterih založnikov. Slovenska humanistika se je izrazito uveljavila tudi v svetu in je gotovo eden od najučinkovitejših in tudi najcenejših promotorjev Slovenije v tujini. Podrobnejši pregled pa tudi tu zazna številne težave.
Prva je nedvomno ta, da humanistika sega tudi na področje znanosti in šolstva, kar se premalo upošteva pri možnostih njenega sistemskega urejanja. Brez humanistike Slovenci ne samo, da ne bi »imeli jezika«, marveč bi se odrekli možnosti, da ga potem, ko ga že »imamo«, tudi primerno razvijamo. Zato je potrebna sprememba sistemskega urejanja razvoja razvijanja humanistike v povezavi s področjem kulture, izobraževanja in raziskovanja. Pri tem je treba nedvomno doseči konkretnejšo povezanost med kulturnimi, izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami.
Ker je v skladu z zahtevami Nacionalnega programa za kulturo 2004–2007 in z drugimi predlogi in zahtevami v postopku ustanovitev Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, bo po njeni ustanovitvi vse sprotne naloge leta 2008 začela opravljati nova ustanova.
Naloge te agencije so zapisane v zakonu o njej. Zakonska podlaga za to je oblikovana in agencija bo opravljala tudi zadeve, ki jih glede na naravo in vrsto ni bilo mogoče izvajati v okviru Ministrstva za kulturo ter Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Pričakovati je mogoče boljše povezovanje instrumentov podpore knjigi, ki sta jih doslej ločeno izvajali Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, boljšo promocijo, pridobivanje dodatnih sredstev iz evropskih virov – od sponzorjev do donatorjev ipd. Pri delu agencije bo strokovna javnost močneje udeležena, preglednejši bodo njeni postopki pri financiranju, organizirala bo usposabljanje za razvoj področja, postala bo središče srečevanja in dialoga tistih, ki so udeleženi v verigi knjige – od avtorjev do založnikov in knjižnic ipd. Z vsem tem se tako oblikujejo dobre možnosti za zagotavljanje trajnih pogojev za:
– vrhunsko ustvarjalnost na področju leposlovja in znanosti, posebej humanistike,
– večjo dostopnost slovenske knjige,
– dvig zavesti o pomenu knjige in branja za razvoj posameznika in družbe,
– večjo prepoznavnost slovenskih ustvarjalcev s področja leposlovja in znanstvene publicistike v svetu,
– stabilizacijo produkcijskih razmer.
Seveda ob tem kulturno politiko čaka vrsta nalog, ki jih bo treba reševati, da bi lahko optimalno izboljševali položaj knjige in avtorjev. Med temi nalogami bodo:
– ustreznejše vrednotenje/plačevanje avtorskega dela,
– spodbujanje knjižnic, da bodo odkupovale večje število subvencioniranih del v slovenskem jeziku,
– spodbujanje novih prodajnih mest za knjigo (prodaja po internetu, muzeji, fakultete in druge institucije, prodaja prevedenih slovenskih knjig v turističnih naseljih),
– prizadevanje za spodbudnejšo davčno politiko do knjige,
– z medresorskim sodelovanjem prizadevanje za promocijo literarnih projektov na slovenskih lektoratih v tujini;
– razvijanje modela izplačevanja knjižničnega nadomestila,
– podpora projektom bralnega ozaveščanja, zlasti bralni znački,
– podpora promociji slovenskega leposlovja in znanstvene publicistike v mednarodnem prostoru,
– podpora knjigarnam za promocijo domačih avtorjev in domače literature in humanistike.
Ob vsem navedenem naj bo eden od osrednjih ciljev kulturne politike ohranjanje deleža produkcije knjig in revij s področij leposlovja in humanistike znotraj celotne založniške produkcije (knjig okoli 20 odstotkov) ter dvig ravni prodaje knjig in revij z navedenih področij za najmanj 15 odstotkov (do leta 2011 zvišati povprečno naklado knjig na 750, revij pa na 550 izvodov). Ta cilj bi bilo mogoče dosegati s celostno podporo področju knjige (avtorji, založniki, knjigarne, knjižnice, bralna kultura) s poudarkom na produkciji s področja leposlovja in humanistike, ki se sklada z javnim interesom v kulturi.
Kulturna politika naj pri tem izvaja različne oblike podpore, pri čemer naj posebno pozornost namenja izboljšanju položaja avtorjev, tako da bo:
– podporo selektivneje usmerjala knjižni in revijalni produkciji, ki se ujema z javnim interesom v kulturi in izkazuje poseben prispevek k razvoju slovenske kulture,
– posvečala več pozornosti učinkom sofinanciranja knjižne in revijalne produkcije,
– izboljševala regionalno dostopnost slovenske knjige, zlasti zahtevnejšega leposlovja ter humanistične knjižne in revijalne produkcije,
– z različnimi ukrepi zniževala povprečno ceno slovenske knjige in povečevala njeno prodajo,
– skrbeti za invalide, da bodo imeli dostop do literarnih prireditev in prostorov v zvezi s knjigo ter jim bodo s pomočjo njim prilagojenih tehnik dosegljive knjižne vsebine.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
Javne knjižnice na Slovenskem imajo bogato izročilo. Čeprav so bile sprva namenjene predvsem zadovoljevanju potreb študijskega procesa, so bile odprte tudi za vso zainteresirano javnost. Polagoma so se razvile v najbolj demokratične ustanove, dostopne vsem državljanom Slovenije. Danes ima Slovenija razmeroma dobro razvito knjižnično dejavnost. Splošne knjižnice vse bolj postajajo lokalna središča kulture, branja in dostopa do različnih informacij, zlasti spletnih, ter postajajo dejavne pri krepitvi sodobne informacijske družbe. Temu se pridružuje tudi njihova socialnorazvojna funkcija v smislu izenačevanja kulturnih, izobraževalnih in drugih socialnih možnosti.
Nacionalna knjižnica je glavna znanstvena knjižnica. Kot koordinatorka knjižničnih mrež zagotavlja strokovne osnove za enotno delovanje knjižnic, zlasti za vključevanje v vzajemni sistem COBISS, usposabljanje bibliotekarjev in izdajo strokovnih publikacij. Programi nacionalne knjižnice uresničujejo predvsem dva cilja: ohranitev knjižne kulturne dediščine in dostop do nje ter uvajanje novih tehnologij za boljšo izrabo knjižničnih fondov in informacijskih virov, zlasti z razvojem spletnih portalov.
V javni interes na področju knjižnične dejavnosti spadajo: kar najboljša ponudba knjižničnega gradiva v knjižnicah vseh vrst, ponudba informacij in storitev, ki so osredotočene na kulturne, izobraževalne, informacijske in socialne potrebe okolja, na informacijsko opismenjevanje in podporo vseživljenjskemu učenju; zagotavljanje prostorskih možnosti in opreme za uporabo gradiva, pridobivanje informacij in smotrna izraba prostega časa v knjižnicah, omogočanje dostopa do urejenih zbirk domoznanskega gradiva za lokalne študije; izobraževanje, raziskovanje in podporni projekti, mednarodno sodelovanje, učinkovit sistem pridobivanja obveznega izvoda gradiva na vseh medijih, ki bo zagotavljal popolnost, ohranitev in čim večjo dostopnost nacionalne zbirke; dostop do podatkov o nacionalni zbirki in nacionalno pomembnih knjižničnih zbirkah iz vseh knjižnic v Sloveniji prek sistema COBISS in medmrežja, tekoče objavljanje Slovenske bibliografije, dostopnost vseh redkih in ogroženih gradiv s pomočjo restavriranja, prenosa na nadomestne nosilce, zlasti na mikrofilm, dostop do svetovnih virov informacij, medknjižnična izposoja iz domačih in tujih knjižnic, koordiniran sistem mednarodnega številčenja publikacij oziroma storitev za mednarodno bibliografsko kontrolo.
Kulturna politika bo morala v prihodnje biti pozorna na težave nacionalne knjižnice in jih reševati. Te težave so trojne narave:
– prostorska stiska,
– pomanjkanje kadrov,
– vedno večje število digitalnih publikacij.
Vlada Republike Slovenije je sklenila rešiti prostorsko stisko nacionalne knjižnice tako, da je projekt Narodna in univerzitetna knjižnica Jožeta Plečnika vključila med najpomembnejše razvojne projekte države v Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023. Nosilec tega projekta je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Sestavni del projekta Narodne in univerzitetne knjižnice Jožeta Plečnika je tudi digitalizacija kulturne dediščine in biodiverzitete Slovenije. To zajema tudi vprašanje zagotovitve informacijsko-komunikacijske tehnologije in ustreznega števila usposobljenih kadrov za izvajanje nalog digitalizacije, e-vsebin in e-storitev.
Dolgoročna izhodišča knjižnične dejavnosti temeljijo na omogočanju enakih možnosti dostopa do knjižnic in njihovih storitev za vse prebivalce Slovenije. V tem smislu so naloge kulturne politike:
– povečanje deleža uporabnikov knjižnic v celotni populaciji v naslednjem srednjeročnem obdobju, zlasti povečanje deleža odraslih prebivalcev,
– zagotavljanje večjega deleža zahtevnejše literature s poudarkom na slovenskih avtorjih v knjižničnih fondih,
– zagotavljanje večjega deleža umetniške avdiovizualne produkcije s poudarkom na evropski produkciji v knjižničnih fondih,
– intenzivnejše informiranje uporabnikov o kvalitetni literaturi,
– rast izposoje in uporabe gradiva, predvsem strokovnega in zahtevnejšega leposlovnega v tiskani in elektronski obliki,
– razvoj oziroma obvladovanje slovenskega jezika in informacijske pismenosti (poudarek na izobraževanju uporabnikov za rabo knjižničnih gradiv in storitev),
– rast bralne kulture in promocije slovenske knjige,
– letni prirast gradiva, ki bo dejavno usmerjen k doseganju veljavnih standardov,
– omogočanje izposoje AV- in notnih gradiv (tudi slovenskih avtorjev),
– oblikovanje zbirk nacionalne in osrednjih območnih knjižnic kot informacijskih jeder v državi in regijah za potrebe izobraževanja in raziskovanja, s poudarkom na razvoju »hibridne« knjižnice, v kateri bo mogoče hkrati uporabljati gradiva na različnih medijih,
– povečanje števila računalniško opremljenih delovnih mest z dostopom do interneta za uporabnike, predvsem za podporo državljanom pri dejavnostih civilne družbe in uporabi e-storitev države,
– razvoj spletnih storitev za dostop do knjižnic in za njihovo enostavno uporabo na daljavo,
– digitalizacija knjižničnih zbirk in razvoj e-vsebin, zlasti za potrebe šolajoče se mladine, za lokalne študije ter razvoj turizma in kreativnih industrij,
– intenziviranje izobraževanja zaposlenih bibliotekarjev za potrebe vseh dejavnosti v sodobni knjižnici,
– dejavno vključevanje digitaliziranih knjižničnih vsebin v mrežo na področju kulturne vzgoje.
Knjižnične storitve za invalide se izvajajo v javnem knjižničnem sistemu v posebej zanje prilagojenih tehnikah.
V naslednjih štirih letih bo kulturna politika posebno pozorna na naslednje:
– pri financiranju programov nacionalne knjižnice na to, da bodo glavni izvedbeni cilji usmerjeni v bogatitev nacionalne zbirke in njene dostopnosti, vzpostavitev notranje organizacijske strukture za arhiviranje spletnih publikacij in digitalizacijo večjih količin tiskane knjižnične dediščine ter razvoj portala »d.Lib.si«,
– pri sofinanciranju programov splošnih knjižnic bo treba doseči letni nakup gradiva 250 enot na 1000 prebivalcev,
– skupaj s sredstvi občin ter lastnimi sredstvi knjižnic bo treba omogočiti nakup 150–170 osebnih računalnikov,
– posebna skrb bo namenjena financiranju promocijskih in izobraževalnih projektov, ki bodo izboljševali bralno kulturo, poznavanje slovenskega jezika in informacijsko pismenost uporabnikov,
– zagotoviti bo treba sofinanciranje nakupa bibliobusov,
– zagotoviti bo treba optimalno izvajanje nalog območnih knjižnic s poudarkom na digitalizaciji domoznanskih gradiv in razvoju skupnega portala.
Ustanoviteljice splošnih knjižnic so občine, ki delujejo na podlagi sedaj veljavne zakonodaje o lokalni samoupravi, kar jim omogoča, da se pri financiranju knjižnic opirajo bolj na uzakonjeno avtonomijo lokalnih skupnosti kot na obstoječo knjižnično zakonodajo. Zato se knjižnice v marsikaterem okolju, zlasti na manj razvitih območjih, srečujejo z nepripravljenostjo, da bi se uredile organiziranost knjižnice in medsebojne obveznosti, čemur praviloma sledi pomanjkljivo financiranje. Kulturna politika se bo morala pri reševanju teh vprašanj še posebej angažirati med procesom regionalizacije Slovenije, pri čemer bo morala poskrbeti za to, da bo knjižnicam zagotovljen primeren finančni temelj za nemoteno delovanje.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
Področje varovanja in prezentacije likovne dediščine je opredeljeno v Zakonu o varstvu kulturne dediščine in tiste galerije, ki hranijo zbirke likovne ustvarjalnosti, imajo status muzejev. Na področje likovnih umetnosti spadajo vse likovne zvrsti, ki so se uveljavile v zgodovini likovnih umetnosti, vključno z avantgardnimi gibanji, in ki jih druži raziskovanje podobe kot enega od temeljnih postulatov človekovega zavedanja in doumevanja sveta, ter njene transformacije skozi različne postopke in tehnike. To so slikarstvo, kiparstvo, fotografija in video ter arhitektura in oblikovanje, če predstavljajo umetniški presežek pri osmišljanju vsakdanjega življenja in življenjskega okolja. Kulturna politika v okviru javnega interesa podpira organiziranje razstavnih in festivalskih programov in projektov, ki v duhu pluralnega izraza sodobnih likovnih umetnosti zagotavljajo razvoj in promocijo kakovostne in izvirne slovenske ustvarjalnosti ter njeno dostopnost strokovni in širši javnosti v domačem in mednarodnem prostoru. Za spodbujanje vrhunske ustvarjalnosti sodijo v javni interes neposredno podpiranje nadarjenih, izvirnih umetnikov z delovnimi štipendijami in rezidečnimi udeležbami ter popularizacija, izobraževanje, raziskovanje, informatizacija in digitalizacija ter skrb za kakovostno in javnosti dostopno zadovoljevanje kulturnih potreb na področju likovnih umetnosti.
Da bi zadostili uresničevanju teh potreb, naj kulturna politika v ta namen – glede na možnosti - smiselno poveže javne ustanove s področja varovanja in prezentacije sodobnih likovnih umetnosti in dediščine po skupnih interesih. Naloge pri tem bodo:
– na primerljivih strokovnih standardih temelječa obravnava vseh fundusov ter njihova predstavitev in dostopnost javnosti,
– skrb za skupno predstavitev zbirke starejše in novejše likovne umetnosti in to na podlagi sistematičnega zbiranja starejše evropske umetnosti in sodobne svetovne ustvarjalnosti, skrb za smiselno nadgrajevanje obstoječih zbirk in omogočanje pogojev za njihovo prezentacijo,
– strokovno utemeljena zasnova, izboljšanje finančnih in prostorskih pogojev za neprestano dinamično posodabljanje stalnih zbirk z novimi problemskimi predstavitvami in s spremljajočimi strokovnimi razstavami in drugimi dogodki,
– usklajena gostovanja starejše in sodobne tuje likovne umetnosti v Sloveniji,
– spodbujanje strokovnih analiz in interpretacij slovenske likovne umetnosti, njenih problemskih in monografskih obdelav,
– skrb za poenoteno arhivsko in pisno dokumentacijo ter fotodokumentacijo, v digitalni obliki dostopna na svetovnem spletu,
– pozornost do donatorjev, umetniških del in finančnih sredstev in prizadevanje za donacije tudi z državnim priznanjem davčnih in drugih olajšav oziroma priznanj,
– zidava ali usposobitev velikega razstavnega prostora v Ljubljani, kakršnega zdaj ni, in ki bi z vsemi modernimi standardi omogočal predstavitev največjih razstav,
– skrb za izpopolnjevanje strokovnjakov in pripravo vodstvenih kadrov na področju galerijskega dela v Sloveniji,
– skrb za gradnjo ateljejev za mlade umetnike in kustose, za delovne štipendije in bivanje v tujini, pridobitev slovenskih ateljejev v tujini in skrb za razvoj recipročnih in nerecipročnih rezidenčnih programov,
– skrb za kakovostno podobo urbanih in ruralnih okolij – kulturna politika naj spodbudi stroko, da bo sprejela normative za to, da vpliv komercializma ne bi bil tako uničujoč,
– skrb za podobo slovenskega oblikovanja, posebna skrb za projekte s področja oblikovanja in arhitekture pri razpisih Ministrstva za kulturo kakor tudi za teoretske analize moderne in sodobne umetnosti,
– zagotavljanje strokovnih opor za kakovostne arhitekture in opreme novogradenj, namenjenih kulturi, in omogočanje deležev za likovno umetnost v njih,
– redefiniranje vloge in pomena grafičnega bienala, bienala industrijskega oblikovanja in trienalne prireditve U3,
– uvedba odprtih študijskih depojev, spodbujanje in vsaj delno odpiranje depojev za študijske namene (kjer je to možno),
– poskrbeti za invalide, da bodo imeli dostop do prireditvenih prostorov in jim bo s pomočjo njim prilagojenih tehnik v čim večji meri omogočen stik z likovno umetnostjo.
Poleg tega naj kulturna politika med tekočimi zadevami opravlja še naloge:
– na področju spodbujanja kulturne raznolikosti (upoštevanje široke palete ustvarjalnih praks na področju sodobnih likovnih umetnosti v slovenskem in mednarodnem kulturnem prostoru, prednostna podpora tudi programom, ki bodo črpali sredstva iz mednarodnih virov),
– pri zagotavljanju dostopnosti kulturnih dobrin in pogojev za ustvarjalnost (optimalno delovanje javne kulturne infrastrukture, dostopnost in razvoj kulture od državne do občinske ravni, spodbujanje nevladnih organizacij in društev k povezovanju),
– pri vlogi kulture kot kategorije razvoja (podpora projektom, pri katerih sodeluje gospodarstvo in ki vključujejo kulturni turizem, stimulativna davčna politika, sodelovanje zasebnega kapitala z javnimi zavodi in nosilci javnih programov in projektov),
– pri neposredni podpori ustvarjalcem (ob štipendijah in rezidenčnih udeležbah, redno izplačevanje razstavnin idr.).
Kulturna politika naj za potrebe mednarodnega uveljavljanja spodbudi oblikovanje podrobnega programa mednarodnih izmenjav. Pri tem smiselno upošteva pripravljenost gospodarstva za podporo in potrebe za kulturno meddržavno izmenjavo. Ker programi te vrste zahtevajo dolgotrajne delovne priprave, večletne dogovore in precejšnja sredstva, bi bilo glede slednjih treba iskati tudi sponzorje oziroma mecene. Po tej poti bo mogoče pripraviti pomembna gostovanja naših klasikov in še živečih ustvarjalcev v zares pomembnih razstavnih oziroma prireditvenih prostorih svetovnih kulturnih razstavišč. Odločilno pri vsem naj bo profilirano videnje tistih strokovnjakov, ki so sposobni presojati, kje lahko slovenska kultura in umetnost prispevata najprej k prepoznavnosti in nezamenljivosti ter tako k ugledu naše države.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
Uprizoritvene umetnosti obsegajo najrazličnejše zvrsti gledališča, kot so dramsko, glasbeno, lutkovno in plesno gledališče (balet, sodobni ples, gledališče giba itd.), performans, poulično gledališče, ambientalne oblike gledališča in druge hibridne ali mejne oblike gledališkega izraza, pri katerih zasledimo nagel razvoj pod vplivom vključevanja novih tehnologij, likovnih umetnosti ipd. Različne oblike uprizoritvenih umetnosti ustvarjalcem omogočajo širok razpon poetik, ki se gibljejo od tradicionalnega do izrazito sodobnega in raziskovalnega.
V javni interes uprizoritvenih umetnosti sodijo produkcija in postprodukcija uprizoritvenih umetnosti, mednarodne izmenjave na tem področju v okviru medkulturnega dialoga (gostovanja v tujini, festivali v Sloveniji), skrb za gledališko dediščino, informatizacijo, izobraževanje in podporne projekte, skrb za posodobitev opreme in infrastrukture, ki je namenjena uprizoritvenim umetnostim, razvoj ljubiteljstva na področju uprizoritvenih dejavnosti, skrb za strokovno refleksijo o uprizoritvenih umetnostih in njihovo kakovostno refleksijo v publicistiki.
Sodeč po nekaterih pojavih v zadnjem desetletju se v prihodnje utegnejo povečevati pritiski komercializacije v kulturi, zato je treba ustvariti razmere, v katerih se bodo tudi uprizoritvene umetnosti (skupaj z refleksijo o njih in slovensko dramatiko) še naprej lahko razvijale odločno, konceptualno izčiščeno in razpoznavno, omogočale nastanek in distribucijo uprizoritvenih umetniških praks, katerih osrednji cilj je kompleksna, poglobljena in profesionalno uprizorjena refleksija stanja sodobne družbe, njenih teženj, nasprotij in posebnosti. Spodbujati je treba boljšo dostopnost uprizoritvenih umetnosti v geografskem (v Sloveniji in zamejstvu) in socialnem smislu. Pomemben je tekoč pretok informacij med uprizoritvenimi umetnostmi doma in v tujini (refleksija o uprizoritvenih umetnostih v strokovnih publikacijah in drugih medijih, delovni obiski domačih umetnikov v tujini in tujih v Sloveniji, možnost ogleda predstav iz tujine, gostovanja domačih gledališč oziroma gledaliških skupin v tujini ipd.).
Med sprotne naloge na področju uprizoritvenih umetnosti sodijo naložbe v infrastrukturo in posodobitev opreme, med preostale cilje in naloge pa je treba uvrstiti:
– spodbujanje kakovostne ustvarjalnosti na področju uprizoritvenih umetnosti, ne glede na to, v kakšnem produkcijskem okolju nastajajo in kdo jih ustvarja (zaposleni v javnih in drugih zavodih ali organizacijah, samozaposleni v kulturi idr.),
– spodbujanje vseh oblik raznolikega gledališkega izraza in zagotavljanje dobrih produkcijskih pogojev tudi za neinstitucionalizirane gledališke prakse,
– izboljšanje razmer za umetniško ustvarjanje ter priprave za institucionalizacijo sodobnega plesa,
– spodbujanje kakovosti mladih, šele uveljavljajočih se kadrov na področju uprizoritvenih umetnosti (umetniki, producenti, tehniki ipd.),
– ohranjanje in razvijanje obstoječe profesionalne in ljubiteljske mreže,
– spodbujanje koprodukcijskega sodelovanja med javnimi zavodi pa tudi med javnimi zavodi in drugimi organizacijami ter spodbujanje mednarodnih koprodukcij,
– spodbujanje uveljavljanja slovenskega gledališča v tujini, pri čemer imajo prednost pomembni, uveljavljeni festivali in uprizoritveni prostori,
– spodbujanje slovenskih in mednarodnih gledaliških festivalov v Sloveniji, gledaliških platform za različne oblike uprizoritvenih umetnosti, delavnic z domačo ali mednarodno udeležbo ipd.,
– spodbujanje raziskovanja in založništva,
– spodbujanje posameznikov in ustanov, da sodelujejo pri izobraževalnih projektih na področju uprizoritvenih umetnosti (doma in na tujem), kakor tudi skrb za ustrezne študijske pogoje za univerzitetne študijske programe s področja uprizoritvenih umetnosti, za katere skrbi Ministrstvo visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; prav tako je treba s štipendijami skrbeti za izobraževanje v tujini na tistih področjih uprizoritvenih umetnosti, za katera v Sloveniji ni izobraževalnih programov,
– spodbujanje ustvarjalnih dognanj, ki jih prinašajo nove informacijske tehnologije,
– poskrbeti za invalide, da bodo imeli dostop do prireditvenih prostorov in bodo lahko s pomočjo njim prilagojenih tehnik lahko doživljali odrsko umetnost,
– spodbujanje producentov pri črpanju mednarodnih finančnih virov in pri zagotavljanju naložb iz gospodarstva.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
Glasbena kultura pri nas obsega vse oblike, ki so značilne za visoko razvite glasbene prakse v svetu. Kulturna politika v okviru javnega interesa podpira in spodbuja vrhunsko izvirno ustvarjalnost, trajnejše zadovoljevanje kulturnih potreb, omogoča celovite in vsebinsko zaokrožene programe (poustvarjalna dejavnost), zagotavlja dostopnost do raznovrstne, kakovostne in zahtevnejše umetniške produkcije na najširšem področju RS ter med Slovenci v zamejstvu in po svetu, sofinancira glasbene, glasbeno-scenske in folklorne produkcije ter postprodukcije, spodbuja organizacije festivalov in koncertnih ciklov, mednarodnih festivalov, sofinancira glasbeno založništvo, naročila izvirnih slovenskih glasbenih del, finančno podpira glasbenoinformacijsko dejavnost, skrbi za izobraževanje (štipendije), promocijo in glasbeno infrastrukturo. Podpora je namenjena tudi kakovostnim projektom posameznih dejavnosti javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti, nevladnih organizacij in fizičnih oseb.
Glasbeno življenje je najintenzivnejše v mestnih središčih, vendar je očitno, da raven glasbene ponudbe v središčih ni sorazmerna z dostopnostjo glasbene kulture v širšem regionalnem prostoru. Glasbeno uveljavljeni centri imajo namreč prednost in zmožnost, da poustvarjajo na vrhunski ravni, pri tem pa je njihova naloga tudi posredovanje svojih dosežkov tako v regije kot tudi onstran državnih meja. Tako bodo upravičili sredstva, ki so namenjena regijskim kulturnim žariščem v Sloveniji, po drugi strani pa ne bo prihajalo do prenasičenosti glasbene ponudbe v prestolnici in večjih mestih.
Kulturna politika na področju glasbe se bo ravnala po naslednjih načelih:
– utrjevati zavest o slovenski glasbenorazvojni smeri,
– skrbeti za zadosten delež slovenske glasbene ustvarjalnosti v repertoarju doma in tujini, skrbeti za razširjanje in spodbujanje glasbene umetnosti po regijah,
– skrbeti za predstavljanje slovenske glasbene ustvarjalnosti ter poustvarjalnosti v tujini (promocija),
– predstavljati slovensko glasbo s programi poustvarjalcev, ki niso vključeni v okvire javnih zavodov, a so po kakovosti na visoki ravni,
– povečati delež koncertov, ki so namenjeni mlajšemu občinstvu, ter s tem prispevati k oblikovanju novih generacij poslušalcev,
– skrbeti za glasbeno založništvo sodobne in pretekle glasbene ustvarjalnosti.
V zvezi s preteklo in sodobno glasbeno ustvarjalnostjo kulturna politika skrbi za:
– računalniško notografijo del iz preteklosti in vstavljanje v bazo podatkov (prednost imajo tista dela, ki so v nevarnosti, da bodo izgubljena),
– zbiranje notnega gradiva iz preteklosti,
– ohranjanje kvalitete in povečanje obsega dosedanjih glasbeno založniških dejavnosti,
– omogočanje naročil za nova glasbena dela ter pogojev za ustvarjalnost,
– spodbujanje izmenjalnih koncertov, kjer se izmenjuje slovenska avtorska glasba,
– povečanje števila arhivskih posnetkov, pri čemer štejejo samo kvalitetne produkcije ob upoštevanju načela, da je slovensko delo le tisto, ki ga ustvari, slovenski ustvarjalec,
– zagotavljanje ustreznega deleža slovenskih avtorjev v programih javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je država,
– spodbujanje sodobnega informiranja o slovenskih ustvarjalcih.
Naloge kulturne politike v zvezi z glasbeno poustvarjalnostjo so:
– poleg javnih zavodov spodbujati predvsem tiste poustvarjalce, ki v svoje programe vključujejo slovensko glasbeno ustvarjalnost,
– prioritetno skrb namenjati sestavom, ki slovensko kulturo predstavljajo regionalno razpršeno oziroma del svojega poustvarjanja prenašajo na tuja tla,
– spodbujati skupine poustvarjalcev, ki se ukvarjajo s slovensko folklorno tematiko in avtohtono glasbo,
– skrbeti za invalide, da bodo imeli dostop do prireditvenih prostorov in bodo s pomočjo njim prilagojenih tehnik in ustreznih pripomočkov lahko celoviteje doživljali glasbene prireditve.

Opis javnega interesa in naloge kulturne politike
Načelo spajanja (fuzije) v smislu interaktivnosti se na področju sodobnih umetniških praks izkazuje kot intermedijskost, od tod poimenovanje področja: intermedijske umetnosti.
V javni interes s tega področja sodijo vse umetniške prakse, ki v svojem ustvarjalnem aktu prepletajo različne umetniške zvrsti ter uporabljajo informacijske tehnologije, robotiko, medmrežje, kibernetiko, teleprezenco, telekomunikacijsko umetnost, virtualno resničnost in tako imenovano razširjeno telesnost, interaktivni performans, interaktivne instalacije, spletno umetnost, urbane javne intervencije, organizacijo festivalov, skrb za intermedijsko dediščino; v javni interes sodijo tudi zagotavljanje pogojev za ustvarjalnost, podporni projekti, mednarodno sodelovanje in mednarodna promocija.
Kulturna politika je že doslej posvečala posebno skrb temu segmentu sodobne kulture, o čemer priča vzpostavljena mreža multimedijskih centrov po vsej Sloveniji. Tudi v prihodnje bo pozorna do tega dela kulture. V multimedijskih centrih bo podpirala rast kulturnih središč, ki bodo pomembni za celotno regijo, kar bo še posebej pomembno po vzpostavitvi pokrajin kot pravno-političnih enot Slovenije. Podpirala bo institucije in organizacije ter producente in ustvarjalce, ki se ukvarjajo z intermedijskimi umetnostmi in ustvarjajo intermedijske vsebine. S tekočimi, vsakoletnimi ukrepi bo podpirala dejavnost, ki bo krepila značilnosti intermedijskih umetnosti, zaradi katerih velja za izjemno aktualno zrcalo časa, saj povezuje umetnost z najsodobnejšimi znanstvenimi odkritji in pri tem uporablja informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. Kulturna politika bo zato intenzivno spodbujala eksperimentalne in specifične projekte na področju intermedije, uvajala ustvarjalno in praktično rabo sofisticiranih tehnologij na področju kulture, katere končni (in hkrati utopični) cilj je funkcionalna podpora delujočim mrežam, da se bo kultura digitalizirala, prezentirala in decentralizirala. Podpirala bo tudi promocijo te umetnostne zvrsti, saj je védenje o njej pomanjkljivo, zlasti premalo pa je o njej informirana domača javnost.
V svojem dnevnem delovanju naj si torej kulturna politika tudi prizadeva preseči sedanje stanje na tem področju, kjer vsi slovenski intermedijski producenti delujejo globalno, nekateri avtorji svoje projekte celo ustvarijo v tujini ali sodelujejo v mednarodnih koprodukcijah – projekti pa vendarle ostajajo na robu domačega medijskega zanimanja. Obiski tovrstnih dogodkov so ekskluzivni in vključujejo vnaprejšnji odnos do tovrstne ustvarjalnosti, čeprav ekskluzivna vabila na ugledne mednarodne festivale sodobnih umetnosti, nagrade mednarodnih razsežnosti in umestitev v stalne zbirke nekaterih uglednih centrov sodobne umetnosti umeščajo Slovenijo v svetovni zemljevid. Slovenski odziv na raznovrstno intermedijsko ponudbo zaostaja za kakovostjo ponujenega. Slovenski intermedijski ustvarjalci so v domačem okolju večinoma odvisni od državnih sredstev, sponzorji le redko poznajo to področje in svojih sredstev ne namenjajo tovrstni ustvarjalnosti, ki jih ne promovira in stimulira dovolj. Potrebno bi bilo odpreti konstruktiven dialog z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje ter drugimi zainteresiranimi izobraževalnimi ustanovami ter jih podpreti v prizadevanjih, da se v Sloveniji omogoči kar se da primerne pogoje za izobraževalne dejavnosti na intermedijskem področju.
Med nalogami kulturne politike velja opozoriti zlasti na:
– spodbujanje lokalnih oblasti in regijskih razvojnih agencij k regijskemu povezovanju in vzpostavljanju razmer za normalno delovanje multimedijskih centrov v vseh regijah, saj bodo le tako lahko učinkoviti,
– ozaveščanje o možnostih ustvarjanja na področju informacijske tehnologije v izobraževalnem sistemu,
– profiliranje programov posameznih multimedijskih centrih,
– spodbujanje sodelovanja med multimedijskimi centri in intermedijskimi ustvarjalci,
– spodbujanje kulturnih subjektov iz vseh regij k sodelovanju z multimedijskimi centri na področju informiranja o njihovih dejavnostih in prireditvah,
– spodbujanje intermedijskih vsebin v kulturnih institucijah in organizacijah,
– zagotoviti čim večjo dostopnost do intermedijske umetnosti in drugega gradiva tudi za invalide v njim prilagojenih tehnikah,
– spodbujanje umetniško-znanstvenega pristopa na umetniških akademijah, v šolah in drugih umetnostnih središčih.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike na področju avdiovizualne kulture
V sodobnem svetu imajo filmske in televizijske gibljive slike izjemno ekonomsko, socialno in kulturno moč. Kar 98 odstotkov evropskih gospodinjstev ima televizijski sprejemnik, povprečni gledalec spremlja programe več kot 20 ur tedensko, televizija je za mnoge najpomembnejši vir informacij in zabave ter ključni kulturni dejavnik. Avdiovizualna kultura temelji na produkciji in distribuciji avdiovizualnih del, ki so namenjena kinematografskemu ali televizijskemu načinu prikazovanja, sodobne tehnologije pa možnosti za prikazovanje nenehno širijo (multimedija, internet, mobilna televizija). Tradicionalno sodijo k področju avdiovizualne kulture tudi radijski programi, saj so se mnoge televizijske postaje razvile iz radijskih in so z njimi statusno še vedno povezane. V javni interes na področju avdiovizualne kulture sodijo:
kontinuirano programiranje, proizvodnja, distribucija, prikazovanje in promocija nacionalnega filmskega programa ter drugih avdiovizualnih del, varovanje avdiovizualne kulturne dediščine ter kinotečna dejavnost, dostopnost relevantnih nekomercialnih filmskih in drugih tujih avdiovizualnih del domači publiki, izobraževanje za poklice na avdiovizualnem področju ter vzgoja občinstva, raziskovalno in publicistično delo na avdiovizualnem področju, mednarodna primerljivost in povezljivost vseh segmentov avdiovizualnega področja.
Za uresničenje javnega interesa na področju avdiovizualne kulture bo država v letih 2008–2011 zagotavljala finančne, normativne, organizacijske, tehnične in druge pogoje, s katerimi bo izpolnjevala naslednje naloge:
– oblikovala bo skladen in razvojno naravnan sistem izvedbe nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del,
– spodbujala bo finančno vlaganje iz gospodarskega sektorja v avdiovizualno industrijo s primerno davčno politiko in zagotovila vlaganje posrednikov avdiovizualnih del v produkcijo,
– omogočala bo delovanje in razvoj javnega sklada za avdiovizualno kulturo, ki ga predagatelj namerava ustanoviti na podlagi posebnega zakona (v nadaljnjem besedilu: Filmski inštitut), ki bo nudil podporo nacionalni produkciji,
– zagotavljala bo pogoje za produkcijo celovečernih igranih filmov, kratkih igranih, animiranih in študijskih filmov, dokumentarnih filmov,
– omogočila bo izdelavo minimalnih tehničnih kriterijev in produkcijskih smernic,
– odpravljala bo administrativne ovire, ki otežujejo izvedbo avdiovizualnih del,
– spodbujala bo vključevanje zainteresirane strokovne javnosti v procese programskega odločanja in uvajanje neposrednih oblik podpore ustvarjalcem,
– zagotavljala bo prostorske in tehnične pogoje, potrebne za produkcijo nacionalnega filmskega programa,
– spodbujala bo uvajanje novih tehnologij v produkcijo avdiovizualnih del,
– ustvarjala bo pogoje za večje sodelovanje med Filmskim inštitutom in RTV Slovenija,
– izboljševala bo pogoje za dostopnost slovenskih in nekomercialnih avdiovizualnih del ter širjenje avdiovizualne kulture,
– ustvarjala bo pogoje za izvajanje obstoječih in uvajanje novih univerzitetnih študijskih programov za poklice na področju avdiovizualne kulture ter podpirala druge oblike poklicnega izobraževanja (v sodelovanju z drugimi resorji),
– izboljševala bo pogoje za varovanje avdiovizualne kulturne dediščine in kinotečno dejavnost,
– izboljševala bo pogoje za raziskovalno in publicistično dejavnost na avdiovizualnem področju,
– izboljševala bo pogoje za mednarodno sodelovanje vseh subjektov, ki delujejo na avdiovizualnem področju,
– ustvarjala bo boljše razmere za ustvarjalce in tehnične sodelavce na področju avdiovizualne kulture,
– v čim večji meri bo zagotavljala dostopnost avdiovizualnega in drugega gradiva invalidom v njim prilagojenih tehnikah.

Opis javnega interesa in naloge kulturne politike
Kulturna dediščina je eden najpomembnejših temeljev naše istovetnosti, zato sta varovanje, obnova kulturne dediščine in sporočanje njenih vsebin javnosti izjemnega pomena za naš razvoj in ustvarjalnost, ki se navdihuje v dediščini. V javni interes na področju varstva kulturne dediščine sodijo:
– identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje; hranitev dediščine in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo; omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom; predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah; vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje; celostno ohranjanje dediščine; spodbujanje kulturne raznolikosti s spoštovanjem različnosti dediščine in njenih interpretacij ter sodelovanje javnosti v zadevah varstva in obnove,
– varstvo arhivskega gradiva kot kulturnega spomenika, kar pomeni predvsem zagotavljanje infrastrukturnih pogojev za izvajanje varstva tega gradiva, zagotavljanje dostopnosti do arhivskega gradiva in v tem okviru omogočanje enotne uporabe javnega arhivskega gradiva in drugih informacij o kulturni dediščini v digitalni obliki, mednarodno dejavnost in mednarodno promocijo na področju arhivov, izobraževanje, informatizacije in podporne projekte,
– varstvo knjižničnega gradiva kot kulturnega spomenika na podlagi predpisov s področja knjižničarstva, to je gradiva, nastalega pred letom 1800, oziroma gradiva, ki ima značaj Slovenike, kar pomeni predvsem: zagotavljanje infrastrukturnih pogojev za izvajanje varstva tega gradiva in zagotavljanje dostopnosti do knjižničnega gradiva kot kulturnega spomenika in v tem okviru enotne uporabe knjižničnega gradiva in drugih informacij o kulturnih spomenikih in dediščine v digitalni obliki.
V zadnjih letih je kulturna politika temu področju namenjala večjo finančno podporo kot v prejšnjem obdobju in vsaj na tej ravni bo treba skrbeti za ohranjanje, vzdrževanje in aktualizacijo dediščine tudi v prihodnje. Pri tem bo treba večji poudarek nameniti vzgojnemu procesu o naravi in pomenu dediščine ter skrbeti za ugled spomeniškega varstva. Ustanove za varovanje kulturne dediščine naj si prizadevajo, da
– postanejo nepogrešljiva vez med raziskovalnimi, izobraževalnimi in drugimi kulturnimi ustanovami ter javnostjo,
– postanejo nosilci oziroma nepogrešljivi generatorji pozitivnega odnosa javnosti do kulture,
– s svojim delovanjem prinašajo in dvigajo občečloveško kulturno raven,
– razširjajo s svojimi predmeti aktualna družbena sporočila, s katerimi pomagajo prepoznavati vrednote, posredovati modrost, odkrivati stara znanja in tehnologije,
– opozarjajo, da se v kulturni dediščini odkriva posebna ekonomska vrednost in se ustvarjajo pogoji za nova delovna mesta,
– zagotavljanje čim večje dostopnosti muzejskega in drugega gradiva s področja dediščine in arhivov za invalide v njim prilagojenih tehnikah.

Za varovanje in ohranjanje kulturne dediščine mora predvsem skrbeti njen lastnik, pri čemer sta mu v skladu s predpisi dolžna pomagati lokalna skupnost in država, ki je v ta namen vzpostavila javno službo varstva dediščine.
Za doseganje boljših učinkov in za to, da varstvo približamo ljudem, njihovim potrebam in pričakovanjem, bo treba doseči boljšo povezavo med javno službo za varstvo premične in nepremične dediščine ter arhivsko javno službo od njenega prepoznavanja in evidentiranja do hranjenja in razglašanja za spomenik ter predvsem pri pripravah muzeoloških projektov (razstav), pri projektih obnove in oživljanja kulturnih spomenikov ter pri zagotavljanju podatkov o dediščini.
Kulturna politika je dolžna zagotoviti sistematično in institucionalizirano izobraževanje in usposabljanje konservatorjev, muzealcev in drugih zaposlenih v javni službi, česar doslej ni bilo. Podpre naj se ustanovitev vsaj enega visokošolskega programa za študij muzeologije in konservatorstva, v katerega so kot »praktikumi« vključeni državni in drugi javni zavodi za varstvo kulturne dediščine.
Ustrezno je treba razviti in intenzivirati vseživljenjsko usposabljanje zaposlenih strokovnjakov za vse dejavnosti, posebno za tiste, katerih uspešnost je odvisna od poznavanja sodobne doktrine in novih tehnologij. Izboljšati je treba sistema pripravništva in podeljevanja nazivov.
Poskrbeti bo treba tudi za uvedbo enotnega pregleda usposobljenih izvajalcev specializiranih del varstva.
Čim prej bo treba doseči davčne olajšave za lastnike kulturnih spomenikov. Noben zakon s področja dediščine brez davčnih olajšav ne bo dovolj učinkovit.
Zaradi vse hitrejšega razvoja informacijske družbe bo treba zagotoviti naložbe v nove tehnologije, v njihovo vzdrževanje, v digitalizacijo dediščinskega gradiva in podatkov o njej in trajno hranjene digitalnega gradiva. Spodbujati je treba enoten prikaz digitalnega gradiva (podatkovnih zbirk, publikacij, fotografij, muzejskih predmetov ipd.) za zagotavljanje boljše dostopnosti tega gradiva tako strokovni kot tudi najširši javnosti.
Poleg tega naj kulturna politika namenja skrb:
– investicijam za zagotovitev prostorskih možnosti državnih javnih zavodov in tehnični posodobitvi javne službe varstva,
– dvigu kakovosti znanstvenih in tehnoloških raziskav za potrebe varstva in njihovemu vključevanju v mednarodni raziskovalni prostor,
– sodelovanju javnih zavodov s področja dediščine v mednarodnih in čezmejnih projektih,
– uvedbi takega načina sofinanciranja obnov spomenikov in drugih projektov varstva, ki zagotavlja večjo učinkovitost porabe javnih sredstev in je bolj prilagojen potrebam lastnikov in drugih uporabnikov,
– hitrejši dostop otrok in mladih do kulturne dediščine, za katero skrbi javna služba varstva,
– kar najbolj izboljšati dostopnost kulturne dediščine invalidom ter ranljivim skupinam v njim prilagojenih tehnikah.

Naloge kulturne politike v naslednjih letih:
Reševati bo treba problematiko, ki zadeva neizenačenost registra nepremične kulturne dediščine, saj ta neizenačenost otežuje izdelavo enotne strategije celostnega ohranjanja od vključevanja dediščine v razvojne programe, v prostorsko načrtovanje in programe in projekte obnove, do oživljanja spomenikov in spomeniških območij.
Razviti bo treba strategijo varstva nepremične in z njo povezane premične in nesnovne kulturne dediščine, s povezovanjem delovanja ustanov za varstvo dediščine (zavodov in muzejev). V tem pogledu je še posebej pomembno vključevanje projektov s področja varstva kulturne dediščine v razvojne programe na ravni države, pokrajin in občin in posledično v ustrezne prostorske ureditve, vključno s sistematično prenovo spomeniških območij.

Naloge kulturne politike v naslednjih letih:
V vsakem od javnih zavodov bo treba določiti obseg posameznih nalog državne javne službe, ki se financira iz državnega proračuna. Na podlagi poslanstva muzeja, števila inventariziranega in urejenega gradiva, potreb po zagotavljanju dostopnosti javnosti do premične kulturne dediščine ter drugih informacij v skladu s strateškim načrtom javnega zavoda bo treba določiti okvir za financiranje posameznih nalog državne javne službe iz državnega proračuna.
Vedno znova si bo treba prizadevati tudi za izboljšanje dostopnosti do muzejskih zbirk in informacij v zvezi s predmeti premične kulturne dediščine najširšemu krogu obiskovalcev. S povečanjem dostopnosti celovitih informacij o premični kulturni dediščini in s predstavitvijo predmetov premične kulturne dediščine bo treba uveljavljati indentifikacijski in vzgojni potencial ter odpiranje medijskega prostora (medinstitucionalno povezovanje pri pripravi in izvedbi projektov z možnostjo mednarodne promocije slovenske kulturne dediščine ter pripravljati in realizirati medinstitucionalne razstavne projekte z možnostjo gostovanj v evropskem kulturnem prostoru). Za izvedbo teh nalog ter ohranjanje pomembnih obstoječih programov bo treba zagotoviti primeren obseg proračunskih sredstev.

Arhivsko gradivo je kulturni spomenik. Arhivi so pomembni za razvoj nacionalne zavesti in identitete ter so zelo pomemben del nacionalnega spomina. Arhivsko gradivo je povezano s pravno in dokazno vrednostjo zapisov ter z načeli odgovornosti vseh nosilcev funkcij. V demokratičnih družbah je pomembno, da imajo državljani pravico do »zgodovinske resnice« in do popolne informacije. Varstvo arhivskega gradiva je pomembno za pravno varnost države, njenih ustanov in državljanov in njihovih pravic. To pomeni, da pravilno vodeni dokumenti zagotavljajo preglednost državne uprave in vladavino prava. Arhivska stroka je vedno bolj navzoča pri oblikovanju določil v predpisih, ki urejajo poslovanje z dokumentarnim gradivom in roke hrambe tega gradiva. Razvoj informacijske tehnologije je prinesel številne novosti v delovanje državne uprave in širše javne uprave ter v poslovni oziroma zasebni sektor, zato so pred arhivsko stroko novi izzivi, še zlasti v povezavi z novimi nosilci zapisov.
Pozornost naj se usmeri tudi k izobraževalnim in vzgojnim vsebinam, ki so v prid strokovnemu področju, v vsakem primeru pa mora Arhiv Republike Slovenije kot nacionalni arhiv, ki je seveda organ v sestavi Ministrstva za kulturo, skrbeti za razvoj arhivske stroke in glede na organizacijo v prihodnje morda tudi izvajati nadzor nad delom drugih arhivov. Razlog za strokovne standarde oziroma nadzor in strokovno vodstvo predvsem nad javnimi arhivi je zlasti v enotnem izvajanju arhivske javne službe, ki ima podlago v arhivskih predpisih, in sicer ne glede na to, kakšen bo njihov status. Ali naj se ponovno obudi zamisel o enotnem arhivu, ki ima status organa v sestavi resornega ministrstva, ali naj da se pri vzpostavitvi pokrajin v Sloveniji dosedanji regionalni arhivi prekvalificirajo v javne zavode, katerih ustanovitelji bodo pokrajine.
Posebno pozornost bo treba nameniti predvsem:
– varovanju in preprečevanju poškodb arhivskega gradiva, zagotavljanju pogojev za učinkovito izvajanje javne arhivske službe in ustreznemu varstvu arhivskega gradiva,
– spodbujanju najboljše prakse ob upoštevanju nacionalnega in evropskega prava o upravljanju dokumentarnega in arhivskega gradiva ter dostopu do njega,
– sodelovanju pri vzpostavitvi in vzdrževanju spletnega portala za dokumentarno in arhivsko gradivo v Evropi, kar pomeni izboljšanje dostopnosti do podatkov o arhivskih fondih in zbirkah, ki jih hranijo slovenski javni arhivi, za različne kategorije uporabnikov,
– krepitvi interdisciplinarnega sodelovanja na področju elektronskega dokumentarnega in arhivskega gradiva,
– digitalizaciji arhivskega gradiva,
– skrbi za invalide, da bodo imeli v čim večji meri dostop do arhivov v njim prilagojenih tehnikah.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
V javni interes na tem področju sodi kulturna vzgoja kot preplet sprejemanja in ustvarjanja na vseh področjih kulture, ki jih obravnava nacionalni kulturni program, in hkrati kulturna vzgoja kot vsebina, ki prežema več šolskih programov in učnih načrtov (tako imenovana kroskurikularna vsebina). Kulturna vzgoja je koncept, ki se tako po svoji vsebini kot tudi po svojem poslanstvu pojavlja na presečišču kulturnega in vzgojno-izobraževalnega sektorja, zato je skrb zanjo naloga obeh, Ministrstva za kulturo in Ministrstva za šolstvo in šport. Kulturna vzgoja vključuje vidik sprejemanja kulture kot ustvarjalni oziroma produktivni vidik; vključuje torej kulturo za otroke in mladino – ko je posameznik »uporabnik« kulture in nastopa v vlogi gledalca, bralca, poslušalca, obiskovalca ... ter kulturo, ki so jo ustvarili otroci in mladi oziroma kulturo z otroki in mladimi – ko so aktivno vključeni v kulturne dejavnosti.
Za uresničevanje javnega interesa na področju kulturne vzgoje je treba:
– sistematično skrbeti za programsko ponudbo kulturnih ustanov na vseh področjih kulture, ki je namenjena mlajšim generacijam,
– ob posodobitvah učnih načrtov in kurikulov v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah upoštevati kulturo kot kroskurikularno vsebino in razsežnost,
– sistematično skrbeti za dodatno strokovno spopolnjevanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju na področju kulturne vzgoje, kot tudi za dodatno usposabljanje strokovnjakov in ustvarjalcev v kulturnih ustanovah, ki pripravljajo projekte in programe, namenjene otrokom in mladim v vrtcih in šolah oz. za vrtce in šole,
– začrtati akcijski načrt sodelovanja ter vzpostaviti mrežo sodelujočih, partnerskih ustanov, vzgojno-izobraževalnih in kulturnih,
– sistematično skrbeti za dostopnost informacij o kakovostnih kulturnih vsebinah (ponudbi) za otroke in mladino (v okviru nacionalnega kulturnega portala posebej zagotoviti pregled in dostop do teh informacij na enem mestu).

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
Za sistematično uveljavljanje kulturnih dosežkov je potrebno organizirano, načrtno utiranje poti za njihovo dostopnost zlasti tujemu občinstvu. V prvih letih samostojnosti slovenske države je bila kultura kot sredstvo za njeno promocijo večkrat vključena v njene celovitejše predstavitve. Pozneje se je s to dejavnostjo ukvarjalo več medresorsko sestavljenih skupin, zdaj pa je osrednji organ za to dejavnost Sektor za mednarodno sodelovanje in promocijo v okviru Ministrstva za kulturo.
Uspešna promocija slovenske kulture na tujem je izjemnega pomena, v njen javni interes pa spadajo: zagotavljanje pogojev za mednarodne izmenjave in za mednarodne koprodukcije, participacija v mednarodnih fondih, uresničevanje dogovorov iz kulturnih sporazumov in programov, ki vzpostavljajo možnosti za mednarodno sodelovanje, vključevanje v multilateralne in bilateralne povezave, izobraževanje, informatizacija, raziskovanje, podporni projekti, projekti na ravni Evropske unije.
Za učinkovito in načrtno promocijo slovenske kulture v tujini bo še naprej nujno potreben skupen in usklajen pristop predvsem Ministrstva za kulturo in Ministrstva za zunanje zadeve, pri katerem bo potrebno še sodelovanje drugih resorjev (Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Urad vlade za komuniciranje, Slovenska turistična organizacija), s čimer bo zagotovljeno vnaprejšnje usklajevanje in zbiranje pobud znotraj države.
Sicer pa naj bo glavni cilj kulturne politike organizacijsko poenotenje in profesionalizacija kulturne promocije in mednarodnega sodelovanja, saj je le tako mogoče povečati prepoznavnost Slovenije in s tem predstaviti Evropi in svetu njen enkratni splet izročila in sodobnosti kot integralni del evropske kulture. Kulturna politika si bo zato ob drugem zlasti prizadevala:
– predstaviti slovensko kulturo v državah Evropske unije in Sloveniji v letu slovenskega predsedovanja 2008,
– podpreti sodelovanje najbolj kakovostnih projektov slovenskih ustvarjalcev v projektu Evropska kulturna prestolnica v drugih državah,
– spodbujati uravnoteženost med promocijo slovenske kulture v tujini in predstavitvami drugih kultur v Sloveniji,
– omogočati nastajanje pogojev za ustvarjanje slovenskih avtorjev v tujini,
– spodbujati dvostransko sodelovanje prek medministrskih programov sodelovanja,
– spodbujati multilateralno sodelovanje,
– vključevati čim več vsebin v projekte Unesca na področju kulturne dediščine in kulture,
– krepiti ugled Slovenije kot dajalke tehnične pomoči na področju kulture tretjim državam,
– izvesti razne oblike tehnične pomoči tretjim državam, predvsem s prirejanjem delavnic, posvetovanj in srečanj v Sloveniji za udeležence iz teh držav.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
Pravica do kulture je sestavina pravice človeka, da sodeluje v kulturnem življenju bodisi kot ustvarjalec kulturnih dobrin in storitev, posrednik ali pa kot sprejemnik. Ministrstva za kulturo je z ustanovitvijo Sektorja za kulturne pravice manjšin in razvoj kulturne raznolikosti ter s posebnim programom, ki je od leta 2004 namenjen narodnima skupnostma, romski skupnosti, različnim manjšinskim etničnim skupinam, priseljencem in ranljivim skupinam, poskrbelo za udejanjanje kulturnih pravic tudi pripadnikov tistih skupin, ki zaradi manjšinskosti, oviranosti ali ranljivosti potrebujejo posebno, z njihovimi potrebami utemeljeno skrb in ukrepe države (normativne, organizacijske in finančne), da bi lahko sodelovali v kulturnem življenju v skladu z načelom enakih možnosti in tako polno udejanjali svoje pravice ter odgovornosti do kulture. V javni interes za kulturo na področju narodnih skupnosti, romske skupnosti, različnih manjšinskih etničnih skupin ter ranljivih skupin sodijo: dejavnost kulturnih zavodov, katerih ustanoviteljici sta osrednji organizaciji narodnih skupnosti, založniška in knjižnična dejavnost, ohranjanje maternih jezikov pripadnikov skupnosti, dejavnosti na vseh drugih področjih kulture, kulturni stiki z državami izvora oziroma matičnega naroda, mednarodno sodelovanje skupin, skupnosti in manjšin na področjih kulture, medsebojno sodelovanje skupin, skupnosti in manjšin na področjih kulture, izobraževanja, informatizacije, raziskovanja in podpornih projektov. V javni interes na področju ranljivih skupin sodijo tudi ukrepi za zagotavljanje dostopnosti kulture njihovim pripadnikom.
Pomembne naloge kulturne politike bodo tudi v prihodnje:
– optimalno sodelovanje sektorja z drugimi resorji – predvsem na državni, po potrebi pa tudi na regionalni in lokalni ravni – ki prav tako prevzemajo del skrbi za uresničevanje pravic državljanov,
– še naprej skrbeti, da bo ves javni prostor ostal odprt socialni sistem, tako navznoter (podpora kulturni raznolikosti) kot tudi navzven (v evropske izmenjave, sodelovanja, srečanja),
– ohraniti odprtost za participacijo narodnih skupnosti in romske skupnosti pri oblikovanju ukrepov, ki so jim namenjeni,
– okrepiti sistem mediacij kot preventivnega reševanja medetničnih, medkulturnih in drugih konfliktnih situacij ter pravnega in drugega strokovnega svetovanja,
– čim bolj kakovostno sodelovati z nevladnimi organizacijami, ki imajo na voljo dragocene informacije za oblikovanje strokovnih podlag na tem področju,
– posvečati posebno pozornost ustvarjalcem, ki so lahko pomembni avtorji izvirnih prispevkov kulturni raznolikosti (posebne storitve sektorja, štipendije),
– sodelovati pri izvajanju operativnega programa Evropskega socialnega sklada,
– preveriti možnosti za vzpostavitev ustreznega statusa knjižnice za slepe in slabovidne v mreži knjižnic,
– zagotoviti enake možnosti za participacijo v kulturnem življenju invalidom in ljudem iz ranljivih skupin,
– projekti, s katerimi se bodo uresničevale navedene naloge, bodo sestavina posebnega, integracijskega in evropskega programa, katerih temeljni cilji so:
– podpora prispevkom h kulturni raznolikosti,
– ustvarjanje pogojev za medkulturni dialog,
– spodbujanje in podpiranje socialnemu vključevanju, ne glede na posameznikovo narodnostno in kulturno etnično pripadnost in stopnjo ranljivosti.

Opredelitev javnega interesa in naloge kulturne politike
Kulturno ljubiteljstvo na Slovenskem ima dolgo tradicijo in je zlasti z vidika ohranjanja nacionalne kulturne identitete v državi, zamejstvu in po svetu tista dejavnost, ki povezuje kar največ Slovencev prek vsakršnih meja, hkrati pa najširše plasti prebivalstva spodbuja in jim omogoča izražanje kulturnih potreb. Je tudi malodane neizčrpno področje, kjer se profilirajo potrebne kadrovske zmogljivosti. V Sloveniji redno deluje 3959 kulturnih društev in skupin (podatek iz leta 2006), ki imajo skoraj 100.000 članov. V javni interes na tem področju spadajo vse dejavnosti kulturnih društev, skupin in drugih organizacij, ki delujejo na področjih kulture, zagotavljanje infrastrukturnih pogojev za kulturne dejavnosti, mednarodna dejavnost, izobraževanje, informatizacija, raziskovanje in podporni projekti.
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti bo v naslednjih letih nadaljeval izvajanje programov, začrtanih v zadnjih letih. Temeljna področja dela sklada bodo:
– sofinanciranje projektov kulturnih društev in skupin,
– sofinanciranje projektov investicijskih posegov in nakup opreme,
– organizacija ljubiteljskih kulturnih prireditev in izobraževanja.
V program sklada sodita tudi načrtovanje in izvajanje sodelovanja z organizacijami Slovencev zunaj meja Republike Slovenije ter mednarodno sodelovanje. Sklad bo zagotavljal tudi pomoč lokalnim skupnostim pri izvedbi lokalnih kulturnih prireditev ter pri pripravi lokalnih programov kulture. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti bo prav tako zagotavljal strokovno podporo, administrativno in tehnično pomoč ljubiteljskim kulturnim društvom in skupinam ter lokalnim skupnostim. Službe sklada bodo delovale kot informacijska središča in svetovalne pisarne.
Kulturna politika bo ob drugem skrbela še za:
– spodbujanje projektov ljubiteljskih kulturnih društev,
– ohranjanje celovitosti nacionalnega kulturnega prostora ter za skladen in enakomeren razvoj,
– izboljšanje pogojev za dejavnost mladinskih centrov in društev,
– spodbujanje šolanja in izpopolnjevanja izvajalcev (seminarji na območni, medobmočni, državni ravni),
– pripravo publikacij, pomembnih za ljubiteljsko dejavnost,
– vključevanje v mrežo mednarodnih ustanov in mednarodnih projektov,
– dograjevanje »piramide« prireditev, ki bodo omogočale redno predstavljanje, primerjavo in vrednotenje dosežkov (območne, medobmočne, državne, mednarodne prireditve),
– pripravo ali soorganizacijo mednarodnih prireditev ter vključevanje projektov v programe Evropske unije,
– sofinanciranje nujnih naložb v prostore in opremo za ljubiteljska društva na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi,
– krepitev zavesti o pomenu kulturne dediščine na krajevni in regionalni ravni,
– vključevanje društev manjšinskih skupnosti (kulturne skupine v okviru invalidskih, upokojenskih in drugih društev, kulturne skupine manjšinskih skupnosti v Sloveniji) v organizacijsko shemo ljubiteljske dejavnosti, saj tudi te skupine potrebujejo organizacijsko in strokovno pomoč,
– zagotavljanje enakih možnosti invalidom pri participaciji v kulturnem življenju,
– vzpostavitev koordinacije regionalnih centrov ljubiteljske kulture v prihodnjih pokrajinah.

Prednostni cilji v okviru skrbi za slovenski jezik izhajajo iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko.
1. cilj:
Izvajanje predpisov o javni rabi slovenščine
Ukrepi:
– spletno dostopen pregled veljavnih zakonskih in podzakonskih predpisov o javni rabi slovenščine,
– ustanovitev posebnega oddelka za zbiranje podatkov iz znanstvenih raziskav jezikovnega položaja ter iz medijskih, inšpekcijskih in drugih poročil o jezikovnopolitični in jezikovnokulturni problematiki,
– ustrezno odzivanje pristojnih služb na primere kršenja predpisov o jezikovni rabi,
– neposredno opozarjanje kršilcev,
– dajanje pobud za morebitno izpopolnjevanje in usklajevanje predpisov.
Pričakovani učinki:
Doslednejše izvajanje veljavnih predpisov o rabi jezika v javnosti, lažje spremljanje sprememb na tem področju, dvig jezikovne zavesti pri posameznikih in organizacijah.
Kazalniki:
– nastanek in bogatitev podatkovnih zbirk o izvajanju jezikovnih predpisov, o inšpekcijskih ukrepih in o drugih jezikovnopolitičnih parametrih,
– letna poročila vladi o izvajanju predpisov,
– izpopolnjeni in usklajeni predpisi o javni rabi slovenščine,
– zmanjšanje števila opaženih primerov kršenja predpisov.
2. cilj:
Razširitev in poglobitev jezikovne zmožnosti v slovenščini
Ukrepi na ravni Ministrstva za kulturo:
– sofinanciranje jezikovnih tečajev, poletnih šol in drugih oblik dopolnilnega jezikovnega izobraževanja,
– podpora programom in projektom za dvig funkcionalne pismenosti in za razvoj bralne kulture,
– zavzemanje za nastajanje modernih učbenikov in drugih pomagal za učenje slovenščine,
– promocijske akcije za učenje slovenščine kot drugega/tujega jezika,
– sodelovanje pri ukrepih Ministrstva za šolstvo in šport ter Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (razvoj didaktike maternega jezika, bralna značka ipd.).
Pričakovani učinki:
Posameznikovo obvladanje slovenščine na ravni, potrebni za učinkovito sporazumevanje v okviru njegovih delovnih nalog, študijskih obveznosti, prostočasne dejavnosti in javnega nastopanja.
Kazalniki:
– višina sredstev, namenjenih javnim razpisom za sofinanciranje raznih oblik dopolnilnega jezikovnega izobraževanja,
– ugled in priljubljenost slovenščine kot šolskega predmeta,
– število tujcev z znanjem slovenščine,
– število in kakovost novih učbenikov in drugih didaktičnih pomagal za slovenščino.
3. cilj:
Uveljavljanje in kultura slovenščine na tradicionalnih in novih področjih
Ukrepi v okviru Ministrstva za kulturo:
– sofinanciranje digitalizacije leposlovnih in drugih umetnostnih stvaritev ter leksikalnih del,
– sodelovanje z Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pri spodbujanju terminološkega razvoja in pri razvijanju informacijsko-komunikacijske tehnologije za slovenščino,
– organiziranje jezikovnega svetovanja kot javne službe,
– sodelovanje pri mednarodnem projektu »Evropski jezikovni opazovalnik«.
Pričakovani učinki:
Večja jezikovna kakovost in dostopnost izvirnih in prevedenih leposlovnih in strokovnih knjig v slovenščini, ustvarjanje praktično uporabnih slovenskih podatkovnih zbirk na svetovnem spletu, delovanje izpopolnjenih sistemov strojne analize in sinteze slovenskega govora.
Kazalniki:
– število in kakovost novih računalniških orodij v slovenščini,
– število in kakovost spletno dostopnih slovarjev in drugih jezikovnih priročnikov,
– količina slovenskih umetnostnih in neumetnostnih digitaliziranih vsebin na svetovnem spletu,
– raven govorne kulture v slovenskih elektronskih občilih,
– kakovost prevajanja in tolmačenja v slovenščino in iz nje v organih Evropske unije.

1. cilj:
Izboljšanje položaja ustvarjalcev na področjih leposlovja in humanistike
Ukrepi:
– v okviru sofinanciranja izdaje knjig določiti prag najnižjih dopustih honorarjev za izvirna dela in prevode na področju leposlovja in humanistike,
– nakazovanje knjižničnega nadomestila,
– krepitev inštrumenta delovnih štipendij, poleg enoletnih delovnih štipendij za vrhunske ustvarjalce oblikovati dveletne delovne štipendije.
Pričakovani učinki:
Oblike neposrednih podpor ustvarjalcem v razmerah omejenega knjižnega trga so eno od najpomembnejših zagotovil za ustrezne razmere za delo vrhunskih ustvarjalcev s področij leposlovja in humanistike. Poleg neposrednih podpor pa položaj avtorjev bistveno določajo tako razmerje v knjižni produkciji (tiskane naklade, število izdanih knjig) kot tudi v knjigotrštvu (število prodanih knjig, sodelovanje avtorja ob dejavnejših pobudah založb in knjigarn pri promociji knjige), zato je usklajenost kulturnopolitičnih ukrepov tu nujna. Z dveletnimi delovnimi štipendijami se bodo poskušali zagotoviti trajnejši pogoji za ustvarjanje vrhunskih ustvarjalcev, ki v domači in tuji javnosti dosegajo izjemne uspehe.
Kazalniki:
– povečanje povprečne višine avtorskih honorarjev za avtorje s področja leposlovja (dvig od 326,92 EUR bruto leta 2006 za najmanj 10 odstotkov na letni ravni),
– povečanje povprečne višine avtorskih honorarjev za avtorje s področja humanistike (dvig od 340,23 EUR bruto leta 2006 za najmanj 10 odstotkov na letni ravni),
– število avtorjev, ki prejemajo prispevke iz naslova knjižničnega nadomestila (okoli 1000 letno),
– število podeljenih delovnih štipendij iz naslova knjižničnega nadomestila (najmanj 90 letno),
– število enoletnih delovnih štipendij, ki jih podeljuje Ministrstvo za kulturo (najmanj 5 letno),
– število dveletnih delovnih štipendij, ki jih podeljuje Ministrstvo za kulturo (najmanj 2 letno).
2. cilj:
Dvigniti zavest o pomenu branja ter povečati promocijo vrhunske izvirne ustvarjalnosti s področij leposlovja in humanistike
Ukrepa:
– spodbujanje izvajanja projektov promocije ustvarjalcev, branja in knjige, ki potekajo na nacionalni ravni,
– spodbujanje izvajanja tistih projektov promocije ustvarjalcev, branja in knjige, ki vključujejo različne vladne resorje.
Pričakovani učinki:
S prednostno podporo promociji vrhunskih ustvarjalcev s področij leposlovja in humanistike, ki potekajo na nacionalni ravni in ki vključujejo tako literarne festivale in prireditve kot trajne in enkratne projekte s področja razvijanja bralne kulture, se zagotavlja boljša dostopnost informacij o vrhunski izvirni ustvarjalnosti. Z živim stikom z njo se vse starostne skupine prebivalstva spodbujajo k branju in ustvarjanju.
Kazalniki:
– število projektov promocije branja, ki potekajo na nacionalni ravni in vključujejo sodelovanje različnih vladnih resorjev (od dveh leta 2006 povečati na vsaj štiri do leta 2011),
– število literarnih festivalov in literarnih prireditev, ki jih je podprlo Ministrstvo za kulturo (od 18, kolikor jih je bilo leta 2006, povečati na 25, kolikor naj bi jih bilo leta 2011),
– število projektov razvijanja bralne kulture, ki jih je podprlo Ministrstvo za kulturo in potekajo bodisi na državni bodisi na regionalni ravni (od 26 leta 2006 povečati na najmanj 35, kolikor naj bi jih bilo leta 2011).
3. cilj:
Zagotoviti sistematično promocijo vrhunskih izvirnih avtorjev s področij leposlovja in humanistike v svetu
Ukrepa:
– načrtno izvajanje nacionalnih predstavitev slovenskega leposlovja in humanistike na osrednjih knjižnih sejmih v tujini in drugih referenčnih prizoriščih,
– spodbujanje prevajanja del slovenskih avtorjev v tuje jezike.
Pričakovani učinki:
Z načrtnimi predstavitvami slovenskega leposlovja in humanistike na prednostnih knjižnih sejmih v tujini se bo povečala prepoznavnost slovenskih avtorjev v tujih literarnih in založniških krogih, kar se bo posledično odražalo v večjem zanimanju tujih založnikov za izdajanje prevodov slovenskih avtorjev.
Kazalniki:
– število letno izvedenih nacionalnih predstavitev (od treh leta 2007 povečati na štiri letno),
– število nastopov Slovenije kot osrednje gostje na katerem izmed knjižnih sejmov v tujini (Slovenija naj vsaj enkrat na dve do tri leta nastopi kot osrednja gostja) in število nastopov na drugih referenčnih prizoriščih,
– število prevodov slovenskih avtorjev v tuje jezike, ki jih podpira Ministrstvo za kulturo (najmanj 30 prevodov del slovenskih avtorjev letno).
4. cilj:
Povečati dostopnost slovenske knjige na celotnem območju Slovenije
Ukrep:
– spodbujanje knjižnic k intenzivnejšemu informiranju bralcev o bolj kakovostnih knjižnih novostih s področja leposlovja in humanistike.
Pričakovani učinki:
S podporo zahtevnejši knjižni in revijalni produkciji s področij leposlovja in humanistke je treba omogočiti nastanek in dostopnost te produkcije bralcem na celotnem območju Slovenije. Podpora knjižni produkciji zagotavlja korektno izplačilo avtorskih honorarjev in zagotavlja nižjo maloprodajno ceno sofinancirane knjige, vendar pa je razen cenovne dostopnosti bolj problematična fizična dostopnost teh knjig na celotnem območju Slovenije. Ob spodbujanju povezovanja informacijskih sistemov na področju knjige se pričakuje izboljšanje dostopnosti knjig tudi na tistih območjih Slovenije, kjer je ta sedaj slabša.
Kazalniki:
– število knjig s področij leposlovja in humanistike, ki jih je podprlo Ministrstvo za kulturo (okoli 300 na letni ravni),
– število revij s področij leposlovja in humanistike, ki jih je podprlo Ministrstvo za kulturo (okoli 45 na letni ravni),
– povečanje naklade sofinanciranih knjig in revij s področij leposlovja in humanistike (od 663 leta 2006 za 5 odstotkov na letni ravni),
– ohranjanje povprečne ravni maloprodajne cene sofinancirane knjige (od 17,63 EUR leta 2006 največ 3-odstotno povečanje na letni ravni).

1. cilj:
Splošne knjižnice kot osrednji centri informacijske družbe v lokalnih skupnostih in središča spodbujanja bralne kulture
1. ukrep: posodabljanje knjižničnih zbirk
Za uspešno delovanje knjižnic je treba zagotoviti ustrezno kvaliteto knjižničnih zbirk, zlasti njihovo aktualnost, prilagojenost potrebam uporabnikov in ciljem kulturne politike, še posebej v zvezi z bralno kulturo, informacijsko pismenostjo in vseživljenjskim izobraževanjem. Poleg nakupa knjižnega gradiva je treba posebno pozornost posvetiti gradivom na drugih medijih, zlasti avdiovizualnim, predvsem pa spletnim kulturnim in informacijskim virom. Splošne knjižnice morajo uporabnikom zagotoviti neposredni dostop do različnih elektronskih podatkovnih zbirk (zlasti do tuje periodike ter strokovne in znanstvene literature), do spletnih gradiv države in lokalnih skupnosti (e-uprava, e-kultura, e-izobraževalni programi, e-zdravje, e-davki itd.), potrebnih za vsakdanje življenje, in poskrbeti za dostop do digitalizirane kulturne dediščine in e-vsebin, ki bodo v prihodnje večinsko uporabljani viri za izobraževanje, raziskovanje in kulturno razvedrilo. Pri nakupu knjižničnega gradiva naj nacionalna kulturna politika zagotovi 50 odstotkov potrebnih sredstev za nakup gradiva v splošnih knjižnicah.
Pričakovani učinki:
Obseg zbirk splošnih knjižnic naj bi se ob ustreznem izločanju neaktualnih gradiv načrtno približeval priporočenemu obsegu iz Standardov za splošne knjižnice 2005–2015. Ker bo novi Nacionalni program veljal do leta 2011, naj bi do takrat vsaka splošna knjižnica (z vsemi krajevnimi knjižnicami) pri obsegu zbirke dosegla vsaj 85 odstotkov standarda. Pri letnem prirastu gradiva naj bi dosegla vrednosti najmanj 250 enot knjig in 25 enot neknjižnega gradiva na 1000 prebivalcev v razvitih knjižnicah in najmanj 300 enot knjig in 30 enot neknjižnega gradiva v srednje razvitih in slabše razvitih knjižnicah.
Kazalniki:
– rast števila knjig v zbirki na prebivalca v primerjavi s standardom,
– delež neknjižnega gradiva v zbirki na prebivalca v primerjavi s standardom,
– rast letnega prirasta gradiva v primerjavi s standardom,
– delež izločenega gradiva v primerjavi z letnim prirastom.
2. ukrep: posodabljanje informacijsko-komunikacijske tehnologije za razvoj spletnih storitev in informacijsko usposabljanje uporabnikov
Splošne knjižnice bodo lahko uresničevale svoje poslanstvo in izvajale javno službo v obsegu, ki ga predvideva zakonodaja, če bodo sledile tudi tehnološkemu razvoju v času informacijske družbe. Zato jim je treba zagotoviti tehnološke pogoje, ki bodo uporabnikom omogočali hiter dostop do interneta in elektronskih virov ter uporabo knjižnic na daljavo.
Pričakovani učinki:
Večji obisk knjižnic na daljavo (rezervacije gradiva, podaljševanje izposoje, dostop do elektronskih virov in e-vsebin, informacije na daljavo, prireditve na daljavo, izobraževalne oblike za uporabo knjižnice na daljavo ipd.), večja uporaba e-točk v knjižnicah za dostop do interneta, izboljšanje informacijske pismenosti.
Kazalniki:
– rast števila računalnikov z dostopom do interneta na prebivalca,
– rast števila oddaljenih dostopov do knjižnice na prebivalca,
– rast števila udeležencev informacijskega usposabljanja na prebivalca.
3. ukrep: bralna kultura
Splošne knjižnice naj se vse bolj uveljavljajo kot središča bralne kulture. Posebna podpora bo namenjena razvoju bralne kulture ter s tem povezani promociji kakovostnejšega knjižničnega gradiva in promociji knjižnic, pri čemer bodo spodbujani zlasti projekti na državni in regionalni ravni, ki bodo zagotavljali sodelovanje več knjižnic hkrati ter različnih kulturnih institucij in avtorjev.
Knjižnice naj v nakup vključijo vsaj 15 odstotkov naslovov publikacij v javnem interesu ter o doseženem deležu subvencioniranih knjig in drugih izdaj v celotnem nakupu letno poročajo financerjem.
Knjižnice bodo izvajale projekte, ki bodo uporabnike navajali k redni uporabi knjižnice, tako da jim bodo omogočali uporabo gradiva in sodobnih tehnologij, medknjižnično izposojo ter seznanjanje z novostmi in dosežki na različnih področjih.
Kazalniki:
– rast števila udeležencev projektov za promocijo branja na prebivalca,
– rast izposoje knjižničnega gradiva na prebivalca,
– delež izposoje publikacij, ki jih sofinancira Ministrstvo za kulturo, v celotni izposoji knjižničnega gradiva.
2. cilj:
Razvoj nacionalne digitalne knjižnice
1. ukrep: vzpostavitev D-LIB.SI
Za NUK postaja vse večja prioriteta in vsebinska novost nastajanje digitalne knjižnice oziroma sama digitalizacija, pri čemer imajo prednost gradiva iz kulturne in znanstvene dediščine, domoznanska (lokalnozgodovinska) gradiva ter zbiranje in hranjenje obveznega izvoda izvirnih spletnih publikacij.
Digitalna knjižnica in ohranjanje kulturne dediščine sta v središču pozornosti Evropske unije, ki je v okviru skupne strategije »i2010: Digitalne knjižnice« začrtala skupno akcijo vseh držav članic Evropske unije pri digitalizaciji, trajnem hranjenju in zagotavljanju dostopa do te dediščine za vse. Gre za pomembno izhodišče tudi za slovensko nacionalno knjižnico in za realizacijo ciljev iz Strategije razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji si2010; ti cilji se v zvezi z nacionalno knjižnico nanašajo zlasti na:
– krepitev razvoja slovenskega jezika ter uveljavljanje nacionalne identitete,
– zagotavljanje spodbudnih razmer (informacijske podpore) za ustvarjalnost,
– povezovanje kulture, izobraževanja in znanosti,
– celostno ohranjanje pisne kulturne dediščine,
– uporabo digitalnih tehnologij za dostop in hranjenje kulturnih dobrin.
Pri vzpostavitvi Digitalne knjižnice Slovenije gre za pomembno dopolnitev tradicionalne knjižnice. Nastajata dva vzporedna sistema, ki kljub tesni povezanosti in sinergiji zahtevata dodatne finančne in kadrovske vire. Z uvajanjem digitalne knjižnice se obseg dela nacionalne knjižnice povečuje. Povečujejo se dotok gradiva, obseg bibliografske obdelave, obseg vzdrževanja opreme informacijsko-komunikacijske tehnologije in programa ter usposabljanja za uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije, predvsem pa število uporabnikov, ki uporabljajo elektronske vire.
Zato bo nacionalna kulturna politika v okviru nacionalnega programa posebno pozornost posvečala podpori glede zajemanja obveznega izvoda digitalnih vsebin in digitalizacije tiskanega gradiva. Poleg tega bo podpirala nadaljnji razvoj spletnega portala digitalne knjižnice in aktivno sodelovanje pri nadaljnjem razvoju Evropske digitalne knjižnice.
Pričakovani učinki:
Nacionalna knjižnica bo redno arhivirala obvezni izvod spletnih publikacij in intenzivirala digitalizacijo klasičnega gradiva, omogočala bo dostop do digitaliziranih dokumentov in e-vsebin prek portala Digitalna knjižnica Slovenije.
Kazalniki:
– rast števila digitaliziranih enot (skenogramov) v zbirki, dostopnih prek portala, na prebivalca,
– rast izvirnih digitalno rojenih enot v zbirki na prebivalca,
– rast števila oddaljenih dostopov na prebivalca.
3. cilj:
Regionalna povezanost splošnih knjižnic
1. ukrep: razvoj funkcij območnosti
Ukrep predvideva postopno povečevanje podpore celovitemu izvajanju z zakonom določenih koordinacijskih funkcij osrednjih območnih knjižnic, ki so:
– zagotavljati povečan in zahtevnejši izbor knjižničnega gradiva in informacij,
– dajati strokovno pomoč vsem knjižnicam s svojega območja,
– koordinirati zbiranje, obdelavo in hranjenje domoznanskega gradiva za svoje območje,
– usmerjati izločeno knjižnično gradivo s svojega območja.
Povečan in zahtevnejši izbor gradiva bo območnim knjižnicam zagotovljen na podlagi zakonodaje o obveznem izvodu in dodatnih sredstev za nakup gradiva. Zastavljeni cilj, ki predpostavlja tesno povezanost knjižnic v regiji glede enotnosti delovanja in medsebojnega dopolnjevanja v skrbi za uporabnika, bo mogoče doseči s koordinacijo, primernimi programi in zadostnimi kadrovskimi viri.
Kazalniki:
– prirast gradiva za potrebe območnosti na prebivalca pokrajine,
– rast števila skupnih projektov knjižnic v regiji,
– delež prebivalcev širšega območja v članstvu območne knjižnice.
2. ukrep: informacijsko povezovanje v pokrajinah
Ukrep zadeva povezovanje informacijskih virov in gradiv v digitalni obliki med knjižnicami, muzeji, arhivi in drugimi kulturnimi subjekti v regijah. Podpora bo namenjena razvoju digitalizacije, predvsem lokalnih in regionalnih e-vsebin (domoznanskih zbirk in domoznanskega gradiva) in informacijskega portala za dostop do teh vsebin, ki se oblikuje za osrednje območne knjižnice.
Pričakovani učinki:
Regijski knjižnični portal bo pomembno prispeval k razvoju e-vsebin v slovenskem jeziku in obogatila vedenje o lokalni zgodovini, kulturi, kulturni dediščini ter življenju v lokalnih skupnostih.
Kazalniki:
– rast števila kulturnih subjektov, ki objavljajo na portalu,
– rast števila digitaliziranih enot (skenogramov), dostopnih preko portala na prebivalca,
– rast števila oddaljenih dostopov na prebivalca.

1. cilj:
Popularizacija sodobnih likovnih umetnosti in vključevanje različnih skupin občinstva v medkulturni dialog
Glede na izhodišče, da je kultura javno dobro, je likovne umetnosti treba približati ljudem na lokalni in nacionalni ravni z ustreznimi programi. Tako se ne omogoča le višja raven bivanja prebivalstva, temveč se tudi vzgajajo možni porabniki, v našem primeru obiskovalci galerij, kupci umetniških del in zbiratelji. Vse to ima daljnosežne posledice, ki so pomembne za kulturno identiteto posameznikov in skupnosti ter ustvarjanje optimalnih razmer za delo umetnikov in izvajalcev. Ob kakovostni ponudbi, ki jo zagotavlja sodelovanje stroke na vseh ravneh (lokalni, regijski, nacionalni in mednarodni), je nujno dopuščanje sobivanja celotnega razpona sodobnih ustvarjalnih praks, vsebin in estetik, ki so značilne za visoko razvite likovne prakse v svetu.
Ukrep:
Prednostna podpora kakovostnim in izvirnim, v sodelovanju s stroko zastavljenim razstavnim programom in projektom, ki se zaradi svoje posebnosti oziroma pomembnosti (za umetniški izraz, razvoj področja, slog, estetiko, lokacijo) smiselno umeščajo v celostno podobo sodobnih likovnih umetnosti v Sloveniji.
Pričakovani učinki:
Podpora vseh dejavnosti, ki popularizirajo likovne umetnosti, bo razširila zanimanje za starejšo in novejšo umetnost med različnimi starostnimi in poklicnimi skupinami po vsem slovenskem ozemlju. Skrb za izvirno in kvalitetno ustvarjalnost bo to zanimanje še poglabljala in ga usmerjala k resnični umetniški izpovedi.
Kazalniki:
– število in vrste razstav (študijska, tematska, monografska, skupinska, pregledna …),
– število obiskovalcev,
– število in struktura izvajalcev programov.
2. cilj:
Izboljšanje položaja ustvarjalcev v družbi
Zaradi spremenjenih razmer v družbi (med drugim odpiranja vedno novih visokošolskih programov, ki izobražujejo učitelje likovnega pouka) so se možnosti za zaposlitev diplomantov likovnih akademij bistveno skrčile. Na področju trga in davčnih olajšav, ki bi pomagale urediti razmerja med ustvarjalcem in kupcem oziroma porabnikom (in državo), pa pravega napredka še nismo dosegli. Bolj zaradi stereotipov kot stvarnih razlogov so likovni umetniki edini, ki jim za avtorsko delo (razstavo) javnost pogosto ne priznava honorarja. V Sloveniji je zato velik delež ustvarjalcev na področju likovnih umetnosti, ki so eksistenčno odvisni od javnih sredstev ter postavljeni v nekorekten (včasih izkoriščevalski) odnos z zasebnimi in javnimi galerijami. S politiko razdeljevanja javnih sredstev prek razpisov Ministrstva za kulturo in lokalnih skupnosti v državi so polagoma nastajale razmere, ko se minimalno vzdržuje povprečje (velikokrat le ustvarjalnosti in manj umetnosti) ter dušijo vrhunski, nacionalno pomembni umetniški dosežki.
Ukrepi:
– selektivno sofinanciranje kulturnih projektov in programov prek razpisov Ministrstva za kulturo, ki bo omogočalo finančno ustreznejšo podporo vrhunski ustvarjalnosti,
– vsaj ohranjanje (če že ne povečevanje) števila delovnih štipendij in rezidenčnih udeležb na letni ravni, ki so neposredna podpora avtorjem in imajo med vsemi oblikami sofinanciranja najboljše učinke,
– skrb za spoštovanje avtorskega dela v obliki ustreznega izplačevanja razstavnin.
Pričakovani učinki:
Sprememba stanja, v katerem se zaradi premalo izoblikovanih kriterijev sredstva razpršujejo med veliko število povprečnih ustvarjalcev. Večja selektivnost bo omogočila profiliranje vrhunskih umetnikov in obetajočih mladih ustvarjalcev, ki zagotavljajo kontinuiteto njihovega dela. Ti bodo bolje stimulirani in od njih lahko pričakujemo boljše stvaritve.
Kazalniki:
– število in višina izplačanih razstavnin,
– število delovnih štipendij in rezidenčnih udeležb,
– področja dela in starostna struktura prejemnikov delovnih štipendij in rezidenčnih udeležb.
3. cilj:
Zagotavljanje pogojev za razvoj in promoviranje sodobnih likovnih umetnosti v Sloveniji in v mednarodnem prostoru
Ukrep:
Vzpostavitev novega prostora v Ljubljani za prezentacijo sodobne likovne umetnosti, za ažurno spremljanje in javno predstavljanje razvoja sodobnih likovnih umetnosti v Sloveniji in v mednarodnem prostoru v celotnem razponu vsebinskih, formalnih in estetskih praks.
Čeprav je v Ljubljani kar nekaj javnih in zasebnih zavodov, organizacij in društev, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo, je smiselno vzpostaviti osrednji razstavni prostor, namenjen predstavljanju najrazličnejših projektov s področja sodobnih likovnih umetnosti. Prostor bo po vzoru zahodnoevropskih centrov za sodobno umetnost odpiral vrata različnim razstavam, eksperimentom, študijam (tudi novim vpogledom v obdobja moderne umetnosti), razpravam,.mladim kustosom in umetnikom različnih pogledov na sodobno umetnost in bo zadostil večkrat izraženim zahtevam strokovne in širše javnost po dovolj velikem in fleksibilnem razstavišču v Ljubljani in Sloveniji. Zbirka umetnosti 20. stoletja, ki jo hrani Moderna galerija, bo deležna ustrezne študijske obravnave in primerne prezentacije tako v obliki stalnih postavitev kot aktualnih vpogledov v posamezna obdobja, teme in avtorje. Novi prostor pa bo prostor iskanja, zbiranja, izobraževanja, raziskovanja pojavov in avtorjev, ki zaznamujejo ta čas, ne glede na umetniški izraz in izrazna orodja likovnih umetnosti. Da bi zagotovili kakovost in profesionalnost, bo o izboru odločal programski svet, sestavljen iz uglednih posameznikov s področja umetnostnozgodovinske in likovnokritiške stroke. Prav zaradi usmeritve in narave se prostor v nobenem primeru ne bo smel institucionalizirati kot samostojna pravna oseba. To pomeni, da bo delovalo z gostujočimi kustosi, ne bo zbiral gradiva in zbirk, program pa bo odprt za vse opcije, ki jih sodobne likovne umetnosti v svetu poznajo in sprejemajo.
S takim prostorom bomo poleg integracije velikokrat razpršenih prizadevanj za korektno spremljanje aktualnih umetniških dogodkov in ustreznejše umestitve znotraj razstavne politike na državi ravni (tudi večje transparentnosti in strokovne kredibilnosti) razbremenili nekatere javne zavode in obenem povečali mobilnost kustosov in kritikov, ki so včasih vezani na določene ustanove, trende ali celo posameznike; zaradi česar je lahko vprašljiva pluralnost, odprtost in odzivnost slovenskih akterjev s tega področja, na čemer fenomen sodobne umetnosti pravzaprav temelji. S projektnimi pogodbami bo omogočen nastop mladim generacijam kustosov, kritikov in umetnikov, in obenem bolj kakovosten, raznovrsten in izviren program.
Pričakovani učinki:
Novi razstavni prostor, ki bo dopuščal predstavitve izvirnih ustvarjalnih praks in kuratorskih pogledov doma in v mednarodnem prostoru, bo prispeval k uveljavljanju pluralne podobe sodobnih likovnih umetnosti, kakršne poznajo razviti muzejski in galerijski sistemi po svetu in zagotavljal večjo dostopnost strokovne in širše javnosti. Priložnost bodo dobili vsi kakovostni ustvarjalci, ne glede na način, v katerem delajo. Poleg tega se bodo sprostile možnosti za mlajše nezaposlene strokovnjake, ki zdaj nimajo možnosti za delo.
Kazalniki:
– število in vrsta študijsko zastavljenih pregledov sodobnih likovnih umetnosti v Sloveniji oziroma v mednarodnem prostoru,
– število gostujočih in projektno zaposlenih kustosov,
– število in struktura (po starosti, zvrsti, estetiki) sodelujočih umetnikov,
– število kritiških odmevov na študijsko zastavljene preglede sodobnih likovnih umetnosti v Sloveniji,
– število in vrsta sodelovanj s tujimi organizatorji pri promociji sodobnih likovnih umetnosti iz Slovenije,
– število in vrsta mednarodnih projektov,
– število tujih kritiških odmevov na promocijo sodobnih likovnih umetnosti iz Slovenije v mednarodnem prostoru,
– število in struktura obiskovalcev.

1. cilj:
Razvoj infrastrukture na področju uprizoritvenih umetnosti
Glede infrastrukture in posodobitve opreme, potrebe ustvarjalcev na področju uprizoritvenih umetnosti niso v celoti evidentirane. Producenti uprizoritvenih umetnosti (gledališča in festivali) se soočajo s problemom zastarele infrastrukture in opreme, ki ne sledi standardom primerljivih gledališč v evropskem prostoru. Pereče je tudi vprašanje denacionalizacijskih postopkov, ki so povezani z nekaterimi stavbami, v katerih se izvajajo uprizoritvene umetnosti. Razvoj infrastrukture in opreme, ki omogoča uresničitev kakovostnih umetniških vsebin, je potreben tako pri nacionalnih javnih zavodih kot tudi pri drugih producentih uprizoritvenih umetnosti.
Ukrepi:
– dokončanje obnove SNG Opera in balet do leta 2009,
– začetek obnove ali novogradnje SNG Drama, Ljubljana,
– leta 2008 se bo pod okriljem Ministrstva za kulturo ustanovila medresorska komisija za infrastrukturni razvoj, v kateri bodo sodelovali kot člani tudi ustvarjalci uprizoritvenih umetnosti,
– komisija bo do leta 2009 na podlagi evidentiranih potreb oblikovala strategijo razvoja infrastrukture na področju uprizoritvenih umetnosti,
– na podlagi strateškega dokumenta bo Ministrstvo za kulturo vzpostavilo dialog z lokalnimi skupnostmi, da se bo sklenil skupni dogovor o zagotavljanju ustreznih prostorskih možnosti za delovanje ustvarjalcev na področju uprizoritvenih umetnosti.
Pričakovani učinki:
Izboljšanje infrastrukturnih pogojev in posodobitev opreme za produkcijo uprizoritvenih umetnosti, vzpostavitev dialoga med pristojnimi ministrstvi in lokalnimi skupnostmi.
Kazalniki:
– začetek delovanja SNG Opera in balet v obnovljeni stavbi,
– začetek obnove oziroma novogradnje SNG Drama Ljubljana,
– strategija razvoja infrastrukture na področju uprizoritvenih umetnosti.
2. cilj:
Mednarodna uveljavitev uprizoritvenih umetnosti v okviru medkulturnega dialoga
Mednarodna prepoznavnost slovenske umetnosti nasploh mora doseči višjo raven, zato je treba uprizoritvenim umetnostim, ki nastajajo v Sloveniji, omogočiti potrditev in mednarodno primerljivost na območju Evropske unije in v drugih državah sveta.
Na raven uprizoritvenih umetnosti vpliva tudi možnost ogleda uprizoritvenih umetnosti z različnih koncev sveta z raznovrstnimi poetikami, ki so posledica različnih odzivov ustvarjalcev na specifična okolja in problemske sklope, v Sloveniji. Zato je treba podpirati projekte, ki z organizacijo gostovanj iz tujine in drugimi oblikami mednarodnega sodelovanja (na primer delavnicami) skrbijo za obveščanje o različnih oblikah uprizoritvenih umetnosti v svetovnih okvirih.
Ukrepi:
– povečanje števila gostovanj v tujini, predvsem v državah Evropske unije, pri čemer imajo prednost gostovanja v referenčnih gledališčih, kulturnih centrih ali na pomembnih festivalih,
– izmenjave predstav med producenti iz Slovenije, zamejstva in tujine,
– podpora mednarodnim gledališkim koprodukcijam, ki omogočajo oblikovanje umetniških snovanj z mednarodno udeležbo, pa tudi kompleksnejšo finančno strukturo projektov, ob pričakovanju črpanja finančnih virov, ki jih prispevajo koproducenti iz tujine in/ali iz mednarodnih evropskih ali drugih skladov,
– oblikovanje tako imenovanih platform za različna področja uprizoritvenih umetnosti (ples, dramsko gledališče, lutke, performans itd.),
– dvig programske kakovosti že obstoječih mednarodnih festivalov uprizoritvenih umetnosti in nastanek novih festivalov, ki predstavljajo pomembne avtorje tega področja iz tujine.
Pričakovani učinki:
Učinkovitejše in bolj prepoznavno uveljavljanje uprizoritvenih umetnosti v mednarodnem kontekstu, ploden ustvarjalni dialog med ustvarjalci iz Slovenije in tujine.
Kazalniki:
– povečanje števila gostovanj v tujini, predvsem v državah Evropske unije, za 10 odstotkov,
– povečana vrednost odkupa slovenskih predstav v tujini (spremljanje podatkov o odkupnih cenah),
– povečan obisk tujih selektorjev (spremljanje števila),
– povečanje števila gostovanj iz tujine (spremljanje števila in kakovosti).
– dve novi platformi ali festivala.
3. cilj:
Vzpostavljanje pogojev za institucionalizacijo sodobnega plesa
V zadnjih desetletjih je opazen razvoj sodobnega plesa in drugih oblik gledališča giba. Ta razvoj je tako intenziven, da producentska okolja ne zmorejo več slediti umetniškemu potencialu na tem področju. V našem prostoru nastajajo pretežno predstave manjšega formata, zato kaže podpreti prizadevanja producentov in ustvarjalcev po preobrazbi v sodobnejše modele ustvarjanja, ki bi omogočali razvoj visoke profesionalnosti sodobne plesne umetnosti.
Ukrepa:
– priprava celovite študije o obstoječem stanju, obstoječih programskih načrtih, razvejenosti in konkretnih možnostih institucionalizacije sodobnega plesa in gledališča giba pri nas z najširšim soglasjem pripadnikov tega področja,
– spodbujati možnosti vključevanja sodobnega plesa v širši publiki dostopne programe na področju uprizoritvenih umetnosti.
Pričakovani učinki:
Dvig producentske in s tem tudi umetniške ravni sodobnega plesa in oblikovanje kakovostnih izhodišč za nadaljnji razvoj sodobnega plesa v Sloveniji.
Kazalnika:
– rezultati načrtovane študije o možnostih za institucionalizacijo,
– intenzivno spremljanje kakovosti in rasti sodobno plesnih predstav.

1. cilj:
Ureditev razmer na področju profesionalnega zborovskega petja na način, ki bo pripeljal do večjega umetniško kvalitetnega izvajanja programskih potreb slovenske vokalne umetnosti in javnih zavodov
Oblikovanje profesionalne fleksibilne pevske enote za potrebe slovenske zborovske vokalne kulture in javnih zavodov. Kulturna politika bo z izvedbo tega cilja zagotovila vokalni sestav v obliki, kot to opredeljuje termin zborovska kapela. Gre za zbor, kot smo ga v preteklosti že imeli in je kvalitetno opravljal svoje poslanstvo na področju razvijanja slovenske vokalne zborovske kulture ter bil ob visoko kvalitetni dejavnosti cenjeno koncertno telo.
Ukrep:
Prednostna podpora slovenskemu komornemu zboru pri kadrovanju dodatnih pevcev zboristov.
Pričakovani učinki:
Spodbuda domači zborovski ustvarjalnosti in poustvarjalnosti ter dvig kakovostne slovenske vokalne, operne in vokalne, koncertne produkcije in operne reprodukcije.
Kazalniki:
– število izvedb domačih avtorjev,
– število zborovskih koncertov (»a capella«),
– število arhivskih posnetkov del domačih avtorjev,
– število vokalno-inštrumentalnih del, koncertne in operne reprodukcije.
2. cilj:
Razširitev glasbenega založništva v okviru obstoječih založb
Dodatno povečati obseg glasbenih edicij z najpomembnejšimi glasbenimi deli preteklega obdobja. Razširiti področje edicij na nosilcih zvoka ter skrbeti za izdajo kvalitetnih posnetkov pretekle in sodobne glasbene ustvarjalnosti.
Ukrep:
Postopna širitev založniškega programa z glasbenimi naslovi preteklega obdobja ter povečati število izdaj kvalitetnih posnetkov slovenske glasbene ustvarjalnosti.
Pričakovani učinki:
Širjenje slovenske glasbene kulture tako doma kot v tujini ter njena večja prepoznavnost.
Kazalniki:
– število notnih edicij preteklega obdobja,
– število notnih edicij sodobne glasbene ustvarjalnosti,
– število edicij na področju nosilcev zvoka.
3. cilj
Izboljšanje položaja glasbenih ustvarjalcev, poustvarjalcev in izvajalcev na področju glasbene umetnosti.
S spodbujanjem podpore za ustvarjalce in poustvarjalce na področju glasbene umetnosti se bo neposredno spodbudilo ustvarjalnost posameznika, dvignilo kvaliteto umetniške produkcije in njeno raznolikost.
Ukrepi:
– podpora delovnim štipendijam za ustvarjalce in poustvarjalce, rezidenčne umetnike in menedžerje,
– zagotovitev ustreznega deleža slovenskih avtorjev in izvajalcev v programih javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je država,
– sistemska in zakonska ureditev področja avtorskih in sorodnih pravic.
Kazalniki:
– število prejemnikov delovnih štipendij,
– število usposobljenih umetnikov, ki so bili rezidenčni umetniki,
– število zaposlitev nekdanjih rezidenčnih umetnikov,
– zmanjšanje deficitarnosti nekaterih glasbenih poklicev,
– število usposobljenih glasbenih menedžerjev.

1. cilj:
Izobraževanje na področju intermedijske umetnosti
Ker se sodobna tehnologija hitro razvija in je predvidena amortizacijska doba opreme tri leta, bi bilo dokaj drago vzpostaviti klasično državno institucijo za izobraževanje na področju intermedijske umetnosti. Zato je smiselno podpirati izobraževanje posameznikov v neformalnih in zasebnih oblikah izobraževanja na tem področju in to s študijskimi in delovnimi štipendijami, rezidenčnimi udeležbami, plačili šolnin, štipendijami za študij v tujini, namenjenimi intermedijskim umetnikom.
Ukrepa:
– navedeni cilj vsebinsko upoštevati pri obstoječih razpisih,
– povezovanje z drugimi ministrstvi glede zagotavljanja ustrezne tehnološke in ekonomske osnove za izvajanje izobraževalnih programov na področju intermedijske umetnosti.
Pričakovani učinki:
Posodabljanje izobraževalnih programov, koncentracija znanja v smislu sinergijskega delovanja in mednarodno sodelovanje, ki se bo odražalo v večjem ustvarjalnem zagonu na področju intermedijskih umetnosti; sprotno seznanjanje s sodobnostjo informacijsko-komunikacijske tehnologije v teoriji in praksi.
Kazalnik:
– povečano število delovnih štipendij, rezidenčnih udeležb in plačila šolnin doma in v tujini,
2. cilj:
Spodbujanje raziskovalnih projektov za intermedijske umetnosti
Spodbujanje raziskovalnih projektov oziroma elaboratov na področju intermedijskih umetnosti; pogojevani bi bili z raziskovalnimi elaborati, ki bi se morali lotevati področja kar se da kompleksno in celovito. Teme bi se nanašale na intermedijsko realnost in virtualnost, lahko pa bi bile tudi naročene glede na trenutne potrebe področja
Ukrep:
– dodati kot enega od kriterijev navedenih vsebin v vsakoletnem projektnem razpisu.
Pričakovani učinki:
Povečanje praktičnih in teoretskih del v domeni intermedijskih umetnosti. Večje sodelovanje med raziskovalci in umetniki v smislu povezovanja humanističnih, naravoslovnih in tehničnih znanosti.
Kazalnik:
– število in ocena raziskav in ekspertiz.
3. cilj:
Priprava in ocena realnih možnosti za brezplačen javni dostop do medmrežja v izbranih kulturnih ustanovah v javnem interesu (interdisciplinarni pilotski projekt s simulacijo stroškov za pokrivanje širšega števila kulturnih institucij)
Vzpostaviti širokopasovni brezžični dostop po celotni instituciji ter po možnosti namestiti tudi vsaj en računalnik za javno rabo, da bi se občutneje razširil dostop do medmrežja v kulturnih institucijah, stimulirati uporabo kulturnih digitalnih vsebin. Pri tem gre za sodelovanje na področju izbire opreme, postavitve opreme, vzdrževanja in kreiranja novih vsebin v kombinaciji z varnostjo in spremenjenimi družabnimi zahtevami kulturne ustanove.
Ukrep:
– pilotski projekt v sklopu projektnega razpisa.
Pričakovani učinki:
Spremljanje kompatibilnosti pričakovanega povečanega obiska in priljubljenosti kulturne institucije v smislu dopolnjene družabne, strokovne in izobraževalne funkcije (po zgledu že vpeljanih sodobnih kulturnih in komunikacijskih stičišč v smislu multimedijskih centrov).
Kazalnik:
dvig obiska v kulturni instituciji in vpliv na njeno osnovno dejavnost.
4. cilj:
Virtualizacija dosežkov slovenske kulture in umetnosti
Pilotski projekt v smislu reševanja vseh vprašanj, ki se v praksi lahko pojavijo (avtorske pravice za avtorsko zaščitena dela, javna dostopnost, prenosi na svetovni splet, tehnološka baza, 3d-modeli, virtualna resničnost, simulacije ...), da bi izoblikovali osnove za slovensko kulturno virtualno krajino, kot so 3-dimenzionalni digitalni modeli kulturne in industrijske dediščine v povezavi s potencialom relevantnih intermedijskih producentov in operaterjev. Opomniti velja, da ne gre toliko za osnovno pojmovanje intermedijske umetnosti v smislu kreativne uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije, ampak za cilj, ki z digitalnimi sredstvi skuša posegati na vsa področja kulture in umetnosti, predvsem na področje kulturne dediščine, ki praviloma tudi avtorsko ni obremenjeno.
Ukrep:
– dodati kot enega od kriterijev v ustreznem razpisu, povečanje sredstev za virtualizacijo kulturne dediščine, preverjanje možnosti za sodelovanje z evropskimi institucijami, ki spodbujajo digitalne vsebine.
Pričakovani učinki:
Povečanje dostopnosti slovenske kulture na spletu, s čimer bi Slovenija postala bolj opažena. Tako bi počasi nastajal tudi pomemben del slovenske digitalne knjižnice, obenem pa bi zainteresirani strokovnjaki ali laična publika lahko pridobili bolj celovito informacijo o slovenski kulturi in umetnosti ter dediščini.
Kazalnika:
– število projektov digitalizacije na področju kulture,
– stopnja sodelovanja s kulturnimi in izobraževalnimi institucijami.

1. cilj:
Oblikovanje skladnega in razvojno naravnanega sistema izvedbe nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del
Ukrepi:
– država bo z zakonskimi in s podzakonskimi akti ter z ukrepi kulturne in davčne politike razvijala učinkovit sistem podpore produkciji nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del. S sprejemom krovnega zakona o avdiovizualni kulturi bo do leta 2010 celovito uredila status ključnih subjektov, ki delujejo na avdiovizualnem področju,
– država bo delež proračunskih sredstev, namenjenih javnemu financiranju nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del, vsako leto realno povečala za najmanj 3 odstotke glede na obseg proračunskih sredstev v preteklem proračunskem letu namenjenih temu področju. Ministrstvo za kulturo bo izoblikovalo nabor ukrepov za pridobitev dodatnih izvenproračunskih sredstev za spodbujanje produkcije, promocije, distribucije, prikazovanja, mednarodnih koprodukcij in varovanja avdiovizualnih del,
– država bo omogočala delovanje in razvoj Filmskega inštituta kot osrednje javne ustanove, ki omogoča in spodbuja ustvarjalnosti na področju filmske in drugih oblik avdiovizualne kulture v vseh fazah njihove realizacije, distribucije in prikazovanja. Filmski inštitut bo deloval strokovno in neodvisno kot povezovalec vseh v avdiovizualno kulturo vključenih subjektov,
– Filmski inštitut bo postopke, povezane z izvedbo projektov, vodil s skrbnostjo dobrega gospodarja, kot je predpisano za ravnanje s proračunskimi sredstvi, pri tem pa si bo prizadeval za odpravo vseh tistih administrativnih ovir, ki izvedbo projektov otežujejo,
– Filmski inštitut bo ob sodelovanju stanovskih društev in organizacij z avdiovizualnega področja izoblikoval tehnične kriterije in produkcijske smernice. Ti so osnova za izdelavo predračunov ter financiranje projektov, ki kandidirajo za javna sredstva,
– država bo zagotavljala prostorske in tehnične pogoje za produkcijo nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del z ohranjanjem in razvijanjem tehničnih in kadrovskih zmogljivosti nacionalnega Filmskega studia Viba film. Država bo spremljala učinke delovanja filmskega studia na trgu ter bo v primeru negativnih posledic, ki bi otežile izvajanje nacionalnega filmskega programa, sprejela ukrepe, s katerimi bo zavarovala obstoj in razvoj nacionalne filmske baze,
– kulturna politika si bo prizadevala, da Filmski inštitut in RTV Slovenija do konca leta 2008 skleneta dogovor o sodelovanju, v katerem bi opredelila oblike sodelovanja pri izboljšanju pogojev za izvedbo in prikazovanje nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del,
– država bo ustvarjala in izboljševala pogoje za vključitev slovenskih subjektov s področja avdiovizualne kulture v ustrezne mednarodne organizacije ter za njihovo udeležbo pri raznovrstnih podporah razvoju nacionalnih kinematografij.
Pričakovani učinki:
Poraba javnih sredstev bo smotrnejša, saj bo sistem izvedbe nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del učinkovitejši, kar se bo kazalo tudi v rasti kakovosti posnetih filmov in drugih avdiovizualnih del.
Kazalniki:
– letna ocena Ministrstva za kulturo in vseh vključenih subjektov o realizaciji cilja ter učinkih uresničenih ukrepov,
– podatki o sprejetih zakonskih in podzakonskih aktih na področju avdiovizualne kulture ter njihovih učinkih,
– podatki o obsegu in o realni rasti proračunskih sredstev, namenjenih javnemu financiranju nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del,
– podatki o sprejetju in uveljavitvi tehničnih kriterijev in produkcijskih smernic,
– podatki o zagotavljanju prostorskih in tehničnih pogojev za produkcijo nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del.
2. cilj:
Zagotovljen obseg produkcije avdiovizualnih del, skrb za slovenski jezik in teme, ki zadevajo slovenski kulturni prostor
Ukrepi:
– država bo v skladu z možnostmi vsako leto zagotovila sredstva za filmsko proizvodnjo v okvirnem obsegu 4–6 celovečernih igranih filmov, vsaj 20 kratkih igranih, animiranih in študijskih filmov in vsaj 6 dokumentarnih filmov, od tega najmanj 1 celovečerni dokumentarni film,
– država si bo prizadevala vsako leto zagotoviti sredstva za proizvodnjo v okvirnem obsegu 25 do 30 avdiovizualnih del ter vsaj 8 študijskih televizijskih del,
– v proizvodnji domačih filmskih in drugih avdiovizualnih del bo posebna skrb namenjena rabi slovenskega jezika ter realizaciji tem, ki zadevajo slovenski kulturni prostor.
Pričakovani učinki:
Zagotovljen obseg produkcije bo omogočal stabilne ustvarjalne in delovne pogoje ter tako prispeval k rasti kvalitete filmov in drugih avdiovizualnih del.
Kazalniki:
– letna ocena Ministrstva za kulturo in vseh vključenih subjektov o realizaciji cilja ter učinkih uresničenih ukrepov,
– podatki o letnem številu dokončanih filmov in drugih avdiovizualnih del,
– podatki o udeležbi filmov in drugih avdiovizualnih del na mednarodnih filmskih festivalih.
3. cilj:
Vključitev zainteresirane strokovne javnosti v procese programskega odločanja ter skrb za ustvarjalce
Ukrepi:
– Filmski inštitut bo oblikoval sistem programskega odločanja, ki bo temeljil na transparentnosti postopkov ter neodvisnosti, strokovnosti in odgovornosti odločevalcev. V procese programskega odločanja bo vključil zainteresirano strokovno javnost,
– Filmski inštitut bo razvijal obstoječe in uvajal nove ukrepe, s katerimi bo ustvarjalcem omogočil neposredno kandidiranje za proračunska sredstva: sofinanciranje scenarističnega dela, sodelovanje v razvojnih ali izobraževalnih programih, štipendije in podobno,
– država bo ustvarjala boljše razmere za ustvarjalce in tehnične delavce na področju avdiovizualne kulture. Da bi se zmanjšal primanjkljaj kadrov, bo Ministrstvo za kulturo leta 2008 proučilo stanje in vladi predlagalo razširitev palete poklicev, ki jih je treba v avdiovizualni kulturi posebej podpirati (deficitarni poklici).
Pričakovani učinki:
Z vključitvijo zainteresirane strokovne javnosti v procese programskega odločanja bo zagotovljena večja kvaliteta programskih odločitev in posledično večja kvaliteta posnetih filmskih in drugih avdiovizualnih del.
Kazalniki:
– letna ocena Ministrstva za kulturo in vseh vključenih subjektov o doseganju cilja ter učinkih uresničenih ukrepov,
– število predstavnikov zainteresirane strokovne javnosti, ki so vključeni v procese programskega odločanja,
– podatki o podeljenih štipendijah in drugih neposrednih oblikah podpore ustvarjalcem na področju avdiovizualne kulture,
– podatki o tem, kateri poklici s področja avdiovizualne kulture so bili na novo uvrščeni med deficitarne poklice, ki ji je treba posebej podpirati.
4. cilj:
Uvajanje novih tehnologij ter ustvarjanje drugih pogojev za širjenje avdiovizualne kulture
Ukrepi:
– Filmski inštitut bo ustvarjal pogoje za produkcijo, distribucijo in prikazovanje avdiovizualnih del, posnetih v vseh digitalnih formatih, ki izpolnjujejo tehnične standarde za javno kinematografsko prikazovanje. Pri tem bo s posebno naklonjenostjo obravnaval projekte mladih avtorjev ter nizkoproračunske in dokumentarne projekte,
– država bo zagotavljala pogoje za distribucijo in prikazovanje slovenskih, evropskih in drugih nekomercialnih filmov ter avdiovizualnih del. S tem namenom bo podpirala tudi obstoj in razvoj mreže art kinematografov,
– Ministrstvo za kulturo bo sofinanciralo opremljanje mreže art kinematografov z zmogljivimi projektorji HD ter si prizadevalo vzpostaviti javno-zasebno partnerstvo pri opremi komercialnih kinematografov s projektorji HD. Ta ukrep bo izveden najpozneje do konca leta 2010,
– Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za kulturo bosta podpirali projekte, ki bodo v šolskih programih poglabljali vedenje o filmu in avdiovizualnih medijih, ter javnim knjižnicam omogočila nakup filmov, ki sodijo v svetovno filmsko dediščino,
– kulturna politika si bo prizadevala, da bo nacionalna televizija ob prehodu na digitalno tehnologijo posebno pozornost namenila nabavi tistih tehničnih komponent, ki povečujejo dostopnost njenih programov invalidnim osebam,
– javne knjižnice bodo večjo pozornost posvetile tudi nabavi umetniških in nekomercialnih filmov, pri čemer si bodo prizadevale za enakomerno zastopanost vseh relevantnih nacionalnih kinematografij.
Pričakovani učinki:
Uvajanje novih tehnologij bo zmanjšalo produkcijske stroške, omogočilo širšemu krogu ustvarjalcev produkcijo in distribucijo novih avdiovizualnih del, kar bo pomembno prispevalo tudi k programski raznolikosti nacionalnega filmskega programa.
Kazalniki:
– letna ocena Ministrstva za kulturo in vseh vključenih subjektov o realizaciji cilja ter učinkih uresničenih ukrepov,
– število produciranih in javno prikazanih avdiovizualnih del, posnetih v digitalnih formatih,
– obseg proračunskih sredstev, namenjenih sofinanciranju opremljanja kinodvoran z zmogljivimi projektorji HD,
– število kinodvoran, opremljenih z zmogljivimi projektorji HD.
5. cilj:
Ustvarjanje pogojev za izvajanje obstoječih in uvajanje novih univerzitetnih študijskih programov za poklice na področju avdiovizualne kulture, podpora drugim oblikam poklicnega izobraževanja ter izboljševanje pogojev za publicistično dejavnost
Ukrepi:
– Ministrstvo za kulturo ter univerze, v katerih delujejo visokošolske ustanove, ki izobražujejo za poklice na avdiovizualnem področju, si bodo prizadevale omogočiti razvoj študijskih programov na področju filmske in televizijske režije, kamere, montaže, scenaristike, produkcije in zvoka. Posebno pozornost bodo namenile zagotovitvi kadrovskih, finančnih, prostorskih, tehničnih in vseh drugih pogojev za izvajanje praktičnega umetniškega dela,
– Ministrstvo za kulturo si bo z drugimi zainteresiranimi ustanovami prizadevalo za uveljavitev univerzitetnega študijskega programa, produkcije, teorije in zgodovine filma in avdiovizualnih medijev ter drugih univerzitetnih programov s področja avdiovizualne kulture,
– Ministrstvo za kulturo bo zagotovilo pogoje za šolanje drugih kreativnih in tehničnih poklicev na področju avdiovizualne kulture doma in v tujini. S tem namenom bo podeljevalo štipendije ter Filmskemu inštitutu, strokovnim društvom in združenjem, RTV Slovenija, AGRFT in drugim izobraževalnim ustanovam omogočilo pripravo projektov za izobraževanje deficitarnih tehničnih in izvedbenih filmskih poklicev,
– država bo podpirala vključevanje vseh zainteresiranih ustvarjalcev v mednarodne izobraževalne programe Media Plus.
Pričakovani učinki:
Dvig kakovosti na področju izobraževanja bo prispeval h kakovostni rasti kvalitete nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del.
Kazalniki:
– letna ocena Ministrstva za kulturo in vseh vključenih subjektov o doseganju cilja ter učinkih uresničenih ukrepov,
– uvedba in kakovost izvajanja novih univerzitetnih programov s področja filmske in televizijske režije, kamere, montaže, scenaristike, produkcije, zvoka teorije in zgodovine filma in avdiovizualnih medijev ter drugih univerzitetnih programov s področja avdiovizualne kulture,
– letno število štipendij, dodeljenih študentom, ki se izobražujejo za poklice na avdiovizualnem področju,
– letni obseg proračunskih sredstev ter število izvedenih projektov za izobraževanje deficitarnih tehničnih in izvedbenih filmskih poklicev,
– število ustvarjalcev, ki so bili vključeni v mednarodne izobraževalne programe Media Plus.
6. cilj:
Izboljševanje pogojev za varovanje avdiovizualne kulturne dediščine
Ukrepi:
– država bo z zagotavljanjem pogojev za delovanje Slovenske kinoteke in Arhiva Republike Slovenije – Filmskega arhiva omogočala zbiranje, hranjenje, obnavljanje, proučevanje, dokumentiranje in popularizacijo nacionalne avdiovizualne dediščine,
– država bo uredila prostorsko problematiko Slovenske kinoteke in Arhiva Republike Slovenije – Filmskega arhiva.
Pričakovani učinki:
Izboljševanje pogojev za varovanje avdiovizualne kulturne dediščine bo zagotovilo višjo raven zbiranja, hranjenja, obnavljanja, proučevanja, dokumentiranja in popularizacije nacionalne avdiovizualne dediščine.
Kazalniki:
– letna ocena Ministrstva za kulturo in vseh vključenih subjektov o realizaciji cilja ter učinkih uresničenih ukrepov,
– število pridobljenih filmov in drugih avdiovizualnih del v Slovenski kinoteki in Arhivu Republike Slovenije – Filmskem arhivu,
– število gledalcev v Slovenski kinoteki,
– obseg raziskovalne, publicistične in založniške dejavnosti v Slovenski kinoteki in Arhivu Republike Slovenije – Filmskem arhivu,
– podatki o razrešitvi prostorske problematike Slovenske kinoteke in Arhiva Republike Slovenije – Filmskega arhiva.

Kulturna dediščina – skupni cilji, ukrepi in kazalniki
1. cilj:
Povezati javno službo varstva ter jo približati uporabnikom in javnosti
Ukrepi:
– izvesti združitev oziroma statusno preoblikovanje državnih javnih zavodov s področja varstva kulturne dediščine kot dela preobrazbe javnega sektorja, kjer je to smotrno in potrebno,
– uskladiti financiranje občinskih javnih zavodov z njihovim poslanstvom in ustanoviteljstvom,
– podpreti organizacijo skupnih služb in skupnih storitev za več javnih zavodov s področja varstva,
– pri pozivih in razpisih dati prednost programom in projektom, pri katerih sodelujejo različni javni zavodi, po možnosti z različnih področij varstva.
Pričakovani učinki:
Izvajanje javne službe varstva bo učinkovitejše, izboljšalo se bo razmerje med stroški obratovanja ter programskimi in projektnimi stroški; boljši bo finančni nadzor ustanoviteljev nad javnimi zavodi in s tem večja vpetost teh zavodov v okolje ob hkratni večji odgovornosti ustanoviteljev za uspešno delovanje javne službe varstva.
Kazalniki:
– število izvedenih projektov združitve državnih javnih zavodov s področja varstva,
– število državnih javnih zavodov, ki so se statusno preoblikovali,
– število javnih zavodov, ki so organizirali skupne službe oziroma storitvene dejavnosti,
– število projektov, pri katerih sodeluje več javnih zavodov s področja varstva.
2. cilj:
Doseči višjo raven strokovne usposobljenosti zaposlenih v javni službi varstva kulturne dediščine in drugih strokovnjakov na tem področju
Ukrepi:
– podpora ustanovitvi dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov muzeologije in konservatorstva ter drugih visokošolskih programov, povezanih z varstvom kulturne dediščine, ob hkratni zagotovitvi možnosti, da se praktični del študijskih programov izvaja v državnih in po možnosti drugih javnih zavodih s področja varstva kulturne dediščine,
– priprava programa strokovnega izpopolnjevanja in preverjanja znanja za zaposlene v javni službi varstva in za druge strokovnjake, ki delajo na področju varstva, zlasti v smislu izboljšanja informacijskih znanj in veščin, vključno s programom podeljevanja delovnih štipendij za izpopolnjevanje ali krajše izobraževanje za kustose, konservatorje, arhivarje in druge strokovnjake iz javne službe varstva,
– prenova sistema pripravništva in podeljevanja strokovnih nazivov,
– oblikovanje in izvedba enotnega pregleda usposobljenih izvajalcev specializiranih del varstva,
– podpora programom usposabljanja za izvajalce specializiranih del varstva za gospodarske subjekte, posameznike in samozaposlene.
Pričakovani učinki:
– raven strokovne usposobljenosti in učinkovitosti zaposlenih v javni službi se bo zvišala in bo primerljiva s sorodnimi javnimi službami v Evropski uniji,
– izboljšane možnosti za investitorje pri izbiri ustreznih izvajalcev za izvedbo posegov v kulturno dediščino in posledično bolj kakovostna izvedba posegov.
Kazalniki:
– število dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov s področja varstva,
– število javnih zavodov s področja varstva, vključenih v praktični del študijskih programov,
– sprejet nov podzakonski akt o pripravništvu in strokovnih nazivih,
– izveden in spletno dostopen enotni pregled usposobljenih izvajalcev specializiranih del varstva.
Kazalniki za področje strokovnega izpopolnjevanja, preverjanja znanja in usposabljanja bodo določeni na podlagi programa iz druge alineje.
3. cilj:
Zagotovitev dostopnosti do digitalnih kulturnih vsebin
Ukrepi:
– vzpostavitev skupnega centra za varno in trajno hranjenje digitalnih kulturnih vsebin na nacionalni ravni za muzeje, knjižnice, arhive, avdiovizualne vsebine in ostala področja kulture,
– pospešitev digitalizacije analognih kulturnih vsebin v obliki in vsebini, primerni za večnamensko uporabo trajnega hranjenja, izobraževanja, raziskovanja, predstavitve in ponovno uporabo na kreativnem področju,
– povečanje dostopnosti digitalnih kulturnih vsebin predvsem preko interneta, podpora razvoja in delovanju e-storitev, elektronskega poslovanja, “one-stop” portalov, informacijskih sistemov za vzdrževanje in uporabo digitalnih vsebin ter spletnih storitev,
– povezovanje področnih digitalnih kulturnih vsebin (e-avdiovizualna kultura, e-likovna in multimedijska umetnost, e-kulturna dediščina, e-arhivi, dLib Slovenije, e-domoznanske vsebine) v skupen prikaz in medopravilni okvir, ki je na voljo e-storitvam, e-izobraževanju, raziskovanju, (turistični in splošni) promociji, kreativni industriji in vključevanje v mednarodne digitalne zbirke.
Vse naštete ukrepe bo zagotovila kulturna politika.
Pričakovani učinki:
Zagotoviti obstoj digitalnih kulturnih nacionalnih vsebin tudi za bodoče generacije, povečanje uporabe kulturnih vsebin v vseživljenjskem izobraževanju ter kreativnih industrijah in s tem dejavno vključevanje v informacijsko družbo, družbo znanja in večjo prepoznavnost slovenske kulturne dediščine in kulture doma, v Evropi in v svetu.
Kazalniki
– število institucij na področju kulture, ki imajo zagotovljeno trajno hranjenje digitalnih vsebin,
– delež digitalnih kulturnih vsebin, ki ima zagotovljeno trajno hranjenje (fizični obseg),
– število digitaliziranih enot letno,
– število prikazov enot na slovenskih skupnih kulturnih portalih,
– število prikazov enot na EDL, ki izvirajo iz slovenskih muzejev, knjižnic, arhivov in ostalih kulturnih institucij,
– število posredovanja enot preko spletnih storitev.
4. cilj:
Dvig kakovosti znanstvenih in tehnoloških raziskav za potrebe varstva kulturne dediščine
Ukrepi:
– priprava strategije financiranja znanstvenih in tehnoloških raziskav za potrebe varstva in po možnosti njeno vključevanje v tovrstno evropsko strategijo,
– podpora vključitvi slovenskih raziskovalcev in podjetij v evropske tehnološkorazvojne platforme, povezane s področjem varstva dediščine,
– pri financiranju dati posebno podporo tistim raziskovalnim programom in projektom, ki se vključujejo v mednarodne programe,
– zagotoviti javno dostopnost rezultatov raziskav strokovni in širši javnosti.
Pričakovani učinek:
Izboljšanje povezave med raziskavami in razvojem na eni in varstvom dediščine na drugi strani, boljši prenos rezultatov raziskav v varstveno prakso.
Kazalniki bodo določeni na podlagi strategije.
5. cilj:
Zagotoviti najnujnejše prostorske razmere za državne javne zavode s področja kulturne dediščine in skupaj z ustanovitelji javnih zavodov zagotoviti najnujnejše prostorske razmere za depoje za nacionalno pomembne zbirke
Ukrepi:
– dokončanje prenove Moderne galerije,
– dokončanje investicij za državne javne zavode na Metelkovi ulici v Ljubljani,
– zidava Prirodoslovnega muzeja ob Biotehnični fakulteti,
– prenova starejšega dela Narodne galerije,
– zagotovitev prostorskih pogojev za območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Novem mestu,
– začetek celovite prenove Narodnega muzeja Slovenije na Prešernovi cesti v Ljubljani,
– začetek celovite prenove Tehniškega muzeja Slovenije v kompleksu Bistre,
– zagotovitev depojev, namenjenih poizkopavalni obdelavi in varnemu hranjenju arheološkega gradiva, vključno z arhivi najdišč, njegovi konservaciji in čimprejšnji muzeološki predstavitvi javnosti,
– skupaj z ustanovitelji pokrajinskih muzejev zagotoviti depoje za nacionalno pomembne zbirke teh muzejev.
Pričakovani učinki:
Obnova kulturnih spomenikov, ki so sedeži državnih javnih zavodov, razrešitev večine prostorskih problemov, s katerimi se srečujejo državni javni zavodi, in postopno zagotavljanje najnujnejših depojskih prostorov.
Kazalniki:
– pridobitev uporabnega dovoljenja za investicije pod 1 in 2,
– priprava izvedbene projektne dokumentacije in pridobitev gradbenih dovoljenj za druge investicije,
– dokončanje prenove Narodne galerije in začetek prenove Narodnega muzeja,
– dokončanje gradnje Prirodoslovnega muzeja,
– ureditev do 2000 m2 depojev za arheološko gradivo in arhive najdišč,
– ureditev do 2000 m2 depojev za nacionalno pomembne zbirke pokrajinskih muzejev.
6. cilj:
Večja prepoznavnost kulturne dediščine Slovenije v mednarodnem prostoru
V skladu z mednarodnimi pravnimi instrumenti in aktivnostmi v Evropi in svetu promovirati dediščinske projekte, ki po svojem kulturnem in družbenem pomenu presegajo slovenski okvir.
Ukrepi:
– oblikovanje predlogov in priprava projektov oziroma nominacij za vpis dediščine na sezname v skladu s Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, Konvencijo o varstvu nesnovne kulturne dediščine, za vpis na Unesco seznam Spomin sveta in za pridobitev Znaka evropske dediščine,
– promocija slovenske kulturne dediščine na tujem,
– krepitev vloge Slovenije v mednarodnih organizacijah.
Pričakovani učinki:
Večja prepoznavnost Slovenije kot države z razvitimi varstvenimi standardi in uveljavitev slovenske kulturne dediščine v mednarodni javnosti.
Kazalniki:
– število prijavljenih projektov,
– število članstev v mednarodnih organizacijah in njihovih telesih,
– število mednarodnih programov in projektov.
Nepremična kulturna dediščina
1. cilj:
Zagotoviti sistemske podlage za celostno ohranjanje kulturne dediščine
Ukrepi:
– priprava analize o ogroženosti kulturne dediščine in ocene priložnosti za njeno vključevanje v gospodarstvo in v družbeno življenje nasploh,
– opredelitev ciljev, usmeritev in ukrepov celostnega ohranjanja, še posebej v obliki ustanovitve in turistične in vzgojno-izobraževalne uporabe tako imenovanih kulturnih poti, ki naj povežejo posamezne kulturne spomenike in spomeniška območja v dobro delujoče mreže,
– sprejetje strategije varstva kulturne dediščine.
Pričakovani učinek:
Izboljšanje delovanja sistema varstva nepremične dediščine in z njo povezane premične in nesnovne dediščine ter njegovo doslednejše vključevanje v razvojno načrtovanje na ravni države, pokrajin in občin.
Kazalniki:
– sprejeta strategija,
– število sodelujočih resorjev in drugih udeležencev v strategiji,
– število dokumentov razvojnega načrtovanja, ki upoštevajo strategijo varstva.
2. cilj:
Celostno ohranjanje in razvoj kulturne dediščine ter njeno povezovanje s sodobnim življenjem in ustvarjanjem
Ukrepi:
– izvedba dejavnosti za identifikacijo pomembnejših projektov obnove in oživljanja kultnih spomenikov, ki so v lasti države, občin in zasebnikov,
– obnova in oživitev kulturnih spomenikov v lasti Republike Slovenije, skladno z zakonom o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lasti in programom dejavnosti Ministrstva za kulturo (prednostna ureditev gradov Bled, Dornava in Negova, vile Vipolže in železarne na Dvoru, po možnosti tudi drugih kulturnih spomenikov državnega pomena iz zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lasti), ter pridobitev evropskih sredstev za ta namen,
– prednostna podpora projektom, ki prispevajo k doseganju ciljev Operativnega programa za krepitev regionalnih razvojnih potencialov 2007–2013, ter pridobitev evropskih sredstev za ta namen,
– obnova in oživitev Kobilarne Lipica ter pridobitev evropskih sredstev za ta namen,
– obnova in oživitev kulturnih spomenikov v krajinskem parku Škocjanske jame in v Štanjelu kot delov resolucijskega projekta Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov krasa,
– obnova in oživitev Partizanske bolnišnice Franja.
Pričakovana učinka:
Učinkovita uporaba evropskih strukturnih sredstev, namenjenih obnovi kulturnih spomenikov; prispevek kulturne dediščine k povečevanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in zviševanju števila delovnih mest.
Kazalniki:
– število obnovljenih in revitaliziranih kulturnih spomenikov, vključenih v Operativni program krepitev regionalnih razvojnih potencialov 2007–2013,
– število spomenikov, oddanih v upravljanje oziroma dolgoročni najem ali drugače predanih v uporabo,
– število obiskovalcev v obnovljenih in revitaliziranih kulturnih spomenikih,
– število na novo ustvarjenih delovnih mest v povezavi z obnovo in oživitvijo.
3. cilj:
Uveljavitev kulturne dediščine kot nosilke identitete in kakovosti življenja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni
Ukrepi:
– z ustrezno politiko in z namenskimi proračunskimi sredstvi lastnikom spomenikov omogočati njihovo nujno obnovo,
– z usposobljenimi službami lastnikom nepremičnih kulturnih spomenikov strokovno svetovati pri obnovi in pri pridobivanju sredstev na raznih domačih in mednarodnih razpisih,
– s subvencijami, nadomestili in drugimi ukrepi spodbujati dostopnost kulturnih spomenikov in dediščine nasploh za javnost.
Pričakovana učinka:
Prispevek kulturne dediščine k izboljšanju kakovosti življenja v neposrednem okolju in prispevek kulturne dediščine k večji prepoznavnosti na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.
Kazalniki:
– število obnovljenih kulturnih spomenikov,
– število kulturnih spomenikov, do katerih ima javnost dostop,
– število kulturnih spomenikov z muzeološkimi predstavitvami,
– število kulturnih spomenikov, ki so vključeni v turistično ponudbo ali druge primerne vrste uporabe,
– število projektov na področju varstva dediščine, ki se sofinancirajo iz proračuna drugih resorjev, iz donacij ali iz mednarodnih virov (razen strukturnih skladov).

1. cilj:
Zbiranje, varovanje in preučevanje premične materialne (in nematerialne) dediščine za interpretacijo in komunikacijo njenih (tehnoloških, duhovnih, estetskih in etičnih) vsebin javnosti, z namenom, da sodobna družba prepozna kulturno dediščino kot kvaliteto, ki jo je treba ohranjati bodočim rodovom.
Oblikovati in sprejeti standarde za izvajanje javne službe. S poznavanjem starih (nacionalnih ali regionalnih) tehnologij ali obrti oživiti kulturno dediščino kot ekonomsko zanimivo področje, ki lahko daje nove zaposlitve.
Ukrepi na ravni ustanoviteljev muzejev:
– zagotoviti ustrezne delovne razmere za kakovostno evidentiranje, inventariziranje, proučevanje, restavriranje in konserviranje predmetov ter skrbeti za kakovostno fizično dostopnost do premične kulturne dediščine (razstavne, pedagoške, predvsem pa depojske, ustrezno zavarovane, opremljene in klimatizirane prostore) za izvajanje definiranega obsega javne službe,
– zagotoviti minimalno tehnično osebje v sorazmerju s strokovnimi službami,
– spodbujanje profesionalizacije muzejskih služb (izobraževanje, uvajanje normativov, usposabljanje za aktivno delo z različnimi ciljnimi skupinami),
– zagotoviti gospodarno porabo proračunskih sredstev za izvajanje javne službe.
Pričakovani učinki:
Ukrepi bodo prispevali k učinkovitejši izrabi znanja in tehnologije, izboljšanju varovanja predmetov kulturne dediščine, učinkovitejši komunikaciji kulturnih vsebin in posledično, k uspešnejšemu varovanju kulturne dediščine v širšem okolju, povečala se bo prepoznavnost slovenske kulture doma in v svetu.
Kazalniki:
– število uspešno rešenih in v javnosti predstavljenih predmetov kulturne dediščine,
– število predmetov kulturne dediščine, ki so dostopni javnosti (realni ali virtualni dostop),
– število obiskovalcev v muzejih,
– naraščaje števila obiskovalcev s posebnimi potrebami,
– število urejenih depojev in dobro vzdrževanega muzejskega gradiva.
2. cilj:
Omogočanje večje dostopnosti muzejskega gradiva za dvig splošne prepoznavnosti pomembnih kulturnih vsebin in predmetov (spomenikov) kulturne dediščine v javnosti, povečati število manjšinskih in ranljivih skupin (invalidov, starejših) med muzejskimi obiskovalci, povečati število donatorjev, sponzorjev in prijateljev
Ukrepi:
– mednarodna sodelovanja s projekti, ki omogočajo vključitev posameznih etničnih manjšin ali njihovih predstavnikov,
– spodbujanje sodelovanja s prostovoljci,
– usmerjanje v predstavitev projektov z vsebinami, ki bodo interdisciplinarne in (politično ter gospodarsko) aktualne,
– izboljšati fizično dostopnost do muzejev in pripraviti projekte za predstavitev premične kulturne dediščine, namenjene gibalno in senzorno oviranim osebam,
– razširiti predstavitve kulturne dediščine zunaj ustanov (tj. neposredno med uporabniki).
Pričakovani učinek:
Učinkovitejše prepoznavanje posameznih skupin uporabnikov in uspešnejše predstavitve kulturnih vsebin v javnosti.
Kazalniki:
– število uporabnikov muzejskih storitev in število obiskovalcev,
– število nevladnih organizacij, vključenih v varovanje premične kulturne dediščine,
– število prostovoljcev pri muzejskem delu,
– število medinstitucionalnih projektov.

1. cilj:
Varovanje in preprečevanje poškodb arhivskega gradiva
Ukrepi:
– v okviru finančnih možnosti za izvajalce javne arhivske službe zagotoviti ustrezne depojske zmogljivosti oziroma rekonstruirati obstoječe (ustrezno zavarovane, opremljene in z ustreznimi klimatskimi razmerami ter z zadostno zmogljivostjo – ARS, ZAL, PAM, ZAP, PANG),
– spodbujati ukrepe za preprečevanje poškodb dokumentarnega in arhivskega gradiva zaradi škodljivih vplivov,
– spodbujati ukrepe za materialno varstvo gradiva ter za restavratorske in konservatorske posege v zvezi s poškodovanim arhivskim gradivom.
Pričakovani učinki:
Izboljšala se bo infrastruktura za izvajanje javne službe, postopno bodo zagotovljeni ustrezni depoji za nekatere arhive oziroma njihove dislocirane enote; izboljšana oprema za izvajanje potrebnih postopkov sanacije gradiva; izvedeni bodo preventivni ukrepi ter načrtno odpravljena tveganja s pripravo analize tveganj ter z zasnovo načrtov ukrepov ob naravnih in drugih nesrečah.
Kazalnik:
– ocena ukrepov.
2. cilj:
Sodelovanje pri vzpostavitvi in vzdrževanju spletnega portala za dokumentarno in arhivsko gradivo v Evropi
Ukrepi:
– vzpostavitev slovenskega arhivskega spletnega portala, ki bo omogočil tudi lažji čezmejni dostop do dokumentarnega in arhivskega gradiva,
– podpora pretvorbi popisov in drugih arhivskih pripomočkov iz papirne oblike in drugih analognih medijev v digitalno obliko, ki bo neposredno dostopna,
– zavzemanje za razvoj oziroma uporabo ustreznih orodij za spletno dostopen opis dokumentov in arhivskega gradiva, primerjava najboljših praktičnih smernic za oblikovanje iskalnih pripomočkov oziroma promoviranje orodij za e-učenje uporabnikov arhivov in dokumentov.
Pričakovana učinka:
Vsak javni arhiv bo imel prek portala dostopen vsaj vodnik po fondih in zbirkah arhiva oziroma register fondov in zbirk, izboljšala se bo dostopnost do podatkov o arhivskih fondih in zbirkah, ki jih hranijo slovenski javni arhivi, za različne kategorije uporabnikov.
Kazalnik:
ocena ukrepov
3. cilj:
Spodbujanje najboljše prakse ob upoštevanju nacionalnega in arhivskih standardov o upravljanju dokumentarnega in arhivskega gradiva ter dostopu do njega
Ukrepi:
– enotno izvajanje predpisov in pravil stroke, kar je pogoj za dobro in učinkovito delo arhivov pri varovanju in uporabi gradiva,
– krepitev vloge arhivistov pri izoblikovanju e-uprave, kar vključuje tudi dodatno izobraževanje strokovnega kadra v arhivih,
– povečanje stikov z ustvarjalci gradiva, saj sta sodelovanje in vrednost ustvarjenih in kontinuiranih stikov arhivov z različnimi organi državne uprave nujna,
– informatizacija uporabe arhivskega gradiva, ki bo prijaznejša do uporabnikov,
– priprava strategije za spodbujanje varstva zasebnega arhivskega gradiva (z opisom primerov dobre prakse; sodelovanje pri materialnem varstvu, popisovanju in širjenju informacij o arhivskem gradivu, problematiki dostopa …),
– pospešitev sodelovanja pri razvoju arhivske stroke in vodenju tistih arhivskih in znanstvenih projektov, ki so pomembni, še zlasti z vključevanjem v arhivske projekte Evropske unije,
– pospešitev sodelovanja pri mednarodnih projektih, ki prispevajo k razvoju arhivske stroke,
– nadaljevanje evidentiranja gradiva, pomembnega za Slovence in Slovenijo v arhivih in drugih ustanovah, ter izdajanje vodnikov po tem gradivu.
Pričakovana učinka:
Sodoben, mednarodno primerljiv sistem strokovnega in pravnega varstva arhivskega gradiva; urejen in usklajen način upravljanja dokumentarnega in arhivskega gradiva je pomemben za preglednost delovanja, administrativno učinkovitost, dobro izvajanje informacijskih storitev in zmanjševanje stroškov; odraža pravico do informiranosti in pravne odgovornosti; nadgraditev izobraževanja zaposlenih v arhivih in tudi arhivskih delavcev ustvarjalcev, še zlasti spodbujanje izobraževanja za upravljanje dokumentov in arhivov s poudarkom na celotnem življenjskem ciklu gradiva.
Kazalnik:
– ocena uspešnosti izvajanja javne službe na podlagi kazalnikov javne službe.
10. Razvoj in spodbujanje kulturne vzgoje
1. cilj:
Sistematično skrbeti za programsko ponudbo kulturnih ustanov za otroke in mladino na vseh področjih kulture, za dostopnost ter za popularizacijo kulture med mladimi
Na vseh področjih kulture, naštetih v nacionalnem programu, je treba skrbeti za vsebine, namenjene predšolskim otrokom, osnovnošolcem in srednješolski mladini. Prednostno podporo bodo imeli kakovostni projekti in programi, ki bodo zagotavljali sodobne kulturne in pedagoške pristope, ter projekti, ki vključujejo tako vidik sprejemanja kulture kot ustvarjalni oziroma produktivni vidik. Kulturne ustanove morajo sistematično skrbeti za programsko ponudbo, ki je namenjena mlajšim generacijam, saj so otroci in mladina bodoči uporabniki in akterji kulturnega dogajanja. Kulturno vzgojo je treba razumeti kot samoumeven in enakovreden del kulturnih programov na vseh področjih kulture.
Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za šolstvo in šport bosta v obdobju, ki ga zajema Nacionalni program za kulturo 2008–2011, izvedli pilotski projekt, ki bo zagotovil brezplačne oglede predstav (glasbene ali gledališke), in razstav in drugih prireditev (v muzejih, galerijah ali kulturnih spomenikih), pri čemer bo upoštevano tudi pokritje stroškov prevozov za šole iz oddaljenih krajev. Pilotski projekt bosta ministrstvi načrtovali skupaj glede na razpoložljiva proračunska sredstva oz. bosta poiskali možnosti v okviru sredstev Evropskega socialnega sklada.
Ukrepi:
– spodbujanje javnih zavodov, da znotraj obstoječih programov oblikujejo vsebine, ki so namenjene otrokom in mladini ter zagotavljajo sodobne kulturne in pedagoške pristope,
– oblikovanje programov in projektov z različnih področij kulture, ki vključujejo tako vidik sprejemanja kulture kot ustvarjalni oziroma produktivni vidik,
– posebna pozornost in podpora bo namenjena dostopnosti kulturne vzgoje za socialno ogrožene otroke in mladino ter na demografsko ogroženih območjih,
– izvedba medresorskega pilotnega projekta.
Pričakovani učinki:
Boljša dostopnost kulturnovzgojnih programov za otroke in mladino.
Kazalnika:
– povečanje števila kulturnovzgojnih vsebin na različnih področjih kulture (spremljanje kakovostne ponudbe za različne starostne skupine),
– povečanje dostopnosti glede na geografsko ali socialno ogroženost.
2. cilj:
Kulturna vzgoja kot kroskurikularna vsebina in razsežnost
Kulturne vsebine z različnih področij kulture naj prečijo različne kurikularne vsebine, kar je še posebej primerno v okviru medpredmetnega povezovanja. Raznoliki pristopi, ki jih omogočajo različna področja kulture, lahko bogatijo vzgojno-izobraževalne vsebine in procese ter hkrati spodbujajo ustvarjalnost otrok in mladine.
Ukrepi:
– sodelovanje strokovnjakov z različnih področij kulture pri posodabljanju učnih načrtov na različnih stopnjah vzgoje in izobraževanja ter kurikulov vrtcev, osnovnih in srednjih šol,
– z raznolikimi pristopi, značilnimi za različna področja kulture, popestriti vzgojno-izobraževalne vsebine,
– priprava projektov in programov v kulturnih ustanovah, ki omogočajo uvajanje kulturne vzgoje kot kroskurikularne vsebine.
Pričakovani učinki:
Večje vključevanje kulturnih vsebin in pristopov v vzgojno-izobraževalnem procesu, popularizacija kulture, izboljšanje odnosa otrok in mladine do kulturnih vsebin in razvijanje ustvarjalnosti kot ene temeljnih vzgojno-izobraževalnih kompetenc.
Kazalniki:
– število vrtcev in šol ter število kulturnih ustanov, ki pripravljajo projekte, ki omogočajo uvajanje kulturne vzgoje kot kroskurikularne vsebine,
– število otrok in mladih, vključenih v take programe in projekte.
3. cilj:
Sistematična skrb za dodatno strokovno spopolnjevanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju na področju kulturne vzgoje, kot tudi za dodatno usposabljanje strokovnjakov in ustvarjalcev v kulturnih ustanovah, ki pripravljajo projekte in programe namenjene otrokom in mladim v vrtcih in šolah oziroma za vrtce in šole
Nujna je sistematična skrb za dodatno strokovno spopolnjevanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, ne le učiteljev umetniških predmetov, temveč vseh pedagoški delavcev v vrtcih in šolah, še posebej pa koordinatorjev kulturne vzgoje (posameznikov ali timov). V tem okviru je nujno poskrbeti za bolj sistematično dodatno usposabljanje tako splošno na področju kulturne vzgoje kot na specifičnih področjih, še posebej tistih, ki so v današnjem kurikulu zapostavljeni (film, animirani film, sodobni ples ...). Poskrbeti pa je nujno tudi za dodatno usposabljanje strokovnjakov in ustvarjalcev, ki sodelujejo v kulturno-vzgojnih projektih ter programih v vrtcih in šolah in v kulturnih ustanovah, in ki skrbijo za pedagoške dejavnosti. Prednostna podpora bo dana programom izobraževanja, ki bodo hkrati omogočali krepitev sodelovanja med vzgojno-izobraževalno in kulturno sfero.
Ukrep:
V okviru razpisov zagotoviti izobraževanje in programe dodatnega usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju na področju kulturne vzgoje ter strokovnjakov in ustvarjalcev v kulturnih ustanovah, ki pripravljajo projekte in programe namenjene otrokom in mladim v vrtcih in šolah oz. za vrtce in šole.
Pričakovani učinki:
Dodatno usposabljanje bo omogočilo nove pristope na področje kulturne vzgoje ter razvoj kulturnih zmožnosti pri otrocih in mladini.
Kazalniki:
– število programov dodatnega izobraževanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju na področju kulturne vzgoje,
– število programov dodatnega usposabljanje strokovnih delavcev in ustvarjalcev v kulturnih ustanovah, ki pripravljajo projekte in programe namenjene otrokom in mladim v vrtcih in šolah oz. za vrtce in šole.
4. cilj:
Priprava akcijskega načrta sodelovanja ter vzpostavitev mreže sodelujočih, partnerskih ustanov, vzgojno-izobraževalnih in kulturnih, na področju kulturne vzgoje
Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za šolstvo in šport bosta v obdobju 2008–2011 začrtala akcijski načrt sodelovanja na tem področju ter vzpostavila mrežo sodelujočih, partnerskih ustanov, vzgojno-izobraževalnih in kulturnih, na področju kulturne vzgoje. V akcijskem načrtu bodo natančneje opredeljene naloge glavnih akterjev mreže kulturne vzgoje, obeh pristojnih ministrstev, pa tudi naloge drugih partnerjev v mreži: vzgojno-izobraževalnih inštitucij (Zavod Republike Slovenije za šolstvo; Center za poklicno izobraževanje; vrtcev, šol ...) ter kulturnih ustanov (muzejev, galerij, knjižnic, društev, zvez ...). V mrežo naj bi se postopoma vključevali tudi drugi resorji, ki lahko prispevajo k načrtnejšemu razvoju kulturne vzgoje otrok in mladine, pa tudi odraslih.
Pomembno je tudi vključevanje ponudbe kulturnih dejavnosti v načrtovanje prostega časa mladih, saj jim s tem omogočamo kreativno in zdravo izkušnjo – tu bi bilo nujno vključevanje drugih resorjev (zdravstva, lokalne samouprave ...), saj kakovostna ponudba kulturnih projektov v prostem času povezuje mlade, da skupaj preživljajo prosti čas bolj ustvarjalno in učinkovito.
Ukrep:
Zagotovitev možnosti za delovanje mreže partnerskih ustanov, vzgojno-izobraževalnih in kulturnih, na področju kulturne vzgoje.
Pričakovani učinek:
Načrtnejše in boljše sodelovanje med vzgojno-izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami.
Kazalnika:
– število partnerjev, ki sodelujejo v mreži,
– število novih projektov na področju kulturne vzgoje, ki povezujejo vzgojno-izobraževalne in kulturne ustanove.
5. cilj:
V okviru nacionalnega kulturnega portala posebej zagotoviti dostopnost informacij o kakovostnih kulturnih dobrinah (ponudbi) za otroke in mladino
Strokovni delavci v vrtcih in šolah nujno potrebujejo zbrano ponudbo kulturnih ustanov na enem mestu. Pri tem je ključno zagotoviti pregled kakovostne ponudbe po različnih področjih kulture ter glede na posamezne starostne stopnje. Posebej je treba poudariti programe in projekte, ki omogočajo dejavno vlogo otrok in mladine. Z vidika dostopnosti je pomembno poudariti tudi ponudbo brezplačnih dejavnosti za otroke in mladino, za družine, za vrtce in šole … Tako zbrane informacije so pomemben vodnik tudi za starše in mlade, ki se želijo kulturno udejstvovati.
Ukrep:
V okviru nacionalnega kulturnega portala posebej zagotoviti pregled ponudbe za otroke in mladino.
Pričakovani učinek:
Večja dostopnost informacij o možnostih kulturnega udejstvovanja.
Kazalnik:
– število povpraševanj po tovrstnih informacijah na portalu.

1. cilj:
Vzpostavitev sistema za zagotavljanje intenzivnejše navzočnosti in prepoznavnosti slovenske kulture v tujini
Že vrsto let se kaže potreba po organizacijskem poenotenju in s tem profesionalizaciji kulturne promocije in mednarodnega sodelovanja, saj je le tako mogoče povečati prepoznavnost Slovenije in s tem predstaviti Evropi in svetu njen edinstveni splet tradicije in sodobnosti kot integralni del evropske kulture.
Ukrepi:
– študija o mednarodnem kulturnem sodelovanju in kulturni promociji v okviru Ministrstva za kulturo v zadnjih 5 letih, ki bo upoštevala tudi organiziranost kulturne promocije v državah Evropske unije (raziskovalna naloga), z namenom, da se oblikuje dolgoročna strategija za mednarodno kulturno sodelovanje,
– postopno oblikovanje predloga za ustrezno organiziranost promocije slovenske kulture v tujini na podlagi zgoraj omenjene študije,
– vzpostavitev novih ateljejev za slovenske umetnike v kulturnih središčih (poleg New Yorka in Berlina),
– iniciranje posebnih mednarodnih izmenjalnih projektov,
– plasiranje dveh gostujočih razstav v državah Evropske unije (razstava o Plečniku, razstava Slovenska moderna 1890–1920),
– evidentiranje najboljših razstavišč in iskanje partnerstev,
– podpiranje programov, ki so vsebinsko uspešni v mednarodnem smislu.
Pričakovani učinki:
S postopnim organizacijskim poenotenjem in profesionalizacijo kulturne promocije in mednarodnega sodelovanja bodo dani pogoji za učinkovitejšo in načrtno promocijo slovenske kulture v tujini in s tem njeno večjo prepoznavnost.
Kazalniki:
– povečanje števila predstavitev slovenske kulture v reprezentativnih kulturnih središčih,
– uveljavitev slovenskih umetnikov v kulturnih središčih na podlagi bivanja v ateljejih,
– vzpostavitev partnerstva med kulturnimi ustanovami v Sloveniji in tujini,
– povečanje števila izmenjalnih umetniških programov.

1. cilj:
Izboljševanje pogojev za kulturno raznolikost
Ukrepi:
– letno nadgrajevanje pogojev v pozivih in razpisih na podlagi sprotnih evalvacij in analiz,
– posebna podpora ustvarjalcem iz vrst narodnih skupnosti, romske skupnosti, različnih manjšinskih etničnih skupin, priseljencev in ranljivih skupin (posebne storitve Sektorja, štipendije ipd.),
– podpora jezikovnim projektom,
– podpora razvoju tehnične infrastrukture za programske vsebine, namenjene senzorno oviranim osebam,
– podpora profesionalno vodenim projektom za izboljšanje jezikovne zmožnosti.
Pričakovani učinki:
Boljše uresničevanje kulturnih pravic kot kategorije človekovih pravic, večja dejanska kulturna raznolikost kot bogastvo kulturnega življenja.
Kazalniki:
– povečevanje števila različnih predlagateljev in uporabnikov,
– povečevanje raznolikosti vsebin v programih Ministrstva za kulturo na tem področju,
– povečevanje števila ustvarjalcev in profesionalcev v odobrenih projektih.
2. cilj:
Izboljševanje pogojev za medkulturni dialog
Ukrepi:
– izvajanje različnih oblik svetovanj in mediacij v sektorju,
– skrb za participacijo pripadnikov manjšinskih skupnosti pri oblikovanju ukrepov, ki so jim namenjeni,
– skrb za strokovno hrambo dokazov o kulturni dejavnosti pripadnikov narodnih skupnosti, romske skupnosti, različnih kulturnih etničnih skupin, priseljencev in ranljivih skupin.
Pričakovani učinki:
Zmanjšana dejanska in potencialna konfliktnost oziroma etnične napetosti, boljše medsebojno spoznavanje in razumevanje ter sodelovanje med pripadniki različnih identitet in s tem višja stopnja varnosti bivanja in kakovosti življenja za vse.
Kazalniki:
– optimalno število opravljenih svetovanj in uspešnih mediacij,
– ugodne povratne informacije uporabnikov storitev sektorja,
– prirast del z manjšinsko tematiko v INDOK in povečanje števila uporabnikov omenjenih gradiv,
– povečanje števila prireditev in srečanja, na katerih sodelujejo pripadniki narodnih skupnosti, romske skupnosti, različnih manjšinskih etničnih skupin, priseljenci in ranljivih skupin med seboj ali z večinskim prebivalstvom in ki jih financira Ministrstvo za kulturo,
– povečanje števila prireditev in srečanj na temo medkulturnega dialoga, ki jih je financira Ministrstvo za kulturo.
3. cilj:
Izboljševanje pogojev za socialno vključevanje
Ukrepi:
– izvajanje analiz o dostopnosti javne kulturne infrastrukture za pripadnike narodnih skupnosti, romske skupnosti, različnih manjšinskih etničnih skupin in ranljivih skupin,
– realizacija priporočil iz zgoraj navedenih analiz,
– spremljanje integracije tematik in izvajalcev narodnih skupnosti, romske skupnosti, manjšinskih etničnih skupin, priseljencev in ranljivih skupin v področne programe Ministrstva za kulturo,
– prednostna podpora projektom v evropskem programu, ki so namenjeni reševanju kadrovskih težav in problemov z opremo za delovanje.
Pričakovani učinki:
Boljša družbena integracija (vključevanje ob ohranjanju posebnosti), socialna kohezija in aktivacija ustvarjalnih zmogljivosti oziroma motivacija za kulturno delovanje in ustvarjalnost tudi tistih, ki so zaradi manjšinskosti ali oviranosti v izhodiščno neenakem položaju kot večina prebivalstva, boljša splošna naravnanost k razvojnim družbenim ciljem.
Kazalniki:
– izboljšanje stanja dostopnosti za posamezne ciljne skupine,
– povečanje obsega integracijskega programa,
– izboljšanje razmer za delovanje organizacij, društev in zvez narodnostnih skupnosti, romske skupnosti, različnih manjšinskih etničnih skupin, priseljencev in ranljivih skupin,
– povečanje števila strokovno vodenih projektov za izboljšanje jezikovne zmožnosti.

Splošni cilj:
Ustvarjanje ugodnih razmer za razvoj kulturne ustvarjalnosti na vsem območju slovenskega etničnega prostora, upoštevajoč skladen in enakomeren prostorski razvoj, izboljšanje dostopnosti do kulturnih dobrin in vrednot ter spodbujanje medkulturnega dialoga.
1. cilj:
Ustvariti ustrezne pogoje za delovanje kulturnih društev in njihovih zvez ter s spodbujanjem ustvarjalnosti zvišati doseženo raven ljubiteljskih kulturnih dejavnosti; spodbujati sodelovanje slovenskih kulturnih društev in ustvarjalcev s sorodnimi slovenskimi organizacijami v zamejstvu in po svetu
Ukrepi:
– s sistemom projektnega financiranja načrtno podpirati projekte kulturnih društev, sofinancirati manjše investicijske posege v prostore ter nakup opreme za izvajanje dejavnosti,
– poskrbeti za učinkovito mrežo kulturne infrastrukture na ravni pokrajin, predvsem s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj,
– spodbujati lokalne skupnosti, da bodo zagotovile prostorske in finančne možnosti za izvajanje programov oziroma delovanje ljubiteljskih kulturnih društev in skupin,
– organizirati prireditve in izobraževalne oblike na lokalni, regionalni, državni in mednarodni ravni, strokovna in organizacijska pomoč pri izvedbi projektov in prireditev na različnih ravneh, gostovanja naših ustvarjalcev v tujini.
Kazalniki:
– število izvedenih projektov, sofinanciranih iz projektnega poziva,
– število izvedenih naložb, sofinanciranih iz javnih pozivov za investicije,
– število območnih/regionalnih/mednarodnih prireditev in udeleženih skupin,
– število izobraževalnih oblik na regionalni in državni ravni, število udeležencev,
– število mednarodnih izobraževalnih oblik.
2. cilj:
Krepitev in uveljavitev Javnega sklada za kulturne dejavnosti na ravni pokrajin, ustanovljenih z novo zakonodajo
Ukrepa:
– krepitev medobmočnega sklada na podlagi nove zakonodaje o pokrajinah; v okviru programske sheme območna, medobmočna oziroma regijska ter državna srečanja) se sklad povezuje v programske koordinacije, ki izvajajo programe na regionalni ravni (medobmočna srečanja),
– z uvedbo pokrajin programske koordinacije tudi formalno vpeljati v organizacijski sistem sklada. Programske koordinacije kot pokrajinske enote naj poleg temeljih nalog izvajajo tudi pokrajinske kulturne projekte, ki na področju ljubiteljske kulture še nimajo ustrezne veljave.
Pričakovani učinki:
Promocija kulturne ustvarjalnosti, dvig kakovosti programov, povečevanje dostopnosti do kulturnih dobrin, učinkovitejše povezovanje med ustvarjalci, izboljšan pretok informacij, vključevanje v projekte, ki jih izvajajo regionalne razvojne agencije in druge pokrajinske organizacije.
Kazalnik:
– število regijskih prireditev, udeležencev in obiskovalcev.
Čas in obremenitev proračuna:
Izvedba ukrepa je odvisna od dejanske in formalne veljave nove zakonodaje o pokrajinah.
3. cilj:
Ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine na lokalni in regionalni ravni
Cilj je skladen Strategijo razvoja Slovenije, ki v okviru 5. prioritete (povezovanje ukrepov za doseganje trajnostnega razvoja) med dejavnostmi na tem področju navaja razvoj kulture in ohranjanje kulturne dediščine. Navezuje se tudi na osrednji razvojni projekt Nacionalnega strateškega referenčnega okvira 2008–2013 - Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov, ki načrtuje povezovanje naravne in kulturne dediščine s podjetniškimi vsebinami, da bi se izboljšala turistična ponudba.
Ukrep:
– izboljšanje razmer za delovanje kulturnih društev in skupin, ki se ukvarjajo z ohranjanjem kulturne dediščine.
Pričakovani učinki:
Ohranjanje bogastva tradicionalnih veščin ljudskih obrti ter varstvo številnih zbirk kulturne dediščine. Oboje prispeva k razvoju kulturne ponudbe, v okviru vključevanja v turistično ponudbo pa se povečuje prepoznavnost Slovenije in slovenske tradicije.
Kazalnik:
– število sofinanciranih projektov, prireditev in zbirk kulturne dediščine.
Čas in obremenitev proračuna:
Izvajalec tega ukrepa je Ministrstvo za kulturo ali Javni sklad za kulturne dejavnosti, odvisno od dogovora glede zagotovitve potrebnih sredstev.
4. cilj:
Uveljavljanje različnih družbenih skupin in posameznikov, spodbujanje medkulturnega dialoga
Cilj je skladen z razvojnimi prioritetami Strategije razvoja Slovenije, ki v okviru 5. prioritete navaja tudi skrb za kulturno raznolikost, ustvarjalnost in dostop do kulturnih dobrin.
Ukrepi:
– izvajanje programov za specifične skupine, posebej tiste, ki se iz statusnih ali kakšnih drugih razlogov težje uveljavljajo v družbi,
– sofinanciranje kulturnih projektov specifičnih in manjšinskih etničnih skupin prek samostojnega javnega poziva za projekte teh kulturnih društev,
– izvajanje programov za manjšinske etnične skupine, ki v kulturnih društvih ohranjajo svojo kulturo ter bogatijo slovenski kulturni prostor.
Pričakovani učinki:
Večja socialna vključenost, razvijanje medkulturnega dialoga, povečanje strpnosti med različnimi družbenimi skupinami, zagotavljanje enakih možnosti.
Kazalnika:
– število prireditev specifičnih, manjšinskih in etničnih družbenih skupin,
– število sofinanciranih kulturnih projektov specifičnih družbenih in manjšinskih ter etničnih skupin.
Čas in obremenitev proračuna:
Izvajalec tega ukrepa je Ministrstvo za kulturo ali Javni sklad za kulturne dejavnosti, odvisno od dogovora glede zagotovitve potrebnih sredstev.

Ta resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

   PRILOGA

   Sredstva iz državnega proračuna v letih 2008–2011, potrebna
za uresničevanje Nacionalnega programa za kulturo 2008–2011 (v
EUR)(*)

+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|    |             | Proračun  | Proračun  | Proračun  | Proračun  |
|    |             |    MK     |    MK     |    MK     |    MK     |
|    |             |   2008    |   2009    |   2010    |   2011    |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|    |             |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|1.  |Umetniški    | 50.691.347| 50.986.996| 56.499.391|59.413.237 |
|    |programi     |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|1.1.|Uprizoritvene| 22.738.838| 22.887.335| 25.428.379|26.712.987 |
|    |umetnosti    |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|1.2.|Glasbene     | 25.473.220| 25.643.817| 28.200.793|29.638.564 |
|    |umetnosti    |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|1.3.|Likovne      |  1.763.811|  1.795.209|  1.988.395| 2.109.301 |
|    |umetnosti    |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|1.4.|Intermedijske|    715.478|    660.635|    881.824|   952.385 |
|    |umetnosti    |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|2.  |Knjižnična   | 16.274.528| 15.616.836| 20.351.848|22.095.631 |
|    |dejavnost in |           |           |           |           |
|    |področje     |           |           |           |           |
|    |knjige       |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|2.1.|Knjižnična   | 10.547.729|  9.844.914| 13.114.668|14.076.706 |
|    |dejavnost    |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|2.2.|Področje     |  5.726.799|  5.771.922|  7.237.180| 8.018.925 |
|    |knjige       |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|3.  |Slovenski    |    131.066|    131.593|    521.593|   521.593 |
|    |jezik        |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|4.  |Avdiovizualna| 10.392.436| 10.419.767| 11.659.547|12.507.173 |
|    |kultura      |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|5.  |Kulturna     | 64.520.744| 67.404.229| 72.251.552|73.985.452 |
|    |dediščina in |           |           |           |           |
|    |arhivska     |           |           |           |           |
|    |dejavnost    |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|5.1.|Kulturna     | 45.623.155| 45.406.929| 50.206.372|51.088.147 |
|    |dediščina    |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|5.2.|Arhivska     |  4.036.653|  4.048.919|  4.468.840| 4.481.065 |
|    |dejavnost    |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|5.3.|Arhiv RS     |  3.007.987|  3.048.381|  3.076.340| 3.096.240 |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|5.4.|Projekti,    | 11.852.949| 14.900.000| 14.500.000|15.320.000 |
|    |sofinancirani|           |           |           |           |
|    |iz EU        |           |           |           |           |
|    |sredstev     |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|6.  |Mednarodno   |    459.449|    470.935|    506.500|   531.900 |
|    |sodelovanje  |           |           |           |           |
|    |(1)          |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|7.  |Kultura      |  1.802.874|  2.715.266|  3.158.732| 2.929.960 |
|    |posebnih     |           |           |           |           |
|    |skupin v RS  |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|7.1.|Narodni      |  1.214.661|  1.244.728|  1.308.788| 1.308.788 |
|    |skupnosti,   |           |           |           |           |
|    |romska       |           |           |           |           |
|    |skupnost,    |           |           |           |           |
|    |različne     |           |           |           |           |
|    |manjšinske   |           |           |           |           |
|    |etnične      |           |           |           |           |
|    |skupine in   |           |           |           |           |
|    |ranljive     |           |           |           |           |
|    |skupine      |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|7.2.|Projekti,    |    588.213|  1.470.538|  1.849.944| 1.621.172 |
|    |sofinancirani|           |           |           |           |
|    |iz EU        |           |           |           |           |
|    |sredstev     |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|8.  |Ljubiteljska |  4.002.851|  3.743.600|  4.475.421| 4.681.664 |
|    |dejavnost    |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|9.  |Nagrade in   |  4.955.685|  5.466.950|  5.466.950| 5.466.950 |
|    |socialne     |           |           |           |           |
|    |pravice      |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|10. |Investicije  | 18.301.319| 18.756.702| 22.670.702|23.670.702 |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|11. |Mediji       |    819.893|    870.300|    886.990|   936.990 |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|12. |Delovanje    |  7.540.294|  6.557.547|  6.650.877| 6.650.877 |
|    |državnih     |           |           |           |           |
|    |organov (2)  |           |           |           |           |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|13. |Ostalo (3)   |  1.179.640|    614.549|  1.130.526| 1.130.526 |
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+
|    |SKUPAJ       |181.072.126|183.755.270|206.230.629|214.522.655|
+----+-------------+-----------+-----------+-----------+-----------+


   (*) Za leti 2008 in 2009 so potrebna sredstva za uresničevanje
Nacionalnega programa za kulturo usklajena s sprejetim
proračunom, v kolikor pa bodo projekti pripravljeni, jih bo
Ministrstvo za kulturo podprlo z dodatnimi sredstvi v okviru
proračunskih možnosti.
   Vrednosti za leto 2008 in 2009 so navedena po tekočih cenah,
vrednosti za leti 2010 in 2011 pa so navedene po cenah iz leta
2009.
   (1) Sredstva za mednarodno sodelovanje so vključena tudi pri
posameznih kulturnih dejavnostih.
   (2) V letu 2008 je vključena tudi postavka Predsedovanje EU.
   (3) Ostalo: razvoj projektov za fin. iz EU sredstev,
nepredvidene akcije, namenska sredstva, ki niso del
integralnega proračuna, tehnična pomoč EPD.