Številka: Up-33/05-21

Datum: 6. 3. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Elsa Gornja Radgona, d. o. o., Gornja Radgona, ki jo zastopa Nevenka Šorli, odvetnica v Ljubljani, na seji 6. marca 2008

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. III Ips 50/2004 z dne 26. 10. 2004 se razveljavi v delu, v katerem je bilo odločeno o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 19.357,95 EUR (prej 4.638.938,00 SIT), ki tečejo po 1. 1. 2002.
2. Zadeva se v tem delu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
3. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 50/2004 z dne 26. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 145/2003 z dne 5. 2. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 381/94 z dne 26. 2. 2003 se v preostalem delu zavrne.

1. Okrožno sodišče je v pravdnem postopku naložilo pritožnici (v pravdi toženi stranki) plačilo zneska 9.331.354 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 1994 do plačila za neplačana gradbena dela, ki jih je pritožnica naročila pri tožniku. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo. Vrhovno sodišče je reviziji pritožnice delno ugodilo in sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je pritožnici naložilo plačilo zneska 4.638.938 SIT (zdaj 19.357,95 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 1994 do plačila. Vrhovno sodišče je reviziji pritožnice ugodilo le v delu, v katerem je uveljavljala ugovor zastaranja.
2. Vrhovno sodišče je po mnenju pritožnice kršilo 22., 23., 25. in 33. člen Ustave. Navaja, da ni vsebinsko obravnavalo nekaterih revizijskih očitkov, ker naj bi pavšalno presodilo, da gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj meni tako. Vrhovno sodišče naj se ne bi opredelilo do revizijske navedbe, da prihaja sodišče prve stopnje v nasprotja »samo s sabo«. Vrhovno sodišče naj tudi ne bi odpravilo številnih kršitev ustavnih pravic, ki naj bi jih storili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje naj bi nedopustno upoštevalo prepozno predložena dejstva in dokaze, samovoljno odločilo o pasivni legitimaciji pritožnice, opustilo ugotavljanje bistvenih okoliščin primera, brez trditvene in dokazne podlage ugotovilo določena dejstva, arbitrarno odločilo o višini tožbenega zahtevka ter neenako obravnavalo tožečo stranko in pritožnico glede ocene določenega dokaza. Sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe pritožnice. Pritožnica tudi meni, da je Vrhovno sodišče z razlago, da se za tek zamudnih obresti po 1. 1. 2002 še naprej uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ne pa Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju OZ), v neskladju z Ustavo poseglo v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Do kršitve 33. člena Ustave naj bi prišlo tudi zato, ker sodišča v izreku sodb niso odločila, da se zamudne obresti od 5. 8. 1995 računajo po linearni metodi.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-33/05 z dne 16. 10. 2007 sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče, v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdnem postopku. Nasprotna stranka ni odgovorila, Vrhovno sodišče pa je poslalo Ustavnemu sodišču svoje stališče o ustavni pritožbi. Meni, da trditve pritožnice niso utemeljene ter predlaga, naj se ustavna pritožba zavrne.
4. Pritožnica, seznanjena s stališčem Vrhovnega sodišča, vztraja pri svojih stališčih iz ustavne pritožbe, glede odločitve o zamudnih obrestih pa opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06 in OdlUS XV, 19) in navaja, da materialno neizčrpanje določenega ugovora v postopku pred rednimi sodišči ne more iti v njeno škodo, kadar gre za »protiustavnost materialnopravne odločitve sodišča«.

5. Pritožnica trdi, da Vrhovno sodišče nekaterih njenih revizijskih očitkov ni obravnavalo vsebinsko, temveč jih je obravnavalo le pavšalno. Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je pravica stranke, da se v kontradiktornem postopku izjavi glede okoliščin, pomembnih za odločitev, ter poda svoja pravna stališča. Obveznost sodišča, ki izhaja iz te pravice stranke, je, da se z navedbami strank seznani, preuči njihovo dopustnost in pravno upoštevnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, opredeli v obrazložitvi svoje odločbe. Ta obveznost velja tudi za Vrhovno sodišče, ko odloča o reviziji. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da se z revizijskimi trditvami pritožnice, s katerimi izpodbija dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, ne sme ukvarjati. S tem se je do spornih revizijskih trditev – kot nedopustnih – jasno opredelilo in to na način, ki zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave.
6. Pritožnica trdi še, da Vrhovno sodišče ni odpravilo kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z izvedbo domnevno prepozno predloženega dokaza (račun št. 189/93 z dne 16. 11. 1993), in da je s tem tudi samo kršilo to človekovo pravico. Vrhovno sodišče je v zvezi s to revizijsko trditvijo zavzelo stališče, po katerem je treba relativne bistvene kršitve postopka iz sojenja na prvi stopnji uveljavljati dovolj konkretizirano in določno že v pritožbi, da bi se lahko štelo, da je enako kršitev z opustitvijo njenega sankcioniranja storilo tudi sodišče druge stopnje; le tako bi jo bilo mogoče uveljavljati z revizijo. Ustavno sodišče ugotavlja, da je pritožnica v pritožbi (ki jo je sestavil drug pooblaščenec) ugovor prekluzije podala na nejasen in nedoločen način, tako da iz pritožbe ni razvidno niti to, kateri dokaz naj bi bil prepozno predlagan. Treba je poudariti, da pravicam stranke v pravdnem postopku ustreza tudi njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, prav tako pa h kvaliteti sodnega varstva. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak.(na )V takšnih okoliščinah stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave.
7. Vrhovno sodišče naj tudi ne bi odpravilo kršitve 22. člena Ustave, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s samovoljnim in z arbitrarnim odločanjem oziroma z neenakopravnim obravnavanjem pritožnice. Oceno samovolje oziroma arbitrarnosti lahko Ustavno sodišče izreče le, če sodišče svoje odločitve ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Svojo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku po višini in po temelju je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo in pojasnilo, na katere dokaze jo je oprlo (naročilnica, obračun del, ponudba, izjave prič …). Zato ni kršilo 22. člena Ustave. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih tudi poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) je sicer lahko kršena tudi, če sodišče stranko postopka v razmerju do druge stranke neenakopravno obravnava. Do te kršitve pa ni moglo priti samo zato, ker je sodišče prve stopnje na dokaz (naročilnico) oprlo dejanske zaključke, ki so bili v korist le tožniku in ne tudi pritožnici.
8. Pritožnica navaja, da je z dopustitvijo spornega dokaza z računom št. 189/93 sodišče prve stopnje (in Vrhovno sodišče, ki naj te kršitve ne bi odpravilo) kršilo prvi odstavek 23. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do nepristranskega sodišča. Ta očitek je tako pavšalen in neobrazložen, da ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
9. Pritožnica nadalje očita Vrhovnemu sodišču, da ni saniralo kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje s tem, ko ni odgovorilo na nekatere pritožbene navedbe. Če bi bil očitek pritožnice utemeljen, bi Vrhovno sodišče kršilo 22. člen Ustave. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pritožnici pojasnilo, da se je sodišče druge stopnje izrecno opredelilo do njenega pritožbenega ugovora pasivne legitimacije in tudi, na katerem mestu v obrazložitvi je to storilo. Enako je pojasnilo glede pritožbenih trditev pritožnice, da iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja niti »pravilnost in resničnost zatrjevanih in vrednostno opredeljenih del« niti s kakšno ponudbo naj bi se pritožnica strinjala. Vrhovno sodišče je povedalo, da zadošča, da je odgovor na posamezne od njenih navedb konkludentno razviden iz drugih navedb sodišča oziroma iz celotnega konteksta obrazložitve in da v takšnem primeru ni potreben izrecen odgovor Višjega sodišča še na te navedbe. To stališče je skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo, zato z njim pritožnici ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
10. Ker ustavna pritožba v delu, v katerem je z njo izpodbijana odločitev sodišč o glavnem zahtevku, ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrnilo (3. točka izreka).

11. Vrhovno sodišče je obdržalo v veljavi odločitev nižjih sodišč, da je pritožnica dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 4.638.938,00 SIT (zdaj 19.357,95 EUR), ki tečejo od 25. 2. 1994 dalje do plačila, v skladu z določbami ZOR. Pritožnica v ustavni pritožbi trdi, da je to stališče v nasprotju s pravico iz 33. člena Ustave. Meni, da je ta človekova pravica kršena tudi zato, ker sodišča v izreku sodb niso odločila, da se zamudne obresti od 5. 8. 1995 dalje računajo po linearni metodi.
12. V zvezi s trditvami pritožnice, da je bila njena pravica do zasebne lastnine kršena z opustitvijo sodišč, da bi po linearni metodi obračunala zamudne obresti, je treba poudariti, da se po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Pritožnica je napačno metodo obračunavanja zamudnih obresti v sodnem postopku prvič ugovarjala šele v ustavni pritožbi. Pritožnica sicer meni, da se zahteva po materialnem izčrpanju lahko nanaša samo na kršitve človekovih pravic procesne narave, ne pa na vsebinsko protiustavnost, in se pri tem sklicuje na Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), na katerega odkazuje prvi odstavek 6. člena ZUstS. Tem trditvam ni mogoče slediti. Iz prvega odstavka 6. člena ZUstS izhaja, da Ustavno sodišče smiselno uporablja pravila ZPP in drugih zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči, le glede tistih vprašanj postopka, ki niso urejena v ZUstS. Vprašanje izčrpanja pravnih sredstev kot predpostavka za vložitev ustavne pritožbe je z ZUstS celovito urejeno. Ustavno sodišče je v dosedanji ustavnosodni presoji zavzelo stališče, da je treba v pravnih sredstvih v postopku pred sodišči uveljavljati prav tiste kršitve človekovih pravic, ki jih pritožnik nato uveljavlja v ustavni pritožbi. To velja za vse zatrjevane kršitve, brez morebitnega ločevanja med kršitvami ustavnih pravic procesne narave in »vsebinsko protiustavnostjo«, kot to predlaga pritožnica. Smisel zahteve po materialnem izčrpanju je v tem, »da se sodiščem … omogoči, da najprej sama odpravijo kršitve človekovih pravic, do katerih je v tem postopku prišlo, in šele, če sodišča sama ne odpravijo kršitev človekovih pravic, je utemeljen poseg Ustavnega sodišča«.(1) Vztrajanje pri stališču, da morajo stranke sodnih postopkov domnevne kršitve vseh (ne le procesnih) človekovih pravic poskusiti odpraviti že pred pristojnimi sodišči, zagotavlja, da se bodo sodišča opredeljevala tudi do ustavnopravnih vprašanj, kar zagotavlja učinkovito varstvo človekovih pravic, hkrati pa ustreza položaju Ustavnega sodišča in njegovemu razmerju do rednih sodišč (načelo subsidiarnosti).(2) Zato Ustavno sodišče tega ugovora ni upoštevalo.
13. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da gre v konkretnem primeru za obligacijsko razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo OZ, in je zanj, glede na prehodno določbo 1060. člena OZ, treba uporabiti ZOR. To po oceni Vrhovnega sodišča velja tudi za zamudne obresti, ki jih je kot stransko terjatev treba obravnavati na isti pravni podlagi kot glavno terjatev. Svojo odločitev, da ne ugodi materialnopravnemu ugovoru pritožnice, ki je v reviziji zahtevala, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje po 1. 1. 2002, zavrne, je Vrhovno sodišče utemeljilo s tem, da ZOR za obresti že od 7. 10. 1989 dalje ne določa, da nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
14. Da uporaba ZOR v tovrstnih primerih pripelje do rezultatov, ki so neskladni z Ustavo, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04. Ustavno sodišče je z njo razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor je določal, da se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da čas nastanka obligacijskega razmerja ni razumen in stvaren razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo ne ultra alterum tantum velja, in med tistimi, za katere se glede na določbo 1060. člena OZ to pravilo ne uporablja.
15. Sodba Vrhovnega sodišča, ki jo pritožnica izpodbija z ustavno pritožbo, je bila sicer izdana pred učinkovanjem odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po 44. členu ZUstS ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Vendar je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da razveljavitev zakona učinkuje tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve zakona še ni bilo odločeno. Zato je moralo Ustavno sodišče v obravnavanem primeru upoštevati odločbo št. U-I-300/04,(3) ker bi sicer ustavni pritožnici kršilo pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
16. V pravdnem postopku sodišče prve stopnje vedno (če je postavljen ustrezen zahtevek) pravnomočno odloči o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti po temelju. V nekaterih primerih pa je v pravdi pravnomočno odločeno tudi o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti: to je tedaj, ko so do dneva zadnje glavne obravnave (do trenutka, na katerega so vezane časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe) na prvi stopnji zamudne obresti že nehale teči.(4) V konkretni situaciji je lahko iz višine nateklih zakonskih zamudnih obresti po stanju v času odločanja sodišča prve stopnje razvidno, da so na določen datum že nehale teči zaradi delovanja zakonskih(5) ali pogodbenih(6) pravnih pravil in v prihodnje ne bodo več zapadale v plačilo. V takem primeru ima pravdno sodišče na voljo dejansko in pravno podlago, da odloči tudi o znesku zamudnih obresti – da torej o zamudnih obrestih odloči tudi po višini in pri tem upošteva vsa pravila, ki urejajo njihovo višino.(7) V obravnavanem primeru se je Vrhovno sodišče sklicevalo na del 1060. člena OZ, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, in je zavzelo stališče, da je treba za uveljavljeno terjatev uporabiti določbe ZOR, iz katerih omejitev teka zamudnih obresti po višini ne izhaja. Zato je obdržalo v veljavi sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je bilo pritožnici naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.638.938 SIT (19.357,95 EUR) od 25. 2. 1994 do plačila. Pritožničin ugovor, da je znesek zapadlih, pa neplačanih zamudnih obresti že na dan uveljavitve OZ (1. 1. 2002), s tem pa tudi na dan, ko je odločalo sodišče prve stopnje (26. 2. 2003), že presegal glavnico, je zavrnilo. Ustavno sodišče zato glede na razloge, vsebovane v odločbi št. U-I-300/04 ugotavlja, da je bila z izpodbijano odločbo pritožnici kršena pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). To je zadoščalo za presojo, da je treba njegovo sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno o zakonskih zamudnih obrestih, ki tečejo po 1. 1. 2002, razveljaviti (1. točka izreka) in mu zadevo vrniti v novo odločanje (2. točka izreka). V ponovnem postopku bo moralo Vrhovno sodišče upoštevati razloge iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04.
17. Ker je bilo treba v delu, v katerem je bilo odločeno o plačilu zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002, izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljaviti že zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati očitka o kršitvi 33. člena Ustave.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Odločba št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71).
(2) Primerjaj: A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 505.
(3) Ustavno sodišče je že odločilo z odločbama št. Up-227/05 z dne 24. 5. 2007 (Uradni list RS, št. 50/07) in št. Up-699/05 z dne 5. 7. 2007 (Uradni list RS, št. 65/07), s katerima je razveljavilo sklepe izvršilnih sodišč v delu, v katerem so temeljili na razveljavljenem 1060. členu OZ.
(4) Iz sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 49/2001 z dne 24. 10. 2001 izhaja, da znesek terjatve ni pravnomočno ugo-tovljen, kadar gre za bodoče terjatve iz pravnomočne sodne odločbe.
(5) Takšno je tudi pravilo ne ultra alterum tantum.
(6) V skladu z načelom dispozitivnosti urejanja obligacijskih razmerij bi pogodbeni stranki lahko sami omejili učinko-vanje zakonskih pravil o zamudnih obrestih tako, da bi se s pogodbo dogovorili, kolikšen je lahko najvišji znesek zamud-nih obresti, ki nastanejo zaradi zamude s plačilom določene obveznosti, ne glede na čas trajanja zamude, če seveda njun dogovor ne bi bil v neskladju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (primerjaj prvi odstavek 86. člena OZ).
(7) Tako tudi K. Iglič Stroligo, Oblikovanje zahtevka in izreka sodbe o obrestih, objavljeno v: Gospodarski subjekti na trgu eno leto po vstopu v Evropsko unijo (gradivo 13. posvetovanja o aktualni problematiki s področja gospodarskega prava, Portorož 2005), Inštitut za gospodarsko pravo Maribor, str. 127. Avtorica navaja, da je treba v pravdnem postopku izjemoma določiti v izreku sodbe, kdaj obresti prenehajo teči, in sicer v primeru, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obres-ti doseže glavnico že pred začetkom pravdnega postopka ali med njim. Po mnenju avtorice bi v takem primeru odločitev, da tečejo zamudne obresti še naprej vse do plačila, temeljila na napačni uporabi materialnega prava (376. člena OZ).