Na podlagi 109. člena Zakona o letalstvu (Uradni list RS, št. 113/06 – uradno prečiščeno besedilo) izdaja minister za promet
P R A V I L N I K
o letališčih
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina)
Ta pravilnik določa tehnične, tehnološke in organizacijske zahteve in pogoje za letališča.
2. člen
(izjeme)
(1) Na letališču s kodno oznako 1A in 2B, ki ni namenjeno za mednarodni zračni promet in na katerem se ne izvaja komercialni javni zračni prevoz z letali z največjo vzletno maso 5700 kg ali več ali z letali z več kakor šestimi sedeži ali s helikopterji z več kakor štirimi sedeži, se lahko posamezne zahtevane vrednosti in operativne zahteve iz tega pravilnika, ki temeljijo na priporočenih praksah iz Priloge 14 h Konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu (Uradni list FLRJ – MP, št. 3/54, Uradni list RS, št. 24/92 – akt o notifikaciji nasledstva in Uradni list RS, – MP, št. 3/00; v nadaljnjem besedilu: Čikaška konvencija), nadomestijo z blažjimi ali drugačnimi, če se z ustrezno študijo ugotovi, da je tako mogoče zagotoviti zahtevano stopnjo varnosti zračnega prometa. Uporabnike letališča je treba o teh izjemah obvestiti tako, kakor je običajno v zračnem prometu.
(2) Izjeme iz prejšnjega odstavka so dovoljene za letališča s kodno oznako 1A, za letališča s kodno oznako 2B pa le, če zaradi topografskih omejitev ni mogoče izpolniti zahtev in pogojev iz tega pravilnika.
3. člen
(pomen izrazov)
(1) Izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo naslednji pomen:
1. "Letališče" je določeno območje na kopnem ali v vodi (vključno z zgradbami, napeljavami in opremo), delno ali v celoti namenjeno za prihode in odhode zrakoplovov in za njihovo gibanje po tleh.
2. "Letališki svetilnik" je svetilnik, ki se uporablja za določitev lokacije letališča iz zraka.
3. "Nadmorska višina" letališča je nadmorska višina najvišje točke pristajalnega območja.
4. "Identifikacijski znak letališča" je znak, postavljen na letališču za lažjo identifikacijo letališča iz zraka.
5. "Referenčna točka letališča" je določena zemljepisna lokacija letališča.
6. "Gostota prometa na letališču" je število premikov zrakoplovov v povprečni uri na vzletno-pristajalno stezo. Število premikov v povprečni uri pomeni letno povprečje premikov v povprečni uri. Za premik velja vzlet ali pristanek zrakoplova.
7. "Majhna gostota prometa na letališču" pomeni do 15 premikov zrakoplovov v povprečni uri na vzletno-pristajalno stezo ali manj kakor 20 skupnih letaliških premikov.
8. "Srednja gostota prometa na letališču " pomeni od 16 do 25 premikov zrakoplovov v povprečni uri na vzletno-pristajalno stezo ali od 20 do 35 skupnih letaliških premikov.
9. "Velika gostota prometa na letališču " pomeni 26 in več premikov zrakoplovov v povprečni uri na vzletno-pristajalno stezo ali več od 35 skupnih letaliških premikov.
10. "Letalski svetilnik" je letalska talna luč, ki je bodisi nepretrgoma bodisi v presledkih vidna iz vseh smeri in se uporablja za oznako določene točke na zemeljski površini.
11. "Letalska talna luč" je katerakoli luč, ki se uporablja kot letalsko navigacijsko sredstvo, razen luči, nameščenih na zrakoplovu.
12. "Referenčna dolžina terena za letalo" je najmanjša dolžina terena, ki je potrebna za vzlet pri največji dovoljeni vzletni masi, na gladini morja, v pogojih standardne atmosfere, v brezvetrju in na popolnoma ravni vzletno-pristajalni stezi, kakor je navedeno v ustreznem letalskem priročniku, ki ga je potrdil certifikacijski organ, ali kakor kažejo ekvivalentni podatki, ki jih predloži proizvajalec letala. Dolžina terena pomeni uravnotežen teren za letala, če je to primerno, ali pa vzletno razdaljo.
13. "Klasifikacijska številka zrakoplova (ACN)" je številka, ki izraža relativni učinek zrakoplova na tlakovano površino vzletno-pristajalne steze za določeno standardno podkategorijo.
14. "Postajališče za zrakoplov" je označeno območje na ploščadi, namenjeno za parkiranje zrakoplova.
15. "Ploščad" je točno določeno območje kopenskega letališča, namenjeno za vkrcavanje ali izkrcavanje potnikov, za nakladanje ali razkladanje pošte ali tovora, za polnjenje z gorivom, za parkiranje ali za vzdrževanje.
16. "Služba za upravljanje ploščadi" je služba, ki urejuje dejavnosti na ploščadi, pa tudi gibanja zrakoplovov in drugih vozil.
17. "Bareta" so tri ali več letalskih luči na zemlji, ki so razporejene v prečni vrsti blizu ena drugi, tako da so od daleč videti kakor kratka svetlobna črta.
18. "Kapacitivni svetlobni vir z razelektrenjem" je svetlobni vir, ki ob porabi električnega toka visoke napetosti iz plina v cevi proizvaja izredno kratke visokonapetostne bliske (v nadaljnjem besedilu: bliskavica).
19. "Certificirano letališče" je letališče, za katero je obratovalec pridobil obratovalno dovoljenje.
20. "Čistina" je kontrolirano pravokotno območje nad zemljo ali vodo, izbrano ali pripravljeno kot ustrezno za izvajanje začetnega vzpenjanja letala do določene višine.
21. "Ciklični redundančni pregled" je matematični algoritem, ki podatkom v digitalni obliki zagotavlja ustrezno raven zaščite glede izgube ali spremembe podatkov.
22. "Kakovost podatkov" je stopnja ali raven zaupnosti, da pridobljeni podatki izpolnjujejo zahteve glede natančnosti, resolucije in integritete.
23. "Referenčni podatek" je podatek, ki se lahko uporablja kot referenc ali podlaga pri izračunu drugih podatkov.
24. "Objekt za razledenitev-protiledenitev" je objekt, namenjen odstranjevanju zmrzali, leda ali snega (razledenitev) z zrakoplovov, da se zagotovijo čiste površine oziroma zaščita čistih površin zrakoplova (protiledenitev) proti nastanku zmrzali in leda ali proti kopičenju snega in plundre za omejeno časovno obdobje.
25. "Pozicija za razledenitev-protiledenitev" je določena lokacija na območju gibanja zrakoplovov, namenjena izvajanju operacij razledenitve-protiledenitve zrakoplovov.
26. "Deklarirane razdalje" so izračunane vrednosti za razpoložljivo dolžino za vzletni zalet, razpoložljivo dolžino za vzletanje, razpoložljivo dolžino vzletnega zaleta in poti ustavljanja ter razpoložljivo dolžino za pristajanje.
27. "Razpoložljiva dolžina za vzletni zalet (TORA)" je dolžina vzletno-pristajalne steze, ki je deklarirana kot razpoložljiva in primerna za talni zalet letala pri vzletu.
28. "Razpoložljiva dolžina za vzletanje (TODA)" je seštevek dolžine za vzletni zalet in dolžine čistine, če ta obstaja.
29. "Razpoložljiva dolžina vzletnega zaleta in pot ustavljanja (ASDA)" je seštevek dolžine za vzletni zalet in dolžine poti ustavljanja, če ta obstaja.
30. "Razpoložljiva dolžina za pristajanje (LDA)" je dolžina vzletno-pristajalne steze, ki je deklarirana kot razpoložljiva in primerna za vožnjo letala po tleh med pristajanjem.
31. "Odvisni vzporedni prileti" so hkratni prileti na vzporedne ali skoraj vzporedne instrumentalne steze, kjer so predpisani radarski minimumi razdvajanja med zrakoplovi na sosednjih podaljšanih srednjih črtah vzletno-pristajalnih steza.
32. "Prestavljeni prag" je prag steze, ki ni na skrajnem koncu vzletno-pristajalne steze.
33. "Učinkovita jakost" utripajoče luči je enaka jakosti stalnih luči enake barve, ki daje enak vizualni domet pod enakimi pogoji opazovanja.
34. "Elipsoidna višina" (geodetska višina) je višina glede na referenčni elipsoid.
35. "Stalna luč" je luč, ki ima pri opazovanju z določene točke konstantno jakost.
36. "Lomljivi predmet" je lahek predmet, ki je konstruiran tako, da se pod pritiskom zlomi, zvije ali popusti in tako pomeni najmanjšo nevarnost za zrakoplov.
37. "Geodetski referenčni podatek" je minimalno število parametrov, potrebnih za opredelitev lokacije in orientacije lokalnega referenčnega sistema ob upoštevanju globalnega referenčnega sistema.
38. "Geoid" je ekvipotencialna površina v gravitacijskem polju Zemlje, ki sovpada z mirno srednjo višino morske gladine, nepretrgano razprostrte skozi celine.
39. "Geoidna ondulacija" je oddaljenost geoida (pozitivna ali negativna) od matematičnega referenčnega elipsoida.
40. "Svetilnik nevarnosti" je svetilnik, ki se v zračni plovbi uporablja za opozarjanje na nevarnost.
41. "Heliport" je letališče ali točno določen del zgradbe, ki je v celoti ali delno namenjen za prihode, odhode in premikanje helikopterjev po površini.
42. "Območje čakanja" je točno določeno območje, kjer lahko zrakoplovi počakajo ali naredijo obvoz in tako omogočijo učinkovito premikanje po površini.
43. "Čas zaščite" je ocenjeni čas delovanja protileditvene tekočine, ki preprečuje nastanek ledu, zmrzali ali kopičenje snega na tretiranih površinah zrakoplova.
44. "Neodvisni vzporedni prileti" so hkratni prileti na vzporedne ali skoraj vzporedne instrumentalne steze, kjer niso predpisani radarski minimumi razdvajanja med zrakoplovi na sosednjih podaljšanih srednjih črtah vzletno-pristajalnih stez.
45. "Neodvisni vzporedni vzleti" so istočasni vzleti z vzporednih ali skoraj vzporednih instrumentalnih vzletno-pristajalnih stez.
46. "Identifikacijski svetilnik" je aeronavtični svetilnik, ki oddaja kodirani signal, s katerim se identificira posamezna referenčna točka.
47. "Instrumentalna vzletno-pristajalna steza" je vzletno-pristajalna steza, namenjena za pristajanje zrakoplovov po postopku za instrumentalni prilet.
48. "Steza za nenatančni prilet" je instrumentalna vzletno-pristajalna steza, opremljena z vizualnimi in nevizualnimi sredstvi, ki zagotavlja vsaj usmerjeno vodenje, primerno za neposredni prilet.
49. "Steza za natančni prilet kategorije I" je instrumentalna vzletno-pristajalna steza, opremljena z instrumentalnim pristajalnim sistemom (ILS) in/ali mikrovalovnim pristajalnim sistemom (MLS) in z vizualnimi sredstvi za operacije z višino odločitve do 60 m (200 čevljev) in pri vidnosti najmanj 800 m oziroma pri vidnem območju vzletno-pristajalne steze najmanj 550 m.
50. "Steza za natančni prilet kategorije II" je instrumentalna vzletno-pristajalna steza, opremljena z ILS in/ali MLS in z vizualnimi sredstvi za operacije z višino odločitve, nižjo od 60 m (200 čevljev), toda ne nižjo od 30 m (100 čevljev), in pri vidnem območju vzletno-pristajalne steze najmanj 350 m.
51. "Steza za natančni prilet kategorije III" je instrumentalna vzletno-pristajalna steza, opremljena z ILS in/ali MLS, do in vzdolž površine steze in je:
a) namenjena za operacije z višino odločitve manj kakor 30 m (100 čevljev) ali brez zahtevane višine odločitve in pri vidnem območju vzletno-pristajalne steze najmanj 200 m;
b) namenjena za operacije z višino odločitve manj kakor 15 m (50 čevljev) ali brez zahtevane višine odločitve in pri vidnem območju vzletno-pristajalne steze manj kakor 200 m, vendar ne manj kakor 50 m;
c) namenjena za operacije brez zahtevane višine odločitve in brez omejitev glede vidnega območja vzletno-pristajalne steze.
52. "Integriteta" (aeronavtični podatek) je stopnja zagotovitve, da aeronavtični podatek in njegova vrednost nista izgubljena ali spremenjena od njegovega nastanka ali pooblaščenega popravka.
53. "Vmesni položaj čakanja" je označen položaj, namenjen za kontrolo prometa, na katerem se morajo zrakoplovi, ki vozijo po zemlji, in vozila ustaviti in čakati, dokler ne sprejmejo navodila letališke kontrole zračnega prometa, da je steza prosta in da lahko nadaljujejo vožnjo.
54. "Pristajalno območje" je tisti del območja za gibanje, ki je namenjen za pristajanje in vzletanje zrakoplovov.
55. "Kazalnik smeri pristajanja" je naprava, ki vizualno kaže trenutno določeno smer pristajanja ali vzletanja.
56. "Cona letenja, kritična glede laserskih žarkov (LCFZ)", je zračni prostor v neposredni bližini letališča, toda čez LFFZ, kjer je sevanje omejeno do ravni, ko je malo verjetno, da bi nastopilo bliskanje.
57. "Cona letenja brez laserskih žarkov (LFFZ)" je zračni prostor v neposredni bližini letališča, kjer je sevanje omejeno do ravni, ko je malo verjetno, da bi nastopila zaslepitev.
58. "Cona letenja, občutljiva glede laserskih žarkov (LSFZ)", je zračni prostor zunaj in ne nujno blizu LFFZ in LCFZ, kjer je sevanje omejeno do ravni, ko je malo verjetno, da bi povzročilo zaslepitev od bliska ali efekta poznejše predočitve.
59. "Zanesljivost svetlobnega sistema" je verjetnost, da bo celotni sistem napeljave deloval v okviru dopustnih odstopanj in da bo operativno uporaben.
60. "Manevrska površina" je del letališča brez ploščadi, ki se uporablja za vzletanje, za pristajanje in za vožnjo zrakoplovov po tleh.
61. "Označevalnik" je predmet za označevanje ovir ali oris meja, postavljen nad ravnjo tal.
62. "Oznaka" je znak ali skupina znakov za posredovanje letalskih sporočil, ki je na površini območja gibanja zrakoplovov.
63. "Območje gibanja zrakoplovov" je tisti del letališča, ki se uporablja za vzletanje, pristajanje in vožnjo zrakoplovov po tleh. Sestavljajo ga manevrska površina in ploščad oziroma ploščadi.
64. "Bližnje vzporedne steze" so vzletno-pristajalne steze, ki se ne sekajo in katerih podaljški srednje črte imajo konvergentni oziroma divergentni kot 15° ali manj.
65. "Neinstrumentalna vzletno-pristajalna steza" je vzletno-pristajalna steza, namenjena za pristajanje zrakoplova po postopkih vizualnega prileta.
66. "Normalna cona leta (NFZ)" je zračni prostor, ki ni LFFZ, LCFZ ali LSFZ, pa mora biti zaščiten pred laserskimi sevanji, ki bi lahko povzročila biološko poškodbo oči.
67. "Ovira" so vsi pritrjeni predmeti (bodisi začasno ali stalno) in premični predmeti ali njihovi deli, ki so na območju, namenjenem za gibanje zrakoplovov po površini, ali prebadajo definirane ravnine, namenjene varovanju zrakoplovov v letu.
68. "Območje brez ovir (OFZ)" je zračni prostor nad notranjo priletno ravnino, notranjo ravnino prehoda in ravnino zaustavljenega pristanka in tisti del stripa, ki ga te ravnine omejujejo, kjer ni nobenih pritrjenih ovir, razen lahkih in slabo pritrjenih objektov in naprav, potrebnih za navigacijo.
69. "Klasifikacijska številka tlakovane površine (PCN)" je številka, ki izraža nosilnost tlakovane površine pri neomejenih operacijah.
70. "Ortometrična višina" je višina točke glede na geoid, večinoma navedena kot višina od srednje morske gladine.
71. "Glavna vzletno-pristajalna steza" je vzletno-pristajalna steza, ki se v primerjavi z drugo prednostno uporablja vedno, ko razmere to dopuščajo. Na letališču je lahko več glavnih stez.
72. "Zaščitena cona leta" je posebno določen zračni prostor za zmanjšanje nevarnih učinkov laserskega sevanja.
73. "Cesta" je določena cestna površina na manevrskem območju, namenjena za izključno rabo za vozila.
74. "Položaj čakanja na cesti" je označen položaj, kjer se lahko od vozil zahteva, da se ustavijo in čakajo.
75. "Vzletno-pristajalna steza" je točno določeno pravokotno območje kopenskega letališča, ki je urejeno za pristajanje in vzletanje zrakoplovov.
76. "Varnostno območje konca steze (RESA)" je simetrično območje okoli podaljšane srednje črte vzletno-pristajalne steze, ki leži tik ob koncu stripa, namenjeno za zmanjševanje nevarnosti za nastanek škode na letalu, katerega pristanek na stezi je prezgoden ali predolg.
77. "Zaščitne luči vzletno-pristajalne steze" so svetlobni sistem, ki opozarja pilote oziroma voznike vozil, da bodo vstopili na aktivno vzletno-pristajalno stezo.
78. "Položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo" je označen položaj, namenjen zaščiti vzletno-pristajalne steze, določene omejitvene ravnine ali ILS/MLS kritične/občutljive cone, kjer se zrakoplovi in vozila morajo ustaviti in čakati, razen če je letališka kontrola zračnega prometa dala drugačna navodila.
79. "Osnova vzletno-pristajalne steze" (v nadaljnjem besedilu: strip) je točno določeno območje, ki zajema vzletno-pristajalno stezo in pot ustavljanja, če ta obstaja, in je namenjeno za:
– zmanjševanje nevarnosti za nastanek škode na zrakoplovu, ki zleti s steze;
– varovanje zrakoplova, ki jo preleti pri vzletu ali pristanku.
80. "Obračališče" je določena površina na kopenskem letališču tik ob vzletno-pristajalni stezi, namenjena lažjemu obratu zrakoplova za 180°.
81. "Vidno območje vzletno-pristajalne steze (RVR)" je oddaljenost, pri kateri pilot zrakoplova na srednji črti vzletno-pristajalne steze vidi površinske oznake na stezi ali luči, ki označujejo stezo ali njeno srednjo črto.
82. "Ločene vzporedne operacije" so hkratne operacije na vzporednih ali bližnjih vzporednih instrumentalnih vzletno-pristajalnih stezah, ko se ena steza uporablja izključno za pristajanje in druga izključno za vzletanje.
83. "Bankina" je območje ob robu tlakovane površine, ki je pripravljena tako, da omogoča prehod med tlakovano površino in sosednjo površino.
84. "Signal" je znak s stalnim ali spremenljivim sporočilom.
85. "Signal s stalnim sporočilom" je signal, ki predstavlja samo eno sporočilo.
86. "Signal s spremenljivim sporočilom" je signal, zmožen predstavljati različna vnaprej določena sporočila.
87. "Signalno območje" je območje na letališču, ki se uporablja za prikazovanje signalov.
88. "Plundra" je z vodo nasičen sneg, ki se s ploskimi udarci ob tla razpljuska naokrog, s specifično težo od 0,5 do 0,8.
89. "Sneg" (na tleh) je suha, mokra in steptana oblika snega.
90. "Suhi sneg" je sneg, ki ga lahko razpihamo, kadar je rahel, in če ga v roki stisnemo, razpade, takoj ko popustimo; specifična teža: manj kakor 0,35.
91. "Mokri sneg" je sneg, ki ostane skupaj, če ga v roki stisnemo, in tvori kepo; specifična teža: od 0,35 do manj kakor 0,5.
92. "Steptani sneg" je sneg, stisnjen v trdno maso, ki se upira nadaljnjemu stiskanju in ostane skupaj; če se dvigne od tal, razpade v kepe; specifična teža: 0,5 in več.
93. "Deklinacija postaje" je razlika med nultim radianom VOR in geografskim severom, ki je bila določena v času umerjanja VOR postaje.
94. "Pot ustavljanja" je točno določeno pravokotno območje na tleh na koncu razpoložljive dolžine steze za vzletni zalet, pripravljeno kot primerno območje, kjer se zrakoplov lahko ustavi ob morebitni odpovedi vzleta.
95. "Čas preklopa" (luči) je čas, potreben trenutni jakosti luči, merjeni v dani smeri, da pade za 50 odstotkov in zopet zraste do 50 odstotkov med preklopom izvira napajanja, ko so bile luči nastavljene na 25 odstotkov jakosti ali več.
96. "Vzletna steza" je steza, namenjena samo za vzletanje.
97. "Vozna steza" je točno določena pot na kopenskem letališču, namenjena za vožnjo zrakoplovov po letaliških manevrskih površinah, in povezuje en del letališča z drugim.
98. "Vozna steza do parkirnega položaja" je del ploščadi, ki je označen kot vozna steza in omogoča dostop samo do parkirnih položajev za zrakoplove.
99. "Vozna steza na ploščadi" je del sistema voznih steza na ploščadi, ki se uporablja kot prehod prek ploščadi.
100. "Vozna steza za hitri izhod" je vozna steza, v ostrem kotu priključena na vzletno-pristajalno stezo, ki pristajajočim letalom omogoča, da z nje zavijejo pri večjih hitrostih, kakor jih je mogoče doseči na drugih izhodnih voznih stezah, in s tem zmanjšajo čas zasedenosti pristajalne steze.
101. "Križišče voznih stez" je križišče dveh ali več voznih steza.
102. "Osnova vozne steze" je območje, ki zajema vozno stezo in je namenjeno varovanju zrakoplova med izvajanjem operacij na vozni stezi in zmanjševanju nevarnosti za nastanek škode na zrakoplovu, če bi po nesreči zletel z vozne steze.
103. "Prag" je začetek tistega dela vzletno-pristajalne steze, ki se uporablja za pristajanje.
104. "Cona dotika" je del vzletno-pristajalne steze na določeni oddaljenosti od praga, kjer naj bi se pristajajoče letalo prvič dotaknilo pristajalne steze.
105. "Faktor uporabnosti" je odstotek časa, ko uporaba vzletno-pristajalne steze ali sistema vzletno-pristajalnih steza ni omejena zaradi komponente bočnega vetra.
106. "Natančnost" je stopnja skladnosti med ocenjeno ali izmerjeno vrednostjo in resnično vrednostjo.
107. "Koledar" je diskretni (točkovni) časovni referenčni sistem, ki zagotavlja temelj za določanje časovnega položaja s časovno enoto enega dne (ISO 19108*).
(2) Ostali izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo enak pomen, kot ga določa Zakon o letalstvu (Uradni list RS, št. 113/06 – uradno prečiščeno besedilo).
4. člen
(referenčna koda)
(1) Referenčna koda letališča – kodna številka in črka, ki je izbrana za načrtovanje letališča, se mora določiti v skladu z lastnostmi letal, ki jim je letališče namenjeno. Številke in črke referenčne kode letališča imajo pomen, kakor je zanje določeno v preglednici 1-1.
(2) Kodna številka za prvi kodni element mora biti določena v skladu s prvim stolpcem iz preglednice 1-1 tako, da se izbere kodna številka, ki ustreza največji vrednosti referenčne dolžine terena za letalo, kateremu je vzletno-pristajalna steza namenjena.
(3) Kodna črka za drugi kodni element mora biti določena v skladu s tretjim stolpcem iz preglednice 1-1 tako, da se izbere kodna črka, ki ustreza največjemu razponu kril ali največjemu zunanjemu razponu glavnega podvozja, odvisno od tega, kateri od njiju daje zahtevnejšo kodno črko letal, katerim je letališče namenjeno.
+-----------------------+--------------------------------------+
| 1. kodni element | 2. kodni element |
+--------+--------------+-------+------------+-----------------+
| Kodna | Referenčna | Kodna |Razpon kril | Zunanji razpon |
|številka| dolžina | črka | (4) | koles glavnega |
| (1) | terena | (3) | | podvozja(a) |
| | za letalo | | | (5) |
| | (2) | | | |
+--------+--------------+-------+------------+-----------------+
| 1 | Manj kakor | A | Do manj | Do manj kakor |
| | 800 m | | kakor 15 m | 4,5 m |
+--------+--------------+-------+------------+-----------------+
| 2 | Od 800 m do | B | Od 15 m do | Od 4,5 m do manj|
| | manj kakor | | manj kakor | kakor 6 m |
| | 1200 m | | 24 m | |
+--------+--------------+-------+------------+-----------------+
| 3 | Od 1200 m do | C | Od 24 m do | Od 6 m do manj |
| | manj kakor | | manj kakor | kakor 9 m |
| | 1800 m | | 36 m | |
+--------+--------------+-------+------------+-----------------+
| 4 |1800 m in več | D | Od 36 m do | Od 9 m do manj |
| | | | manj kakor | kakor 14 m |
| | | | 52 m | |
| | |-------+------------+-----------------+
| | | E | Od 52 m do | Od 9 m do manj |
| | | | manj kakor | kakor 14 m |
| | | | 65 m | |
| | |-------+------------+-----------------+
| | | F | Od 65 m do | Od 14 m do manj |
| | | | manj kakor | kakor 16 m |
| | | | 80 m | |
+--------------------------------------------------------------+
|a – Razdalja med zunanjimi robovi koles glavnega podvozja. |
+--------------------------------------------------------------+
Preglednica 1-1
Referenčne kode letališča
II. PODATKI O LETALIŠČU
5. člen
(aeronavtični podatki)
(1) Določitev in predstavitev aeronavtičnih podatkov v zvezi z letališčem morata biti v skladu z določili o integriteti podatkov, ki so določeni v preglednicah od 1 do 5 v Dodatku 5 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji, ob upoštevanju vzpostavljenih postopkov sistema kakovosti. Natančnost aeronavtičnih podatkov temelji na 95-odstotni stopnji zaupanja. Tako so opredeljene tri vrste položajnih podatkov: izmerjene točke (npr. prag steze), izračunane točke (matematični izračun z uporabo znanega položaja izmerjenih točk) in definirane točke (npr. meja zračnega prostora).
(2) Integriteta podatkov mora biti vzdrževana skozi celoten podatkovni proces – od izmere/izvora do končnega uporabnika. Določila o integriteti podatkov temeljijo na potencialnem riziku kot rezultatu popačenih podatkov in na načinu uporabe teh podatkov. Posledica je, da se podatki delijo v tri skupine:
a) kritični podatki, raven integritete 1 x 10(na -8): obstaja velika verjetnost, da bo zaradi uporabe popačenih podatkov let zrakoplova ogrožen in da se lahko zgodi nesreča;
b) pomembni podatki, raven integritete 1 x 10(na -5): obstaja majhna verjetnost, da bo zaradi uporabe popačenih podatkov let zrakoplova ogrožen in da se lahko zgodi nesreča;
c) rutinski podatki, raven integritete 1x10(na -3): obstaja zelo majhna verjetnost, da bo zaradi uporabe popačenih podatkov let zrakoplova ogrožen in da se lahko zgodi nesreča.
(3) Pri določitvi geografskih koordinat, ki kažejo zemljepisno širino in dolžino, se morajo upoštevati geodetski referenčni podatki Svetovnega geodetskega sistema 1984 (v nadaljnjem besedilu: WGS-84).
6. člen
(zaščita aeronavtičnih podatkov)
Zaščita aeronavtičnih podatkov v elektronski obliki mora biti med shranjevanjem in prenosom v celoti nadzorovana s cikličnim redundančnim pregledom (CRC). Za dosego potrebne ravni integritete podatkov za kritične aeronavtične podatke se mora uporabljati 32-bitni, za bistvene aeronavtične podatke 24-bitni in za rutinske aeronavtične podatke 16-bitni ciklični redundančni algoritem.
7. člen
(geografske koordinate)
(1) Geografske koordinate, ki označujejo geografsko širino in dolžino, morajo biti izmerjene in posredovane v službo letalskih informacij v skladu z zahtevami WGS-84. Koordinate, ki so preračunane v WGS-84 koordinate po matematičnih metodah in ki ne dosegajo natančnosti, opisane v Dodatku 5 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji, morajo biti posebej označene.
(2) Razred natančnosti izmere podatkov na terenu mora zagotavljati, da so navigacijski podatki za vse faze leta znotraj največjih odklonov glede na primeren referenčni okvir, kakor je določeno v Dodatku 5 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(3) Poleg višine posameznih izmerjenih zemeljskih položajev na letališčih, ki so navedeni v Dodatku 5 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji, je treba ugotoviti, zapisati in posredovati službi letalskih informacij tudi geoidno ondulacijo (glede na WGS-84 elipsoid).
8. člen
(referenčna točka letališča)
(1) Za vsako letališče je treba določiti referenčno točko.
(2) Referenčno točko letališča je treba določiti blizu prvotnega ali načrtovanega geometričnega središča letališča in tam mora praviloma tudi ostati.
(3) Položaj referenčne točke letališča se izmeri v stopinjah, minutah in sekundah.
9. člen
(nadmorska višina letališča in vzletno-pristajalne steze)
(1) Za vsako letališče je treba izmeriti nadmorsko višino in geoidno valovitost referenčnega položaja letališča s polmetrsko natančnostjo ali natančnostjo enega čevlja in izmerjene podatke posredovati službi letalskih informacij.
(2) Za javna letališča, opremljena za neprecizni prilet, je treba določiti nadmorsko višino in geoidno valovitost vsakega praga, nadmorsko višino konca vzletno-pristajalne steze in vsako pomembno visoko ali nizko vmesno točko vzdolž vzletno-pristajalne steze s polmetrsko natančnostjo.
(3) Za javna letališča, opremljena za precizni prilet, je treba določiti v metrih nadmorsko višino in geoidno valovitost vsakega praga, nadmorsko višino konca vzletno-pristajalne steze in najvišjo nadmorsko višino cone dotika s četrtmetrsko natančnostjo.
(4) Geoidna valovitost mora biti izmerjena v skladu z WGS-84.
10. člen
(referenčna temperatura letališča)
Referenčno temperaturo letališča je treba določiti v stopinjah Celzija. Referenčna temperatura letališča je mesečno povprečje najvišjih dnevnih temperatur za najbolj vroč mesec v letu (najbolj vroč mesec v letu je tisti, ki ima najvišjo mesečno povprečno temperaturo). Pri tem je treba uporabiti večletno povprečje.
11. člen
(dimenzije letališča)
Za vsako letališče je treba izmeriti ali navesti naslednje podatke:
a) vzletno-pristajalna steza – dejanska smer z natančnostjo stotine stopinje, številko poimenovanja, dolžina, širina, lokacija prestavljenega praga steze, zaokroženo na polni meter, nagib, vrsta zgornjega ustroja, vrsta vzletno-pristajalne steze, pri vzletno-pristajalni stezi za natančni prilet kategorije I pa območje brez ovir, če to obstaja;
b) strip, vzletno-pristajalna steza, varnostno območje in poti ustavljanja – dolžina in širina, zaokroženo na polni meter;
c) vozna steza – poimenovanje, širina in vrsta zgornjega ustroja;
d) ploščad – vrsta zgornjega ustroja, postajališča za zrakoplove;
e) meje letališke kontrole zračnega prometa;
f) čistina – dolžina, profil;
g) vizualna sredstva za postopke prileta, označitev in osvetlitev vzletno-pristajalnih in voznih steza in ploščadi, druga vizualna sredstva za vodenje in nadzor na voznih stezah in ploščadih, vključno s položaji čakanja in prečkami ustavljanja, ter lokacija in vrsta sistemov vizualnega vodenja letala do parkirnega mesta;
h) lokacija vseh točk na letališču za preverjanje signala VOR in frekvenca VOR;
i) lokacija in poimenovanje standardnih voznih steza;
j) oddaljenost, zaokroženo na polni meter, oddajnika smeri prileta in oddajnika za drsno pot (ILS) ali azimutne in višinske antene mikrovalovnega pristajalnega sistema (MLS) od roba pripadajoče vzletno-pristajalne steze. Vsi navedeni podatki morajo biti posredovani službi letalski informacij in objavljeni tako, kakor je običajno v zračnem prometu.
12. člen
(nosilnost tlakovanih površin)
(1) Nosilnost tlakovane površine, namenjene zrakoplovom, ki imajo na ploščadi maso, večjo od 5700 kg, se določi po metodi klasifikacijske številke zrakoplova – klasifikacijske številke tlakovane površine (ACN-PCN) ob navedbi vseh naslednjih podatkov:
a) klasifikacijska številka tlakovane površine (PCN);
b) vrsta tlakovane površine za določitev ACN-PCN;
c) podskupine trdnosti;
d) najvišja dovoljena kategorija pritiska v zračnici ali največja dovoljena vrednost pritiska v zračnici;
e) metoda vrednotenja. Navedena klasifikacijska številka tlakovane površine (PCN) mora izražati, da zrakoplov s klasifikacijsko številko (ACN), ki je enaka ali manjša od navedene PCN, lahko izvaja operacije na tlakovani površini ob upoštevanju vseh omejitev glede pritiska v zračnicah ali skupne mase določenega tipa zrakoplova.
(2) Nosilnosti tlakovane površine, namenjene zrakoplovom z maso na ploščadi, enako ali manjšo od 5700 kg, se prikažejo z naslednjima podatkoma:
a) največja dovoljena masa letala;
b) največji dovoljeni pritisk v zračnicah.
13. člen
(sporočanje podatkov o nosilnosti tlakovane površine)
Pri sporočanju podatkov o vrsti tlakovane površine, ki so potrebni za določanje ACN-PCN, o podskupini trdnosti, o najvišji dovoljeni kategoriji pritiska v zračnici in o metodi vrednotenja, je treba uporabljati naslednje kode:
+-----+-------------------------------------------+------------+
| a) |Vrsta tlakovane površine za določitev ACN- | Koda |
| |PCN | |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Toga tlakovana površina | R |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Prožna tlakovana površina | F |
+--------------------------------------------------------------+
| |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| b) |Podskupina trdnosti | Koda |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Velika trdnost: označena s K =150 MN/m3, ki| A |
| |zajema vse vrednosti K, višje od 120 MN/m3 | |
| |za toge tlakovane površine, in s CBR = 15, | |
| |to pa pomeni za prožne tlakovane površine | |
| |vse vrednosti v CBR, višje od 13. | |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Srednja trdnost: označena s K = 80 MN/m3, | B |
| |ki zajema vrednosti K od 60 do 120 MN/m3 za| |
| |toge tlakovane površine, in s CBR = 10, to | |
| |pa pomeni za prožne tlakovane površine | |
| |vrednosti v CBR od 8 do 13. | |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Majhna trdnost: označena s K = 40 MN/m3, ki| C |
| |zajema vrednosti K med 25 in 60 MN/m3 za | |
| |toge tlakovane površine, in s CBR = 6, to | |
| |pa pomeni za prožne tlakovane površine | |
| |vrednosti v CBR od 4 do 8. | |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Izredno majhna trdnost: označena s K = 20 | D |
| |MN/m3, ki zajema vse vrednosti K, nižje od | |
| |25MN/m3 za toge tlakovane površine, in s | |
| |CBR = 3, to pa pomeni za prožne tlakovane | |
| |površine vse vrednosti v CBR, nižje od 4. | |
+--------------------------------------------------------------+
| |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| c) |Najvišja dovoljena kategorija pritiska v | Koda |
| |zračnicah | |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Visoka: brez omejitve pritiska | W |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Srednja: pritisk omejen na 1,50 MPa | X |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Nizka: pritisk omejen na 1,00 MPa | Y |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Zelo nizka: pritisk omejen na 0,50 MPa | Z |
+--------------------------------------------------------------+
| |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| d) |Metoda vrednotenja | Koda |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Tehnično vrednotenje: pomeni osebno | T |
| |raziskavo o lastnostih tlakovane površine | |
| |in uporabo tehnologije za ugotavljanje | |
| |vedenja tlakovane površine. | |
+-----+-------------------------------------------+------------+
| |Uporaba izkušenj o zrakoplovu: pomeni | U |
| |izkušnje za neki tip in težo zrakoplova, ki| |
| |je bil zadovoljivo podprt za čase redne | |
| |uporabe. | |
+-----+-------------------------------------------+------------+
14. člen
(lokacija za preverjanje nastavitve višinomera pred letom)
(1) Na vsakem letališču je treba določiti eno ali več lokacij na ploščadi za preverjanje nastavitve višinomera pred letom. Lahko se celotna ploščad uporablja kot zadovoljiva lokacija za preverjanje nastavitve višinomera.
(2) Nadmorska višina lokacije za preverjanje nastavitve višinomera pred letom mora biti izražena kot povprečna nadmorska višina območja, kjer je ta lokacija, zaokrožena do najbližje vrednosti v metrih. Nadmorska višina kateregakoli dela lokacije za preverjanje nastavitve višinomera pred letom mora biti v mejah 3 m povprečne nadmorske višine te lokacije.
15. člen
(deklarirane razdalje)
(1) Za vzletno-pristajalno stezo, ki je namenjena uporabi v komercialnem letalskem prometu, je treba izračunati naslednje razdalje:
a) razpoložljivo dolžino steze za vzletni zalet (TORA);
b) razpoložljivo dolžino za vzlet (TODA);
c) razpoložljivo dolžino vzletnega zaleta in poti ustavljanja (ASDA);
d) razpoložljivo dolžino steze za pristajanje (LDA).
(2) Navodila za izračun deklariranih razdalj so navedena v Prilogi A k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
16. člen
(podatki o stanju na območju gibanja zrakoplovov in o operativnem stanju naprav in opreme)
(1) Podatke o stanju na območju gibanja zrakoplovov in o operativnem stanju z njim povezanih naprav in opreme je treba posredovati ustrezni službi letalskih informacij. Podatki morajo biti sproti dopolnjeni, vsako spremembo stanja pa je treba nemudoma sporočiti.
(2) Treba je spremljati stanje na območju gibanja zrakoplovov in operativno stanje z njim povezanih naprav in poročati o vseh stvareh, ki so pomembne za operacije zrakoplova oziroma ki vplivajo na lastno zmogljivost zrakoplova, še posebno v zvezi z naslednjim:
a) gradbena in vzdrževalna dela;
b) poškodovane površine na vzletno-pristajalni stezi, na vozni stezi ali ploščadi;
c) sneg, plundra ali led na vzletno-pristajalni stezi, na vozni stezi ali ploščadi;
d) voda na vzletno-pristajalni stezi, na vozni stezi ali ploščadi;
e) snežni nanosi ali zameti tik ob vzletno-pristajalni, na vozni stezi ali ploščadi;
f) tekoče kemične snovi za preprečevanje zaledenitve ali odstranjevanje ledu na vzletno-pristajalni ali vozni stezi;
g) druge trenutno obstoječe nevarnosti, vključno s parkiranimi zrakoplovi;
h) napaka ali nepravilno delovanje enega dela ali vseh vizualnih sredstev na letališču;
i) napaka na primarnem ali sekundarnem sistemu preskrbe z električno energijo.
17. člen
(odstranitev zrakoplova v okvari)
Uporabnikom letališča morajo biti dostopni podatki o možnosti odstranjevanja pokvarjenih zrakoplovov z območja gibanja zrakoplovov ali iz njegove neposredne bližine. Zmožnost za odstranjevanje pokvarjenih letal se izrazi z največjim tipom letala, za odstranitev katerega je letališče opremljeno.
18. člen
(reševanje in gašenje požara)
Letališče mora zagotoviti podatke glede ravni zaščite, ki jo zagotavlja letališče pri reševanju in gašenju požarov na zrakoplovih. Raven zaščite, ki je na letališču, se izrazi s kategorijo reševalne in gasilske službe v skladu s predpisi o reševalni in gasilski službi na letališču. Pomembne spremembe v ravni zaščite je treba sporočiti ustrezni službi letalskih informacij. Omenjena služba mora biti ustrezno obveščena tudi tedaj, ko so te spremembe odpravljene.
19. člen
(sistem indikacije strmine vizualnega prileta)
V zvezi s postavitvijo sistema vizualne indikacije kota prileta morajo biti na voljo naslednji podatki:
a) poimenovanje ustrezne vzletno-pristajalne steze;
b) vrsta sistema; za namestitev AT-VASIS, PAPI in APAPI mora biti navedeno, na kateri strani vzletno-pristajalne steze so postavljene luči;
c) kjer os sistema ni vzporedna s srednjo črto vzletno-pristajalne steze, morata biti označena kot in smer premika, to je levo ali desno;
d) nominalni kot(-i) priletne ravnine;
e) najmanjša(-e) višina(-e) od oči pilota do praga vzletno-pristajalne steze na nastavljenem kotu prileta (ang.: on-slope).
III. FIZIČNE LASTNOSTI
1. Vzletno-pristajalne steze
20. člen
(število in smer vzletno-pristajalnih steza)
Število in smer vzletno-pristajalnih stez na letališču mora biti taka, da faktor uporabnosti letališča za letala, ki jim je letališče namenjeno, ne znaša manj kakor 95 odstotkov.
21. člen
(izbira največjih dovoljenih komponent bočnega vetra)
Pri uporabi določb prejšnjega člena se upošteva, da so letala ovirana pri pristajanju ali vzletanju, kadar komponenta bočnega vetra v normalnih okoliščinah presega:
– 37 km/h (20 vozlov) pri letalih z referenčno dolžino terena za letalo 1500 m ali več oziroma 24 km/h (13 vozlov), kadar je zaviranje na vzletno-pristajalni stezi zaradi nezadostnega vzdolžnega tornega koeficienta slabo;
– 24 km/h (13 vozlov) za letala z referenčno dolžino terena za letalo 1200 m ali več, a manj kakor 1500 m;
– 19 km/h (10 vozlov) za letala z referenčno dolžino terena za letalo manj kakor 1200 m.
22. člen
(podatki, ki se uporabljajo)
Izbor podatkov, ki se uporabljajo pri izračunu faktorja uporabnosti, temelji na zanesljivi statistiki o porazdelitvi vetra. Zajema najmanj petletno časovno obdobje. Potrebni podatki o opazovanjih se zbirajo vsaj osemkrat na dan v enakih časovnih presledkih.
23. člen
(določitev lokacije praga)
(1) Prag se nahaja na skrajnem koncu vzletno-pristajalne steze, razen če operativne ocene opravičijo izbiro druge lokacije.
(2) Kadar je treba prag stalno ali začasno prestaviti z njegove običajne lokacije, se upoštevajo različni dejavniki, ki vplivajo na lokacijo praga. Kjer je prestavitev praga posledica neuporabnega stanja vzletno-pristajalne steze, se mora med neuporabnim območjem in prestavljenim pragom zagotoviti najmanj 60 m dolgo ravno območje brez ovir. Poskrbeti je treba tudi za dodatno razdaljo, da bi ustrezno zadostili pogojem za varno območje konca steze.
24. člen
(dolžina glavne vzletno-pristajalne steze)
Dejanska dolžina glavne vzletno-pristajalne steze mora izpolnjevati operativne zahteve letal, katerim je namenjena, in ne sme biti krajša od najdaljše dolžine, določene z upoštevanjem popravkov za lokalne razmere, v katerih potekajo operacije, in zmogljivostnih lastnosti zadevnih letal. Pri določanju dolžine glavne vzletno-pristajalne steze je treba upoštevati zahteve za vzletanje in pristajanje v obeh smereh steze. Lokalne razmere, ki jih je treba upoštevati, so: nadmorska višina letališča, temperatura, nagib steze, vlažnost in lastnosti zgornjega ustroja vzletno-pristajalne steze.
25. člen
(dolžina sekundarne vzletno-pristajalne steze)
Dolžina sekundarne steze se določi podobno kakor dolžina glavne steze, z razliko, da mora ta steza ustrezati samo tistim letalom, ki poleg uporabe druge ali drugih steza zahtevajo tudi uporabo sekundarne steze, da se doseže faktor uporabnosti najmanj 95 odstotkov.
26. člen
(vzletno-pristajalna steza s potjo ustavljanja ali čistino)
Kjer je vzletno-pristajalna steza združena s potjo ustavljanja ali čistino, šteje za zadovoljivo dolžino vzletno-pristajalne steze dejanska dolžina, ki je krajša od dolžine iz 24. člena oziroma 25. člena tega pravilnika, vendar mora biti v tem primeru katerakoli kombinacija vzletno-pristajalne steze, poti ustavljanja in čistine v skladu z operativnimi zahtevami za vzlete in pristanke letal, katerim je steza namenjena.
27. člen
(širina vzletno-pristajalne steze)
Vzletno-pristajalna steza ne sme biti ožja od ustrezne velikosti, določene v naslednji preglednici:
--------------------------------------------------------------
Kodna Kodna črka
številka ---------------------------------------------------
A B C D E F
----------+---------------------------------------------------
1(a) | 18 m 18 m 23 m – – –
2(a) | 23 m 23 m 30 m – – –
3 | 30 m 30 m 30 m 45 m – –
4 | – – 45 m 45 m 45 m 60 m
----------+---------------------------------------------------
a – Steza za precizni prilet s kodno številko 1 ali 2 ne sme
biti ožja od 30 m.
--------------------------------------------------------------
28. člen
(najmanjša razdalja med vzporednimi vzletno-pristajalnimi stezami)
(1) Kjer se bodo hkrati uporabljale vzporedne neinstrumentalne vzletno-pristajalne steze, je najmanjša razdalja med njihovimi srednjimi črtami:
– 210 m, kjer sta višji kodni številki 3 in 4;
– 150 m, kjer je višja kodna številka 2;
– 120 m, kjer je višja kodna številka 1.
(2) Kjer se vzporedne instrumentalne vzletno-pristajalne steze uporabljajo sočasno, je najmanjša razdalja med njihovimi srednjimi črtami:
– 1035 m za neodvisne vzporedne prilete;
– 915 m za odvisne vzporedne prilete;
– 760 m za neodvisne vzporedne odlete;
– 760 m za ločene vzporedne operacije; razen za ločene vzporedne operacije se lahko določena najmanjša razdalja:
a) zmanjša za 30 m na vsakih 150 m zamika pristajalne steze proti prihajajočemu zrakoplovu na najmanj 300 m;
b) poveča za 30 m na vsakih 150 m zamika pristajalne steze od prihajajočega zrakoplova.
29. člen
(vzdolžni nagibi na vzletno-pristajalni stezi)
(1) Nagib, izračunan z deljenjem razlike med najvišjo in najnižjo točko vzdolž srednje črte vzletno-pristajalne steze z dolžino vzletno-pristajalne steze, ne sme presegati:
– 1 odstotka pri kodnih številkah 3 in 4;
– 2 odstotkov pri kodni številki 1 in 2.
(2) Na nobenem delu steze nagib ne sme presegati:
– 1,25 odstotka pri kodni številki 4, razen za prvo in za zadnjo četrtino vzletno-pristajalne steze, kjer vzdolžni nagib ne sme presegati 0,8 odstotka;
– 1,5 odstotka pri kodni številki 3, razen za prvo in za zadnjo četrtino vzletno-pristajalne steze za natančni prilet kategorij II in III, kjer vzdolžni nagib ne sme presegati 0,8 odstotka;
– 2 odstotkov pri kodnih številkah 1 in 2.
30. člen
(spremembe vzdolžnega nagiba)
(1) Sprememba nagiba med dvema zaporednima nagiboma ne sme presegati:
– 1,5 odstotka pri kodnih številkah 3 in 4;
– 2 odstotkov pri kodnih številkah 1 in 2.
(2) Prehod iz enega nagiba v drugega se izpelje v obliki zavoja, stopnja spremembe pa ne sme presegati:
– 0,1 odstotka na 30 m (najmanjši polmer zavoja 30 000 m) pri kodni številki 4;
– 0,2 odstotka na 30 m (najmanjši polmer zavoja 15 000 m) pri kodni številki 3;
– 0,4 odstotka za 30 m (najmanjši polmer zavoja 7500 m) pri kodnih številkah 1 in 2.
31. člen
(vidna razdalja)
Kjer se spremembam nagiba ni mogoče izogniti, morajo biti spremembe nagiba takšne, da je neovirana vidna razdalja od:
– katerekoli točke 3 m nad vzletno-pristajalno stezo do vseh drugih točk 3 m nad stezo v razdalji najmanj polovice dolžine vzletno-pristajalne steze pri kodnih črkah C, D, E in F;
– katerekoli točke 2 m nad vzletno-pristajalno stezo do vseh drugih točk 2 m nad stezo v razdalji najmanj polovice dolžine vzletno-pristajalne steze pri kodni črki B;
– katerekoli točke 1,5 m nad vzletno-pristajalno stezo do vseh drugih točk 1,5 m nad vzletno-pristajalno stezo v razdalji najmanj polovice dolžine vzletno-pristajalne steze pri kodni črki A.
32. člen
(razdalja med spremembami nagiba)
Razdalja med točkama, kjer se dve zaporedni krivulji sekata, ne sme biti manjša od:
a) vsote absolutnih številčnih vrednosti odgovarjajočih sprememb nagiba, pomnožene z ustrezno vrednostjo, kakor sledi:
– 30 000 m pri kodni številki 4;
– 15 000 m pri kodni številki 3;
– 5000 m pri kodnih številkah 1 in 2;
b) 45 m. Vzame se večja vrednost.
33. člen
(prečni nagibi na vzletno-pristajalni stezi)
(1) Za zagotavljanje čim hitrejše drenaže mora biti prečni nagib vzletno-pristajalne steze:
– od 1 do 1,5-odstoten pri kodnih črkah C, D, E in F;
– od 1 do 2-odstoten pri kodnih črkah A in B; razen na križišču vzletno-pristajalnih ali voznih steza.
(2) Prečni nagib na obeh straneh srednje črte mora biti simetričen in po vsej dolžini vzletno-pristajalne steze v glavnem enak, razen na križišču z drugo vzletno-pristajalno ali vozno stezo.
34. člen
(čvrstost vzletno-pristajalne steze)
Vzletno-pristajalna steza mora imeti takšne lastnosti, da zdrži letalski promet, za katerega je predvidena.
35. člen
(zgornji ustroj vzletno-pristajalne steze)
Zgornji ustroj vzletno-pristajalne steze mora biti izdelan brez nepravilnosti, ki bi vplivale na izgubo tornih lastnosti ali bi kako drugače negativno vplivale na vzletanje in pristajanje letal. Zgornji ustroj vzletno-pristajalne steze mora biti tako izdelan, da zagotavlja dobre torne lastnosti tudi tedaj, kadar je steza mokra. Merjenje koeficienta trenja na novi vzletno-pristajalni stezi ali obnovljenem gornjem ustroju se izvaja z opremo, ki omogoča kontinuirano merjenje trenja z možnostjo samodejnega namakanja.
2. Bankina vzletno-pristajalne steze
36. člen
(splošno)
Bankina mora biti zagotovljena za vzletno-pristajalne steze kodne črke D in E, katerih širina je manjša od 60 m. Bankina mora biti tudi zagotovljena za vzletno-pristajalne steze kodne črke F.
37. člen
(širina bankine)
Bankina se mora razprostirati simetrično na vsaki strani vzletno-pristajalne steze tako, da celotna širina steze in bankine ni manjša od:
– 60 m za vzletno-pristajalne steze kodnih črk D in E;
– 75 m za vzletno-pristajalne steze kodne črke F.
38. člen
(nagibi bankine)
Površina bankine, ki meji na vzletno-pristajalno stezo, mora biti poravnana s stezo in njegov prečni nagib ne sme presegati 2,5 odstotka.
39. člen
(čvrstost bankine)
Bankina vzletno-pristajalne steze mora biti tako pripravljena oziroma zgrajena, da zdrži letalo, ki zleti s steze, ne da bi to povzročilo konstrukcijske poškodbe na letalu. Bankina mora tudi zdržati pomožna letališka vozila, ki na njej izvajajo določena dela.
3. Obračališče
40. člen
(splošno)
Ob koncu vzletno-pristajalne steze kodnih črk D, E in F, pri kateri vozna steza ni zgrajena do konca, se mora zgraditi obračališče, ki zagotavlja lažji obrat zrakoplova za 180° (glej skico 3-1).
41. člen
(dimenzije)
Razdalja med katerimkoli kolesom podvozja letala in roba obračališča, ko se letalo, za katero je dimenzionirano obračališče, giblje po oznakah obračališča, ne sme biti manjša od vrednosti, navedenih v razpredelnici:
----------------+---------------------------------------------
Kodna črka | Oddaljenost
----------------+---------------------------------------------
A | 1,5 m
----------------+---------------------------------------------
B | 2,25 m
----------------+---------------------------------------------
C |3 m, ko obračališče uporabljajo letala z bazo
| koles,
| manjšo od 18 m
|
| 4,5 m, ko obračališče uporabljajo letala z
| bazo koles,
| enako ali večjo od 18 m
----------------+---------------------------------------------
D | 4,5 m
----------------+---------------------------------------------
E | 4,5 m
----------------+---------------------------------------------
F | 4,5 m
----------------+---------------------------------------------
Pri tem baza koles pomeni oddaljenost nosnega podvozja od geometrijskega središča glavnega podvozja.
42. člen
(nagibi obračališča)
Vzdolžni in prečni nagibi obračališča morajo biti enaki kakor na delu vzletno-pristajalne steze, ob katerem je obračališče zgrajeno.
43. člen
(čvrstost obračališča)
Čvrstost obračališča mora biti enaka ali večja od čvrstosti vzletno-pristajalne steze.
44. člen
(površina obračališča)
Površina obračališča ne sme imeti nepravilnosti, ki bi lahko povzročile poškodbe na podvozju letala.
45. člen
(bankina obračališča)
(1) Minimalna širina bankine obračališča mora biti takšna, da pokrije zunanji motor najzahtevnejšega letala.
(2) Bankina obračališča mora biti tako pripravljena oziroma zgrajena, da zdrži občasne prehode letala, ne da bi to povzročilo konstrukcijske poškodbe na letalu. Bankina mora tudi zdržati pomožna letališka vozila, ki na njej izvajajo določena dela.
4. Strip
46. člen
(splošno)
Strip mora zajemati vzletno-pristajalno stezo in z njo povezano pot ustavljanja.
47. člen
(dolžina stripa)
Strip se začne pred pragom in konča za koncem vzletno-pristajalne steze ali poti ustavljanja v razdalji najmanj:
– 60 m pri kodnih številkah 2, 3 in 4;
– 60 m pri kodni številki 1 pri instrumentalni stezi;
– 30 m pri kodni številki 1 pri stezi za vizualni prilet.
48. člen
(širina stripa)
(1) Strip, ki vključuje stezo za natančni prilet, se mora, kjer je to možno, bočno raztezati v razdalji najmanj:
– 150 m pri kodnih številkah 3 in 4;
– 75 m pri kodnih številkah 1 in 2; in to na vsaki strani srednje črte vzletno-pristajalne steze in podaljška srednje črte po vsej dolžini stripa.
(2) Strip, ki vključuje stezo za nenatančni prilet, se mora bočno raztezati v razdalji najmanj:
– 150 m pri kodnih številkah 3 in 4;
– 75 m pri kodnih številkah 1 in 2; in to na vsaki strani srednje črte vzletno-pristajalne steze in podaljška srednje črte po vsej dolžini stripa.
(3) Strip, ki vključuje stezo za vizualni prilet, se mora bočno raztezati na obeh straneh srednje črte vzletno-pristajalne steze in njenega podaljška po celotni dolžini stripa v razdalji najmanj:
– 75 m pri kodnih številkah 3 in 4;
– 40 m pri kodni številki 2;
– 30 m pri kodni številki 1.
49. člen
(objekti na stripu)
(1) Vsak objekt, ki je na stripu in lahko ogrozi letala, se obravnava kot ovira in se mora odstraniti.
(2) Na stripu niso dovoljeni nobeni stacionarni objekti, razen vizualnih sredstev, potrebnih za letalsko navigacijo, ki izpolnjujejo ustrezne zahteve glede lomljivosti in se lahko namestijo:
a) v razdalji 77,5 m od srednje črte vzletno-pristajalne steze za natančni prilet kategorij I, II in III pri kodni številki 4 in pri kodni črki F;
b) v razdalji 60 m od srednje črte vzletno-pristajalne steze za natančni prilet kategorij I, II in III pri kodnih številkah 3 in 4;
c) v razdalji 45 m od srednje črte vzletno-pristajalne steze za natančni prilet kategorije I pri kodnih številkah 1 in 2.
(3) Med uporabo vzletno-pristajalne steze za vzletanje ali pristajanje na teh delih stripa niso dovoljeni nobeni premični predmeti.
50. člen
(ureditev stripov)
(1) Del stripa instrumentalne vzletno-pristajalne steze, ki je v razdalji najmanj:
– 75 m pri kodnih številkah 3 in 4;
– 40 m pri kodnih številkah 1 in 2; in to od srednje črte vzletno-pristajalne steze in njenega podaljška, mora biti urejen za letala, ki jim je vzletno-pristajalna steza namenjena, če zletijo s steze.
(2) Del stripa neinstrumentalne vzletno-pristajalne steze, ki je v razdalji najmanj:
– 75 m pri kodnih številkah 3 in 4;
– 40 m pri kodni številki 2;
– 30 m pri kodni številki 1; in to od srednje črte vzletno-pristajalne steze in njenega podaljška, mora biti urejen za letala, ki jim je vzletno-pristajalna steza namenjena, če zletijo s steze.
(3) Površina tistega dela stripa, ki meji na vzletno-pristajalno stezo, na bankino ali pot ustavljanja, mora biti poravnana z vzletno-pristajalno stezo, z bankino ali potjo ustavljanja.
(4) Da bi zavarovali letalo, ki pristaja, pred nevarnostjo izpostavljenega robu, mora biti del stripa, ki je najmanj 30 m pred pragom, ustrezno pripravljen proti morebitni eroziji, ki jo povzroča piš letalskih motorjev.
51. člen
(vzdolžni nagibi stripa)
Vzdolžni nagibi stripa ne smejo presegati:
– 1,5 odstotka pri kodni številki 4;
– 1,75 odstotka pri kodni številki 3;
– 2 odstotkov pri kodnih številkah 1 ali 2. Spremembe nagibov stripa morajo biti postopne.
52. člen
(prečni nagibi stripa)
Prečni nagibi stripa morajo biti takšni, da preprečujejo zbiranje vode na površini, vendar ne smejo presegati:
– 2,5 odstotka pri kodnih številkah 3 in 4;
– 3 odstotkov pri kodnih številkah 1 in 2; razen prve 3 m zunaj vzletno-pristajalne steze, bankine ali roba poti ustavljanja, kjer je zaradi boljše drenaže dovoljen negativni nagib do 5 odstotkov.
53. člen
(čvrstost stripa)
(1) Del stripa instrumentalne vzletno-pristajalne steze, ki je v razdalji najmanj:
– 75 m pri kodnih številkah 3 in 4;
– 40 m pri kodni številki 1 in 2; in to od srednje črte vzletno-pristajalne steze in njenega podaljška, mora biti tako pripravljen oziroma zgrajen, da se čimbolj zmanjša nevarnost poškodbe letala, če zleti s steze.
(2) Tisti del stripa neinstrumentalne vzletno-pristajalne steze, ki je v razdalji najmanj:
– 75 m pri kodnih številkah 3 in 4;
– 40 m pri kodni številki 2;
– 30 m pri kodni številki 1; in to od srednje črte vzletno-pristajalne steze in njenega podaljška, mora biti tako pripravljen oziroma zgrajen, da se čimbolj zmanjša nevarnost poškodbe letala, če zleti s steze.
5. Varnostno območje konca vzletno-pristajalne steze
54. člen
(splošno)
Varnostno območje konca vzletno-pristajalne steze se mora zagotoviti na obeh koncih stripa vzletno-pristajalne steze:
– s kodnima številkama 3 in 4;
– s kodnima številkama 1 in 2 pri instrumentalni vzletno-pristajalni stezi.
55. člen
(dimenzije varnostnega območja)
(1) Varnostno območje konca vzletno-pristajalne steze se mora raztezati od konca stripa vzletno-pristajalne steze najmanj:
– 240 m pri kodnih številkah 3 in 4;
– 120 m pri kodnih številkah 1 in 2.
(2) Širina varnostnega območja konca vzletno-pristajalne steze mora biti enaka širini stripa.
56. člen
(objekti na varnostnem območju konca vzletno-pristajalne steze)
(1) Vsak objekt, ki je na varnostnem območju konca vzletno-pristajalne steze in lahko ogrozi letala, se obravnava kot ovira in se mora odstraniti.
(2) Na varnostnem območju konca vzletno-pristajalne steze niso dovoljeni nobeni stacionarni objekti, razen navigacijskih in vizualnih sredstev, potrebnih za letalsko navigacijo, ki izpolnjujejo ustrezne zahteve glede lomljivosti.
57. člen
(čiščenje in urejanje varnostnih območij konca vzletno-pristajalne steze)
Varnostno območje konca vzletno-pristajalne steze je čisto in zravnano območje brez ovir za primer, da je letalo, ki mu je steza namenjena, pri pristajanju prezgodnje (ang.: undershooting) ali predolgo (ang.: overrunning). Za površino tal na varnostnem območju konca vzletno-pristajalne steze se ne zahteva, da je pripravljena enako kakovostno kakor strip.
58. člen
(nagibi varnostnega območja konca vzletno-pristajalne steze)
Nagibi varnostnega območja konca vzletno-pristajalne steze morajo biti takšni, da noben del varnostnega območja konca vzletno-pristajalne steze ne sega do priletne ravnine ali ravnine za vzlet in vzpenjanje.
59. člen
(vzdolžni nagibi varnostnega območja konca vzletno-pristajalne steze)
Vzdolžni nagibi varnostnega območja konca vzletno-pristajalne steze ne smejo presegati 5-odstotnega negativnega nagiba. Spremembe vzdolžnega nagiba morajo biti čimbolj postopne.
60. člen
(prečni nagibi varnostnega območja konca vzletno-pristajalne steze)
Prečni nagibi varnostnega območja konca vzletno-pristajalne steze ne smejo presegati 5-odstotnega nagiba. Prehodi med različnimi nagibi morajo biti čimbolj postopni.
61. člen
(čvrstost varnostnega območja konca vzletno-pristajalne steze)
Varnostno območje konca vzletno-pristajalne steze mora biti pripravljeno oziroma zgrajeno tako, da zmanjšuje nevarnost za poškodbe letal, če so pri pristajanju prezgodnja ali predolga, in omogoča gibanje reševalnih in gasilskih vozil.
6. Čistina
62. člen
(lokacija in dimenzije čistine)
Čistina se začne na koncu razpoložljive dolžine steze za vzletni zalet. Dolžina čistine ne sme presegati polovice razpoložljive dolžine steze za vzletni zalet. Širina čistine mora biti najmanj 75 m na obeh straneh podaljška srednje črte vzletno-pristajalne steze.
63. člen
(nagib čistine)
Tla čistine ne smejo segati nad ravnino, ki ima 1,25-odstotni pozitivni nagib, spodnja meja te ravnine pa je vodoravna ravnina, ki:
a) je pravokotna na navpično ravnino, ki poteka skozi srednjo črto vzletno-pristajalne steze;
b) teče skozi točko, ki je na srednji črti vzletno-pristajalne steze na koncu razpoložljive dolžine steze za vzletni zalet.
64. člen
(dovoljena odstopanja nagiba čistine)
(1) Zaradi prečnih ali vzdolžnih nagibov vzletno-pristajalne steze, njene bankine ali stripa je lahko v prejšnjem členu določena spodnja meja ravnine čistine pod ustrezno nadmorsko višino vzletno-pristajalne steze, bankine ali stripa. Za te površine ne velja, da morajo biti zravnane, da bi se ujemale s spodnjo mejo ravnine čistine, niti da se morajo tla ali predmeti, ki so nad ravnino čistine zunaj konca stripa, a pod ravnijo stripa, odstraniti, da se zagotovi, da ne ogrožajo letal.
(2) Izogibati se je treba nenadnim spremembam nagiba tal navzgor, če je nagib ravnine čistine sorazmerno majhen ali kadar je povprečni nagib tal usmerjen navzgor. Tedaj morajo biti nagibi, njihove spremembe in prehod z vzletno-pristajalne steze v ravnino čistine na tistem delu ravnine čistine, ki je v razdalji 22,5 m od obeh strani podaljška srednje črte, na splošno v skladu z nagibi na vzletno-pristajalni stezi, s katero je ravnina čistine povezana, lahko pa so dovoljene posamezne vdolbine, kakor so na primer jarki, ki potekajo čez ravnino čistine.
65. člen
(objekti na čistini)
Vsak objekt, ki je na čistini in lahko ogrozi letala v letu, se obravnava kot ovira in se mora odstraniti. Na čistini niso dovoljeni nobeni stacionarni objekti, razen navigacijskih in vizualnih sredstev, potrebnih za letalsko navigacijo, ki izpolnjujejo ustrezne zahteve glede lomljivosti.
7. Pot ustavljanja
66. člen
(širina poti ustavljanja)
Pot ustavljanja mora biti enako široka kakor vzletno-pristajalna steza, na katero se priključuje.
67. člen
(nagibi poti ustavljanja)
Nagibi in spremembe nagibov poti ustavljanja, pa tudi prehodi z vzletno-pristajalne steze na pot ustavljanja, morajo bili v skladu s specifikacijami za vzletno-pristajalno stezo, na katero se priključuje pot ustavljanja, pri tem pa:
a) ni treba upoštevati omejitve 0,8-odstotnega nagiba za prvo in zadnjo četrtino dolžine vzletno-pristajalne steze pri poti ustavljanja;
b) je na spoju poti ustavljanja in vzletno-pristajalne steze in vzdolž poti ustavljanja lahko za vzletno-pristajalno stezo s kodnima številkama 3 in 4 največja stopnja spremembe nagiba na vsakih 30 m 0,3-odstotna (najmanjši polmer zavoja pa je 10 000 m).
68. člen
(čvrstost poti ustavljanja)
Pot ustavljanja mora biti pripravljena oziroma zgrajena tako, da se lahko letala, ki jim je namenjena, ob zaustavljenem vzletu na njej ustavijo, ne da bi pri tem nastale poškodbe v njihovi konstrukciji.
69. člen
(zgornji ustroj poti ustavljanja)
Zgornji ustroj poti ustavljanja mora biti izdelan tako, da zagotavlja dober torni koeficient tudi tedaj, kadar je pot ustavljanja mokra. Torne lastnosti netlakovane poti ustavljanja ne smejo biti bistveno slabše od tornih lastnosti vzletno-pristajalne steze, na katero se pot ustavljanja priključuje.
8. Operativno območje radiovišinomera
70. člen
(dimenzije)
Operativno območje radiovišinomera je v območju pred pragom vzletno-pristajalne steze za natančni prilet. Operativno območje radiovišinomera se razprostira pred pragom vzletno-pristajalne steze v dolžini najmanj 300 m. Operativno območje radiovišinomera se razteza bočno na vsaki strani podaljška srednje črte vzletno-pristajalne steze v širini 60 m. Ta širina se lahko zmanjša na najmanj 30 m, kadar to narekujejo posebne okoliščine in če aeronavtična raziskava pokaže, da tovrstno zmanjšanje ne bi neugodno vplivalo na varnost letalskih operacij.
71. člen
(spremembe vzdolžnih nagibov)
Na operativnem območju radiovišinomera ne sme biti sprememb nagiba terena oziroma jih je treba omejiti na najmanjšo možno mero. Kjer se spremembam nagiba ni mogoče izogniti, morajo biti te spremembe čimbolj postopne, izogibati se je treba nenadnim spremembam ali naglim obratom nagibov. Sprememba med dvema zaporednima nagiboma ne sme biti večja od 2 odstotkov na vsakih 30 m.
9. Vozne steze
72. člen
(splošno)
Vozna steza mora biti zgrajena tako, da varna razdalja med zunanjim kolesom glavnega podvozja letala in robom vozne steze – kadar je kabina letala, ki mu je vozna steza namenjena, nad oznakami srednje črte vozne steze – ni manjša od razdalje, navedene v preglednici spodaj:
-----------+--------------------------------------------------
Kodna črka| Varna razdalja
-----------+--------------------------------------------------
A | 1,5 m
-----------+--------------------------------------------------
B | 2,25 m
-----------+--------------------------------------------------
C | 3 m, če je vozna steza namenjena letalom z bazo
| koles,
| manjšo od 18 m
|
| 4,5 m, če je vozna steza namenjena letalom z bazo
| koles
| 18 m ali več
-----------+--------------------------------------------------
D | 4,5 m
-----------+--------------------------------------------------
E | 4,5 m
-----------+--------------------------------------------------
F | 4,5 m
--------------------------------------------------------------
Baza koles pomeni razdaljo med nosnim kolesom in
geometrijskim središčem glavnega podvozja.
--------------------------------------------------------------
73. člen
(širina voznih steza)
Ravni del vozne steze ne sme biti ožji od vrednosti v razpredelnici:
-----------+--------------------------------------------------
Kodna črka| Širina vozne steze
-----------+--------------------------------------------------
A | 7,5 m
-----------+--------------------------------------------------
B | 10,5 m
-----------+--------------------------------------------------
C | 15 m, če je vozna steza namenjena letalom z bazo
| koles
| manj kakor 18 m
|
| 18 m, če je vozna steza namenjena letalom z bazo
| koles
| 18 m ali več
-----------+--------------------------------------------------
D | 18 m, če je vozna steza namenjena letalom z
| zunanjim razponom glavnega podvozja manj kakor 9
| m
|
| 23 m, če je vozna steza namenjena letalom z
| zunanjim razponom glavnega podvozja vsaj 9 m ali
| več
-----------+--------------------------------------------------
E | 23 m
-----------+--------------------------------------------------
F | 25 m
-----------+--------------------------------------------------
74. člen
(zavoji voznih steza)
Spremembe smeri voznih steza morajo biti čim redkejše in čim manjše. Polmeri zavojev morajo ustrezati manevrski zmožnosti in običajni hitrosti vožnje po letaliških manevrskih površinah za letala, katerim je vozna steza namenjena. Oblika zavoja mora biti takšna, da varna razdalja med zunanjimi glavnimi kolesi letala in robom vozne steze (glej skico 3-2), kadar je pilotska kabina letala nad oznakami srednje črte vozne steze, ni manjša od razdalje, navedene v 72. členu tega pravilnika.
75. člen
(spoji in križišča)
Da bi se letala hitreje gibala na spojih in križiščih voznih steza z vzletno-pristajalnimi stezami, ploščadmi in drugimi voznimi stezami, je treba poskrbeli za izvedbo dodatnih razširitev. Njihova oblika mora zagotoviti, da se pri manevriranju letal prek spojev in križišč ohranjajo najmanjše varne razdalje za kolesa, določene v 72. členu tega pravilnika.
76. člen
(minimalne ločitvene oddaljenosti)
(1) Razmik med srednjo črto vozne steze in srednjo črto vzletno-pristajalne steze, srednjo črto vzporedne vozne steze ali katerimkoli objektom ne sme biti manjši od ustrezne velikosti, določene v preglednici 3-1. Če aeronavtična raziskava pokaže, da manjši razmiki ne bi negativno vplivali na varnost ali pravilen potek letalskih operacij na danem letališču, potem so dopustni tudi manjši razmiki.
(2) Upoštevati je treba še, da namestitev ILS in MLS lahko tudi vpliva na izbiro lokacije za vozne steze zaradi medsebojnega vplivanja ILS in MLS signalov z ustavljenimi letali ali letali, ki vozijo po letaliških manevrskih površinah.
77. člen
(vzdolžni nagibi voznih steza in spremembe nagibov)
(1) Vzdolžni nagib vozne steze ne sme presegati:
– 1,5 odstotka pri kodnih črkah C, D, E in F;
– 3 odstotkov pri kodnih črkah A in B.
(2) Kjer se spremembam vzdolžnih nagibov ni mogoče izogniti, mora biti prehod iz enega nagiba v drugega izveden v obliki krivulje, kjer stopnja spremembe ne presega:
– 1 odstotka na 30 m (najmanjši polmer zavoja 3000 m) pri kodnih črkah C, D, E in F;
– 1 odstotka na 25 m (najmanjši polmer zavoja 2500 m) pri kodnih črkah A in B.
78. člen
(vidna razdalja)
Sprememba nagiba mora biti takšna, da je od katerekoli točke:
– 3 m nad vozno stezo možno videti celotno površino vozne steze v razdalji najmanj 300 m od te točke pri kodnih črkah C, D, E in F;
– 2 m nad vozno stezo možno videti celotno površino vozne steze v razdalji najmanj 200 m od te točke pri kodni črki B;
– 1,5 m nad vozno stezo možno videti celotno površino vozne steze v razdalji najmanj 150 m od te točke pri kodni črki A.
79. člen
(prečni nagibi voznih steza)
Prečni nagibi vozne steze morajo biti dovolj veliki, da preprečujejo zbiranje vode na površini vozne steze, vendar ne smejo presegati:
– 1,5 odstotka pri kodnih črkah C, D, E in F;
– 2 odstotkov pri kodnih črkah A in B.
80. člen
(čvrstost voznih steza)
Čvrstost vozne steze mora biti vsaj takšna, kakor je čvrstost vzletno-pristajalne steze, ki jo uporablja. Všteti je treba, da bo na vozni stezi gostejši promet in da bo ta steza zaradi počasi se premikajočih in mirujočih letal tudi bolj obremenjena kakor vzletno-pristajalna steza, na katero se priključuje.
81. člen
(zgornji ustroj voznih steza)
Površina vozne steze mora biti brez nepravilnosti, ki povzročajo poškodbe na konstrukciji letal. Zgornji ustroj vozne steze mora biti izdelan tako, da zagotavlja dobre torne lastnosti tudi tedaj, ko je vozna steza mokra.
82. člen
(vozne steze za hitri izhod)
(1) Vozna steza za hitri izhod (glej skico 3-3) mora imeti polmer izvoznega zavoja najmanj:
– 550 m pri kodnih številkah 3 in 4;
– 275 m pri kodnih številkah 1 in 2;
da se omogočijo pri mokri vozni stezi za hitri izhod naslednje izhodne hitrosti:
– 93 km/h pri kodnih številkah 3 in 4;
– 65 km/h pri kodnih številkah 1 in 2.
(2) Polmer dodatnih razširitev na notranji strani zavoja vozne steze za hitri izhod mora biti dovolj velik, da se zagotovi razširjeni vhod za lažje in pravočasno prepoznavanje vstopa in zavoja na vozno stezo.
(3) Vozna steza za hitri izhod mora imeti po zavoju dovolj velik raven del, ki omogoča izhodnemu letalu, da se popolnoma ustavi in pri tem ne ovira prometa na vozni stezi.
(4) Kot presečišča vozne steze za hitri izhod z vzletno-pristajalno stezo ne sme biti večji od 45° in ne manjši od 25°. Priporoča se kot 30°.
83. člen
(vozne steze na mostovih)
(1) Širina tistega dela mostu vozne steze, ki lahko nosi zrakoplove, merjena pravokotno na srednjo črto vozne steze, ne sme biti manjša od širine osnove vozne steze, namenjene tej vozni stezi, razen kadar se poskrbi za preizkušeni način stranske zaščite, ki ne bo nevarna za zrakoplove, katerim je vozna steza namenjena. Zagotoviti je treba neoviran dostop z obeh strani za reševalno gasilska vozila v predpisanem času reakcije.
(2) Če letalski motorji visijo čez rob mostu, je treba zaščititi območje pod mostom pred piši reaktivnih motorjev. Most se zgradi na ravnem delu vozne steze z ravnim delom na obeh koncih mostu za lažjo poravnavo letal, ki se mu približujejo.
10. Bankine vozne steze
84. člen
(dimenzije bankine)
(1) Ravni deli voznih steza s kodnimi črkami C, D, E in F morajo biti opremljeni z bankinami, ki se raztezajo simetrično na obeh straneh vozne steze tako, da celotna širina vozne steze in njenih bankin na ravnih delih ni manjša kakor:
– 60 m pri kodni črki F;
– 44 m pri kodni črki E;
– 38 m pri kodni črki D;
– 25 m pri kodni črki C.
(2) V zavojih in na križiščih vozne steze, kjer je tlakovana površina povečana, širina bankine ne sme biti manjša od širine bankine sosednjih ravnih delov vozne steze.
(3) Kadar je vozna steza namenjena letalom s turbinskim motorjem, mora biti površina bankine vozne steze izdelana tako, da se lahko upre eroziji in razjedam materiala na površini, ki jih povzročajo letalski motorji.
11. Osnova vozne steze
85. člen
(splošno)
Vsaka vozna steza, razen vozne poti do parkirnega mesta zrakoplova, mora biti vključena v osnovo vozne steze.
86. člen
(širina osnove vozne steze)
Osnova vozne steze se mora simetrično raztezati na vsako stran od srednje črte vozne steze po njeni celotni dolžini v razdalji od srednje črte od najmanj:
– 16,25 m pri kodni črki A;
– 21,5 m pri kodni črki B;
– 26 m pri kodni črki C;
– 40,5 m pri kodni črki D;
– 47,5 m pri kodni črki E;
– 57,5 m pri kodni črki F.
87. člen
(objekti na osnovi vozne steze)
(1) Vsak objekt, ki je na osnovi vozne steze in lahko ogrozi letala, se obravnava kot ovira in se mora odstraniti.
(2) Na osnovi vozne steze niso dovoljeni nobeni stacionarni objekti, razen navigacijskih in vizualnih sredstev, potrebnih za letalsko navigacijo, ki izpolnjujejo ustrezne zahteve glede lomljivosti.
88. člen
(urejanje osnove vozne steze)
Osrednji del osnove vozne steze mora biti zravnano območje v razdalji od srednje črte vozne steze za najmanj:
– 11 m pri kodni črki A;
– 12,5 m pri kodnih črkah B in C;
– 19 m pri kodni črki D;
– 22 m pri kodni črki E;
– 30 m pri kodni črki F.
89. člen
(nagibi osnove vozne steze)
(1) Površina osnove vozne steze je v višini roba vozne steze ali bankine, če ta obstaja, zravnani del pa ima prečni nagib navzgor, ki ne presega:
– 2,5 odstotka pri osnovi voznih stez s kodnimi črkami C, D, E in F;
– 3 odstotkov pri osnovi voznih stez s kodnima črkama A in B.
(2) Nagib navzgor se meri glede na prečni nagib bližnje površine vozne steze in ne glede na horizontalo. Prečni nagib navzdol ne sme presegati 5 odstotkov, merjeno glede na horizontalo.
(3) Prečni nagibi na kateremkoli delu osnove vozne steze, razen tistega, ki mora biti zravnan, ne smejo presegati 5-odstotnega nagiba navzgor, merjeno v smeri vstran od vozne steze.
12. Območja čakanja, položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, vmesni položaji čakanja in položaj čakanja na cesti
90. člen
(splošno)
(1) Območje čakanja oziroma območja čakanja se določijo kadar je na letališču srednja ali velika gostota prometa.
(2) Položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo je treba določiti:
a) na križišču vozne steze in vzletno-pristajalne steze;
b) na križišču vzletno-pristajalne steze z drugo vzletno-pristajalno stezo, kadar je prejšnja vozna steza del standardne vozne poti.
(3) Položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo je treba določiti na vozni stezi, če je njena lega ali smer takšna, da lahko zrakoplov ali vozilo, ki vozi po letaliških manevrskih površinah, prestopi omejitveno ravnino ali ovira delovanje radionavigacijskih naprav.
(4) Vmesni položaj čakanja se mora določiti na vozni stezi na katerikoli točki, razen položaju čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, kadar se želi definirati določene omejitve.
(5) Položaj čakanja na cesti je treba določiti na križišču ceste z vzletno-pristajalno stezo.
91. člen
(lokacija)
(1) Razdalja med območjem čakanja, položajem čakanja pred vzletno-pristajalno stezo ali med položajem čakanja na cesti in med srednjo črto vzletno-pristajalne steze mora biti v skladu z zahtevami iz preglednice 3-2.
(2) Razdalja 90 m, navedena v preglednici za vzletno-pristajalne steze za natančni prilet s kodno številko 4, se pri nadmorski višini nad 700 m poveča za naslednje vrednosti:
– do nadmorske višine do 2000 m (6600 čevljev) 1 m za vsakih 100 m (330 čevljev), ki presegajo 700 m (2300 čevljev);
– na nadmorski višini od 2000 m (6600 čevljev) do 4000 m (13320 čevljev) 13 m in dodatnih 1,5 m za vsakih 100 m (330 čevljev), ki presegajo 2000 m (6600 čevljev);
– na nadmorski višini od 4000 m (13320 čevljev) do 5000 m (16650 čevljev) 43 m in dodatna 2 m za vsakih 100 m (330 čevljev), ki presegajo 4000 m (13320 čevljev).
(3) Če je območje čakanja, pozicija čakanja pred vzletno-pristajalno stezo ali položajem čakanja na cesti pred vzletno-pristajalno stezo z natančnim priletom in kodno številko 4 na večji nadmorski višini kakor prag steze, se razdalja 90 m in 107,5 m, določena v preglednici 3-2, dodatno poveča za 5 m za vsak meter razlike v višini.
(4) Lokacija območja čakanja mora biti takšna, da čakajoči zrakoplov ali vozilo ne posega v območje brez ovir, v priletno ravnino, v ravnino za vzlet in vzpenjanje ali v ILS/MLS senzitivno območje in ne ovira delovanja radionavigacijskih naprav.
-----------------+--------------------------------------------
Tip | Kodna številka
vzletno- |--------------------------------------------
pristajalne steze| 1 2 3 4
-----------------+--------------------------------------------
Neinstrumentalna | 30 m 40 m 75 m 75 m
|
Neprecizni prilet| 40 m 40 m 75 m 75 m
|
Precizni prilet | 60 m(b) 60 m(b) 90 m(a,b) 90 m
kategorije I | (a,b,c)
|
Precizni prilet | – – 90 m(a,b) 90 m
kategorij II in | (a,b,c)
III |
|
Samo za vzlet | 30 m 40 m 75 m 75 m
--------------------------------------------------------------
a – Če je območje čakanja, položaj čakanja pred vzletno-
pristajalno stezo ali položaj čakanja na cesti na nižji
nadmorski višini od praga vzletno-pristajalne steze, se
oddaljenost lahko zmanjša za 5 m za vsak meter razlike v
višini, pod pogojem, da se upošteva omejitev notranje ravnine
prehoda.
b – Ta razdalja se lahko podaljša, da se izogne motnjam
radionavigacijskih sredstev (oddajnik za drsno pot in
oddajnik smeri prileta.)
c – Pri črtni kodi F je ta oddaljenost 107,5 m.
--------------------------------------------------------------
Preglednica 3-2
Minimalne razdalje od srednje črte vzletno-pristajalne steze do območja čakanja, položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo in položaja čakanja na cesti
13. Ploščad
92. člen
(splošno)
(1) Ploščad se zagotovi na letališčih, kjer se izvajajo vkrcanje in izkrcanje potnikov, nakladanje in razkladanje tovora in pošte, pa tudi oskrba zrakoplovov.
(2) Ploščad mora biti dimenzionirana tako, da omogoča hiter sprejem in odpravo prometa pri njegovi največji predvideni gostoti.
93. člen
(čvrstost ploščadi)
Vsak del ploščadi mora ustrezati prometu zrakoplovov, katerim je ploščad namenjena, treba pa je tudi upoštevati, da bo na nekaterih delih ploščadi promet gostejši in da bodo zaradi počasi premikajočih se ali mirujočih zrakoplovov večje obremenitve kakor na vzletno-pristajalni stezi.
94. člen
(nagibi ploščadi)
(1) Nagibi ploščadi, vključno z nagibi vozne poti do parkirnega mesta zrakoplova, morajo biti tolikšni, da preprečijo zbiranje vode na površini ploščadi, vendar pa tudi tako ravni, kakor to dopuščajo zahteve v zvezi z drenažo.
(2) Največji nagib parkirnega mesta za zrakoplov ne sme presegati 1 odstotka.
95. člen
(razdalje na parkirnih mestih za zrakoplove)
(1) Parkirno mesto za zrakoplove mora zagotoviti naslednjo najmanjšo razdaljo med zrakoplovom, ki uporablja to mesto, in katerokoli sosednjo zgradbo, zrakoplovom na drugem parkirnem mestu in drugimi objekti:
-----------------+--------------------------------
Kodna črka | Varna razdalja
-----------------+--------------------------------
A | 3 m
-----------------+--------------------------------
B | 3 m
-----------------+--------------------------------
C | 4,5 m
-----------------+--------------------------------
D | 7,5 m
-----------------+--------------------------------
E | 7,5 m
-----------------+--------------------------------
F | 7,5 m
-----------------+--------------------------------
(2) Kadar posebne razmere to dovoljujejo, se lahko razdalje na parkirnih mestih za zrakoplove, kjer je zrakoplov parkiran z nosom naprej, pri kodnih črkah D, E in F zmanjšajo:
a) med letališkim terminalom, vključno s katerimkoli stacionarnim aviomostom, in nosom letala;
b) nad katerimkoli delom parkirnega mesta za zrakoplove, opremljenega z azimutskim vodenjem, z vizualnim sistemom vodenja po črti do parkirnega mesta za zrakoplove.
14. Izolirani položaj parkiranja zrakoplova
96. člen
(lokacija)
(1) Določiti je treba izolirani položaj parkiranja zrakoplova, za katerega se ve ali sumi, da je predmet nezakonitega vmešavanja, ali ki ga je treba iz kakršnihkoli drugih razlogov izločiti iz običajnih letaliških dejavnosti.
(2) Izolirani položaj parkiranja zrakoplova mora biti čim dlje od drugega parkirnega mesta za zrakoplove, zgradbe ali javnih površin itd., nikakor pa ne na razdalji manj kakor 100 m. Izolirani položaj parkiranja zrakoplova ne sme biti nad podzemeljskimi napeljavami, na primer za plin in letalsko gorivo, in po možnosti ne nad električnimi in komunikacijskimi vodi.
15. Objekti za razledenitev-protiledenitev
97. člen
(lokacija)
(1) Letališča, na katerih se pričakuje zaledenitev letal, morajo imeti zagotovljen objekt za razledenitev-protiledenitev letal.
(2) Objekt za razledenitev-protiledenitev letal se lahko določi na ploščadi ali vzdolž vozne steze, priključene na vzletno-pristajalno stezo, namenjeno vzletu letal. Na lokaciji za razledenitev-protiledenitev letal je treba poskrbeti za ustrezno drenažo, da se prepreči onesnaženje talnice.
(3) Lokacija mora biti takšna, da zrakoplov ali vozilo za razledenitev-protiledenitev ne posega v območje omejitvenih ravnin, ne ovira delovanja radionavigacijskih naprav in je lokacija dobro vidna s stolpa letališke kontrole zračnega prometa.
98. člen
(dimenzije objekta za razledenitev-protiledenitev)
(1) Objekt za razledenitev-protiledenitev letal sestavljata:
a) notranja površina za parkiranje zrakoplova;
b) zunanja površina, ki omogoča premik vozila za razledenitev-protiledenitev.
(2) Dimenzija objekta za razledenitev-protiledenitev mora biti enaka dimenziji parkirne pozicije za najzahtevnejše letalo v dani kategoriji z najmanj 3,8 m čistega tlakovanega prostora okrog letala za premik vozil za razledenitev-protiledenitev.
99. člen
(nagibi mesta za razledenitev-protiledenitev)
Nagibi mesta za razledenitev-protiledenitev morajo biti takšni, da zagotovijo zadovoljivo drenažo in zbiranje viška tekočine za razledenitev-protiledenitev. Maksimalni vzdolžni nagib mora biti najmanjši možen, prečni nagib pa ne sme presegati 1 odstotka.
100. člen
(čvrstost mesta za razledenitev-protiledenitev)
Čvrstost mesta za razledenitev-protiledenitev mora ustrezati prometu zrakoplovov, katerim je namenjen, treba pa je tudi upoštevati, da bo promet gostejši in bodo zaradi počasi premikajočih se ali mirujočih zrakoplovov nastajale večje obremenitve kakor na vzletno-pristajalni stezi.
101. člen
(razdalje na mestu za razledenitev-protiledenitev)
(1) Na mestu za razledenitev-protiledenitev (glej skico 3-4) se mora zagotoviti najmanjša razdalja, kakor pri parkirnih mestih iz 95. člena tega pravilnika.
(2) Če mesto za razledenitev-protiledenitev vključuje obvoz, so minimalne razdalje kakor je določeno v 12. stolpcu preglednice 3-1.
(3) Če je mesto za razledenitev-protiledenitev locirano vzdolž vozne steze, so minimalne razdalje, kakor je določeno v 11. stolpcu preglednice 3-1.
IV. OMEJEVANJE IN ODSTRANJEVANJE OVIR
1. Omejitvene ravnine
102. člen
(splošno)
(1) Omejitvene ravnine definirajo zračni prostor okrog letališča, ki mora biti praviloma brez ovir in je potreben za varno izvajanje letalskih operacij.
(2) Omejitvene ravnine so:
a) konična ravnina,
b) notranja vodoravna ravnina,
c) priletna ravnina,
d) notranja priletna ravnina,
e) bočna ravnina,
f) notranja bočna ravnina,
g) ravnina zaustavljenega pristanka,
h) vzletna ravnina.
103. člen
(konična ravnina)
(1) Konična ravnina se dviga navzven in navzgor od roba notranje vodoravne ravnine.
(2) Meje konične ravnine so:
– spodnji rob, ki sovpada z robom notranje vodoravne ravnine,
– zgornji rob, ki je na določeni višini nad notranjo vodoravno ravnino.
(3) Naklon konične ravnine je treba meriti v navpični ravnini, pravokotno na rob notranje vodoravne ravnine.
104. člen
(vodoravna ravnina)
(1) Vodoravna ravnina leži vodoravno nad letališčem in njegovo okolico.
(2) Zunanje meje vodoravne ravnine se merijo od roba stripa.
(3) Višina vodoravne ravnine se določi glede na višino posebej za ta namen izbrane točke letališča.
105. člen
(priletna ravnina)
(1) Priletna ravnina je nagnjena ravnina ali kombinacija ravnin pred pragom.
(2) Meje priletne ravnine so:
– notranji rob določene dolžine, ki je vodoraven in pravokoten na os vzletno-pristajalne steze in je na določeni razdalji pred pragom,
– stranska robova, ki se začenjata na koncih notranjega roba in se pod določenim kotom enakomerno razhajata od podaljšane osi vzletno-pristajalne steze,
– zunanji rob, ki je vzporeden z notranjim robom.
(3) Nadmorska višina notranjega roba mora biti enaka nadmorski višini sredine praga.
(4) Naklon priletne ravnine se meri v navpični ravnini osi vzletno-pristajalne steze.
(5) Za posamezna letališča se lahko na delu priletne ravnine določijo tudi premiki in radij v vodoravni smeri.
106. člen
(notranja priletna ravnina)
(1) Notranja priletna ravnina je pravokotni del priletne ravnine, ki je tik pred pragom.
(2) Meje notranje priletne ravnine so:
– notranji rob, ki sovpada z lokacijo notranjega roba priletne ravnine, vendar ima določeno dolžino,
– stranska robova, ki se začenjata na koncih notranjega roba in potekata vzporedno z navpično ravnino osi vzletno-pristajalne steze,
– zunanji rob, ki poteka vzporedno z notranjim robom.
107. člen
(bočna ravnina)
(1) Bočna ravnina je kompleksna ravnina vzdolž roba stripa in dela strani priletne ravnine, ki se dviga navzgor in navzven proti vodoravni ravnini.
(2) Meje bočne ravnine so:
– spodnji rob, ki se začne na presečišču stranskega roba priletne ravnine in vodoravne ravnine, se spušča vzdolž priletne ravnine do notranjega roba priletne ravnine in se nadaljuje vzdolž roba stripa vzporedno z osjo vzletno-pristajalne steze, na nadmorski višini najbližje točke osi vzletno-pristajalne steze,
– zgornji rob, ki leži na vodoravni ravnini.
(3) Naklon bočne ravnine se meri v navpičnih ravninah, pravokotnih na os vzletno-pristajalne steze.
108. člen
(notranja bočna ravnina)
(1) Notranja bočna ravnina je podobna bočni ravnini, le da leži bliže vzletno-pristajalni stezi.
(2) Meje notranje bočne ravnine so:
– spodnji rob, ki se začne na začetku notranje priletne ravnine, se spušča vzdolž notranje priletne ravnine do notranjega roba te ravnine in se nadaljuje vzdolž roba stripa vzporedno z osjo vzletno-pristajalne steze na nadmorski višini najbližje točke osi vzletno-pristajalne steze do ravnine zaustavljenega pristanka in nato ob njenem robu do vodoravne ravnine,
– zgornji rob, ki leži na vodoravni ravnini.
(3) Naklon bočne ravnine se meri v navpičnih ravninah, pravokotnih na os vzletno-pristajalne steze.
109. člen
(ravnina zaustavljenega pristanka)
(1) Ravnina zaustavljenega pristanka je nagnjena ravnina, umeščena na določeni oddaljenosti od praga in med obe notranji bočni ravnini.
(2) Meje bočne ravnine so:
– notranji rob, ki je vodoraven, pravokotno seka os vzletno-pristajalne steze in je umeščen na določeni oddaljenosti od praga,
– stranska robova, ki se pod določenim kotom glede na navpično ravnino osi vzletno-pristajalne steze razhajata iz koncev notranjega roba,
– zunanji rob, ki je vzporeden z notranjim robom in leži na vodoravni ravnini.
(3) Nadmorska višina notranjega roba mora biti enaka nadmorski višini srednje črte vzletno-pristajalne steze na lokaciji notranjega roba.
(4) Naklon ravnine zaustavljenega pristanka se meri v navpični ravnini osi vzletno-pristajalne steze.
110. člen
(vzletna ravnina)
(1) Vzletna ravnina je nagnjena ravnina za koncem vzletno-pristajalne steze ali stripa.
(2) Meje vzletne ravnine so:
– notranji rob, ki leži vodoravno in pravokotno na os vzletno-pristajalne steze na določeni oddaljenosti za koncem vzletno-pristajalne steze ali pa na koncu čistine, če je ta definirana in je daljša od prej določene oddaljenosti,
– stranska robova, ki se iz koncev notranjega roba razhajata pod določenim kotom od poti leta do določene končne širine in se nato v tej širini nadaljujeta do konca dolžine vzletne ravnine,
– zunanji rob, ki mora biti horizontalen in pravokoten na pot letenja.
(3) Notranji rob je na višini najvišje točke podaljšane osi vzletno-pristajalne steze med koncem vzletno-pristajalne steze in notranjim robom, razen kadar je določena čistina, ko mora biti notranji rob na višini najvišje točke osi čistine.
(4) Vzletna ravnina poteka zmeraj horizontalno glede na os poti leta, naklon pa se meri v vertikalni ravnini osi poti leta. Os poti leta lahko vključuje tudi radij.
2. Zahteve, povezane z omejitvenimi ravninami
111. člen
(splošno)
(1) Zahteve, povezane z omejitvenimi ravninami, so določene glede na predvideno uporabo vzletno-pristajalne steze. Kjer operacije potekajo v obeh smereh vzletno-pristajalne steze, se uporabljajo ravnine s strožjimi zahtevami.
(2) Višine in nagibi omejitvenih ravnin steza za pristajanje ne smejo biti večji od tistih, ki so določeni v preglednici 4-1, njihove druge dimenzije pa ne manjše od navedenih v preglednici, razen pri vodoravnem delu priletne ravnine.
(3) Novi predmeti ali podaljški obstoječih predmetov ne smejo segati nad priletno, bočno ali vzletno ravnino, razen če so zakriti z drugimi, enako visokimi ali višjimi nepremičnimi predmeti in če aeronavtična študija dokaže, da novi predmet ne bo resneje ogrozil varnosti in rednosti zračnega prometa.
(4) Novi predmeti ali podaljški obstoječih predmetov ne smejo segati nad konično in vodoravno ravnino, razen če so zakriti z drugimi, enako visokimi ali višjimi nepremičnimi predmeti oziroma če aeronavtična študija dokaže, da novi predmet ne bo resneje ogrozil varnosti in rednosti zračnega prometa.
(5) Obstoječe predmete, ki segajo nad konično, vodoravno, priletno, bočno ali vzletno ravnino, je treba odstraniti, če je to mogoče, razen če so zakriti z drugimi, enako visokimi ali višjimi nepremičnimi predmeti oziroma če aeronavtična študija dokaže, da resneje ne ogrožajo varnosti in rednosti zračnega prometa.
(6) Nepremični predmeti ne smejo segati nad notranjo priletno ravnino, notranjo bočno ravnino ali ravnino zaustavljenega pristanka, razen če morajo biti zaradi svoje funkcije nameščeni na stripu in izpolnjujejo zahteve lomljivih predmetov.
(7) Premični predmeti ne smejo segati v omejitvene ravnine med uporabo vzletno- pristajalne steze.
112. člen
(steze za neinstrumentalno pristajanje)
Pri stezah za neinstrumentalno pristajanje je treba upoštevati:
– konično ravnino,
– vodoravno ravnino,
– priletno ravnino,
– bočno ravnino.
113. člen
(steze za nenatančno instrumentalno pristajanje)
(1) Pri stezah za nenatančno instrumentalno pristajanje je treba upoštevati:
– konično ravnino,
– vodoravno ravnino,
– priletno ravnino,
– bočno ravnino.
(2) Vodoravni del priletne ravnine se začne na točki, ko 2,5-odstotna priletna ravnina z varno razdaljo preseže višino najvišje ovire, vendar ne nižje kakor 150 m nad pragom steze za pristajanje.
(3) Na razdalji, večji od 3000 m od notranjega roba priletne ravnine, lahko novi predmeti segajo nad priletno ravnino, če aeronavtična študija dokaže, da predmeti ne bodo resneje ogrozili varnosti in rednosti zračnega prometa.
114. člen
(steze za natančno instrumentalno pristajanje)
(1) Pri stezah za natančno instrumentalno pristajanje je treba upoštevati:
– konično ravnino,
– vodoravno ravnino,
– priletno ravnino,
– notranjo priletno ravnino,
– bočno ravnino,
– notranjo bočno ravnino,
– ravnino neuspelega pristanka.
(2) Vodoravni del priletne ravnine se začne na točki, ko 2,5-odstotna priletna ravnina z varno razdaljo preseže višino najvišje ovire, vendar ne nižje kakor 150 m nad pragom steze za pristajanje.
115. člen
(steze za vzletanje)
(1) Pri stezah za vzletanje je treba upoštevati:
– vzletno ravnino,
– da dimenzije vzletne ravnine ne smejo biti manjše od dimenzij, določenih v preglednici 4-2, razen dolžine, če to omogočajo procedure vzletanja na posamezni stezi.
(2) Na posamezni stezi se lahko opredelijo manjši nakloni vzletne ravnine, kakor je to določeno v preglednici 4-2, vendar je treba spremeniti tudi dolžino vzletne ravnine, ki mora doseči enako višino, kakor to izhaja iz preglednice 4-2.
(3) Če noben predmet ne dosega 2-odstotnega naklona, določenega v preglednici 4-2, se za nove predmete upošteva naklon 1,6 odstotka.
--------------------------------------------------------------
Ravnina in dimenzije Referenčna koda
(a)
1 2 3 in 4
--------------------------------------------------------------
VZLETNA RAVNINA
Dolžina notranjega 60 m 80 m 180 m
roba
Razdalja do konca 30 m 60 m 60 m
vzletno-pristajalne
steze(b)
Razhajanje (na vsako 10% 10% 12,5%
stran)
Končna širina 380 m 580 m 1200 m
1800 m(c)
Dolžina 1600 m 2500 m 15 000 m
Naklon 5% 4% 2%(d)
--------------------------------------------------------------
(a) Vse razdalje so merjene vodoravno, razen če je določeno
drugače.
(b) Vzletna ravnina se začne na koncu čistine, če je ta
daljša.
(c) 1800 m, če pot vključuje spremembe smeri, večje kakor
15°, za nočne operacije (IMC,VMC).
(d) Razen če je določen manjši naklon.
--------------------------------------------------------------
Preglednica 4-2
VZLETNO-PRISTAJALNA STEZA, NAMENJENA ZA VZLETANJE
Dimenzije in nagibi omejitvenih ravnin ovir – steze za vzletanje
3. Objekti zunaj omejitvenih ravnin in drugi objekti
116. člen
(objekti zunaj omejitvenih ravnin in drugi objekti)
(1) V območjih na drugi strani meja omejitvenih ravnin je treba imeti za ovire vsaj tiste objekte, ki se raztezajo do višine 150 m ali več nad nadmorsko višino tal, razen če posebna aeronavtična raziskava pokaže, da ne pomenijo nevarnosti za letala. Aeronavtična raziskava upošteva naravo operacij in razlikuje med dnevnimi in nočnimi operacijami.
(2) Objekte, ki ne segajo čez priletno ravnino, vendar bi lahko kljub temu neugodno vplivali na optimalni položaj in delovanje vizualnih in nevizualnih sredstev, je treba, če je to mogoče, odstraniti.
(3) Vse, kar bi lahko po mnenju pristojne službe in po opravljeni aeronavtični raziskavi ogrožalo letala na območju gibanja zrakoplovov ali v zraku v mejah notranje vodoravne in stožčaste ravnine, je treba imeti za oviro in to oviro po možnosti odstraniti.
V. VIZUALNA SREDSTVA ZA NAVIGACIJO
1. Kazalniki in signalne naprave
1.1 Kazalniki smeri vetra
117. člen
(uporaba)
Letališče mora biti opremljeno z vsaj enim kazalnikom smeri vetra. Kazalnik smeri vetra mora biti nameščen tako, da je viden iz zrakoplova med letom ali na območju gibanja zrakoplovov, in tako, da nanj ne vplivajo zračne motnje, ki jih povzročajo bližnji objekti.
118. člen
(oblika)
Kazalnik smeri vetra mora imeti obliko prisekanega stožca, izdelanega iz blaga, dolg mora biti vsaj 3,6 m, premer na širšem koncu pa ne sme biti manjši od 0,9 m. Oblikovan mora biti tako, da jasno kaže smer prizemnega vetra in daje splošen prikaz hitrosti vetra.
119. člen
(barva)
(1) Barva ali barve morajo biti izbrane tako, da je kazalnik smeri vetra jasno viden in razpoznaven iz višine najmanj 300 m glede na ozadje. Kazalnik smeri vetra je sestavljen iz trakov kombinacije dveh barv, oranžne in bele, rdeče in bele ali črne in bele, ki morata biti razporejeni v petih izmenjujočih se trakovih, prvi in zadnji trak morata biti temnejša.
(2) Lokacija najmanj enega kazalnika smeri vetra mora biti označena s krožnim trakom premera 15 m in širine 1,2 m s centrom na sredini nosilca kazalnika smeri vetra. Pobarvan mora biti tako, da zagotavlja primerno vidnost, po možnosti z belo barvo.
(3) Na letališčih, ki so namenjena za nočno uporabo, mora biti kazalnik smeri vetra osvetljen.
1.2 Kazalniki smeri pristajanja
120. člen
(uporaba)
Kazalnik smeri pristajanja mora biti postavljen na vidnem mestu na letališču, ki je opremljeno samo za vizualni prilet.
121. člen
(oblika)
Kazalnik smeri pristajanja mora biti v obliki črke "T". Oblika in najmanjše dimenzije indikatorja smeri pristajanja morajo biti takšne, kakor kaže skica 5-1.
122. člen
(barva)
Barva kazalnika smeri pristajanja mora biti bela ali oranžna. Izbira je odvisna od barve, ki je v najboljšem nasprotju z ozadjem, proti kateremu se kazalnik gleda. Če je letališče namenjeno za nočno pristajanje, mora biti kazalnik smeri pristajanja osvetljen ali obrobljen z belimi lučmi.
1.3 Signalna luč
123. člen
(uporaba)
Signalna luč mora biti na letališču, na katerem je organizirana kontrola zračnega prometa, in to na kontrolnem stolpu.
124. člen
(barva)
(1) Signalna luč mora oddajati rdeče, zelene in bele signale. Biti mora takšna, da:
a) jo je mogoče po potrebi ročno usmeriti na katerikoli cilj;
b) daje signal v eni barvi, ki ji sledi signal v katerikoli od drugih dveh barv;
c) oddaja sporočilo v katerikoli od treh barv z Morsejevimi znaki do hitrosti vsaj štiri besede na minuto.
(2) Če se izbere zelena luč, je treba uporabiti omejeno območje zelene barve, ki je znotraj naslednjih meja:
– rumena meja y = 0,726 – 0,726 x;
– bela meja x = 0,6750 y;
– modra meja y = 0,390 – 0,171 x.
(3) Razpon snopa žarkov ne sme biti manjši od 1° ali večji od 3°, z zanemarljivo svetlobo nad 3°. Če je signalna luč namenjena za uporabo podnevi, svetlobna jakost obarvane svetlobe ne sme biti manjša od 6000 cd.
1.4 Signalni panoji in območje signalov
125. člen
(uporaba)
Območje signalov se mora določiti na letališču, na katerem ni organizirana letališka kontrola zračnega prometa ali enota službe informacij o letenju.
126. člen
(lokacija namestitve signalov)
Območje signalov mora biti locirano tako, da je vidno iz vseh kotov azimuta nad kotom 10° nad horizontalo, če se gleda z višine 300 m.
127. člen
(lastnosti)
(1) Območje signalov mora biti ravna vodoravna površina, velika vsaj 9 m2.
(2) Barva območja signalov mora biti izbrana tako, da je v nasprotju z barvami, uporabljenimi na signalnih ploščah, obrobljena pa mora biti z belim robom, ki ni ožji od 0,3 m.
2. Oznake
2.1 Splošno
128. člen
(prekinitev oznak vzletno-pristajalne steze)
Na presečišču dveh ali več vzletno-pristajalnih steza morajo biti prikazane oznake pomembnejše vzletno-pristajalne steze, razen oznake roba vzletno-pristajalne steze, medtem ko morajo biti oznake druge(-ih) steze(-a) prekinjene. Oznaka roba vzletno-pristajalne steze pomembnejše vzletno-pristajalne steze je v presečišču lahko polna ali prekinjena.
129. člen
(zaporedje vzletno-pristajalnih steza)
Zaporedje vzletno-pristajalnih steza za prikaz njihovih oznak mora biti glede na njihovo pomembnost naslednje:
1. steza za natančni prilet;
2. steza za nenatančni prilet;
3. steza za vizualni prilet.
130. člen
(prednost označevanja)
Na presečišču vzletno-pristajalne steze in vozne steze morajo biti prikazane oznake vzletno-pristajalne steze, oznake vozne poti pa morajo biti prekinjene, razen oznak roba vzletno-pristajalne steze, ki so lahko prekinjene.
131. člen
(barva in jasnost)
(1) Oznake vzletno-pristajalne steze morajo biti bele. Zaradi boljše jasnosti so lahko oznake vzletno-pristajalne steze obrobljene s črno barvo. Oznake so lahko sestavljene iz pobarvanih površin ali vrste vzdolžnih prog, če je učinek enak kakor pri pobarvanih površinah.
(2) Oznake vozne steze, obračališča in parkirnega mesta za zrakoplove morajo biti rumene.
(3) Varnostne črte ploščadi morajo biti pobarvane z jasno barvo, ki je v nasprotju z barvo, s katero so pobarvane oznake parkirnega mesta za zrakoplove.
(4) Netlakovana vozna steza mora biti, če je le možno, opremljena z oznakami, predpisanimi za tlakovane vozne steze.
2.2 Oznaka poimenovanja steze
132. člen
(uporaba)
(1) Oznaka poimenovanja steze mora biti na pragih tlakovane vzletno-pristajalne steze.
(2) Oznaka poimenovanja steze mora biti, če je to le mogoče, na pragih netlakovane vzletno-pristajalne steze.
(3) Oznaka poimenovanja steze mora biti na pragu, kakor kaže skica 5-2.
133. člen
(oblika)
(1) Oznako poimenovanja vzletno-pristajalne steze sestavlja dvomestna številka, ki mora biti na vzporednih vzletno-pristajalnih stezah dopolnjena s črko. Na enojni vzletno-pristajalni stezi, na dvojnih vzporednih vzletno-pristajalnih stezah in na trojnih vzporednih vzletno-pristajalnih stezah mora biti dvomestna številka celo število, ki je najbliže eni desetini magnetnega severa, če se gleda iz smeri prileta. Na štirih ali več vzporednih vzletno-pristajalnih stezah mora biti en niz sosednjih steza oštevilčen do najbližje desetine magnetnega azimuta, drug niz sosednjih vzletno-pristajalnih steza pa najbliže naslednji desetini magnetnega azimuta. Če bi po gornjem pravilu dobili enomestno številko, mora pred njo stati ničla.
(2) Pri vzporednih vzletno-pristajalnih stezah mora biti vsaka številka poimenovanja steze dopolnjena s črko, ki sledi po vrstnem redu, prikazanem od leve proti desni, gledano iz smeri prileta:
– za dve vzporedni vzletno-pristajalni stezi: “L” “R”;
– za tri vzporedne vzletno-pristajalne steze: “L” “C” “R”;
– za štiri vzporedne vzletno-pristajalne steze: “L” “R” “L” “R”;
– za pet vzporednih vzletno-pristajalnih steza: “L” “C” “R” “L” “R” ali “L” “R” “L” “C” “R”;
– za šest vzporednih vzletno-pristajalnih steza: “L” “C” “R” “L” “C” “R”.
(3) Številke in črke morajo biti v obliki in sorazmerju, prikazanem na skici 5-3. Mere ne smejo biti manjše od tistih, ki so prikazane na skici 5-3, kjer pa so številke vključene v označevanje praga, je treba uporabiti večje mere, da bi ustrezno zapolnili praznino med progami za oznako praga.
2.3 Oznaka srednje črte vzletno-pristajalne steze
134. člen
(uporaba)
(1) Oznaka srednje črte vzletno-pristajalne steze mora biti na tlakovani vzletno-pristajalni stezi.
(2) Oznaka srednje črte vzletno-pristajalne steze mora biti vzdolž srednje črte vzletno-pristajalne steze med oznakami poimenovanja vzletno-pristajalne steze, kakor kaže skica 5-2, razen kadar je prekinjena v skladu s 128. členom tega pravilnika.
135. člen
(oblika)
(1) Oznako srednje črte vzletno-pristajalne steze sestavlja vrsta prog in razmikov, razporejenih v enakomernih razmikih. Dolžina proge in razmika ne sme biti krajša od 50 m ali daljša od 75 m. Dolžina vsake proge mora biti vsaj enaka dolžini razmika ali 30 m, kar je večje.
(2) Širina prog ne sme biti manj kakor:
– 0,90 m na vzletno-pristajalnih stezah za natančni prilet kategorij II in III;
– 0,45 m na vzletno-pristajalnih stezah za nenatančni prilet s kodnima številkama 3 in 4 in na stezah za natančni prilet kategorije I;
– 0,30 m na vzletno-pristajalnih stezah za nenatančni prilet s kodnima številkama 1 in 2 in na stezah za vizualni prilet.
2.4 Oznaka praga
136. člen
(uporaba)
(1) Oznaka praga mora biti na pragu tlakovane instrumentalne vzletno-pristajalne steze in tlakovane vzletno-pristajalne steze za vizualni prilet s kodnima številkama 3 in 4.
(2) Oznaka praga mora biti na voljo, če je to mogoče, tudi na pragih netlakovane vzletno-pristajalne steze.
(3) Proge za označevanje praga se morajo začeti 6 m od praga.
137. člen
(oblika)
(1) Oznaka praga vzletno-pristajalne steze je sestavljena iz vzdolžnih prog enake velikosti, ki so simetrično razporejene okoli srednje črte vzletno-pristajalne steze, kakor kaže skica 5-2 (A) in (B), za vzletno-pristajalno stezo, široko 45 m. Število prog mora biti v skladu s širino steze, in sicer:
------------------------------------+-------------------------
Širina steze | Število prog
------------------------------------+-------------------------
18 m | 4
23 m | 6
30 m | 8
45 m | 12
60 m | 16
------------------------------------+-------------------------
Lahko pa so na stezah za nenatančni prilet in na stezah za vizualni prilet, širokih 45 m ali več, takšne, kakor kaže skica 5-2 (C).
(2) Proge se morajo raztezati stransko v širini do 3 m od roba vzletno-pristajalne steze ali do razdalje 27 m na vsaki strani srednje črte vzletno-pristajalne steze, odvisno od tega, kaj ima manjšo stransko razdaljo. Kjer je oznaka poimenovanja vzletno-pristajalne steze znotraj oznake praga, morajo biti vsaj 3 proge na vsaki strani srednje črte steze. Če je oznaka poimenovanja vzletno-pristajalne steze nad oznako praga, morajo biti proge prek celotne širine steze. Proge morajo biti dolge vsaj 30 m in široke okoli 1,80 m, z razmiki med njimi okoli 1,80 m; kjer so proge prek celotne širine steze, je treba uporabiti dvojni razmik za ločevanje dveh prog, ki sta najbliže srednji črti vzletno-pristajalne steze; kjer je oznaka poimenovanja zajeta v oznako praga, mora biti ta razmik 22,5 m.
138. člen
(prečni pas)
Kjer je prag prestavljen od skrajnega konca vzletno-pristajalne steze ali kjer skrajni konec steze ni pravokoten na srednjo črto steze, je treba oznakam praga dodati prečni pas, kakor kaže skica 5-4 (B).
139. člen
(oblika)
Prečni pas ne sme biti ožji od 1,80 m.
140. člen
(puščice)
(1) Kjer je prag vzletno-pristajalne steze stalno prestavljen, morajo biti na delu steze pred prestavljenim pragom narisane puščice, kakor kaže skica 5-4 (B).
(2) Če je prag vzletno-pristajalne steze začasno prestavljen iz normalnega položaja, mora biti to označeno tako, kakor kaže skica 5-4 (A) ali 5-4 (B), vse oznake pred prestavljenim pragom pa morajo biti zasenčene, razen oznake srednje črte vzletno-pristajalne steze, ki jo je treba spremeniti v puščice.
141. člen
(oblika)
(1) Če je prag začasno prestavljen samo za kratek čas, zadostuje uporaba označevalnikov, ki imajo obliko in barvo oznake prestavljenega praga.
(2) Če je vzletno-pristajalna steza pred prestavljenim pragom neprimerna za gibanje zrakoplovov po tleh, se morajo postaviti oznake za zaprta območja, kakor je določeno v prvem odstavku 335. člena tega pravilnika.
2.5 Oznaka ciljne točke
142. člen
(uporaba)
(1) Oznaka ciljne točke mora biti na vsakem koncu prileta instrumentalne tlakovane vzletno-pristajalne steze s kodnimi številkami 2, 3 in 4.
(2) Oznaka ciljne točke se zagotovi tudi na vsakem koncu prileta:
a) tlakovane neinstrumentalne vzletno-pristajalne steze s kodnima številkama 3 in 4,
b) tlakovane instrumentalne vzletno-pristajalne steze s kodno številko 1,
ko je potrebna dodatna jasnost ciljne točke.
143. člen
(lokacija)
Začetek oznake ciljne točke ne sme biti bliže, kakor je navedeno v preglednici 5-1. Na stezah, ki so opremljene s sistemom za indikacijo vizualnega priletnega kota, se mora začetek oznake ciljne točke z njim ujemati.
+--------------------------------------------------------------+
| Razpoložljiva pristajalna razdalja |
+--------------------------------------------------------------+
| Lociranje in Manj kakor Od 800 do Od 1200 do 2400 m in |
| dimenzije 800 m manj kakor manj kakor več |
| 1200 m 2400 m |
+--------------------------------------------------------------+
| (1) (2) (3) (4) (5) |
+--------------------------------------------------------------+
|Razdalja od 150 m 250 m 300 m 400 m |
|praga do začetka |
|označevanja |
| |
|Dolžina stripa 30–45 m 30–45 m 45–60 m 45–60 m |
|(a) |
| |
|Širina stripa 4 m 6 m 6–10 m(b) 6–10 m(b) |
| |
|Stranski razmik 6 m(c) 9 m(c) 18–22,5 m 18–22,5 m |
|med notranjima |
|stranema stripov |
+--------------------------------------------------------------+
|a – Če se zahteva povečana jasnost, se uporabljajo večje |
|vrednosti navedenih razdalj. |
|b – Stranski razmik se lahko spreminja znotraj navedenih |
|meja, da se minimizira kontaminacija z odpadlo gumo. |
|c – Te vrednosti so izvedene iz zunanjega razpona med |
|glavnimi kolesi podvozja, ki je drugi element letališke |
|referenčne kode. |
+--------------------------------------------------------------+
Preglednica 5-1
Lociranje in dimenzije oznake ciljne točke
144. člen
(oblika)
Oznaka ciljne točke sestoji iz dveh vzdolžnih prog. Dimenzije proge in medsebojna razdalja njenih notranjih robov morajo biti takšne, kakor je navedeno v preglednici 5-1. Na stezah, kjer je označena cona dotika, mora biti medsebojna razdalja oznake ciljne točke enaka oznaki cone dotika.
2.6 Oznaka cone dotika
145. člen
(uporaba)
(1) Oznaka cone dotika mora biti v coni dotika tlakovane steze za natančni prilet s kodnimi številkami 2, 3 in 4.
(2) Oznaka cone dotika se zagotovi tudi v coni dotika tlakovane steze za nenatančni prilet ali neinstrumentalne vzletno-pristajalne steze s kodnima številkama 3 in 4, ko je potrebna dodatna jasnost cone dotika.
146. člen
(oblika)
(1) Oznako cone dotika morajo sestavljati pari pravokotnih oznak, ki so simetrično razporejene okoli srednje črte vzletno-pristajalne steze. Število takšnih parov je v povezavi z razpoložljivo dolžino steze za pristajanje in kjer je treba oznake postaviti v obeh smereh pristajanja, kakor sledi:
------------------------------------------+-------------------
Razpoložljiva dolžina steze za pristajanje| Pari oznak
ali razdalja med pragovoma |
------------------------------------------+-------------------
Manj kakor 900 m | 1
------------------------------------------+-------------------
Od 900 m do manj kakor 1200 m | 2
------------------------------------------+-------------------
Od 1200 m do manj kakor 1500 m | 3
------------------------------------------+-------------------
Od 1500 m do manj kakor 2400 m | 4
------------------------------------------+-------------------
2400 m ali več | 6
------------------------------------------+-------------------
(2) Oznaka cone dotika mora ustrezati enem od vzorcev, prikazanih v skici 5-5. Pri vzorcu, prikazanem na skici 5-5 (A), oznake ne smejo biti krajše od 22,5 m in ne ožje od 3 m. Pri vzorcu, prikazanem na skici 5-5 (B), noben pas nobene oznake ne sme biti krajši od 22,5 m in ne ožji od 1,8 m, z razmikom med sosednjimi pasovi 1,5 m. Stranski razmik med notranjimi stranmi pravokotnikov mora biti enak razmiku pri oznaki cilja, če je ta postavljena. Če oznaka cilja ni postavljena, mora biti stranski razmik med notranjimi stranmi pravokotnikov takšen, kakor je navedeno v preglednici 5-1 (stolpci 2, 3, 4 in 5) za oznako cilja. Pari oznak morajo biti v vzdolžnih razmikih 150 m, z začetkom na pragu. Če je par oznak cone dotika skladen ali postavljen v razdalji do 50 m od oznake cilja, ga ni treba postaviti.
(3) Na priletu nenatančne vzletno-pristajalne steze s kodno številko 2 se zagotovi dodaten par trakov oznake cone dotika 150 m za začetkom oznake ciljne točke.
2.7 Oznaka roba steze
147. člen
(uporaba)
(1) Oznaka roba steze mora biti na stezi za natančni prilet.
(2) Oznaka roba vzletno-pristajalne steze mora biti med pragi tlakovane vzletno-pristajalne steze, kjer ni kontrasta med robovi steze in bankinami ali okoliškim terenom.
148. člen
(oblika)
(1) Oznaka roba vzletno-pristajalne steze sestoji iz dveh pasov, po eden je vzdolž vsakega roba steze, vsak pas pa je z zunanjim robom približno na robu vzletno-pristajalne steze, razen če je steza širša od 60 m – v tem primeru morajo biti pasovi 30 m stran od srednje črte vzletno-pristajalne steze.
(2) Če je na vzletno-pristajalni stezi postavljeno obračališče, se mora oznaka roba vzletno-pristajalne steze nadaljevati prek obračališča.
(3) Rob vzletno-pristajalne steze ne sme biti ožji od 0,9 m na stezah, širokih 30 m ali več, in mora meriti vsaj 0,45 m na ožjih stezah.
2.8 Oznaka srednje črte vozne steze
149. člen
(uporaba)
(1) Oznaka srednje črte vozne steze mora biti na tlakovani vozni stezi, na mestu za razledenitev letala in ploščadi, tako da omogoča vodenje od srednje črte vzletno-pristajalne steze do parkirne pozicije zrakoplova.
(2) Oznaka srednje črte vozne steze mora biti na tlakovani vzletno-pristajalni stezi, ko je ta del standardne rute za gibanje zrakoplova in:
a) tam ni oznak srednje črte vzletno-pristajalne steze ali
b) srednja črta vozne steze ni identična s srednjo črto vzletno-pristajalne steze.
(3) Na ravnem delu vozne steze se mora oznaka srednje črte vozne steze nahajati vzdolž srednje črte. Na krivulji vozne steze se mora oznaka nadaljevati od ravnega dela vozne steze v stalni razdalji od zunanjega roba krivulje.
(4) Na presečišču vozne steze z vzletno-pristajalno stezo, kjer vozna steza služi kot izhod iz vzletno-pristajalne steze, mora biti oznaka srednje črte vozne steze zakrivljena v oznako srednje črte vzletno-pristajalne steze, kot kažeta Skici 5-6 in 5-25. Oznaka srednje črte vozne se mora nadaljevati vzporedno z oznako srednje črte vzletno-pristajalne steze v razdalji najmanj 60 m od dotikališča, kjer je kodna številka 3 ali 4, in najmanj 30 m, kjer je kodna številka 1 ali 2.
150. člen
(oblika)
Oznaka srednje črte vozne steze mora biti široka vsaj 15 cm in mora biti nepretrgana po dolžini, razen tam, kjer se seka z oznako položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo ali z oznako vmesne pozicije zadržanja, kakor kaže skica 5-6.
2.9 Oznaka obračališča na vzletno-pristajalni stezi
151. člen
(uporaba)
Kjer je zagotovljeno obračališče na vzletno-pristajalni stezi, mora oznaka obračališča omogočiti zrakoplovu nepretrgano vodenje pri 180° obračanju in ponovno poravnavo s srednjo črto vzletno-pristajalne steze.
152. člen
(namestitev)
(1) Oznaka obračališča na vzletno-pristajalni stezi mora zaviti s srednje črte vzletno-pristajalne steze v obračališče. Radij zavoja mora biti v skladu z zmožnostjo manevriranja in z normalnimi hitrostmi vožnje letal, ki jim je obračališče na vzletno-pristajalni stezi namenjeno. Kot križanja oznake obračališča na vzletno-pristajalni stezi z srednjo črto vzletno-pristajalne steze ne sme biti večji kakor 30°.
(2) Oznaka obračališča na vzletno-pristajalni stezi se mora raztezati vzporedno s srednjo črto vzletno-pristajalne steze najmanj 60 m po točki dotika, če sta kodni oznaki steze 3 in 4, in najmanj 30 m, če sta kodni oznaki steze 1 in 2.
(3) Oznaka obračališča na vzletno-pristajalni stezi mora voditi letalo tako, da omogoča vožnjo po ravnem delu pred točko, kjer mora biti napravljen 180° obrat. Ravni del oznake obračališča na vzletno-pristajalni stezi mora biti vzporeden z zunanjim robom obračališča na vzletno-pristajalni stezi.
(4) Oblika krivulje, ki omogoča letalu, da zvozi 180° ovinek, mora temeljiti na kotu vodenja nosnega kolesa in ne sme presegati kota 45°.
(5) Oblika krivulje oznake obračališča na vzletno-pristajalni stezi mora biti takšna, da razdalja – kadar ostane pilotska kabina letala nad oznako obračališča na vzletno-pristajalni stezi – med katerimkoli pristajalnim kolesom letala in robom obračališča na vzletno-pristajalni stezi ni manjša od vrednosti iz 41. člena tega pravilnika. V nevihtnih vremenskih razmerah, ki povzročijo znižanje trenja podlage, mora biti na stezi s kodnima oznakama E in F zagotovljena razdalja med kolesom in robom več kakor 6 m.
153. člen
(oblika)
Oznaka srednje črte vozne steze mora biti široka vsaj 15 cm in mora biti nepretrgana po dolžini.
2.10 Oznaka pozicije čakanja pred vzletno-pristajalno stezo
154. člen
(uporaba)
Oznaka pozicije čakanja pred vzletno-pristajalno stezo mora biti vzdolž pozicije čakanja pred vzletno-pristajalno stezo.
155. člen
(oblika)
(1) Na presečišču vozne steze in vzletno-pristajalne steze za vizualni prilet in za nenatančni prilet ali vzletne steze mora biti oznaka položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo takšna, kakor je prikazano na vzorcu A na skici 5-6.
(2) Če je na presečišču vozne steze in vzletno-pristajalne steze za natančni prilet kategorij I, II in III na voljo en sam položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, mora biti oznaka položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo takšna, kakor kaže vzorec A na skici 5-6. Če je na takšnem presečišču na voljo dvoje ali troje položajev čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, mora biti oznaka položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, ki je najbliže vzletno-pristajalni stezi, kakor kaže vzorec A na skici 5-6, oznake dlje od vzletno-pristajalne steze pa takšne, kakor kaže vzorec B na skici 5-6.
(3) Oznaka položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo za položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, določeno v skladu s tretjim odstavkom 90. člena tega pravilnika, mora biti izvedena, kakor je prikazano na vzorcu B na skici 5-6. Kadar se zahteva boljša jasnost položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, morajo biti izvedene oznake položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, kakor je prikazano na vzorcu A ali vzorcu B na skici 5-7.
(4) Kjer je oznaka območja čakanja iz vzorca B na območju, kjer bi v dolžino presegala 60 m, je treba izraza “CAT II” in “CAT III” označiti na površini na koncih oznake območja čakanja in v enakih razmikih po največ 45 m med zaporednima oznakama. Črke ne smejo biti nižje od 1,8 m in ne smejo biti več kakor 0,9 m nad oznako območja čakanja.
(5) Oznaka položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo ob križanju dveh vzletno-pristajalnih steza mora biti postavljena pravokotno na os vzletno-pristajalne steze, ki je del standardne rute za gibanje zrakoplova, kakor kaže vzorec A na skici 5-7.
2.11 Oznaka vmesnega položaja čakanja
156. člen
(uporaba)
(1) Oznaka vmesnega položaja čakanja mora biti vzdolž vmesnega položaja čakanja.
(2) Oznaka vmesnega položaja čakanja mora biti na izhodu s pozicije za razledenitev letala, če je ta ob vozni stezi.
(3) Kjer je oznaka vmesnega položaja čakanja postavljena na presečišču dveh tlakovanih voznih steza, mora biti postavljena prečno prek vozne steze na zadostni razdalji od roba presekane vozne steze tako, da se zagotovi varna razdalja med zrakoplovi pri vožnji. Če so zagotovljene prečke ustavljanja ali luči vmesnega položaja čakanja, morajo z njimi sovpadati tudi lokacije vmesnega položaja čakanja.
(4) Razdalja med oznako vmesnega položaja čakanja na izhodu z objekta za razledenitev letala in osjo sosednje vozne steze ne sme biti manjša, kakor je to navedeno v preglednici 3-1.
157. člen
(oblika)
Oznaka vmesnega položaja čakanja sestoji iz ene same prekinjene črte, kakor to kaže skica 5-6.
2.12 Oznaka točke za preverjanje VOR na letališču
158. člen
(uporaba)
(1) Kadar je vzpostavljena točka za preverjanje VOR na letališču, mora biti označena z oznako in z znakom za kontrolno točko VOR na letališču.
(2) Oznaka točke za preverjanje VOR na letališču mora imeti središče na kraju, kamor je treba parkirati letalo, da sprejme pravilen VOR signal.
159. člen
(oblika)
(1) Oznaka točke za preverjanje VOR na letališču mora biti sestavljena iz kroga s premerom 6 m in iz črte, široke 15 cm (glej skico 5-8 (A)).
(2) Zaradi poravnave letala v določeni smeri mora biti na voljo črta, ki teče skozi središče kroga na želenem azimutu. Črta sega 6 m ven iz kroga v želeni smeri letenja in se konča v glavi puščice. Širina črte mora biti 15 cm (glej skico 5-8 (B)).
160. člen
(barva)
Oznaka točke za preverjanje VOR na letališču je bele barve, vendar se mora razlikovati od barve, ki se uporablja za oznako vozne steze. Zaradi boljšega kontrasta so lahko oznake obrobljene s črno barvo.
2.13 Oznake mesta postavitve zrakoplova
161. člen
(uporaba)
(1) Oznake mesta postavitve zrakoplova morajo biti na označenih parkirnih položajih na tlakovani ploščadi in na objektih za razledenitev/protiledenitev.
(2) Oznake mesta postavitve zrakoplova morajo biti postavljene tako, da omogočajo varne razdalje, določene v prvem odstavku 95. člena in 101. členu tega pravilnika, ko nosno kolo sledi oznaki parkirnega mesta za zrakoplove.
162. člen
(oblika)
(1) Oznake mesta postavitve zrakoplova morajo vsebovati elemente, kakor so identifikacija postavitvenega mesta, črta za uvajanje letala, prečka za zavijanje, črta za obračanje, prečka za poravnavanje, črta za ustavljanje in črta za izpeljavo zrakoplova, ki so potrebni za izvedbo parkiranja in za uporabo pripomočkov za parkiranje.
(2) Identifikacija mesta postavitve zrakoplova (črka in/ali številka) mora biti vključena v črto za uvajanje zrakoplova kmalu po začetku uvodne črte. Višina oznake mora biti ustrezna, tako da jo je mogoče prebrati iz pilotske kabine letala, ki uporablja mesto postavitve.
(3) Kjer sta dve skupini oznak mest postavitve za zrakoplove ena prek druge zaradi prožnejše uporabe ploščadi, se oznaki mesta postavitve doda identifikacijska oznaka letal, ki jim je namenjena posamezna skupina oznak.
(4) Črta za uvajanje, črta za obračanje in črta za izpeljavo so po dolžini neprekinjene in široke najmanj 15 cm. Kjer je na oznaki mesta postavitve več skupin oznak mesta postavitve, morajo biti črte neprekinjene za najbolj zahteven zrakoplov in prekinjene za druge zrakoplove.
(5) Deli krivulje za uvajanje, črte za obračanje in izstopne črte, ki so izvedene z zavojem, morajo imeti polmere, primerne za najzahtevnejši tip zrakoplova, kateremu so oznake namenjene.
(6) Na mestu postavitve za zrakoplove, kjer je predvideno, da zrakoplov nadaljuje pot samo v eni smeri, morajo biti kot del črte za uvajanje na mesto postavitve in izstopne črte dodane puščice: kažejo smer, ki ji je treba slediti.
(7) Prečka za zavijanje mora biti pravokotno na črto za uvajanje, pravokotno na levi pilotov sedež v točki, kjer se začne nameravani zavoj. Dolga mora biti najmanj 6 m in široka vsaj 15 cm ter mora vključevati glave puščic za prikaz smeri zavoja.
(8) Razdalje, ki jih je treba ohranjati med prečko za zavijanje in črto za uvajanje, se lahko spreminjajo glede na različne tipe zrakoplovov, pri tem pa je treba upoštevati pilotovo vidno polje.
(9) Če je potrebna več kakor ena prečka za zavijanje in/ali črta za ustavljanje, morajo biti te prečke in/ali črte posebej označene.
(10) Prečka za poravnavanje mora biti nameščena tako, da sovpada s podaljšano srednjo črto zrakoplova v določenem parkirnem položaju in da je vidna za pilota med zadnjim delom parkiranja. Ne sme biti ožja od 15 cm.
(11) Črta za ustavljanje mora biti pravokotno na prečko za poravnavanje letala, pravokotno na levi pilotov sedež v točki, namenjeni za ustavljanje. Dolga mora biti najmanj 6 m in široka vsaj 15 cm.
(12) Razdalje, ki jih je treba ohraniti med črto za ustavljanje in črto za uvajanje, se lahko spreminjajo glede na različne tipe zrakoplovov, pri tem pa je treba upoštevati pilotovo vidno polje.
2.14 Oznaka varnostnih črt na ploščadi
163. člen
(uporaba)
(1) Oznake varnostnih črt na ploščadi morajo biti na tlakovani ploščadi, kakor zahtevajo izvedbe parkirnih mest in zemeljska oprema.
(2) Oznake varnostnih črt na ploščadi morajo biti postavljene tako, da določajo območja, namenjena letališkim vozilom in drugi opremi za oskrbovanje zrakoplova, in tako, da omogočajo varno ločevanje od zrakoplovov.
164. člen
(oblika)
(1) Oznake varnostnih črt na ploščadi morajo vključevati elemente, kot so črte za varno razdaljo od roba kril, in mejno črto servisne ceste, kakor zahtevajo izvedbe parkirnih mest in zemeljska oprema.
(2) Oznaka varnostnih črt na ploščadi mora biti po dolžini neprekinjena in ne ožja od 10 cm.
2.15 Oznaka položaja čakanja na cesti
165. člen
(uporaba)
(1) Oznaka položaja čakanja na cesti mora biti na vsaki cesti, ki se približuje vzletno-pristajalni stezi.
(2) Oznaka položaja čakanja na cesti mora potekati prek ceste na položaju za čakanje na cesti.
166. člen
(oblika)
Oznaka položaja čakanja na cesti mora biti v skladu s predpisi, ki urejajo cestnoprometno signalizacijo.
2.16 Oznake obvezne inštrukcije
167. člen
(uporaba)
(1) Na mestih, kjer praktično ni izvedljiva postavitev znaka obvezne inštrukcije v skladu s prvim odstavkom 285. člena, je treba zarisati na tlakovani površini oznako obvezne inštrukcije.
(2) Kjer je to operativno potrebno, kakor na primer na voznih stezah, širših od 60 m, se znak obvezne inštrukcije lahko nadomesti z oznako obvezne inštrukcije.
(3) Oznaka obvezne inštrukcije se mora postaviti na levi strani glede na oznako osi vozne steze in na območju čakanja pred oznako položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, kakor je to prikazano na skici 5-9. Razdalja med najbližjim robom oznake in oznako položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo ali oznako osi vozne steze ne sme biti manjša kakor 1 m.
(4) Razen tam, kjer je to nujno potrebno, se oznaka obvezne inštrukcije ne postavlja na vzletno-pristajalni stezi.
168. člen
(oblika)
(1) Oznako obvezne inštrukcije predstavlja bel napis na rdečem ozadju. Razen oznake prepovedi vstopa "NO ENTRY" mora biti napis identičen s povezanim znakom obvezne inštrukcije.
(2) Oznaka obvezne inštrukcije "NO ENTRY" sestoji iz belega napisa "NO ENTRY" na rdečem ozadju.
(3) Zaradi boljšega kontrasta med oznako in tlakovano površino je lahko oznaka obvezne inštrukcije obrobljena z belo ali črno barvo.
(4) Višina črk v napisu je 4 m. Napis mora biti v skladu z obliko, kakor je prikazano v Dodatku 3 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji. Ozadje je pravokotne oblike in se mora raztezati najmanj 0,5 m od zunanjih robov napisa.
2.17 Obvestilne oznake
169. člen
(uporaba)
(1) Na mestih, kjer praktično ni izvedljiva postavitev obvestilnega znaka, moral bi pa biti postavljen, je treba zarisati na tlakovani površini obvestilno oznako.
(2) Kjer je to operativno potrebno, se obvestilna oznaka postavi skupaj z obvestilnim znakom.
(3) Obvestilna oznaka (za lokacijo/smer) mora biti postavljena pred in po zahtevnih križiščih voznih stez in kjer operativne izkušnje kažejo, da na določeni lokaciji vozne steze lahko pomaga letalski posadki pri zemeljski navigaciji. Obvestilna oznaka (za lokacijo) mora biti postavljena tudi na tlakovani površini v rednih presledkih na daljših voznih stezah.
(4) Obvestilna oznaka se zariše čez površino vozne steze ali ploščadi in mora biti postavljena tako, da jo je mogoče prebrati iz pilotske kabine prihajajočega letala.
170. člen
(oblika)
(1) Obvestilna oznaka mora biti sestavljena iz:
a) rumenega napisa na črnem ozadju, kadar oznaka nadomešča ali dopolnjuje znak o namestitvi (lokaciji), in
b) črnega napisa na rumenem ozadju, kadar oznaka nadomešča ali dopolnjuje znak o smeri oziroma namembnem kraju.
(2) Kjer kontrast med oznako in tlakovano površino ni dovolj velik, mora oznaka vsebovati:
a) črn rob, če so napisi črne barve, in
b) rumen rob, če so napisi rumene barve.
(3) Višina črk v napisu je 4 m. Napisi morajo imeti obliko v razmerju, kakor je prikazano na slikah v Dodatku 3 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
3. Luči
3.1 Splošno
171. člen
(luči, ki lahko ogrozijo varnost zrakoplova)
Luči, ki so v bližini letališča in niso namenjene zračni navigaciji ter lahko ogrozijo varnost zrakoplova, morajo biti ugasnjene, zasenčene ali drugače prilagojene, da ne pomenijo vira ogrožanja.
172. člen
(laserske emisije, ki lahko ogrozijo varnost zrakoplova)
(1) Za zaščito zrakoplovov pred nevarnimi učinki laserskih emisij se okrog letališč določijo naslednje varovalne cone:
– cona letenja brez laserskih žarkov (LFFZ),
– cona letenja, kritična glede laserskih žarkov (LCFZ),
– cona letenja, občutljiva glede laserskih žarkov (LSFZ).
(2) Dovoljene ravni izpostavljenosti in oddaljenosti, na katerih so ustrezno zaščitene operacije letenja, so določene na skicah 5-10, 5-11 in 5-12. Omejitve zadevajo le vidni del spektra laserskega sevanja, ki ga zaznava človeško oko. Omejitev ne zadeva laserske svetlobe, ki je potrebna za varnost zračnega prometa in letališke navigacijske službe zračnega prometa, če je njena uporaba v skladu z zahtevami varnega letenja. V zračnem prostoru, v katerem se izvaja zračni promet, mora biti raven sevanja kateregakoli laserskega žarka, vidnega ali nevidnega, nižja ali enaka največji dovoljeni izpostavljenosti (MPE), če ni bilo o tem poprej obveščeno ministrstvo, pristojno za promet, in če ni bilo izdano ustrezno dovoljenje.
(3) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda, če se ugotovi, da v času presežene ravni sevanja v določenem delu zračnega prostora, v katerem bodo presežene dovoljene ravni sevanja, ne bo opravljan zračni promet.
(4) Cone iz prvega odstavka tega člena se določijo v skladu s priročnikom ICAO Doc 9815 (Priročnik o laserskih oddajnikih in varnem letenju).
173. člen
(luči, ki lahko povzročijo zmedo)
(1) Luči, ki niso namenjene signalizaciji v zračnem prometu in zaradi svoje jakosti, konfiguracije ali barve lahko povzročijo zmedo ali napačno interpretacijo navigacijske signalizacije, morajo biti izključene ali ustrezno zasenčene v naslednjih območjih letališča:
a) instrumentalna steza – kodna številka 4: v območjih pred pragom in po koncu vzletno-pristajalne steze, ki se razteza v dolžino najmanj 4500 m od praga in konca steze in v širino 750 m na obeh straneh podaljšane osi vzletno-pristajalne steze;
b) instrumentalna steza – kodni številki 2 in 3: kakor v točki a), vendar mora biti dolžina najmanj 3000 m;
c) instrumentalna steza – kodna številka 1 in neinstrumentalna steza: v priletni ravnini.
(2) Pri uporabi letalskih navigacijskih luči ob plovnih vodah morajo biti sprejeti ustrezni ukrepi, da pri mornarjih ne povzročijo zmede.
174. člen
(dvignjene priletne luči)
(1) Priletne luči in njihove podporne strukture morajo biti lomljive, razen pri oddaljenosti več kakor 300 m od praga:
a) kjer višina podpornih struktur presega 12 m, ko se zahteva lomljivost le do vrha te višine,
b) kadar so podporne strukture obdane z nelomljivimi objekti, ko mora biti lomljiv samo tisti del strukture luči in njihovih podpornih struktur, ki presega te objekte.
(2) Če priletna luč ali nosilna konstrukcija sama po sebi ni dovolj vidna, mora biti primerno označena.
175. člen
(dvignjene luči)
Dvignjene luči vzletno-pristajalne steze, poti ustavljanja in vozne steze morajo biti lomljive. Njihova višina mora biti dovolj nizka, da se zagotovi varna razdalja med lučjo in najnižjo točko propelerja ali motorjev zrakoplova.
176. člen
(površinske luči)
Luči, vgrajene v površino vzletno-pristajalnih steza, poti ustavljanja, vozne steze in ploščadi, morajo biti oblikovane in postavljene tako, da se ne poškodujejo niti ne poškodujejo zrakoplova, če zapelje prek njih. Toplota, ki jo oddaja površinska luč med vgrajeno lučjo in zračnico letala, ne sme presegati 160 °C med 10-minutno izpostavitvijo.
177. člen
(svetlobna jakost in nadzor)
(1) Jakost osvetlitve vzletno-pristajalne steze mora ustrezati minimalnim pogojem vidljivosti in okoliški svetlobi, v katerih se bo steza uporabljala, in mora biti enaka svetlobni jakosti najbližjega dela sistema priletnih luči, če je ta sistem na voljo.
(2) Letališki svetlobnonavigacijski sistem mora imeti vgrajen ustrezen nadzor, ki omogoča nastavitev jakosti, tako da zadosti obstoječim pogojem vidljivosti in okoliški svetlobi. Na voljo mora biti ločena kontrola za nadzor in regulacijo jakosti naslednjih svetlobnih sistemov:
– sistem priletnih luči,
– robne luči vzletno-pristajalne steze,
– luči praga vzletno-pristajalne steze,
– luči konca vzletno-pristajalne steze,
– luči osi vzletno-pristajalne steze,
– luči cone dotika z zemljo,
– luči osi vozne steze.
178. člen
(glavni snop)
(1) Na perimetru in znotraj elipse, ki določata glavni snop žarkov, kakor je prikazano na skicah A2-1 in A2-10 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji, vrednost največje jakosti ne sme presegati trikratne vrednosti minimalne jakosti, izmerjene v skladu s skupno opombo k skicam od A2-1 do A2-10 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(2) Na perimetru in znotraj pravokotnika, ki določata glavni snop žarkov, kakor je prikazano na skicah od A2-12 do A2-20 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji, vrednost največje jakosti ne sme presegati trikratne vrednosti minimalne jakosti, izmerjene v skladu s skupno opombo k skicam od A2-12 do A2-21 in z opombo 2 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
3.2 Zasilna osvetlitev
179. člen
(uporaba)
Na letališču, kjer je na voljo osvetlitev vzletno-pristajalne steze in kjer ni sekundarnega napajanja, mora biti na voljo zadostno število zasilnih luči, ki jih je ob okvari primarnega sistema osvetlitve treba postaviti vsaj na glavni stezi. Enako velja tudi za nadomestitev osvetlitve za označitev ovir in za oris voznih steza in področij ploščadi, če letališče razpolaga s primarnim sistemom.
180. člen
(namestitev)
Ko so zasilne luči nameščene na vzletno-pristajalni stezi, morajo vsaj v najmanjši meri ustrezati konfiguraciji, ki se zahteva za neinstrumentalne vzletno-pristajalne steze.
181. člen
(značilnosti)
Barva zasilnih luči se mora ujemati z barvnimi zahtevami za osvetlitev vzletno-pristajalne steze; edino tam, kjer ni mogoče zagotoviti barvnih luči na pragu in na koncu vzletno-pristajalne steze, so lahko vse luči spremenljive bele barve ali kolikor mogoče blizu spremenljivi beli barvi.
3.3 Navigacijski svetilniki
182. člen
(uporaba)
Na vsakem letališču, ki je namenjeno za nočno uporabo, kjer je to operativno potrebno, mora biti na voljo letališki svetilnik. Operativne zahteve se določijo glede na zahteve zračnega prometa na letališču in opaznosti letališča glede na okolico in glede na opremljenost letališča z drugimi vizualnimi in nevizualnimi sredstvi, potrebnimi za lociranje letališča.
Letališki svetilnik
183. člen
(uporaba)
Letališče, ki se uporablja za nočno letenje, mora imeti letališki svetilnik, kadar:
a) je navigacija letal v večini primerov predvsem vizualna,
b) je pogosta zmanjšana vidljivost,
c) je teže locirati letališče iz zraka zaradi okoliške osvetlitve ali terena.
184. člen
(namestitev)
Letališki svetilnik mora biti na ali v bližini letališča v območju z nizko ambientalno osvetlitvijo ozadja in lociran tako, da ni zakrit v pomembnih smereh, in tako, da ne zmede pilota pri pristajanju.
185. člen
(značilnosti)
Letališki svetilnik mora utripati z barvno svetlobo, ki se izmenjuje z belo svetlobo, ali pa samo z belo svetlobo. Svetilnik mora utripati s frekvenco od 20-krat do 30-krat na minuto. Pri svetilniku, ki utripa z barvno svetlobo, se za kopenska letališča uporablja zelena barva, za vodno letališče pa rumena barva. Če je kombinirano vodno in kopensko letališče, mora imeti svetilnik, ki utripa z barvno svetlobo, barvne lastnosti dela letališča, določenega kot glavna površina.
186. člen
(vidnost)
Svetloba svetilnika mora biti vidna iz vseh smeri. Navpično svetlobno sevanje svetilnika proti nebu mora biti vidno od 1° nad vertikalo svetilnika pa do višine, ki je potrebna, da je svetilnik viden glede na namenjeno uporabo, določeno s procedurami letališča.
187. člen
(jakost)
Letališki svetilnik mora utripati z jakostjo najmanj 2000 cd, pri visoki ambientalni osvetlitvi ozadja pa se jakost lahko poveča do 10-krat.
Identifikacijski svetilnik
188. člen
(uporaba)
Na letališču, ki je namenjeno za nočno uporabo in ga drugače ni mogoče zlahka prepoznati iz zraka, mora biti identifikacijski svetilnik.
189. člen
(namestitev)
Identifikacijski svetilnik mora stati na letališča v območju z nizko ambientalno osvetlitvijo ozadja in biti lociran tako, da ni zakrit v pomembnih smereh, in tako, da ne zmede pilota pri pristajanju.
190. člen
(značilnosti)
Svetloba svetilnika mora biti vidna iz vseh smeri. Navpično svetlobno sevanje svetilnika proti nebu mora biti vidno od 1° nad vertikalo svetilnika pa do višine, ki je potrebna, da je svetilnik viden glede na namenjeno uporabo, določeno s procedurami letališča. Utripati mora z jakostjo najmanj 2000 cd, pri visoki ambientalni osvetlitvi ozadja pa se jakost lahko poveča do 10-krat.
191. člen
(barva svetilnika)
Identifikacijski svetilnik mora utripati z zeleno svetlobo pri kopenskih letališčih in z rumeno svetlobo pri vodnih letališčih.
192. člen
(identifikacijski znak)
Identifikacijske znake mora svetilnik oddajati v obliki mednarodne Morsejeve abecede. Hitrost prenosa znaka mora biti od šest do osem besed na minuto, odgovarjajoči razpon trajanja Morsejevih pik pa od 0,15 do 0,2 sekunde na piko (simbol).
3.4 Sistemi priletnih luči
193. člen
(uporaba)
Sistem priletnih luči se glede na vrsto steze uporablja:
a) Neinstrumentalna vzletno-pristajalna steza
Kjer je to fizično izvedljivo, se na neinstrumentalni vzletno-pristajalni stezi s kodnima številkama 3 in 4, namenjeni za nočni prilet, razen če se ta vzletno-pristajalna steza uporablja le ob dobri vidljivosti in če druga vizualna sredstva omogočajo zadovoljivo vodenje, vzpostavi enostaven sistem priletnih luči na stezi za vizualni prilet, kakor je določeno v 194. in 195. členu. Enostaven sistem priletnih luči omogoča vizualno vodenje tudi podnevi.
b) Steza za nenatančni prilet
Kjer je to fizično izvedljivo, je treba vzpostaviti enostaven sistem priletnih luči na stezi za nenatančni prilet, kakor je določeno v 194. in 195. členu, razen če se vzletno-pristajalna steza uporablja le ob dobri vidljivosti in če druga vizualna sredstva omogočajo zadovoljivo vodenje.
c) Steza za natančni prilet kategorije I
Kjer je to fizično izvedljivo, je treba vzpostaviti sistem priletnih luči za natančni prilet kategorije I, ki je namenjen stezi za natančni prilet kategorije I, kakor je določeno v 196. in 197. členu.
d) Steza za natančni prilet kategorij II in III
Namestiti je treba sistem priletnih luči za natančni prilet kategorij II in III, ki je namenjen stezi za natančni prilet kategorij II in III, kakor je določeno v 198. in 199. členu.
Enostaven sistem priletnih luči
194. člen
(namestitev)
(1) Enostaven sistem priletnih luči mora biti sestavljen iz vrste luči na podaljšani osi vzletno-pristajalne steze, ki se razteza, kadar je to mogoče, v razdalji najmanj 420 m od praga in vrste luči, ki tvorijo prečko, dolgo 18 m ali 30 m, v razdalji 300 m od praga.
(2) Luči, ki tvorijo prečko, morajo biti postavljene, če je mogoče, čim bliže v vodoravni liniji pravokotno na črto osi vzletno-pristajalne steze in morajo biti razpolovljene s črto luči na osi vzletno-pristajalne steze. Luči prečke morajo biti v takšnih razmikih, da nastane linearni učinek; edino kadar se uporabi prečka, dolgo 30 m, sta dopustni praznini na vsaki strani srednje črte. Ti praznini ne smeta presegati 6 m.
(3) Za luči prečke se uporabljajo razmiki od 1 m do 4 m. Praznine na obeh straneh srednje črte lahko izboljšajo usmerjeno vodenje, kadar so prileti izvedeni s stranskim odstopanjem in olajšajo gibanje reševalnih in gasilskih vozil.
(4) Luči, ki tvorijo srednjo črto, morajo biti razvrščene v vzdolžnih razmikih po 60 m. Za izboljšanje vodenja se lahko uporabijo razmiki po 30 m. Najbolj notranja luč mora biti 60 m ali 30 m od praga glede na izbrani vzdolžni razmik za luči na srednji črti vzletno-pristajalne steze.
(5) Sistem mora biti kolikor mogoče blizu horizontale, ki poteka skozi prag, pod pogojem da:
a) noben objekt, razen ILS ali MLS anten, ne prebada ravni priletnih luči na razdalji 60 m od podaljšane osi vzletno-pristajalne steze;
b) nobena luč, razen luči, ki so v sredinskem delu luči prečke ali sredinskem delu barete, ne sme biti zastrta letalu ob pristajanju.
ILS ali MLS antena, ki prebada raven priletnih luči, velja za oviro v zračnem prometu in mora biti ustrezno zaznamovana.
(6) Če fizično ni mogoče zagotoviti, da bi se srednja črta raztezala v razdalji 420 m od praga, se mora raztezati v razdalji 300 m tako, da vključuje prečko. Če to ni mogoče, se morajo luči na srednji črti vzletno-pristajalne steze raztegniti čim dlje, vsaka luč pa mora imeti vsaj 3 m dolgo bareto. Glede na to, ali ima sistem priletnih luči prečko v razdalji 300 m od praga, je lahko dopolnilna prečka na voljo v razdalji 150 m od praga.
195. člen
(lastnosti)
(1) Luči v enostavnem sistemu priletnih luči morajo biti stalne, barva luči pa mora zagotoviti, da se sistem z lahkoto loči od druge letalske signalizacije in od morebitnih drugih luči. Vsaka luč osi vzletno-pristajalne steze mora imeti posamezen vir napajanja ali bareto, dolgo najmanj 3 m.
(2) Na mestih, kjer je prepoznavanje enostavnega sistema priletnih luči ponoči oteženo zaradi okoliških luči, se lahko namesti sistem zaporednih utripajočih luči v zunanjem delu sistema.
(3) Kjer so luči na voljo na vzletno-pristajalni stezi za vizualni prilet, morajo svetiti pod vsemi koti v azimutu, kakor to potrebuje pilot na osnovnem kraku šolskega kroga in v zaključni fazi prileta. Jakost luči mora ustrezati vsem možnostim vidljivosti in okoliški svetlobi, v katerih se sistem uporablja.
(4) Kjer so luči na voljo na vzletno-pristajalni stezi za nenatančni prilet, morajo biti vidne pod vsemi koti v azimutu, kakor to potrebuje pilot letala, ki se v zaključni fazi prileta bistveno ne oddaljuje od poti, določene z nevizualnimi sredstvi. Luči morajo biti oblikovane tako, da omogočijo vodenje podnevi in ponoči pri najslabši vidljivosti in okoliški svetlobi, ko mora biti sistem še uporaben.
Sistem priletnih luči za natančni prilet kategorije I
196. člen
(namestitev)
(1) Sistem priletnih luči za natančni prilet kategorije I mora sestavljati vrsta luči na podaljšani osi vzletno-pristajalne steze, ki se razteza v razdalji 900 m od praga steze z vrsto luči, ki tvorijo prečko, dolgo 30 m, v razdalji 300 m od praga vzletno-pristajalne steze.
(2) Luči, ki tvorijo prečko, morajo biti postavljene v vodoravni liniji, čim bliže in pravokotno na črto luči na osi vzletno-pristajalne steze, ki jih razpolavlja. Luči prečke morajo biti v takšnih razmikih, da nastane linearni učinek. Dopustni sta praznini na obeh straneh osi za bolje usmerjeno vodenje in lažje gibanje reševalnih in gasilskih vozil, ne smeta pa presegati 6 m.
(3) Luči, ki tvorijo os, morajo biti razvrščene v razmikih po 30 m, pri tem pa mora biti najbolj notranja luč 30 m od praga.
(4) Sistem mora biti kolikor mogoče blizu vodoravne ravnine, ki teče skozi prag, pod pogojem, da:
a) noben objekt, razen ILS ali MLS anten, ne prebada ravni priletnih luči na razdalji 60 m od podaljšane osi vzletno-pristajalne steze;
b) nobena luč, razen luči, ki so v sredinskem delu luči prečke ali sredinskem delu leteče luči – barete, ne sme biti zastrta letalu ob pristajanju.
ILS ali MLS antena, ki prebada raven priletnih luči, se šteje za oviro v zračnem prometu in mora biti ustrezno zaznamovana.
197. člen
(lastnosti)
(1) Luči osi vzletno-pristajalne steze in luči prečke v sistemu priletnih luči za natančni prilet kategorije I morajo biti neutripajoče in morajo oddajati belo svetlobo nastavljive jakosti. Sistem luči osi vzletno-pristajalne steze mora vsebovati:
a) enojno vrsto (linijo) luči v najbolj notranjih 300 m osi, dvojno vrsto (linijo) luči v srednjih 300 m osi in trojno vrsto (linijo) luči v zunanjih 300 m srednje črte, da zagotovijo podatke o razdalji; ali
b) barete.
(2) Kadar se lahko zagotovi delovanje sistema med vzdrževanjem, kakor je določeno za vzdrževanje svetlobnih pripomočkov za vzletno-pristajalno stezo kategorije I, lahko vsak položaj luči osi steze sestavljajo:
a) posamezni svetlobni vir ali
b) bareta.
(3) Barete morajo biti dolge najmanj 4 m. Ko so barete, sestavljene iz luči, usmerjene proti prečki, morajo biti med njimi enakomerni razmiki ne več kakor 1,5 m. Utripati morajo zaporedoma dvakrat v sekundi – začne se s skrajno zunanjo lučjo – in v smeri proti pragu do skrajne notranje luči v sistemu. Sistem električnega tokokroga mora biti takšen, da je mogoče te luči upravljati neodvisno od drugih luči sistema priletnih luči.
(4) Če os vzletno-pristajalne steze sestavljajo luči, kakor je opisano v točki a) prvega odstavka tega člena in v točki a) drugega odstavka tega člena, je treba na prečki v razdalji 300 m od praga postaviti dodatne prečne luči v razdaljah 150 m, 450 m, 600 m in 750 m od praga.
(5) Luči, ki tvorijo vsako prečko, morajo biti postavljene, če je mogoče, čim bliže v vodoravni vrsti pravokotno na os vzletno-pristajalne steze, ki jih razpolavlja. Luči morajo biti postavljene v takšnih razmikih, da nastane linearni učinek. Dopustni sta praznini na obeh straneh osi za boljše usmerjeno vodenje in lažje gibanje reševalnih in gasilskih vozil, vendar ne smeta presegati 6 m.
(6) Zunanji deli dodatnih prečk morajo ležati na dveh ravnih črtah, ki sta bodisi vzporedni z osjo vzletno-pristajalnih luči steze ali pa se stekata v os vzletno-pristajalne steze 300 m od praga.
(7) Luči morajo biti v skladu s specifikacijami, navedenimi na skici A-4 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
Sistem priletnih luči za natančni prilet kategorij II in III
198. člen
(namestitev)
(1) Sistem priletnih luči za natančni prilet kategorij II in III mora sestavljati vrsta luči na podaljšku osi vzletno-pristajalne steze, ki se razteza v razdalji 900 m od praga. Poleg tega mora imeti sistem še dve stranski vrsti luči, ki se raztezata 270 m od praga, in dve prečki, eno na 150 m, drugo pa na 300 m od praga, kakor kaže skica 5-13. Kadar se v skladu z zahtevami o delovanju med vzdrževanjem lahko zagotovi delovanje sistema med vzdrževanjem, mora imeti sistem dve bočni vrsti luči, ki se raztezata 240 m od praga, in dve prečki, eno na 150 m in eno na 300 m od praga, kakor je prikazano na skici 5-14.
(2) Luči, ki tvorijo srednjo črto osi, morajo biti postavljene v vzdolžnih razmikih po 30 m, pri tem sta najbolj notranji luči nameščeni 30 m od praga.
(3) Luči v stranskih vrstah morajo biti postavljene na obeh straneh linije osi v vzdolžnih razmikih, ki so enaki tistim pri lučeh na osi vzletno-pristajalne steze, pri tem je prva luč 30 m od praga. Stranski razmik (ali razdalja) med skrajnima notranjima lučema v stranski vrsti ne sme biti manj kakor 18 m ali več kakor 22,5 m, po možnosti 18 m, vsekakor pa mora biti enak tistemu pri lučeh v coni dotika z zemljo.
(4) Prečka, ki je 150 m od praga, mora zapolniti praznine med lučmi na osi vzletno-pristajalne steze in vrsto stranskih luči. Prečka, ki je 300 m od praga, se mora raztezati na obeh straneh luči na osi vzletno-pristajalne steze do razdalje 15 m od osi.
(5) Če je srednja črta na razdalji več kakor 300 m od praga sestavljena iz luči, kakor je opisano v točki b) drugega odstavka in v točki b) tretjega odstavka 199. člena, morajo biti na 450 m, 600 m in 750 m od praga postavljene dodatne prečke luči. Zunanji konci teh prečk morajo ležati na dveh ravnih črtah, ki sta bodisi vzporedni z osjo steze ali pa se stekata v os vzletno-pristajalne steze, 300 m od praga.
(6) Sistem mora biti kolikor mogoče blizu vodoravne ravnine, ki teče skozi prag, pod pogojem, da:
a) noben objekt, razen ILS ali MLS anten, ne prebada ravni priletnih luči na razdalji 60 m od podaljšane osi vzletno-pristajalne steze;
b) nobena luč, razen luči, ki so v sredinskem delu luči prečke ali sredinskem delu leteče luči – barete, ne sme biti zastrta letalu ob pristajanju.
ILS ali MLS antena, ki prebada raven priletnih luči, se šteje za oviro v zračnem prometu in mora biti ustrezno zaznamovana.
199. člen
(lastnosti)
(1) Srednja črta sistema priletnih luči za natančni prilet kategorij II in III mora biti za prvih 300 m od praga sestavljena iz baret s spremenljivo belo svetlobo, razen kjer je prag prestavljen za 300 m ali več, ko je lahko srednja črta sestavljena iz posameznih svetlobnih virov s spremenljivo belo svetlobo. Barete morajo biti dolge najmanj 4 m. Če so barete sestavljene iz luči, ki se približujejo točkovnim svetlobnim virom, morajo biti postavljene v enakomernih razmikih, ki niso večji od 1,5 m. Kadar se zahteva delovanje v skladu z zahtevami za vzletno-pristajalno stezo za natančni prilet kategorij II in III, morajo sistem osvetlitve srednje črte vzletno-pristajalne steze za natančni prilet kategorij II in III za prvih 300 m od praga sestavljati:
a) barete, kadar je srednja črta po 300 m od praga sestavljena iz baret iz točke a) tretjega odstavka tega člena;
b) dva posamezna svetlobna vira in barete, kadar je srednja črta po 300 m od praga posameznih svetlobnih virov sestavljena iz baret iz točke b) tretjega odstavka tega člena, z najbolj notranjim posameznim svetlobnim virom, postavljenim 30 m od praga, in z najbolj notranjo bareto, postavljeno 60 m od praga;
c) posamezni viri svetlobe, kadar je prag prestavljen za 300 m ali več,
od katerih mora vsak prikazovati spremenljivo belo svetlobo.
(2) Po 300 m od praga mora vsako pozicijo luči srednje črte sestavljati:
a) bareta, kakršna se uporablja na prvih 300 m, ali
b) dva svetlobna vira v srednjih 300 m srednje črte in trije svetlobni viri zunaj 300 m srednje črte,
od katerih mora vsak prikazovati spremenljivo belo svetlobo.
(3) Kadar se med vzdrževanjem lahko zagotovi raven uporabnosti za priletne luči, kakor je določeno za vzletno-pristajalno stezo za natančni prilet kategorij II in III, mora po 300 m od praga vsako pozicijo luči srednje črte sestavljati:
a) bareta ali
b) samostojen svetlobni vir,
od katerih mora vsak prikazovati spremenljivo belo svetlobo.
(4) Barete morajo biti dolge najmanj 4 m. Kadar so barete sestavljene iz luči, ki so podobne točkastim virom, morajo biti razporejene enakomerno v razmikih, ki niso večji kakor 1,5 m.
(5) Če je srednja črta po 300 m od praga sestavljena iz baret iz točke a) drugega odstavka ali iz točke a) tretjega odstavka tega člena, je lahko vsaka bareta po 300 m od praga dopolnjena z bliskavico, razen kadar je ob upoštevanju značilnosti sistema in narave meteoroloških razmer takšna osvetlitev ocenjena kot nepotrebna.
(6) Vsaka bliskavica mora utripati zaporedoma dvakrat v sekundi – začne se z najbolj zunanjo lučjo in poteka v smeri proti pragu do najbolj notranje luči v sistemu. Sestav tokokroga mora biti takšen, da se lahko te luči upravljajo neodvisno od drugih luči v sistemu priletnih luči.
(7) Stranska vrsta luči mora biti sestavljena iz baret, ki oddajajo rdečo svetlobo. Dolžina barete v stranski vrsti in razmik med lučmi barete morata biti enaka kakor pri baretah v coni dotika z zemljo.
(8) Luči, ki tvorijo prečke, morajo biti stacionarne luči s spremenljivo belo svetlobo. Luči morajo biti enakomerno razporejene v razmikih, ki niso večji od 2,7 m.
(9) Jakost rdečih luči mora biti usklajena z jakostjo belih luči.
(10) Luči morajo ustrezati specifikacijam s skic A2-1 in A2-2 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
3.5 Sistemi indikacije strmine vizualnega prileta
200. člen
(uporaba)
(1) Sistem indikacije strmine vizualnega prileta se mora zagotoviti za prilet do vzletno-pristajalne steze ne glede na to, ali je ta že opremljena z drugimi vizualnimi ali nevizualni sredstvi za prilet, tam, kjer obstaja eden ali več od spodaj naštetih pogojev:
a) vzletno-pristajalno stezo uporabljajo turboreaktivna letala ali druga letala s podobnimi potrebami v zvezi z vodenjem prileta;
b) pilot katerekoli vrste letala ima morda težave pri presoji prileta zaradi:
1. neustreznega vizualnega vodenja, kakor ga lahko doživi med priletom čez vodo ali zaradi neizrazitega terena podnevi ali v odsotnosti primernih zunanjih luči na območju prileta ponoči;
2. zavajajoče informacije, kakor jo daje varljiv okoliški teren ali nagibi steze;
c) navzočnost objektov v območju prileta utegne pomeniti resno nevarnost, če letalo pristaja pod običajno priletno potjo, zlasti še, če ne obstajajo nevizualni ali drugi vizualni pripomočki, ki bi opozarjali na takšne objekte;
d) fizične danosti na eni ali drugi strani steze pomenijo resno nevarnost, kadar je letalo prezgodno ali predolgo v pristajanju;
e) teren ali obstoječe vremenske razmere so takšne, da je lahko letalo izpostavljeno neobičajnemu vrtinčenju med priletom.
(2) Standardni sistemi vizualne indikacije kota prileta so:
a) T-VASIS ali AT-VASIS, kot je določeno v 201. do 204. členu tega pravilnika,
b) PAPI ali APAPI sistema, kot je določeno v 205. do 208. členu tega pravilnika,
kakor je prikazano na skici 5-15.
(3) PAPI, T-VASIS ali AT-VASIS se mora namestiti na stezah s kodno številko 3 ali 4, kadar obstaja eden ali več razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena.
(4) PAPI ali APAPI se mora namestiti na stezah s kodno številko 1 ali 2, kadar obstaja eden ali več razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena.
(5) Kjer je prag vzletno-pristajalne steze začasno prestavljen iz normalnega položaja in je izpolnjen eden ali več pogojev iz prvega odstavka 201. člena tega pravilnika, mora biti postavljen sistem PAPI, razen v primeru kodne številke 1 ali 2, ko se lahko postavi sistem APAPI.
201. člen
(opis)
(1) T-VASIS mora biti sestavljen iz dvajsetih svetlobnih enot, simetrično razporejenih okrog srednje črte vzletno-pristajalne steze v obliki dveh stranskih prečk, s štirimi svetlobnimi enotami v vsaki, z razpolovnimi vzdolžnimi črtami šestih luči, kakor je prikazano na skici 5-16.
(2) AT-VASIS mora biti sestavljen iz desetih svetlobnih enot, razporejenih na eni strani vzletno-pristajalne steze v obliki ene same stranske prečke s štirimi svetlobnimi enotami in z razpolovno vzdolžno črto šestih luči.
(3) Svetlobne enote morajo biti skonstruirane in postavljene tako, da bo pilot letala med priletom:
a) ko bo nad priletno ravnino, videl stransko(-e) prečko(-e) in eno, dve ali tri opozorilne luči za spust v beli barvi; čim više bo pilot nad priletno ravnino, tem več luči za spust bo vidnih;
b) ko bo na priletni ravnini, videl stransko(-e) prečko(-e) v beli barvi;
c) ko bo pod priletno ravnino, videl stransko(-e) prečko(-e) in eno, dve ali tri opozorilne luči za dvig v beli barvi; čim niže bo pilot pod priletno ravnino, tem več luči za dvig bo vidnih; in ko bo že dodobra pod priletno ravnino, bo videl stransko(-e) prečko(-e) in tri opozorilne luči za dvig v rdeči barvi.
(4) Ko bo pilot na priletni ravnini ali nad njo, se ne sme več videti svetloba svetlobnih enot za dvig; ko bo pilot na priletni ravnini ali pod njo, se ne sme več videti svetloba svetlobnih enot za spust.
202. člen
(namestitev)
Svetlobne enote morajo biti postavljene tako, kakor kaže skica 5-16, treba pa je upoštevati tam navedena dopustna odstopanja pri namestitvi.
203. člen
(lastnosti svetlobnih enot)
(1) Sistemi morajo biti primerni za delovanje tako podnevi kakor ponoči.
(2) Porazdelitev svetlobe v snopu žarkov v vsaki svetlobni enoti mora imeti obliko pahljače, ki je vidna v velikem loku v azimutu v smeri prileta. Svetlobne enote stranske prečke morajo oddajati snop svetlobe bele barve od navpičnega kota 1°54' do navpičnega kota 6° in snop svetlobe rdeče barve v območju navpičnega kota od 0° do 1°54'. Opozorilne svetlobne enote za spust (ang.: fly-down light units) morajo oddajati bel snop svetlobe, ki se razteza od višine 6° navzdol približno do priletne ravnine, kjer mora biti ostro odsekan. Opozorilne svetlobne enote za dvig (ang.: fly-up light units) morajo oddajati bel snop svetlobe približno od priletne ravnine do navpičnega kota 1°54' in rdeč snop svetlobe pod navpičnim kotom manj kakor 1°54'. Kot vrha rdečega snopa žarkov na svetlobnih enotah stranske prečke in na opozorilnih enotah za dvig se lahko poveča, tako da je v skladu s četrtim odstavkom 204. člena.
(3) Porazdelitev jakosti svetlobe v opozorilnih svetlobnih enotah za spust, na stranski prečki in v opozorilnih svetlobnih enotah za dvig mora biti takšna, kakor je prikazano na skici 2-22 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(4) Barvni prehod iz rdeče v belo barvo v navpični ravnini mora biti takšen, da se zdi opazovalcu iz razdalje najmanj 300 m, kakor da nastane pod navpičnim kotom največ 15'.
(5) Pri polni svetlobni jakosti mora imeti rdeča luč koordinato Y, ki ni večja od 0,320.
(6) Na voljo mora biti ustrezen nadzor svetlobne jakosti, da je možna nastavitev in s tem izpolnjevanje obstoječih pogojev in da se izogne zaslepitvi pilota med priletom in pristajanjem.
(7) Svetlobne enote, ki tvorijo stranske prečke, ali svetlobne enote, ki tvorijo ustrezen par opozorilnih luči za spust (ang.: fly-down light units) oziroma dvig (ang.: fly-up light units), morajo biti postavljene tako, da se zdijo pilotu letala, ki se približuje, kakor da so v resnici v vodoravni črti. Svetlobne enote morajo biti nameščene čim niže in morajo biti dovolj svetle in lomljive, da ne pomenijo nevarnosti za letala.
(8) Svetlobne enote morajo biti tako oblikovane, da usedline od kondenzacije, umazanija itd. na površinah, ki optično prepuščajo svetlobo, ali na odbojnih površinah čimmanj ovirajo svetlobne signale in nikakor ne vplivajo na višino snopa žarkov ali na kontrast med rdečimi in belimi signali. Izvedba svetlobnih enot mora biti takšna, da je verjetnost, da bi bile odprtine povsem ali delno zaprte s snegom ali ledom, minimalna tam, kjer se lahko pričakujejo tovrstne vremenske razmere.
204. člen
(priletna ravnina in nastavitev višine snopov žarkov)
(1) Priletna ravnina mora biti takšna, da ustreza letalom, ki jo uporabljajo.
(2) Kadar je vzletno-pristajalna steza, na kateri je T-VASIS, opremljena z ILS oziroma MLS, morajo biti namestitev in višine svetlobnih enot takšne, da se ravnina za vizualni prilet čimbolj ujema z ILS drsno potjo oziroma minimalno drsno potjo MLS.
(3) Višina žarkov svetlobnih enot stranske prečke na obeh straneh vzletno-pristajalne steze mora biti enaka. Višina vrha žarka svetlobne enote za dvig, ki je najbliže vsaki stranski prečki, in višina spodnjega dela žarka svetlobne enote za spust, ki je najbliže vsaki stranski prečki, morata biti enaki in morata ustrezati priletni ravnini. Odsekani kot vrha svetlobnih žarkov zaporednih svetlobnih enot za dvig je treba zmanjšati za 5' loka višinskega kota na vsaki zaporedni enoti, ki je vstran od stranske prečke. Vsekani kot spodnjega dela žarka svetlobnih enot za spust je treba povečati za 7' loka na vsaki zaporedni enoti vstran od stranske prečke (glej skico 5-17).
(4) Nastavitev višine vrha svetlobnih žarkov, ki oddajajo rdečo svetlobo na stranski prečki, in opozorilnih svetlobnih enot za dvig mora biti takšna, da bo pilot letala med priletom, ko bo videl stransko prečko in tri opozorilne svetlobne enote za dvig, varen pred vsemi objekti v območju prileta, če katera od teh luči ne bi oddajala rdeče svetlobe.
(5) Razpon svetlobnega snopa žarkov v azimutu mora biti ustrezno omejen tam, kjer se ugotovi, da se objekt, ki je zunaj površine za zaščito pred ovirami v sistemu, a v stranskih mejah svetlobnega snopa žarkov, razteza nad površino za zaščito pred ovirami, aeronavtična raziskava pa pokaže, da bi objekt lahko neugodno vplival na varnost operacij. Obseg omejitve mora biti takšen, da ostane predmet zunaj meja svetlobnega snopa žarkov.
(Opomba: POSTAVITVENE TOLERANCE
Če se v okviru upravno-strokovnega nadzora ugotovijo pogoji za varno spremembo predpisanih dimenzij, se lahko:
a) spremeni nominalna višina oči nad pragom pri nagibu signala v mejah med 12 in 16 m, razen v primeru, kadar je na razpolago standardna ILS drsna pot in/ali minimalna drsna pot MLS; višina nad pragom se lahko spremeni, da se izogne vsako navzkrižje med vizualnimi indikacijami priletnega nagiba in uporabnega deleža drsne poti ILS in/ali indikacijo minimalne drsne poti MLS;
b) spremeni vzdolžna razdalja med posameznimi enotami luči ali celotno dolžino za največ 10 odstotkov;
c) spremenijo bočni premiki sistema od roba vzletno-pristajalne steze za največ ± 3 m;
d) kjer je vzdolžni nagib zemljišča, prilagodijo vzdolžne oddaljenosti enot luči, da se kompenzira razlika njegovega nivoja v odnosu do praga;
e) kjer je prečni nagib terena, prilagodijo podolžne oddaljenosti dveh svetlobnih enot ali dveh stranskih prečk, da se med njimi kompenzira razlika v nivojih, če je potrebno za zagotovitev izpolnitev zahtev iz sedmega dostavka 203. člena. Oddaljenost med stransko prečko in pragom temelji na priletnem nagibu 3° do nivoja vzletno-pristajalne steze z normalno 15 metrsko višino oči nad pragom. Običajno je oddaljenost med pragom in stransko prečko določena z:
a) izbranim priletnim nagibom,
b) vzdolžnim nagibom vzletno-pristajalne steze in
c) izbrano nominalno višino oči nad pragom.)
205. člen
(opis)
(1) PAPI sistem sestavljajo stranske prečke s 4 enakomerno razporejenimi ostrimi prehodnimi svetlobnimi enotami z več lučmi (ali z enojnimi lučmi v parih). Sistem mora biti na levi strani vzletno-pristajalne steze, razen če to ni primerno iz fizičnih razlogov. Kjer vzletno-pristajalno stezo uporabljajo letala, ki potrebujejo pri vožnji po stezi vizualno vodenje, katerega ne zagotavljajo druga zunanja sredstva, se lahko postavi na nasprotni strani vzletno-pristajalne steze še druga stranska prečka.
(2) APAPI sistem sestavljajo stranske prečke z dvema ostrima prehodnima svetlobnima enotama z več lučmi (ali z enojnimi lučmi v parih). Sistem mora biti na levi strani vzletno-pristajalne steze, razen če to ni primerno iz fizičnih razlogov. Kjer vzletno-pristajalno stezo uporabljajo letala, ki potrebujejo pri vožnji po stezi vizualno vodenje, katerega ne zagotavljajo druga zunanja sredstva, se lahko postavi na nasprotni strani vzletno-pristajalne steze še druga stranska prečka.
(3) Stranska prečka PAPI mora biti izdelana in razporejena tako, da bo pilot letala med priletom:
a) ko bo na priletni ravnini ali blizu nje, videl dve svetlobni enoti, ki sta najbližji vzletno-pristajalni stezi, v rdeči barvi, obe svetlobni enoti, ki sta najdlje od nje, pa v beli barvi;
b) ko bo nad priletno ravnino, videl eno svetlobno enoto, ki je najbližja vzletno-pristajalni stezi, v rdeči barvi, vse tri enote, ki so od nje najbolj oddaljene, pa v beli barvi; in ko bo še više nad priletno ravnino, bo videl vse svetlobne enote v beli barvi;
c) ko bo pod priletno ravnino, videl vse tri svetlobne enote najbliže vzletno-pristajalni stezi v rdeči barvi, enoto, ki je od nje najbolj oddaljena, pa v beli barvi; in ko bo še niže pod priletno ravnino, bo videl vse enote v rdeči barvi.
(4) Stranska prečka APAPI mora biti izdelana in razporejena tako, da bo pilot letala med priletom:
a) ko bo na priletni ravnini ali blizu nje, videl enoto, ki je bliže vzletno-pristajalni stezi, v rdeči barvi, enoto, ki je dlje od nje, pa v beli barvi;
b) ko bo nad priletno ravnino, videl obe enoti v beli barvi;
c) ko bo pod priletno ravnino, videl obe enoti v rdeči barvi.
206. člen
(namestitev)
Svetlobne enote morajo biti postavljene tako, kakor je prikazano v osnovni izvedbi (konfiguraciji), razvidni s skice 5-18, z dopustnimi odstopanji pri namestitvi, ki so tam navedena. Enote, ki tvorijo stransko prečko, morajo biti postavljene tako, da se zdijo pilotu letala, ki se približuje, kakor da so v resnici v vodoravni črti. Svetlobne enote morajo biti postavljene čim niže in morajo biti dovolj svetle in lomljive, da ne pomenijo nevarnosti za letala.
207. člen
(lastnosti svetlobnih enot)
(1) Sistem mora biti primeren za delovanje podnevi in ponoči.
(2) Barvni prehod iz rdeče v belo barvo v navpični ravnini mora biti takšen, da se zdi opazovalcu iz razdalje najmanj 300 m, kakor da nastane znotraj navpičnega kota največ 3'.
(3) Pri polni jakosti mora imeti rdeča svetloba koordinato Y, ki ni večja od 0,320.
(4) Porazdelitev jakosti svetlobe v svetlobnih enotah mora biti takšna, kakor je prikazano na skici A2-23 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(5) Na voljo mora biti ustrezen nadzor svetlobne jakosti, tako da je možna nastavitev in s tem izpolnjevanje prevladujočih pogojev in da se izogne zaslepitvi pilota med priletom in pristajanjem.
(6) Vsaka svetlobna enota mora imeti možnost nastavitve višine tako, da se lahko usmeri spodnja meja belega dela snopa žarkov na katerikoli želeni višinski kot med 1°30' in najmanj 4°30' nad horizontalo.
(7) Svetlobne enote morajo biti tako oblikovane, da usedline od kondenzacije, sneg, led, umazanija itd. na površinah, ki optično prepuščajo svetlobo, ali na odbojnih površinah čimmanj ovirajo svetlobne signale in da nikakor ne vplivajo na kontrast med rdečimi in belimi signali in na višino območja prehoda.
208. člen
(priletna ravnina in nastavitev višine svetlobnih enot)
(1) Priletna ravnina, opisana na skici 5-19, mora biti takšna, da ustreza letalom, ki jo uporabljajo.
(2) Kadar je vzletno-pristajalna steza opremljena z ILS oziroma MLS, morata biti namestitev in višinski kot svetlobnih enot takšna, da se vizualna priletna ravnina čimbolj ujema z ILS drsno potjo oziroma minimalno drsno potjo MLS.
(3) Nastavitve višinskega kota svetlobnih enot na PAPI stranski prečki morajo biti takšne, da bo pilot letala med priletom, ki bo opazoval signal ene bele in treh rdečih luči, popolnoma varen pred vsemi objekti v območju prileta.
(4) Nastavitve višinskega kota svetlobnih enot na APAPI stranski prečki morajo biti takšne, da bo pilot letala med priletom, ki bo opazoval najnižji signal priletne ravnine (ang.: onslope signal), to je eno belo in eno rdečo luč, popolnoma varen pred vsemi objekti v območju prileta.
(5) Razpon svetlobnega snopa žarkov v azimutu mora biti ustrezno omejen tam, kjer se ugotovi, da se objekt, ki je zunaj površine za zaščito pred ovirami v PAPI ali APAPI sistemu, a v stranskih mejah svetlobnega snopa žarkov, razteza nad ravnino površine za zaščito pred ovirami, aeronavtična raziskava pa pokaže, da bi objekt lahko neugodno vplival na varnost operacij. Obseg omejitve mora biti takšen, da predmet ostane zunaj meja snopa svetlobnih žarkov.
(6) Kjer so stranske prečke postavljene na vsaki strani vzletno-pristajalne steze zato, da zagotavljajo vodenje pri vožnji po stezi, morajo biti odgovarjajoče svetlobne enote nastavljene na isti kot tako, da se signali na vsaki stranski prečki istočasno simetrično spreminjajo.
(Opomba: POSTAVITVENE TOLERANCE
Če se v okviru upravno-strokovnega nadzora ugotovijo pogoji za varno spremembo predpisanih dimenzij, se lahko:
a) Kjer je postavljen PAPI ali APAPI na vzletno-pristajalni stezi, ki ni opremljena z ILS ali MLS, se oddaljenost D1 izračuna tako, da se zagotovi, da bo najmanjša višina, na kateri pilot vidi pravilno indikacijo priletne poti (skica 5-19, kot B za PAPI in kot A za APAPI), za letala z najpogostejšimi zahtevki zagotavljala oddaljenost kolesa na pragom, kako je določeno v razpredelnici 5-2.
b) Kjer je postavljen PAPI ali APAPI na vzletno-pristajalno stezo, opremljeno z ILS in/ali MLS, se oddaljenost D1 izračuna tako, da zagotavlja optimalno skladnost med vizualnimi in nevizualnimi pripomočki za obseg višine oči – antena za letalo, ki redno uporabljajo vzletno-pristajalno stezo. Oddaljenost mora biti enaka tisti med pragom in efektivnim izvirom drsne poti ILS ali najmanjši drsni poti MLS, kar je primerneje, in korektivnemu koeficientu za variiranje višine od oči do antene za določeno letalo. Korektivni koeficient se dobi z množenjem povprečne višine od oči do antene za letala s kotangensom priletnega kota. Ne glede na navedeno pa mora biti oddaljenost taka, da ne bo v nobenem primeru oddaljenost kolesom od praga manjša kakor je določeno v stolpcu 3 v preglednici 5-2.
c) Če se za določeno letalo zahteva večja oddaljenost koles kakor je določeno v točki a zgoraj, se to zagotovi s povečanjem D1.
d) Oddaljenost D1 se prilagodi tako, da se kompenzirajo razlike v višini med središčem leč svetilnih enot in pragom.
e) Da se zagotovi, da so enote postavljene čim nižje in da omogočajo katerikoli prečni nagib, so med enotami dovoljene manjše prilagoditve do 5 cm. Sprejemljiv je stranski padec, ki ni večji od 1,25 odstotka, če je zagotovljeno, da se enotno uporablja za vse enote.
f) Med enotami PAPI se pri stezah s kodno številko 1 in 2 uporabljajo razmiki 6 m (±1 m). V takem primeru se notranja enota PAPI postavi ne manj kot 10 m (±1 m) od roba vzletno-pristajalne steze.
g) Bočni razmiki med APAPI enotami se lahko povečajo do 9 m (±1 m), če se zahteva večji obseg ali bočna konverzija, ko se predvideva celovit PAPI. V slednjem primeru se notranja APAPI enota namesti 15 m (±1 m) od roba vzletno-pristajalne steze.)
Površina za zaščito pred ovirami
209. člen
(površina za zaščito pred ovirami)
(1) Kadar se zagotavlja sistem vizualne indikacije kota prileta, se določi površina za zaščito pred ovirami za T-VASIS, AT-VASIS, PAPI in APAPI.
(2) Lastnosti površine za zaščito pred ovirami, to je izvor, razhajanje, dolžina in nagib, morajo ustrezati lastnostim, navedenim v odgovarjajočem stolpcu v preglednici 5-3 in na skici 5-20.
(3) Nad površino za zaščito pred ovirami niso dovoljeni nobeni novi objekti ali podaljški že obstoječih objektov, razen tam, kjer je v okviru upravno-strokovnega nadzora ugotovljeno, da je nov objekt ali podaljšek zakrit z že obstoječim nepomičnim objektom.
(4) Obstoječi objekt nad površino za zaščito pred ovirami je treba odstraniti, razen če se je v okviru upravno-strokovnega nadzora ugotovilo, da objekt zakriva že obstoječi nepomični objekt, ali ko je z aeronavtično raziskavo dognano, da objekt ne bo neugodno vplival na varen potek letalskih operacij.
(5) Kjer aeronavtična raziskava pokaže, da bi obstoječi objekt, ki se razteza nad površino za zaščito pred ovirami, utegnil neugodno vplivati na varnost letenja, je treba sprejeti enega ali več od naslednjih ukrepov:
a) ustrezno povečati priletno ravnino v sistemu;
b) zmanjšati razpon sistema v azimutu, tako da je objekt zunaj svetlobnega snopa žarkov;
c) premakniti os sistema in z njo povezano površino za zaščito pred ovirami za največ 5°;
d) ustrezno prestaviti prag;
e) tam, kjer je ugotovljeno, da je ukrep iz prejšnje točke nepraktičen, ustrezno oddaljiti sistem od praga, da se poveča višina prečkanja praga, ki je enaka višini prediranja objekta.
+-------------------+----------------------+-------------------+
|Višina oči do koles| Zaželena oddaljenost | Najmanjša |
| letala v priletnem| koles (v metrih)(b, | oddaljenost koles |
| položaju(a) | c) | (v metrih)(d) |
+-------------------+----------------------+-------------------+
| (1) | (2) | (3) |
+-------------------+----------------------+-------------------+
| Do manj kakor 3 m | 6 | 3(e) |
+-------------------+----------------------+-------------------+
|3 m, vendar manj od| 9 | 4 |
| 5 m | | |
+-------------------+----------------------+-------------------+
|5 m, vendar manj od| 9 | 5 |
| 8 m | | |
+-------------------+----------------------+-------------------+
|8 m, vendar manj od| 9 | 6 |
| 14 m | | |
+--------------------------------------------------------------+
|a) Pri izbiri skupine višine letala od oči do koles se |
|upoštevajo letala, ki nameravajo redno uporabljati sistem. |
|Skupina višine oči do koles se določi po letalih z |
|najpogostejšimi zahtevki. |
|b) Kjer je primerno, se uporablja oddaljenost koles iz |
|drugega stolpca. |
|c) Oddaljenost koles iz drugega stolpca se lahko zmanjša do |
|oddaljenosti iz tretjega stolpca, če aeronavtična študija |
|pokaže, da je takšna oddaljenost sprejemljiva. |
|d) Kjer se določi zmanjšana oddaljenost koles za |
|prestavljeni prag, se mora zagotoviti ustrezna oddaljenost |
|koles, kakor je določeno v drugem stolpcu, ko letalo z vrha |
|izbrane skupine višine oči do koles izbere, da bo preletelo |
|konec vzletno-pristajalne steze. |
+--------------------------------------------------------------+
Preglednica 5-2
Razdalja do koles nad pragom za PAPI in APAPI
3.6. Luči za vodenje letala v kroženju
210. člen
(uporaba)
Kadar obstoječi svetlobni sistemi za prilet in osvetlitev pristajalne steze ne omogočajo letalu, ki kroži, da bi zadosti prepoznalo stezo in/ali območje prileta v razmerah, v katerih naj bi se steza uporabljala za krožne prilete, se zagotovijo luči za vodenje letala v kroženju.
211. člen
(namestitev)
(1) Namestitev in število luči za vodenje letala v kroženju morata omogočiti pilotu, da na primeren način:
a) doseže pozicijo z vetrom ali poravna in prilagodi sled letala glede na vzletno-pristajalno stezo v zahtevani razdalji od nje in pri prečkanju prepozna prag;
b) vidi prag vzletno-pristajalne steze in/ali druge lastnosti, iz katerih lahko presodi čas tretjega zavoja v osnovno pozicijo in končni prilet, ob vodenju z drugimi vizualnimi sredstvi.
(2) Luči za vodenje letala v kroženju sestavljajo:
a) luči, ki kažejo podaljšano srednjo črto vzletno-pristajalne steze oziroma dele svetlobnega sistema priletnih luči;
b) luči, ki kažejo položaj praga vzletno-pristajalne steze; ali
c) luči, ki kažejo smer ali lokacijo vzletno-pristajalne steze;
ali kombinacija takšnih luči, ki je primerna za zadevno stezo.
212. člen
(lastnosti)
(1) Luči za vodenje letala v kroženju so stalne luči ali utripajoče luči, katerih svetlobna jakost in razpon snopa žarkov morata ustrezati vidljivosti in svetlobi okolja, v katerem se uporabljata za vizualno vodenje letala v kroženju. Utripajoče luči (bliskavice) morajo biti bele, luči, ki stalno gorijo, pa bodisi bele ali svetlobni viri z razelektrenjem v plinu.
(2) Luči morajo biti oblikovane in postavljene tako, da ne zaslepijo ali zmedejo pilota med pristajanjem, vzletanjem ali vožnjo po letaliških manevrskih površinah.
3.7 Svetlobni sistemi za uvajanje na vzletno-pristajalno stezo
213. člen
(uporaba)
Svetlobni sistem za uvajanje na vzletno-pristajalno stezo se zagotovi, kadar je potrebno vizualno vodenje po posebni priletni poti zato, da bi se izognili nevarnemu terenu ali zmanjšali hrup.
214. člen
(namestitev)
(1) Svetlobni sistem za uvajanje na vzletno-pristajalno stezo sestavljajo skupine luči, postavljenih tako, da določijo želeno priletno pot, in tako, da je možno videti eno skupino luči iz prejšnje skupine. Razmik med sosednjimi skupinami ne sme presegati 1600 m. Svetlobni sistemi za uvajanje na vzletno-pristajalno stezo so lahko v obliki krivulje, ravni ali kombinirani.
(2) Svetlobni sistem za uvajanje na vzletno-pristajalno stezo se mora raztezati od točke, ki jo določi ustrezna pristojna služba kontrole zračnega prometa, do točke, kjer je viden sistem osvetlitve pristajalne steze, če je ta na voljo, ali vzletno-pristajalna steza ali svetlobni sistem vzletno-pristajalne steze.
215. člen
(lastnosti)
(1) Vsako skupino luči v svetlobnem sistemu za uvajanje na vzletno-pristajalno stezo sestavljajo najmanj tri utripajoče luči (bliskavice), postavljene v ravni vrsti ali v skupinah. Sistem se lahko okrepi z lučmi, ki stalno gorijo tam, kjer bi takšne luči pomagale pri prepoznavanju sistema.
(2) Utripajoče luči (bliskavice) morajo biti bele, luči, ki stalno gorijo, pa svetlobni viri z razelektrenjem v plinu.
(3) Kjer je to možno, utripajoče luči (bliskavice) v vsaki skupini utripajo druga za drugo v smeri proti vzletno-pristajalni stezi.
3.8 Luči za identifikacijo praga vzletno-pristajalne steze
216. člen
(uporaba)
Luči za identifikacijo praga vzletno-pristajalne steze morajo biti postavljene:
a) na pragu steze za nenatančni prilet, kadar je potrebna dodatna jasnost praga, ali tam, kjer ni možno zagotoviti drugih svetlobnih pripomočkov za prilet, in
b) kadar je prag vzletno-pristajalne steze stalno ali začasno zamaknjen in kadar je potrebna dodatna jasnost praga.
217. člen
(namestitev)
Luči za identifikacijo praga vzletno-pristajalne steze morajo biti postavljene simetrično glede na os vzletno-pristajalne steze, v liniji praga in približno 10 m zunaj vsake vrste robnih luči steze.
218. člen
(lastnosti)
Luči za identifikacijo praga vzletno-pristajalne steze morajo oddajati belo svetlobo in utripati s frekvenco od 60 do 120 utripov v minuti. Luči morajo biti vidne samo v smeri prileta na vzletno-pristajalno stezo.
3.9 Robne luči vzletno-pristajalne steze
219. člen
(uporaba)
Robne luči steze morajo biti zagotovljene na vzletno-pristajalni stezi, ki se uporablja ponoči, ali na stezi za natančni prilet, namenjeni za uporabo podnevi ali ponoči. Robne luči steze morajo biti na vzletno-pristajalni stezi, namenjeni za vzlet, pri operativnem minimumu RVR pod 800 m podnevi.
220. člen
(namestitev)
(1) Robne luči morajo biti postavljene vzdolž celotne vzletno-pristajalne steze v dveh vzporednih vrstah, ki sta enako oddaljeni od srednje črte.
(2) Robne luči morajo biti postavljene vzdolž robov območja, katerega uporaba je priznana za uporabo kot vzletno-pristajalna steza, ali zunaj robov tega območja v razdalji največ 3 m.
(3) Kjer širina območja, ki je priznana kot vzletno-pristajalna steza, presega 60 m, se določi razdalja med vrstami luči glede na vrsto operacij, lastnosti porazdelitve svetlobe robnih luči vzletno-pristajalne steze in glede na druge vizualne pripomočke, ki se uporabljajo na vzletno-pristajalni stezi.
(4) Razmiki med posameznimi lučmi v vrsti morajo biti enaki in ne smejo biti večji od 60 m pri instrumentalni stezi in ne večji od 100 m pri neinstrumentalni stezi. Luči na nasprotnih straneh osi vzletno-pristajalne steze morajo biti na črti pravokotno na to os. Na križiščih vzletno-pristajalnih steza so lahko luči postavljene neenakomerno ali izpuščene, pod pogojem, da je pilotu na voljo ustrezno vodenje.
221. člen
(značilnosti)
(1) Robne luči vzletno-pristajalne steze morajo biti stalne luči, oddajati morajo belo svetlobo in imeti morajo nastavljivo jakost, razen v naslednjih primerih:
a) kadar je prag steze prestavljen, morajo biti luči med začetkom vzletno-pristajalne steze in prestavljenim pragom steze rdeče barve, gledano v smeri prileta;
b) območje luči v dolžini 600 m ali na eni tretjini dolžine steze, karkoli je manjša vrednost, je lahko vidno z nasprotnega konca vzletno-pristajalne steze v smeri vzletanja v rumeni barvi.
(2) Robne luči vzletno-pristajalne steze morajo biti vidne iz vseh kotov v azimutu, potrebnih za vodenje pilota pri pristajanju ali vzletanju v obeh smereh. Kadar so robne luči vzletno-pristajalne steze namenjene vodenju v kroženju, morajo biti vidne iz vseh kotov v azimutu.
(3) V vseh azimutnih kotih, ki se zahtevajo v prejšnjem odstavku, morajo biti robne luči vzletno-pristajalne steze vidne pod koti do 15° nad horizontalo, njihova jakost pa mora ustrezati možnostim vidljivosti in okoliški svetlobi, katerim je namenjena uporaba steze za vzletanje ali pristajanje. Vsekakor mora biti jakost najmanj 50 cd, razen na letališčih brez zunanje razsvetljave, kjer je lahko jakost luči zmanjšana na najmanj 25 cd, da ne bi zaslepile pilota.
(4) Robne luči na stezi za natančni prilet morajo biti v skladu s specifikacijami s skice A2-9 ali skice A2-10 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
3.10 Luči praga vzletno-pristajalne steze in luči stranske prečke
222. člen
(uporaba luči praga)
Luči praga vzletno-pristajalne steze morajo biti postavljene na vzletno-pristajalni stezi, opremljeni z robnimi lučmi, razen na vzletno-pristajalni stezi za neinstrumentalni ali nenatančni prilet, kjer je prag prestavljen in so na voljo luči stranske prečke (Glej skico 5-21).
223. člen
(namestitev)
(1) Kadar je prag na skrajnem koncu vzletno-pristajalne steze, morajo biti luči postavljene v vrsti pravokotno na os vzletno-pristajalne steze čim bliže njenega skrajnega konca, nikakor pa ne več kakor 3 m od skrajnega konca vzletno-pristajalne steze.
(2) Kadar je prag prestavljen s skrajnega konca vzletno-pristajalne steze, morajo biti luči postavljene v vrsti pravokotno na os vzletno-pristajalne steze na prestavljenem pragu.
(3) Svetlobni sistem na pragu sestavlja:
a) najmanj šest luči na vzletno-pristajalni stezi za vizualni ali nenatančni prilet;
b) najmanj toliko luči, kolikor bi jih potrebovali, če bi bile luči enakomerno razporejene v razmikih po 3 m med vrstami robnih luči vzletno-pristajalne steze na stezi za natančni prilet kategorije I;
c) luči, enakomerno razporejene med vrstami robnih luči vzletno-pristajalne steze v razmikih, ki niso večji od 3 m, na stezi za natančni prilet kategorije II in kategorije III.
(4) Luči, predpisane v točkah a) in b) prejšnjega odstavka, morajo biti:
a) postavljene v enakih razmikih med vrstami robnih luči vzletno-pristajalne steze;
b) simetrično razporejene glede na srednjo črto vzletno-pristajalne steze v dveh skupinah; luči v vsaki skupini se postavijo v enakomernih presledkih, razmik med skupinama pa je enak razdalji oznake in osvetlitve cone dotika z zemljo, kjer je ta na voljo, drugače ne sme biti večji od polovice razdalje med vrstami robnih luči vzletno-pristajalne steze.
224. člen
(uporaba stranske prečke)
(1) Luči stranske prečke morajo biti postavljene na vzletno-pristajalni stezi za neinstrumentalni ali nenatančni prilet, kjer je prag prestavljen in niso na voljo luči praga. Luči stranske prečke morajo biti na voljo na stezi za natančni prilet, kadar je zaželena dodatna vidnost.
(2) Luči stranske prečke se postavijo na vzletno-pristajalni stezi za natančni prilet, kadar je zaželena dodatna jasnost.
225. člen
(namestitev)
Luči stranske prečke morajo biti simetrično razporejene glede na os vzletno-pristajalne steze na pragu v dveh skupinah, to je stranskih prečkah. Vsako stransko prečko mora sestavljati najmanj pet luči, ki segajo vsaj 10 m od črte robnih luči vzletno-pristajalne steze in pravokotno nanjo, pri tem pa je najbolj notranja luč vsake stranske prečke na liniji z robnimi lučmi vzletno-pristajalne steze.
226. člen
(lastnosti)
(1) Luči na pragu vzletno-pristajalne steze in luči stranske prečke morajo oddajati stalno zeleno svetlobo, usmerjeno v smeri prileta na stezo. Jakost in distribucija svetlobnega snopa luči morata ustrezati možnostim vidljivosti in okoliški svetlobi, katerim je namenjena uporaba vzletno-pristajalne steze.
(2) Luči na pragu vzletno-pristajalne steze na stezi za natančni prilet morajo biti v skladu s specifikacijami na skici A2-3 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(3) Luči stranske prečke na pragu vzletno-pristajalne steze na stezi za natančni prilet morajo biti v skladu s specifikacijami na skici A2-4 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
3.11 Luči konca vzletno-pristajalne steze
227. člen
(uporaba in namestitev)
(1) Luči konca vzletno-pristajalne steze morajo biti postavljene na vzletno-pristajalni stezi, ki je opremljena z robnimi lučmi (Glej skico 5-21). Luči konca vzletno-pristajalne steze morajo biti postavljene v črti pravokotno na os vzletno-pristajalne steze, čim bliže njenemu koncu, nikakor pa ne več kakor 3 m od konca steze.
(2) Svetlobni sistem na koncu vzletno-pristajalne steze sestavlja najmanj šest luči. Luči morajo biti:
a) postavljene v enakih razmikih med vrstami robnih luči vzletno-pristajalne steze;
b) simetrično razporejene glede na srednjo črto vzletno-pristajalne steze v dveh skupinah; luči v vsaki skupini se postavijo v enakomernih presledkih, razmik med skupinama pa ne sme biti večji od polovice razdalje med vrstami luči na robu vzletno-pristajalne steze.
(3) Pri vzletno-pristajalni stezi za natančni prilet kategorije III mora biti razmik med lučmi na koncu steze, razen med obema najbolj notranjima lučema, če se razmik uporablja, več kakor 6 m.
228. člen
(lastnosti)
(1) Luči konca steze morajo oddajati stalno rdečo svetlobo v smeri nasprotnega konca vzletno-pristajalne steze. Svetlobna jakost in distribucija svetlobnega snopa luči morata ustrezati možnostim vidljivosti in okoliški svetlobi, katerim je namenjena uporaba vzletno-pristajalne steze.
(2) Luči konca steze za natančni prilet morajo biti v skladu s specifikacijami na skici A2-87 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
3.12 Luči osi vzletno-pristajalne steze
229. člen
(uporaba)
Luči osi vzletno-pristajalne steze morajo biti nameščene na vzletno-pristajalni stezi za natančni prilet kategorije II in kategorije III.
230. člen
(uporaba)
(1) Luči osi vzletno-pristajalne steze morajo biti na vzletno-pristajalni stezi za natančni prilet kategorije I, kadar vzletno-pristajalno stezo uporabljajo letala z veliko pristajalno hitrostjo, ali tam, kjer je širina med robnimi lučmi vzletno-pristajalne steze več kakor 50 m.
(2) Luči osi vzletno-pristajalne steze morajo biti postavljene na stezi, namenjeni za uporabo pri vzletu v razmerah z operativnim minimumom pod RVR 400 m.
(3) Luči osi vzletno-pristajalne steze morajo biti postavljene na stezi, namenjeni za uporabo pri vzletu v razmerah z operativnim minimumom RVR 400 m ali več, kadar uporabljajo stezo letala z zelo veliko vzletno hitrostjo, posebno tam, kjer je širina med robnimi lučmi steze več kakor 50 m.
231. člen
(namestitev)
(1) Luči osi vzletno-pristajalne steze morajo biti postavljene vzdolž osi steze. Tam, kjer jih ni možno namestiti vzdolž srednje črte, so lahko tudi enakomerno premaknjene na isto stran osi vzletno-pristajalne steze za največ 60 cm. Luči morajo biti postavljene od praga do konca steze z vzdolžnim razmikom približno 15 m. Kadar se lahko zagotovi delovanje sistema med vzdrževanjem, je dovoljena uporaba vzletno-pristajalne steze ob zunanji vidljivosti 350 m in več in pri vzdolžnih razmikih približno 30 m.
(2) Vodenje po srednji črti za vzlet od začetka steze do prestavljenega praga se zagotovi:
a) s sistemom priletnih luči, če njihove lastnosti in nastavitve jakosti omogočajo potrebno vodenje med vzletom in če ne zaslepijo pilota letala, ki vzleta;
b) z lučmi na srednji črti vzletno-pristajalne steze;
c) z baretami v dolžini najmanj 3 m, ki so enakomerno razporejene v razmikih po 30 m, kakor kaže skica 5-22, in ki so tako oblikovane, da njihove fotometrične lastnosti in nastavitev jakosti zagotavljajo potrebno vodenje med vzletom, ne da bi pri tem zaslepile pilota letala, ki vzleta.
Kjer je to potrebno, se poskrbi, da ugasnejo luči na srednji črti vzletno-pristajalne steze, navedene v točki b), ali se ponovno nastavi jakost sistema priletnih luči ali baret, kadar se steza uporablja za pristajanje. Luči na srednji črti vzletno-pristajalne steze ne smejo imeti le enega samega vira napajanja od začetka vzletno-pristajalne steze do prestavljenega praga, kadar se steza uporablja za pristajanje.
232. člen
(lastnosti)
(1) Luči osi vzletno-pristajalne steze morajo biti stalne luči, ki oddajajo nastavljivo belo svetlobo od praga steze do točke 900 m od konca vzletno-pristajalne steze; izmenično rdečo in belo svetlobo oddajajo v razdalji od 900 m do 300 m od konca vzletno-pristajalne steze in rdečo svetlobo v razdalji od 300 m do konca vzletno-pristajalne steze, razen pri vzletno-pristajalnih stezah, krajših od 1800 m, ko se morajo izmenične rdeče in bele luči raztezati od sredine vzletno-pristajalne steze, ki se uporablja za pristajanje, do razdalje 300 m od konca steze.
(2) Luči osi vzletno-pristajalne steze morajo biti v skladu s specifikacijami na skici A2-6 ali A2-7 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
3.13 Luči cone dotika vzletno-pristajalne steze
233. člen
(uporaba)
Luči cone dotika vzletno-pristajalne steze morajo biti postavljene v coni dotika na vzletno-pristajalni stezi za natančni prilet kategorije II in kategorije III.
234. člen
(namestitev)
Luči cone dotika vzletno-pristajalne steze morajo biti nameščene od praga vzdolž vzletno-pristajalne steze na razdalji 900 m. Če je vzletno-pristajalna steza krajša od 1800 m, je treba skrajšati sistem luči tako, da ne sega čez sredino vzletno-pristajalne steze. Vzorec morajo sestavljati pari baret, ki so simetrično razporejeni glede na os vzletno-pristajalne steze. Stranski razmik med najbolj notranjima lučema v paru baret mora biti enak stranskemu razmiku, ki je izbran za označevanje cone dotika z zemljo. Vzdolžni razmik med pari baret mora biti 30 m za omogočanje operacij pri manjših minimumih vidljivosti ali 60 m.
235. člen
(lastnosti)
(1) Bareta mora imeti najmanj tri luči z največjim razmikom med lučmi 1,5 m. Bareta mora biti dolga najmanj 3 m in največ 4,5 m. Luči cone dotika vzletno-pristajalne steze morajo biti nespremenljive in morajo oddajati nastavljivo usmerjeno belo svetlobo.
(2) Luči cone dotika vzletno-pristajalne steze morajo biti v skladu s specifikacijami na skici A2-5 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
3.14 Označevalne luči vozne steze za hitri izhod
236. člen
(uporaba)
(1) Označevalne luči vozne steze za hitri izhod morajo biti na vzletno-pristajalni stezi, namenjeni uporabi pri RVR manj kakor 350 m in/ali kjer je gostota prometa velika.
(2) Označevalne luči vozne steze za hitri izhod se ne smejo prikazovati pri napaki katerekoli luči ali pri drugi napaki, ki ovira svetlobni vzorec, predstavljen na skici 5-23, v celoti.
237. člen
(namestitev)
Niz označevalnih luči vozne steze za hitri izhod mora biti na vzletno-pristajalni stezi na isti strani osi, na kateri je priključena vozna stezna za hitri izhod, kakor je prikazano na skici 5-23. V vsakem nizu morajo biti luči 2 m narazen in luč, ki je najbližja osi vzletno-pristajalno steze, mora biti ločena 2 m od osi vzletno-pristajalno steze. Kadar je na vzletno-pristajalni stezi več kakor ena vozna steza za hitri izhod, noben niz označevalnih luči vozne steze za hitri izhod ne sme prekrivati drugega, kadar je kateri prikazan.
238. člen
(lastnosti)
Označevalne luči vozne steze za hitri izhod morajo biti stalne, usmerjene in rumene barve, postavljene tako, da jih vidi pilot letala, ki pristaja, iz smeri prileta do vzletno-pristajalne steze. Označevalne luči vozne steze za hitri izhod morajo biti v skladu s specifikacijo s skice A2-6 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji. Označevalne luči vozne steze za hitri izhod morajo biti napajane iz tokokroga, ločenega od preostale osvetlitve vzletno-pristajalne steze, tako da se lahko uporabljajo, ko je druga osvetlitev izključena.
3.15 Luči poti ustavljanja
239. člen
(uporaba)
Luči poti ustavljanja morajo biti na voljo na poti ustavljanja, ki se uporablja ponoči.
240. člen
(namestitev)
Luči poti ustavljanja morajo biti razporejene po celotni dolžini poti ustavljanja in morajo biti v dveh vzporednih vrstah, ki sta enako oddaljeni od osi vzletno-pristajalne steze in se ujemata z linijo robnih luči vzletno-pristajalne steze. Luči poti ustavljanja morajo biti postavljene tudi na koncu poti ustavljanja v liniji pravokotno na os poti, čim bliže koncu poti, nikakor pa ne več kakor 3 m od konca poti.
241. člen
(lastnosti)
Luči poti ustavljanja morajo biti stalne usmerjene luči, ki oddajajo rdečo svetlobo v smeri vzletno-pristajalne steze.
3.16 Luči srednje črte vozne steze
242. člen
(uporaba)
(1) Luči srednje črte vozne steze morajo biti zagotovljene na izhodni vozni stezi, na vozni stezi, na objektu za razledenitev-protiledenitev in na ploščadi, namenjeni za uporabo pri RVR manj kakor 350 m, tako da zagotavljajo stalno vodenje od srednje črte vzletno-pristajalne steze do postavitve zrakoplova, teh luči pa ni treba postaviti tam, kjer je malo prometa in kjer zagotavljajo ustrezno vodenje robne luči vozne steze in oznaka srednje črte vozne steze.
(2) Luči srednje črte vozne steze se zagotovijo na vozni stezi, namenjeni za uporabo ponoči pri RVR 350 m ali več, in zlasti na zapletenih križiščih voznih steza in na izhodnih voznih stezah, razen tam, kjer je malo prometa in kjer zagotavljajo ustrezno vodenje robne luči vozne steze in oznaka srednje črte vozne steze.
(3) Kjer je treba upodobiti robove vozne steze, na primer na vozni stezi za hitri izhod, na ozki vozni stezi ali v snežnih razmerah, se lahko to stori z robnimi lučmi vozne steze ali z označevalniki.
(4) Luči srednje črte vozne steze se zagotovijo na izhodnih voznih stezah, na voznih stezah, na objektu za razledenitev-protiledenitev in na ploščadi, pri vsakršni vidljivosti, kadar se to zahteva kot sestavni del naprednega sistema usmerjanja gibanja in kontrole na zemlji, da se zagotovi stalno vodenje med srednjo osjo vzletno-pristajalne steze in postavitvijo zrakoplova.
(5) Luči srednje črte vozne steze morajo biti zagotovljene na vzletno-pristajalni stezi, ki tvori del standardne smeri vožnje in je namenjena za vožnjo pri RVR manj kakor 350 m, razen tam, kjer je malo prometa in kjer zagotavljajo ustrezno vodenje robne luči vozne steze in oznaka srednje črte vozne steze.
(6) Luči srednje črte vozne steze se zagotovijo v vseh možnostih vidljivosti na vzletno-pristajalni stezi, ki tvori del standardne poti vožnje, kadar se to zahteva kot sestavni del naprednega sistema usmerjanja gibanja in kontrole na zemlji.
243. člen
(lastnosti)
(1) Luči srednje črte vozne steze na vozni stezi, razen na izhodni vozni stezi in na vzletno-pristajalni stezi, ki tvori del standardne poti vožnje, morajo biti stalne luči, ki dajejo zeleno svetlobo in katerih dimenzije snopa žarkov so takšne, da je luč vidna samo iz letal na vozni stezi ali v njeni bližini.
(2) Luči srednje črte vozne steze na izhodni vozni stezi morajo biti stalne luči. Nadomestne luči srednje črte vozne steze morajo dajati zeleno in rumeno svetlobo od začetka blizu srednje črte vzletno-pristajalne steze do začetka ILS/MLS kritičnega/senzitivnega območja ali spodnjega roba notranje ravnine prehoda, glede na to, kaj je najdlje od vzletno-pristajalne steze; od tod dalje morajo biti vse luči zelene barve (glej skico 5-24). Luči, ki so najbliže perimetru, morajo biti vedno rumene. Kjer lahko zrakoplovi sledijo isti srednji črti v obeh smereh, se morajo videti vse luči srednje črte za zrakoplove, ki se približujejo vzletno-pristajalni stezi.
(3) Luči srednje črte vozne steze morajo biti v skladu s specifikacijami:
a) za vozne steze, namenjene uporabi pri vidnem območju vzletno-pristajalne steze manj kakor 350 m, kakor je določeno na skicah A2-12, A2-13 ali A2-14 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji;
b) za druge vozne steze, kakor je določeno na skici A2-15 ali A2-16 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(4) Kadar se s stališča operacij zahteva večja jakost, morajo biti luči srednje črte vozne steze in vozne steze za hitri izhod, namenjene za uporabo pri RVR manj kakor 350 m, v skladu s specifikacijami na skici A2-12 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji. Število ravni nastavitve svetlosti za te luči mora biti enako kakor za luči srednje osi vzletno-pristajalne steze.
(5) Kadar so luči srednje črte vozne steze opredeljene kot del sistema naprednega sistema usmerjanja gibanja in kontrole na zemlji in kjer so s stališča operacij potrebne višje jakosti za vzdrževanje zemeljskih premikov z določeno hitrostjo pri zelo nizki vidljivosti ali v lesketajočih se dnevih razmerah, morajo biti luči srednje črte vozne steze v skladu s specifikacijami na skicah A2-17, A2-18 ali A2-19 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
244. člen
(namestitev)
Luči na srednji črti vozne steze se praviloma namestijo na oznaki srednje črte vozne steze, lahko pa so prestavljene za največ 30 cm tam, kjer jih ni možno postaviti na oznaki.
Luči srednje črte voznih steza na voznih stezah
245. člen
(namestitev)
(1) Luči srednje črte vozne steze na ravnem delu vozne steze se postavijo v vzdolžnih razmikih največ 30 m, razen:
a) lahko se uporabljajo večji razmiki, ki ne presegajo 60 m, kjer takšen razmik zagotovi ustrezno vodenje v prevladujočih vremenskih razmerah;
b) razmiki, manjši od 30 m, so na kratkih ravnih delih;
c) vzdolžni razmiki se uporabljajo na voznih stezah, namenjenih za uporabo pri RVR manj kakor 350 m, samo da niso večji od 15 m.
(2) Luči srednje črte vozne steze na zavoju (vozne steze) se nadaljujejo od ravnega dela vozne steze v stalni razdalji od zunanjega roba zavoja vozne steze. Luči se postavijo v takšnih razmikih, da jasno označujejo zavoj.
(3) Na vozni stezi, namenjeni za uporabo pri RVR manj kakor 350 m, luči na zavoju ne smejo biti postavljene v razmikih, večjih od 15 m, na zavoju s premerom manj kakor 400 m pa morajo biti luči postavljene v razmikih manj kakor 7,5 m. Ta razmik mora biti 60 m pred zavojem in za njim.
(4) Razmiki na zavojih, za katere je bilo ugotovljeno, da so primerni za vozne steze, namenjene za uporabo pri RVR 400 m ali več, so:
------------------------------------+-------------------------
Premer zavoja | Razmik med lučmi
------------------------------------+-------------------------
Do 400 m | 7,5 m
401 m do 899 m | 15 m
900 m ali več | 30 m
------------------------------------+-------------------------
Luči srednje črte vozne steze na voznih stezah za hitri izhod
246. člen
(namestitev)
(1) Luči srednje črte vozne steze na vozni stezi za hitri izhod se morajo začeti v točki, ki je najmanj 60 m pred začetkom zavoja srednje črte vozne steze, in se nadaljujejo še onstran zavoja do točke na srednji črti vozne steze, kjer lahko pričakujemo, da bo letalo doseglo normalno hitrost med vožnjo po letaliških manevrskih površinah. Luči na delu, vzporednem s srednjo črto vzletno-pristajalne steze, morajo biti vedno oddaljene najmanj 60 cm od katerekoli vrste luči na srednji črti vzletno-pristajalne steze, kakor je prikazano na skici 5-25.
(2) Luči se postavijo v vzdolžnih razmikih največ 15 m. Edino tam, kjer ni na voljo luči na srednji črti vzletno-pristajalne steze, se lahko uporablja večji razmik, ki pa ne presega 30 m.
Luči srednje črte vozne steze na drugih izhodnih voznih stezah
247. člen
(namestitev)
(1) Luči srednje črte vozne steze na izhodni vozni stezi, razen na vozni stezi za hitri izhod, se morajo začeti v točki, kjer oznaka srednje črte vozne steze začne zavijati od srednje črte vzletno-pristajalne steze, in slediti krivulji oznake srednje črte vozne steze vsaj do točke, kjer oznaka zapusti vzletno-pristajalno stezo. Prva luč mora biti oddaljena vsaj 60 cm od katerekoli vrste luči na srednji črti vzletno-pristajalne steze, kakor je prikazano na skici 5-25.
(2) Luči se postavijo v vzdolžnih razmikih največ 7,5 m.
Luči osi vozne steze na vzletno-pristajalnih stezah
248. člen
(namestitev)
Luči osi vozne steze na vzletno-pristajalni stezi, ki tvori del standardne poti vožnje in je namenjena vožnji pri RVR manj kakor 350 m, morajo biti postavljene v vzdolžnih intervalih, ki ne presegajo 15 m.
3.17 Robne luči vozne steze
249. člen
(uporaba)
(1) Robne luči vozne steze morajo biti na robovih obračališča, na območju čakanja, na objektu za razledenitev-protiledenitev, na ploščadi, namenjeni za uporabo ponoči, in na vozni stezi, ki ni opremljena z lučmi osi vozne steze, namenjene za uporabo ponoči, razen tam, kjer se lahko doseže ustrezno vodenje glede na vrsto operacij z osvetlitvijo površine ali kako drugače.
(2) Robne luči vozne steze morajo biti tudi na delu vzletno-pristajalne steze, ki tvori del standardne poti vožnje in je namenjena za vožnjo ponoči, kadar na vzletno-pristajalni stezi niso zagotovljene.
250. člen
(namestitev)
(1) Na ravnih delih vozne steze in na vzletno-pristajalni stezi, ki tvori del standardne poti vožnje, morajo biti robne luči vozne steze v enakomernih vzdolžnih razmikih največ 60 m. Robne luči na zavoju morajo biti postavljene v enakih razmikih manj kakor 60 m tako, da je zavoj jasno označen, in na robovih zavojev.
(2) Robne luči vozne steze na območjih čakanja, na objektu za razledenitev-protiledenitev, na ploščadi itd. morajo biti postavljene v enakih vzdolžnih intervalih največ 60 m.
(3) Robne luči vozne steze na obračališču na vzletno-pristajalni stezi, na objektu za razledenitev-protiledenitev, na ploščadi itd. morajo biti postavljene v enakih vzdolžnih intervalih največ 30 m.
(4) Luči se postavijo čim bliže robov vozne steze, obračališča na vzletno-pristajalni stezi, območja čakanja, objekta za razledenitev-protiledenitev, ploščadi ali vzletno-pristajalne steze itd. ali zunaj teh robov v razdalji največ 3 m.
251. člen
(lastnosti)
Robne luči vozne steze morajo biti stalne luči, ki oddajajo modro svetlobo. Luči morajo oddajati svetlobo navzgor najmanj do kota 30° nad horizontalo in v vseh kotih v azimutu, ki so potrebni za vožnjo v katerikoli smeri. V križišču, na izhodu ali na zavoju morajo biti luči zakrite, tako da jih ni možno zamenjali z drugimi lučmi.
3.18 Luči obračališča na vzletno-pristajalni stezi
252. člen
(uporaba)
(1) Luči obračališča na vzletno-pristajalni stezi morajo zagotavljati vodenje letala na obračališču tako, da sta mu omogočena vodenje pri obratu za 180° in razvrstitev na črto osi vzletno-pristajalne steze na letališčih, namenjenih uporabi pri RVR manj kakor 350 m.
(2) Luči obračališča na vzletno-pristajalni stezi se namestijo na vzletno-pristajalno stezo, ki je namenjena uporabi ponoči.
253. člen
(namestitev)
Luči obračališča morajo biti na talni oznaki obračališča, če to ni mogoče, pa prestavljene do največ 30 cm. Razmik luči obračališča med posameznimi lučmi na ravnih delih ne sme presegati intervala več kakor 15 m, v zavoju pa ne sme presegati 7,5 m.
254. člen
(lastnosti)
Luči obračališča na vzletno-pristajalni stezi morajo biti stalne luči, ki oddajajo zeleno svetlobo. Luči morajo oddajati svetlobo, vidno iz letal, ki se približujejo obračališču. Luči obračališča morajo biti v skladu z zahtevami s skice A2-13, A2-14 ali A2-15 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
3.19 Prečke ustavljanja
255. člen
(uporaba)
(1) Prečko ustavljanja je treba zagotoviti na vsakem položaju čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, ki se uporablja na vzletno-pristajalni stezi, ko je predvideno, da se vzletno-pristajalna steza uporabi pri RVR manj kakor 350 m, razen če:
a) so zagotovljeni primerni pripomočki in postopki za pomoč pri preprečevanju nepazljivega vdora zrakoplovov ali vozil na vzletno-pristajalno stezo, ali
b) obstojijo pri vidljivosti na oddaljenosti manj kakor 550 m operativni postopki za omejitev števila:
1. zrakoplovov na območju manevriranja na enega istočasno, in
2. vozil na območjih manevriranja na nujni minimum.
(2) Prečko ustavljanja je treba zagotoviti na vsakem položaju čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, ki se uporablja na vzletno-pristajalni stezi, ko je predvideno, da se vzletno-pristajalna steza uporabi pri RVR med 350 in 550 m, razen če:
a) so zagotovljeni primerni pripomočki in postopki za pomoč pri preprečevanju nepazljivega vdora zrakoplovov ali vozil na vzletno-pristajalno stezo, ali
b) obstojijo pri vidljivosti na oddaljenosti manj kakor 550 m operativni postopki za omejitev števila:
1. zrakoplovov na območju manevriranja na enega istočasno, in
2. vozil na območjih manevriranja na nujni minimum.
(3) Prečko ustavljanja je treba zagotoviti na vmesnem položaju čakanja, kadar se želi zanke nadomestiti z lučmi in kontrolo prometa zagotoviti vizualno.
(4) Kadar lahko prečko ustavljanja zatemni pred pogledom pilota sneg ali dež ali kjer se od pilota zahteva, da ustavi letalo na mestu, ki je tako blizu luči, da jih pred pogledom pilota zakriva konstrukcija letala, je treba dodati na obeh koncih prečke ustavljanja par dvignjenih luči.
256. člen
(namestitev)
Prečke ustavljanja je treba postaviti čez vozno stezo v točki, kjer se želi, da se promet ustavi. Kjer so na voljo dodatne dvignjene luči, morajo biti te luči postavljene najmanj 3 m od roba vozne steze.
257. člen
(lastnosti)
(1) Prečke ustavljanja morajo biti sestavljene iz luči, postavljenih čez vozno stezo v razmikih po 3 m, ki oddajajo rdečo svetlobo v pričakovani(-ih) smeri(-eh) dostopa do križišča ali položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo. Prečke ustavljanja, postavljene na položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, morajo biti usmerjene in morajo biti rdeče barve v smeri dostopa na vzletno-pristajalno stezo.
(2) Kjer so na voljo dodatne dvignjene luči prečke ustavljanja iz četrtega odstavka 255. člena tega pravilnika, morajo imeti te luči iste lastnosti kakor luči na prečki ustavljanja, vendar morajo biti vidne za zrakoplov, ki se približuje, vse do mesta ustavljanja.
(3) Selektivno prižigajoče se prečke ustavljanja morajo biti postavljene v kombinaciji z najmanj tremi lučmi srednje osi vozne steze (podaljšano za oddaljenost najmanj 90 m od mesta ustavljanja) v smeri, ki je namenjena zrakoplovu za nadaljevanje od mesta ustavljanja.
(4) Jakost in distribucija svetlobe luči prečke morata biti, kakor je primerno, v skladu s specifikacijami na skici A2-12 v povezavi s skico A2-16 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(5) Kjer so prečke ustavljanja določene kot komponenta naprednega sistema usmerjanja gibanja in kontrole na zemlji in kjer se z operativnega stališča nujno zahtevajo večje jakosti, da se vzdržuje večja hitrost gibanja pri zelo nizki vidljivosti ali ob dnevnem bleščanju – poprejšnja študija mora ugotoviti, da to ne bo negativno vplivalo na varnost letalskega prometa –, morata biti jakost in distribucija svetlobe luči prečke ustavljanja v skladu s specifikacijami na skici A2-17, A2-18 ali A2-19 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
258. člen
(svetlobni tokokrog)
(1) Svetlobni tokokrog mora biti izveden tako, da:
a) je mogoče prečke ustavljanja na posameznih vstopnih voznih stezah vklapljati selektivno;
b) je mogoče prečke ustavljanja, postavljene čez vozne steze, ki so namenjene za uporabo kot zgolj izstopne vozne steze, vklapljati posamično ali v skupinah;
c) ko je prečka ustavljanja vklopljena, morajo biti luči osi vozne steze izklopljene, na razdalji najmanj 90 m v smeri, kateri je namenjena prečka, in obratno;
d) je prečka ustavljanja sinhronizirana z lučmi srednje osi vozne steze, tako da je, kadar luči srednje osi vozne steze po prečki ustavljanja svetijo, prečka ustavljanja ugasnjena in obratno.
(2) Električni sistem delovanja prečke ustavljanja mora zagotavljati, da vse luči prečke ne odpovedo istočasno.
259. člen
(signaliziranje prečke)
Ko je prečka ustavljanja vklopljena, signalizira ustavljanje prometa pred seboj, ko pa je izklopljena, signalizira možnost prehoda prometa.
3.20 Luči vmesnega položaja čakanja
260. člen
(uporaba)
Luči vmesnega položaja čakanja je treba namestiti na vsaki vmesni položaj čakanja, namenjen uporabi pri RVR manj kakor 350 m, razen kadar jih nadomesti prečka ustavljanja.
261. člen
(namestitev)
Luči vmesnega položaja čakanja morajo biti vzdolž talne oznake vmesnega položaja čakanja na razdalji 0,3 m pred talno oznako.
262. člen
(lastnosti)
Luči vmesnega položaja čakanja morajo imeti tri stalne luči rumene barve v smeri prihoda do vmesnega položaja čakanja, katerih porazdelitev svetlobe je podobna tisti pri lučeh osi vozne steze, če so te na voljo. Luči morajo biti simetrično razporejene in pod pravim kotom glede na os vozne steze, razmiki med posameznimi lučmi pa morajo biti 1,5 m.
3.21 Luči izhoda z objekta za razledenitev-protiledenitev
263. člen
(uporaba)
Luči izhoda z objekta za razledenitev-protiledenitev morajo biti postavljene na zunanjih robovih objekta za razledenitev-protiledenitev.
264. člen
(namestitev)
Luči izhoda z objekta za razledenitev-protiledenitev morajo biti postavljene 0,3 m znotraj vmesnega položaja čakanja, označenega na izhodu z objekta za razledenitev-protiledenitev.
265. člen
(lastnosti)
Luči izhoda z objekta za razledenitev-protiledenitev morajo biti vgradne stalne luči rumene barve z medsebojnim razmikom posamezne luči 6 m v smeri, vidni pri izhodu iz območja (glej skico 5-26).
3.22 Zaščitne luči vzletno-pristajalne steze
266. člen
(uporaba)
(1) Zaščitne luči vzletno-pristajalne steze so namenjene opozarjanju pilotov in voznikov vozil, ko operirajo na voznih stezah, da so tik pred vstopom na aktivno vzletno-pristajalno stezo.
(2) Zaščitne luči vzletno-pristajalne steze tipa A morajo biti vgrajene na vseh mestih križanja vzletno-pristajalne steze in vozne steze, kjer je vzletno-pristajalna steza namenjena za uporabo:
a) pri RVR manj kakor 550 m,
b) pri RVR med 550 m in 1200 m, kjer je gostota prometa srednja ali visoka.
(3) Zaščitne luči vzletno-pristajalne steze tipa B morajo biti vgrajene, ko je treba povečati opaznost križanja vzletno-pristajalne steze in vozne steze kakor pri široki vozni stezi in podobno.
267. člen
(namestitev)
(1) Zaščitne luči vzletno-pristajalne steze tipa A morajo biti nameščene na obeh straneh vozne steze na razdalji od osi vzletno-pristajalne steze, ki ni manjša, kakor je določeno za vzletno stezo v preglednici 3-2.
(2) Zaščitne luči vzletno-pristajalne steze tipa B morajo biti nameščene prečno prek vozne steze na razdalji od osi vzletno-pristajalne steze, ki ni manjša, kakor je določeno za vzletno stezo v preglednici 3-2.
268. člen
(lastnosti)
(1) Zaščitne luči vzletno-pristajalne steze tipa A sestavljata dva para rumenih luči. Zaščitne luči vzletno-pristajalne steze tipa B morajo biti rumene barve in nameščene z razmikom 3 m prek vozne steze.
(2) Svetloba zaščitnih luči vzletno-pristajalne steze mora biti usmerjena tako, da je vidna pilotu, ki se približuje položaju ustavljanja.
(3) Jakost in distribucija svetlobe zaščitnih luči vzletno-pristajalne steze tipa A morata biti v skladu z določbami skice A2-24 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji, jakost in distribucija zaščitnih luči vzletno-pristajalne steze, ki se nameravajo uporabljati podnevi, pa v skladu z zahtevami s skice A2-25 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(4) Kadar so zaščitne luči vzletno-pristajalne steze določene za komponento naprednega sistema usmerjanja gibanja in kontrole na zemlji, ko se zahteva večja jakost, morata biti jakost in distribucija svetlobe luči tipa A v skladu s specifikacijami na skici A2-25 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji. Jakost in distribucija svetlobe luči tipa B morata biti v skladu s specifikacijami na skici A2-12 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(5) Kadar so zaščitne luči vzletno-pristajalne steze namenjene uporabi podnevi, morata biti jakost in distribucija svetlobe luči tipa B v skladu s specifikacijami na skici A2-20 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(6) Kadar so zaščitne luči vzletno-pristajalne steze določene za komponento naprednega sistema usmerjanja gibanja in kontrole na zemlji, ko se zahteva večja jakost, morata biti jakost in distribucija svetlobe luči tipa B v skladu s specifikacijami na skici A2-20 v Dodatku 2 k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(7) Zaščitne luči tipa A morajo delovati tako, da par luči utripa izmenično na obeh straneh vozne steze.
(8) Luči, sosednje lučem tipa B, morajo svetiti izmenično in usklajeno z lučmi tipa B.
(9) Luči morajo delovati tako, da zasvetijo med 30-krat in 60-krat v minuti. Čas oddajanja svetlobe in zatemnitve mora biti enak.
3.23 Reflektorska osvetlitev ploščadi
269. člen
(uporaba)
Reflektorska osvetlitev ploščadi mora biti zagotovljena na ploščadi, na objektu za razledenitev-protiledenitev in na označenem izoliranem položaju parkiranja zrakoplova, ki je namenjen za uporabo ponoči.
270. člen
(namestitev)
Reflektorska osvetlitev ploščadi mora zagotavljati ustrezno osvetlitev vseh oskrbovalnih površin na ploščadi in čimmanj zaslepiti pilote letal med letom in na tleh, letališke kontrolorje zračnega prometa in nadzornike ploščadi ter osebje na njej. Razporeditev in usmeritev reflektorjev morata biti takšni, da pada svetloba na postavljeni zrakoplov iz vsaj dveh ali več smeri, da bi čimbolj zmanjšali sence.
271. člen
(lastnosti)
Svetlobni spekter svetlobe mora omogočati pravilno prepoznavo barv oznak na zrakoplovu, potrebnih za rutinsko oskrbo, talnih oznak in zaznamovanja ovir. Povprečna osvetlitev mora biti vsaj:
a) za postavitev za zrakoplov:
– vodoravna osvetlitev – 20 luksov z enakomernim razmerjem (od povprečne do najmanjše vrednosti) največ 4 : 1;
– navpična osvetlitev – 20 luksov v višini 2 m nad ploščadjo v ustreznih smereh;
b) za druga območja ploščadi:
– vodoravna osvetlitev – 50 odstotkov povprečne osvetlitve na postavitvah za zrakoplove z enakomernim razmerjem (od povprečne do najmanjše vrednosti) največ 4 : 1.
3.24 Sistem vizualnega vodenja letala do parkirnega mesta
272. člen
(uporaba)
Sistem vizualnega vodenja letala do parkirnega mesta mora biti zagotovljen, kadar je predviden, da vidljivo pokaže natančne postavitve zrakoplova na postajališče zrakoplova, in kadar drugi nadomestni načini, kakor so razporeditelji, niso praktični.
273. člen
(lastnosti)
(1) Sistem mora zagotavljati azimutsko vodenje in vodenje pri ustavljanju letala.
(2) Enota za azimutsko vodenje in indikator položaja ustavljanja morata biti primerna za uporabo v vseh vremenskih razmerah, v vseh možnostih vidljivosti, ob osvetlitvi ozadja in pri vsakršnem stanju tlakovanosti, katerim je sistem namenjen, podnevi in ponoči, tako da ne zaslepi pilota.
(3) Enota za azimutsko vodenje in indikator položaja ustavljanja morata biti zasnovana tako, da:
a) je pilotu na voljo jasna oznaka okvare, če eden ali drug ali nobeden ne more dati potrebnih podatkov; in
b) se lahko izklopita.
(4) Sistem vizualnega vodenja letala do položaja ustavljanja mora zagotoviti kontinuiteto vodenja med oznakami parkirnega prostora za zrakoplov, med lučmi za vodenje manevriranja do parkirnega mesta, če obstajajo, in sistemom vizualnega vodenja letala do parkirnega mesta.
(5) Natančnost vodenja sistema mora ustrezati zahtevam aviomostu in stacionarnim napravam za oskrbovanje letal, s katerimi se bo uporabljal.
(6) Če sistem omogoča selektivno delovanje glede na tip zrakoplova, mora zagotoviti oznako (identifikacijo) izbrane vrste zrakoplova tako pilotu kakor upravljalcu sistema, ki se lahko prepričata, da je sistem pravilno nastavljen glede na tip.
Enota za azimutsko vodenje
274. člen
(namestitev)
Enota za azimutsko vodenje mora biti postavljena na podaljšku srednje črte postajališča pred zrakoplovom tako, da so njeni signali vidni iz pilotske kabine ves čas med manevriranjem in uvrščanjem letala vsaj levo sedečemu pilotu.
275. člen
(lastnosti)
(1) Enota za azimutsko vodenje mora zagotavljati nedvoumno vodenje levo – desno, ki omogoča pilotu, da doseže črto za uvajanje letala brez prekrmiljenja.
(2) Kadar je azimutsko vodenje označeno s spremembo barve, mora biti zelena barva za označevanje srednje črte, rdeča barva pa za odklone od srednje črte.
Indikator položaja ustavljanja
276. člen
(namestitev)
Indikator položaja ustavljanja mora biti postavljen v povezavi z enoto za azimutsko vodenje tako, da lahko pilot opazuje oboje, ne da bi pri tem obrnil glavo. Indikator mora biti viden vsaj levo sedečemu pilotu.
277. člen
(lastnosti)
(1) Informacije indikatorja položaja ustavljanja morajo zagotoviti pravilno indikacijo ne glede na spremembo višine oči pilota in/ali vidnega kota pri različnih tipih zrakoplova, ki so namenjeni ustavljanju. Indikator položaja ustavljanja mora zagotoviti informacijo o približevanju zrakoplova položaju mirovanja, tako da omogoča pilotu zvezno ustavljanje.
(2) Kadar je vodenje za ustavljanje letala označeno s spremembo barve, mora biti zelena barva za označevanje, da lahko zrakoplov nadaljuje z vožnjo, rdeča barva pa, da je točka zaustavitve dosežena. Kjer je na voljo kratka razdalja za zaustavitev, se lahko uporabi tretja barva signala, ki opozarja, da se točka zaustavitve približuje.
(3) Indikator položaja ustavljanja mora zagotavljati zanesljive informacije na oddaljenosti najmanj 10 m.
3.25 Luči za vodenje zrakoplova do postajališča zrakoplova
278. člen
(uporaba)
Luči za vodenje zrakoplova do postajališča zrakoplova morajo biti v pomoč pri postavljanju zrakoplova na postajališču zrakoplova na tlakovani ploščadi ali objektu za razledenitev-protiledenitev in se uporabljajo pri slabi vidljivosti, razen tam, kjer je zagotovljeno drugačno ustrezno vodenje.
279. člen
(namestitev)
(1) Luči za vodenje zrakoplova do postajališča zrakoplova morajo biti postavljene skupaj s talnimi oznakami postajališča.
(2) Luči za vodenje zrakoplova do postajališča zrakoplova, razen luči, ki kažejo položaj ustavljanja, morajo biti stalne, rumene barve, vidne na segmentu, na katerem zagotavljajo vodenje.
(3) Luči, ki se uporabljajo za označitev črte za uvajanje, črte za obračanje in izstopne črte, morajo biti postavljene v razmikih največ 7,5 m na zavojih in največ 15 m na ravnih delih.
(4) Luči, ki označujejo položaj ustavljanja, morajo biti usmerjene, stalne in rdeče barve.
(5) Jakost luči mora ustrezati možnostim vidljivosti in okoliški svetlobi, v katerih se bo postajališče uporabljalo. Izvedba tokokroga mora biti takšna, da so lahko luči prižgane in s tem kažejo, da se postajališče sme uporabljati, in da so lahko ugasnjene in kažejo, da se postajališče ne sme uporabljati.
3.26 Luči položaja čakanja na cesti
280. člen
(uporaba)
Luči položaja čakanja na cesti morajo biti na položajih čakanja, ki jih uporablja vzletno-pristajalna steza, namenjena za uporabo pri RVR manj kot 550 m.
281. člen
(namestitev)
Luči položaja čakanja na cesti morajo biti nameščene na položaju čakanja 1,5 m (± 0,5 m) desno od roba ceste.
282. člen
(lastnosti)
(1) Luči položaja čakanja na cesti sestavlja:
a) nadzorovana rdeča luč za zaustavitev (STOP) in zelena za nadaljevanje (GO) – signalna luč ali
b) utripajoča rdeča luč s frekvenco utripanja med 30 in 60 utripov na minuto.
(2) Luči položaja čakanja na cesti morajo oddajati svetlobo in biti usmerjeni v eno smer tako, da je vidna vozniku, ki se približuje položaju čakanja. Jakost mora ustrezati možnostim vidljivosti in okoliški svetlobi, vendar tako, da ne moti voznika.
4. Znaki
4.1 Splošno
283. člen
(splošno)
Znaki se zagotavljajo za sporočanje obveznih inštrukcij, navodil o posebnih lokacijah ali namembnih krajih na manevrskih območjih ali za zagotavljanje drugih informacij za izpolnitev zahtev glede sistema usmerjanja gibanja in kontrole na zemlji. Znaki so lahko znaki stalnih informacij ali znaki spremenljivih informacij.
284. člen
(namestitev)
(1) Znaki morajo biti lomljivi. Znaki, ki so blizu vzletno-pristajalne ali vozne steze, morajo biti dovolj nizki, da zagotovijo varno razdaljo za propelerje in za ohišje motorjev reaktivnih letal. Višina postavljenega znaka ne sme presegati velikosti, prikazane v ustreznem stolpcu v preglednici 5-4.
(2) Znaki morajo biti pravokotni na daljšo vodoravno stranico, kakor je prikazano na slikah 5-28 in 5-29.
(3) Edino znaki na območju manevriranja zrakoplovov, pri katerih se uporablja rdeča barva, so lahko obvezni instruktivni znaki.
(4) Karakteristike napisov na znakih so določene v Dodatku št. X k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji.
(5) Znaki morajo biti osvetljeni v skladu z določbami v Dodatku št. X k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji, kadar so namenjeni za uporabo:
a) pri vidnem območju vzletno-pristajalne steze manj kakor 800 m;
b) ponoči v povezavi z instrumentalnimi vzletno-pristajalnimi stezami;
c) ponoči v povezavi z vzletno-pristajalnimi stezami za vizualni prilet s kodnima številkama 3 in 4.
(6) Znaki morajo odsevati svetlobo ali biti osvetljeni v skladu z določbami v Dodatku št. X k Zvezku I Priloge 14 k Čikaški konvenciji, kadar so namenjeni za uporabo ponoči v povezavi z vzletno-pristajalnimi stezami za vizualni prilet s kodnima številkama 1 in 2.
(7) Znaki s spremenljivo vsebino, ki niso v uporabi, morajo biti zatemnjeni.
(8) Ob okvari znak s spremenljivo vsebino ne bi smel odsevati vsebine, ki bi lahko vodila do nevarne reakcije pilota ali voznika.
---------------------------------------------------------------
Višina znaka (mm) Pravokotna Pravokotna
razdalja razdalja od
--------------------------------------- od roba roba
Kodna Napis Sprednja Celotna tlakovane tlakovane
številka stran višina površine površine
znaka znaka vozne vzletno-
(najmanj) (največ) steze do pristajalne
bližnje steze do
strani bližnje
znaka strani
znaka
---------------------------------------------------------------
1 ali 2 200 400 700 5–11 m 3–10 m
---------------------------------------------------------------
1 ali 2 300 600 900 5–11 m 3–10 m
---------------------------------------------------------------
3 ali 4 300 600 900 11–21 m 8–15 m
---------------------------------------------------------------
3 ali 4 400 800 1100 11–21 m 8–15 m
---------------------------------------------------------------
Preglednica 5-4
Razdalje lokacij za postavitev znakov za vožnjo po letaliških manevrskih površinah, vključno z znaki o izhodu z vzletno-pristajalne steze
4.2 Znaki obveznih inštrukcij
285. člen
(uporaba)
(1) Znak obvezne inštrukcije je treba postaviti za identificiranje lokacije, prek katere zrakoplov med vožnjo ali vozilo ne sme nadaljevati vožnje, razen če mu to dovoli letališki kontrolni stolp.
(2) Znaki obveznih inštrukcij morajo vključevati oznake poimenovanja vzletno-pristajalnih steza, znake položajev čakanja pred vzletno-pristajalno stezo kategorije I, II ali III, znake za položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, znake za položaj čakanja na cesti in znake, ki prepovedujejo vstop.
(3) Oznako položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo je treba na križišču vozne in vzletno-pristajalne steze ali na križišču dveh vzletno-pristajalnih steza dopolniti z znakom o smeri vzletno-pristajalne steze.
(4) Oznako položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo je treba dopolniti z znakom o položaju čakanja pred vzletno-pristajalno stezo kategorij I, II in III.
(5) Kadar je vstop na neko območje prepovedan, je treba postaviti znak za prepoved vstopa "NO ENTRY".
286. člen
(namestitev)
(1) Znak za poimenovanje vzletno-pristajalne steze, postavljen v križišču vozne in vzletno-pristajalne steze in v križišču dveh vzletno-pristajalnih steza, mora biti na obeh straneh območja čakanja in mora biti obrnjen v smer prihoda na stezo.
(2) Znak, ki označuje območje čakanja kategorij I, II in III, mora biti postavljen na vsaki strani oznake položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo v smeri prileta do kritičnega območja.
(3) Znak za prepoved vstopa "NO ENTRY" mora biti na začetku območja, kamor je vstop prepovedan, na obeh straneh vozne steze, gledano iz smeri pilota.
(4) Znak, ki označuje položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, mora biti postavljen na vsaki strani oznake območja čakanja in mora biti obrnjen v smeri dostopa na omejitveno ravnino ali ILS/MLS kritično/občutljivo cono.
287. člen
(lastnosti)
(1) Znak obvezne inštrukcije mora vsebovati bel napis na rdečem ozadju.
(2) Napis na znaku, ki kaže poimenovanje vzletno-pristajalne steze, mora biti sestavljen iz oznak vzletno-pristajalne steze, ki jih križa, in biti pravilno usmerjen glede na položaj, s katerega se gleda, lahko pa znak, postavljen blizu skrajnega konca vzletno-pristajalne steze, pokaže poimenovanje vzletno-pristajalne steze samo na njenem ustreznem skrajnem koncu.
(3) Napis na znaku za položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo kategorij I, II, III ali za kategorijo II/III mora biti sestavljen iz označevalnika vzletno-pristajalne steze, ki mu sledi napis CAT I, CAT II, CAT III ali CAT II/III, kakor je pač ustrezno.
(4) Napis na znaku za prepoved vstopa "NO ENTRY" mora biti v skladu s skico 5-28.
(5) Napis na znaku za položaj čakanja pred vzletno-pristajalno stezo na položaju čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, vzpostavljenim v skladu z drugim odstavkom 90. člena tega pravilnika, mora biti sestavljen iz poimenovanja vozne steze in številke.
(6) Kjer je to primerno, je treba uporabiti naslednje napise/znake:
------------------------+-------------------------------------
Napis/znak |Uporaba
------------------------+-------------------------------------
Poimenovanje vzletno- |Označuje položaj čakanja pred
pristajalne steze za |vzletno-pristajalno stezo, ki je na
skrajni konec vzletno- |skrajnem koncu vzletno-pristajalne
pristajalne steze |steze.
------------------------+-------------------------------------
ali |
------------------------+-------------------------------------
Poimenovanje vzletno- |Označujeta položaj čakanja pred
pristajalne steze za |vzletno-pristajalno stezo, ki je na
oba skrajna konca |drugih križiščih vozne in vzletno-
vzletno-pristajalne |pristajalne steze ali na križiščih
steze |dveh vzletno-pristajalnih steza.
------------------------+-------------------------------------
25 CAT I |Označuje območje čakanja pred
(zgled) |vzletno-pristajalno stezo kategorije
|I na pragu vzletno-pristajalne steze
|25.
------------------------+-------------------------------------
25 CAT II |Označuje položaj čakanja pred
(zgled) |vzletno-pristajalno stezo kategorije
|II na pragu vzletno-pristajalne steze
|25.
------------------------+-------------------------------------
25 CAT III |Označuje položaj čakanja pred
(zgled) |vzletno-pristajalno stezo kategorije
|III na pragu vzletno-pristajalne
|steze 25.
------------------------+-------------------------------------
25 CAT II/III |Označuje položaj čakanja pred
(zgled) |vzletno-pristajalno stezo kategorije
|II/III na pragu vzletno-pristajalne
|steze 25.
------------------------+-------------------------------------
Znak NO ENTRY |Označuje, da je vstop v to območje
|prepovedan.
------------------------+-------------------------------------
B2 |Označuje položaj čakanja pred
|vzletno-pristajalno stezo, ki je
|vzpostavljen v skladu z drugim
|odstavkom 90. člena.
------------------------+-------------------------------------
4.3 Obvestilni znaki
288. člen
(uporaba)
(1) Obvestilni znak mora biti postavljen tam, kjer obstaja operativna potreba, da se z znakom označi posebni položaj ali pot (smer oziroma namembni kraj), ali pa daje ta znak podatke o poteku vožnje.
(2) Obvestilni znaki morajo vključevati: znake za smer, znake za lokacijo, znake za namembni kraj, znake o izhodu z vzletno-pristajalne steze, znake o izpraznjeni vzletno-pristajalni stezi in znake o razpoložljivi dolžini vzletnega zaleta.
(3) Znak o izhodu z vzletno-pristajalne steze je treba postaviti tam, kjer obstaja operativna potreba, da se označi izhod z vzletno-pristajalne steze.
(4) Znak o izpraznjeni vzletno-pristajalni stezi je treba postaviti tam, kjer vozna steza ni opremljena z lučmi na sredinski črti vozne steze in kjer obstaja potreba po tem, da se označi pilotu, ki zapušča vzletno-pristajalno stezo, perimeter ILS/MLS kritičnega/senzitivnega območja ali spodnji rob notranje ravnine prehoda, to pa je dlje od sredinske črte vzletno-pristajalne steze.
(5) Znak o razpoložljivi dolžine vzletnega zaleta je treba postaviti tam, kjer obstaja operativna potreba po tem, da se označi razpoložljiva dolžina vzletnega zaleta (TORA).
(6) Znak za namembni kraj je treba postaviti tam, kjer obstaja operativna potreba po tem, da se označi specifični namembni kraj na letališču, kakor je na primer predel za nakladanje tovora, splošno letalstvo itd.
(7) Kombinirani znak za lokacijo in namembni kraj je treba postaviti, kadar so potrebni podatki o poti pred križiščem vozne steze.
(8) Znak za smer je treba postaviti, kadar obstaja operativna potreba po tem, da se prikaže poimenovanje in smer voznih steza v križišču. Znak za smer je treba postaviti tudi na vmesnem položaju čakanja.
(9) Znak za lokacijo je treba postaviti skupaj s poimenovanjem vzletno-pristajalne steze, razen v križišču dveh vzletno-pristajalnih stez.
(10) Znak za lokacijo je treba postaviti skupaj z znakom za smer, lahko pa se ga izpusti, kjer aeronavtična raziskava pokaže, da ni potreben.
(11) Kjer se vozna steza konča v križišču, kakor je na primer "T", in kjer je treba to označiti, se mora uporabiti prepreka, znak za smer in/ali drugo ustrezno vizualno sredstvo.
289. člen
(namestitev)
(1) Razen izjem, navedenih v tretjem in četrtem odstavku tega člena, morajo biti obvestilni znaki, kjer je to možno, na levi strani vozne steze, kakor kaže preglednica 5-4.
(2) V križišču voznih steza morajo biti obvestilni znaki pred križiščem in v ravni črti z oznako križišča voznih steza. Kjer ni oznake križišča voznih steza, morajo biti znaki postavljeni najmanj 60 m od srednje črte, sekajoče vozne steze s kodnima številkama 3 in 4, in najmanj 40 m od srednje črte, sekajoče vozne steze s kodnima številkama 1 in 2.
(3) Znak o izhodu z vzletno-pristajalne steze mora biti na isti strani vzletno-pristajalne steze, kakor je izhod z nje (na levi ali desni strani), in mora biti postavljen tako, kakor je določeno v preglednici 5-4.
(4) Znak o izhodu z vzletno-pristajalne steze mora biti pred položajem izhoda z vzletno-pristajalne steze v ravni črti, ki je najmanj 60 m pred začetkom zavoja vzletno-pristajalne steze s kodno številko 3 in 4 in najmanj 30 m pred njim pri stezi s kodno številko 1 in 2.
(5) Znak o izpraznjeni vzletno-pristajalni stezi mora biti vsaj na eni strani vozne steze. Razdalja med znakom in srednjo črto vzletno-pristajalne steze mora biti najmanj enaka večji od naslednjih dveh razdalj:
a) razdalji med srednjo črto vzletno-pristajalne steze in perimetrom ILS/MLS kritičnega/senzitivnega območja;
b) razdalji med srednjo črto vzletno-pristajalne steze in spodnjim robom notranje ravnine prehoda.
(6) Kjer je znak za lokacijo na vozni stezi postavljen skupaj z znakom o izpraznjeni vzletno-pristajalni stezi, mora biti na njegovi zunanji strani.
(7) Znak o razpoložljivi dolžini vzletnega zaleta je treba postaviti na levi strani vozne steze ob vhodu na vzletno-pristajalno stezo. Razdalja med znakom in srednjo črto steze mora biti najmanj 60 m pri stezi s kodnima številkama 3 in 4 in najmanj 45 m pri stezi s kodnima številkama 1 in 2.
(8) Kjer je znak za lokacijo na vozni stezi postavljen skupaj z znakom za poimenovanje vzletno-pristajalne steze, mora biti na njegovi zunanji strani.
(9) Znak za namembni kraj ne sme biti postavljen skupaj z znakom za lokacijo ali z znakom za smer.
(10) Obvestilni znak, razen znaka za lokacijo, ne sme stati skupaj z obveznim znakom.
(11) Znak za smer, prepreka in/ali drugo ustrezno vizualno sredstvo, ki se uporablja za označevanje "T" križišča, mora biti na nasprotni strani križišča v smeri proti vozni stezi.
290. člen
(lastnosti)
(1) Obvestilni znak, razen znaka za lokacijo, mora vsebovati črn napis na rumenem ozadju.
(2) Znak za lokacijo mora vsebovati rumen napis na črnem ozadju. Kadar stoji samostojno, mora imeti rumen rob.
(3) Napis na znaku o izhodu z vzletno-pristajalne steze mora vsebovati oznako izhodne vozne steze in puščico, ki kaže smer, kateri je treba slediti.
(4) Napis na znaku o izpraznjeni vzletno-pristajalni stezi mora prikazovati oznako položaja čakanja pred vzletno-pristajalno stezo, kakor kaže skica 5-29.
(5) Napis na znaku o razpoložljivi dolžini vzletnega zaleta mora vsebovati številčno sporočilo, ki označuje razpoložljivo dolžino vzletnega zaleta v metrih, in puščico, ki kaže ustrezno smer vzleta, kakor je razvidno s skice 5-29.
(6) Napis na znaku za namembni kraj mora vsebovati alfa, alfanumerično ali numerično sporočilo, ki označuje mesto namembnosti, in puščico, ki kaže smer, kateri je treba slediti, kakor je razvidno s skice 5-29.
(7) Napis na znaku za smer mora vsebovati alfa ali alfanumerično sporočilo, ki označuje vozno(-e) stezo(-e), in puščico oziroma puščice, ki kažejo ustrezno smer, kakor je razvidno s skice 5-29.
(8) Napis na znaku za lokacijo mora vsebovati poimenovanje mesta vozne steze, vzletno-pristajalne steze ali druge tlakovane površine, na kateri stoji zrakoplov ali na katero vstopa, ne sme pa vsebovati puščic.
(9) Kjer je treba označiti vsako od območja čakanja v nizu območij čakanja na isti vozni stezi, mora znak za lokacijo vsebovati poimenovanje vozne steze in številko.
(10) Kjer se znak za lokacijo in znaki za smer uporabljajo skupaj:
a) morajo biti vsi znaki za smer, ki označujejo leve zavoje, postavljeni na levi strani znaka za lokacijo, vsi znaki za smer, ki označujejo desne zavoje, pa na desni strani znaka za lokacijo, lahko pa je v križišču z eno samo sekajočo vozno stezo znak za lokacijo postavljen tudi na levi strani;
b) morajo biti znaki za smer postavljeni tako, da smer puščic tem bolj odstopa od navpične smeri, čim bolj se veča odklon neke vozne steze;
c) je treba postaviti ustrezen znak za smer poleg znaka za lokacijo tam, kjer se smer vozne steze onstran križišča občutno spremeni; in
d) je treba znake za smer, ki so drug poleg drugega, ločiti z navpično črno črto, kakor kaže skica 5-29.
(11) Vozno stezo je treba označiti z oznako, ki vsebuje črko ali kombinacijo črk, katerim sledi številka.
(12) Pri označevanju voznih steza se je treba izogibati uporabi črke I, O ali X in besed, kakor sta "INNER" in "OUTER", da se ne bi zgodila zamenjava s številkama 1 in 0 in z oznako "ZAPRTO".
(13) Uporabo samih številk na manevrski površini je treba prihraniti za poimenovanje vzletno-pristajalnih steza.
4.4 Znak za preverjanje VOR na letališču
291. člen
(uporaba)
Kadar je vzpostavljena točka za preverjanje VOR na letališču, mora biti označena z oznako in z znakom za preverjanje VOR na letališču.
292. člen
(namestitev)
Znak za preverjanje VOR na letališču mora biti čim bliže točki za preverjanje VOR in tako, da so napisi na njem vidni iz pilotske kabine letala, ki je v pravilnem položaju na oznaki točke za preverjanje VOR na letališču.
293. člen
(lastnosti)
(1) Znak za preverjanje VOR na letališču mora vsebovati črn napis na rumenem ozadju.
(2) Napisi na znaku za preverjanje VOR na letališču morajo bili v skladu z eno od izbirnih možnosti, prikazanih na skici 5-31, kjer je:
-------------+----------------------------------------------
VOR |Kratica, ki označuje, da je to točka za
|preverjanje VOR
-------------+----------------------------------------------
116,3 |Zgled radijske frekvence zadevnega signala
|VOR
-------------+----------------------------------------------
147° |Zgled smeri VOR do najbližje stopinje, ki je
|označena na točki za preverjanje VOR
-------------+----------------------------------------------
4,3 NM |Zgled razdalje v navtičnih miljah do DME, ki
|je kolocirana z zadevnim VOR
-------------+----------------------------------------------
4.5 Identifikacijski znak letališča
294. člen
(uporaba)
Kjer ni na voljo dovolj drugih možnosti za vizualno prepoznavanje, se na letališču zagotovi identifikacijski znak letališča.
295. člen
(namestitev)
Identifikacijski znak letališča se postavi na letališču tako, da ga je možno – če je to izvedljivo – prebrati iz vseh kotov nad horizontalo.
296. člen
(lastnosti)
(1) Identifikacijski znak letališča mora vsebovati ime letališča.
(2) Izbrana barva za znak mora biti dovolj vidna, da izstopa iz ozadja.
(3) Črke morajo biti visoke najmanj 3 m.
4.6 Identifikacijski znaki postajališča za zrakoplove
297. člen
(uporaba)
Oznaka postajališča za zrakoplove mora biti dopolnjena z identifikacijski znakom postajališča zrakoplova, kjer je to izvedljivo.
298. člen
(namestitev)
Identifikacijski znak postajališča za zrakoplove mora biti postavljen tako, da je dobro viden iz pilotske kabine letala pred vstopom na postajališče zrakoplova.
299. člen
(lastnosti)
Identifikacijski znak postajališča za zrakoplove sestavlja črn napis na rumenem ozadju.
4.7 Znak za položaj čakanja na cesti
300. člen
(splošno)
Znak za položaj čakanja na cesti mora biti na vseh dostopih ceste na vzletno-pristajalno stezo.
301. člen
(namestitev in lastnosti)
(1) Znak za položaj čakanja na cesti mora biti 1,5 m od desnega roba ceste na mestu čakanja.
(2) Znak za položaj čakanja na cesti mora vsebovati bel napis na rdečem ozadju.
(3) Napis na znaku za položaj čakanja na cesti mora biti v slovenskem jeziku in v skladu z lokalnimi cestnoprometnimi predpisi in mora vsebovati:
a) zahtevo, da se je treba ustaviti;
b) kjer je to primerno:
1) zahtevo za pridobitev dovoljenja služb zračnega prometa,
2) označevalnik lokacije.
(4) Znak za položaj čakanja na cesti, namenjen za uporabo ponoči, mora odsevati svetlobo ali biti osvetljen.
5. Označevalniki
5.1 Splošno
302. člen
(splošno)
Označevalniki morajo biti lomljivi. Označevalniki, ki so blizu vzletno-pristajalne ali vozne steze, morajo biti dovolj nizki, da zagotavljajo ustrezno varno razdaljo za propelerje in za ohišje motorjev reaktivnih letal.
5.2 Označevalniki roba vzletno-pristajalne steze na netlakovanih površinah
303. člen
(namestitev)
(1) Označevalniki roba vzletno-pristajalne steze na netlakovanih površinah se morajo zagotoviti, kadar velikost netlakovane vzletno-pristajalne steze ni jasno zaznavna s pogledom na površino v primerjavi z videzom tal v okolici.
(2) Kjer so na voljo luči vzletno-pristajalne steze, morajo biti označevalniki roba vzletno-pristajalne steze na netlakovanih površinah vgrajeni v podstavke za luči. Kjer teh luči ni, morajo biti označevalniki roba vzletno-pristajalne steze na netlakovanih površinah ravne pravokotne ali stožčaste oblike, postavljeni tako, da jasno označujejo vzletno-pristajalno stezo.
(3) Ravni pravokotni označevalniki roba vzletno-pristajalne steze na netlakovanih površinah morajo biti veliki najmanj 1 m x 3 m in postavljeni tako, da je njihova daljša stranica vzporedna s srednjo črto vzletno-pristajalne steze. Višina stožčastih označevalnikov roba vzletno-pristajalne steze na netlakovanih površinah ne sme presegati 50 cm.
5.3 Označevalniki roba poti ustavljanja
304. člen
(uporaba)
Označevalniki roba poti ustavljanja morajo biti postavljeni, kadar videz poti ustavljanja ne označuje dovolj jasno njegove velikosti v primerjavi z videzom tal v okolici.
305. člen
(lastnosti)
Označevalniki roba poti ustavljanja se morajo dovolj razlikovati od vseh uporabljenih označevalnikov roba vzletno-pristajalne steze, da bi se izognili možnosti zamenjave obeh vrst označevalnikov.
5.4 Označevalniki roba s snegom pokritih vzletno-pristajalnih steza
306. člen
(uporaba)
Označevalniki roba s snegom pokritih vzletno-pristajalnih steza se morajo uporabiti za označevanje uporabnih meja vzletno-pristajalnih steza, pokritih s snegom.
307. člen
(namestitev)
Označevalniki roba s snegom pokritih vzletno-pristajalnih steza morajo bili postavljeni ob straneh vzletno-pristajalne steze v razmikih največ 100 m in simetrično glede na srednjo črto vzletno-pristajalne steze. Postavljeni morajo biti tako, da obstaja ustrezna varna razdalja za konice kril in za pogonske sisteme. Dovolj označevalnikov mora stati na pragu in na koncu vzletno-pristajalne steze.
308. člen
(lastnosti)
Označevalniki roba s snegom pokritih vzletno-pristajalnih steza morajo biti dobro vidni objekti, kakor so približno 1,5 m visoka zimzelena drevesa ali lahki označevalniki.
5.5 Označevalniki roba vozne steze
309. člen
(uporaba)
Označevalniki roba vozne steze morajo biti na voznih stezah s kodnima številkama 1 in 2 in tam, kjer ni luči na srednji črti vozne steze ali robnih luči in kjer ni oznak srednje črte vozne steze.
310. člen
(namestitev)
Označevalniki roba vozne steze morajo biti postavljeni vsaj na tistih lokacijah, na katerih bi bile drugače robne luči vozne steze, če bi se uporabljale.
311. člen
(lastnosti)
(1) Označevalnik roba vozne steze mora odsevati modro svetlobo.
(2) Označena površina, kakor jo vidi pilot, mora biti pravokotnik in mora imeti najmanjše vidno območje 150 cm2.
(3) Označevalniki roba vozne steze morajo biti lomljivi. Biti morajo dovolj nizki, da zagotavljajo ustrezno varno razdaljo za propelerje in za ohišje motorjev reaktivnih letal.
5.6 Označevalniki srednje črte vozne steze
312. člen
(uporaba)
(1) Označevalniki srednje črte vozne steze morajo biti na voljo na voznih stezah s kodnima številkama 1 in 2 in tam, kjer ne obstajajo luči srednje črte vozne steze ali robne luči oziroma oznake roba vozne steze.
(2) Označevalniki srednje črte vozne steze morajo biti na vozni stezi s kodnima številkama 3 in 4 in tam, kjer ni luči na srednji črti vozne steze, če je treba izboljšati vodenje, ki ga zagotavlja oznaka srednje črte vozne steze.
313. člen
(namestitev)
(1) Označevalniki srednje črte vozne steze morajo biti postavljeni vsaj na tistih lokacijah, na katerih bi bile drugače luči na srednji črti vozne steze, če bi se uporabljale.
(2) Označevalniki srednje črte vozne steze morajo biti na oznaki srednje črte vozne steze; le tam, kjer jih ni mogoče namestiti na oznaki, so lahko prestavljeni za največ 30 cm.
314. člen
(lastnosti)
(1) Označevalnik srednje črte vozne steze mora odsevati zeleno svetlobo.
(2) Označevalniki srednje črte vozne steze morajo biti izdelani in postavljeni tako, da jih lahko povozijo kolesa zrakoplova, ne da bi pri tem nastala škoda na zrakoplovu ali na samih označevalnikih.
5.7 Označevalniki roba netlakovane vozne steze
315. člen
(uporaba)
Označevalniki roba netlakovane vozne steze morajo biti postavljeni tam, kjer videz vozne steze ne prikazuje dovolj jasno velikosti netlakovane vozne steze v primerjavi z videzom tal v okolici.
316. člen
(namestitev)
Kjer so na voljo luči vozne steze, morajo bili označevalniki roba netlakovane vozne steze vgrajeni v podstavke za luči. Kjer teh luči ni, je treba označevalnike roba netlakovane vozne steze stožčaste oblike postaviti tako, da jasno označujejo vozno stezo.
5.8 Mejni označevalniki
317. člen
(uporaba)
Mejni označevalniki morajo biti na letališču, kjer pristajalno območje nima vzletno-pristajalne steze.
318. člen
(namestitev)
Mejni označevalniki morajo biti vzdolž meje pristajalnega območja v razmikih največ 200 m, če se uporablja vrsta označevalnika, prikazana na skici 5-32, ali približno 90 m, če se uporablja stožčasti tip z označevalnikom na vsakem vogalu.
319. člen
(lastnosti)
Mejni označevalniki morajo imeti podobno obliko, kakor je prikazano na skici 5-32, ali obliko stožca, visokega najmanj 50 cm, s premerom osnovne ploskve najmanj 75 cm. Označevalniki morajo biti obarvani tako, da izstopajo iz ozadja, na katerem sicer ne bi bili vidni. Obarvani morajo biti z eno samo barvo, oranžno ali rdečo, ali z dvema kontrastnima barvama, oranžno in belo ali izjemoma rdečo in belo, razen tam, kjer se te barve zlivajo z ozadjem.
VI. VIZUALNI PRIPOMOČKI ZA OZNAČEVANJE OVIR
1. Objekti, ki jih je treba označiti oziroma osvetliti
320. člen
(ovire)
(1) Označiti in, če se vzletno-pristajalna steza uporablja ponoči, tudi osvetliti je treba stalno oviro, ki sega nad ravnino za vzlet in vzpenjanje v dolžini 3000 m od notranjega roba, razen v naslednjih primerih:
a) takšna oznaka in osvetlitev nista potrebni, ker oviro zakriva druga stalna ovira;
b) oznaka ni potrebna, kadar je podnevi ovira osvetljena z lučmi za označevanje ovir srednje jakosti tipa A in njena višina glede na okoliški teren ne presega 150 m;
c) osvetlitev ni potrebna, ko je ovira podnevi osvetljena z lučjo za ovire visoke jakosti;
d) osvetlitev ni potrebna, kjer je ovira svetilnik in kjer aeronavtična raziskava pokaže, da luč svetilnika zadostuje.
(2) Označiti, in če se vzletno-pristajalna steza uporablja ponoči, tudi osvetliti je treba stalno oviro, ki sega nad priletno ravnino ali ravnino prehoda v dolžini 3000 m od notranjega roba priletne ravnine, razen v naslednjih primerih:
a) takšna oznaka in osvetlitev nista potrebni, kadar oviro zakriva druga stalna ovira;
b) oznaka ni potrebna, kadar je podnevi ovira osvetljena z lučmi za označevanje ovir visoke jakosti tipa A in njena višina glede na okoliški teren ne presega 150 m;
c) osvetlitev ni potrebna, ko je ovira podnevi osvetljena z lučjo za ovire visoke jakosti;
d) osvetlitev ni potrebna, kjer je ovira svetilnik in kjer aeronavtična raziskava pokaže, da luč svetilnika zadostuje.
321. člen
(drugi objekti)
Stalni objekt, ki je v bližini površine vzpenjanja pri vzletu – razen ovire –, mora biti označen, in če se vzletno-pristajalna steza uporablja ponoči, osvetljen, če sta takšna oznaka in osvetlitev potrebni, da se zagotovi možnost izogibanja, razen če to ni potrebno:
a) kadar je podnevi ovira osvetljena z lučmi za označevanje ovir srednje jakosti tipa A in njena višina glede na okoliški teren ne presega 150 m;
b) ko je ovira podnevi osvetljena z lučjo za ovire visoke jakosti.
322. člen
(stalne ovire)
(1) Označena in, če se letališče uporablja ponoči, tudi osvetljena mora biti stalna ovira nad vodoravno ravnino, razen če:
a) takšna oznaka in osvetlitev nista potrebni, kadar:
1) je ovira zakrita z drugo stalno oviro;
2) so bili v krogu, ki ga močno ovirajo nepremični objekti ali teren, vpeljani postopki za zagotavljanje varne navpične razdalje pod predpisanimi potmi letenja;
3) aeronavtična raziskava pokaže, da ovira nima operativnega pomena;
b) oznaka ni potrebna, ko je ovira podnevi osvetljena z lučmi za označevanje ovir visoke jakosti tipa A in njena višina glede na okoliški teren ne presega 150 m;
c) osvetlitev ni potrebna, ko je ovira podnevi osvetljena z lučjo za ovire visoke jakosti;
d) osvetlitev ni potrebna, kjer je ovira svetilnik in kjer aeronavtična raziskava pokaže, da luč svetilnika zadostuje.
(2) Označiti, in če se steza uporablja ponoči, tudi osvetliti je treba stalen objekt, ki sega čez ravnino za zaščito pred ovirami.
323. člen
(vozila in zvišanja)
(1) Vozila in drugi premični objekti na območju za gibanje zrakoplovov in ploščadi, razen zrakoplovov, so ovire in morajo biti označeni in osvetljeni, če se vozila in letališče uporabljajo ponoči ali pri zmanjšani vidljivosti. Izjema je le oprema za oskrbovanje zrakoplovov in vozila, ki se uporabljajo samo na ploščadi.
(2) Dvignjene luči na zemlji, ki so znotraj območja gibanja zrakoplovov, je treba označiti tako, da so podnevi dobro vidne. Luči za ovire se ne montirajo na vzdignjene zemeljske luči ali oznake na območjih gibanja.
(3) Označiti je treba vse dvignjene objekte, ki so v razdalji, določeni v preglednici 3-1, 11. in 12. stolpec, od srednje črte vozne steze, od vozne steze na ploščadi ali vozne steze za dostop zrakoplova do parkirnega mesta. Če se vozna steza, vozna steza na ploščadi ali vozna steza za dostop zrakoplova do postajališča zrakoplova uporablja ponoči, mora biti tudi osvetljena.
(4) Ovire, ki so navedene v prvem odstavku 116. člena, se označijo in osvetlijo, če se letališče uporablja ponoči. Označiti pa ni treba ovire, kadar je podnevi osvetljena z lučmi za označevanje ovir visoke jakosti.
(5) Označijo se tudi nadzemeljske električne žice, vodi in podobni objekti, ki so speljani prek rek, dolin ali avtocest, njihovi nosilni stebri pa morajo biti označeni in osvetljeni, če aeronavtična raziskava pokaže, da bi lahko nadzemeljske električne žice ali vodi pomenili nevarnost za zrakoplov. Podpornih stebrov ni treba označiti, če so podnevi osvetljeni z lučmi za označevanje ovir visoke jakosti.
(6) Kadar je predpisano, da morajo biti nadzemeljske električne žice, vodi in podobni objekti označeni, vendar pa namestitev označevalnikov na žici, vodu ali podobnem objektu ni možna, se zagotovijo luči za označevanje ovir z visoko jakostjo tipa B, nameščene na njihovih podpornih stebrih.
2. Označevanje objektov
324. člen
(splošno)
(1) Vse stalne objekte, ki morajo biti označeni, je treba, če je to izvedljivo, pobarvati, če pa to ni možno, je treba nanje ali nad njimi namestiti označevalnike ali zastave. Objektov, ki so zaradi svoje oblike, velikosti ali barve dovolj vidni, ni treba posebej označiti.
(2) Vsi premični objekti, ki jih je treba označiti, morajo biti pobarvani ali nositi zastave.
325. člen
(uporaba barv)
(1) Objekt, ki ima v glavnem neprekinjene površine in katerega projekcija na katerokoli navpično ravnino je v obeh dimenzijah enaka ali večja od 4,5 m, se pobarva v karirastem vzorcu. Vzorec mora biti sestavljen iz pravokotnikov, katerih stranice niso krajše od 1,5 m in ne daljše od 3 m, vogali pa temnejše barve. Barve v vzorcu morajo biti kontrastne, tako med seboj kakor tudi v primerjavi z ozadjem, iz katerega izstopajo. Uporabljata se oranžna in bela barva oziroma izmenično rdeča in bela, razen tam, kjer se te barve zlivajo z ozadjem (glej skico 6-1).
(2) Objekt se pobarva z izmeničnimi dvobarvnimi trakovi:
a) če so njegove površine v glavnem neprekinjene in če je ena dimenzija, navpična ali vodoravna, daljša od 1,5 m, druga dimenzija, navpična ali vodoravna, pa krajša od 4,5 m;
b) če je objekt skeletne oblike in če je ena od njegovih dimenzij, navpična ali vodoravna, daljša od 1,5 m.
Trakovi morajo biti pravokotni na najdaljšo dimenzijo in široki približno 1/7 najdaljše dimenzije oziroma 30 m, kar je krajše. Barve teh trakov morajo biti kontrastne z ozadjem, iz katerega so vidne. Uporabljata se oranžna in bela barva, razen če ti dve barvi proti ozadju nista dobro vidni. Trakovi na skrajnih koncih objekta morajo biti temnejše barve (glej skici 6-1 in 6-2). Formula za določanje širine trakov in za določanje lihega števila trakov, ki omogoča, da sta tako zgornji kakor spodnji trak temnejše barve, je prikazana v preglednici 6-1.
(3) Če sta pri projekciji objekta na navpično ravnino obe dimenziji krajši od 1,5 m, se objekt pobarva le z eno samo, dobro vidno barvo. Uporablja se oranžna ali rdeča barva, razen če se ta barva zliva z barvo ozadja.
(4) Za premične objekte, ki so označeni z barvami, se praviloma uporabi ena sama dobro vidna barva, po možnosti rdeča ali rumenkasto zelena za reševalna vozila in rumena za oskrbovalna vozila.
----------------------------------------------------------------
Največja dimenzija
----------------------------------------------------------------
Več kakor Vendar manj Širina traku
kakor
----------------------------------------------------------------
1,5 m 210 m 1/7 najdaljše dimenzije
210 m 270 m 1/9 najdaljše dimenzije
270 m 330 m 1/11 najdaljše
dimenzije
330 m 390 m 1/13 najdaljše
dimenzije
390 m 450 m 1/15 najdaljše
dimenzije
450 m 510 m 1/17 najdaljše
dimenzije
510 m 570 m 1/19 najdaljše
dimenzije
570 m 630 m 1/21 najdaljše
dimenzije
----------------------------------------------------------------
Preglednica 6-1
Širine trakov za označevanje
326. člen
(uporaba označevalnikov)
(1) Označevalniki, postavljeni na objekte ali poleg njih, morajo biti nameščeni na vidnih položajih, tako da je splošna podoba objekta ohranjena in da lahko ob jasnem vremenu objekt, če se gleda iz zraka, prepozna iz razdalje najmanj 1000 m, če se gleda z zemlje, pa iz razdalje 300 m, in to iz vseh smeri, iz katerih se mu lahko zrakoplov približa. Označevalniki morajo imeti dovolj razpoznavno obliko, ki zagotavlja, da se jih ne zamenja z označevalniki, ki se uporabljajo za sporočanje drugih podatkov. Poleg tega morajo biti označevalniki takšni, da dodatno ne povečujejo nevarnosti objekta, ki ga označujejo.
(2) Označevalnik, ki je nameščen na nadzemeljskih električnih žicah, vodih idr., mora biti praviloma okrogle oblike, njegov premer pa znaša najmanj 60 cm.
(3) Razmik med dvema zaporednima označevalnikoma ali med označevalnikom in nosilnim stebrom mora praviloma ustrezati premeru označevalnika, razmik pa ne sme biti večji od:
a) 30 m, kjer je premer označevalnika 60 cm;
postopoma se lahko razmik povečuje s premerom označevalnika do:
b) 35 m, kjer je premer označevalnika 80 cm,
zatem pa se lahko postopoma povečuje do največ:
c) 40 m, kjer je premer označevalnika vsaj 130 cm.
Tam, kjer je več vrst nadzemeljskih električnih žic, vodov idr., se označevalnik ne namesti niže od višine najvišje žice na označeni točki.
(4) Označevalniki so praviloma enobarvni. Pri nameščanju označevalnikov se postavljajo izmenično beli in rdeči ali beli in oranžni. Izbrana barva mora biti kontrastna z ozadjem, iz katerega bo vidna.
327. člen
(uporaba zastavic)
(1) Zastavice, ki označujejo objekte, morajo biti nameščene okrog objekta, na vrhu objekta ali okrog najvišjega roba objekta. Če se zastavice uporabljajo za označevanje razširjenih objektov ali skupin na gosto postavljenih objektov, morajo biti nameščene vsaj na vsakih 15 m. Zastavice ne smejo povečati nevarnosti objekta, ki ga označujejo.
(2) Stranica kvadrata zastavic, ki označujejo stalne objekte, mora biti velika najmanj 0,6 m, stranica kvadrata zastavic, ki označujejo premične objekte, pa ne manjša od 0,9 m.
(3) Barva zastavic, ki označujejo stalne objekte, mora biti praviloma oranžna ali kombinacija dveh trikotnih delov, enega oranžnega in enega belega ali enega rdečega in enega belega. Kjer se te barve zlivajo z barvo ozadja, se uporabijo druge dobro vidne barve.
(4) Zastavice, ki označujejo premične objekte, morajo imeti karirast vzorec, stranica vsakega kvadrata pa mora biti dolga najmanj 0,3 m. Barve v karirastem vzorcu morajo biti v medsebojnem kontrastu oziroma kontrastne z ozadjem, iz katerega so vidne. Uporabiti je treba kombinacijo oranžne in bele ali rdeče in bele barve, razen če se te barve zlivajo z barvo ozadja.
3. Osvetlitev objektov
328. člen
(uporaba luči za ovire)
(1) Navzočnost objekta, ki mora biti osvetljen v skladu z zahtevami iz 320. do 323. člena tega pravilnika, je treba označiti z lučmi za ovire nizke, srednje ali visoke jakosti ali s kombinacijo takšnih luči.
(2) Kjer bi bila uporaba luči za označevanje ovir nizke jakosti neprimerna oziroma tam, kjer je potrebno posebno, zgodnje opozorilo, se uporabijo luči za označevanje ovir srednje ali visoke jakosti.
(3) Če je to manj obsežen objekt in njegova višina na presega okoliškega zemljišča za več kakor 45 m, se uporabijo luči za ovire nizke jakosti tipa A ali B. Če uporaba luči za ovire nizke jakosti tipa A ali B ni zadostna ali pa je potrebno rano opozarjanje, se uporabijo luči za ovire srednje ali visoke jakosti.
(4) Luči za ovire nizke jakosti tipa C se uporabljajo na vozilih in drugih mobilnih objektih, vključno z zrakoplovi.
(5) Luči za ovire nizke jakosti tipa D se uporabljajo na vozilih za vodenje.
(6) Če gre za razširjen objekt ali če je objekt višji kakor 45 m od okoliškega zemljišča, se uporabijo luči za ovire srednje jakosti tipa A, B ali C. Luči za ovire srednje jakosti tipov A in C se lahko uporabljajo samostojno, luči za ovire srednje jakosti tipa B pa samostojno ali v kombinaciji z lučmi za ovire nizke jakosti tipa B. Pri tem šteje skupina dreves ali zgradb za razširjeni objekt.
(7) Luči za ovire visoke jakosti se uporabljajo za označevanje navzočnosti:
a) objekta, višjega za 150 m od okoliškega zemljišča;
b) nosilnega stebra, ki podpira nadzemeljske električne žice, vode idr., kjer:
– aeronavtična raziskava pokaže, da so te luči nujno potrebne za razpoznavanje navzočnosti nadzemeljskih električnih žic, vodov idr. podnevi;
– je bilo ugotovljeno, da ni možno namestiti označevalnikov na nadzemeljskih električnih žicah, vodih idr.
(8) Če se ugotovi, da uporaba luči za ovire visoke jakosti tipa A ali B ali luči za ovire srednje jakosti tipa A ponoči lahko zaslepi pilote v bližini letališča (v radiju približno 10 000 m) ali povzroči resno okoljsko skrb, se uporabi dvojni sistem luči za ovire. Ta sistem sestavljajo luči za ovire visoke jakosti tipa A ali B ali luči za ovire srednje jakosti tipa A, kar ustreza dnevnemu času in za mrak, luči za ovire srednje jakosti tipa B ali C pa se uporabijo za nočni čas.
329. člen
(namestitev luči za ovire)
(1) Eno ali več luči za ovire nizke, srednje ali visoke jakosti je treba namestiti čimbolj na vrhu objekta. Najvišje luči se namestijo tako, da prikazujejo najmanj robove ali točke najvišjega objekta v primerjavi z okolico ovire. Če je na objektu dimnik ali druga gradnja s podobno namembnostjo, se vrhnje luči postavijo dovolj nizko pod vrhom, da se zmanjša vpliv kontaminacije z dimom in podobnim.
(2) Kadar pri označitvi stolpa ali strukture antene z lučmi za ovire visoke jakosti podnevi s pritiklinami – kakor je strelovod ali antena –, višjimi od 12 m, ni primerno postaviti luči za ovire visoke jakosti na vrh pritikline, se luč postavi na najvišjo izvedljivo točko, in če je to možno, se luč za oviro srednje jakosti postavi na vrh.
(3) Pri velikih objektih ali skupinah strnjenih objektov se vrhnje luči postavijo najmanj na točke ali robove objekta, najvišjega v primerjavi z okolico ovire, tako da kaže splošno podobo in obsežnost objekta. Če sta dva ali več robov iste višine, se označi bližnji rob pristajalnega območja. Kadar se uporabljajo luči za ovire nizke jakosti, se postavljajo v enakomernih razmikih največ 45 m, pri lučeh za ovire srednje jakosti pa razmiki ne smejo presegati 900 m. Če ovira ne pomeni enovitega objekta, se lahko postavijo dodatne luči za ovire.
(4) Kjer se uporabljajo luči za ovire srednje jakosti tipa A in je vrh objekta več kakor 105 m nad ravnjo okoliškega zemljišča ali pa je višina vrhov blizu zgradb (ko je objekt, ki mora biti označen, obdan z zgradbami), se na vmesnih ravneh postavijo dodatne luči. Te dodatne vmesne luči morajo imeti enake razmike med najvišjo lučjo in ravnjo zemlje ali ravnjo vrha bližnjih zgradb, ki ne smejo presegati 105 m.
(5) Kadar je objekt označen z lučmi za ovire srednje jakosti tipa B in je vrh objekta več kakor 45 m nad zemljiščem, ki ga obdaja, ali pa je višina vrhov blizu zgradb (ko je objekt, ki mora biti označen, obdan z zgradbami), se na vmesnih ravneh postavijo dodatne luči. Te dodatne vmesne luči morajo biti izmenično luči za ovire nizke jakosti tipa B in luči za ovire srednje jakosti tipa B in morajo imeti enake razmike med najvišjo lučjo in ravnjo zemlje ali ravnjo vrha bližnjih zgradb, ki ne smejo presegati 52 m.
(6) Kadar je objekt označen z lučmi za ovire srednje jakosti tipa C in je vrh objekta več kakor 45 m nad zemljiščem, ki ga obdaja, ali pa je višina vrhov blizu zgradb (ko je objekt, ki mora biti označen, obdan z zgradbami), se na vmesnih ravneh postavijo dodatne luči. Te dodatne vmesne luči morajo imeti enake razmike med najvišjo lučjo in ravnjo zemlje ali ravnjo vrha bližnjih zgradb, ki ne smejo presegati 52 m.
(7) Kadar se uporabljajo luči za ovire visoke jakosti tipa A, se morajo postaviti na enakih intervalih, ki ne presegajo 105 m med ravnjo zemlje in najvišjo lučjo, razen kadar je objekt, ki mora biti označen, obdan z zgradbami in je lahko vrh teh zgradb uporabljen kot enakovreden ravni zemlje, ko se določa število ravni luči.
(8) Če se uporabljajo luči za ovire visoke jakosti tipa B, morajo biti nameščene v treh višinah:
– na vrhu stolpa;
– na najnižji konzoli za električne vode in napeljave;
– približno na sredini med obema višinama.
(9) Število in razporeditev luči nizke, srednje ali visoke jakosti na posameznih višinah, ki jih je treba označiti, morata biti takšna, da je objekt označen iz vseh kotov v azimutu. Kjer je luč v katerikoli smeri zakrita s sosednjim objektom, je treba na objektu namestiti dodatne luči, in to tako, da se ohrani splošna prepoznavnost objekta, ki mora biti osvetljen, zakrita luč se pa odstrani, če ne prispeva k prepoznavnosti objekta, ki mora biti osvetljen.
--------------------------------------------------------------
Višina enote luči nad terenom Vrh kota žarka nad
horizontom
------------------------------------+-------------------------
Večja kakor 151 m AGL | 0
------------------------------------+-------------------------
Od 122 m do 151 m AGL | 1
------------------------------------+-------------------------
Od 92 m do 122 m AGL | 2
------------------------------------+-------------------------
Manj kakor 92 m AGL | 3
------------------------------------+-------------------------
Preglednica 6-2
Inštalacijske nastavitve kotov za luči za ovire visoke jakosti
330. člen
(luči za ovire nizke jakosti – lastnosti)
(1) Luči za ovire nizke jakosti tipov A in B, ki so postavljene na stalnih objektih, morajo biti stacionarne rdeče luči.
(2) Luči za ovire nizke jakosti tipov A in B morajo biti v skladu s specifikacijo iz preglednice 6-3.
(3) Luči za ovire nizke jakosti tipa C, ki so nameščene na vozila za nujne primere ali varovanje, morajo biti utripajoče modre in na drugih vozilih utripajoče rumene.
(4) Luči za ovire nizke jakosti tipa D, nameščene na vozilu za vodenje, morajo biti utripajoče rumene.
(5) Luči za ovire nizke jakosti tipov C in D morajo biti v skladu s specifikacijo iz preglednice 6-3.
(6) Luči za ovire nizke jakosti na objektih z omejeno mobilnostjo, kakor so aeromostovi, morajo biti stacionarne rdeče. Jakost teh luči mora biti zadostna, da zagotovi vidnost ob upoštevanju jakosti okoliških luči in splošne ravni bleščanja, proti kateri morajo biti normalno vidne.
(7) Luči za ovire nizke jakosti na objektih z omejeno mobilnostjo morajo biti najmanj v skladu s specifikacijami za luči za ovire nizke jakosti tipa A, kakor je določeno v preglednici 6-3.
331. člen
(luči za ovire srednje jakosti – lastnosti)
(1) Luči za ovire srednje jakosti tipa A morajo biti bele utripajoče luči. Luči za ovire srednje jakosti tipa B morajo biti rdeče utripajoče luči. Luči za ovire srednje jakosti tipa C morajo biti stacionarne rdeče luči.
(2) Luči za ovire srednje jakosti tipov A, B in C morajo biti v skladu s specifikacijami v preglednici 6-3.
(3) Luči za ovire srednje jakosti tipov A in B, nameščene na objektu, morajo utripati sočasno.
332. člen
(luči za ovire visoke jakosti – lastnosti)
(1) Luči za ovire visoke jakosti tipov A in B morajo biti utripajoče bele luči.
(2) Luči za ovire visoke jakosti tipov A in B morajo biti v skladu s specifikacijami v preglednici 6-3.
(3) Luči za ovire visoke jakosti tipa A, nameščene na objektu, morajo utripati sočasno.
(4) Luči za ovire visoke jakosti morajo, če prikazujejo navzočnost stolpa, ki podpira nadzemeljske električne žice, vode idr., utripati v zaporedju: najprej srednja luč, potem zgornja luč in nazadnje spodnja luč. Presledki med utripi posameznih luči morajo biti praviloma v naslednjemu razmerju:
--------------------------------------------------------------
Presledek utripa Razmerje časovnega ciklusa
----------------------------------+---------------------------
Srednja in zgornja luč | 1/13
----------------------------------+---------------------------
Zgornja in spodnja luč | 2/13
----------------------------------+---------------------------
Spodnja in srednja luč | 10/13
----------------------------------+---------------------------
VII. VIZUALNA SREDSTVA ZA OZNAČEVANJE OBMOČIJ OMEJENE UPORABE
1. Zaprte vzletno-pristajalne steze in vozne steze ali njihovi deli
333. člen
(uporaba)
(1) Oznaka za zaprto območje mora biti postavljena na vzletno-pristajalni stezi ali vozni stezi oziroma njenem delu, ki je stalno zaprt za uporabo za vse vrste zrakoplovov.
(2) Oznaka za zaprto območje se mora postaviti na začasno zaprti vzletno-pristajalni stezi ali vozni stezi oziroma njenem delu, razen takrat, ko je območje zaprto le za kratek čas in je obratovalec letališča poskrbel za objavo obvestila, kakor je to običajno v zračnem prometu.
334. člen
(namestitev)
Oznako za zaprto območje je treba namestiti na vsak konec vzletno-pristajalne steze ali na tisti njen del, ki je določen kot zaprto območje, dodatne oznake pa morajo biti postavljene tako, da največja razdalja med oznakami ne presega 300 m. Na vozni stezi mora biti oznaka za zaprto območje postavljena vsaj na vsakem koncu vozne steze ali tistega njenega dela, ki je zaprt.
335. člen
(značilnosti)
(1) Oznaka za zaprto območje mora imeti obliko in mere, ki so podrobno prikazane na skici 7-1 (ponazoritev):
a) kadar je postavljena na vzletno-pristajalni stezi;
b) kadar je postavljena na vozni stezi.
(2) Oznaka mora biti bela, kadar je na vzletno-pristajalni stezi, in rumena, kadar je na vozni stezi.
(3) Če je območje začasno zaprto, je dovoljeno za oznako zaprtega območja namesto barve uporabiti lomljive zapreke ali oznake iz kakega drugega materiala ali druga ustrezna sredstva.
(4) Če je vzletno-pristajalna steza, vozna steza ali njen del stalno zaprt, je treba izbrisati z vzletno-pristajalne steze in z vozne steze vse običajne oznake.
(5) Svetlobni sistem na zaprti vzletno-pristajalni stezi in na vozni stezi ali njenem delu se ne sme uporabljati, razen če je to potrebno v vzdrževalne namene.
(6) Če zaprto vzletno-pristajalno stezo ali vozno stezo ali njen del preseka vzletno-pristajalna steza v uporabi ali vozna steza, ki se uporablja ponoči, se poleg oznak za zaprto območje čez vhod na zaprto območje v razmikih, ki niso večji od 3 m, postavijo tudi luči za oznako neuporabnega območja iz 345. člena.
2. Nenosilne površine
336. člen
(uporaba)
Bankine za vozne steze, območja čakanja in ploščadi ter druge nenosilne površine, ki jih ni mogoče zlahka razlikovati od nosilnih površin in na katerih se lahko zrakoplov poškoduje, če jih uporablja, morajo imeti mejo med temi območji in nosilno površino označeno z oznako roba vozne steze.
337. člen
(namestitev)
Oznaka roba vozne steze je vzdolž roba nosilne tlakovane površine, zunanji rob oznake pa se mora približno dotikati roba nosilne tlakovane površine.
338. člen
(oblika)
Oznaka roba vozne steze je sestavljena iz para neprekinjenih črt, širina posamezne črte je 15 cm, razmik med njimi pa 15 cm. Oznaka je enake barve, kakor je oznaka srednje črte vozne steze.
3. Območje pred pragom
339. člen
(uporaba)
Če je površina pred pragom tlakovana in daljša od 60 m in če ni primerna za normalno uporabo za zrakoplove, se celotna dolžina pred pragom označi s škarnico.
340. člen
(oblika)
Škarnica se nahaja v smeri proti vzletno-pristajalni stezi in se postavi tako, kakor kaže skica 7-2.
341. člen
(barva)
Škarnica mora biti vidne barve in v kontrastu z barvo, ki se uporablja za oznake vzletno-pristajalne steze; po možnosti je rumena, njena celotna širina pa znaša najmanj 0,9 m.
4. Neuporabna območja
342. člen
(uporaba)
(1) Označevalniki neuporabnih območij morajo biti postavljeni povsod tam, kjer del vozne steze, ploščadi ali območja čakanja ni primeren za gibanje zrakoplova, vendar pa lahko zrakoplov to območje še vedno varno obide. Na območju gibanja zrakoplovov, ki se uporablja ponoči, je treba uporabiti luči za označevanje neuporabnosti območja.
(2) Označevalniki in luči za označevanje neuporabnih območij se uporabljajo v naslednje namene: opozarjajo pilota na luknjo v vozni stezi ali (betonski) ploščadi ali pa označujejo del tlakovane površine, na primer na ploščadi, ki je v popravilu. Označevalniki in luči niso primerni za uporabo na vzletno-pristajalni stezi, kadar njen del postane neuporaben, pa tudi ne na vozni stezi, ko postane večji del njene širine neuporaben. V takšnih primerih sta vzletno-pristajalna steza in vozna steza zaprti.
343. člen
(oblika)
Označevalniki in luči za označevanje neuporabnih območij morajo biti postavljeni v razmikih, ki so dovolj blizu skupaj, da označijo neuporabno območje.
344. člen
(lastnosti označevalnikov neuporabnih območij)
Označevalniki neuporabnih območij morajo biti dobro vidne stoječe priprave, na primer zastavice, stožci ali označevalne table.
345. člen
(lastnosti luči za označevanje neuporabnega območja)
Luči za označevanje neuporabnega območja morajo sestavljati stacionarne rdeče luči. Jakost luči mora biti takšna, da zagotavlja zadovoljivo vidnost glede na jakost sosednjih luči in splošno raven osvetlitve, pri kateri se ta luč navadno gleda. Jakost v nobenem primeru ne sme biti manjša od 10 cd rdeče svetlobe.
346. člen
(lastnosti stožcev za označevanje neuporabnega območja)
Stožec za označevanje neuporabnega območja mora biti visok vsaj 0,5 m in rdeče, oranžne ali rumene barve ali katerekoli od teh barv v kombinaciji z belo barvo.
347. člen
(lastnosti zastavic za označevanje neuporabnega območja)
Stranica kvadrata zastavice za označevanje neuporabnega območja mora biti dolga najmanj 0,5 m in rdeče, oranžne oziroma rumene barve ali katerekoli od teh barv v kombinaciji z belo barvo.
348. člen
(lastnosti tabel za označevanje neuporabnega območja)
Označevalna tabla za označevanje neuporabnega območja mora biti visoka vsaj 0,5 m in dolga 0,9 m, z izmeničnimi navpičnimi progami rdeče in bele ali oranžne in bele barve.
VIII. ELEKTRIČNI SISTEMI
1. Sistemi napajanja objektov zračne navigacije z električno energijo
349. člen
(splošno)
(1) Na letališču mora biti zagotovljeno ustrezno primarno napajanje z energijo za varno delovanje objektov zračne navigacije.
(2) Sestava in preskrba z električnim sistemom napajanja letaliških vizualnih in radijskih navigacijskih pripomočkov morata biti takšni, da zaradi napak na opremi pilot ne bo dobil nezadostnih vizualnih in nevizualnih navodil ali zavajajočih informacij.
(3) Priključki za napajanje z električno energijo tistih objektov, za katere se zahteva priključek na sekundarni vir, morajo biti izvedeni tako, da se samodejno priključijo na sekundarni vir, če nastane napaka na primarnem viru napajanja.
(4) Časovni presledek med napako primarnega vira napajanja in celovito vzpostavitvijo prejšnjega stanja objektov iz petega odstavka 350. člena mora biti čim krajši, razen za vizualne pripomočke, povezane z vzletno-pristajalno stezo za nenatančni in za natančni prilet ali vzlet, ko morajo biti izpolnjene zahteve iz preglednice 8-1 za najdaljši čas preklopa.
2. Vizualni pripomočki
350. člen
(pogoji in zahteve)
(1) Za vzletno-pristajalno stezo za natančni prilet mora biti zagotovljeno sekundarno napajanje, ki izpolnjuje zahteve iz preglednice 8-1 za značilno kategorijo vzletno-pristajalne steze za natančni prilet. Priključki za napajanje z električno energijo za tiste objekte, za katere se zahteva sekundarno napajanje, morajo biti izvedeni tako, da se objekti samodejno preklopijo na sekundarni sistem napajanja, če nastane napaka na primarnem sistemu.
(2) Za vzletno-pristajalno stezo, namenjeno za vzlet pri RVR manj kakor 800 m, mora biti zagotovljen sekundarni sistem napajanja, ki izpolnjuje ustrezne zahteve iz preglednice 8-1.
(3) Na letališčih, na katerih je glavna vzletno-pristajalna steza vzletno-pristajalna steza za nenatančni prilet, se zagotovi sekundarni sistem napajanja za vizualne pripomočke, ki izpolnjuje pogoje iz preglednice 8-1, za vsaj eno vzletno-pristajalno stezo za nenatančni prilet.
(4) Na letališčih, na katerih je glavna vzletno-pristajalna steza neinstrumentalna vzletno-pristajalna steza, se mora zagotoviti sekundarni sistem napajanja, ki izpolnjuje pogoje iz preglednice 8-1, razen za vizualne pripomočke, če je zagotovljena zasilna osvetlitev v skladu z zahtevami 179. člena, ki se lahko uporabi v 15 minutah.
(5) S sekundarnim sistemom napajanja, zmožnim zagotavljati energijo, ko je primarni sistem v okvari, morajo biti preskrbljeni:
a) signalna luč in minimalna osvetlitev, ki omogočata osebju služb zračnega prometa opravljanje njihovih nalog;
b) vse luči za ovire, ki so po mnenju pristojne službe nujno potrebne za zagotavljanje varnosti letalskih operacij;
c) priletne luči in luči vzletno-pristajalne in vozne steze, kakor je določeno v prvem in v tretjem odstavku tega člena;
d) meteorološka oprema;
e) nujno potrebna varovalna razsvetljava;
f) nujno potrebna oprema in objekti za letališke službe, ki morajo ukrepati ob nevarnosti;
g) reflektorska osvetlitev na označenem izoliranem položaju parkiranja zrakoplova, ki se zagotavlja v skladu s programi varovanja;
h) osvetlitev tistih območij ploščadi, po katerih se gibljejo potniki.
(6) Zahteve glede sekundarne zagotovitve električne energije se praviloma lahko izpolnijo na enega od navedenih načinov:
– z neodvisnim sekundarnim napajanjem iz javnega omrežja, če je to omrežje glede prenosnega sistema v celoti ločeno od primarnega in je izključena sočasna napaka na obeh sistemih;
– z rezervno energetsko enoto ali enotami, kakor so električni generatorji z motorji, baterije itd., s katerimi je mogoče pridobivati električno energijo.
+-------------------+--------------------------+---------------+
| Vzletno- | Svetlobni pripomočki, ki | Najdaljši čas |
| pristajalna steza | zahtevajo energijo | preklopa |
+-------------------+--------------------------+---------------+
|Neinstrumentalna |Kazalniki vizualnega kota |Glej četrti |
| |prileta(a) |odstavek 349. |
| |Rob vzletno-pristajalne |in četrti |
| |steze(b) |odstavek 350. |
| |Prag vzletno-pristajalne |člena |
| |steze(b) | |
| |Konec vzletno-pristajalne | |
| |steze(b) | |
| |Ovira(a) | |
+-------------------+--------------------------+---------------+
|Nenatančni prilet |Sistem priletnih luči |15 sekund |
| |Kazalniki vizualnega kota |15 sekund |
| |prileta(a,d) |15 sekund |
| |Rob vzletno-pristajalne |15 sekund |
| |steze(d) |15 sekund |
| |Prag vzletno-pristajalne |15 sekund |
| |steze(d) | |
| |Konec vzletno-pristajalne | |
| |steze | |
| |Ovira(a) | |
+-------------------+--------------------------+---------------+
|Natančni prilet |Sistem priletnih luči |15 sekund |
|kategorije I |Rob vzletno-pristajalne |15 sekund |
| |steze(d) |15 sekund |
| |Kazalniki vizualnega kota |15 sekund |
| |prileta(a,d) |15 sekund |
| |Prag vzletno-pristajalne |15 sekund |
| |steze(d) |15 sekund |
| |Konec vzletno-pristajalne | |
| |steze | |
| |Pomembna vozna steza(a) | |
| |Ovira(a) | |
+-------------------+--------------------------+---------------+
|Natančni prilet |Notranjih 300 m sistema |1 sekunda |
|kategorije II/III |priletnih luči |15 sekund |
| |Drugi deli sistema |15 sekund |
| |priletnih luči |15 sekund |
| |Ovira(a) |1 sekunda |
| |Rob vzletno-pristajalne |1 sekunda |
| |steze |1 sekunda |
| |Prag vzletno-pristajalne |1 sekunda |
| |steze |1 sekunda |
| |Konec vzletno-pristajalne |15 sekund |
| |steze | |
| |Srednja črta vzletno- | |
| |pristajalne steze | |
| |Cona dotika z zemljo | |
| |Vse prečke ustavljanja | |
| |Pomembna vozna steza | |
+-------------------+--------------------------+---------------+
|Vzletno- |Rob vzletno-pristajalne |15 sekund(c) |
|pristajalna steza, |steze |1 sekunda |
|namenjena za vzlet |Konec vzletno-pristajalne |1 sekunda |
|pri RVR manj kakor |steze |1 sekunda |
|800 m |Srednja črta vzletno- |15 sekund |
| |pristajalne steze |15 sekund |
| |Vse prečke ustavljanja | |
| |Pomembna vozna steza(a) | |
| |Ovira(a) | |
+--------------------------------------------------------------+
|a) Oskrbljeno s sekundarnim napajanjem, ko je delovanje |
|bistveno pomembno za varnost letalskih operacij. |
|b) Glede uporabe zasilne razsvetljave glej ustrezne določbe |
|o zasilni osvetlitvi. |
|c) Ena sekunda, kjer niso zagotovljene luči srednje črte |
|vzletno-pristajalne steze. |
|d) Ena sekunda, kjer so prileti čez nevaren ali prepaden |
|teren. |
+--------------------------------------------------------------+
Preglednica 8-1
Zahteve glede sekundarne preskrbe z električno energijo
3. Sestava sistema
351. člen
(električni sistem pri RVR manj kakor 550 m)
Električni sistemi za napajanje, osvetlitev in nadzor svetlobnih sistemov, navedenih v preglednici 8-1, namenjeni vzletno-pristajalnim stezam, ki se uporabljajo pri RVR manj od 550 m, morajo biti izdelani tako, da zaradi napake na opremi pilot ne bo ostal brez ustreznega vizualnega vodenja ali ne bo dobil zavajajoče informacije.
352. člen
(dva neodvisna vira)
Kjer se za sekundarno napajanje letališča z električno energijo uporabljata dva neodvisna vira, morata biti fizično in električno ločena, da se zagotovi zahtevana raven razpoložljivosti in neodvisnosti.
353. člen
(usklajenost luči)
Kjer je vzletno-pristajalna steza, ki tvori del vozne steze, opremljena z lučmi vzletno-pristajalne steze in z lučmi vozne steze, morata biti svetlobna sistema tako usklajena, da je izključena možnost istočasnega delovanja obeh oblik razsvetljave.
4. Monitoring
354. člen
(monitoring)
(1) Svetlobni sistemi, ki se uporabljajo za nadzor zrakoplovov, se morajo nadzorovati samodejno tako, da je zagotovljena indikacija okvare, ki bi lahko vplivala na nadzorne funkcije. Indikacijo je treba samodejno posredovati pristojni enoti službe zračnega prometa.
(2) Če nastopi sprememba v statusu delovanja luči, mora biti v dveh sekundah zagotovljena indikacija za prečke ustavljanja na poziciji čakanja pred vzletno-pristajalno stezo in v petih sekundah za vse druge vrste svetlobnih pripomočkov.
(3) Za vzletno-pristajalne steze, namenjene za uporabo pri RVR manj kakor 550 m, mora biti sistem osvetlitve iz preglednice 8-1 samodejno monitoriran, da se zagotovi indikacija, ko zmožnost delovanja kateregakoli elementa pade pod minimalno raven, ki je določena za vzletno-pristajalne steze za natančni prilet kategorij II in III in za vzletno-pristajalne steze, namenjene za vzletanja pri RVR manj kakor 550 m. Te informacije morajo biti samodejno sporočene pristojni enoti služb zračnega prometa in prikazane na vidnem položaju.
IX. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
355. člen
(obstoječi sistemi napajanja)
Obstoječi sistemi napajanja objektov, sistemov in naprav zračne navigacije z električno energijo se morajo uskladiti z zahtevami iz četrtega odstavka 349. člena tega pravilnika najkasneje do 1. januarja 2010.
356. člen
(gradbeni posegi)
Z določbami tega pravilnika, ki zahtevajo gradbene posege, morajo biti letališča usklajena najkasneje v roku dveh let od uveljavitve tega pravilnika.
357. člen
(prenehanje uporabe)
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se prenehajo uporabljati:
1. Pravilnik o projektiranju, graditvi in rekonstrukciji civilnih letališč in njihovi klasifikaciji (Uradni list SFRJ, št. 2/66 in 4/66 – popravek),
2. Pravilnik o zaznamovanju stez za vzletanje in pristajanje in drugih stez ter letališke ploščadi na letališču (Uradni list SFRJ, št. 47/79),
3. Pravilnik o načinu zaznamovanja stez za vzletanje in pristajanje in drugih stez na civilnih letališčih ter o nameščanju orientacijskih znamenj na objekte v coni civilnih letališč (Uradni list SFRJ, št. 24/66).
358. člen
(uveljavitev)
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 2630-24/2005/22-041
Ljubljana, dne 9. aprila 2008
EVA 2006-2411-0023
mag. Radovan Žerjav l.r.
Minister
za promet
