Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o kmetijstvu (ZKme-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 24. aprila 2008.

(1) Ta zakon določa cilje kmetijske politike, načrtovanje razvoja kmetijstva in podeželja, ukrepe kmetijske politike, varnost živil rastlinskega izvora v primarni proizvodnji, kakovost živil v vseh fazah proizvodnje, predelave in prometa, varovanje interesov potrošnice in potrošnika (v nadaljnjem besedilu: potrošnik), označevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil, promet s kmetijskimi pridelki in živili, ohranjanje biotske raznovrstnosti v kmetijstvu, dopolnilne dejavnosti na kmetiji, javne službe, zbirke podatkov in informiranje na področju kmetijstva, postopke in organe za izvedbo tega zakona, raziskovalno delo, izobraževanje in razvojno-strokovne naloge ter inšpekcijski nadzor.
(2) Ta zakon ureja tudi izvajanje:
– Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (UL L št. 299 z dne 16. 11. 2007, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L št. 31 z dne 1. 2. 2002, str. 1, z vsemi spremembami, v nadaljnjem besedilu: Uredba 178/2002), v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov ter predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (UL L št. 165 z dne 30. 4. 2004, str. 1, z vsemi spremembami), v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (UL L št. 139 z dne 30. 4. 2004, str. 319, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS (UL L št. 70 z dne 16. 3. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe (ES) št. 509/2006 Sveta z dne 20. marca 2006 o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (UL L št. 93 z dne 31. 3. 2006, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe (ES) št. 510/2006 Sveta z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L št. 93 z dne 31. 3. 2006, str. 12, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter o spremembi uredb (EGS) št. 2019/93, (ES) št. 1452/2001, (ES) št. 1453/2001, (ES) št. 1454/2001, (ES) 1868/94, (ES) št. 1251/1999, (ES) št. 1254/1999, (ES) št. 1673/2000, (EGS) št. 2358/71 in (ES) št. 2529/2001 (UL L št. 270 z dne 21. 10. 2003, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe Sveta (ES) št. 21/2004 z dne 17. decembra 2003 o uvedbi sistema za identifikacijo in registracijo ovc in koz ter o spremembi Uredbe (ES) št. 1782/2003 in direktiv 92/102/EGS in 64/432/EGS (UL L št. 5 z dne 9. 1. 2004, str. 8, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L št. 277 z dne 21. 10. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L št. 209 z dne 11. 8. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
– Sklepa Sveta z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje 2007–2013) (UL L št. 55 z dne 25. 2. 2006, str. 20);
– Uredbe Sveta (ES) št. 320/2006 z dne 20. februarja 2006 o ustanovitvi začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja v Skupnosti in spremembi Uredbe (ES) št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L št. 58 z dne 28. 2. 2006, str. 42, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje in
– Uredbe Sveta (EGS) št. 2092/91 z dne 24. junija 1991 o ekološki pridelavi kmetijskih proizvodov in označevanju tovrstno pridelanih kmetijskih proizvodov in živil (UL L št. 198 z dne 22. 7. 1991, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje.

Za uresničevanje gospodarske, prostorske, ekološke in socialne vloge kmetijstva ter njegovega trajnostnega razvoja so cilji kmetijske politike v Republiki Sloveniji:
– stabilna pridelava varne, kakovostne in čim cenejše hrane ter zagotavljanje prehranske varnosti in čim višje stopnje samooskrbe;
– ohranjanje poseljenosti in obdelanosti podeželja ter krajine;
– trajno ohranjanje rodovitnosti kmetijskih zemljišč;
– varstvo kmetijskih zemljišč pred onesnaženjem in nesmotrno rabo ter ohranjanje in izboljšanje virov za trajnostno pridelavo hrane;
– trajno povečevanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva;
– zagotavljanje primerne dohodkovne ravni kmetijskim gospodarstvom in
– uresničevanje načel varstva okolja in ohranjanja narave ter ohranjanja genskih virov.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1. kmetijska dejavnost je gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev, in dejavnosti, ki so v predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti navedene pod »01.1 Pridelovanje netrajnih rastlin«, »01.2 Gojenje trajnih nasadov«, »01.3 Razmnoževanje rastlin«, »01.4 Živinoreja«, »01.5 Mešano kmetijstvo« in »01.06 Storitve za kmetijsko proizvodnjo in priprava pridelkov«;
2. kmetijsko gospodarstvo je organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega eno ali več proizvodnih enot, se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, ima enotno vodstvo, naslov ali sedež, ime ali firmo in je organizirano kot:
– pravna oseba,
– samostojna podjetnica posameznica ali samostojni podjetnik posameznik (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik),
– kmetija, ki ni pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, pri čemer se za kmetijo šteje tudi čebelarka ali čebelar, ki ni samostojni podjetnik posameznik,
– kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik,
– kmetijsko gospodarstvo – planina;
3. nosilec ali nosilka kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: nosilec) je pravna ali fizična oseba, ki je pooblaščena ali upravičena, da za kmetijsko gospodarstvo vlaga vloge iz naslova ukrepov kmetijske politike oziroma sodeluje pri izvajanju ukrepov kmetijske politike in posreduje podatke v evidence z delovnega področja ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo);
4. hrana ali živilo je hrana v skladu z drugim členom Uredbe 178/2002;
5. proizvodna enota je lokacijsko opredeljena gospodarska enota, na kateri se opravlja kmetijska ali kmetijska in gozdarska dejavnost in za katero se zahteva vpis v zbirke podatkov;
6. kmetijski pridelki so živalski in rastlinski pridelki ter proizvodi prve stopnje predelave teh pridelkov.

(1) Kmetija je oblika kmetijskega gospodarstva, na katerem se eno ali več gospodinjstev ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.
(2) Člani ali članice kmetije (v nadaljnjem besedilu: člani kmetije) so fizične osebe, ki so člani gospodinjstva po predpisih o prijavi prebivališča in so starejši od 15 let.

(1) Člani kmetije, ki so lastnice ali lastniki (v nadaljnjem besedilu: lastnik) oziroma solastnice ali solastniki (v nadaljnjem besedilu: solastnik) kmetije, določijo nosilca in njegovo namestnico ali namestnika (v nadaljnjem besedilu: namestnik) in o tem obvestijo organ, ki je pristojen za vodenje registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: RKG).
(2) Fizična oseba iz prejšnjega odstavka postane nosilec oziroma njegov namestnik z dnem vpisa v RKG.
(3) Če kmetija nima več nosilca, postane nosilec njegov namestnik, ali če tudi tega ni, do določitve novega nosilca opravlja njegove naloge najstarejši član kmetije, ki je lastnik ali solastnik kmetije.

(1) Kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik je oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se del leta izvaja paša živali in ki obsega enega ali več skupnih pašnikov.
(2) Kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik predstavlja zemljišča v skupni uporabi pašnih interesentov, namenjena skupni paši njihovih živali, ter poslopja in naprave na teh zemljiščih.

(1) Kmetijsko gospodarstvo – planina je oblika kmetijskega gospodarstva, kjer pašni interesenti del leta izvajajo pašo živali in ki obsega eno ali več planin.
(2) Kmetijsko-gospodarstvo – planina je tradicionalna oblika individualne ali skupne rabe zemljišč v alpskem, predalpskem ali dinarskem svetu Slovenije in ima naslednje značilnosti:
– predstavlja geografsko zaokrožena zemljišča in gozd v upravljanju;
– na njej je organizirana sezonska paša živali brez vsakodnevnega vračanja živali;
– njena najnižja točka je na nadmorski višini najmanj 750 metrov ali na nadmorski višini najmanj 400 metrov, kadar je to utemeljeno iz geografskih, zgodovinskih ali drugih razlogov;
– lahko ima gospodarske objekte ter objekte in naprave za oskrbo ljudi in živali.

Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) oziroma ministrica ali minister, pristojen za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: minister), izdaja podzakonske predpise, predvidene v določbah tega zakona, ter druge predpise, potrebne za izvajanje tega zakona in predpisov Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: predpisi Skupnosti), ki se nanašajo na vsebino tega zakona.

(1) Nacionalni program razvoja kmetijstva in podeželja (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) opredeljuje zlasti analizo stanja, dolgoročne razvojne cilje kmetijske politike, ukrepe, programe in druge dejavnosti za uresničevanje ciljev, oceno pričakovanih učinkov in potrebnih javnih finančnih sredstev za izvajanje kmetijske politike.
(2) Nacionalni program sprejme Državni zbor Republike Slovenije na predlog vlade za obdobje najmanj štirih in največ sedmih let.
(3) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena se za področja, za katera je načrtovanje razvoja urejeno neposredno s predpisi Skupnosti, uporabljajo ti predpisi.

Vlada v skladu s programskimi dokumenti sprejme predpise za izvedbo ukrepov kmetijske politike.

Za izvajanje ukrepov kmetijske tržno cenovne politike vlada določi:
– vrste ukrepov kmetijske tržno cenovne politike po posameznih kmetijskih pridelkih in živilih;
– pogoje, merila in podrobnejša pravila postopka za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa, kadar je to potrebno zaradi izvajanja predpisov Skupnosti;
– upravičenke ali upravičence (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) in načine uveljavljanja ukrepov;
– način nadzora nad izvajanjem ukrepov kmetijske tržno cenovne politike.

Za izvajanje ukrepov razvoja podeželja vlada določi:
– vrsto ukrepov, pogoje, upravičence, merila in postopke za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa razvoja podeželja;
– finančna sredstva, namenjena za posamezni ukrep razvoja podeželja.

Vlada najmanj enkrat letno obravnava poročilo o stanju na področju kmetijstva in živilstva, ki ga pripravi ministrstvo.

(1) Ukrepi kmetijske politike obsegajo ukrepe kmetijsko tržno cenovne politike, ukrepe razvoja podeželja in druge ukrepe, ki so pomembni za uresničevanje sprejetih ciljev kmetijske politike.
(2) Ukrepi kmetijske politike morajo biti med seboj usklajeni in se izvajajo po načelu enakopravnosti.

(1) Ukrepi kmetijske politike morajo biti usmerjeni predvsem v razvoj trajnostnega kmetijstva.
(2) S trajnostnim kmetijstvom se vzdržuje biotska raznovrstnost živalskih in rastlinskih vrst in ohranja tla ter njihovo rodovitnost ob varovanju naravnih razmer za življenje v tleh, vodi in zraku.

Ukrepi kmetijske politike se financirajo iz:
– proračuna Republike Slovenije,
– občinskih proračunov,
– proračuna Skupnosti,
– namenskih dotacij,
– drugih virov.

(1) Upravičenci iz naslova ukrepov kmetijske politike so kmetijska gospodarstva in druge fizične ter pravne osebe na ozemlju Republike Slovenje, ki opravljajo kmetijsko, živilsko, trgovinsko ali drugo dejavnost oziroma storitve za kmetijsko dejavnost oziroma za razvoj podeželja, ter izpolnjujejo predpisane pogoje. Pri kmetijah je upravičenec nosilec, razen če ni drugače določeno. Upravičenci so tudi občine na ozemlju Republike Slovenije, ki izvajajo dejavnosti na področju kmetijstva oziroma razvoja podeželja.
(2) Zahtevek iz naslova ukrepov kmetijske politike vlaga nosilec, razen če ni drugače določeno.
(3) Upravičenec ne sme posredovati neresničnih podatkov z namenom pridobitve sredstev po tem zakonu.
(4) Sredstva morajo upravičenci uporabljati v skladu z namenom, za katerega so jih pridobili.
(5) Sredstva za posamezni ukrep, ki jih je upravičenec pridobil nezakonito ali porabil nenamensko, mora vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
(6) V primerih iz prejšnjega odstavka upravičenec ne more pridobiti sredstev za dobo dveh let od dokončne odločbe o vračilu sredstev, če predpisi za določen ukrep ne določajo drugače.
(7) Pri kmetiji, kmetijskem gospodarstvu – skupnem pašniku in kmetijskem gospodarstvu – planini, ob spremembi nosilca vse pravice in obveznosti, ki so nastale do trenutka spremembe v RKG in se nanašajo na ukrepe kmetijske politike po tem zakonu, preidejo na novega nosilca.
(8) Ne glede na prejšnji odstavek je v primeru obveznosti vračila sredstev, sredstva zavezan vrniti nosilec, na katerega se odločba glasi.
(9) Upravičenci, ki so pridobili sredstva, morajo dokumentacijo, ki je bila podlaga za pridobitev sredstev, hraniti še pet let od dneva pridobitve sredstev, razen če predpisi, ki urejajo ukrepe kmetijske politike, ne določajo drugače.

Za izvajanje ukrepov kmetijske politike po tem zakonu je pristojna Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljnjem besedilu: agencija).

(1) Namen ukrepov kmetijske tržno cenovne politike je predvsem zagotavljanje stabilnih in za uresničevanje ciljev kmetijske politike primernih prihodkov kmetijskim pridelovalkam ali pridelovalcem (v nadaljnjem besedilu: pridelovalec).
(2) V interesu enotnosti trga in enakopravnega konkurenčnega položaja vseh pridelovalcev se ukrepi kmetijske tržno-cenovne politike uveljavljajo na celotnem ozemlju Republike Slovenije v skladu s predpisi Skupnosti.

Za izvajanje predpisov Skupnosti o določitvi tržnih standardov za nekatere kmetijske proizvode minister predpiše podrobnejša merila.

Če pride ali grozi, da bo prišlo do resnih motenj na trgu s kmetijskimi pridelki ali živili, zaradi katerih so lahko ogroženi cilji kmetijske politike, lahko vlada v skladu s predpisi Skupnosti in ob upoštevanju omejitev iz mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, uvede potrebne ukrepe. Ti ukrepi veljajo, dokler ogroženost trga ne preneha.

Ukrepi razvoja podeželja so usmerjeni k povečanju učinkovitosti in konkurenčnosti pridelave ter predelave kmetijskih pridelkov in živil, okolju prijazni kmetijski dejavnosti, prestrukturiranju in ohranjanju poseljenosti podeželja ter krajine, ob upoštevanju okoljske in naravovarstvene sprejemljivosti, ter izboljšanju kakovosti življenja na podeželju in spodbujanju večje raznovrstnosti gospodarskih dejavnosti na podeželju.

(1) Kmetijskim gospodarstvom v težavah se lahko namenijo pomoči v skladu s predpisi Skupnosti.
(2) Upravičenci do sredstev pomoči so kmetijska gospodarstva, ki so nekrivdno zašla v težak finančni položaj.
(3) Za dodelitev sredstev pomoči po tem členu podrobnejše pogoje in merila določi vlada.

(1) Občina lahko uvede ukrepe razvoja podeželja, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom razvoja podeželja, predpisi iz 10. člena tega zakona in predpisi Skupnosti.
(2) Sredstva za ukrepe iz tega člena zagotovi občina v svojem proračunu.

(1) Sredstva pomoči so namenjena delovanju društev, njihovih zvez, združenj in drugih oblik neprofitnega povezovanja na področju kmetijstva in razvoja podeželja.
(2) Sredstva pomoči so namenjena tudi sofinanciranju dejavnosti skupin proizvajalk ali skupin proizvajalcev (v nadaljnjem besedilu: skupina proizvajalcev), ki so vključene v sheme kakovosti.
(3) Podrobnejše pogoje in merila za dodelitev sredstev iz tega člena določi vlada.

(1) Ukrepi razvoja podeželja, ki jih lahko uvedejo upravljavci pomoči, morajo biti skladni z nacionalnim programom razvoja podeželja, predpisi iz 10. člena tega zakona in predpisi Skupnosti.
(2) Upravljavci pomoči so institucionalne enote, skladno s statističnimi predpisi opredeljene v sektorju država, ki pripravijo vsebino predvidene pomoči in jo priglasijo. Upravljavec pomoči skrbi za njeno pravilno izvajanje in poročanje o njenem izvajanju pristojnemu organu za področje državnih pomoči.
(3) Sredstva za ukrepe iz tega člena zagotovijo upravljavci pomoči v svojem proračunu.

(1) Ministrstvo je pristojno za spremljanje državnih pomoči s področja kmetijstva.
(2) Ministrstvo izvaja zlasti naslednje naloge:
– obravnava, ocenjuje in posreduje priglasitev državnih pomoči s področja kmetijstva Evropski komisiji;
– obravnava, ocenjuje in daje mnenje o skladnosti za državne pomoči, ki pomenijo skupinsko izjemo in za pomoči po pravilu »de minimis« v kmetijstvu;
– zbira, obdeluje in spremlja podatke o državnih pomočeh in o pomočeh, dodeljenih po pravilu »de minimis« ter vodi evidence o teh podatkih;
– pripravi letno poročilo, skladno z nacionalnimi predpisi in predpisi Skupnosti;
– svetuje upravljavcem državnih pomoči s področja kmetijstva.
(3) Podrobnejšo vsebino in postopek spremljanja državnih pomoči z delovnega področja ministrstva predpiše vlada.

(1) Za pospeševanje prodaje kmetijskih pridelkov in živil se lahko uvedejo pomoči za promocijo in trženje v skladu s predpisi Skupnosti.
(2) Vlada podrobneje določi ukrepe, pogoje in merila za dodelitev sredstev iz tega člena.

Podatki iz upravnih odločb o dodelitvi sredstev po tem zakonu so javni, razen davčne številke, enotne matične številke občana (v nadaljnjem besedilu: EMŠO) in identifikacijske številke kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: KMG-MID).

Vloga se vloži v obliki, ki je predpisana s predpisom ali določena v javnem razpisu. Vloga, ki ni vložena v tej obliki, se zavrže.

(1) Če stranka v postopku uveljavljanja sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike umakne katerega od že vloženih zahtevkov iz vloge pred potekom roka za oddajo vloge, se sklep o ustavitvi postopka glede tega zahtevka izda hkrati z odločbo o drugih zahtevkih.
(2) Kadar stranka med postopkom, v katerem je položila varščino, umakne zahtevek in pristojni organ sprosti varščino, se šteje, da je postopek ustavljen v trenutku, ko je bila varščina sproščena.

Rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na prvi stopnji, začne teči od dneva, ko so v skladu s predpisi Skupnosti ugotovljena vsa dejstva in izvedene predpisane kontrole.

Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, mora pristojni organ v roku treh mesecev od poteka roka za vložitev zahtevka od stranke zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.

(1) Pristojni organ lahko stranko pred pisno zahtevo za odpravo pomanjkljivosti opozori na pomanjkljivosti po telefonu ali na drug primeren način, če to prispeva k lažjemu uresničevanju pravic strank.
(2) Če stranka odpravi pomanjkljivosti po telefonu, uradna oseba o tem napravi uradni zaznamek.
(3) Če stranka kljub opozorilu iz prvega odstavka tega člena ne odpravi pomanjkljivosti, pristojni organ pisno zahteva od stranke, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.
(4) Stranka mora pomanjkljivosti odpraviti v roku, določenem v pisni zahtevi za odpravo pomanjkljivosti. Pristojni organ morebitne odprave pomanjkljivosti vloge, poslane po roku, pri odločanju ne upošteva.

(1) Dodeljena sredstva se strankam nakažejo na transakcijski račun, odprt v Republiki Sloveniji.
(2) Kadar stranka, ki je fizična oseba, na zahtevku za pridobitev sredstev ne navede svojega veljavnega transakcijskega računa, Banka Slovenije pristojnemu organu na njegovo zahtevo, najpozneje v osmih dneh, brezplačno posreduje podatek o strankinem transakcijskem računu.
(3) Kadar stranka nima odprtega transakcijskega računa, pristojni organ vlogo stranke, po zahtevi za odpravo pomanjkljivosti, zavrže.

(1) Naloge kontrole na kraju samem, ki je potrebna za ugotavljanje dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev o upravičenosti zaprošenih ali dodeljenih sredstev oziroma o namenski rabi dodeljenih sredstev po tem zakonu, opravlja pristojni organ oziroma se opravljajo kot javno pooblastilo.
(2) Za opravljanje nalog kontrole na kraju samem je treba izpolnjevati strokovne, prostorske, tehnične in organizacijske pogoje.
(3) Podrobnejše pogoje iz prejšnjega odstavka, pogoje in merila za izbor, podrobnejše zahteve glede izvajanja nalog kontrole na kraju samem ter način oblikovanja cene storitev predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti. Cene storitev vsako leto določi minister.
(4) Izbira izvajalca za izvajanje nalog iz tega člena se opravi na podlagi javnega razpisa.
(5) Pristojni organ odloči o izbiri izvajalca z odločbo v upravnem postopku. V odločbi morajo biti navedene strokovne delavke ali strokovni delavci, ki izvajajo naloge iz tega člena (v nadaljnjem besedilu: kontrolor). Z izvajalci se sklenejo pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja.
(6) Javno pooblastilo preneha, če niso več izpolnjeni pogoji iz tega člena ali če se naloge iz tega člena opravljajo v nasprotju s predpisi, kar ugotovi pristojni organ z odločbo v upravnem postopku.
(7) Zoper odločbo iz petega in šestega odstavka tega člena ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
(8) Kontrolor se šteje za uradno osebo po zakonu, ki določa upravni postopek, in ima pooblastilo za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku.
(9) Kontrolor pri kontroli na kraju samem postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, in o opravljeni kontroli sestavi zapisnik.

(1) Odločbe in sklepi organa prve stopnje s področja ukrepov kmetijske politike, razen odločb o vračilu sredstev, in posamični akti iz naslova vodenja evidence imetnic ali imetnikov (v nadaljnjem besedilu: imetnik) rejnih živali in evidence rejnih živali, se vročajo z navadno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu oziroma na posamičnem aktu.
(2) Stranka lahko pisno obvesti pristojni organ prve stopnje, da odločbe ali sklepa ni prejela, v roku 30 dni od datuma, do katerega morajo biti izdane odločbe za posamezen ukrep. Datum je določen v predpisih iz 10. člena tega zakona.
(3) Pristojni organ prve stopnje stranki v primerih iz prejšnjega odstavka odločbo ali sklep vroči z osebno vročitvijo.

Pritožba se vloži pisno.

Rok, v katerem mora pristojni organ prve stopnje odstopiti pritožbo z dokumenti, ki se tičejo zadeve, pristojnemu organu druge stopnje potem, ko preveri, ali je vložena pritožba pravočasna, dovoljena in ali jo je vložila upravičena oseba, pa izpodbijane odločbe ne nadomesti z novo odločbo, je dva meseca od prejema pritožbe.

(1) Rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na drugi stopnji, začne teči od dneva, ko prejme popolno pritožbo in dokumente, ki se tičejo zadeve.
(2) Če o pritožbi stranke ni odločeno v štirih mesecih od vložitve pritožbe, lahko stranka postopa po določbah zakona, ki ureja upravni spor.

Pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike in pritožba zoper odločbo o zasegu varščine ne zadrži njene izvršitve.

(1) Kadar je odločba izdelana s pomočjo samodejnega informacijskega sistema in je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali je bil napačno uporabljen materialni predpis, lahko pristojni organ prve stopnje v šestih mesecih od vročitve odločbe stranki celotno odločbo odpravi in jo nadomesti z novo odločbo. Zoper novo odločbo je dovoljena pritožba.
(2) Uradna oseba, ki vodi postopek po prejšnjem odstavku, mora imeti univerzitetno izobrazbo pravne smeri.

(1) Organ, pristojen za nadzor, lahko po nadzorstveni pravici, poleg primerov iz zakona, ki ureja upravni postopek, odpravi odločbo pod pogoji, v roku in iz razlogov, določenih v predpisu Skupnosti, ki določa obveznost vračila strankam, kadar jim je bilo z odločbo odobrenih preveč sredstev ali upravičenj.
(2) Če predpis Skupnosti roka iz prejšnjega odstavka ne določa drugače, lahko pristojni organ odločbo odpravi v petih letih od vročitve odločbe.

(1) Kadar je pri organu druge stopnje vloženih več kot pet pritožb zoper odločbe prve stopnje ali predlogov za odpravo po nadzorstveni pravici in se pravice ali obveznosti opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter pristojni organ druge stopnje ugotovi, da so pritožbe ali predlogi utemeljeni, lahko izda enotno odločbo.
(2) Z enotno odločbo organ odpravi odločbe v delu, ki je nepravilen, in vrne zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ druge stopnje je dolžan s svojo enotno odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi.
(3) Sestavni del enotne odločbe je seznam z imeni strank in njihovih zakonitih zastopnic ali zakonitih zastopnikov ali pooblaščenk ali pooblaščencev ter označba prvostopne odločbe.
(4) Enotna odločba se pošlje organu prve stopnje, ki mora brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati nove odločbe. Strankam se kopija enotne odločbe brez posebnega seznama vroči skupaj z novo odločbo. Zoper novo odločbo je dovoljena pritožba.

(1) Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se poleg razlogov iz zakona, ki ureja upravni postopek, obnovi tudi, če odločba temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena.
(2) Stranka lahko predlaga obnovo iz vseh obnovitvenih razlogov v treh mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prejšnjega odstavka pa od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno odločbo.
(3) Pristojni organ lahko začne postopek obnove po uradni dolžnosti iz vseh obnovitvenih razlogov v treh mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prvega odstavka tega člena pa od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.
(4) Sklep o dovolitvi obnove ali sklep o obnovi se izda skupaj z odločbo.
(5) Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se v primeru ugotovitve, da je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb in v primeru, da temelji odločba na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, obnovi v roku petih let od dokončnosti odločbe.

Če je kmetijsko gospodarstvo v postopku dodelitve sredstev ali upravičenj brez nosilca, pristojni organ postopek s sklepom prekine do določitve nosilca. Če nosilca ni mogoče določiti, pristojni organ s sklepom postopek ustavi.

Sredstva, ki jih mora stranka na podlagi izvršljive odločbe vrniti, lahko pristojni organ poračuna s sredstvi, ki stranki še niso bila izplačana, in sicer iz katerega koli ukrepa kmetijske politike, če predpisi Skupnosti ne določajo drugače, sicer mora pristojni organ takoj zahtevati vračilo v proračun.

Odpis vračila neupravičeno izplačanih sredstev se lahko izvede v skladu s postopkom, ki je določen s predpisi o javnih financah.

(1) Poseben postopek za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja se uporablja za ukrepe politike razvoja podeželja, razen za kmetijsko okoljske ukrepe in ukrepe izravnalnih plačil za območja z omejenimi dejavniki po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja.
(2) Pri izvajanju ukrepov politike razvoja podeželja iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe 29. do 48. člena tega zakona razen določb:
– 33. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 34. člena za vloge iz odprtega javnega razpisa po prvi alineji prvega odstavka 51. člena tega zakona in
– 37. člena tega zakona.

(1) Če stranka vlogo pošilja po pošti, jo mora poslati s priporočeno pošiljko. Pri vlogi, ki je poslana s priporočeno pošiljko, se za čas vložitve šteje čas oddaje pošiljke na pošti. Kadar na priporočeni pošiljki čas oddaje pošiljke ni ugotovljen kljub poizvedbi na pošti, se šteje, da je vloga vložena kot zadnja na dan, ko je bila pošiljka oddana na pošti. Vloga poslana po pošti kot navadna pošiljka, se zavrže.
(2) Kadar vlogo izroči stranka neposredno pri pristojnem organu, se za čas vložitve šteje čas prejema pošiljke v glavni pisarni pristojnega organa.
(3) Če sta dve ali več vlog vloženi istočasno in je vrstni red pomemben za dodelitev sredstev, se vrstni red prispelih vlog določi z žrebom. Postopek izvedbe žreba je določen v predpisu iz 10. člena tega zakona.

(1) V predpisu iz 10. člena tega zakona se določi vrsta javnega razpisa:
– odprt javni razpis, kjer se vloge odpirajo in obravnavajo ter se zahteva odprava pomanjkljivosti po vrstnem redu oddaje vlog ali
– zaprt javni razpis, kjer se vloge odpirajo in obravnavajo ter se zahteva odprava pomanjkljivosti ob sočasni obravnavi vlog.
(2) Sredstva za posamezni ukrep se dodeljujejo do porabe sredstev:
– v odprtih javnih razpisih po vrstnem redu prejema popolnih vlog, ki izpolnjujejo predpisana merila ali
– v zaprtih javnih razpisih na podlagi ponderiranja popolnih vlog, ki izpolnjujejo predpisana merila.

(1) V odprtih javnih razpisih je vloga popolna in se šteje za razumljivo, ko so priloženi vsi zahtevani dokumenti in je zahteva stranke jasna. Če so podatki iz vloge in prilog nasprotujoči, se vloga zavrne zaradi neizpolnjevanja pogojev.
(2) Če je vloga iz odprtega javnega razpisa nepopolna ali nerazumljiva, mora pristojni organ najkasneje v roku treh mesecev od vložitve vloge od stranke zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.

(1) Strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, pristojni organ izda odločbo o pravici do sredstev.
(2) Odločbe za dodeljevanje pravic do sredstev za ukrepe, ki so namenjeni za izvajanje razvojnih projektov na posameznih podeželskih območjih (LEADER), izdaja minister.

(1) Po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi.
(2) Pristojni organ v primeru iz prejšnjega odstavka izda odločbo, s katero določi, da se spremeni obveznost.
(3) V primeru, da pristojni organ ugotovi, da ni dosežen namen iz prvega odstavka tega člena, z odločbo strankin zahtevek za spremembo obveznosti zavrne.
(4) Zoper odločbo iz tega člena pritožba ni dovoljena.

Če stranka odstopi od pravice do sredstev iz odločbe iz 53. člena tega zakona, mora o tem pisno obvestiti pristojni organ v 30. dneh po prejemu te odločbe. Pristojni organ izda odločbo, s katero ugotovi, da stranka odstopa od pravice do sredstev. Umik tega obvestila ni mogoč. Pritožba zoper to odločbo ni dovoljena.

(1) Za izplačilo sredstev stranke vlagajo zahtevke.
(2) Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno.
(3) Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.
(4) Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne.
(5) Zoper odločbe iz tega člena pritožba ni dovoljena.

(1) Če stranka ne izpolni obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev, ni upravičena do kandidiranja za sredstva iz ukrepov prvega odstavka 49. člena tega zakona naslednjih pet let od dneva zadnje obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev. Ta določba velja tudi v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena.
(2) Če stranka ne izpolni obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev v roku in v roku ne vloži zahtevka za izplačilo sredstev, mora prejeta sredstva vrniti v roku osem dni od dneva vročitve odločbe za vračilo sredstev, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.
(3) Kadar stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena, ali ne izpolnjuje zahtev iz predpisov in odločbe o dodelitvi sredstev ali je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav, organ izda odločbo, s katero zahteva vračilo dodeljenih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.
(4) Če stranka v primeru višje sile ali izrednih okoliščin po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja, o tem obvesti pristojni organ in predloži ustrezne dokaze v desetih delovnih dneh od dneva, ko je stranka to zmožna storiti, se določbi prvega in drugega odstavka tega člena ne uporabljajo.
(5) Če stranka v primeru višje sile ali izrednih okoliščin po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja, zamudi obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev glede rokov in predloži ustrezne dokaze v 10. delovnih dneh od dneva, ko je stranka to zmožna storiti, ji pristojni organ lahko podaljša rok, če bi bile s to spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, ob smiselni uporabi prvega odstavka 54. člena tega zakona.

(1) Kmetijski pridelki in živila so lahko v prometu po tem zakonu, če so skladni s predpisanimi zahtevami in označeni na predpisani način.
(2) Če je kmetijski pridelek ali živilo namenjeno izvozu, je lahko, ne glede na prejšnji odstavek, proizveden in označen v skladu z naročilom kupca, če to predpisi dovoljujejo, vendar ne sme zavajati glede označb kmetijskih pridelkov in živil.
(3) Pri ugotavljanju skladnosti kmetijskih pridelkov in živil, proizvedenih na območju držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), se upoštevajo listine o skladnosti, ki jih izdajo organizacije za ugotavljanje skladnosti držav članic EU.

(1) Uvoženi kmetijski pridelki in živila iz držav, ki niso članice EU (v nadaljnjem besedilu: tretje države), se lahko prepustijo v carinski postopek sprostitve blaga v prost promet, če so skladni s predpisanimi zahtevami in označeni v skladu s predpisi.
(2) Če je za uvoz posameznih kmetijskih pridelkov in živil predpisan pregled kakovosti kmetijskih pridelkov in živil na mejnem prehodu ali na prvem vstopnem mestu, je treba za sprostitev uvoženih kmetijskih pridelkov oziroma živil v prosti promet pridobiti predhodno soglasje pristojne inšpektorice ali inšpektorja (v nadaljnjem besedilu: inšpektor).
(3) Ne glede na prejšnji odstavek, za ekološke kmetijske pridelke in živila, skladnost pošiljke s certifikatom in izvirno potrdilo o kontrolnem pregledu za uvoz preveri in potrdi pristojni carinski organ. Če pristojni carinski organ pri opravljanju nadzora ugotovi, da k pošiljki ni priložen certifikat, so pa kmetijski pridelki in živila na označbi ali na spremni dokumentaciji označeni kot ekološka, ne dovoli uvoza in o tem obvesti pristojnega inšpektorja za kakovost kmetijskih pridelkov in živil (v nadaljnjem besedilu: inšpektor za kakovost živil).
(4) V Republiki Sloveniji veljajo listine o skladnosti in znaki skladnosti, izdani v tretjih državah, če so izdani v skladu z mednarodnimi pogodbami.

(1) Za opravljanje uradnega nadzora kakovosti kmetijskih pridelkov in živil ob uvozu v EU in izvozu iz EU, izdajo potrdila o kakovosti ter pregled kakovosti plača vlagatelj strošek postopka.
(2) Strošek postopka iz prejšnjega odstavka je prihodek proračuna Republike Slovenije in se vplačuje na posebni vplačilni račun, skladno s predpisi, ki urejajo način plačevanja in razpolaganja z javnofinančnimi prihodki.
(3) Minister predpiše višino stroškov postopka glede na vrsto in količino kmetijskih pridelkov in živil.

(1) Majhne količine primarnih pridelkov in izdelkov so vse količine, ki jih kmetijsko gospodarstvo proizvede in neposredno prodaja končnemu potrošniku ali lokalnim maloprodajnim podjetjem, ki jih neposredno prodajajo končnemu potrošniku na lokalnem trgu.
(2) Kot neposredna prodaja končnemu potrošniku se šteje: prodaja na kmetijskem gospodarstvu, prodaja na tržnicah, prodaja na premičnih prodajnih objektih, kot so premična stojnica in potujoča prodajalna, prodaja od vrat do vrat, prodaja na sejmih in prireditvah ter prodaja lokalnim prehranskim obratom javne prehrane, kot so menze, šole, vrtci, bolnišnice, domovi, gostinski obrati in turistične kmetije.
(3) Lokalni trg je celotno območje Republike Slovenije.
(4) Za kmetijo lahko neposredno prodajo opravljajo nosilec, člani kmetije in zaposleni na kmetiji.
(5) Če gre za predelavo živil na kraju izvora, smejo s kmetijskega gospodarstva prodajati tudi člani kmetije in zaposleni na kmetiji, ne glede na obliko registracije dejavnosti.
(6) Podrobnejše pogoje iz tega člena predpiše minister.

Pristojni organ, odgovoren za izvajanje predpisov Skupnosti s področja varnosti kmetijskih pridelkov in živil rastlinskega izvora v primarni pridelavi in v dejavnostih, povezanih s primarno pridelavo kmetijskih pridelkov in živil, v vseh fazah primarne pridelave na kmetijskih gospodarstvih, vključno s prvo stopnjo dajanja lastnega primarnega pridelka v promet, je ministrstvo.

V primarni pridelavi morajo kmetijski pridelki in živila rastlinskega izvora, ob dajanju v promet ali uporabi glede mikrobiološke kontaminacije, ostankov pesticidov in onesnaževal v kmetijskih pridelkih in živilih rastlinskega izvora, izpolnjevati predpisane zahteve.

(1) Kakovost kmetijskih pridelkov in živil po tem zakonu je skupek lastnosti in značilnosti, zaradi katerih kmetijski pridelki in živila zadovoljijo izražene ali zahtevane potrebe potrošnika. Kakovost po tem zakonu ne vključuje zahtev glede varnosti živil po predpisih, ki urejajo zdravstveno ustreznost živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili.
(2) Šteje se, da živilo ustreza kakovosti iz prejšnjega odstavku, če:
– je proizvedeno na predpisani način;
– je zagotovljena sledljivost živila;
– je označeno in pakirano na predpisani način;
– mu ni pretekel rok uporabe;
– se prevaža in skladišči na predpisan način;
– izpolnjuje predpisane zahteve glede vsebnosti in lastnosti;
– ustreza predpisani in označeni kakovosti.
(3) S predpisi o kakovosti kmetijskih pridelkov in živil minister predpiše:
– način pridelave oziroma proizvodnje;
– lastnosti in sestavine ter njihovo vsebnost;
– prevoz in skladiščenje;
– zahteve za doseganje in ohranjanje kakovosti;
– razvrščanje;
– označevanje, vključno z navedbo sestavin iz gensko spremenjenih organizmov (v nadaljnjem besedilu: GSO);
– opredelitve in poimenovanja;
– prilagajanje mednarodnim standardom in uveljavitev standardov EU;
– zagotavljanje načina varstva interesov potrošnikov.
(4) Nadzor nad kakovostjo kmetijskih pridelkov in živil opravlja inšpektor za kakovost živil, ki mora poleg predpisanih izobrazbenih pogojev v enem letu od imenovanja opraviti strokovni izpit s področja nadzora kmetijskih pridelkov in živil.
(5) Vsebino in način opravljanja strokovnega izpita iz prejšnjega odstavka predpiše minister.

Varstvo interesov potrošnikov po tem zakonu je zagotovljeno, če kmetijski pridelek ali živilo izpolnjuje predpisane pogoje iz tega zakona, predpisov Skupnosti, ki urejajo splošna načela in zahteve živilske zakonodaje, in predpisov Skupnosti o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili, in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov, ter predpisov Skupnosti, ki urejajo sledljivost in označevanje GSO ter določajo meje naključne ali nenamerne prisotnosti GSO v pridelkih in živilih.

Označevanje in način trženja kmetijskih pridelkov ali živil ne smeta besedno, slikovno ali kako drugače zavajati potrošnika glede resničnosti navedenih podatkov.

Ministrstvo sodeluje z mednarodnimi organizacijami na področju kakovosti in varnosti živil ter varstva interesov potrošnikov po tem zakonu.

(1) Prostovoljne označbe so navedbe posebnih lastnosti, postopkov pridelave in predelave ter drugih lastnosti kmetijskih pridelkov in živil, ki dopolnjujejo obvezno označevanje.
(2) Kmetijski pridelki in živila so lahko označeni s prostovoljnimi označbami, če je za te označbe izdan certifikat in so vpisane v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(3) Izpolnjevanje pogojev preverja organizacija za kontrolo in certificiranje iz 92. člena tega zakona.
(4) Podrobnejše pogoje in način prostovoljnega označevanja predpiše minister.

(1) Shema kakovosti pomeni opredelitev posebnih meril in zahtev glede značilnosti, postopkov pridelave ali predelave kmetijskih pridelkov ali živil, ki presega predpisano kakovost, ali pogoje glede varstva zdravja ljudi, živali ali rastlin, dobrega počutja živali ali zaščite okolja, in je pomembna za pospeševanje proizvodnje višje ali posebne kakovosti, ki je tržno zanimiva in prepoznavna za potrošnika.
(2) Sheme kakovosti kmetijskih pridelkov in živil po tem zakonu so: »dobrote z naših kmetij«, »ekološki«, »integrirani«, »višja kakovost«, »zajamčena tradicionalna posebnost«, »označba porekla« in »geografska označba«.
(3) Izpolnjevanje pogojev iz shem kakovosti preverja organizacija za kontrolo in certificiranje iz 92. člena tega zakona.

(1) Kot »dobrote z naših kmetij« se lahko označijo kmetijski pridelki in živila, pridelana ali predelana na kmetiji po receptih, značilnih za kmečke izdelke, in z uporabo pretežnega dela lastnih surovin ali surovin iz lokalnega okolja.
(2) Podrobnejše pogoje za pridobitev označbe, način pridelave, predelave ali recepture, kakovostne zahteve kmetijskega pridelka ali živila predpiše minister.

(1) Kmetijski pridelek ali živilo je lahko označeno z označbami »ekološki« ali »integrirani«, če je za kmetijski pridelek ali živilo izdan certifikat, da izpolnjuje predpisane pogoje pridelave in predelave, in če je pridelovalec oziroma predelovalka ali predelovalec (v nadaljnjem besedilu: predelovalec) vpisan v evidence pridelovalcev in predelovalcev ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil.
(2) Z označbami iz prejšnjega odstavka se lahko označi tudi tisto kmetijsko gospodarstvo, ki je v celoti vključeno v kontrolo ekološke ali integrirane pridelave in predelave kmetijskih pridelkov in živil.
(3) Podrobnejše pogoje o označevanju ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov in živil ter kmetijskih gospodarstev, o pridelavi in predelavi ter načinu uporabe označb predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti.

(1) Ekološki kmetijski pridelek ali živilo je kmetijski pridelek ali živilo, pridelan in predelan po naravnih metodah in postopkih.
(2) Podrobnejše pogoje o tem, kaj je ekološka pridelava in predelava, in način kontrole glede na vrsto kmetijskega pridelka ali živila predpiše minister, v skladu s predpisi Skupnosti.

(1) Integrirani kmetijski pridelek ali živilo je pridelano in predelano po metodah in postopkih integriranega načina kmetijske dejavnosti.
(2) Integrirani način kmetijske dejavnosti je uravnotežena uporaba agrotehničnih in zootehničnih ukrepov, ob skladnem upoštevanju gospodarskih, ekoloških, etoloških in toksikoloških dejavnikov. Pri tem imajo pri enakem gospodarskem učinku naravni ukrepi prednost pred fitofarmacevtskimi, veterinarsko-farmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi.
(3) Podrobnejše pogoje o tem, kaj se šteje za integrirano pridelavo in predelavo, in način kontrole glede na vrsto kmetijskega pridelka ali živila, predpiše minister.

Kontrolo pridelave in predelave ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov in živil, in izdajanje certifikatov ekoloških ali integriranih kmetijskih pridelkov in živil, opravljajo organizacije za kontrolo in certificiranje kmetijskih pridelkov in živil iz 92. člena tega zakona.

(1) Kmetijski pridelek ali živilo višje kakovosti je kmetijski pridelek ali živilo, ki po svojih značilnih lastnostih pozitivno odstopa od drugih podobnih kmetijskih pridelkov in živil, in od njihove kakovosti, če je ta predpisana.
(2) Značilne lastnosti kmetijskega pridelka ali živila se določajo glede na sestavo, senzorične lastnosti in fizikalno kemične značilnosti ter način pridelave ali predelave.
(3) Kmetijski pridelek ali živilo je lahko označeno z označbo »višja kakovost«, če izpolnjuje predpisane pogoje in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(4) Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z označbo višje kakovosti in način kontrole predpiše minister.

(1) Kmetijski pridelek ali živilo zajamčene tradicionalne posebnosti je kmetijski pridelek ali živilo, proizvedeno iz tradicionalnih surovin, ali z značilno tradicionalno sestavo ali načinom pridelave oziroma predelave, in izpolnjuje pogoje, določene s predpisi Skupnosti.
(2) Kmetijski pridelek ali živilo je lahko označeno z označbo »zajamčena tradicionalna posebnost«, če izpolnjuje za to predpisane pogoje in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(3) Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z označbo zajamčene tradicionalne posebnosti in način kontrole predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti.

(1) Označba porekla je ime regije, posebnega kraja ali v izjemnih primerih države, ki se uporablja za opis kmetijskega pridelka ali živila:
– s poreklom iz navedenih območij;
– katerega kakovost ali značilnosti so bistveno ali izključno posledica posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi dejavniki ter katerega pridelava, predelava in priprava za trg potekajo znotraj opredeljenega geografskega območja in
– ki izpolnjuje pogoje, določene s predpisi Skupnosti, in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(2) Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z označbo porekla in način kontrole predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti.

(1) Geografska označba je ime regije, posebnega kraja ali v izjemnih primerih države, ki se uporablja za opis kmetijskega pridelka ali živila:
– s poreklom iz navedenih območij,
– ki ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti, ki jih je mogoče pripisati navedenemu geografskemu poreklu, in katerega proizvodnja ali predelava in priprava za trg se opravljata znotraj opredeljenega geografskega območja in
– ki izpolnjuje pogoje, določene s predpisi Skupnosti in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(2) Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z geografsko označbo in način kontrole predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti.

Za kmetijske pridelke ali živila, ki se v skladu s tem zakonom in predpisi Skupnosti zaščitijo kot označba porekla ali geografska označba, se za sodno varstvo pravic uporabljajo predpisi o industrijski lastnini.

(1) Z označbo »naravna mineralna voda« se lahko poimenuje voda, ki izvira iz določenega izvira in izpolnjuje pogoje glede fizikalnih, kemijskih, senzoričnih in mikrobioloških lastnosti, določenih s predpisi Skupnosti, ter je vpisana v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(2) Podrobnejše pogoje iz prejšnjega odstavka predpiše, v skladu s predpisi Skupnosti, minister v soglasju z ministrico ali ministrom, pristojnim za zdravje.

Na področju zaščite kmetijskih pridelkov in živil z označbami višje kakovosti, zajamčene tradicionalne posebnosti, označbo porekla in geografsko označbo (v nadaljnjem besedilu: zaščita kmetijskih pridelkov in živil) in priznanja označbe naravna mineralna voda ima ministrstvo naslednje naloge:
– vodi postopek zaščite ali prehodne nacionalne zaščite kmetijskih pridelkov ali živil ter postopek priznanja označbe naravna mineralna voda;
– posreduje vloge na Evropsko komisijo, sodeluje z Evropsko komisijo in drugimi državami, kakor to določajo predpisi Skupnosti;
– sodeluje s pooblaščenimi organi drugih držav;
– opravlja druge naloge s področja zaščite kmetijskih pridelkov in živil ter priznanja označb naravna mineralna voda.

Postopek zaščite kmetijskih pridelkov in živil in priznanja označbe naravna mineralna voda, se začne na podlagi vloge, ki jo pridelovalec ali predelovalec ali njihova združenja, ki so vlagateljice ali vlagatelji (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), vložijo na ministrstvo.

(1) V postopku zaščite kmetijskih pridelkov ali živil ali priznanja označbe naravna mineralna voda plačujejo vlagatelji stroške postopka.
(2) Strošek postopka iz prejšnjega odstavka je prihodek proračuna Republike Slovenije in se vplačuje na posebni vplačilni račun, skladno s predpisi, ki urejajo način plačevanja in razpolaganja z javnofinančnimi prihodki.
(3) Vrsto in višino stroškov iz prvega odstavka tega člena predpiše minister.

(1) Vloga za zaščito kmetijskih pridelkov in živil ali za priznanja označbe naravna mineralna voda mora vsebovati:
– identifikacijske podatke (ime in priimek ali firmo, naslov ali sedež s hišno številko in EMŠO ali matično številko) o vlagatelju;
– dokazila o sestavi, lastnostih, izvoru ali načinu pridelave ali predelave kmetijskega pridelka in živila ali naravne mineralne vode ter druga potrebna dokazila.
(2) Minister predpiše podrobnejšo vsebino vloge iz tega člena.

(1) Minister izda odločbo o zaščiti kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti ali odločbo o priznanju označbe naravna mineralna voda, če je vloga popolna in so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.
(2) Ob neizpolnjevanju pogojev ali na vlogo vlagatelja, minister izda odločbo o prenehanju zaščite kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti ali priznanja naravne mineralne vode.

(1) Minister izda odločbo o prehodni nacionalni zaščiti na območju Republike Slovenije za kmetijske pridelke ali živila z geografsko označbo, označbo porekla ali zajamčeno tradicionalno posebnostjo, če je vloga popolna in so izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Ta odločba velja do odločitve Evropske komisije o vpisu prehodno nacionalno zaščitenega kmetijskega pridelka ali živila v registre, ki jih vodi Evropska komisija.
(2) Za posamezne prehodno nacionalno zaščitene kmetijske pridelke ali živila so v predpisu določeni način uporabe zaščitenega kmetijskega pridelka in živila, in rok, v katerem se morajo pridelovalci oziroma predelovalci prehodno nacionalno zaščitenega kmetijskega pridelka ali živila certificirati.
(3) Med postopkom registracije kmetijskega pridelka ali živila pri Evropski komisiji, lahko vlagatelj vloži na ministrstvo vlogo, z utemeljeno zahtevo, za preklic že dodeljene prehodne nacionalne zaščite po prejšnjem odstavku.
(4) Z vpisom v register Evropske komisije pridobi zaščiteni kmetijski pridelek ali živilo z geografsko označbo, označbo porekla in zajamčeno tradicionalno posebnostjo, pravico do uveljavljanja zaščite pred zlorabo ali poneverbo označbe v EU. Če kmetijski pridelek ali živilo, opredeljeno v predpisih Skupnosti s področja zaščite geografskih označb in označb porekla ter zajamčene tradicionalne posebnosti, ni vpisano v register pri Evropski komisiji, izgubi tudi prehodno nacionalno zaščito.
(5) Glede na pripombe Evropske komisije lahko ministrstvo, po dogovoru z vlagateljem, izda novo odločbo o prehodni nacionalni zaščiti kmetijskega pridelka ali živila.

Ministrstvo odloči o vlogi za zaščito kmetijskih pridelkov ali živil z označbo višje kakovosti, geografsko označbo, označbo porekla, zajamčeno tradicionalno posebnostjo ali za priznanje označbe naravna mineralna voda, v roku šestih mesecev od popolnosti vloge.

(1) Vlagatelj, ki pridobi pravico do uporabe označbe dobrote z naših kmetij, označbe višje kakovosti, označbe naravna mineralna voda, označbe za ekološki ali integrirani kmetijski pridelek ali živilo, in kmetijsko gospodarstvo, ki pridobi pravico do geografske označbe, označbe porekla ali zajamčene tradicionalne posebnosti, vloži pri ministrstvu vlogo za podelitev zaščitnega znaka za svoj kmetijski pridelek ali živilo in kmetijsko gospodarstvo.
(2) Minister o vlogi iz prejšnjega odstavka odloči z odločbo.
(3) Minister predpiše način podelitve zaščitnega znaka, grafično podobo zaščitnih znakov za vsako označbo iz prvega odstavka tega člena, način označevanja kmetijskih pridelkov in živil z zaščitnimi znaki, uporabo zaščitnih znakov ter nadzor nad uporabo zaščitnih znakov.

(1) Skupine proizvajalcev so oblika združevanja proizvajalcev za izvajanje shem kakovosti, s ciljem načrtovanja in usklajevanja proizvodnje s povpraševanjem, pospeševanja koncentracije ponudbe, skupnega trženja proizvodov ter povečevanje konkurenčnosti, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
– da se združujejo zaradi izvajanja shem kakovosti;
– imajo pravila o delovanju in enotnem trženju;
– so ustanovljene kot pravna oseba;
– imajo operativni program za obdobje najmanj pet let;
– združujejo najmanj tri člane.
(2) Skupine proizvajalcev iz prejšnjega odstavka prizna minister z odločbo.
(3) Podrobnejše pogoje za priznavanje skupin proizvajalcev predpiše minister.

(1) Ugotavljanje skladnosti obsega:
– preverjanje skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil s predpisi;
– izdajanje listin o skladnosti (izjav o skladnosti, preizkusnih poročil, certifikatov ali drugih listin o skladnosti).
(2) Podrobnejše metode in postopke za ugotavljanja skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil ter vsebino listin o skladnosti predpiše minister, če niso določeni s predpisi Skupnosti.

(1) Za ugotavljanje skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev minister določi:
– organizacije za kontrolo in za certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev;
– organizacije za senzorično ocenjevanje;
– uradne laboratorije;
– referenčne laboratorije.
(2) Organizacije za ugotavljanje skladnosti iz prejšnjega odstavka opravljajo naloge iz 90. člena tega zakona kot javno pooblastilo.

(1) Minister predpiše tehnične in organizacijske pogoje, ki jih mora izpolnjevati organizacija za kontrolo in certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev, če niso določeni s predpisi Skupnosti.
(2) Organizacija, ki želi opravljati kontrolo in certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev, mora za opravljanje te dejavnosti vložiti vlogo na ministrstvo, z dokazili o izpolnjevanju tehničnih in organizacijskih pogojev iz prejšnjega odstavka. Kadar predpisi Skupnosti tako določajo, mora organizacija k vlogi predložiti akreditacijsko listino, ki jo je izdala Slovenska akreditacija ali akreditacijska služba druge države članice, ki ima z Evropsko akreditacijo sklenjen sporazum o medsebojnem priznavanju akreditacij.
(3) O vlogi iz prejšnjega odstavka odloči minister z odločbo.
(4) Medsebojna razmerja med ministrstvom in organizacijo za kontrolo in certificiranje se uredijo s pogodbo.
(5) Če organizacija iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali če ravna v nasprotju s predpisi, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja kontrole in certificiranj kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev.

(1) Minister predpiše tehnične in organizacijske pogoje, ki jih mora izpolnjevati organizacija za senzorično ocenjevanje, če niso določeni s predpisi Skupnosti.
(2) Organizacija, ki želi opravljati senzorično ocenjevanje, mora vložiti vlogo z dokazili o izpolnjevanju pogojev na ministrstvo.
(3) O vlogi iz prejšnjega odstavka odloči minister z odločbo.
(4) Medsebojna razmerja med ministrstvom in organizacijo za senzorično ocenjevanje se uredijo s pogodbo.
(5) Če organizacija iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali če ravna v nasprotju s predpisi, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja senzoričnega ocenjevanja.

(1) Uradni laboratorij opravlja naloge za potrebe uradnega nadzora.
(2) Laboratorij, ki želi opravljati posamezne laboratorijske analize v okviru uradnega nadzora kot uradni laboratorij, mora za opravljanje te dejavnosti vložiti vlogo z dokazili o izpolnjevanju pogojev na ministrstvo.
(3) Izpolnjevanje predpisanih pogojev, dokazuje laboratorij z akreditacijsko listino, ki jo izda Slovenska akreditacija ali akreditacijska služba druge države članice, ki ima z Evropsko akreditacijo sklenjen sporazum o medsebojnem priznavanju akreditacij.
(4) O vlogi za določitev uradnega laboratorija odloči minister z odločbo.
(5) Medsebojna razmerja med ministrstvom in uradnim laboratorijem se uredijo s pogodbo.
(6) Ne glede na določbe tretjega odstavka tega člena se lahko za namen uradnega nadzora za posamezni ukrep znotraj enega ali več kmetijskih trgov imenuje laboratorij, ki je organizacijska enota državnega organa, ki ima strokovna znanja na področju kmetijstva ali veterinarstva ali živilstva ter uporablja predpisane preizkusne metode za posamezne ukrepe.
(7) Če laboratorij iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali če ravna v nasprotju s predpisi, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja nalog za potrebe uradnega nadzora.

(1) Za zagotavljanje kakovosti in enotnosti rezultatov analiznega preizkušanja se skladno s predpisi Skupnosti določijo referenčni laboratoriji.
(2) Minister z odločbo po uradni dolžnosti izmed uradnih laboratorijev v Republiki Sloveniji ali izmed drugih laboratorijev za posamezna področja, kjer to zahtevajo predpisi, določi najmanj en nacionalni referenčni laboratorij.
(3) Medsebojna razmerja med nacionalnim referenčnim laboratorijem in ministrstvom se uredijo s pogodbo.
(4) Če laboratorij iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja nalog za potrebe referenčnega laboratorija.

(1) Za potrebe uradnega inšpekcijskega nadzora odvzame inšpektor vzorec.
(2) Če stranka zahteva odvzem vzorca v pritožbene namene, se ta odvzame hkrati z inšpekcijskim vzorcem. Vzorec za pritožbene namene je last nosilca dejavnosti in se hrani pri nosilcu dejavnosti, če ni predpisano drugače.
(3) Podrobnejše postopke in metode vzorčenja predpiše minister.

Če se pri ugotavljanju skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil v prometu pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ugotovi, da kmetijski pridelki in živila niso v skladu s predpisanimi zahtevami, plača stroške laboratorijskega preizkušanja pravna ali fizična oseba, ki je dala ali ima neskladen kmetijski pridelek ali živilo v prometu.

(1) Minister vsako leto sprejme program spremljanja kakovosti kmetijskih pridelkov in živil, ki obsega monitoring in ukrepe za izboljšanje kakovosti kmetijskih pridelkov in živil, varnosti živil ter varstva interesov potrošnikov po tem zakonu.
(2) Sredstva za izvajanje programa iz prejšnjega odstavka se zagotovijo v proračunu ministrstva.

(1) Dopolnilna dejavnost na kmetiji je s kmetijstvom oziroma gozdarstvom povezana dejavnost, ki omogoča kmetiji boljšo rabo njenih proizvodnih zmogljivosti ter delovne sile članov kmetije in zaposlenih na kmetiji.
(2) Letni dohodek iz dopolnilnih dejavnosti na člana kmetije ne sme presegati 1,5 povprečne letne plače na zaposleno ali zaposlenega (v nadaljnjem besedilu: zaposlen) v Republiki Sloveniji v preteklem letu, v območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost pa ne sme presegati tri povprečne letne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v preteklem letu.
(3) Kot dohodek iz dopolnilne dejavnosti se šteje dobiček, brez znižanj, povečanj in davčnih olajšav, ugotovljen kot razlika med davčno priznanimi prihodki in odhodki, kakor je izkazan v davčnem obračunu akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Kadar se davčna osnova od dohodka iz dopolnilne dejavnosti ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov, se kot dohodek iz dopolnilne dejavnosti šteje dobiček dopolnilne dejavnosti, ugotovljen na podlagi podatkov iz odločbe o odmeri dohodnine.
(4) Kot dohodek dopolnilne dejavnosti se šteje delež dobička, ki pripada dopolnilni dejavnosti, kadar nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji poleg dopolnilne dejavnosti opravlja tudi druge kmetijske ali s kmetijstvom nepovezane dejavnosti in se zanje skupaj ugotavlja davčna osnova na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, ter se davčna osnova za vso kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnost na kmetiji ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov.
(5) Delež dobička iz prejšnjega odstavka, ki pripada dopolnilni dejavnosti, se določi v višini deleža prihodka dopolnilne dejavnosti glede na celotni prihodek dejavnosti zavezanke ali zavezanca (v nadaljnjem besedilu: zavezanec), kakor je izkazan v davčnem obračunu ali odločbi o odmeri dohodnine.
(6) Vrste dejavnosti, ki se lahko opravljajo kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji, njihove značilnosti, obseg in pogoje podrobneje predpiše vlada.

Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji je član kmetije, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.

(1) Za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji je treba pridobiti dovoljenje, ki ga na zahtevo vlagatelja izda upravna enota, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.
(2) Če gre za dopolnilne dejavnosti domače ali umetne obrti, se dovoljenje iz prejšnjega odstavka izda ob upoštevanju strokovnega mnenja Obrtne zbornice Slovenije.
(3) Upravna enota vsako leto preverja izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 99. člena tega zakona. Za preverjanje izpolnjevanja pogojev upravna enota sama pridobi za nosilca dopolnilne dejavnosti na kmetiji ali za nosilca celotne kmetijske, gozdarske in dopolnilne dejavnosti na kmetiji, podatke iz obračuna davka od dohodka dopolnilne dejavnosti za preteklo leto ali iz dokončne odločbe o odmeri dohodnine za dohodek dopolnilne dejavnosti za preteklo leto. V primerih iz četrtega odstavka 99. člena tega zakona mora upravni enoti nosilec dopolnilne dejavnosti ali nosilec kmetijske, gozdarske in dopolnilne dejavnosti na kmetiji, najpozneje do konca koledarskega leta za preteklo leto sam posredovati podatek o deležu dobička, ki pripada dopolnilni dejavnosti.
(4) Upravna enota odvzame dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji, če niso več izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 99. člena tega zakona.
(5) Minister podrobneje predpiše vsebino vloge iz prvega odstavka tega člena.

(1) Kmetijsko opravilo je delovni proces ali vsakršna dejavnost, katere namen je opravljanje kmetijske dejavnosti. Kot kmetijsko opravilo se zlasti štejejo obdelava tal v kmetijske namene, gnojenje, shranjevanje in obdelava organskih gnojil, uporaba fitofarmacevtskih sredstev za kmetijske namene, delo s kmetijsko mehanizacijo in živalmi ter njihovi premiki, obratovanje in vzdrževanje naprav za kmetijske namene, obratovanje in vzdrževanje namakalnih sistemov in njihovih črpalk, reja in oskrba živali, gonjenje, paša živali in podobno.
(2) Kmetijska opravila se lahko, če to nujno terja vrsta delovnega procesa, vremenske razmere, višja sila ali izredne okoliščine, opravljajo ob vsakem času.

(1) Nihče ne sme neupravičeno ovirati ali omejevati opravljanja kmetijskih opravil.
(2) Neupravičeno oviranje ali omejevanje kmetijskih opravil pomeni vsakršno fizično ali drugačno preprečevanje ali oteževanje nemotenega delovnega procesa kmetijskega opravila, zlasti postavljanje ovir, naprav ali sistemov, ki preprečujejo nemoten delovni proces kmetijskega opravila ali ga bistveno otežujejo.

Kmetijsko opravilo ne pomeni nedovoljenih motenj zaradi nedopustnega vznemirjanja, prepovedanih imisij in emisij ter nedovoljenih posegov v prostor, če se izvaja v skladu s predpisi Skupnosti, zakoni in podzakonskimi predpisi, ki urejajo kmetovanje, varstvo okolja in ohranjanje narave.

Občine morajo v predpisih in drugih aktih iz njihove pristojnosti upoštevati prepoved neupravičenega oviranja ali omejevanja opravljanja kmetijskih opravil in v ta namen določati pogoje, ki omogočajo opravljanje teh opravil na vseh kmetijskih zemljiščih in objektih, namenjenih opravljanju kmetijske dejavnosti znotraj območja občin.

(1) Za uresničevanje ciljev kmetijske politike iz 2. člena tega zakona se spodbuja prostovoljno proizvodno ali poslovno združevanje kmetijskih gospodarstev v zadrugah in drugih združenjih.
(2) Pogoji in merila, ki jih morajo izpolnjevati organizacije iz prejšnjega odstavka za uveljavljanje spodbud in podpor organiziranju, usposobljenosti za izvajanje ukrepov kmetijske politike in določanja prednosti pri uveljavljanju ukrepov kmetijske politike, se določijo v predpisih in drugih aktih, ki na podlagi tega zakona urejajo ukrepe kmetijske tržno-cenovne politike in razvoja podeželja.

(1) Organizacija proizvajalcev po tem zakonu je združenje kmetijskih gospodarstev, ki ima cilj prilagajati proizvodnjo in ponudbo tržnim zahtevam.
(2) Organizaciji proizvajalcev se ta status lahko prizna, če izpolnjuje naslednje pogoje:
– da je ustanovljena kot zadruga, gospodarska družba ali druga pravna oseba zasebnega prava;
– da njena pravila vsebujejo obveznost članov, upoštevati določena pravila glede proizvodnje in prodaje ter ponuditi celotno tržno proizvodnjo v prodajo preko te organizacije. Izjeme od obveznosti izključne prodaje so dopustne le v obsegu in ob pogojih, ki jih določajo predpisi, izdani na podlagi tega zakona;
– da ima določeno najmanjše število članov in najmanjši obseg proizvodnje določenega kmetijskega pridelka oziroma živila ali skupine kmetijskih pridelkov oziroma živil;
– da izkaže dejansko in uspešno poslovanje;
– da ne omejuje konkurence v nasprotju z zakonom.
(3) O priznanju organizacije proizvajalcev na predlog organizacije proizvajalcev odloča minister.
(4) Kmetijske pridelke ali živila ali skupine kmetijskih pridelkov ali živil, za katere se lahko prizna organizacija proizvajalcev, posebne pogoje, ki veljajo za priznanje organizacije proizvajalcev določenega kmetijskega pridelka ali živila ali skupine kmetijskih pridelkov ali živil, postopek za priznanje ali odvzem, nadzor nad delovanjem organizacij proizvajalcev podrobneje predpiše minister.
(5) Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za združenja organizacij proizvajalcev.

(1) Medpanožna organizacija po tem zakonu je združenje organizacij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in prodajo določenih kmetijskih pridelkov ali živil, če izpolnjuje naslednje pogoje:
– da ob upoštevanju koristi potrošnikov usklajuje proizvodnjo in prodajo kmetijskih pridelkov ali živil ter izboljšuje preglednost in poznavanje proizvodnje in trga;
– da izkaže dejansko in uspešno poslovanje;
– da ne omejuje konkurence v nasprotju z zakonom.
(2) O priznanju medpanožne organizacije na predlog organizacije odloča minister.
(3) Kmetijske pridelke ali živila ali skupine kmetijskih pridelkov ali živil, za katere se lahko prizna medpanožna organizacija, posebne pogoje, ki veljajo za priznanje medpanožne organizacije določenega kmetijskega pridelka ali živila ali skupine kmetijskih pridelkov ali živil, postopek za priznanje ali odvzem, nadzor nad delovanjem medpanožnih organizacij, predpiše minister.

(1) Na predlog priznane organizacije proizvajalcev ali priznane medpanožne organizacije, ki se šteje za reprezentativno, se določena pravila, ki jih je sprejela ta organizacija, s predpisom vlade lahko začasno, najdlje za eno leto, razširijo tudi na druge kmetijske proizvajalce ali nosilce predelave in prodaje določenih kmetijskih pridelkov ali živil, ki niso člani te organizacije, če je to nujno za učinkovito uresničevanje tržne ureditve.
(2) Za reprezentativno organizacijo proizvajalcev ali reprezentativno medpanožno organizacijo se šteje organizacija, ki izpolnjuje predpisane pogoje, zlasti glede obsega proizvodnje, območja delovanja in števila članov.
(3) Podrobnejše pogoje glede reprezentativnosti predpiše vlada.

(1) Za učinkovitejšo rabo kmetijske in gozdarske mehanizacije ter opreme, delovne sile in drugih proizvodnih zmogljivosti, zmanjšanje investicijskih stroškov in racionalnejšo rabo zmogljivosti za predelavo in neposredno trženje lastnih pridelkov, lahko fizične osebe v skladu s predpisi o društvih, ustanovijo združenja za medsosesko pomoč (v nadaljnjem besedilu: strojni ali proizvodni krožek). Strojni ali proizvodni krožek je pravna oseba zasebnega prava.
(2) Podrobnejše pogoje za delovanje strojnih ali proizvodnih krožkov predpiše minister.

(1) Društvom in zvezam društev na področju kmetijstva (v nadaljnjem besedilu: društva), katerih namen ustanovitve in delovanja presega uresničevanje interesov njihovih članov in pomeni delovanje v javnem interesu na področju kmetijstva, lahko minister podeli status društva, ki deluje v javnem interesu. Izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu, se preverja vsakih pet let.
(2) Ministrstvo vodi evidenco društev iz prejšnjega odstavka, ki vsebuje zlasti naslednje podatke:
– ime in sedež društva;
– dejavnost društva;
– zakoniti zastopnik društva (ime, priimek in naslov);
– podelitev ali izguba statusa društva.
(3) Podrobnejše pogoje, merila in postopek za pridobitev statusa društva iz prvega odstavka tega člena predpiše minister.
(4) Podatki iz evidence iz tega člena so javni, razen identifikacijskih podatkov.

(1) Zaradi varovanja življenja in zdravja ljudi morajo uporabnice ali uporabniki (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) določene kmetijske in gozdarske mehanizacije ter opreme, za katere ne veljajo predpisi o varnosti in zdravju pri delu, izpolnjevati predpisane pogoje za varno delo in biti za to ustrezno usposobljeni.
(2) Ustrezno usposobljenost iz prejšnjega odstavka dokazuje potrdilo o opravljenem preizkusu znanja o varnem delu z določeno kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter opremo, ki ga izda organizacija, ki je usposobljena za usposabljanje s področja varnega dela, ki jo določi minister.
(3) Usposabljanje, izvajanje preizkusov znanja in izdajanje potrdil iz drugega odstavka se izvaja kot javno pooblastilo.
(4) Izbira izvajalca za izvajanje nalog iz tega člena se opravi na podlagi javnega razpisa. Po opravljenem javnem razpisu, minister z odločbo določi organizacije iz drugega odstavka in z njimi sklene pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja. Seznam teh organizacij se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(5) Če organizacija iz prejšnjega odstavka preneha izpolnjevati predpisane pogoje, se ji odvzame javno pooblastilo.
(6) Za posamezno kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter opremo minister lahko predpiše pogoje za varno delo, program usposabljanja uporabnikov in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati organizacije za izvajanje programa usposabljanja uporabnikov.

(1) Javna služba na področju kmetijstva je s tem zakonom ali z zakonom, ki ureja posamezna področja javnih služb v kmetijstvu, določena dejavnost, pri izvajanju katere ima izvajalec v javnem interesu posebne obveznosti (v nadaljnjem besedilu: obveznosti javne službe).
(2) Za javne službe na področju kmetijstva se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe, če ta ali drug poseben zakon ne določa drugače.
(3) Kadar je izvajanje javne službe na področju kmetijstva povezano tudi z razmerji javno-zasebnega partnerstva, se za ta razmerja uporabljajo določbe zakona, ki ureja javno-zasebno partnerstvo.
(4) Način izvajanja posamezne javne službe na področju kmetijstva predpiše vlada v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja posamezna področja javnih služb v kmetijstvu, ter zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.
(5) Za javne službe, ki se izvajajo na podlagi mednarodnih pogodb ali drugih aktov, ki jih je sprejela ali k njim pristopila Republika Slovenija, predpiše vlada način izvajanja teh javnih služb tudi v skladu s temi mednarodnimi akti.

(1) Obveznosti javne službe na področju kmetijstva so:
– trajno in nepretrgano opravljanje dejavnosti in izvajanje storitev;
– omogočanje storitev za vsako fizično ali pravno osebo, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo po tem zakonu ali izkaže pravni interes;
– izvajanje storitev po določenem programu;
– izvajanje storitev po določeni ceni.
(2) Zakon lahko določi tudi druge obveznosti javne službe.
(3) Obveznosti posamezne javne službe se lahko podrobneje uredijo s predpisom vlade ali s koncesijskim aktom, razen če z drugimi predpisi ni določeno drugače.
(4) Če izvajalec javne službe ne zagotovi storitve javne službe osebi, kateri jo je dolžan zagotoviti, ali ne zagotovi storitev po predpisani ceni in drugih predpisanih pogojih, lahko uporabnik storitve od ministrstva zahteva, da odloči o uporabnikovi pravici z odločbo v upravnem postopku in z njo izvajalcu javne službe naloži ustrezno ravnanje.

(1) Poleg oblik, določenih z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe, lahko opravljajo javne službe na področju kmetijstva tudi javni zavodi, katerih ustanovitelji so Republika Slovenija, občina ali na podlagi posebnega zakona druga oseba javnega prava.
(2) Kadar je za opravljanje javne službe ustanovljen javni zavod, mora pred začetkom opravljanja nalog javne službe po tem zakonu pridobiti odločbo ministra, s katero se ugotovi usposobljenost za izvajanje javne službe.
(3) Republika Slovenija lahko ustanovi javni zavod za opravljanje specializiranih in posebnih strokovnih storitev v okviru javne službe na področju kmetijstva.

(1) Javna služba na področju kmetijstva se financira iz:
– delnega ali celotnega plačila cene za opravljeno storitev;
– proračuna Republike Slovenije in občin;
– drugih virov.
(2) Republika Slovenija financira ali subvencionira posamezne storitve javne službe v kmetijstvu v skladu s programom te javne službe.
(3) Izvajalci javnih služb morajo sredstva iz proračuna Republike Slovenije za financiranje programa javnih služb nameniti le za izvajanje programa javne službe.

(1) Uporabniki storitev javne službe na področju kmetijstva v celoti plačujejo ceno posamezne storitve, lahko pa se cene za posamezne storitve za uporabnike tudi subvencionirajo tako, da uporabniki plačujejo del cene ali da so za uporabnike storitve brezplačne.
(2) Minister predpiše cene storitev posamezne javne službe na področju kmetijstva ter višino in vir za subvencioniranje cen iz prejšnjega odstavka v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe, in tem zakonom.

(1) Vlada predpiše program posamezne javne službe na področju kmetijstva, če ni drugače določeno z drugim zakonom.
(2) S predpisom iz prejšnjega odstavka vlada določi zlasti:
– vrsto in obseg storitev javne službe;
– način in dinamiko izvajanja storitev javne službe, skladno s predpisi, koncesijskimi akti in koncesijskimi pogodbami;
– obseg in način financiranja ali subvencioniranja posameznih storitev javne službe.

(1) Strokovni nadzor nad izvajanjem javne službe opravlja ministrstvo, lahko pa naloge strokovnega nadzora opravljajo druge organizacije ali posamezniki kot javno pooblastilo.
(2) Strokovni nadzor kot javno pooblastilo lahko opravljajo organizacije ali posamezniki, ki so strokovno usposobljeni za nadzor na posameznem področju javne službe.
(3) Minister predpiše natančnejše pogoje glede strokovne usposobljenosti iz prejšnjega odstavka.
(4) Izbira izvajalca za izvajanje nalog iz tega člena se opravi na podlagi javnega razpisa. Po opravljenem javnem razpisu določi minister z odločbo, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, organizacije in posameznike, ki bodo opravljali strokovni nadzor in z njimi sklene pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja.
(5) Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem javne službe opravlja pristojna inšpekcija.

Minister lahko predpiše za posamezno javno službo na področju kmetijstva pogoje glede prostorov, opremljenosti in kadrov, ki jih mora izpolnjevati izvajalec javne službe.

(1) Strokovno delo pri izvajanju storitev javne službe na področju kmetijstva lahko opravljajo le osebe, ki imajo ustrezno strokovno izobrazbo, so strokovno usposobljene za opravljanje dela na določenem delovnem mestu in izpolnjujejo druge pogoje, določene s predpisi.
(2) Podrobnejše pogoje glede strokovne izobrazbe in drugih zahtev, ki jih mora izpolnjevati oseba, da lahko opravlja strokovno delo pri izvajanju javne službe na področju kmetijstva, predpiše minister.
(3) Oseba, ki opravlja strokovno delo pri izvajanju storitev javne službe v neposrednem stiku z uporabniki storitev javne službe, mora obvladati in uporabljati slovenski jezik, na dvojezičnih območjih pa tudi jezik narodnosti.
(4) Osebi, ki pri opravljanju strokovnega dela v okviru izvajanja storitev javne službe pride v stik z okuženo živaljo, rastlino ali drugimi predmeti, s katerimi se lahko prenese kužno obolenje ali zastrupitev, se prizna morebitna okužba s to boleznijo za poklicno obolenje, če gre za dokazano trajno obolenje zaradi stika s to živaljo, rastlino ali drugimi predmeti.

Javne službe na področju kmetijstva po tem zakonu so:
– kmetijsko svetovanje;
– strokovne naloge v proizvodnji kmetijskih rastlin;
– strokovne naloge v živinoreji;
– ohranjanje in trajnostna raba genskih virov za prehrano in kmetijstvo (v nadaljnjem besedilu: naloge genske banke);
– upravljanje in vzdrževanje hidromelioracijskih sistemov.

Naloge na področju kmetijskega svetovanja so zlasti:
– svetovanje v zvezi s tehnološkim, gospodarskim in okoljevarstvenim področjem opravljanja kmetijske dejavnosti;
– svetovanje in pomoč pri izdelavi razvojnih načrtov za kmetijska gospodarstva;
– svetovanje in pomoč pri uveljavljanju ukrepov kmetijske politike;
– svetovanje in pomoč pri organizaciji in delovanju rejskih organizacij, organizacij pridelovalcev in drugih oblik proizvodnega združevanja kmetijskih pridelovalcev;
– svetovanje na področju kmetijskih in s kmetijstvom povezanih predpisov.

Strokovne naloge v proizvodnji kmetijskih rastlin so zlasti:
– selekcija;
– žlahtnjenje;
– introdukcija;
– ekološka rajonizacija sort kmetijskih rastlin.

Strokovne naloge v živinoreji so zlasti:
– reprodukcija;
– selekcija;
– ocenjevanje plemenske vrednosti;
– ugotavljanje proizvodnih oziroma delovnih sposobnosti;
– rodovništvo;
– spremljanje in napovedi medenja v čebelarstvu;
– izvajanje skupnega temeljnega rejskega programa;
– razvojno raziskovalne naloge s področja izvajanja rejskih programov za potrebe skupnega temeljnega programa;
– ugotavljaje delovnih sposobnosti kopitarjev na tekmovanjih;
– širjenje genetskega napredka;
– vodenje katastra čebelje paše;
– osemenjevanje.

(1) Z namenom ohranjanja biotske raznovrstnosti v kmetijstvu se izvajajo naloge genske banke, ki so zlasti:
– zbiranje in evidentiranje avtohtonega genskega materiala, vključno s starimi domačimi ali udomačenimi sortami kmetijskih rastlin in pasmami živali;
– ocenjevanje in vrednotenje zbranega genskega materiala po mednarodnih deskriptorjih;
– razmnoževanje in trajnostna raba genskega materiala.
(2) Minister predpiše podrobnejša merila, postopke in metode za ohranjanje in trajnostno rabo genskih virov za prehrano in kmetijstvo.

Naloge upravljanja in vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov so zlasti:
– načrtovanje in izvajanje upravljanja;
– izvedba vzdrževanja in nadzor nad izvedbo;
– osveževanje podatkov za vodenje katastra;
– izvedba gradbenih del v okviru investicijskega vzdrževanja;
– sodelovanje z melioracijskimi skupnostmi;
– sodelovanje pri razvoju in načrtovanju novih hidromelioracijskih sistemov;
– izvajanje vloge soglasodajalca v postopkih poseganja v prostor na območjih izvedenih hidromelioracijskih sistemov.

Ministrstvo v skladu z nacionalnim programom samostojno ali v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi financira ali sofinancira raziskovalne in razvojne projekte ter raziskovalno in razvojno infrastrukturo.

Ministrstvo v sodelovanju s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zbornica) predlaga in daje pobude za različne oblike izobraževanja in usposabljanja za potrebe kmetijstva, živilstva in podeželja, sofinancira vzpostavitev ugodnih razmer za izvajanje izobraževanja in usposabljanja.

(1) Za namen praktičnega usposabljanja v kmetijstvu se vzpostavi mojstrske kmetije.
(2) Mojstrska kmetija je sodobno tehnološko urejena kmetija, ki je usposobljena za uvajanje novih tehnologij pridelave, prireje, predelave kmetijskih pridelkov in izdelkov in kmetijskih storitev, izvajanje demonstracijskih poskusov in ogledov ter testiranja in prikazov tehnologij in opreme v kmetijstvu.
(3) Mojstrska kmetija mora imeti vsaj enega člana kmetije z mojstrskim izpitom in mora izpolnjevati predpisane materialne, tehnične in druge kadrovske pogoje za izvajanje praktičnega usposabljanja v kmetijstvu v svoji proizvodni usmeritvi.
(4) Minister predpiše podrobnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati mojstrska kmetija glede na predvideno usmeritev ter način določitve mojstrske kmetije.
(5) Minister podeli kmetiji naziv »mojstrska kmetija« z odločbo.

(1) Mojstrica kmetica ali mojster kmet (v nadaljnjem besedilu: mojster kmet) je član kmetije, ki opravi mojstrski izpit po tem zakonu.
(2) Vsebina mojstrskega izpita se določi z izpitnimi katalogi, ki jih sprejme Strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje.
(3) Predpis o tem, kako poteka mojstrski izpit sprejme minister v soglasju z ministrom za šolstvo.
(4) Mojstrski izpit se opravlja na zbornici, ki podeljuje listine in imenuje izpitne odbore izmed strokovnjakov na listi, ki jo imenuje minister za šolstvo na predlog zbornice.
(5) Evidenco mojstrskih kmetij in mojstrskih izpitov vodi zbornica.
(6) Zbornica v sodelovanju z zainteresiranimi izvajalci izobraževanj vsako leto pripravi in objavi v dnevnem časopisju razpis za učna mesta mojstra kmeta.

(1) Razvojno strokovne naloge so zlasti:
– izdelava ekonomskih in drugih analiz na delovnem področju ministrstva;
– izvajanje nalog in analiz na področju kmetijske zemljiške politike in razvoja podeželja;
– izvajanje nalog in izdelava analiz na področju ukrepov kmetijske politike, zagotavljanja varne hrane ter varstva okolja in ohranjanja narave;
– druge naloge, pomembne za usmerjanje in spremljanje razvoja kmetijstva, živilstva in podeželja.
(2) Izvajalci nalog iz prejšnjega odstavka za izvedbo teh nalog uporabljajo in obdelujejo podatke iz zbirk podatkov z delovnega področja ministrstva.

(1) Organizacije, pooblaščene za certificiranje, s področja kmetijstva, opravljajo to nalogo kot javno pooblastilo.
(2) Listine, ki jih pooblaščene organizacije izdajajo pri izvajanju javnega pooblastila, so javne listine.

(1) Za dosežke, ki pomembno prispevajo k razvoju kmetijstva in živilstva v Republiki Sloveniji, se posameznikom, skupinam posameznikov, društvom, zavodom, gospodarskim družbam in drugim organizacijam podeljujejo priznanja Republike Slovenije na področju kmetijstva in živilstva.
(2) Vrste priznanj iz prejšnjega odstavka, merila za podelitev in postopek njihovega podeljevanja predpiše minister.
(3) Sredstva za podelitve priznanj iz prvega odstavka zagotovi ministrstvo.

(1) Vlada ustanovi svet za kmetijstvo in podeželje Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: svet za kmetijstvo in podeželje).
(2) Naloga sveta za kmetijstvo in podeželje je, da daje mnenja o pomembnejših odločitvah na področju kmetijstva in podeželja, zlasti:
– o predlogu nacionalnega programa;
– o oceni izvajanja nacionalnega programa;
– o predlaganih pomembnejšim predpisom na področju kmetijstva in podeželja;
– o predlaganih mednarodnih sporazumih s področja kmetijstva in podeželja;
– o drugih pomembnejših odločitvah za področje kmetijstva in podeželja.
(3) Svet za kmetijstvo in podeželje sestavljajo:
– dve predstavnici ali predstavnika (v nadaljnjem besedilu: predstavnik) zbornice;
– en predstavnik Zadružne zveze Slovenije;
– en predstavnik Čebelarske zveze Slovenije;
– en predstavnik Gospodarske zbornice Slovenije;
– en predstavnik sindikata delavcev v kmetijstvu;
– en predstavnik sindikata kmetov Slovenije;
– dva predstavnika kmetijskih fakultet;
– en predstavnik Kmetijskega inštituta Slovenije;
– en predstavnik poklicnih in srednjih kmetijskih šol.
(4) Organizacije iz prejšnjega odstavka imenujejo svoje predstavnike. Minister skliče ustanovno sejo, na kateri imenovani predstavniki izmed sebe izvolijo predsednico ali predsednika (v nadaljnjem besedilu: predsednik), namestnico ali namestnika (v nadaljnjem besedilu: namestnik) predsednika in sekretarko ali sekretarja (v nadaljnjem besedilu: sekretar) Sveta za kmetijstvo in podeželje. Mandat članov traja štiri leta in so lahko ponovno imenovani. Finančne, prostorske in kadrovske pogoje, potrebne za delovanje sveta za kmetijstvo in podeželje, zagotovi ministrstvo.
(5) Svet za kmetijstvo in podeželje sprejme poslovnik, ki določa način njegovega dela.

(1) Svet za varno hrano je strokovno svetovalno telo ministra na področju varne hrane in je sestavljen iz predstavnikov vladnih in nevladnih organizacij, javnih zavodov in uglednih predstavnikov stroke in šteje 15 članov.
(2) Člane sveta za varno hrano imenuje minister z odločbo za dobo petih let in so lahko ponovno imenovani. Minister skliče ustanovno sejo, na kateri imenovani člani izmed sebe izvolijo predsednika in njegovega namestnika.
(3) Svet za varno hrano sprejme poslovnik, ki določa način njegovega dela.
(4) Svet za varno hrano daje mnenja, predloge in opredelitve glede posameznih vprašanj s področja varne hrane. Naloge sveta na področju varne hrane so zlasti, da:
– daje mnenja k ukrepom izvajanja kmetijske politike, ki vplivajo na varno hrano;
– daje mnenje k predlogom predpisov s področja varne hrane;
– predlaga znanstvene in izobraževalne dejavnosti s področja varne hrane;
– daje strokovna mnenja k drugim pomembnejšim odločitvam na področju varne hrane;
– pripravi predlog programa ukrepov za izboljšanje varnosti in kakovosti kmetijskih pridelkov in živil ter varstva interesov potrošnikov.
(5) Svet za varno hrano lahko za obravnavo določenih vprašanj iz tega člena predlaga imenovanje delovne skupine strokovnjakinj ali strokovnjakov (v nadaljnjem besedilu: strokovnjak), ki pripravi predlog rešitev določenih vprašanj. Naloge in obveznosti članov take delovne skupine določi minister z odločbo o imenovanju.

(1) Svet za genske vire za prehrano in kmetijstvo (v nadaljevanju: svet za genske vire) je strokovno svetovalno telo ministra na področju ohranjanja in trajnostne rabe genskih virov za prehrano in kmetijstvo.
(2) Svet za genske vire sestavlja interdisciplinarna skupina strokovnjakov s področja kmetijstva, zootehnike, biologije, okolja, izobraževanja, in sicer:
– štirje predstavniki ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (po en predstavnik za področje rastlinstva, zootehnike, varne hrane in izvajanje ukrepov kmetijske politike);
– en predstavnik ministrstva za okolje in prostor;
– en predstavnik oddelka za agronomijo biotehniške fakultete;
– en predstavnik oddelka za biologijo biotehniške fakultete;
– en predstavnik oddelka za zootehniko biotehniške fakultete;
– en predstavnik veterinarske fakultete;
– en predstavnik fakultete za kmetijstvo v Mariboru;
– dva predstavnika Kmetijskega inštituta Slovenije (en predstavnik za področje rastlinstva in en za področje živinoreje);
– en predstavnik Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije;
– en predstavnik zbornice;
– dva predstavnika nevladnih organizacij s področja ohranjanja in trajnostne rabe genskih virov, en za rastlinske in en za živinorejske genske vire.
(3) Člane sveta za genske vire predlagajo ustanove in organizacije iz prejšnjega odstavka, imenuje pa jih minister z odločbo za dobo petih let. Člani sveta so lahko po prenehanju odločbe ponovno imenovani. Minister skliče ustanovno sejo, na kateri imenovani člani izmed sebe izvolijo predsednika in njegovega namestnika.
(4) Svet za genske vire sprejme poslovnik, ki določa način dela sveta za genske vire.
(5) Svet za genske vire daje mnenja, predloge in opredelitve glede posameznih vprašanj s področja genskih virov. Naloge sveta za genske vire kot strokovno posvetovalnega telesa na področju genskih virov so zlasti, da:
– daje mnenja k dolgoročnim programom javne službe genskih bank;
– daje mnenje k nacionalnim poročilom o stanju na področju genskih virov za prehrano in kmetijstvo;
– daje mnenja k ukrepom izvajanja kmetijske politike, ki se nanašajo na ohranjanje genskih virov za prehrano in kmetijstvo;
– daje mnenje k predlogom predpisov s področja genskih virov za prehrano in kmetijstvo;
– predlaga znanstvene in izobraževalne dejavnosti s področja genskih virov za prehrano in kmetijstvo;
– daje strokovna mnenja k drugim pomembnejšim odločitvam na področju genskih virov za prehrano in kmetijstvo.
(6) Svet za genske vire lahko za obravnavo določenih vprašanj iz tega člena predlaga imenovanje delovne skupine strokovnjakov, ki pripravi predlog rešitev določenih vprašanj. Naloge in obveznosti članov take delovne skupine določi minister z odločbo o imenovanju.

Če ta zakon ne določa drugače, ministrstvo upravlja in vodi:
a) evidence, ki vsebujejo osebne podatke:
– evidenco subjektov;
– RKG;
– evidenco prostovoljnih označb kmetijskih pridelkov in živil;
– evidenco pridelovalcev in predelovalcev ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil;
– evidenco zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil, ter priznanih mineralnih vod;
– evidenco centrov za certificiranje hmelja;
– evidenco pridelka hmelja;
– evidenco dopolnilnih dejavnosti na kmetiji;
– evidenco organizacij proizvajalcev;
– evidenco o finančnih pomočeh;
– register plačilnih pravic;
– evidenco trgovcev in uvoznikov določenih kmetijskih pridelkov ali živil;
– evidenco imetnikov rejnih živali in evidenco rejnih živali;
– evidenco melioracijskih sistemov in naprav;
– evidenco ekološko pridelanega semena, semenskega krompirja in vegetativnega razmnoževalnega materiala v Republiki Sloveniji;
– zbirke podatkov s področja živinoreje;
– evidenco izobraževanja in usposabljanja za potrebe kmetijstva in razvoja podeželja;
– zbirko podatkov mreže za podeželje;
– zbirke podatkov analiz;
– evidenco komasacij;
b) evidence, ki ne vsebujejo osebnih podatkov:
– pedološko karto;
– evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč.

(1) Zavezanci za vpis v zbirke podatkov po tem zakonu morajo posredovati resnične podatke.
(2) Upravljanje zbirk podatkov pomeni določanje enotnih postopkov in kontrol za vodenje zbirk podatkov, vodenje pa pomeni vpis individualnih podatkov in odločanje v postopkih vpisa.
(3) Zbirke podatkov po tem zakonu se vodijo centralno in v računalniški obliki. Zaradi sledljivosti vpogledov v zbirke podatkov se kot povezovalni znak uporablja davčna številka subjekta.
(4) Podatki v zbirkah podatkov po tem zakonu se hranijo trajno.
(5) Podatki o imenu, priimku in naslovu nosilca in drugih zavezancev za vpis v katero koli evidenco iz delovnega področja ministrstva, so javni.

(1) Za pravne in fizične osebe, ki so zavezanci za vpis v katero koli evidenco z delovnega področja ministrstva ali uveljavljajo ukrepe kmetijske politike, ali dostopajo do zbirk podatkov z delovnega področja ministrstva, ministrstvo enotno vodi in iz zbirk podatkov prevzema naslednje podatke:
– firmo ali ime in priimek ter sedež ali naslov s hišno številko;
– davčno številko;
– EMŠO ali matično številko poslovnega subjekta;
– pravnoorganizacijsko obliko;
– podatke o dejavnostih;
– identifikacijsko številko subjekta;
– seznam evidenc z delovnega področja ministrstva, v katerih je subjekt vpisan.
(2) Prevzemanje podatkov iz prve, tretje in četrte alineje prejšnjega odstavka v evidenco subjektov poteka s samodejnim povezovanjem s centralnim registrom prebivalstva, evidenco gospodinjstev, poslovnim registrom Slovenije in registrom prostorskih enot. Prevzemanje osebnih podatkov poteka z uporabo EMŠO ali matične številka poslovnega subjekta ali davčne številke.
(3) Identifikacijsko številko subjekta določi ministrstvo ob prvem prevzemu osebnih podatkov o subjektu iz evidenc iz prejšnjega odstavka ali prvem vpisu subjekta v katero koli evidenco z delovnega področja ministrstva. Identifikacijska številka subjekta je namenjena povezovanju z drugimi zbirkami podatkov z delovnega področja ministrstva.
(4) Evidenca subjektov je namenjena enotnemu vodenju in zagotavljanju točnosti podatkov o subjektih v evidencah z delovnega področja ministrstva.

(1) V RKG se morajo vpisati kmetijska gospodarstva na območju Republike Slovenije, ki izpolnjujejo vsaj enega izmed naslednjih pogojev:
1. da so v skladu s predpisi zavezanci za vpis v zbirke podatkov z delovnega področja ministrstva;
2. da uveljavljajo finančne podpore po tem zakonu ali kakršne koli druge ukrepe kmetijske politike;
3. da so za opravljanje kmetijske dejavnosti vpisana v uradne evidence ali registre po drugih predpisih;
4. da imajo v uporabi:
– najmanj 1 hektar zemljišč, ki po evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč sodijo med kmetijska zemljišča, ali
– najmanj 0,1 hektarja oljčnikov ali
– najmanj 0,2 hektarja intenzivnega sadovnjaka ali 0,1 hektarja jagodičja ali lupinarja ali
– hmeljišče;
5. tržijo pridelke, ki jih pridelujejo.
(2) V RKG se lahko vpišejo tudi druga kmetijska gospodarstva, ki se jim po prejšnjem odstavku ni treba vpisati.
(3) V RKG se enotno vodijo podatki o kmetijskem gospodarstvu ter subjektih vezanih na kmetijsko gospodarstvo. Podatki iz RKG se uporabljajo za prijavo in kontrolo finančnih podpor ter drugih ukrepov kmetijske politike, za spremljanje stanja kmetijstva ter za načrtovanje kmetijske politike.

Osnova za vodenje RKG in njegovega povezovanja z drugimi zbirkami podatkov je KMG-MID, ki ga določi ministrstvo ob vpisu kmetijskega gospodarstva v RKG. Uporaba KMG-MID je obvezna v vseh zbirkah podatkov ministrstva v zvezi s kmetijskim gospodarstvom.

(1) V RKG se za posamezno kmetijsko gospodarstvo vodijo ali prevzemajo naslednji podatki:
– KMG-MID;
– naslov ali sedež kmetijskega gospodarstva in domače ime kmetije, če ga ima;
– nosilec in za kmetijo tudi podatki o članih kmetije in zaposlenih na kmetiji s podatki iz 140. člena tega zakona;
– dejavnosti;
– kmetijska zemljišča v uporabi, s podatki iz 165. člena tega zakona;
– skupni pašniki in planine;
– pridelek oljk in oljčnega olja za kmetijska gospodarstva, ki imajo najmanj 0,1 hektarja oljčnikov;
– stalež rejnih živali in število glav velike živine na hektar (GVŽ/ha) kmetijskih zemljišč v uporabi;
– primarna proizvodnja živil rastlinskega izvora kmetijskega gospodarstva;
– primarna proizvodnja krme rastlinskega izvora kmetijskega gospodarstva;
– razvrstitev kmetijskih gospodarstev v območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost;
– ukrepi kmetijske politike;
– omejitve na kmetijskem gospodarstvu ali omejitve pri spreminjanju podatkov v RKG;
– članstvo kmetijskega gospodarstva v organizacijah proizvajalcev in skupinah proizvajalcev iz shem kakovosti;
– uporaba zaščitnih znakov;
– dopolnilne dejavnosti na kmetiji;
– vključenost kmetijskega gospodarstva v ekološko ali integrirano pridelavo in druge sheme kakovosti po tem zakonu.
(2) RKG vodijo upravne enote.
(3) Podatke za vpis in spremembe podatkov iz druge do šeste alineje prvega odstavka tega člena mora nosilec posredovati upravni enoti. Spremembe mora sporočiti v 30 dneh po nastali spremembi. Navesti mora resnične podatke.
(4) Podatke o pridelku oljk in oljčnega olja iz sedme alinee prvega odstavka nosilec kmetijskega gospodarstva sporoča upravni enoti enkrat letno, najpozneje do 15. februarja leta, ki sledi obiranju oljk.
(5) Podatki iz osme do sedemnajste alineje prvega odstavka se v RKG prevzemajo ali določijo na podlagi prevzetih podatkov tako, da se RKG povezuje z drugimi evidencami iz delovnega področja ministrstva.
(6) RKG se vodi v numerični in grafični obliki.
(7) Ugotovitve kontrol ukrepov kmetijske politike ali inšpekcijskega nadzora, ki se nanašajo na podatke iz RKG, kontrolorji ali inšpektorji posredujejo v RKG in so podlaga za spremembo podatkov v RKG po uradni dolžnosti, ki jo izvede upravna enota.
(8) Upravna enota ob vpisu v RKG ali vnosu sprememb nosilcu izda izpis iz RKG.
(9) Spremembe podatkov v RKG izvede tudi ministrstvo po uradni dolžnosti v primeru, ko so spremembe take, da bistveno ne spreminjajo prijavljenih podatkov.

(1) Osnovna enota identifikacijskega sistema za prijavo zemljišč v RKG je grafična enota rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: GERK).
(2) GERK je strnjena površina kmetijskega zemljišča z enako dejansko rabo, ki je v uporabi enega kmetijskega gospodarstva.
(3) Za GERK se vodijo naslednji podatki:
– identifikacijska oznaka: GERK-PID;
– KMG-MID;
– domače ime;
– vrsta dejanske rabe;
– površina;
– nagib, usmerjenost (ekspozicija) in nadmorska višina;
– za trajne nasade podatki o trajnih nasadih in sadilnem materialu;
– umestitev v prostor s koordinatami točk v državnem koordinatnem sistemu;
– datum in vrsta spremembe;
– datum in vrsta izvedene kontrole ali inšpekcijskega nadzora.
(4) Uporaba GERK je obvezna pri vodenju podatkov o zemljiščih v vseh zbirkah podatkov v pristojnosti ministrstva.
(5) Če v postopku vpisa ali spremembe GERK pride do prekrivanja z GERK drugega ali drugih, upravna enota o tem obvesti vse nosilce, pri katerih je ugotovljeno prekrivanje, in jih pozove k uskladitvi. Če do uskladitve ne pride, o tem odloči pristojna upravna enota. Če v postopku ni mogoče ugotoviti, katero kmetijsko gospodarstvo je upravičeno do vpisa GERK, pristojna upravna enota izda odločbo o prekrivajočem GERK.
(6) Prekrivajoči GERK iz prejšnjega odstavka se ne upošteva pri uveljavljanju ukrepov kmetijske politike.

Minister predpiše način vodenja RKG, podrobnejše podatke, vrste dejavnosti, način posredovanja podatkov, način posredovanja sprememb in vsebino izpisov iz RKG ter obseg in vrste sprememb, ki bistveno ne spreminjajo prijavljenih podatkov.

(1) Zavezanci za vpis v evidenco prostovoljnih označb kmetijskih pridelkov in živil so pridelovalci in predelovalci kmetijskih pridelkov in živil, ki uporabljajo prostovoljne označbe.
(2) V evidenci se vodijo ali prevzemajo naslednji podatki:
– iz 140. člena tega zakona za pridelovalce in predelovalce, ki uporabljajo določeno prostovoljno označbo;
– za pridelovalce tudi podatki iz RKG (KMG-MID, naslov ali sedež kmetijskega gospodarstva, podatki o nosilcu).
(3) Evidenca je namenjena spremljanju, kontroli uporabe posameznih prostovoljnih označb in ukrepov kmetijske politike.

(1) Zavezanci za vpis v evidenco so pridelovalci in predelovalci ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov in živil.
(2) V evidenci pridelovalcev in predelovalcev ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil se vodijo ali prevzemajo naslednji podatki:
– iz 140. člena tega zakona za pridelovalce in predelovalce ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil;
– za pridelovalce tudi podatki iz RKG (KMG-MID, naslov ali sedež kmetijskega gospodarstva, nosilec, kmetijska zemljišča v uporabi);
– pridelava oziroma predelava kmetijskega pridelka ali živila;
– kontrole, ki jih izvajajo organizacije za kontrolo ali certificiranje;
– izdani certifikati.
(3) Evidenco vodijo organizacije za kontrolo in certificiranje iz 92. člena tega zakona.
(4) Evidenca je namenjena spremljanju in kontroli ekološke in integrirane pridelave ter predelave in kontroli ukrepov kmetijske politike.

(1) Zavezanci za vpis v evidenco so pridelovalci in predelovalci zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil za naslednje sheme kakovosti: dobrote z naših kmetij, kmetijske pridelke ali živila višje kakovosti, kmetijske pridelke ali živila zajamčene tradicionalne posebnosti, označbo porekla, geografsko označbo in priznane naravne mineralne vode.
(2) V evidenci zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil ter priznanih mineralnih vod se vodijo ali prevzemajo naslednji podatki:
– iz 140. člena tega zakona o vlagatelju za zaščito kmetijskih pridelkov in živil za posamezne sheme kakovosti ali priznanje označbe naravna mineralna voda;
– vrsta sheme kakovosti;
– certifikati in za mineralne vode, priznavanje mineralnih vod;
– letna pridelava in predelava zaščitenih kmetijskih pridelkov in živil ter proizvodnja priznanih mineralnih vod;
– iz 140. člena tega zakona o priznanih skupinah proizvajalcev in njihovih članih, ki sodelujejo v posameznih shemah kakovosti;
– podeljeni zaščitni znaki;
– iz 140. člena tega zakona o pridelovalcih, predelovalcih, proizvajalcih in njihovih združenjih, ki uporabljajo podeljene zaščitne znake.
(3) Evidenca je namenjena spremljanju in kontroli zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil ter priznanih mineralnih vod in podeljenih zaščitnih znakov ter kontroli ukrepov kmetijske politike.
(4) Podatki iz evidence iz tega člena so javni, razen davčne številke, EMŠO in KMG-MID, in se objavijo na spletni strani ministrstva.

(1) Evidenca centrov za certificiranje hmelja obsega naslednje podatke:
– iz 140. člena tega zakona o centrih za certificiranje hmelja;
– identifikacijska številka centra za certificiranje hmelja;
– identifikacijka številka kmetijskega gospodarstva, če je center za certificiranje hkrati tudi pridelovalec hmelja;
– opremljenost centra za certificiranje hmelja;
– dejavnost centra za certificiranje hmelja;
– ime oseb, ki izvajajo naloge certificiranja;
– številka in datum listine o dodelitvi ali odvzemu priznanja centra za certificiranje hmelja.
(2) Podatki iz druge do sedme alineje prejšnjega odstavka se vpišejo v evidenco centrov za certificiranje hmelja na podlagi listine o priznanju ali odvzemu priznanja centra za certificiranje hmelja, vlog za priznanje centra za certificiranje hmelja ter zapisnikov o pregledu prostorov in opreme centra za certificiranje, ki jih pripravi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije.
(3) Evidenca centrov za certificiranje je namenjena ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti centrov za certificiranje hmelja.
(4) Evidenco vodi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije.

(1) Evidenca pridelka hmelja obsega podatke:
– o kmetijskih gospodarstvih, ki pridelujejo hmelj iz 143. člena tega zakona in centrih za certificiranje hmelja iz 149. člena tega zakona;
– o certificiranju in ponovnem certificiranju po posameznem naročniku certificiranja in posamezni pošiljki, ki izhajajo iz listin vloženih in izdanih v postopku certificiranja hmelja;
– certificirani pridelki hmelja po posamezni sorti hmelja.
(2) Podatke iz, druge in tretje alineje prejšnjega odstavka se vpiše v evidenco pridelka hemlja na podlagi listin, ki se vložijo in izdajajo v postopku certificiranja pridelka hmelja.
(3) Evidenco pridelka hmelja vodi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije.
(4) Evidenca pridelka hmelja je namenjena izvajanju ukrepov kmetijske politike na področju hmeljarstva.

(1) V evidenci dopolnilnih dejavnosti na kmetiji se vodijo ali prevzemajo naslednji podatki:
– o nosilcu dopolnilne dejavnosti in članih kmetije iz 143. člena tega zakona;
– KMG-MID, naslov kmetije, nosilec in člani kmetije ter zaposlenih na kmetiji;
– vrsta dopolnilne dejavnosti;
– letni dohodek iz dopolnilne dejavnosti;
– številka in datum izdanega ali odvzetega dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti.
(2) Podatki se vpišejo v evidenco dopolnilnih dejavnosti na kmetiji na podlagi dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti.
(3) Evidenco dopolnilnih dejavnosti vodijo upravne enote.
(4) Evidenca dopolnilnih dejavnosti je namenjena ugotavljanju izvajanja dopolnilne dejavnosti na kmetiji.

(1) Evidenca organizacij proizvajalcev obsega:
– podatke iz 140. člena tega zakona;
– podatke iz 143. člena tega zakona, (KMG-MID, naslov kmetijskega gospodarstva, podatki o nosilcu) za člane organizacij pridelovalcev;
– podatke iz drugih evidenc iz delovnega področja ministrstva, ki so potrebni za izpolnjevanje zahtev iz predpisov Skupnosti in je o njih treba voditi evidenco;
– podatke iz vlog za priznanje, načrtov za priznanje, operativnih programov in poročil ter druge podatke, ki jih na zahtevo ministrstva ali agencije posredujejo organizacije proizvajalcev ali skupine proizvajalcev, in ki so potrebni za izpolnjevanje zahtev iz predpisov Skupnosti in je o njih treba voditi evidenco;
– številko in datum odločbe o priznanju ali odvzema priznanja organizacije proizvajalcev.
(2) V evidenco organizacij proizvajalcev se vpišejo tudi skupine proizvajalcev, ki so ustanovljene v skladu z določbami predpisov, ki urejajo skupno tržno ureditev.
(3) Podatki se vpišejo v evidenco organizacij proizvajalcev na podlagi odločbe o priznanju ali odobritve načrta za priznanje.
(4) Podrobnejšo vsebino evidence predpiše minister, če predpisi Skupnosti ne določajo drugače.
(5) Evidenca je namenjena izvajanju ukrepov za spodbujanje delovanja organizacij proizvajalcev.

(1) Ministrstvo vzpostavi in upravlja enotno evidenco o finančnih pomočeh, vodijo pa jo agencija in izvajalci državnih pomoči iz 26. člena tega zakona.
(2) Evidenca o finančnih pomočeh vsebuje poleg podatkov o prejemnikih pomoči iz 140. in 143. člena tega zakona tudi podatke o finančnih pomočeh, zlasti vrsto ukrepa, izplačana sredstva in omejitve.
(3) Evidenca je namenjena izvedbi in kontroli izplačil finančnih pomoči na državni in občinski ravni.

(1) Register plačilnih pravic upravlja in vodi agencija na podlagi podatkov iz odločb o dodelitvi ali odvzemu plačilnih pravic in vlog o prenosu plačilnih pravic ter na podlagi podatkov, ki se prevzemajo iz evidence o finančnih podporah, evidence subjektov in registra kmetijskih gospodarstev.
(2) Register iz prejšnjega odstavka vsebuje naslednje podatke:
– o imetniku plačilnih pravic iz 140. in 143. člena tega zakona;
– KMG-MID;
– površine kmetijskih zemljišč iz 143. člena tega zakona;
– identifikacijski podatki o plačilnih pravicah;
– število, vrednost in vrsta plačilnih pravic;
– datum vzpostavitve plačilnih pravic;
– datum zadnje aktivacije plačilnih pravic;
– poreklo plačilnih pravic;
– številka in datum odločb o dodelitvi ali odvzemu plačilnih pravic;
– spremembe plačilnih pravic.
(3) Podatki iz registra plačilnih pravic se uporabljajo za izvedbo in kontrolo ukrepov kmetijske politike ter za prenos, prodajo ali zakup plačilnih pravic.
(4) Podatki v registru plačilnih pravic so javni in so objavljeni na spletni stani agencije, razen davčne številke, EMŠO in KMG-MID o imetniku plačilnih pravic.

(1) V evidenco trgovcev in uvoznikov določenih kmetijskih pridelkov ali živil se morajo vpisati fizične in pravne osebe, za katere je to določeno v predpisih kmetijskih trgov.
(2) V evidenco trgovcev in uvoznikov določenih kmetijskih pridelkov ali živil se vpisujejo:
– podatki iz 140. člena tega zakona in
– podatki o prodaji in uvozu, vrsti, vrednosti in količini kmetijskih pridelkov ali živil.
(3) Evidenco iz tega člena vodi in upravlja agencija.
(4) Evidenca je namenjena izvajanju ukrepov kmetijske politike.

(1) V evidenco imetnikov rejnih živali se morajo vpisati imetniki rejnih živali.
(2) Evidenca imetnikov rejnih živali vsebuje poleg podatkov iz 140. člena tega zakona tudi podatke o vrsti ali vrstah živali, ki jih redi posamezni imetnik.
(3) Evidenca rejnih živalih vsebuje zlasti:
– lokacije rejnih živali;
– stalež po vrstah rejnih živalih;
– identifikacijske in druge podatke o rejnih živalih;
– podatke o razmnoževanju rejnih živali;
– podatke o nadzoru in ukrepih glede živali.
(4) Podrobnejša pravila in postopke za vpis v evidenco iz prvega odstavka tega člena predpiše minister.
(5) Namen evidence je varovanje zdravja ljudi in živali ter izvajanje ukrepov zootehnike in kmetijske politike.

(1) Evidenca komasacij je temeljna in enotna evidenca o komasacijah kmetijskih zemljišč. V evidenci komasacij se vodi grafični in pisni del.
(2) Grafični del vsebuje zlasti podatke o komasacijskih območjih in parcelah, vključenih v komasacijska območja.
(3) Pisni del vsebuje zlasti:
– ime komasacijskih območij;
– površino komasacijskih območij;
– seznam parcel, vključenih v komasacijska območja;
– podatke o izdanih upravnih aktih, ki se nanašajo na komasacijsko območje;
– podatke o komasacijskih udeleženkah ali udeležencih iz 140. člena tega zakona;
– izvajalcih in investitorjih komasacij iz 140. člena tega zakona.
(4) Evidenca komasacij se vzpostavi na podlagi podatkov o posameznih fazah postopka komasacij in pravnomočnih odločb o novi dodelitvi zemljišč v postopkih komasacije.
(5) Podrobno vsebino evidence komasacij, način vodenja in postopek vpisa komasacijskih območij predpiše minister.
(6) Evidenca komasacij je namenjen izvedbi komasacij in izvajanju drugih ukrepov, ki se navezujejo na komasacijska območja.

(1) Evidenca melioracijskih sistemov in naprav (v nadaljnjem besedilu: evidenca melioracij) je temeljna in enotna evidenca o melioracijah kmetijskih zemljišč. Evidenca melioracij vsebuje grafični in pisni del.
(2) Grafični del vsebuje zlasti naslednje podatke:
– melioracijska območja in parcele, vključene v melioracijska območja, ter
– melioracijska infrastruktura in objekti.
(3) Pisni del katastra melioracij vsebuje zlasti naslednje podatke:
– melioracijska območja;
– parcele;
– izdani upravni akti;
– projektna dokumentacija;
– stanje melioracijskih sistemov;
– iz 140. člena tega zakona o melioracijskih skupnostih in članih melioracijskih skupnosti;
– delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov in naprav.
(4) Podrobnejšo vsebino, način vodenja in postopek vodenja evidence melioracij predpiše minister.
(5) Evidenca melioracij je namenjena upravljanju melioracijskih sistemov in naprav.

(1) V evidenco ekološko pridelanega semena, semenskega krompirja in vegetativnega razmnoževalnega materiala v Republiki Sloveniji, se vpiše firma ali ime in priimek ter sedež ali naslov s hišno številko fizične ali pravne osebe, ki se ukvarja s pridelavo, pripravo za trg, uvozom ali trženjem ekološko pridelanega semena, semenskega krompirja in vegetativnega razmnoževalnega materiala, ter vrste in sorte semena ali semenskega krompirja in vegetativnega razmnoževalnega materiala v Republiki Sloveniji, ki ga ima na voljo.
(2) Podrobnejše pogoje za vpis v evidenco predpiše minister.
(3) Evidenca iz tega člena je javna in objavljena na spletni strani agencije ter je namenjena obveščanju uporabnikov.

(1) Zbirke podatkov s področja živinoreje, ki jih vodijo izvajalci javnih služb, vključujejo naslednje podatke:
– meritve proizvodnih in drugih lastnosti živali;
– izračuni in napovedi plemenskih in genetskih vrednosti ter drugi izračuni;
– poreklo živali in podatki o vodenju rodovniških knjig;
– označevanje plemenskih živali;
– biološki in genski testi;
– reprodukcijske lastnosti živali in zdravje živali;
– biotska raznovrstnost domačih živali;
– druge vsebine, določene z zakonom, ki ureja živinorejo.
(2) Za vodenje zbirk podatkov iz prejšnjega odstavka izvajalci javnih služb prevzemajo KMG-MID, firmo ali ime in priimek ter sedež ali naslov s hišno številko imetnika živali, živalih in podatke kmetijskih gospodarstvih iz zbirk podatkov ministrstva.
(3) Dostop do zbirk podatkov s področja živinoreje, ki jih vodijo posamezni izvajalci javnih služb, je lahko na voljo tudi drugim izvajalcem javnih služb, če ti podatke potrebujejo za izvajanje javne službe, ter ministrstvu in agenciji.
(4) Podrobnejša pravila in postopke vodenja zbirk iz prvega odstavka tega člena predpiše minister.
(5) Namen zbirk podatkov iz prvega odstavka tega člena je zagotavljanje izvajanja potrjenih rejskih programov, izvajanja javne službe strokovnih nalog v živinoreji in javne službe genskih bank v živinoreji ter izvajanje ukrepov zootehnike in kmetijske politike.

(1) Izvajalci nalog javnih služb in javni zavodi in organizacije, ki imajo javno pooblastilo po tem zakonu, ki izvajajo analize zemlje, krme, živil in gnojil (v nadaljnjem besedilu: izvajalci analiz), vodijo podatke teh analiz na predpisan način.
(2) Povezljivost podatkov analiz z drugimi zbirkami podatkov ministrstva zagotavljajo izvajalci analiz s prevzemanjem KMG-MID, firme ali imena in priimka ter sedeža ali naslova s hišno številko nosilca, živalih, podatkov o zemljiščih in kmetijskem gospodarstvu iz evidenc ministrstva.
(3) Izvajalci analiz dajejo podatke iz prejšnjih dveh odstavkov na voljo ministrstvu za kontrolo in izvajanje ukrepov kmetijske politike.
(4) Podrobnejšo vsebino in način vodenja zbirke podatkov analiz predpiše minister.
(5) Zbirke podatkov iz tega člena so namenjene izvajanju, kontroli in spremljanju učinkov ukrepov kmetijske politike.

(1) Evidenco o izobraževanju in usposabljanju za potrebe kmetijstva in razvoja podeželja (v nadaljnjem besedilu: evidenca o izobraževanju) vodijo pooblaščene organizacije za izvedbo izobraževanja ali usposabljanja na podlagi potrdil o opravljenem izobraževanju ali mojstrskem izpitu in povezovanja z evidenco o subjektih in RKG.
(2) Evidenca o izobraževanju vsebuje naslednje podatke:
– o udeležencu izobraževanja oziroma usposabljanja iz 140. člena tega zakona;
– KMG-MID kmetijskega gospodarstva udeleženca izobraževanja ali usposabljanja iz RKG;
– število ur in vrsta izobraževanja ali usposabljanja;
– datum opravljenega izobraževanja ali usposabljanja in
– pri mojstrskem izpitu podrobnejši podatki o dejavnosti, za katero je bil izdan mojstrski izpit, in kmetiji, na kateri dela kmet mojster.
(3) Evidenca o izobraževanju je namenjena kontroli izpolnjevanja pogojev za ukrepe programa razvoja podeželja in evidentiranju mojstrskih kmetij.
(4) Podatki o kmetih mojstrih in mojstrskih kmetijah se javno objavijo na spletni strani ministrstva, razen davčne številke, EMŠO in KMG-MID.

(1) Zbirka podatkov mreže za podeželje se vzpostavi na podlagi vlog za vpis ali vlog za spremembo podatkov in povezovanja z evidenco subjektov.
(2) Zbirka podatkov mreže za podeželje vsebuje:
– podatke iz prvega odstavka 140. člena tega zakona o osebi, ki se prostovoljno vpiše v zbirko podatkov mreže za podeželje;
– telefonsko številko, številko faksa, naslov elektronske pošte, spletno stran in
– druge podatke.
(3) Namen zbirke podatkov mreže za podeželje je medsebojna komunikacija med ministrstvom in osebami, ki se vpišejo v zbirko.
(4) Podatki iz zbirke podatkov mreže za podeželje so javni in se objavijo na spletni strani ministrstva, razen davčne številke, EMŠO in KMG-MID.

Pedološka karta je geokodirana, grafična in opisna zbirka podatkov o tleh, ki vsebuje zlasti kartografski prikaz talnih tipov in podatke o pedoloških profilih in analizah.

(1) Evidenca dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (v nadaljnjem besedilu: evidenca rabe) je enotna državna evidenca o dejanski rabi kmetijskih in gozdnih zemljišč. Poligon dejanske rabe je strnjena površina kmetijskega ali gozdnega zemljišča z isto vrsto dejanske rabe. V evidenci rabe se vodijo naslednje skupine vrst dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč:
– njive in vrtovi;
– travniške površine;
– trajni nasadi;
– druge kmetijske površine;
– gozd.
(2) Podrobnejše vrste dejanskih rab kmetijskih in gozdnih zemljišč ter način njihovega določanja in obnavljanja predpiše minister.
(3) V evidenci rabe se za posamezni poligon dejanske rabe vodijo zlasti naslednji podatki:
– identifikacijska oznaka;
– vrsta dejanske rabe;
– površina;
– umestitev v prostor v državnem koordinatnem sistemu;
– datum spremembe.
(4) Obnavljanje podatkov v evidenci rabe se izvede najmanj vsakih pet let.
(5) Podatke iz evidence rabe ministrstvo posreduje Geodetski upravi Republike Slovenije.
(6) Način prenosa in vpisa podatkov iz evidence rabe v zemljiški kataster predpiše minister, pristojen za prostor, v soglasju z ministrom.
(7) Evidenca je namenjena ugotavljanju dejanskega stanja rabe zemljišč kot pogoja za izvajanje ukrepov kmetijske politike.

(1) Za vodenje in upravljanje zbirk podatkov lahko ministrstvo pridobiva, uporablja in obdeluje podatke, vključno z osebnimi podatki, iz naslednjih predpisanih zbirk podatkov, ki jih upravljajo državni organi, javni zavodi in agencije, koncesionarji ali občine ter drugi pooblaščeni organi:
– registra prostorskih enot;
– davčnih evidenc (davčna številka za subjekte iz 140. člena tega zakona, firmo ali ime in priimek ter sedež ali naslov zakupnika kmetijskih in gozdnih zemljišč, identifikacijska oznaka parcele zakupljenih zemljišč);
– centralnega registra prebivalstva (ime in priimek, EMŠO, naslov stalnega in začasnega prebivališča, podatke o šolski izobrazbi ter podatke o družini za mater, očeta, zakonca ali osebo, s katero živi fizična oseba v zunajzakonski skupnosti ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti, in otroke: ime in priimek, EMŠO, naslov stalnega in začasnega prebivališča, podatke o šolski izobrazbi ter datume in podatke o dogodkih, spremembah in popravkih);
– zemljiškega katastra (identifikacijska oznaka parcele, meja parcele, površina, firma ali ime in priimek ter sedež ali naslov lastnika in upravljavca s hišno številko);
– katastra stavb (firma ali ime in priimek ter sedež ali naslov lastnika in upravljavca s hišno številko, identifikacijska oznaka stavbe, lega in oblika, površina, dejanska raba);
– zemljiške knjige (firma ali ime in priimek ter sedež ali naslov lastnika in upravljavca s hišno številko, lastninska in zakupna pravica na posameznih parcelah);
– poslovnega registra Slovenije;
– zbirk carinskih podatkov o uvozu in izvozu kmetijskih pridelkov ali živil;
– zbirk podatkov Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (podatki o zemljiščih, ki so v lasti Republike Slovenije in firmo ali ime in priimek ter sedež ali naslov zakupnika teh zemljišč);
– zbirk podatkov Agencije Republike Slovenije za okolje;
– zbirk podatkov o vodah;
– zbirk podatkov o ekološko pomembnih območjih;
– zbirk podatkov o onesnaženosti zemljišč in vod;
– zbirk podatkov o okolju, naravi in habitatih;
– zbirk podatkov o zavarovanih in drugih območjih, ki so pomembna za izvajanje ukrepov ministrstva;
– zbirk podatkov iz prostorskega informacijskega sistema po predpisih o prostorskem načrtovanju;
– zbirk podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (o pokojnini in zavarovanju zavarovanca: ime in priimek ter naslov s hišno številko);
– zbirk podatkov s področja regionalne politike;
– zbirk osebnih podatkov s področja socialne politike;
– zbirk podatkov o inšpekcijskih postopkih, ki potekajo, in odločbah, ki se glasijo zoper nosilca in se nanašajo na izvajanje določil navzkrižne skladnosti;
– zbirk podatkov o sodnih odločbah, zoper nosilca, ki se nanašajo na izvajanje določil navzkrižne skladnosti;
– evidence gospodinjstev (ime in priimek, EMŠO in stalno prebivališče članov gospodinjstva);
– registra nepremične kulturne dediščine vključno s podatki o parcelah in lastnikih (vrsta nepremične kulturne dediščine, ime in priimek ter naslov), ter njihovih lastniških deležih.
(2) Za vodenje in upravljanje zbirk podatkov lahko ministrstvo uporablja tudi temeljne topografske načrte, topografske karte, pregledne karte in ortofoto.
(3) Upravljavci načrtov, kart in ortofotov iz prejšnjega odstavka, posredujejo ministrstvu podatke brezplačno, zaračunajo pa lahko neposredne materialne stroške za potrebne dodatne izvode ali obdelave.
(4) Ministrstvo dostopa do pisnih in grafičnih podatkov iz zbirk podatkov iz prvega in drugega odstavka tega člena z neposredno računalniško povezavo, če tehnične možnosti to omogočajo.
(5) Ministrstvo pridobiva podatke in ravna s pridobljenimi podatki, ki so davčna tajnost, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(1) Za izvajanje nalog z delovnega področja ministrstva se evidence z delovnega področja ministrstva lahko povezujejo med seboj in z evidencami iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena.
(2) Za medsebojno povezovanje evidenc z delovnega področja ministrstva se za subjekte uporablja identifikacijska številka subjekta, za kmetijska gospodarstva pa KMG-MID.
(3) Za povezovanje evidenc z delovnega področja ministrstva z evidencami iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena se za osebne podatke uporablja davčna številka ali EMŠO ali matična številka poslovnega subjekta.

Ministrstvo zagotovi sredstva za financiranje zbirk podatkov, ki jih upravlja in vodi po tem zakonu.

(1) Podatki iz zbirk podatkov po tem zakonu so javni, razen podatkov, ki se štejejo za osebne podatke in podatkov, ki pomenijo poslovno skrivnost ali so davčna tajnost, razen v primerih ko ta zakon določa drugače.
(2) Podatki, ki se štejejo za osebne podatke, se povezujejo in posredujejo v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov. Podatki, ki so davčna tajnosti se posredujejo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Vsi podatki iz prejšnjega odstavka se smejo uporabljati samo za namene, za katere so bili dani in se jih ne sme spreminjati ali posredovati drugim osebam.
(3) Ministrstvo posreduje podatke iz prvega odstavka tega člena v skladu s prejšnjim odstavkom pooblaščenim organizacijam in izvajalcem javnih služb in izvajalcem ukrepov kmetijske politike, če jih ti potrebujejo za izvajanje nalog iz delovnega področja ministrstva ter drugim državnim organom in organom občin, če jih ti potrebujejo za izvajanje zakonsko določenih nalog.
(4) Za posredovanje in povezovanje podatkov za uporabnike iz prejšnjega odstavka, ministrstvo vzpostavi računalniško distribucijsko okolje, ki zagotavlja podatke iz evidenc, ki jih vodi po tem zakonu, lahko pa tudi podatke, ki jih pridobi v skladu z zakonom iz drugih zbirk podatkov, in dodatno obdelane in povezane podatke.

(1) Tržno informacijski sistem obsega zbiranje, obdelavo in objavljanje podatkov o količinah in cenah določenih kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih zemljišč ter gozdov na reprezentativnih trgih. Tržno informacijski sistem vodi agencija.
(2) Minister določi reprezentativne trge kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih zemljišč ter gozdov, fizične in pravne osebe, ki morajo posredovati podatke, in predpiše vrsto, obseg in pogostnost zbiranja podatkov.

(1) Za sprejemanje in analiziranje ukrepov kmetijske politike se na določenih kmetijah vodi kmetijsko knjigovodstvo. Sodelovanje kmetij je prostovoljno.
(2) Merila za določitev kmetij so proizvodna usmeritev, velikost in regionalna zastopanost kmetij.
(3) Minister na podlagi meril iz prejšnjega odstavka in soglasja nosilcev določi kmetije, ki vodijo kmetijsko knjigovodstvo, s tem da z njimi sklene pogodbo.
(4) Ministrstvo je odgovorno za strokovno in organizacijsko izvajanje kmetijskega knjigovodstva in izvajanje sodelovanja s strokovnimi institucijami in upravnimi organi.
(5) Minister ustanovi komisijo za spremljanje in izvajanje kmetijskega knjigovodstva, ki jo sestavljajo strokovnjaki za kmetijsko svetovanje, državno statistiko, izobraževanje, raziskovanje in predstavniki zbornice ter Zadružne zveze Slovenije.
(6) Podatke, pridobljene z vodenjem kmetijskega knjigovodstva posameznih kmetij, je dovoljeno uporabljati v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov.
(7) Minister predpiše vrste in obseg knjigovodskih podatkov ter način njihove obdelave.
(8) Sredstva za izvajanje kmetijskega knjigovodstva zagotovi ministrstvo.

(1) Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ter predpisov Skupnosti s področja kmetijstva opravljajo, če ta zakon ne določa drugače, kmetijski inšpektorji ali drugi pristojni inšpektorji inšpektorata, pristojnega za kmetijstvo, pooblaščeni za nadzor po drugih zakonih.
(2) Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ter predpisov Skupnosti o varnosti kmetijskih proizvodov in živil rastlinskega izvora v primarni proizvodnji in v dejavnostih, povezanih s primarno proizvodnjo kmetijskih proizvodov in živil, v vseh fazah primarne proizvodnje na kmetijskih gospodarstvih, vključno s prvo stopnjo dajanja lastnega primarnega proizvoda v promet, opravljajo kmetijski inšpektorji ali drugi pristojni inšpektorji inšpektorata, pristojnega za kmetijstvo, pooblaščeni za nadzor po drugih zakonih.
(3) Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ter predpisov Skupnosti o kakovosti in označevanju kmetijskih pridelkov in živil opravljajo inšpektorji za kakovost živil. Inšpekcijski nadzor izvajajo v skladu s predpisi Skupnosti, ki urejajo uradni nadzor nad kmetijskimi pridelki in živili, in v skladu z drugimi predpisi, ki urejajo inšpekcijski nadzor.
(4) Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in drugih predpisov, ki se nanašajo na carinski postopek sprostitve kmetijskih pridelkov ali živil v prosti promet, opravljajo fitosanitarni inšpektorji.
(5) Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, ki se nanašajo na carinski postopek za izvoz kmetijskih pridelkov ali živil, opravljajo inšpektorji za kakovost živil.
(6) Nadzor nad izvajanjem določb predpisov na področju identifikacije in registracije živali, opravljajo kmetijski inšpektorji in uradni veterinarji.
(7) Kadar onesnaževala v primarni pridelavi kmetijskih proizvodov in živil rastlinskega izvora izhajajo iz okolja in niso posledica aktivnosti nosilca dejavnosti, njihov izvor ugotavlja inšpekcija, pristojna za okolje, v skladu s predpisi o varstvu okolja.
(8) Pravne in fizične osebe morajo pristojnemu inšpektorju omogočiti nemoteno opravljanje inšpekcijskega nadzora in ga pri tem ne smejo ovirati ter mu morajo dati zahtevane listine, podatke, pojasnila ali potrebne predmete. Pravne in fizične osebe morajo v določenem roku ravnati v skladu z izvršljivo odločbo, s katero je pristojni inšpektor odredil izvršitev ukrepov, ki jih določa ta zakon.

(1) Ne glede na določbi tretjega in četrtega odstavka prejšnjega člena, nadzor nad uvozom ekoloških kmetijskih pridelkov ali živil, ki se nanaša na sprostitev v prosti promet, izvajajo pristojni carinski organi.
(2) Podrobnejše pogoje za izvajanje nadzora carinskih organov predpiše minister v soglasju z ministrom, pristojnim za carine, v skladu s predpisi Skupnosti.

(1) Kmetijski inšpektor ima poleg pooblastil, ki jih ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja pooblastila in pristojnosti:
– pregledovati kmetijska zemljišča, poslovne in proizvodne prostore, objekte, naprave, predmete, blago ter poslovanje in dokumentacijo državnih organov ter fizičnih in pravnih oseb, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, dopolnilne dejavnosti na kmetiji ali druge dejavnosti, če gre za izvajanje ukrepov kmetijske politike;
– pregledovati stanovanjske prostore, v katerih se izvaja kmetijska ali dopolnilna dejavnost ali druge dejavnosti, če gre za izvajanje ukrepov kmetijske politike;
– ugotavljati nezakonito pridobitev ali nenamensko porabo sredstev po tem zakonu;
– ugotavljati, ali izvajalci javnih služb po tem zakonu izpolnjujejo predpisane pogoje;
– nadzirati izvajanje nalog javnih služb;
– dostopati do zbirk podatkov, potrebnih za izvajanje nadzora;
– predlagati izbris iz zbirk podatkov po tem zakonu;
– predlagati pristojnemu organu, da zahteva vračilo nezakonito ali nenamensko porabljenih sredstev;
– predlagati pristojnemu organu zadržanje izplačila sredstev;
– nadzirati izpolnjevanje pogojev za opravljanje dopolnilnih dejavnostih na kmetiji;
– nadzirati neupravičeno oviranje izvajanja kmetijskih opravil;
– ugotavljati, če organizacije iz prve alineje 91. člena tega zakona izpolnjujejo predpisane pogoje in izvajajo kontrolo v skladu s predpisi na področju ekološke in integrirane pridelave;
– predlagati organizaciji iz prve alineje 91. člena tega zakona, da proizvajalcem zaščitenih kmetijskih pridelkov ali živil odvzame certifikat.
(2) Inšpektor za kakovost živil ima poleg pooblastil ki jih ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja pooblastila in pristojnosti:
– pregledovati pošiljke in izdajati listine o skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil ob izvozu;
– nadzirati predpisano kakovost kmetijskih pridelkov ali živil v celotni verigi od proizvajalca do potrošnika;
– nadzirati izpolnjevanje pogojev za označevanje in skladnosti označb kmetijskih pridelkov ali živil s predpisanimi zahtevami;
– preverjati skladnost kmetijskih pridelkov ali živil s predpisi;
– preverjati listine o skladnosti (izjave o skladnosti, potrdila o kakovosti, preskusna poročila, certifikati ali druge listine o skladnosti);
– dostopati do zbirk podatkov, potrebnih za izvajanje nadzora;
– predlagati izbris iz zbirk podatkov po tem zakonu;
– odvzeti vzorce za potrebe inšpekcijskega nadzora;
– ugotavljati, če organizacije iz prvega odstavka 92. člena tega zakona izpolnjujejo predpisane pogoje in izvajajo predpisano kontrolo;
– predlagati organizaciji iz prvega odstavka 92. člena tega zakona, da imetnikom certifikatov zaščitenih kmetijskih pridelkov ali živil odvzame certifikat.
(3) Fitosanitarni inšpektor ima poleg pooblastil, ki jih ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja pooblastila in pristojnosti:
– pregledovati pošiljke in listine o skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil ob uvozu;
– nadzirati predpisano kakovost kmetijskih pridelkov ali živil ob uvozu;
– odvzemati vzorce za ugotavljanje skladnosti ob uvozu za laboratorijsko preskušanje;
– odvzemati vzorce za laboratorijsko preskušanje;
– dostopati do zbirk podatkov, potrebnih za izvajanje nadzora.

(1) Pri opravljanju inšpekcijskega nadzora lahko kmetijski inšpektor poleg ukrepov, ki jih ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, odredi še naslednje ukrepe:
– odredi spremembo podatkov v zbirkah podatkov v skladu z ugotovljenim stanjem;
– delno ali v celoti prepove uveljavljanje ali izvajanje ukrepov po tem zakonu, če ugotovi kršitve predpisov;
– odredi ukrepe, da se nepravilnosti in pomanjkljivosti po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, odpravijo v roku, ki ga določi;
– odvzame dokumentacijo ali predmete za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z ugotovljenim sumom storitve prekrška;
– do odločitve pristojnega organa prepove opravljanje dopolnilne dejavnosti in zahteva odvzem dovoljenja ter izbris te dejavnosti iz evidence dopolnilnih dejavnosti;
– do odločitve pristojnega organa prepove opravljanje javne službe izvajalcem javnih služb ali organizacijam iz prvega odstavka 92. člena tega zakona, če ne izpolnjujejo predpisanih pogojev, in predlaga odvzem javnih pooblastil;
– odredi druge ukrepe in opravi dejanja, za katera je pooblaščen;
– predlaga organizaciji iz prvega odstavka 92. člena tega zakona, da ekološkemu ali integriranemu pridelovalcu odvzame certifikat;
– predlaga organizaciji iz prvega odstavka 92. člena tega zakona, da proizvajalcem zaščitenih kmetijskih pridelkov ali živil odvzame certifikat.
(2) Pri opravljanju inšpekcijskega nadzora lahko inšpektor za kakovost živil, poleg ukrepov, ki jih ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, odredi še naslednje ukrepe:
– odvzame dokumentacijo ali predmete za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z ugotovljenim sumom storitve prekrška;
– prepove uporabo označb oziroma promet kmetijskih pridelkov ali živil, ki ne izpolnjujejo predpisanih zahtev;
– odredi preizkus skladnosti s predpisi za kmetijske pridelke ali živila, ki so v prometu, nosilcu dejavnosti ali kontrolni organizaciji;
– prepove promet oziroma odredi neškodljivo uničenje kmetijskih pridelkov ali živil, če njihova kakovost ne ustreza predpisani, na stroške nosilca dejavnosti, ki je dal ali ima kmetijski pridelek ali živilo v prometu;
– prepove uporabo listin o skladnosti za kmetijske pridelke ali živila, ki niso v skladu s predpisi;
– prepove promet oziroma oglaševanje kmetijskih pridelkov ali živil, ki zavajajo ali bi lahko zavajali potrošnika;
– odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, določene v tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, v roku, ki ga določi;
– do odločitve pristojnega organa lahko prepove opravljanje javne službe izvajalcem javnih služb ali organizacijam iz prvega odstavka 92. člena tega zakona, če ne izpolnjujejo predpisanih pogojev, in predlaga odvzem javnih pooblastil;
– predlaga organizaciji iz prvega odstavka 92. člena tega zakona, da ekološkemu ali integriranemu pridelovalcu oziroma predelovalcu odvzame certifikat;
– odredi druge ukrepe in opravi dejanja, za katera je pooblaščen;
– predlaga organizaciji iz prvega odstavka 92. člena tega zakona, da proizvajalcem ali drugim imetnikom certifikatov zaščitenih kmetijskih pridelkov ali živil odvzame certifikat.
(3) Pri opravljanju nadzora nad izvajanjem določb predpisov na področju identifikacije in registracije živali kmetijski inšpektor ali uradni veterinar za inšpekcijski nadzor, poleg ukrepov, določenih v predpisih, odredi ukrepe in določi rok za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti.
(4) Če lastništva živali ni mogoče ugotoviti ali se lastniki živali ne morejo sporazumeti glede imetnika živali, določi začasnega imetnika živali kmetijski inšpektor ali uradni veterinar.
(5) Pri opravljanju inšpekcijskega nadzora lahko fitosanitarni inšpektor poleg ukrepov, določenih s splošnimi predpisi, ki urejajo inšpekcijo, prepove prepustitev uvoženega sadja, zelenjave in gojenih gob v carinski postopek sprostitve blaga v prosti promet, če niso skladni s predpisanimi zahtevami.
(6) Ukrepe iz tega člena odredi pristojni inšpektor z odločbo, izdano v upravnem postopku. Pritožba zoper odločbo v primerih iz druge, tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka tega člena, iz prve, druge, četrte, šeste in sedme alineje drugega odstavka tega člena in iz četrtega in petega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve.

(1) Z globo od 1.000 do 5.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba:
– če da v promet kmetijski pridelek ali živilo, ki ni v skladu s predpisanimi zahtevami ali ni označen v skladu s predpisi (prvi odstavek 58. člena);
– če označi z označbo iz prvega odstavka 70. člena tega zakona kmetijski pridelek ali izdelek, ki ni pridelan ali izdelan na kmetiji po receptih, značilnih za kmečke izdelke, in z uporabo pretežnega dela lastnih surovin ali surovin iz lokalnega okolja;
– če kmetijski pridelek ali živilo, za katerega ni izdan certifikat, in pridelovalec oziroma predelovalec ni vpisan v evidenco pridelovalcev in predelovalcev ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil, označi z označbo »ekološki« ali »integriran« (prvi odstavek 71. člena);
– če označi kmetijski pridelek ali živilo z označbo »višja kakovost« v nasprotju s tretjim odstavkom 75. člena;
– če označi kmetijski pridelek ali živilo kot kmetijski pridelek ali živilo »zajamčena tradicionalna posebnost« v nasprotju z drugim odstavkom 76. člena;
– če označi kmetijski pridelek ali živilo z označbo porekla, ki ni ime regije, posebnega kraja ali v izjemnih primerih države, ki se uporablja za opis kmetijskega pridelka ali živila po prvem odstavku 77. člena ali če označi kmetijski pridelek ali živilo z geografsko označbo, ki ni ime regije, posebnega kraja ali v izjemnih primerih države, ki se uporablja za opis kmetijskega pridelka ali živila po prvem odstavku 78. člena;
– če poimenuje z označbo »naravna mineralna voda« vodo, ki ne izvira iz določenega izvira in ne izpolnjuje pogojev glede fizikalnih, kemijskih, senzoričnih in mikrobioloških lastnosti, določenih s predpisi skupnosti ter ni vpisana v evidenco iz 148. člena tega zakona (prvi odstavek 80. člena);
– če neupravičeno ovira ali omejuje opravljanje kmetijskih opravil (103. člen);
– če uporablja kmetijsko gozdarsko mehanizacijo v nasprotju s predpisanimi pogoji za varno delo ali brez potrdila o opravljenem preizkusu znanja o varnem delu s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter opremo (prvi in drugi odstavek 112. člena);
– če osebe, ki opravljajo strokovno delo pri izvajanju storitev javne službe na področju kmetijstva, nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, niso strokovno usposobljene za opravljanje dela na določenem delovnem mestu in ne izpolnjujejo drugih pogojev, določenih s predpisi (prvi odstavek 121. člena);
– če ne posredujejo resničnih podatkov v zbirke podatkov po tem zakonu (prvi odstavek 139. člena);
– če se ne vpiše v RKG (prvi odstavek 141. člena);
– če z namenom pridobitve sredstev po tem zakonu posreduje neresnične podatke (tretji odstavek 17. člena) ali če posreduje neresnične podatke v RKG (tretji odstavek 143. člena);
– če ne posreduje podatkov, ki jih mora po tem zakonu posredovati ali jih ne posreduje v predpisanem roku (tretji odstavek 143. člena).
(2) Z globo od 400 do 2.500 eurov se za prekršek kaznuje samostojni podjetnik posameznik, če stori dejanje iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo od 80 do 500 eurov se za prekršek kaznuje posameznik:
– če stori dejanje iz prvega odstavka tega člena;
– če opravlja dopolnilno dejavnost brez predpisanega dovoljenja ali v nasprotju z dovoljenjem (prvi odstavek 101. člena).
(4) Z globo od 80 do 500 eurov se za prekršek kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, če stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.

(1) Z globo od 2.000 do 6.200 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba:
– če z označevanjem ali načinom trženja kmetijskih pridelkov ali živil zavaja potrošnika v zmoto glede resničnosti podatkov (66. člen);
– če pristojnemu inšpektorju ne omogoči nemotenega opravljanja inšpekcijskega nadzorstva ali ga pri tem ovira ali če mu ne da zahtevanih listin, podatkov, pojasnil ali potrebnih predmetov ali če v določenem roku ne ravna v skladu z izvršljivo odločbo, s katero je pristojni inšpektor odredil izvršitev ukrepov, ki jih določa ta zakon (sedmi odstavek 172. člena);
– če ne upošteva določb o varstvu interesov potrošnikov po prvi (a), (b) in (c) točki 8. člena Uredbe (ES) št. 178/2002 tako, da ne zagotovi potrošnikom podlage za izbiro z živili, ki jih uživajo, in ne prepreči goljufivih ali zavajajočih postopkov, ponarejanja živil in vseh drugih postopkov, ki potrošnika lahko zavajajo;
– če daje v promet živilo rastlinskega izvora iz primerne proizvodnje in iz poslov, povezanih s primarno proizvodnjo, ki ni varno po določbah druge točke (a) in (b) 14. člena Uredbe 178/2002, ker je škodljivo za zdravje ali neustrezno za prehrano ljudi.
(2) Z globo 500 do 3.000 eurov se za prekršek kaznuje samostojni podjetnik posameznik, če stori dejanje iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo od 200 do 600 eurov se za prekršek kaznuje posameznik ali odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, če stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.

(1) Z globo 400 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če ne hrani dokumentacije, ki je bila podlaga za pridobitev sredstev, v predpisanih rokih (osmi odstavek 17. člena).
(2) Z globo 80 eurov se za prekršek kaznuje posameznik ali odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, če stori dejanje iz prejšnjega odstavka.

Do izteka pogodbenega roka, določenega v že sklenjenih pogodbah o izvajanju kontrole na kraju samem, se ne glede na določbe 36. člena tega zakona kontrola še vedno opravlja na podlagi teh pogodb.

Podzakonske predpise iz tega zakona izdata vlada in minister v enem letu od njegove uveljavitve.

Do ustanovitve ali izbire izvajalca javnih služb iz tega zakona, vendar najdlje sedem let od uveljavitve tega zakona, opravljajo naloge javnih služb iz tega zakona dosedanji izvajalci javnih služb, če izpolnjujejo pogoje iz tega zakona.

Pravne ali fizične osebe, ki so pred uveljavitvijo tega zakona pridobile pravico do uporabe označbe geografskega porekla, geografske označbe ali označbe tradicionalnega ugleda in jim je bil podeljen zaščitni znak za te označbe, morajo najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona uporabo teh označb in zaščitnega znaka prilagoditi določbam tega zakona.

Zavezanci za vpis v RKG iz prvega odstavka 141. člena tega zakona se morajo vpisati v RKG najpozneje do konca leta 2008.

Izpisi iz evidenc, ki so bili izdani do uveljavitve tega zakona, so veljavni do izdaje novih izpisov.

Člani kmetije določijo namestnika nosilca iz prvega odstavka 5. člena tega zakona najpozneje v treh mesecih od uveljavitve tega zakona.

Svet za kmetijstvo in podeželje ustanovljen po Zakonu o kmetijstvu (Uradni list RS št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo), po uveljavitvi tega zakona deluje do izteka mandata.

Do uveljavitve podzakonskih predpisov po tem zakonu se uporabljajo naslednji podzakonski predpisi, izdani na podlagi Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo), če niso v nasprotju s tem zakonom:
– Uredba o izrednih ukrepih podpore perutninskemu sektorju (Uradni list RS, št. 86/06);
– Uredba o izvajanju ukrepov zasebnega skladiščenja in intervencije za goveje in prašičje ter ovčje in kozje meso (Uradni list RS, št. 46/04);
– Uredba o izvajanju nalog na hidromelioracijskih sistemih (Uradni list RS, št. 108/05);
– Uredba o izvajanju Programa ukrepov na področju čebelarstva v Republiki Sloveniji v letih 2008–2010 za leto 2008 (Uradni list RS, št. 105/07);
– Uredba o izvajanju sistema izvoznih nadomestil v okviru prava Skupnosti za tržne ureditve kmetijskih proizvodov (Uradni list, št. 33/04 in 87/05);
– Uredba o izvajanju sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil za kmetijske proizvode (Uradni list RS, št. 33/04);
– Uredba o izvajanju sistema varščin za izpolnitev obveznosti, povezanih z ukrepi kmetijske tržno-cenovne politike (Uradni list RS, št. 46/05 in 139/06);
– Uredba o izvajanju ukrepov v zvezi s skupno ureditvijo trga za goveje in telečje meso na področju posebnih izvoznih nadomestil (Uradni list RS, št. 46/04);
– Uredba o izvajanju ukrepov v zvezi s skupno ureditvijo trga za mleko in mlečne izdelke (Uradni list RS, št. 45/04);
– Uredba o izvajanju ukrepov v zvezi s skupno ureditvijo trga za žita (Uradni list RS, št. 46/04);
– Uredba o izvajanju ukrepov v zvezi s skupno ureditvijo trgov v sektorju sladkorja (Uradni list RS, št. 9/07);
– Uredba o izvajanju ukrepov v zvezi z ustanovitvijo sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja (Uradni list RS, št. 9/07 in 21/08);
– Uredba o izvajanju uredb Sveta in Evropske komisije o ukrepu informiranja in promocije kmetijskih proizvodov (Uradni list RS, št. 1/08);
– Uredba o izvedbi neposrednih plačil v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 99/06, 5/07, 49/07, 124/07 in 31/08);
– Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2008 (Uradni list RS, št. 12/08);
– Uredba o javni svetovalni službi v čebelarstvu (Uradni list RS, št. 80/07);
– Uredba o načinu delitve količin blaga v okviru carinskih kvot (Uradni list RS, št. 115/02 in 11/03);
– Uredba o organizacijah za ugotavljanje skladnosti za potrebe ureditev kmetijskih trgov (Uradni list RS, št. 38/04 in 103/04);
– Uredba o plačilih za kmetijsko okoljske ukrepe iz Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004–2006 v letih 2007–2010 (Uradni list RS, št. 19/07, 124/07 in 21/08);
– Uredba o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2007–2013 (Uradni list RS, št. 19/07, 124/07 in 21/08);
– Uredba o podpori za pridelavo semenskega krompirja in krompirja v stometrskem izolacijskem pasu (Uradni list RS, št. 19/07);
– Uredba o predpisanih zahtevah ravnanja ter dobrih kmetijskih in okoljskih pogojih pri kmetovanju (Uradni list RS, št. 34/07 in 66/07);
– Uredba o programih kmetijske strukturne politike in kmetijske politike razvoja podeželja za leti 2007 in 2008 (Uradni list RS, št. 58/07);
– Uredba o sofinanciranju zavarovalnih premij za zavarovanje kmetijske proizvodnje in ribištva za leto 2008 (Uradni list RS, št. 110/07);
– Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 (Uradni list RS, št. 94/07);
– Uredba o ukrepih kmetijske strukturne politike in kmetijske politike razvoja podeželja za obdobje začasnega financiranja Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 12/01 in 27/01);
– Uredba o ukrepih za prestrukturiranje pridelovalcev sladkorne pese v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 22/08);
– Uredba o uravnavanju obsega vinogradniških površin (Uradni list RS, št. 23/07 in 17/08);
– Uredba o ureditvi trga s hmeljem (Uradni list RS, št. 62/07, 98/07 in 38/08);
– Uredba o ureditvi trga s svežim sadjem in zelenjavo (Uradni list RS, št. 10/05, 113/05 in 99/06);
– Uredba o ureditvi trga z mlekom in mlečnimi izdelki (Uradni list RS, št. 111/00, 15/01, 37/02, 23/04, 45/04, 109/04 in 10/05);
– Uredba o ureditvi trga z oljčnim oljem (Uradni list RS, št. 113/05, 18/06 in 99/06);
– Uredba o ureditvi trga z vinskim grozdjem, moštom in vinom (Uradni list RS, št. 22/04, 27/04, 121/04, 113/05 in 96/06);
– Uredba o uvedbi dajatve za mleko in mlečne proizvode (Uradni list RS, št. 10/05 in 132/06);
– Uredba o uvedbi izravnalnih plačil za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (EKO – 1) (Uradni list RS, št. 34/01);
– Uredba o uvedbi podpore skladiščenju govejega mesa (Uradni list RS, št. 55/01);
– Uredba o vrsti, obsegu in pogojih za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji (Uradni list RS, št. 61/05);
– Pravilnik o aditivih za živila (Uradni list RS, št. 43/04, 8/05, 17/06 in 16/08);
– Pravilnik o aromah (Uradni list RS, št. 77/01 in 31/04);
– Pravilnik o certificiranju pridelka hmelja in prometu s hmeljem (Uradni list RS, št. 90/04, 57/05, 78/05, 97/06 in 79/07);
– Pravilnik o dehidriranem konzerviranem mleku (Uradni list RS, št. 31/04 in 23/08);
– Pravilnik o dodatnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati organizacije za senzorično ocenjevanje deviškega oljčnega olja (Uradni list RS, št. 106/05);
– Pravilnik o določitvi območij v Republiki Sloveniji, ki so primerna za ekološko čebelarjenje (Uradni list RS, št. 52/03);
– Pravilnik o identifikaciji in registraciji prašičev (Uradni list RS, št. 97/03 in 4/04);
– Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 128/06 (21/07 popravek) in 37/07);
– Pravilnik o ekstrakcijskih topilih (Uradni list RS, št. 7/01, 45/04 in 120/05);
– Pravilnik o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (Uradni list RS, št. 90/06 in 9/08);
– Pravilnik o evidenci pridelovalcev hmelja (Uradni list RS, št. 2/07);
– Pravilnik o evidenci pridelovalcev oljk (Uradni list RS, št. 2/07);
– Pravilnik o evidenci pridelovalcev sadja v ekstenzivnih oziroma travniških sadovnjakih (Uradni list RS, št. 6/07):
– Pravilnik o evidenci pridelovalcev sadja v intenzivnih sadovnjakih (Uradni list RS, št. 2/07);
– Pravilnik o evidenci subjektov (Uradni list RS, št. 121/06);
– Pravilnik o geografski označbi Kraški pršut (Uradni list RS, št. 47/04);
– Pravilnik o geografski označbi Prleška tünka (Uradni list RS, št. 17/05);
– Pravilnik o geografski označbi Šebreljski želodec (Uradni list RS, št. 124/03);
– Pravilnik o geografski označbi Štajersko Prekmursko bučno olje (Uradni list RS, št. 47/04);
– Pravilnik o geografski označbi Zgornjesavinski želodec (Uradni list RS, št. 47/04);
– Pravilnik o gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote Kamnik (2000–2009) (Uradni list RS, št. 103/03);
– Pravilnik o identifikaciji in registraciji drobnice (Uradni list RS, št. 22/04);
– Pravilnik o identifikaciji in registraciji govedi (Uradni list RS, št. 16/03);
– Pravilnik o integrirani pridelavi grozdja in vina (Uradni list RS, št. 63/02);
– Pravilnik o integrirani pridelavi poljščin (Uradni list RS, št. 10/04);
– Pravilnik o integrirani pridelavi sadja (Uradni list RS, št. 63/02);
– Pravilnik o integrirani pridelavi zelenjave (Uradni list RS, št. 63/02);
– Pravilnik o Jajcih izpod Kamniških planin s priznano geografsko označbo (Uradni list RS, št. 39/07);
– Pravilnik o javljanju podatkov za seme kmetijskih rastlin in registraciji pogodb za razmnoževanje semen v državah nečlanicah (Uradni list RS, št. 71/06);
– Pravilnik o kakovosti čaja (Uradni list RS, št. 48/03 in 87/04);
– Pravilnik o kakovosti finih pekovskih izdelkov (Uradni list RS, št. 28/04);
– Pravilnik o kakovosti gorčice (Uradni list RS, št. 12/03);
– Pravilnik o kakovosti izdelkov iz žit (Uradni list RS, št. 26/03 in 31/04);
– Pravilnik o kakovosti jedilnih rastlinskih olj, jedilnih rastlinskih masteh in majonezi (Uradni list RS, št. 122/03 in 16/05);
– Pravilnik o kakovosti kakavovih in čokoladnih izdelkov (Uradni list RS, št. 72/03, 43/05 in 58/05);
– Pravilnik o kakovosti kavinih in cikorijinih ekstratov (Uradni list RS, št. 2/04);
– Pravilnik o kakovosti kefirja (Uradni list RS, št. 66/03, 31/04 in 126/04);
– Pravilnik o kakovosti kisa in razredčene ocetne kisline (Uradni list RS, št. 2/04);
– Pravilnik o kakovosti mesa klavne živine in divjadi (Uradni list RS, št. 120/07);
– Pravilnik o kakovosti mesnih izdelkov (Uradni list RS, št. 34/04 (62/04 popravek), 50/05 in 77/06);
– Pravilnik o kakovosti pecilnega praška, praška za puding in vanilijevega sladkorja (Uradni list RS, št. 12/03);
– Pravilnik o kakovosti pekovskih izdelkov (Uradni list RS, št. 26/03);
– Pravilnik o kakovosti perutninskih mesnih izdelkov (Uradni list RS, št. 85/05);
– Pravilnik o kakovosti piva (Uradni list RS, št. 3/03);
– Pravilnik o kakovosti sadnih džemov, želejev, marmelad in sladkane kostanjeve kaše (Uradni list RS, št. 31/04);
– Pravilnik o kakovosti sadnih sokov in določenih istovrstnih izdelkov (Uradni list RS, št. 31/04);
– Pravilnik o kakovosti soli (Uradni list. RS, št. 70/03 in 31/04);
– Pravilnik o kazeinih in kazeinatih (Uradni list RS, št. 31/04);
– Pravilnik o konzervansih za površinsko obdelavo citrusov (Uradni list RS, št. 2/04);
– Pravilnik o Kranjski klobasi z zaščiteno geografsko označbo (Uradni list RS, št. 29/08);
– Pravilnik o Kraškem ovčjem siru z zaščiteno označbo porekla (Uradni list RS, št. 29/08);
– Pravilnik o Kraškem zašinku z zaščiteno geografsko označbo (Uradni list RS, št. 29/08);
– Pravilnik o Kraški jagnjetini z zaščiteno označbo porekla (Uradni list RS, št. 29/08);
– Pravilnik o Kraški panceti z zaščiteno geografsko označbo (Uradni list RS, št. 29/08);
– Pravilnik o medu (Uradni list RS, št. 31/04 in 89/04);
– Pravilnik o metodah in postopkih ugotavljanja skladnosti dehidriranega konzerviranega mleka (Uradni list RS, št. 31/04);
– Pravilnik o metodah in postopkih ugotavljanja skladnosti kazeinov in kazeinatov (Uradni list RS, št. 31/04);
– Pravilnik o metodah inšpekcijskega nadzora, ki se uporabljajo za preverjanje skladnosti svežega sadja in zelenjave z tržnimi standardi v maloprodaji (Uradni list RS, št. 33/06);
– Pravilnik o metodah za ugotavljanje deleža mesa (Uradni list RS, št. 122/03);
– Pravilnik o metodah za ugotavljanje skladnosti pogojev minimalne kakovosti sladkorjev namenjenih za prehrano ljudi (Uradni list RS, št. 120/04);
– Pravilnik o minimalni kakovosti »surovega masla I vrste« in o izvajanju Uredb Sveta (ES) in Uredb Komisije (ES) o določitvi standardov za mazave maščobe (Uradni list RS, št. 19/07);
– Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (Uradni list RS, št. 50/04 in 75/05);
– Pravilnik o natančnih pogojih za izvajanje javne svetovalne službe v čebelarstvu (Uradni list RS, št. 109/07 in 126/07 (1/08 popravek));
– Pravilnik o ocenjevanju in razvrščanju trupov ovc jagnjet in sesnih jagnjet na klavni liniji (Uradni list RS, št. 28/01);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Bovški sir (Uradni list RS, št. 47/04);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Brkinski slivovec (Uradni list RS, št. 69/03);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Dolenjski sadjevec (Uradni list RS, št. 69/03 in 138/04);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre (Uradni list RS, št. 47/04);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Gorenjski tepkovec (Uradni list RS, št. 69/03);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Kočevski gozdni med (Uradni list RS, št. 124/04);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Kostelska rakija (Uradni list RS, št. 69/03,101/05 in 138/06);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Kraški brinjevec (Uradni list RS, št. 69/03);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Kraški med (Uradni list RS, št. 80/05);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Mohant (Uradni list RS, št. 47/04);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Nanoški sir (Uradni list RS, št. 15/03);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Piranska sol (Uradni list RS, št. 101/03);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Prekmurska šunka (Uradni list RS, št. 124/04);
– Pravilnik o označbi geografskega porekla Tolminc (Uradni list RS, št. 101/03);
– Pravilnik o označbi tradicionalnega ugleda Prekmurska gibanica (Uradni list RS, št. 47/04);
– Pravilnik o označevanju govejega mesa (Uradni list RS, št. 57/05);
– Pravilnik o označevanju in kategorizaciji svinjskega mesa (Uradni list RS, št. 33/04 in 10/05);
– Pravilnik o pogojih za uporabo označbe »tradicionalni ugled« za belokranjsko povitico (Uradni list RS, št. 52/02);
– Pravilnik o pogojih za uporabo označbe »tradicionalni ugled« za belokranjsko pogačo (Uradni list RS, št. 52/02);
– Pravilnik o pogojih za uporabo označbe »tradicionalni ugled« za idrijske žlikrofe (Uradni list RS, št. 52/02 in 33/05);
– Pravilnik o pogojih za uporabo označbe »tradicionalni ugled« za prosto povitico (Uradni list RS, št. 52/02);
– Pravilnik o pomoči za oskrbo učencev v izobraževalnih ustanovah z mlekom in nekaterimi mlečnimi proizvodi (Uradni list RS, št. 130/04, 81/05, 96/06 in 84/07);
– Pravilnik o postopkih zaščite kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 15/08);
– Pravilnik o priznanju skupin proizvajalcev posebnih kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 33/05);
– Pravilnik o proizvodnji in označevanju valilnih jajc in en dan starih piščancev (Uradni list RS, št. 28/04);
– Pravilnik o Ptujskem lüku z zaščiteno geografsko označbo (Uradni list RS, št. 29/08);
– Pravilnik o razvrščanju prašičjih trupov (Uradni list RS, št. 50/06);
– Pravilnik o razvrščanju in označevanju govejih trupov (Uradni list RS, št. 16/08);
– Pravilnik o registraciji obratov primarnih proizvajalcev živil in krme rastlinskega izvora (Uradni list RS, št. 79/06);
– Pravilnik o registraciji posebnega načina reje (Uradni list RS, št. 94/05);
– Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 121/06 in 124/07);
– Pravilnik o sanitarno-zdravstvenih pogojih za predelavo živil rastlinskega izvora kot dopolnilno dejavnost na kmetiji (Uradni list RS, št. 93/01);
– Pravilnik o sladkorjih (Uradni list RS, št. 34/04);
– Pravilnik o specifikaciji kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 28/04);
– Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil (Uradni list RS, št. 50/04 (58/04 popravek), 43/05 (64/05 popravek), 83/05, 115/05 in 118/07);
– Pravilnik o splošnem označevanju živil, ki niso predpakirana (Uradni list RS, št. 28/04, 10/05, 57/05, 115/06);
– Pravilnik o tehničnih in organizacijskih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati preskusni laboratoriji za ugotavljanje skladnosti kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 58/01, 117/02, 62/03, 131/03 in 31/04);
– Pravilnik o tehničnih in organizacijskih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati organizacije za kontrolo nad pridelavo in predelavo ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil in organizacije za kontrolo nad pridelavo integriranih kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 113/05 in 128/06, (21/07 popravek));
– Pravilnik o tržno informacijskem sistemu za trg govejega mesa (Uradni list RS, št. 45/05);
– Pravilnik o tržno informacijskem sistemu za trg mleka in mlečnih izdelkov (Uradni list RS, št. 66/05);
– Pravilnik o tržno informacijskem sistemu za trg perutninskega mesa in jajc (Uradni list RS, št. 5/03);
– Pravilnik o tržno informacijskem sistemu za trg s pšenico in s koruzo (Uradni list RS, št. 53/04);
– Pravilnik o tržno-informacijskem sistemu za trg s svežim sadjem in zelenjavo (Uradni list RS, št. 10/04 in 66/04);
– Pravilnik o ugotavljanju skladnosti kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 119/05);
– Pravilnik o usposobljenosti za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji (Uradni list RS, št. 17/04, 31/05 in 105/06);
– Pravilnik o Vipavskem pršutu s priznano geografsko označbo (Uradni list RS, št. 43/07);
– Pravilnik o Vipavskem zašinku z zaščiteno geografsko označbo (Uradni list RS, št. 29/08);
– Pravilnik o vsebini listin o skladnosti kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 31/04);
– Pravilnik o vsebini vloge za izdajo dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji (Uradni list RS, št. 71/01, 88/01 in 83/05);
– Pravilnik o vzorčenju in analiznih metodah za surovo in toplotno obdelano mleko (Uradni list RS, št. 11/04);
– Pravilnik o vzpostavitvi in delovanju mreže za zbiranje računovodskih podatkov o dohodkih in poslovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 37/04);
– Pravilnik o zaščitnem znaku za označevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 58/01, 28/04, 87/04 in 121/06);
– Pravilnik o zbiranju podatkov, potrebnih za ureditev trga z etilnim alkoholom kmetijskega porekla (Uradni list RS, št. 58/04);
– Pravilnik o žganih pijačah (Uradni list RS, št. 14/06);
– Odredba o določitvi reprezentativnih trgov in o tržno informacijskem sistemu za trg ovčjega mesa (Uradni list RS, št. 46/01);
– Odredba o tržno informacijskem sistemu za trg prašičjega mesa (Uradni list RS, št. 1/01).

(1) Zadeva, glede katere ob uveljavitvi tega zakona teče upravni postopek ali glede katere je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, se konča po tem zakonu.
(2) Zoper zadevo, glede katere ob uveljavitvi tega zakona postopek še ni pravnomočno zaključen, se uporabi izredno pravno sredstvo po tem zakonu.
(3) Če je bila zadeva v sodnem postopku vrnjena pristojnemu organu v ponovno odločanje, se konča po tem zakonu.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00, 52/02 – ZDU-1, 45/04 – ZdZPKG, 20/06 in 51/06 – uradno prečiščeno besedilo).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.