Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o arbitraži (ZArbit)
Razglašam Zakon o arbitraži (ZArbit), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 25. aprila 2008.
Št. 003-02-4/2008-34
Ljubljana, dne 5. maja 2008
dr. Danilo Türk l.r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O ARBITRAŽI (ZArbit)
I. poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(veljavnost zakona)
(1) Ta zakon se uporablja za arbitraže s sedežem v Republiki Sloveniji ne glede na to, ali so stranke postopka domače ali tuje osebe (v nadaljnjem besedilu: domača arbitraža).
(2) Določbe 11., 12. in 31. člena tega zakona se uporabljajo tudi v primeru, ko je sedež arbitraže v tujini (v nadaljnjem besedilu: tuja arbitraža) ali še ni določen.
(3) Dokler sedež arbitraže ni določen, je sodišče v Republiki Sloveniji pristojno za odločanje o zadevah iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 9. člena tega zakona, če ima katera od strank sedež, stalno prebivališče ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji.
(4) Za priznanje in izvršitev arbitražnih odločb in začasnih ukrepov tuje arbitraže se uporabljata 42. in 43. člen tega zakona.
2. člen
(mednarodni izvor in splošna načela)
(1) Pri razlagi določb tega zakona je treba upoštevati potrebo po spodbujanju enotne uporabe Vzorčnega zakona UNCITRAL o mednarodni trgovinski arbitraži ter načelo vestnosti in poštenja.
(2) Vprašanja, ki niso izrecno urejena v tem zakonu, se rešujejo skladno s splošnimi načeli, na katerih temelji ta zakon.
3. člen
(pomen izrazov in uporaba določb)
(1) Izraza, uporabljena v tem zakonu, imata naslednji pomen:
– »arbitraža« je vsaka oblika arbitražnega postopka, ne glede na to, ali poteka pred stalnim ali začasnim telesom;
– »arbitražni senat« je eden ali več arbitrov.
(2) Z izjemo 32. člena tega zakona obsega svoboda strank, da same uredijo določeno vprašanje, tudi njihovo pravico, da za ureditev takšnega vprašanja pooblastijo tretjo osebo ali institucijo.
(3) Kadar se ta zakon sklicuje na sporazum strank, se to nanaša tudi na arbitražna pravila, če se stranke nanje v sporazumu sklicujejo.
(4) Razen 1. točke 29. člena in 1. točke drugega odstavka 36. člena tega zakona se določbe tega zakona, ki se nanašajo na tožbo ali odgovor na tožbo, uporabljajo tudi za nasprotno tožbo ali odgovor na nasprotno tožbo.
4. člen
(predmet in stranke arbitraže)
(1) Predmet arbitražnega sporazuma je lahko vsak premoženjskopravni zahtevek. Drugi zahtevki so lahko predmet arbitražnega sporazuma samo, če se stranke glede zahtevka lahko poravnajo.
(2) Arbitražni sporazum lahko sklene vsaka fizična ali pravna oseba, vključno z Republiko Slovenijo in drugimi osebami javnega prava.
5. člen
(sporazum o pristojnosti tuje arbitraže)
Državljani in državljanke Republike Slovenije ter pravne osebe, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji, se lahko sporazumejo, da bo o njihovem sporu odločala tuja arbitraža, razen v primeru, ko je za odločanje o sporu izključno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji.
6. člen
(prejem pisnih sporočil)
(1) Če se stranke ne dogovorijo drugače, se šteje, da je v arbitražnem postopku pisno sporočilo prejeto:
1. če je bilo naslovniku vročeno osebno ali na njegovem sedežu, običajnem prebivališču ali poštnem naslovu; če vročitve na naštete načine ni moč opraviti tudi po razumnem iskanju, se pisno sporočilo šteje za prejeto, če je bilo poslano na naslovnikov zadnji znani sedež, običajno prebivališče ali poštni naslov s priporočenim pismom ali na kakšen drug način, ki dokazuje poskus vročitve;
2. tistega dne, ko je bilo vročeno na enega od načinov iz prejšnje točke.
(2) Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za vročanje v sodnem postopku.
7. člen
(odpoved pravici do ugovora)
Če v arbitražnem postopku ni upoštevana določba tega zakona, katere uporabo lahko stranke izključijo, ali določba arbitražnega sporazuma, pa stranka, ki ji je to znano ali bi ji moralo biti znano, še naprej sodeluje v arbitražnem postopku, ne da bi temu ugovarjala brez nepotrebnega odlašanja ali v roku, če je ta za podajo takšnega ugovora določen, se šteje, da se je odpovedala pravici do ugovora.
8. člen
(obseg sodne intervencije)
V zadevah, ki jih ureja ta zakon, lahko sodišče ukrepa samo v primerih, za katere je to s tem zakonom določeno.
9. člen
(pristojnost sodišča in postopek odločanja)
(1) Okrožno sodišče v Ljubljani odloča o:
1. dopustnosti ali nedopustnosti arbitražnega postopka (tretji odstavek 11. člena),
2. imenovanju arbitra (tretji in četrti odstavek 14. člena),
3. izločitvi arbitra (tretji odstavek 16. člena),
4. prenehanju mandata arbitra (prvi odstavek 17. člena),
5. pristojnosti arbitražnega senata (tretji odstavek 19. člena),
6. razveljavitvi arbitražne odločbe (drugi odstavek 40. člena),
7. razglasitvi izvršljivosti domačih (41. člen) in o priznanju tujih arbitražnih odločb (42. člen).
(2) Sodišče odloča po pravilih nepravdnega postopka, o zadevah iz 1., 5. in 6. točke prejšnjega odstavka pa po pravilih pravdnega postopka. Pred izdajo odločbe mora dati sodišče nasprotni stranki možnost, da se o zadevi izjavi. Na zahtevo stranke se lahko javnost izključi, če je za to izkazan upravičen interes.
(3) O pritožbi zoper odločbo sodišča odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Izredna pravna sredstva niso dovoljena.
II. poglavje
ARBITRAŽNI SPORAZUM
10. člen
(opredelitev in oblika arbitražnega sporazuma)
(1) Arbitražni sporazum je sporazum strank, da predložijo arbitraži v reševanje vse ali določene spore, ki so med njimi že nastali ali ki utegnejo nastati v zvezi z določenim pogodbenim ali nepogodbenim pravnim razmerjem. Arbitražni sporazum je lahko v obliki arbitražne klavzule v pogodbi ali v obliki samostojnega sporazuma.
(2) Arbitražni sporazum mora biti sklenjen pisno. Sporazum je sklenjen pisno, če je vsebovan v listini, ki so jo stranke podpisale, če je sklenjen z izmenjavo pisem, telefaksov, brzojavov, elektronske pošte ali z drugimi sredstvi sporočanja ali shranjevanja podatkov, ki zagotavljajo dosegljiv in za kasnejšo uporabo primeren zapis arbitražnega sporazuma.
(3) Šteje se, da je arbitražni sporazum sklenjen pisno tudi, če je vsebovan v listini, ki jo je ena stranka posredovala drugi ali jo je obema strankama posredovala tretja oseba, in katere vsebina po poslovnih običajih velja za vsebino pogodbe, če temu stranka pravočasno ne ugovarja.
(4) Če se pogodba sklicuje na drug dokument, ki vsebuje arbitražno klavzulo (splošni pogoji poslovanja, besedilo druge pogodbe in podobno), je arbitražni sporazum veljaven pod pogojem, da je pogodba sklenjena skladno z drugim ali tretjim odstavkom tega člena in da zaradi sklicevanja arbitražna klavzula postane sestavni del pogodbe.
(5) Arbitražni sporazum je veljaven tudi, če se nakladnica izrecno sklicuje na arbitražno klavzulo v ladjarski pogodbi.
(6) Arbitražni sporazum je veljavno sklenjen tudi, če tožeča stranka vloži tožbo pred arbitražo, tožena stranka pa ne ugovarja pristojnosti arbitraže najkasneje v odgovoru na tožbo.
11. člen
(arbitražni sporazum in tožba o predmetu spora pred sodiščem)
(1) Če je pred sodiščem vložena tožba v zadevi, ki je predmet arbitražnega sporazuma, se sodišče na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo, razen če ugotovi, da arbitražni sporazum ne obstaja, je ničen, je prenehal veljati ali ga ni mogoče izpolniti.
(2) Ugovor iz prejšnjega odstavka lahko tožena stranka poda najpozneje v odgovoru na tožbo.
(3) Dokler ni oblikovan arbitražni senat, se lahko pred sodiščem vloži tožba za ugotovitev dopustnosti oziroma nedopustnosti arbitražnega postopka, zlasti zaradi razlogov iz prvega odstavka tega člena.
(4) Če je pred sodiščem začet postopek v skladu s prvim ali tretjim odstavkom tega člena, se arbitražni postopek lahko vseeno prične ali nadaljuje, arbitražni senat pa lahko izda odločbo tudi v času, ko je postopek pred sodiščem še v teku.
12. člen
(arbitražni sporazum in začasni ukrepi sodišča)
Obstoj arbitražnega sporazuma ni ovira za to, da sodišče na predlog strank pred ali med arbitražnim postopkom v zvezi s predmetom arbitražnega postopka izda začasni ukrep za zavarovanje. To velja tudi, če arbitražni postopek poteka v tujini.
III. poglavje
SESTAVA ARBITRAŽNEGA SENATA
13. člen
(število arbitrov)
(1) Število arbitrov določijo stranke.
(2) Če stranke ne določijo števila arbitrov, so arbitri trije.
14. člen
(imenovanje arbitrov)
(1) Če se stranke ne sporazumejo drugače, državljanstvo arbitra ne sme biti ovira pri njegovem imenovanju.
(2) Ob upoštevanju določb četrtega in petega odstavka tega člena se stranke lahko sporazumejo o postopku imenovanja arbitrov.
(3) Če se stranke ne sporazumejo o postopku imenovanja arbitrov:
1. imenuje v primeru, ko so arbitri trije, vsaka stranka enega arbitra, tako imenovana arbitra pa imenujeta tretjega arbitra; če ena stranka v 30 dneh od prejema zahteve druge stranke za imenovanje arbitra tega ne stori ali če se arbitra v 30 dneh, potem ko sta bila imenovana, ne sporazumeta o imenovanju tretjega arbitra, arbitra na zahtevo stranke imenuje sodišče;
2. imenuje v primeru, ko je arbiter en, pa se stranke o njegovem imenovanju ne morejo sporazumeti, arbitra na zahtevo stranke sodišče.
(4) Če se stranke sporazumejo o postopku imenovanja arbitrov, pa pri imenovanju arbitrov:
1. stranka ne ravna v skladu z dogovorjenim postopkom, ali
2. stranke oziroma imenovani arbitri ne dosežejo sporazuma v skladu z dogovorjenim postopkom, ali
3. tretja oseba, vključno z institucijo, ne opravi kakšne od svojih nalog v skladu z dogovorjenim postopkom, lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da sprejme potrebne ukrepe, razen če je s sporazumom o postopku imenovanja arbitrov predviden drug način imenovanja arbitrov.
(5) Proti odločitvi sodišča iz tretjega in četrtega odstavka tega člena ni pritožbe. Sodišče mora pri imenovanju arbitra upoštevati vse dogovorjene kvalifikacije in okoliščine, ki naj zagotovijo imenovanje neodvisnega in nepristranskega arbitra. Sodišče lahko imenuje arbitra z drugim državljanstvom, kot ga imajo stranke, če je to potrebno zaradi zagotovitve neodvisnosti in nepristranosti arbitraže.
15. člen
(razlogi za izločitev arbitra)
(1) Komur je ponujeno, da bi bil arbiter, mora razkriti vse okoliščine, ki bi lahko vzbujale utemeljen dvom o njegovi neodvisnosti in nepristranskosti. Arbiter mora od imenovanja dalje in ves čas arbitražnega postopka strankam brez odlašanja razkriti vse takšne okoliščine, razen če je stranke z njimi seznanil že prej.
(2) Izločitev arbitra se lahko zahteva le, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo utemeljen dvom o njegovi neodvisnosti in nepristranskosti, ali če arbiter nima kvalifikacij, ki so bile dogovorjene med strankami. Stranka lahko zahteva izločitev arbitra, ki ga je imenovala ali pri imenovanju katerega je sodelovala, le zaradi razlogov, za katere je izvedela po imenovanju.
16. člen
(postopek izločitve arbitra)
(1) Stranke se lahko sporazumejo o postopku izločitve arbitra.
(2) Če takega sporazuma ni, mora stranka, ki zahteva izločitev arbitra, v 15 dneh odkar je izvedela za sestavo arbitražnega senata ali za katero od okoliščin iz drugega odstavka 15. člena tega zakona, arbitražnemu senatu poslati obrazloženo pisno zahtevo za izločitev. Če arbiter, čigar izločitev se zahteva, sam ne odstopi s svojega položaja, ali če se druga stranka ne strinja z zahtevo za izločitev, odloči o zahtevi za izločitev arbitražni senat v celotni sestavi, vključno z arbitrom, čigar izločitev se zahteva.
(3) Če stranka z zahtevo za izločitev ne uspe, lahko v 30 dneh, odkar je bila seznanjena z odločitvijo, zahteva, da o izločitvi odloči sodišče. Zoper odločitev sodišča ni pritožbe. Dokler sodišče ne odloči, sme arbitražni senat, vključno z arbitrom, čigar izločitev se zahteva, nadaljevati z arbitražnim postopkom in izdati arbitražno odločbo.
17. člen
(neopravljanje ali nezmožnost opravljanja nalog arbitra)
(1) Kadar arbiter pravno ali dejansko ni sposoben opravljati svojih nalog ali jih zaradi drugih razlogov ne opravlja brez nepotrebnega odlašanja, njegov mandat preneha, če sam odstopi s položaja arbitra ali če se o prenehanju mandata sporazumejo stranke. Če sporazum ni dosežen, lahko vsaka stranka zahteva, da o prenehanju mandata odloči sodišče. Zoper odločitev sodišča ni pritožbe.
(2) Če arbiter na podlagi določbe prejšnjega odstavka ali določbe drugega odstavka 16. člena tega zakona odstopi s svojega položaja ali če se stranke sporazumejo o prenehanju njegovega mandata, to ne pomeni priznanja obstoja razlogov iz prejšnjega odstavka ali iz drugega odstavka 15. člena tega zakona.
18. člen
(imenovanje nadomestnega arbitra)
Kadar arbitru mandat preneha, se skladno s pravili za imenovanje prvotnega arbitra imenuje nadomestni arbiter.
IV. poglavje
PRISTOJNOST ARBITRAŽNEGA SENATA
19. člen
(pristojnost arbitražnega senata, da odloča o svoji pristojnosti)
(1) Arbitražni senat lahko odloči o svoji pristojnosti, vključno z ugovori, ki se nanašajo na obstoj ali veljavnost arbitražnega sporazuma. Arbitražna klavzula, vsebovana v pogodbi, šteje za neodvisen del takšne pogodbe. Odločitev arbitražnega senata, da je pogodba nična, sama po sebi ne pomeni neveljavnosti arbitražne klavzule.
(2) Ugovor, da arbitražni senat nima pristojnosti za odločanje, mora stranka podati najkasneje v odgovoru na tožbo. Dejstvo, da je stranka imenovala arbitra ali sodelovala v postopku njegovega imenovanja, ne vpliva na njeno pravico do ugovora. Ugovor, da arbitražni senat prekoračuje meje svoje pristojnosti, mora stranka podati takoj, ko se pojavi zatrjevana prekoračitev. Arbitražni senat lahko v obeh primerih dovoli ugovor kasneje v postopku, če meni, da je zamuda stranke upravičena.
(3) Arbitražni senat o ugovoru iz prejšnjega odstavka praviloma odloči s posebnim sklepom. Če arbitražni senat s posebnim sklepom odloči, da je pristojen za odločanje, lahko vsaka stranka v 30 dneh od prejema sklepa zahteva, da o tem vprašanju odloči pristojno sodišče. Postopek pred sodiščem je nujen. Arbitražni senat lahko med sodnim postopkom nadaljuje z arbitražnim postopkom in izda končno odločbo.
20. člen
(začasni ukrepi arbitraže)
(1) Če se stranke ne sporazumejo drugače, lahko arbitražni senat na predlog stranke kadarkoli pred izdajo končne odločbe sprejme zoper nasprotno stranko po tem, ko ji je omogočil, da se izjavi o predlogu, začasni ukrep, ki ga šteje za potrebnega glede na predmet spora. Arbitražni senat lahko v zvezi s takšnim ukrepom od vsake stranke zahteva ustrezno varščino.
(2) Izjemoma, če to oceni za nujno, lahko arbitražni senat sprejme začasni ukrep tudi, še preden je nasprotni stranki omogočil, da se izjavi o predlogu. Tak začasni ukrep zavezuje obe stranki, vendar se ne more prisilno izvršiti.
(3) Arbitražni senat lahko na predlog katerekoli stranke spremeni, zadrži ali razveljavi začasni ukrep, ki ga je sprejel, v izjemnih okoliščinah ter po predhodnem obvestilu strank pa tudi na lastno pobudo.
(4) Če stranka začasnega ukrepa arbitraže ne izvrši prostovoljno, sodišče na predlog nasprotne stranke dovoli izvršitev tega ukrepa skladno z določbami 43. člena tega zakona, če ni predlog za izdajo začasnega ukrepa že vložen pri sodišču.
V. poglavje
POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA
21. člen
(enakopravnost strank)
Stranke v arbitražnem postopku so enakopravne. Vsaki stranki mora biti zagotovljena pravica do izjave.
22. člen
(pooblaščenci)
(1) Stranke v arbitražnem postopku imajo lahko pooblaščenca, ki je lahko vsaka domača ali tuja poslovno sposobna fizična oseba. Kot pooblaščenec lahko nastopa tudi domača ali tuja odvetniška družba.
(2) Pravice strank iz prejšnjega odstavka ni mogoče izključiti.
23. člen
(pravila postopka)
(1) Ob upoštevanju določb tega zakona, katerih uporabe ni mogoče izključiti, se lahko stranke sporazumejo o pravilih postopka.
(2) Če sporazuma ni, lahko arbitražni senat v mejah, ki jih določa ta zakon, vodi postopek na način, ki ga šteje za primernega. Vodenje postopka vključuje tudi odločanje o dopustnosti, pomenu in dokazni moči vsakega dokaza.
24. člen
(sedež arbitraže)
(1) Stranke se lahko sporazumejo o sedežu arbitraže. Če takega sporazuma ni, določi sedež arbitražni senat ob upoštevanju okoliščin primera, zlasti primernosti določenega kraja za stranke.
(2) Če se stranke niso sporazumele drugače, se sme arbitražni senat ne glede na določbo prejšnjega odstavka sestati na kateremkoli drugem kraju, ki ga šteje za primernega za posvetovanje, za zaslišanje prič, izvedencev ali strank ali za pregled blaga, drugih stvari ali listin.
25. člen
(začetek arbitražnega postopka)
Če se stranke niso drugače sporazumele, se arbitražni postopek glede določenega spora začne na dan, ko stranka prejme zahtevo nasprotne stranke, naj se spor predloži arbitraži.
26. člen
(jezik arbitražnega postopka)
(1) Stranke se lahko sporazumejo, v katerem jeziku ali jezikih bo potekal arbitražni postopek. Če takega sporazuma ni, določi jezik postopka arbitražni senat. Jezik postopka velja za pisne vloge in izjave strank, ustne obravnave, odločbe, sklepe in druga sporočila arbitražnega senata, če stranke ali arbitražni senat niso določili drugače.
(2) Arbitražni senat lahko odredi, da mora biti listinskemu dokazu priložen prevod v jezik arbitražnega postopka.
(3) Če se stranke niso drugače sporazumele, se lahko do določitve jezika postopka tožba in druge vloge podajo v jeziku glavne pogodbe, arbitražnega sporazuma ali v slovenskem jeziku.
27. člen
(tožba in odgovor na tožbo)
(1) Če se stranke niso sporazumele drugače, mora tožeča stranka v roku, ki so ga določile stranke ali arbitražni senat, podati določen zahtevek in navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, ter med strankami sporna vprašanja, tožena stranka pa se mora glede tega izjasniti. Stranke lahko priložijo listine, ki jih štejejo za pomembne, ali se sklicujejo na dokaze, ki jih še nameravajo predložiti.
(2) Če se stranke niso sporazumele drugače, lahko vsaka stranka med arbitražnim postopkom spremeni ali dopolni svojo tožbo ali odgovor na tožbo, razen če arbitražni senat sklene, da to zaradi zavlačevanja postopka ni primerno.
28. člen
(ustni in pisni postopek)
(1) Če se stranke niso sporazumele drugače, arbitražni senat odloči, ali bo postopek potekal pisno ali ustno. Na zahtevo stranke mora arbitražni senat v primerni fazi postopka opraviti glavno obravnavo, če se stranke niso drugače sporazumele.
(2) Stranke morajo biti pravočasno obveščene o vsakem razpisanem naroku, ki je namenjen izvajanju dokazov.
(3) Vse vloge, listine in drugi podatki, ki jih ena stranka predloži arbitražnemu senatu, se posredujejo nasprotnim strankam. Izvedenska mnenja in pisni dokazi, na katere se pri odločanju lahko opre arbitražni senat, se posredujejo vsem strankam.
29. člen
(zamuda stranke)
Če se stranke niso sporazumele drugače in če brez upravičenih razlogov:
1. tožeča stranka ne vloži tožbe v določenem roku v skladu s prvim odstavkom 27. člena tega zakona, arbitražni senat ustavi postopek;
2. tožena stranka ne vloži odgovora na tožbo v določenem roku v skladu s prvim odstavkom 27. člena tega zakona, arbitražni senat nadaljuje s postopkom, ne da bi zamudo samo po sebi štel za priznanje navedb tožeče stranke;
3. katerakoli stranka ne pride na narok ali ne predloži dokaznih listin, lahko arbitražni senat nadaljuje postopek ter izda odločbo na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga.
30. člen
(izvedenec, ki ga imenuje arbitražni senat)
(1) Če se stranke niso sporazumele drugače, lahko arbitražni senat:
1. imenuje enega ali več izvedencev z nalogo, da podajo mnenje o vprašanjih, ki jih določi arbitražni senat;
2. zahteva od stranke, da izvedencu posreduje vse potrebne podatke, predloži ali omogoči dostop in pregled pomembnih listin, blaga ali drugih predmetov.
(2) Če se stranke niso sporazumele drugače, mora izvedenec na zahtevo stranke ali arbitražnega senata po predložitvi mnenja sodelovati na naroku, kjer imajo stranke možnost zastavljati vprašanja in privesti druge strokovnjake, da podajo svoje mnenje o spornih vprašanjih.
31. člen
(pomoč sodišča pri izvedbi dokazov)
(1) Arbitražni senat ali ena od strank z dovoljenjem senata lahko zaprosi sodišče za pomoč pri izvedbi dokazov ali da opravi drugo dejanje, ki ga arbitraža sama ni upravičena opraviti. Če sodišče prošnji ugodi, izvede dokaze ali opravi druga dejanja v skladu s svojimi pravili postopka. Arbitri so lahko navzoči pri izvajanju dokazov in lahko zastavljajo vprašanja.
(2) Posamezno dejanje pravne pomoči iz prejšnjega odstavka opravi stvarno in krajevno pristojno sodišče. Dejanje opravi po splošnih predpisih o nudenju pravne pomoči med sodišči.
VI. poglavje
IZDAJA ODLOČBE IN KONEC POSTOPKA
32. člen
(merodajno materialno pravo)
(1) Arbitražni senat o sporu odloči na podlagi pravnih pravil, ki so jih za presojo vsebine pravnega razmerja izbrale stranke. Izbira prava ali pravnega sistema določene države pomeni neposredni dokaz na materialno pravo te države, brez kolizijskih pravil, razen če se stranke izrecno sporazumejo drugače.
(2) Če stranke niso izbrale materialnega prava, arbitražni senat odloči na podlagi pravnih pravil, ki jih šteje za primerna.
(3) Arbitražni senat lahko odloči po pravičnosti (ex aequo et bono) samo na podlagi izrecnega pooblastila strank.
(4) V vsakem primeru mora arbitražni senat odločiti v skladu s pogodbenimi določili in upoštevati poslovne običaje.
33. člen
(odločanje arbitražnega senata)
Arbitražno odločbo izda arbitražni senat z večino glasov svojih članov, če se stranke niso sporazumele drugače. O vprašanjih postopka lahko odloča predsednik arbitražnega senata, če so ga za to pooblastile stranke ali vsi člani arbitražnega senata.
34. člen
(poravnava)
(1) Če se stranke med arbitražnim postopkom poravnajo, arbitražni senat ustavi postopek. Na zahtevo strank se poravnava zapiše v obliki arbitražne odločbe, razen če je vsebina poravnave v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.
(2) Arbitražna odločba na podlagi poravnave se izda v skladu z določbami 35. člena tega zakona z navedbo, da gre za odločbo. Takšna odločba ima enak učinek kot vsaka druga arbitražna odločba o vsebini spora.
35. člen
(oblika in vsebina odločbe)
(1) Arbitražna odločba se izda v pisni obliki. Podpišejo jo arbitri. Kadar je arbitrov več, zadoščajo podpisi večine, če so navedeni razlogi, zakaj se posamezni arbiter ni podpisal.
(2) Odločba mora biti obrazložena, razen če so se stranke dogovorile, da obrazložitev ni potrebna ali če gre za odločbo na podlagi poravnave iz 34. člena tega zakona.
(3) V odločbi morata biti navedena datum izdaje odločbe in sedež arbitraže, določen v skladu s 24. členom tega zakona. Če sedež arbitraže v postopku ni bil določen, se šteje za sedež kraj izdaje odločbe.
(4) Po izdaji arbitražne odločbe se vsaki stranki izroči en izvod odločbe, ki jo podpišejo arbitri v skladu s prvim odstavkom tega člena.
36. člen
(zaključek postopka)
(1) Arbitražni postopek se zaključi z izdajo končne odločbe ali s sklepom, ki ga arbitražni senat sprejme v skladu z drugim odstavkom tega člena.
(2) Arbitražni senat s sklepom konča postopek, kadar:
1. tožeča stranka umakne tožbo, razen če tožena stranka umiku ugovarja, arbitražni senat pa ugotovi, da ima tožena stranka upravičen interes za končno rešitev zadeve, ali
2. se stranke sporazumejo o zaključku postopka, ali
3. arbitražni senat ugotovi, da je postalo nadaljevanje postopka zaradi kakršnegakoli drugega razloga nepotrebno ali nemogoče.
(3) Z zaključkom arbitražnega postopka preneha mandat članom arbitražnega senata, razen v primerih, določenih v 37. členu, 39. členu in petem odstavku 40. člena tega zakona.
37. člen
(popravek in razlaga arbitražne odločbe ter dopolnilna odločba)
(1) V 30 dneh od prejema arbitražne odločbe ali v kakem drugem roku, za katerega so se stranke dogovorile, lahko vsaka stranka zahteva od arbitražnega senata:
1. popravek pisne, računske ali druge podobne napake v odločbi;
2. razlago posamezne točke ali dela arbitražne odločbe, če so se stranke tako dogovorile;
3. izdajo dopolnilne odločbe o zahtevkih, ki so bili postavljeni v teku arbitražnega postopka, pa o njih ni bilo odločeno.
(2) O zahtevi iz prejšnjega odstavka arbitražni senat obvesti nasprotno stranko in ji da možnost, da se o njej izjavi. Če arbitražni senat meni, da je zahteva upravičena, popravi napako v odločbi ali poda razlago v 30 dneh ali izda dopolnilno odločbo v 60 dneh od prejema zahteve.
(3) Arbitražni senat lahko napake v odločbi popravi tudi na lastno pobudo v 30 dneh od izdaje odločbe.
(4) Če je to potrebno, arbitražni senat lahko podaljša rok, v katerem je dolžan popraviti napako v odločbi, podati razlago ali izdati dopolnilno odločbo.
(5) Določbe 35. člena tega zakona se uporabljajo tudi za popravek ali razlago odločbe in za dopolnilno odločbo. Popravek ali razlaga tvorita sestavni del arbitražne odločbe.
38. člen
(pravni učinek arbitražne odločbe)
Arbitražna odločba ima med strankami učinek pravnomočne sodbe.
39. člen
(odločitev o stroških postopka)
(1) Če se stranke niso drugače sporazumele, arbitražni senat na zahtevo stranke v odločbi ali sklepu, s katerim se arbitražni postopek konča, odloči, katera stranka in v kakšni višini je dolžna povrniti nasprotni stranki stroške postopka, vključno s stroški zastopanja in nagradami arbitrov, ter nositi lastne stroške. O tem odloči arbitražni senat po prosti presoji, upoštevajoč okoliščine posameznega primera in izid postopka.
(2) Če arbitražni senat o stroških postopka ni odločil ali če je taka odločitev možna šele po zaključku arbitražnega postopka, izda senat na zahtevo stranke o stroških posebno odločbo.
VII. poglavje
IZPODBIJANJE ARBITRAŽNE ODLOČBE
40. člen
(tožba za razveljavitev arbitražne odločbe)
(1) Arbitražno odločbo je mogoče izpodbijati pred sodiščem samo s tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena. Stranke se tej pravici ne morejo v naprej odpovedati.
(2) Arbitražno odločbo lahko sodišče razveljavi le:
1. če stranka, ki vloži tožbo, dokaže:
– da je bila katera od strank nesposobna skleniti arbitražni sporazum iz 10. člena tega zakona ali da ta sporazum ni veljaven po pravu, kateremu so ga stranke podredile, če stranke merodajnega prava niso izbrale, pa po slovenskem pravu, ali
– da ni bila pravilno obveščena o imenovanju arbitra ali o arbitražnem postopku, ali ji je bila na kak drug način kratena pravica do izjave pred arbitražnim senatom, ali
– da se odločba nanaša na spor, ki ga arbitražni sporazum ne obsega, ali da vsebuje odločitev o vprašanjih, ki presegajo meje arbitražnega sporazuma; vendar pa se v tem primeru, če je mogoče, odločitev o vprašanjih, ki so obsežena z arbitražnim sporazumom, ločiti od odločitve o tistih, ki z njim niso obsežena, razveljavi samo tisti del arbitražne odločbe, v katerem je odločeno o vprašanjih, ki jih arbitražni sporazum ne obsega, ali
– da sestava arbitražnega senata ali arbitražni postopek nista bila v skladu s sporazumom strank, razen če je bil tak sporazum v neskladju z določbo tega zakona, katere uporabe stranke ne morejo izključiti, ali da nista bila v skladu s tem zakonom, če sporazuma strank ni bilo.
2. če sodišče po uradni dolžnosti ugotovi:
– da predmet spora ne more biti predmet arbitražnega sporazuma (4. člen);
– da je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.
(3) Tožba za razveljavitev arbitražne odločbe se lahko vloži v treh mesecih od dneva, ko je stranka, ki tožbo vlaga, prejela arbitražno odločbo. Če je bila vložena zahteva na podlagi določb 37. člena tega zakona, se rok za vložitev tožbe podaljša največ za 30 dni od prejema odločitve arbitražnega senata o tej zahtevi.
(4) Arbitražne odločbe ni mogoče izpodbijati zaradi nepristojnosti arbitraže, če je sodišče o tem vprašanju že odločilo na podlagi tretjega odstavka 11. člena ali tretjega odstavka 19. člena tega zakona.
(5) Sodišče lahko na predlog stranke in če to šteje za primerno, za določen čas prekine postopek za razveljavitev arbitražne odločbe in omogoči arbitražnemu senatu, da ponovno odpre arbitražni postopek ali sprejme druge ukrepe, s katerimi bi se po mnenju arbitražnega senata lahko odpravili razlogi za razveljavitev.
(6) Razveljavitev arbitražne odločbe ne vpliva na veljavnost arbitražnega sporazuma, na katerem je temeljila arbitraža.
VIII. poglavje
PRIZNANJE IN IZVRŠITEV ARBITRAŽNIH ODLOČB IN ZAČASNIH UKREPOV ARBITRAŽE
41. člen
(domače arbitražne odločbe)
(1) Arbitražna odločba, ki jo je izdala domača arbitraža, se lahko izvrši, ko jo sodišče iz prvega odstavka 9. člena tega zakona razglasi za izvršljivo.
(2) Sodišče zavrne predlog za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe, če je podan kateri izmed razlogov za razveljavitev iz 2. točke drugega odstavka 40. člena tega zakona. Razlogov za razveljavitev odločbe sodišče ne upošteva, če je bil v trenutku vložitve predloga za razglasitev izvršljivosti arbitražne odločbe zahtevek za razveljavitev arbitražne odločbe zaradi istih razlogov že pravnomočno zavrnjen.
42. člen
(tuje arbitražne odločbe)
(1) Arbitražna odločba, ki jo je izdala tuja arbitraža (v nadaljnjem besedilu: tuja arbitražna odločba), učinkuje, ko jo prizna sodišče iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.
(2) Za priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb se uporablja Konvencija o priznanju in o izvršitvi tujih arbitražnih odločb, sprejeta 10. junija 1958 v New Yorku (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 11/81 in Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 9/92, 3/93, 9/93, 5/99, 9/08).
(3) Šteje se, da je arbitražni sporazum sklenjen v predpisani obliki v skladu s konvencijo iz prejšnjega odstavka, če izpolnjuje pogoje iz 10. člena tega zakona.
(4) Za priznanje tuje arbitražne odločbe v skladu z drugim odstavkom tega člena zadošča, da stranka, ki predlaga priznanje, predloži izvirnik te arbitražne odločbe ali njegovo kopijo. Na zahtevo sodišča mora stranka predložiti tudi izvirnik ali overjen prepis arbitražnega sporazuma.
43. člen
(izvršitev začasnih ukrepov)
(1) O izvršitvi začasnega ukrepa, ki ga je odredila domača ali tuja arbitraža, odloča sodišče, ki je pristojno po pravilih o izvršbi in zavarovanju.
(2) Predlog za izvršitev začasnega ukrepa arbitraže sodišče zavrne zaradi razlogov iz drugega odstavka 41. člena ali iz 42. člena tega zakona. Predlog lahko zavrne tudi, če stranka, zoper katero se zahteva izvršitev začasnega ukrepa, dokaže, da ni bila izpolnjena odločitev arbitraže o zagotovitvi varščine ali da je arbitraža začasni ukrep spremenila, zadržala ali razveljavila.
(3) Izvršitev začasnega ukrepa se zavrne tudi, če sodišče po uradni dolžnosti ugotovi, da takega ukrepa ni mogoče izvršiti. Namesto tega lahko sodišče na predlog stranke začasni ukrep ustrezno preoblikuje, kolikor je potrebno za njegovo izvršitev, če se s tem bistveno ne poseže v vsebino ukrepa.
(4) Stranka, ki zahteva izvršitev ali je uspela z izvršitvijo začasnega ukrepa arbitraže, mora sodišče nemudoma obvestiti o razveljavitvi, zadržanju ali spremembi tega začasnega ukrepa.
(5) Na predlog stranke lahko sodišče sklep o izvršitvi začasnega ukrepa arbitraže razveljavi ali spremeni.
(6) Sodišče, ki odloča o izvršitvi začasnega ukrepa, lahko, če je to primerno, naloži stranki, ki zahteva izvršitev, da zagotovi primerno varščino, če o tem še ni odločila arbitraža ali je to nujno za varstvo pravic tretjih.
IX. poglavje
POTROŠNIŠKI SPORI
44. člen
(pristojno sodišče)
Če je predmet arbitraže spor med podjetjem in potrošnikom v smislu zakona, ki ureja varstvo potrošnikov, se pristojno sodišče za odločanje o vprašanjih iz prvega odstavka 9. člena tega zakona določi po splošnih predpisih o pristojnosti.
45. člen
(arbitražni sporazum)
(1) Arbitražni sporazum med podjetjem in potrošnikom se lahko sklene samo glede sporov, ki so že nastali.
(2) Arbitražni sporazum med podjetjem in potrošnikom mora biti napisan v posebni listini, ki jo je potrošnik lastnoročno podpisal.
(3) V arbitražnem sporazumu med podjetjem in potrošnikom mora biti določen sedež arbitraže. Arbitražni senat lahko opravi ustno obravnavo ali izvaja dokaze na drugem kraju samo, če je potrošnik v to privolil ali če bi izvedba dokazov na sedežu arbitraže predstavljala nesorazmerne težave.
(4) Arbitražni sporazum med podjetjem in potrošnikom, ki ima stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji ali običajno opravlja delo v Republiki Sloveniji, nima pa niti ob sklenitvi arbitražnega sporazuma niti ob vložitvi tožbe stalnega ali začasnega prebivališča ali običajno ne opravlja dela v državi, v kateri je sedež arbitraže, se upošteva le, če se nanj sklicuje potrošnik.
46. člen
(jezik arbitražnega postopka)
Ne glede na določbo 26. člena tega zakona arbitražni postopek glede potrošniškega spora poteka v slovenskem jeziku, razen če se stranke o tem izrecno drugače sporazumejo.
47. člen
(izpodbijanje arbitražne odločbe)
Arbitražno odločbo lahko sodišče poleg razlogov iz 40. člena tega zakona razveljavi tudi, če stranka, ki vloži tožbo, dokaže, da je v arbitražnem postopku, v katerem je bil udeležen potrošnik:
1. prišlo do kršitve prisilnih predpisov, katerih uporabe stranke ne morejo z dogovorom izključiti niti v razmerju s tujim elementom, ali
2. podan razlog, zaradi katerega bi bila po pravilih pravdnega postopka možna obnova sodnega postopka; v tem primeru je rok za vložitev tožbe za razveljavitev arbitražnega sporazuma enak roku, v katerem je mogoče zahtevati obnovo postopka po pravilih pravdnega postopka.
X. poglavje
DELOVNI SPORI
48. člen
(pristojno sodišče)
Če je predmet arbitraže delovni spor, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja postopek pred delovnimi sodišči, odloča o vprašanjih iz prvega odstavka 9. člena tega zakona delovno sodišče, ki bi bilo krajevno pristojno za odločanje v sporu, če ne bi bila pristojna arbitraža.
49. člen
(smiselna uporaba)
Za arbitražo glede individualnega delovnega spora se smiselno uporabljajo določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka 45. člena ter določbe 46. in 47. člena tega zakona.
XI. poglavje
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
50. člen
(uporaba zakona)
(1) Veljavnost arbitražnih sporazumov, sklenjenih pred uveljavitvijo tega zakona, se presoja po doslej veljavnih predpisih.
(2) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za arbitražne postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, razen če se stranke sporazumejo drugače.
(3) Postopki, ki potekajo pred sodišči na dan uveljavitve tega zakona, se nadaljujejo po doslej veljavnih predpisih.
51. člen
(prenehanje veljavnosti in sprememba drugih predpisov)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati naslednje določbe zakonov:
– Enaintrideseto poglavje: Postopek pred arbitražami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo);
– 2. podpoglavje v IV. poglavju 2. Priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb Zakona o mednarodnem in zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99) in drugi odstavek 1. člena, naslov 3. podpoglavja v IV. poglavju 3. Postopek za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb in arbitražnih odločb ter 108. do 111. člen istega zakona, kolikor se nanašajo na priznanje in izvršitev arbitražnih odločb;
– 11. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 – popravek);
– tretji odstavek 205. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06, 46/07 in 103/07);
– drugi odstavek 19. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (Uradni list RS, št. 61/06);
– peti odstavek 20. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06) in
– 105. člen Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/07 – uradno prečiščeno besedilo).
(2) V 18. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in 93/07) se za besedo »sodiščem« črtata besedi »ali arbitražo«.
52. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati tri mesece po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 700-01/08-96/1
Ljubljana, dne 25. aprila 2008
EPA 1915-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med., l.r.
