Številka: Up-2684/07-9

Datum: 8. 5. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Zdravka Florjaniča, Vojnik, ki ga zastopa mag. Mitja Tajnšek, odvetnik v Žalcu, na seji 8. maja 2008

1. Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cpg 520/2006 z dne 13. 12. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Celju v novo odločanje.
2. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor pritožnika, da ni družbenik izbrisane družbe, in je dovolilo, da se izvršba za terjatev do te družbe nadaljuje zoper pritožnika kot družbenika. Višje sodišče je potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sprejelo je stališče, da ne glede na to, da je vpis spremembe družbenika družbe z omejeno odgovornostjo v sodni register deklaratorne narave, izostanek vpisa take spremembe vse do izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra, ko je bil pritožnik še vedno vpisan kot družbenik in poslovodja izbrisane družbe, ne more vplivati na pritožnikove obveznosti do upnikov. Pojasnilo je, da upniki za spremembo na strani družbenikov (to je, da pritožnik ni več družbenik) niso vedeli in da so se upravičeno zanesli na resničnost vpisa v sodnem registru. Zato po stališču Višjega sodišča ta deklaratornost učinkuje samo med družbeniki, ne pa tudi proti upnikom izbrisane družbe.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14., iz 22. in iz 23. člena Ustave ter kršitev 2. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Meni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z uveljavljeno in enotno sodno prakso, kar izkazuje s številnimi odločitvami sodišč, ki jih ustavni pritožbi tudi prilaga. Zatrjuje, da je po enotni in ustaljeni sodni praksi vpis prenosa poslovnega deleža družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo v sodni register zgolj deklaratoren in da zato ni mogoče dovoliti izvršbe za poplačilo dolgov na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPod) izbrisane družbe zoper osebe, ki so v času izbrisa sicer navedene kot družbeniki družbe, a ob izbrisu dejansko niso več družbeniki te družbe. Pritožnik zatrjuje, da je izpodbijana odločitev Višjega sodišča tudi očitno napačna, ker nasprotuje tako odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in 93/02 in Odl. US XI, 211) kot tudi jasni določbi prvega odstavka 417. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 15/05 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZGD). Pritožnik tudi meni, da mu je sodišče kršilo pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker je v enakih primerih odločilo različno. Navaja, da je sodišče v dveh primerih zavrnilo predlog za izvršbo oziroma za nadaljevanje izvršbe za dolgove iste izbrisane družbe zoper njega, v obravnavanem primeru pa je izvršbo dovolilo. Meni, da je odvisnost odločitve od tega, kateri sodnik bo v zadevi sodil, v nasprotju s pravno varnostjo in da krši načelo pravne države. Pritožnik tudi zahteva, naj se mu povrnejo stroški te ustavne pritožbe in naj se naložijo nasprotnemu udeležencu.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2684/07 z dne 27. 2. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Višje sodišče v Celju je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v izvršilnem postopku, to je upniku, in drugemu dolžniku, ki nanjo nista odgovorila.

4. Z očitkom, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustaljeno in enotno sodno prakso, pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te določbe izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Ustava torej ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od ustaljene sodne prakse, temveč le samovoljen odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna).(1) Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen.(2) Ob tem mora pritožnik za utemeljitev obstoja kršitve te pravice izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Upoštevajoč navedene kriterije je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je očitek pritožnika utemeljen.
5. V obravnavani zadevi je Višje sodišče sprejelo stališče, da ne glede na to, da je vpis spremembe družbenika družbe z omejeno odgovornostjo v sodni register deklaratorne narave, ta deklaratornost učinkuje samo med družbeniki, ne pa tudi proti upnikom izbrisane družbe (ki so se upravičeno zanesli na resničnost vpisa v sodnem registru). Zato je po mnenju Višjega sodišča pritožnik, ki je svoj delež v družbi z omejeno odgovornostjo sicer odsvojil, vendar pa je bil v času izbrisa družbe z omejeno odgovornostjo iz sodnega registra na podlagi ZFPPod še vedno vpisan kot družbenik izbrisane družbe v sodnem registru, upnikom odgovoren za dolgove te družbe. Pritožnik zatrjuje, da je enotna in ustaljena sodna praksa v vsebinsko podobnih primerih drugačna ter to utemeljuje z naslednjimi odločbami sodišč: s sklepoma Vrhovnega sodišča št. II Ips 640/2005 z dne 21. 9. 2006 in št. II Ips 301/2004 z dne 11. 11. 2004, s sklepi Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 5048/2005 z dne 21. 12. 2005, št. III Cp 3053/2005 z dne 12. 10. 2005 in št. III Cp 3246/2001 z dne 13. 3. 2002 ter s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 1971/2003 z dne 4. 8. 2004.
6. V navedenih sodnih odločbah so sodišča sprejela stališče, da je spremembe družbenika družbe z omejeno odgovornostjo v sodni register deklaratorne narave in da zato za obveznosti izbrisane družbe na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod lahko odgovarja le tisti, ki je ob izbrisu družbe njen aktivni (v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00) družbenik, ne pa tisti, ki je v sodnem registru vpisan kot družbenik te družbe. Vrhovno sodišče je v sklepu št. II Ips 640/2005 z dne 21. 9. 2006 pojasnilo, da ta deklaratornost vpisa jasno izhaja že iz prvega odstavka 482. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in nasl. – ZGD-1), prej 417. člena ZGD, po kateri se za pridobitelja poslovnega deleža šteje tisti, ki poslovodji prijavi in dokaže pridobitev. Ob tem je še pojasnilo, da ne glede na to, da prvi odstavek 8. člena Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94 in nasl. – ZSReg) določa, kdaj začne vpis v sodni register učinkovati nasproti tretjim, ta pravni učinek (niti nasproti tretjim) ni vedno oblikovalen (konstitutiven). Lahko je, kot je to tudi v primeru prenosa poslovnega deleža, zgolj publiciteten (učinek javne objave). To pomeni, da se po vpisu nihče ne more sklicevati, da za prenos poslovnega deleža ni vedel (pozitivni vidik publicitete), oziroma da v primeru izostanka vpisa tretji za prenos deleža ni dolžan vedeti (negativni vidik publicitete). Ne pomeni pa, da izostanek vpisa vpliva na obstoj samega dejstva prenosa deleža in s tem obstoja statusa družbenika, ki že po naravi stvari lahko velja le zoper vse ali pa nikogar. Ker so sodišča v podobnih primerih zavzela enaka stališča, je treba šteti, da je taka tudi ustaljena in enotna sodna praksa. Posebno težo daje temu dejstvo, da je tako tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki je najvišje sodišče v državi (prvi odstavek 127. člena Ustave).
7. Izpodbijano pravno stališče Višjega sodišča glede na navedeno pomeni odstop od ustaljene sodne prakse. Sodišče bi zato moralo odstop od sodne prakse posebej in natančno utemeljiti (kar bi pomenilo, da sodno prakso tudi pozna). Višje sodišče pa v svoji odločitvi ni navedlo razlogov, zakaj odločitev opira na stališče, ki je drugačno od tistega, ki je sicer uveljavljeno v sodni praksi. Ker odstopa od sodne prakse ni ustrezno obrazložilo, je pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep Višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Sodišče pa bo moralo v novem odločanju upoštevati razloge, navedene v tej odločbi.
8. Ker je Ustavno sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo.
9. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 317.
(2) Tako že v odločbah Ustavnega sodišča št. Up-188/02 z dne 11. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 134/03 in OdlUS XII, 112) in št. Up-444/06 z dne 10. 5. 2007 (Uradni list RS, št. 45/07 in OdlUS XVI, 53).