Številka: Up-2216/06-11

Datum: 20. 5. 2008

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložila Mojca Muhič, Gornja Radgona, ki jo zastopa Milan Vajda, odvetnik v Ljubljani, na seji 20. maja 2008

Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cp 1218/2006 z dne 22. 9. 2006 ter prvi in tretji odstavek izreka sklepa Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. In 05/00079 z dne 15. 3. 2006 se razveljavijo in se zadeva v tem delu vrne Okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni v novo odločanje.

1. Okrajno sodišče je zoper pritožnico izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru je pritožnica zatrjevala, da je poravnala vse obveznosti do upnika, da med njo in upnikom ni bila sklenjena veljavna posojilna pogodba in da »podaja ugovor zastaranja vseh upnikovih terjatev«. Kot dokaz za utemeljenost svojih trditev je predlagala zaslišanje strank in izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Upnik je v odgovoru ugovoru nasprotoval. Sodišče prve stopnje je ugovor na podlagi petega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) zavrnilo kot neutemeljen. Štelo je, da bi pritožnica svojo trditev, da je terjatev poplačala, lahko dokazala s predložitvijo ustreznih pisnih dokazil, njen ugovor zastaranja pa naj ne bi imel podlage v drugem odstavku 347. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo, pri čemer je poudarilo, da svojih trditev ni podkrepila s predložitvijo ustreznih pisnih dokazov.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da bi sodišči morali šteti, da je bil ugovor obrazložen in razveljaviti sklep o izvršbi, da bi o njenih navedbah in ugovorih lahko odločalo sodišče v pravdnem postopku. Z drugačno odločitvijo naj bi ji odrekli vsebinsko uresničevanje pravice do sodnega varstva in pravice do enakega varstva pravic. Pritožnica meni, da je arbitrarna odločitev sodišč pripeljala do njenega neenakega obravnavanja v primerjavi z drugimi dolžniki, ki vložijo enake ali podobne ugovore zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2216/06 z dne 27. 2. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestil Višje sodišče v Mariboru. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana upniku iz izvršilnega postopka, ki je bil v pozivu izrecno opozorjen, da mora, v primeru, da ga bo v postopku pred Ustavnim sodiščem zastopal pooblaščenec, ta predložiti ustrezno pooblastilo. Ker pooblaščenec svojemu odgovoru na ustavno pritožbo pooblastila ni priložil, senat Ustavnega sodišča pri odločanju odgovora ni upošteval in ga tudi ni vročil pritožnici.

4. Glavni očitek pritožnice v obravnavani zadevi je, da sodišči, ker sta šteli, da je njen ugovor neobrazložen in sta ga zato zavrnili, nista omogočili obravnave njenih stališč in ugovorov v pravdnem postopku. S tem naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave) in pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).
5. Če je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine neobrazložen, ga sodišče v skladu z zakonom s sklepom zavrne (peti odstavek 62. člena ZIZ). Tak ugovor se namreč na podlagi prvega odstavka 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ šteje za neutemeljen. Če se z ugovorom izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Kot je Ustavno sodišče poudarilo že v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 16/07 in OdlUS XVI, 37), je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik predlaga dokaze, pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev.
6. V obravnavanem primeru je pritožnica v ugovoru navedla med drugim tudi to, da je poravnala vse svoje obveznosti do upnika. Kot dokaz za te svoje trditve je predlagala svoje zaslišanje, zaslišanje upnika in postavitev izvedenca finančne stroke. Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožničin ugovor izpolnjuje v prejšnji točki navedene kriterije obrazloženosti. Kljub temu sta sodišči v obravnavanem primeru ugovor pritožnice zavrnili zaradi neobrazloženosti in se pri tem postavili na stališče, da bi morala pritožnica svoje trditve dokazati s pomočjo »ustreznih pisnih dokazov«. S tem, ko sta šteli, da ugovor ni obrazložen, sta sodišči na podlagi domneve iz prvega odstavka 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ, odločili o njegovi utemeljenosti, pritožnici pa je bila odvzeta možnost, da se o njeni obveznosti na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev odloči v pravdnem postopku. Zato je bila pritožnici z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
7. Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. V izreku navedena sklepa je v izpodbijanem delu razveljavil in zadevo vrnil Okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni v novo odločanje.

8. Senat je to odločbo sprejel na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in Jan Zobec. Odločbo je sprejel soglasno.