Številka: Up-1378/06-11

Datum: 20. 5. 2008

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Krešimir Bačun, Republika Hrvaška, ki ga zastopa Jadranka Sloković Glumac, Zagreb, na seji 20. maja 2008

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 512/2004 z dne 25. 5. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 543/2004 z dne 21. 4. 2004 ter s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 257/2002 z dne 19. 6. 2002 in s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. P 257/2002 z dne 24. 9. 2002 se ne sprejme.

1. Pritožnik je hrvaški državljan, s stalnim prebivališčem v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje mu je v pravdnem postopku zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe tožbo, skupaj s pozivom za vložitev odgovora na tožbo, oboje v slovenskem jeziku, vročilo neposredno po pošti z mednarodno povratnico. Pritožnik je zamudil rok za vložitev odgovora na tožbo (ki ga je vložil po pooblaščenih hrvaških odvetnikih). Zato je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo. Po prejemu zamudne sodbe je pritožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, ter pritožbo zoper zamudno sodbo. Pritožnik se je pritožil tudi zoper prvostopenjski sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovi pritožbi in potrdilo zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje je zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnik ni izkazal, kdaj je prejel prevode od tolmača, ki ga je sam angažiral, da bi iz tega izhajalo, da je prevod prejel tako pozno, da ni mogel pravočasno odgovoriti na tožbo. Pritožbo zoper zamudno sodbo pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. Takšen sklep Višjega sodišča temelji na stališču, da imajo določbe mednarodne pogodbe ter zakonske določbe o načinu vročanja en namen, in sicer, da se pravdni stranki omogoči učinkovita seznanitev s potekom postopka. Ta namen naj bi bil v konkretni zadevi, glede na to, da naj bi tudi sam pritožnik potrdil prejem tožbe s prilogami, dosežen. Višje sodišče je zavrnilo tudi pritožnikove očitke o kršitvi pravice do uporabe svojega jezika v postopku, ker naj bi imel pritožnik možnost odkloniti sprejem pisanja, pa te možnosti (kljub temu, da naj bi bil s takšno pravico po lastnih navedbah seznanjen) ni izkoristil. Vrhovno sodišče se je v revizijskem postopku ukvarjalo le še z vprašanjem pravilnosti vročitve tožbe kot morebitnim razlogom za razveljavitev zamudne sodbe, ne pa tudi z vprašanjem opravičljivosti zamude kot razlogom za morebitno utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker v tem delu revizija ni bila obrazložena. Revizijo je v celoti zavrnilo. Zavzelo je stališče, da podpisana vročilnica ustvarja domnevo, da je naslovnik pisanje prostovoljno sprejel in da se zato pritožnik ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da sodnemu pisanju ni bil priložen prevod. Pritožnikove očitke, da prejemnik pred podpisom vročilnice ne more preveriti vsebine sodnega pisanja, je zavrnilo z utemeljitvijo, da je vsebina sodne pošiljke razvidna iz vročilnice in bi zato pritožnik lahko preveril tudi, če je priložen prevod. Kot nedokazane je zavrnilo pritožnikove očitke, da vročilnice ni osebno podpisal.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev človekove pravice do uporabe svojega jezika v postopku ter pravice do sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Sodiščem očita napačno uporabo procesnih pravil pri vročanju tožbe. Poudarja, da bi mu morala biti tožba skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in z določbami Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 7. 2. 1994 (Uradni list RS – MP, št. 10/1994 – v nadaljevanju Dvostranska pogodba) vročena prek Ministrstev za pravosodje Republike Slovenije in Republike Hrvaške. Ker vročitev ni bila opravljena na takšen način, naj bi mu bila onemogočena uporaba svojega jezika v postopku. Meni, da Ministrstvo glede na 5. člen Dvostranske pogodbe vročitve sodnih pisanj, katerim ni priložen prevod v hrvaški jezik, ne bi dopustilo. Zaradi napačnega postopanja sodišč naj bi bil prisiljen sam najeti sodnega tolmača, kar naj bi bil tudi razlog za njegovo zamudo z odgovorom na tožbo. Poudarja, da je ravnal v dobri veri, in zato pisanja v slovenskem jeziku, čeprav je imel to pravico, ni vrnil sodišču. Tako pa naj ne bi ravnalo sodišče, ki naj bi ga z nepravilnim postopanjem postavilo v slabši procesni položaj. Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča o prostovoljnem sprejemu tožbe. Poudarja, da tožbe ni osebno prejel. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo sporno tudi zato, ker stranka pri vročitvi sodnih pisanj ne more vnaprej preveriti vsebine sodne pošiljke in se šele zatem odločiti, ali bo podpisala vročilnico ali ne. Glede na navedeno meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Navedeno naj bi veljalo ne le zaradi napačne vročitve tožbe, ampak tudi zaradi njene nesklepčnosti. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni preverjalo, ali je bila njegova terjatev s strani nasprotne stranke v resnici v celoti poplačana ali ne.

3. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi kršitev procesnega prava. Navedeno velja ne glede na to, ali so procesna pravila vsebovana v zakonu ali v mednarodni pogodbi, ki zavezuje Republiko Slovenijo.(1) Razlago in uporabo takšnih določb mednarodnih pogodb v sodnih postopkih namreč Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na navedeno pritožnik zgolj z očitki o napačnem načinu vročanja tožbe samimi po sebi (četudi naj bi bile s tem kršene določbe Dvostranske pogodbe) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.(2) Ustavno sodišče je zato v nadaljevanju preizkusilo, ali so bila pritožniku v pravdnem postopku zaradi spornega načina vročanja kršena ustavna procesna jamstva, ki jih zagotavlja slovenska Ustava. V postopkih pred slovenskimi sodišči uživajo namreč vse stranke enaka ustavna procesna jamstva, ne glede na to, ali so državljani Republike Slovenije ali ne oziroma ali prebivajo na njenem ozemlju ali ne.
4. Pritožnik zatrjuje, da je bila zaradi napačnega načina vročanja kršena njegova pravica do uporabe svojega jezika oziroma pisave v postopku, ki naj bi mu jo zagotavljala tako Ustava kot tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po oceni Ustavnega sodišča zagotavlja slovenska Ustava vsaj enak obseg varstva te človekove pravice kot EKČP. EKČP daje namreč poudarek le pravici obdolženca do uporabe svojega jezika v kazenskem postopku,(3) medtem ko takšne pravice strank v drugih sodnih postopkih posebej ne omenja. Zato je Ustavno sodišče pritožnikove očitke o kršitvi te človekove pravice preizkusilo le z vidika 62. člena Ustave.
5. Skladno z 62. členom Ustave ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopku pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.(4) Ustava torej daje zakonodajalcu pooblastilo, da določi način uresničevanja te človekove pravice. Zato je njeno ustavno zagotovljeno jedro težje določiti, kar pa ne pomeni, da ni določljivo. Ustavno sodišče je že poudarilo, da izhaja ustavnopravni okvir pravice do uporabe svojega jezika iz ustavnih standardov poštenega sojenja. Vsakomur, tudi tistemu, ki jezika sodišča ne razume, mora biti dana možnost spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Šele to mu namreč omogoča, da v postopku sodeluje enakopravno z nasprotno stranko (kar je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave).(5) Ustavno sodišče je tudi že poudarilo, da je treba pri določanju ustavnopravnega okvira pravice do uporabe svojega jezika upoštevati tudi načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Upoštevanje slednjega pa ne pomeni le, da zgolj zaradi uporabe svojega jezika nihče ne sme biti zapostavljen, ampak tudi, da nihče ne sme imeti prednosti.(6) Poudarilo je še,(7) da je treba pri določanju ustavnopravnega okvira te pravice izhajati tudi iz načela, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina (oziroma na določenih območjih tudi italijanščina in madžarščina).(8) Upoštevaje navedena izhodišča je ocenilo, da iz 62. člena Ustave izhaja zahteva, da se pred sodiščem vsakomur omogoči, da spremlja (ustni) postopek v jeziku, ki ga razume, kar predpostavlja ustrezno prevajanje na narokih ali pri drugih ustnih procesih dejanjih. Ne glede na navedeno veljajo dodatna ustavna jamstva glede uporabe jezika oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, iz 19. člena Ustave ter upoštevne določbe ratificiranih mednarodnih pogodb (zlasti drugi odstavek 5. člena in tretji odstavek 6. člena EKČP).
6. Iz 62. člena Ustave torej ne izhaja zahteva, da bi morala sodišča v civilnem postopku stranki tudi v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume.(9) Doslej je Ustavno sodišče takšno stališče izrecno zavzelo le pri presoji ustavnosti stališča, po katerem morajo stranke svoje vloge vlagati v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi. Vendar lahko le enako velja tudi za nasprotno smer pisne komunikacije med sodiščem in strankami. Tako kot je mogoče od stranke zahtevati, da sama poskrbi za prevod pisnih vlog, ki jih naslavlja na sodišče, je od nje mogoče zahtevati tudi, da sama poskrbi tudi za prevod sodnih pisanj, ki jih prejme od sodišča, in sicer neodvisno od tega, ali je treba sodno pisanje vročiti na ozemlju Republike Slovenije ali izven njega.
7. Stališče, da mora stranka v civilnem postopku sama poskrbeti za prevod sodnih pisanj v jezik, ki ga razume, torej ni v neskladju s pravico do uporabe svojega jezika v postopku. Pritožnik zato z očitki, da mu pisanje v nasprotju s 5. členom Dvostranske pogodbe(10) ni bilo vročeno v prevodu, četudi bi bili ti očitki utemeljeni (pravilne uporabe procesnega prava Ustavno sodišče ne presoja), kršitve 62. člena Ustave ne more utemeljiti. Da gre pri sporni določbi Dvostranske pogodbe le za določbo procesne narave, ki je namenjena varstvu suverenosti držav, medtem ko človekovih pravic sama po sebi ne ureja, izhaja iz same narave tovrstnih mednarodnih pogodb. Te se namreč ne sklepajo z namenom urediti varstvo človekovih pravic na mednarodnopravni ravni, temveč z namenom urediti procesna vprašanja, s katerimi naj se omogoči oziroma olajša izvedba sodnega postopka v eni državi pogodbenici v primeru, ko je v njem udeležena oseba, ki prebiva v drugi državi pogodbenici. Zato določbe takšne Dvostranske pogodbe, kljub temu, da jih je mogoče neposredno uporabiti (kar pomeni, da se posameznik v sodnem postopku – glede na 8. člen Ustave nanje lahko neposredno sklicuje), samo zato še ne urejajo človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Drugačna razlaga bi namreč lahko pomenila nedopusten poseg v splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Do neenakosti bi lahko prišlo ne samo v razmerju med osebami, katerim je treba sodno pisanje vročiti v tujino (vsebina Dvostranskih pogodb o pravni pomoči je lahko med različnimi pogodbenimi strankami različna, ali pa takšna pogodba med državami sploh ni sklenjena), temveč tudi v razmerju med njimi in osebami, ki prebivajo na ozemlju Republike Slovenije. Tudi slednjim se sodna pisanja v civilnem postopku vedno vročajo v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, in sicer ne glede na to, ali naslovnik ta jezik tudi dejansko razume ali ne.
8. Pritožnik po povedanem z očitki o kršitvi procesnih pravil pri vročanju tožbe kršitve 62. člena Ustave ni izkazal. Ti očitki pa odpirajo vprašanje, ali je bila pritožniku zaradi spornega postopanja sodišč zagotovljena možnost enakopravnega sodelovanja v postopku ali pa je sodiščem morebiti mogoče očitati kršitev ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave.(11) Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da zagotavljata 22. in 23. člen Ustave vsaj takšen obseg varstva, kot ga določa prvi odstavek 6. člena EKČP. Zato je tudi te pritožnikove očitke presojalo le z vidika navedenih ustavnih določb.
9. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja med drugim zahteva, da mora biti odločitev sodišč utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti. Torej s takšnimi, ki ne vzbujajo dvoma o tem, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi zakona in ne morebiti na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Kot očitke o kršitvi tega ustavnega procesnega jamstva je mogoče razumeti pritožnikove navedbe o nesprejemljivosti stališča Vrhovnega sodišča, po katerem se podpis vročilnice, izpolnjene v tujem jeziku, lahko šteje za prostovoljen sprejem pisanja v tujem jeziku (v smislu četrtega odstavka 5. člena Dvostranske pogodbe), ker je vsebina pošiljke razvidna iz vročilnice. Po oceni Ustavnega sodišča bi bilo takšno stališče Vrhovnega sodišča lahko sporno predvsem z vidika možnosti uresničitve strankine pravice do odklonitve sprejema takšnega sodnega pisanja. Vendar pa očitek v tem primeru ni utemeljen. Ustavno sodišče je namreč ob vpogledu v pravdni spis ugotovilo, da pritožnik v postopku svojih pravic ni varoval z zadostno skrbnostjo. Pritožnik v odgovoru na tožbo (ki ga je vložil po pooblaščenem hrvaškem odvetniku) ni uveljavljal kršitev v zvezi z vročitvijo tožbe. Pred vložitvijo odgovora na tožbo na sodišče tudi ni naslovil vloge, v kateri bi navajal, da sodno pisanje vrača, ker mu ni bilo vročeno v skladu z Dvostransko pogodbo oziroma ker ga ne razume in ga ne želi prostovoljno sprejeti. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo pritožnikove zahteve po uporabi svojega jezika v postopku, ker takšne zahteve v odgovoru na tožbo (ali v kakšni predhodno vloženi vlogi) ni podal. Te očitke oziroma zahtevo po uporabi svojega jezika je pritožnik pričel uveljavljati šele v pritožbi zoper zamudno sodbo oziroma v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil šele hkrati s pritožbo. Ob vsem navedenem pa je pomembno, da iz pritožnikovih navedb v pravnih sredstvih, ki jih je vložil v postopku pred sodišči, izhaja, da je vedel, da bi pisanje, ki mu ni bil priložen prevod, lahko odklonil, vendar tega po lastnih navedbah iz spoštovanja do sodišča ni storil. Na to okoliščino se je Višje sodišče tudi sklicevalo v izpodbijani odločbi. Pritožnik tudi v ustavni pritožbi ne trdi, da ni vedel, da pisanja ni bil dolžan sprejeti, temveč le, da »je ravnal v dobri veri in spoštljivo proti sodišču ter da zato pisanja ni vrnil sodišču, čeprav je do tega imel pravico«. Pritožnik se je torej spustil v obravnavo, ne da bi ugovarjal pravilnosti vročitve tožbe, zato stališču Vrhovnega sodišča, po katerem podpisana vročilnica ustvarja domnevo, da je pisanje brez prevoda prostovoljno sprejel, ni mogoče očitati nerazumnosti.
10. Eden od izrazov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je tudi pravica do izjave, ki vsaki stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic. Z vidika tega ustavnega procesnega jamstva bi lahko bili pomembni pritožnikovi očitki, da je bil s tem, ko mu je bilo pisanje vročeno v jeziku, ki ga ne razume, postavljen v slabši procesni položaj, ker je moral sam poskrbeti za prevod tožbe, kar naj bi bil tudi vzrok za njegovo zamudo z odgovorom na tožbo. Z vidika 22. člena Ustave bi bilo namreč lahko sporno, če bi sodišča zavzela stališče, po katerem okoliščina, da stranka, ki si je morala sama priskrbeti prevod sodnega pisanja v jezik, ki ga razume, ne more pomeniti opravičljive zamude. Vendar Ustavno sodišče tega očitka ne more presojati, ker pritožnik v tem delu pravnih sredstev ni izčrpal. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev (ki je po prvem odstavku 51. člena ZUstS ena od procesnih predpostavk za vložitev ustavne pritožbe) namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v že vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz pravdnega spisa izhaja, da pritožnik konkretnih vsebinskih očitkov zoper sklep nižjih sodišč o neobstoju upravičenega vzroka za zamudo v reviziji ni uveljavljal.
11. Drugi očitki (da tožba ni sklepčna, da sodišča dejanskega stanja niso preverjala ter da pritožniku tožba ni bila osebno vročena) so očitno neutemeljeni. Očitkov, ki se nanašajo na nepravilnosti pri uporabi (materialnega in procesnega) prava in pri ugotavljanju dejanskega stanja, Ustavno sodišče, če ne segajo na raven človekovih pravic, glede na prvi odstavek 50. člena ZUstS ne presoja.
12. Pritožnik tudi ni izkazal zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Te kršitve namreč zgolj z očitki o napačni uporabi procesnih pravil ni mogoče utemeljiti.
13. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

14. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

(1) Tako Ustavno sodišče med drugim tudi v zadevi št. Up-328/04, U-I-186/04 z dne 8. 7. 2004 (OdlUS XIII, 82), prim. točko 4 obrazložitve.
(2) Tako tudi nemško Zvezno ustavno sodišče v zadevi št. 2 BvR 475/78 z dne 22. 3. 1983 (Entscheidungen des Bundesverfassungsgerichts, 63. Band, J. C. B. Mohr Tübingen, 1983, Nr. 23, str. 373 in 374), v kateri je pritožnik, nemški državljan, ugovarjal pravilnosti vročitve, ker mu je bilo pisanje s strani avstrijskih organov vročeno neposredno po pošti, takšnega vročanja pa Dvostranska pogodba o pravni pomoči med Republiko Avstrijo in Zvezno republiko Nemčijo ni predvidevala.
(3) Drugi odstavek 5. člena EKČP se glasi: »Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo.« Tretji odstavek 6. člena EKČP se glasi: »Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice: a) da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni;..(..).«
(4) Pojem »vsakdo« se nanaša na vse osebe, prizadete zaradi neznanja jezika postopka (prim. T. Jerovšek, Člen 62 (pravica do uporabe svojega jezika in pisave); v L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske države in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 613).
(5) Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-404/05 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 64/07). Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-43/96 z dne 30. 5. 2000 (OdlUS IX, 141).
(6) Prim. 17. točko obrazložitve sklepa št. Up-43/96 z dne 30. 5. 2000.
(7) Prav tam, točka 18 obrazložitve.
(8) Prim. tudi T. Jerovšek, Člen 62 (pravica do uporabe svojega jezika); cit. delo, str. 615.
(9) Isto, str. 614: »Zakonsko določen način uresničevanja pravice do uporabe svoje pisave je bolj omejen kot pravica do uporabe svojega jezika. To je tudi razumljivo, ker je stranka, ki ne razume jezika, med postopkom hudo prizadeta, medtem ko lahko pisne vloge sestavi ob pomoči drugih oseb.«
(10) Člen 5 Dvostranske pogodbe se v relevantnem delu glasi: »3) Pisanja, ki se vročajo osebam v zaprošeni državi, se pošiljajo v jeziku države prosilke, priložen pa mora biti prevod pisanj v jezik zaprošene države. 4) Če prevod iz tretjega odstavka tega člena ni priložen, se vročitev opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme.«
(11) Dvostranska pogodba v prvem odstavku 1. člena določa, da imajo državljani ene države pogodbenice enako varstvo svojih pravic v postopkih pred sodišči druge države pogodbenice kot njeni državljani.