Številka: Up-858/08-8

Datum: 3. 6. 2008

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Marjan Vaupotič, Murska Sobota, ki ga zastopa Iztok Drozdek, odvetnik v Ljubljani, na seji 3. junija 2008

1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 875/2007 z dne 13. 2. 2008 se ne sprejme.
2. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo pritožnika zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Ministrstva za šolstvo in šport, s katero je bil zavrnjen predlog za izjemno napredovanje pritožnika v naziv svetovalec. Ugotovilo je, da pritožnik v reviziji ni niti neposredno niti opisno navedel, kateri pogoj za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nasl. – v nadaljevanju: ZUS-1) naj bi bil v tem primeru izpolnjen. Zato je revizijo zavrglo kot nedovoljeno. Zavzelo je stališče, da je tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti uvesti niti voditi.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Navaja, da sodišče ni navedlo pravne podlage, iz katere bi izhajalo, da mora revident navesti razloge za dopustitev revizije, niti pravne podlage, iz katere bi izhajalo, da se revizija v primeru, če niso navedeni razlogi, zavrže. Sklep naj tako ne bi bil obrazložen, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Iz istega razloga naj bi mu Vrhovno sodišče kršilo tudi pravico iz 25. člena Ustave, saj naj se v pritožbi ne bi mogel opredeliti do tega, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno oziroma procesno pravo. Ker naj sodišče o njegovih revizijskih navedbah ne bi zavzelo stališč, naj bi mu bila odvzeta pravica doseči odločitev, posledično pa pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Odločitev naj bi bila tudi arbitrarna. Priglaša stroške postopka.

3. ZUS-1 v drugem in tretjem odstavku 83. člena določa, kdaj revizija je oziroma ni dovoljena. V 89. člena ZUS-1 je določeno, da prepozno ali nepopolno revizijo zavrže s sklepom sodnik poročevalec Vrhovnega sodišča, nedovoljeno revizijo pa senat Vrhovnega sodišča.
4. Ustavno sodišče ni upravičeno presojati, ali Vrhovno sodišče pravilno, tj. zakonito uporablja določbe ZUS-1 o dovoljenosti revizije. Ustavno sodišče presoja le, ali je sodišče z razlago zakonu dalo vsebino, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče določbi 83. in 89. člena ZUS-1 razlagalo tako, da mora revident navesti razlog za dovolitev revizije in da se revizija v primeru, če revident tega ne stori, zavrže kot nedovoljena. Očitek, da sta bili s takšnima stališčema pritožniku kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je neutemeljen, saj iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva – revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo. Takšen restriktiven pristop pri presoji stališč v zvezi z uporabo določb o dovoljenosti revizije izhaja tudi iz dosedanje ustavnosodne presoje (npr. sklep št. Up-121/00 z dne 18. 9. 2001). Institut pravnomočnosti, katerega pomen poudarja tudi Ustava (158. člen), v imenu pravne varnosti na eni strani izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju (izključuje nadaljnja pravna sredstva), na drugi strani pa pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe. Pravna varnost namreč terja, da vsaka odločba doseže pravno stanje, v katerem je ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. V pravnomočne sodne odločbe je z izrednimi pravnimi sredstvi mogoče posegati le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom.
5. Očitek, da sta izpodbijani stališči neobrazloženi, kar bi sicer lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ne drži. Vrhovno sodišče je razlago 83. in 89. člena ZUS-1 utemeljilo in pri tem izhajalo iz ureditve revizije, po kateri revizije ni mogoče niti uvesti niti voditi po uradni dolžnosti. Stranki je prepuščeno, da vloži revizijo in tudi izkaže obstoj pogojev za dovoljenost revizije. Zgolj dejstvo, da se pritožnik s takšno razlago zakona ne strinja, pa tudi ne more utemeljiti zatrjevane kršitve človekove pravice iz 22. člena Ustave.
6. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 25. člena Ustave. Pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti drugostopenjski sodni odločbi Ustava ne zagotavlja, zato zgolj z zavrženjem revizije pritožniku ta pravica ni mogla biti kršena.
7. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane.
8. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Senat Ustavnega sodišča je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

9. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter člana dr. Mitja Deisinger in mag. Marta Klampfer.