Uradni list

Številka 62
Uradni list RS, št. 62/2008 z dne 20. 6. 2008
Uradni list

Uradni list RS, št. 62/2008 z dne 20. 6. 2008

Kazalo

2653. Sklep o zavrnitvi pobude in nesprejemu ustavne pritožbe, stran 8327.

Številka: U-I-275/06-7
Up-811/07-7
Datum: 29. 5. 2008
S K L E P
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe ABM, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa Nevenka Šorli, odvetnica v Ljubljani, na seji dne 29. maja 2008
s k l e n i l o :
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 73. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 73/07 – ur. p. b. in 45/08) se zavrne.
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 801/2006 z dne 14. 12. 2006 v zvezi s sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Pg 55/2002 z dne 28. 3. 2006 in št. IV Pg 55/2002 z dne 4. 7. 2006 se ne sprejme.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je v gospodarskem sporu s sklepom z dne 28. 3. 2006 zavrglo pritožbo zoper sklep, s katerim je to sodišče zavrnilo predlog pritožnice oziroma pobudnice (tedaj tožnice) za izločitev sodnice. Odločitev je oprlo na peti odstavek 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da zoper sklep, s katerim se izločitev sodnika zavrne, ni posebne pritožbe. S sklepom z dne 4. 7. 2006 pa je zavrnilo njen predlog, naj sodišče postopek prekine, ker je pred Ustavnim sodiščem vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti. Utemeljilo je, da je prekinitev sodnega postopka zaradi sprožitve postopka pred Ustavnim sodiščem po 156. členu Ustave predvidena le za primer, ko sodišče (ne pa stranka) sproži postopek pred Ustavnim sodiščem. Sodišče druge stopnje je pritožbi zoper navedena sklepa zavrnilo.
2. Pritožnica navaja, da odločitev sodišča krši načela pravne države iz 2. člena Ustave, pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Navaja, da ni v skladu s pravico do učinkovitega in ekonomičnega varstva pravice do zakonitega in nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave, če lahko vloži pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika šele potem, ko je postopek na prvi stopnji vsebinsko že končan. Trdi, da je bila zadeva sodnici razporejena v nasprotju z načelom zakonitega sodnika. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo zoper svoj sklep, Višje sodišče pa je to odločitev potrdilo, naj bi bila pritožnici onemogočena uveljavitev človekove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V ustavni pritožbi pritožnica navaja še, da sta sodišči kršili 22. člen Ustave, ker nista upoštevali njenega predloga za prekinitev postopka. Meni, da je napačno in preozko stališče, da je treba postopek pred pravdnim sodiščem prekiniti le, če sodišče vloži zahtevo za presojo ustavnosti zakona po 156. členu Ustave, ne pa tudi, če takšno pobudo poda stranka sama. Ker sodišče postopka ni prekinilo, čeprav je pritožnica vložila pobudo, naj bi bila s tem kršena tudi njena pravica do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave. Pritožnica nadalje trdi, da niti sodišče prve, niti sodišče druge stopnje nista ustrezno obrazložili odločitve, da postopka zaradi vložitve pobude pred Ustavnim sodiščem ne prekineta. Navaja, da bi sodišče, če že ne sledi njenemu predlogu za prekinitev postopka, moralo za to navesti ustrezne razloge. Sklep sodišča druge stopnje naj bi bil tudi arbitraren. Višje sodišče naj bi odločalo »enotno« o treh (različnih) predlogih stranke za prekinitev postopka in ji s tem odvzelo možnost pritožbe zoper sklep z dne 12. 4. 2006.
3. V pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 73. člena ZPP pritožnica (pobudnica) navaja, da ureditev, po kateri se stranka, ki je zahtevala izločitev sodnika, zoper odločitev sodišča lahko pritoži šele v okviru pritožbe zoper končno sodbo, ustavno ni sprejemljiva. V neskladju naj bi bila s četrtim odstavkom 15. člena Ustave glede varstva ustavnih pravic ter s pravicami iz 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da so tedaj dokazi že izvedeni, procesno gradivo že zbrano, vse to je tudi v sodnem spisu. Zato je po njenem mnenju morebitna ponovitev postopka pred drugim sodnikom, do katere pride, če se pritožbi ugodi, praviloma zgolj formalnost, vsebinsko pa odločitev ostane enaka. Novi sodnik naj bi bil »okužen« s pogledi in stališči izločenega sodnika. Meni, da takšna ureditev tudi ni ekonomična, saj je treba v primeru, če se pritožbi zoper končno sodbo ugodi, ponoviti ves postopek. Bistveno bolj ekonomično bi bilo, da bi se vprašanje izločitve pravnomočno razčistilo še pred nadaljevanjem postopka na prvi stopnji. Obstoječa ureditev naj bi sodišče dvojno obremenjevala, strankam pa povzročala nepotrebne stroške. Trdi, da razlog preprečevanja zlorab ne sme povzročiti, da se stranki omejujejo ustavne pravice. Meni, da ni ustavnopravno sprejemljivega razloga za omejevanje omenjenih ustavnih pravic. Tudi obravnavana ureditev zlorab, kot navaja pritožnica, ne preprečuje, saj stranka vedno lahko vloži nov predlog za izločitev.
B – I.
O pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti
4. V obravnavanem primeru gre za vprašanje samostojnosti oziroma nesamostojnosti pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika. Najprej je treba ugotoviti, da ne obstaja splošna, iz pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) izhajajoča zahteva, da bi zoper vsako vmesno procesno odločitev v postopku morala biti dopustna pritožba. Možno pa je, da takšno ustavno jamstvo vendarle obstaja glede na naravo in pomembnost vmesne procesne odločitve. Ker je institut izločitve sodnika neposredno povezan s pravico do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave), je mogoč sklep, da gre pri zavrnitvi predloga za izločitev za tako pomembno vmesno procesno odločitev, da mora zoper njo biti dopustna pritožba. Vendar pa to za odločitev v tej zadevi ni odločilno. Zakon namreč pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika dopušča (peti odstavek 73. člena ZPP). Če pa zakon pravno sredstvo dopusti (čeprav to morebiti ne bi bila ustavna zahteva), mora postopek s tem pravnim sredstvom v celoti ustrezati ustavnim procesnim jamstvom. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je torej naslednje: ali kakšnemu ustavnemu procesnemu jamstvu nasprotuje ureditev, da je zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika pritožba sicer možna, vendar ne samostojno, pač pa šele v okviru pritožbe zoper končno odločbo. Takšna ureditev ne prepreči, da bo sodnik, katerega izločitev je bila zahtevana, v zadevi vsebinsko odločil. Pritožba, četudi uspešna, bo učinkovala le naknadno in sicer tako, da bo odločba, ki jo je ta sodnik izdal, razveljavljena, hkrati s procesnimi dejanji, ki jih je opravil.
5. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99, Odl. US VIII, 12) zavrnilo stališče, po katerem iz pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave izhaja, da mora biti o pritožbi odločeno še pred dokončno odločitvijo o zadevi. V navedenem primeru je sicer šlo za institut nesuspenzivne pritožbe (torej pritožbe, ki jo je sicer mogoče vložiti takoj, vendar pa ne zadrži izvršitve sklepa). Vendar pa je bistvo enako kot v obravnavanem primeru, ko gre za vprašanje nesamostojne pritožbe. Tudi v obravnavanem primeru namreč pobudnica trdi, da odločanje o pritožbi šele potem, ko bo v zadevi že odločeno, ne omogoča učinkovite uresničitve pravice do pravnega sredstva. Res je sicer, kot pravilno ugotavlja tudi pobudnica, da ni dovolj, če so človekove pravice priznane le formalno, pač pa mora biti zagotovljeno učinkovito izvrševanje teh pravic. Vendar pa ni mogoče reči, da je vsaka ureditev, po kateri zoper določeno procesno odločitev med postopkom ni mogoča takojšnja pritožba, pač pa je mogoča obenem s pritožbo zoper končno sodbo, že zato nezdružljiva z navedeno človekovo pravico. Izpodbijana ureditev bi posegla v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave le v primerih, če po izdaji končne odločbe in nato morebitni ugoditvi pritožbi za pritožnika ne bi bilo mogoče več vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo te odločbe, ali pa bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja nesorazmerno otežena.
6. V obravnavanem primeru ne gre za takšen položaj. Učinkovito varstvo pravice do izločitve sodnika je v pritožbenem postopku možno tudi naknadno. Kot pobudnica navaja tudi sama, sodišče druge stopnje, če pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču v nov postopek. V novem postopku bo namesto izločenega sodnika odločal drug sodnik. Pravna dejanja, ki jih je opravil izločeni sodnik po trenutku, v katerem je bila zahtevana njegova izločitev, so brez pravnega učinka (drugi odstavek 74. člena ZPP). ZPP daje strankam dovolj možnosti oziroma procesnih instrumentov za to, da si zagotovijo, da ponovno opravljena obravnava – drugače kot to trdi pritožnica – ne bo zgolj formalna potrditev procesnega gradiva, zbranega v okviru postopka, ki ga je opravil naknadno izločeni sodnik. Splošnega pravila, da se novi sodnik v pravdnem postopku sploh ne bi smel seznaniti s procesnim gradivom, ki ga je zbral naknadno izločeni sodnik (in da bi zato ZPP moral vsebovati pravila, ki bi zagotovila, da se takšno procesno gradivo fizično izloči iz sodnega spisa), pa niti iz pravice do nepristranskega sodnika niti iz pravice do zakonitega sodnika po 23. členu Ustave ni mogoče izvajati.
7. Glede na navedeno so očitki o neustavnosti ureditve, po kateri zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika, ni možna samostojna pritožba, z vidika 25. člena Ustave neutemeljeni. Očitki o neskladju s pravicami iz 23. člena Ustave so s tem povezani oziroma izhajajo iz (po pobudničinem mnenju) neučinkovitosti pritožbe. Enako pa velja tudi za očitek o neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, ki zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic.
8. Razlogi, ki jih pobudnica navaja glede neekonomičnosti obstoječe ureditve, se nanašajo na vprašanje smotrnosti oziroma primernosti zakonske ureditve. Vendar Ustavno sodišče teh vprašanj ne presoja. Očitek o neskladju z načeli pravne države po 2. členu Ustave je zgolj pavšalen oziroma neobrazložen, zato ga ni mogoče preizkusiti.
9. Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).
B – II
O ustavni pritožbi
10. Ustavna pritožba glede vprašanja nesamostojnosti pritožbe temelji na stališču pritožnice, da je uporaba domnevno ustavno neskladnega zakona povzročila kršitev njenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor so povzete že zgoraj. Samostojnih argumentov, torej takšnih, ki trditev o domnevnih kršitvah človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v konkretni zadevi ne bi povezovali z vprašanjem ustavne skladnosti zakona, v ustavni pritožbi ni. Zato je razumljivo, da ob neuspehu pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti tudi ustavna pritožba glede istih vprašanj ne more uspeti.
11. Drugo vprašanje, ki ga izpostavlja pritožnica v ustavni pritožbi, pa se nanaša na domnevne kršitve, ki naj bi jih povzročilo ravnanje sodišča, ki ni sledilo predlogu stranke, naj postopek prekine zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je glede tega zavzelo stališče, da je pravdni postopek zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem treba prekiniti le v primeru, če sodišče sproži postopek pred Ustavnim sodiščem, ne pa tudi v primeru, če pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti poda sama stranka. To stališče je očitno v skladu z določbo 156. člena Ustave, ki ureja vprašanje, kakšno je postopanje sodišča v primeru, ko se postavi vprašanje, ali je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, v neskladju z Ustavo. Besedilo 156. člena Ustave je jasno in o kakšnih možnih širših ali ožjih razlagah ni mogoče govoriti. Prav tako ne o možnosti razlage po analogiji. Položaj, ko sodišče kot neodvisen in nepristranski organ, ki odloča v sporu, oceni, da je neka zakonska določba v neskladju z Ustavo in zato sproži postopek pred Ustavnim sodiščem, ni primerljiv s položajem, ko zgolj sama stranka (v svojo korist) oceni, da gre za tak primer. Ustavno sodišče pa ni pristojno, da bi ocenjevalo ustavne določbe.
12. V neskladju z namenom določbe 156. člena Ustave (ter tudi v neskladju s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki vezani na Ustavo in zakon), je stališče Višjega sodišča, da za odločitev v konkretni zadevi niso pomembna izvajanja stranke glede domnevne protiustavnosti zakona, češ da bo o tem »razpravljalo Ustavno sodišče, če bo sprejelo vloženo pobudo tožeče stranke«. Sodišče v pravdnem postopku je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti zakona, ki tvori pravno podlago za odločitev v zadevi, vzeti na znanje ter pretehtati njihovo utemeljenost. Z ustavnopravnimi vprašanji – tudi z vprašanji ustavne skladnosti zakona – se morajo ukvarjati tudi »redna« sodišča. Če namreč sodišče argumente stranke o protiustavnosti zakona sprejme in če torej tudi samo meni, da zakon ni v skladu z Ustavo, je dolžno postopek prekiniti in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Sodišče se ne more zadovoljiti z enostavno ugotovitvijo, da je že stranka sama vložila pobudo pred Ustavnim sodiščem. Položaj namreč ni enak. Kot je bilo že obrazloženo, zgolj pobuda stranke za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona ne povzroči prekinitve pravdnega postopka. Pač pa do prekinitve pravdnega postopka nujno pride, če postopek pred Ustavnim sodiščem sproži sodišče. Stališče Višjega sodišča o tem, da se mu z vprašanjem ustavne skladnosti zakona ni treba ukvarjati, saj je že stranka sama vložila pobudo na Ustavno sodišče, torej ni v skladu s 156. členom Ustave. Če sodišče, ki meni, da zakon ni v neskladju z Ustavo, na resne in dovolj obrazložene argumente stranke s tem v zvezi sploh ne odgovori, pa gre res lahko tudi za kršitev pravice do izjavljanja v postopku (iz katere izhaja tudi obveznost sodišča do opredelitve) po 22. členu Ustave. Vendar pa v obravnavanem primeru ustavni pritožbi, tudi če bi se izkazalo, da gre za tak položaj, ni mogoče ugoditi, saj to pritožničinega položaja ne bi izboljšalo. Ustavno sodišče je namreč že odločilo o pobudi, ki jo je vložila sama stranka.
13. Po drugi strani pa v primeru, ko sodišče ne dvomi v ustavno skladnost zakona, iz 156. člena Ustave jasno izhaja, da podlage za prekinitev postopka ni. Pri tem pa določbe 156. člena Ustave tudi ni mogoče obiti na ta način, da bi sodišče v primeru, ko stranka vloži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti, postopek prekinilo, sicer ne s sklicevanjem na 156. člen Ustave, pač pa s sklicevanjem na določbe ZPP o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja (prvi odstavek 206. člena ZPP). Ne gre zgolj za to, da vprašanje, ali je zakon v skladu z Ustavo, očitno ne ustreza pojmu »predhodnega vprašanja« (12. člen ZPP), saj ne gre za vprašanje obstoja pravice ali pravnega razmerja. Z vidika presoje Ustavnega sodišča je bistveno, da bi sprejem takšnega stališča izničil smisel in namen 156. člena Ustave, ki dovolj jasno opredeljuje, v katerih primerih je zaradi postopka pred Ustavnim sodiščem treba prekiniti postopek pred »rednim« sodiščem. Ni odveč, da Ustavno sodišče na obravnavano vprašanje opozori, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi naknadno izdalo prav tak sklep (ki sicer ni predmet tega postopka pred Ustavnim sodiščem): postopek je prekinilo in pri tem obrazložilo, da tega ni storilo na podlagi 156. člena Ustave, pač pa na podlagi 206. člena ZPP.(1)
14. Tako v ustavni pritožbi kot tudi v pobudi pritožnica oziroma pobudnica izpostavlja tudi razloge, ki naj bi izkazovali domnevno kršitev pravice do zakonitega sodnika po drugem odstavku 23. člena Ustave in s tem po njenem mnenju tudi kršitve zaradi zavrnitve predloga za izločitev sodnice. Vendar ti argumenti za obravnavo konkretne zadeve niso bistveni. Izpodbijana sodna odločba se na vprašanje (ne)utemeljenosti predloga za izločitev ne nanaša, nanaša se le na vprašanje dovoljenosti pritožbe. Prav tako se na procesno vprašanje, kdaj je dovoljeno vložiti pritožbo, nanaša tudi izpodbijana zakonska določba.
15. Ker ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).
C.
16. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in na podlagi prvega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1) Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Pg 55/2002 z dne 13. 2. 2008.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti