Na podlagi 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 17/08 in 58/08) in 44. člena Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 113/03 – uradno prečiščeno besedilo in 20/06 – ZNOMCMO) Vlada Republike Slovenije izdaja

Ta uredba velja za vse uporabnike proračuna Republike Slovenije, kakor jih določa Sklep o subjektih, za katere velja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 115/02), razen za pripadnike Slovenske vojske, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe zunaj države zaradi izvajanja obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah in z mednarodnimi pogodbami, civilne strokovnjake, ki so napoteni v operacije in misije na obrambnem področju, pripadnike Civilne zaščite med izvajanjem pomoči ob naravnih in drugih nesrečah izven države oziroma izvrševanjem mednarodnih obveznosti in uradne osebe Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, ki opravljajo naloge v tujini pod posebnimi pogoji.

Ta uredba ureja plače in druge prejemke javnih uslužbencev na diplomatskih predstavništvih in konzulatih Republike Slovenije v tujini, uradih Republike Slovenije v tujini (v nadaljnjem besedilu: predstavništva) in drugih javnih uslužbencev, ki so napoteni na delo v tujino.

(1) Sredstva za plače in druge prejemke ter povračila stroškov se zagotavljajo iz proračuna ministrstev in drugih organov, ki napotijo javnega uslužbenca na delo v tujino. Stroške, ki nastanejo z napotitvijo javnega uslužbenca na podlagi sporazuma iz 15. člena Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 113/03 – uradno prečiščeno besedilo in 20/06 – ZNOMCMO) ministrstvu, pristojnemu za zunanje zadeve, povrne organ, v katerem je bil javni uslužbenec zaposlen pred napotitvijo v tujino, razen če sporazum določa drugače. Izračun plače in drugih prejemkov zagotovi organ, ki napoti javnega uslužbenca na delo v tujino.
(2) Sredstva ali del sredstev za plače in druge prejemke institucije drugih držav ali mednarodne organizacije se zagotavljajo tako, kakor to določa sporazum med organom, ki javnega uslužbenca napoti v tujino, in institucijo druge države ali mednarodno organizacijo.
(3) Če obstaja možnost izbire med prejemki, ki jih zagotavlja institucija tuje države ali mednarodna organizacija, in prejemki, ki jih zagotavlja organ Republike Slovenije, se predstojnik organa pri sklepanju sporazuma iz prejšnjega odstavka ravna v skladu z načelom dobrega gospodarjenja.

(1) Javni uslužbenci za čas razporeditve na delo v tujini prejemajo plačo za delo v tujini (v nadaljnjem besedilu: plača za delo v tujini). Poleg plače iz prejšnjega stavka so v tem času upravičeni do zneska, ki ustreza višini akontacije dohodnine in prispevkov delojemalca za socialno varnost, obračunanih od plače za delo v Republiki Sloveniji.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, v primerih iz 5. člena te uredbe prejema plačo za delo v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: plača za delo v Sloveniji).
(3) Plača za delo v Sloveniji in plača za delo v tujini se izračunata in izplačata v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

(1) Plača za delo v Sloveniji je plača, ki bi jo javni uslužbenec prejemal, če bi opravljal delo v Sloveniji, in se spremeni, če javni uslužbenec napreduje.
(2) Plača za delo v Sloveniji je podlaga za obračun:
– prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plače med delom v tujini,
– nadomestila plače med odsotnostjo z dela zaradi starševskega dopusta,
– nadomestila zaradi bolezni, poškodbe ali nege družinskega člana po preteku 30 koledarskih dni od dneva nastanka pogojev za pridobitev nadomestila, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe,
– denarnega nadomestila za brezposelnost,
– odpravnine ob upokojitvi in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi,
– odškodnine za neizrabljeni letni dopust pred prenehanjem delovnega razmerja,
– dela plače za delovno uspešnost v tujini.
(3) Plača za delo v Sloveniji se izplača v naslednjih primerih:
– če se je moral javni uslužbenec začasno vrniti v Republiko Slovenijo zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe,
– zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve,
– med izrabo sorazmernega dela letnega dopusta javnega uslužbenca, ki je razporejen na delo v tujino, za tekoče leto v času pred odhodom v tujino in v času po vrnitvi iz tujine pred potekom razporeditve ali prenehanjem delovnega razmerja.

(1) Plača za delo v tujini je sestavljena iz osnovne plače za delo v tujini, dodatkov za delo v tujini in dela plače za delovno uspešnost.
(2) Plača za delo v tujini se začne obračunavati z dnem začetka dela v tujini in preneha z dnem prenehanja razporeditve na delo v tujini.
(3) Za javne uslužbence predstavništva začetek dela v tujini sporoči predstavništvo.
(4) Plača za delo v tujini je določena za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno število ur dela prek polnega delovnega časa.

(1) Osnova za izračun plače za delo v tujini je določena z nominalno osnovo za delo v tujini, ki je za posamezno delovno mesto oziroma naziv za delo v tujini določena v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Osnova za izračun plače za delo v tujini iz prejšnjega odstavka tega člena se pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, ki jih za posamezni kraj določi Organizacija združenih narodov in so navedeni v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe. Indeks življenjskih stroškov za posamezni kraj ne vključuje stroškov šolnine in vpisnine v šolah z mednarodnim programom, stroškov najema stanovanja in stroškov plačila za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Zmnožek predstavlja osnovno plačo za delo v tujini.
(3) Spremembo preglednice indeksov življenjskih stroškov, ki so določeni v prilogi 2 te uredbe, in spremembo preglednice limitov za povračilo stroškov za nastanitev javnega uslužbenca za delo v tujini, ki so določeni v prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe, sprejme Vlada Republike Slovenije na predlog ministra pristojnega za zunanje zadeve enkrat na leto.

(1) Javnemu uslužbencu pripadajo med delom v tujini ne glede na določbe drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, naslednji dodatki:
– dodatek za oddaljenost,
– dodatek za zahtevnost dela v tujini,
– dodatek za opravljanje finančnih, varnostnih in drugih dodatnih nalog,
– dodatek za nezaposlenega partnerja,
– dodatek za diplomatsko dejavnost partnerja,
– dodatek za nepreskrbljene otroke,
– dodatek za nevarnost,
– dodatek za posebne življenjske razmere v tujini,
– dodatek za delovno dobo,
– dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat,
– položajni dodatek,
– dodatek za pripravljenost in premestljivost.
(2) Do dodatkov iz tega člena niso upravičeni javni uslužbenci na delu v tujini, ki jih prejemajo iz kakršnega koli drugega naslova, zlasti iz institucij drugih držav ali mednarodnih organizacij.
(3) Dodatki iz te uredbe se izplačujejo mesečno, razen če je v tej uredbi določeno drugače.

Javnim uslužbencem na delu v tujini pripada dodatek za oddaljenost kraja opravljanja dela v tujini od sedeža organa v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi najbližje potovalne razdalje za Evropo, zunaj Evrope pa na podlagi najbližje zračne črte. Dodatek za oddaljenost znaša:
– za oddaljenost od 300 do 1.000 kilometrov 100 eurov,
– za oddaljenost od 1.001 do 5.000 kilometrov 200 eurov,
– za oddaljenost nad 5.000 kilometrov 400 eurov.

(1) Dodatek za zahtevnost dela v tujini pripada javnim uslužbencem v predstavništvih v tujini in policijskim uradnikom za zvezo ter predstavnikom Slovenske obveščevalno-varnostne agencije v predstavništvih v tujini, pri čemer se upošteva zlasti posebna zahtevnost opravljanja dela pri urejanju dvostranskih odnosov oziroma zahtevnost urejanja odnosov na drugih področjih ali posebna zahtevnost in strokovnost dela v predstavništvih pri mednarodnih organizacijah.
(2) Dodatek za zahtevnost dela v tujini se določi za posamezno predstavništvo oziroma posamezni kraj dela in lahko znaša do 10% osnovne plače za delo v tujini. Dodatek se spreminja glede na spreminjanje okoliščin, ki prispevajo k zahtevnosti dela, in ga najmanj enkrat na leto določi predstojnik organa s sklepom. Dodatek za zahtevnost dela v tujini ne pripada novinarjem, dopisnikom RTV na delu v tujini.

(1) Dodatek za opravljanje finančnih, varnostnih in drugih dodatnih nalog je del plače, ki pripada zaposlenim na delovnih mestih plačne skupine J – delovna mesta spremljajočih dejavnosti na predstavništvu, ki poleg nalog iz okvira svojega delovnega mesta stalno opravljajo še druge naloge. Dodatek pripada tudi diplomatu ali drugemu javnemu uslužbencu, ki poleg nalog iz okvira svojega delovnega mesta vodi finančno poslovanje ali je odgovoren za naloge v zvezi z varnostjo, če v predstavništvu ni ustreznih strokovno-tehničnih javnih uslužbencev.
(2) Dodatek iz tega člena znaša za IV. in V. tarifni razred 275 eurov, za VI. tarifni razred 175 eurov in za VII. ali višji tarifni razred 150 eurov.
(3) Vrednosti dodatkov iz prejšnjega odstavka se pomnožijo z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.
(4) Dodatek iz tega člena dodeli pristojni minister.

(1) Dodatek za nezaposlenega partnerja je del plače, ki pripada javnemu uslužbencu na delu v tujini, čigar zakonec oziroma zunajzakonski partner ni v delovnem razmerju, nima statusa samozaposlenega, ne prejema nadomestila v skladu s predpisi o starševskem varstvu, ne prejema pokojnine ali ni prijavljen na zavodu za zaposlovanje in prebiva z njim v tujini. Dodatek se izplačuje za čas, ko partner dejansko prebiva z javnim uslužbencem v tujini.
(2) Za zunajzakonskega partnerja po tem členu se šteje oseba po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.
(3) Dodatek za nezaposlenega partnerja znaša 600 eurov, pri čemer se ta znesek pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.
(4) Dodatek iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.

(1) Javnemu uslužbencu v predstavništvu, čigar zakonec ali zunajzakonski partner prebiva z njim v tujini, se lahko izplača dodatek do 150 eurov mesečno za sodelovanje zakonca ali zunajzakonskega partnerja pri diplomatskih družabnih aktivnostih. Za zakonce ali zunajzakonske partnerje vodij predstavništev ter obrambnih atašejev in namestnika v času nadomeščanja vodje lahko znaša ta dodatek do 300 eurov mesečno. Višino zneska predlaga vodja predstavništva, za zakonce ali zunajzakonske partnerje vodij predstavništev pa predstojnik ali druga pooblaščena oseba na predlog vodje predstavništva. Dodatek se izplača na podlagi dokazil o diplomatski aktivnosti partnerjev.
(2) Vrednost dodatka iz prejšnjega odstavka se pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.

(1) Dodatek za vzgojo nepreskrbljenih otrok je del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, čigar nepreskrbljeni otroci prebivajo z njim v skupnem gospodinjstvu v tujini, in se izplačuje za čas, ko dejansko prebivajo z njim v tujini. Javni uslužbenec mora sporočiti vsako spremembo glede skupnega gospodinjstva in šolanja otrok, ki vpliva na prejemanje dodatka za nepreskrbljene otroke.
(2) Za otroke, starejše od 15 let, se dodatek izplačuje do konca njihovega rednega šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta, na podlagi potrdila o rednem šolanju.
(3) Višina dodatka za vzgojo posameznega nepreskrbljenega otroka znaša 180 eurov, pri čemer se ta vrednost pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.
(4) Dodatek iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.

(1) Dodatek za nevarnost pripada javnemu uslužbencu za tisti mesec, ko v pretežnem delu mesečne delovne obveznosti opravlja delo na kriznem območju ali območju, na katerem je varnost javnih uslužbencev ogrožena, zlasti pa kjer:
– je občasno kršeno premirje ali obstajajo oboroženi spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij,
– so pogosti incidenti ali oboroženi spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij,
– se ponavljajo spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij,
– obstajajo nepretrgani spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij.
(2) Dodatek za nevarnost na območju delovanja iz prve alinee prvega odstavka tega člena znaša do 500 eurov, iz druge alinee prvega odstavka tega člena do 600 eurov, iz tretje alinee prvega odstavka tega člena do 1.000 eurov in iz četrte alinee prvega odstavka tega člena do 1.200 eurov.
(3) Pri izvajanju posebno nevarnih nalog v mirovnih operacijah pripada pripadniku policije dodatek do 300 eurov. Za posebno nevarne naloge v mirovnih operacijah štejejo naloge:
– pirotehnika,
– pripadnika protiteroristične enote,
– pripadnika enote za specialno delovanje, za delovanje pod krinko in za varovanje zaščitenih prič ali varovanih oseb.
(4) Upravičenost do dodatkov iz prvega in tretjega odstavka tega člena se določi vsake tri mesece na podlagi ocene varnostnih razmer in na podlagi uvedenih varnostnih ukrepov. Oceno izda Sekretariat sveta za nacionalno varnost.

Javnim uslužbencem v tujini, ki opravljajo naloge na območjih, na katerih so življenjske razmere ali okoliščine dela posebno težke (zlasti izjemno visoke ali nizke temperature, slabe higienske razmere, huda onesnaženost, izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam, obstoj zdravju škodljivih in strupenih snovi ter radioloških, bioloških in kemičnih snovi), pripada dodatek v višini do 300 eurov. Območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinah dela ter višino dodatka določi minister, pristojen za javnega uslužbenca.

(1) Pripadnikom Slovenske vojske, ki so napoteni na opravljanje nalog v skupna poveljstva ali enote mednarodnih organizacij ter druge organe, predstavništva ali službe mednarodnih organizacij (v nadaljnjem besedilu: pripadniki na mednarodnih vojaških dolžnostih) in katerih dolžnosti so določene kot premestljive, pripada v času pripravljenosti dodatek v višini 10% nominalne osnove za delo v tujini.
(2) Vrednosti dodatka iz prejšnjega odstavka se pomnožijo z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.
(3) Pripadnikom na mednarodnih vojaških dolžnostih se med napotitvijo na operacijo kriznega odzivanja izplačuje plača ter druga povračila in nadomestila v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske v tujini pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah in z mednarodnimi pogodbami.

Javnemu uslužbencu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,33% od osnovne plače za delo v tujini za vsako zaključeno leto delovne dobe. Za vsako zaključeno leto delovne dobe nad 25 let se mu dodatek za delovno dobo poveča za 0,10%.

(1) Dodatek za specializacijo, znanstveni magisterij ali doktorat pripada javnim uslužbencem, če izobrazba, pridobljena s specializacijo, znanstvenim magisterijem ali doktoratom, v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, znanstveni magisterij oziroma doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katero je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma opravlja delo.
(2) Višina dodatka iz prejšnjega odstavka je določena v Kolektivni pogodbi za javni sektor (v nadaljnjem besedilu: Kolektivna pogodba).
(3) Dodatki se med seboj izključujejo.
(4) Če ima javni uslužbenec več naslovov iste stopnje, mu pripada samo en dodatek.

(1) Položajni dodatek pripada javnemu uslužbencu za čas dela v tujini, ko opravlja naloge vodenja ali poveljevanja, in sicer vodji predstavništva med delovno prisotnostjo v sprejemni državi in začasnemu odpravniku poslov med odsotnostjo vodje predstavništva, ki je daljša od deset delovnih dni. Položajni dodatek se določi glede na strateško pomembnost predstavništva za zunanjepolitične interese Republike Slovenije in število javnih uslužbencev v predstavništvu.
(2) Strateško pomembnost predstavništev za zunanjepolitične interese Republike Slovenije določi v štirih kategorijah enkrat na leto minister pristojen za zunanje zadeve, s sklepom.
(3) Dodatek znaša za:
– prvo kategorijo 12% osnove plače za delo v tujini,
– drugo kategorijo 9% osnove plače za delo v tujini,
– tretjo kategorijo 7% osnove plače za delo v tujini,
– četrto kategorijo 5% osnove plače za delo v tujini.
(4) Za pripadnike na mednarodnih vojaških dolžnostih znaša dodatek iz prvega odstavka tega člena največ 8% osnove plače za delo v tujini in ga določi s pravilnikom minister pristojen za obrambo, glede na njihov čin. Vsem drugim javnim uslužbencem, ki na delu v tujini opravljajo naloge vodenja, pripada za ta čas dodatek iz prvega odstavka tega člena v višini 7% osnove plače za delo v tujini.

(1) Del plače za delovno uspešnost javnih uslužbencev v tujini predlaga nadrejeni in pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katero se izplačuje, pri opravljanju rednih delovnih nalog dosegel nadpovprečne rezultate na podlagi ocene nadrejenega. Del plače za delovno uspešnost določi predstojnik ali oseba, ki je za to pooblaščena. Merila določitve dela plače za delovno uspešnost so navedena v Kolektivni pogodbi.
(2) Za vodje predstavništev in začasne odpravnike poslov določi del plače za delovno uspešnost minister, pristojen za zunanje zadeve. Obseg sredstev za izplačilo dela plače za delovno uspešnost za posamezno predstavništvo sporoči pristojno ministrstvo za vsako posamezno obdobje.
(3) Del plače za delovno uspešnost javnih uslužbencev v tujini znaša na leto največ dve osnovni mesečni plači javnega uslužbenca za delo v Sloveniji. Osnova za obračun je plača javnega uslužbenca za delo v Sloveniji.
(4) Novinar, dopisnik RTV na delu v tujini, je na podlagi trimesečne ocene urednikov zunanjepolitičnih uredništev upravičen do dela plače za delovno uspešnost, če njegovo delo po kakovosti ali po obsegu presega dogovorjeno raven delovnih obveznosti (predvsem kakovostno), ki jo določi skupna komisija za dopisniško mrežo.
(5) Letna masa sredstev za delovno uspešnost tistih javnih uslužbencev, ki so na delu v tujini, se pri vsakem proračunskem uporabniku izračunava posebej, in sicer tako, da se pri izračunu letne mase upoštevajo njihove nominalne osnove.
(6) Del plače iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.

(1) Javnemu uslužbencu na delu v tujini pripada:
– povračilo stroškov za postrežbo,
– povračilo stroškov prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za nezaposlenega partnerja, povračilo stroškov zavarovanja za primer brezposelnosti in za starševsko varstvo,
– povračilo dela stroškov vpisnine in šolnine,
– povračilo potnih in selitvenih stroškov,
– dnevnica,
– povračilo stroškov za reprezentanco,
– povračilo članarine v diplomatskih in konzularnih združenjih,
– povračilo članarine v novinarskih oziroma drugih sorodnih strokovnih združenjih in organizacijah,
– povračilo potnih stroškov za izrabo letnega dopusta v Republiki Sloveniji,
– povračilo stroškov za nastanitev,
– povračilo stroškov za prevoz na delo v kraju službovanja,
– povračilo stroškov za uporabo lastnega osebnega avtomobila v službene namene,
– povračilo stroškov prehrane med delom,
– regres za letni dopust,
– nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege družinskega člana,
– povračilo stroškov zdravstvenega zavarovanja,
– povračilo stroškov za dodatno nezgodno zavarovanje,
– povračilo stroškov za učenje tujega jezika,
– organizacija oziroma povračilo stroškov, nastalih ob smrti javnega uslužbenca na delu v tujini oziroma ožjega družinskega člana, ki je z njim prebival v tujini,
– organizacija prevoza posmrtnih ostankov za pripadnike Slovenske vojske in Policije.
(2) Povračila in nadomestila po tem členu ne pripadajo javnemu uslužbencu na delu v tujini, če mu institucija druge države ali mednarodna organizacija iz drugega odstavka 3. člena te uredbe iz kakršnega koli naslova zagotavlja sredstva v enakem ali višjem znesku, kakor znaša seštevek povračil in nadomestil, ki bi mu sicer pripadali po tej uredbi.
(3) Javnemu uslužbencu na delu v mednarodni civilni misiji pripada dnevno nadomestilo stroškov v višini 80 eurov, če tega misija ne zagotavlja. V tem primeru mu ne pripadajo:
– dnevnice,
– povračilo stroškov za nastanitev, mednarodni civilni misiji
– povračilo stroškov za prevoz na delo,
– povračilo stroškov za uporabo lastnega osebnega avtomobila v službene namene,
– regres za prehrano med delom (protivrednost višine regresa za prehrano med delom v Republiki Sloveniji).
(4) Če mednarodna civilna misija zagotavlja dnevno nadomestilo v znesku nižjem od 80 eurov, je javni uslužbenec upravičen do izplačila razlike med nadomestilom, ki ga prejema, do višine 80 eurov.
(5) Povračila in nadomestila se izplačujejo na podlagi ustreznih dokazil o nastalih stroških.

(1) Povračilo stroškov za postrežbo pripada vodji predstavništva za pomoč v gospodinjstvu.
(2) Veleposlanik ima pravico do povračila največ do zneska 900 eurov, pomnoženega z indeksom življenjskih stroškov iz priloge 2 te uredbe.
(3) Začasni odpravnik poslov v predstavništvu, na katerem ni imenovanega rezidenčnega veleposlanika, vodja konzulata ali konzularni funkcionar, ki izvaja pooblastila vodje konzulata, na katerem ni imenovanega vodje konzulata, ima pravico do nadomestila v višini polovice zneska iz prejšnjega odstavka.
(4) Povračilo stroškov za postrežbo je najvišji možni znesek izplačil iz tega naslova, ki poleg izplačil za redno delo obsega vse dajatve iz tega naslova. Nadomestilo izplačuje blagajnik predstavništva neposredno upravičencu za plačilo opravljenih storitev na podlagi pogodbe, ki jo s soglasjem generalnega sekretarja ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, sklene vodja predstavništva z izvajalcem storitev, ali na podlagi računov za ustrezno storitev.

(1) Povračilo stroškov prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pripada javnemu uslužbencu na delu v tujini, čigar nezaposleni zakonec ali zunajzakonski partner, ki prebiva z njim v tujini, je bil do odhoda v tujino v delovnem razmerju, samozaposlen ali prijavljen na zavodu za zaposlovanje ter prostovoljno plačuje prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu s področnimi predpisi.
(2) Povračilo iz prvega odstavka tega člena se izplačuje od dneva, ko je zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju zaradi odhoda z javnim uslužbencem v tujino prenehalo delovno razmerje oziroma ko je bil izbrisan iz registra samozaposlenih oziroma ko se je odjavil z zavoda za zaposlovanje, ter se preneha izplačevati z dnevom nastopa dela javnega uslužbenca, ki se je vrnil na delovno mesto oziroma dolžnost v Republiko Slovenijo, oziroma z iztekom pogodbe o zaposlitvi. Povračila ni mogoče izplačevati pred odhodom javnega uslužbenca v tujino. Upravičenec do povračila iz prvega ostavka tega člena pred odhodom sam ureja vsa opravila v zvezi s prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje. Do povračila stroškov iz tega člena ni upravičen javni uslužbenec, čigar zakonec ali zunajzakonski partner je že upravičen do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu s predpisi o starševskem varstvu.
(3) Javni uslužbenec na delu v tujini, čigar zakonec ali zunajzakonski partner, ki prebiva z njim v tujini, je bil do odhoda v tujino v delovnem razmerju, samozaposlen ali prijavljen na zavodu za zaposlovanje, je upravičen tudi do povračila stroškov zavarovanja za primer brezposelnosti in za starševsko varstvo.
(4) Kot osnova za povračilo stroškov iz tega člena se upošteva višina plače zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja v zadnjem mesecu pred odhodom v tujino. Če je bila plača v zadnjem mesecu višja za več kakor 25% od povprečja zadnjih šestih mesecev, se kot osnova za povračilo stroškov upošteva povprečje plače v zadnjih šestih mesecih. Višina prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se revalorizira z letno stopnjo rasti pokojnin.
(5) Za zunajzakonskega partnerja po tem členu se šteje oseba po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.
(6) Povračilo stroškov iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.

(1) Povračilo stroškov vpisnine in šolnine pripada javnemu uslužbencu na delu v tujini, čigar otroci so v državi sprejemnici vpisani v osnovno in srednješolsko izobraževanje v ustrezni zasebni šoli z mednarodnim programom, kadar iz upravičenih razlogov ni mogoče njihovo brezplačno šolanje v javnih šolskih ustanovah. Kot upravičeni razlogi se upoštevajo neustrezne pedagoške, varnostne, higienske razmere, pouk v zahtevnem tujem jeziku ali če sprejemna država otrokom tujih diplomatov ne omogoča šolanja v javnih izobraževalnih ustanovah.
(2) Povračilo stroškov vpisnine in šolnine pripada tudi javnemu uslužbencu na delu v tujini, čigar otroci so zadnje leto pred nastopom obveznega rednega šolanja vpisani v predšolsko izobraževanje.
(3) Povračilo iz prvega odstavka tega člena znaša 80% stroškov vpisnine in šolnine, pri čemer znaša znesek, ki ga krije organ, največ 16.000 eurov, razen če gre za otroka s posebnimi potrebami.
(4) Povračilo iz drugega odstavka tega člena znaša 50% stroškov vpisnine in šolnine.
(5) Povračilo stroškov iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.

(1) Povračilo potnih in selitvenih stroškov pripada javnemu uslužbencu, ki potuje v tujino ob razporeditvi na delo v tujini oziroma se vrača v Republiko Slovenijo ob prenehanju razporeditve na delo v tujini.
(2) Povračilo zajema povrnitev dejanskih potnih in selitvenih stroškov za javnega uslužbenca in njegove družinske člane (zakonec, zunajzakonski partner in otroci), kakor določa ta uredba.
(3) Kot potni stroški se priznajo:
– stroški letalskega prevoza v ekonomskem razredu ali železniškega ali ladijskega prevoza v prvem razredu, razen če uredba, ki ureja povračila stroškov za službena potovanja v tujino, določa, da se priznajo stroški letalskega prevoza v poslovnem razredu. Stroški prevoza s spalnikom ali kabino se povrnejo v primerih iz uredbe, ki ureja povračila stroškov za službena potovanja v tujino,
– stroški lastnega prevoza se povrnejo v višini stroškov ene železniške ali ladijske vozovnice prvega razreda, pri čemer je osnova za obračun dnevnice trajanje železniškega prevoza,
– dnevnica za čas trajanja potovanja, ki pripada javnemu uslužbencu.
(4) Kot selitveni stroški se priznajo:
– stroški embalaže v višini 150 eurov za javnega uslužbenca brez družine ali družinskega člana in 300 eurov za javnega uslužbenca z družino,
– stroški pakiranja, iznosa predmetov iz stanovanja, natovarjanja, raztovarjanja in odvoza embalaže,
– stroški voznine,
– stroški zavarovalnine selitvenih predmetov od osnove v višini 7.500 eurov za javnega uslužbenca brez družine ali družinskega člana in 10.000 eurov za javnega uslužbenca z družino.
(5) Kot stroški voznine iz 3. alinee prejšnjega odstavka se priznajo:
– letalski prevoz tovora do 300 kg za javnega uslužbenca brez družine ali družinskega člana in 450 kg za javnega uslužbenca z družino,
– cestni ali železniški prevoz do 30 m³ prostornine tovora,
– ladijski prevoz – kontejner 40 ft.
(6) Pri kombinaciji prevozov stroški ne smejo preseči višine celotnih selitvenih stroškov, ki bi nastali, če bi bila selitev opravljena z enim od prevoznih načinov iz prejšnjega odstavka.
(7) Selitev opravi za to registrirano podjetje, ki ga izbere organ, razen za t. i. lokalni del selitve, če je predstavništvo našlo cenejšega ponudnika.
(8) Če člani družine ne potujejo skupaj z javnim uslužbencem, lahko ta posebej zanje uveljavlja le povračilo stroškov embalaže v višini 150 eurov iz prve alinee četrtega odstavka tega člena.
(9) Javni uslužbenec, ki je bil na podlagi disciplinskega ukrepa razporejen na delovno mesto oziroma dolžnost v Republiki Sloveniji ali mu je prenehalo delovno razmerje zaradi krivdnih razlogov ali zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, mora sam kriti potne in selitvene stroške za vrnitev.
(10) Povračilo stroškov iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem, ki nadomestilo prejmejo iz kakršnega koli drugega naslova, zlasti od institucij drugih držav ali mednarodnih organizacij.
(11) Povračilo selitvenih stroškov ne pripada javnim uslužbencem, ki so napoteni v mednarodne civilne misije, so pa upravičeni do povračila stroškov prevoza osebne prtljage in materialno-tehničnih sredstev, določenih s sistemizacijo materialno-tehničnih sredstev posamezne misije.
(12) Povračilo potnih in selitvenih stroškov se lahko tehnično uredi s splošnim aktom v organu.

(1) Javnemu uslužbencu na delu v tujini pripada dnevnica za službena potovanja zunaj kraja opravljanja dela po enakih merilih, kakršna določa predpis, ki v Republiki Sloveniji ureja službena potovanja v tujino. Če potuje v Republiko Slovenijo, pa mu v skladu s predpisom ali kolektivno pogodbo pripada dnevnica za službeno potovanje v Republiki Sloveniji.
(2) Dnevnica iz prejšnjega odstavka ne pripada javnim uslužbencem, ki prejemajo povračilo za prehrano oziroma jim je prehrana zagotovljena brezplačno.

Znesek sredstev za kritje stroškov za reprezentanco, ki pripada posameznemu predstavništvu in predstavnikom pri mednarodnih institucijah, enkrat na leto določi pristojni minister glede na delovne potrebe in delovne dosežke predstavništva ali enote na misiji.
Povračilo stroškov za reprezentanco se lahko tehnično uredi s splošnim aktom v organu.

Vodjem predstavništev in diplomatom pripada povračilo stroškov članarine v diplomatskih in konzularnih združenjih na podlagi soglasja pristojnega ministra, kar pa ne vključuje članarine za družabne in športne klube, v katerih se zbirajo diplomati.

Novinarjem, dopisnikom na delu v tujini, pripada povračilo stroškov članarine v novinarskih oziroma drugih sorodnih združenjih in organizacijah na podlagi soglasja Komisije za dopisniško mrežo.

(1) Javnemu uslužbencu in njegovim družinskim članom, ki prebivajo z njim v tujini, pripada povračilo potnih stroškov za izrabo letnega dopusta v Republiki Sloveniji enkrat v dvanajstih mesecih, vendar ne prej kakor po desetih mesecih od začetka dela v tujini.
(2) Kot potni stroški se priznajo stroški:
– železniške ali ladijske vozovnice prvega razreda, pri čemer se priznajo stroški prevoza s spalnikom ali kabino v primerih iz uredbe, ki ureja povračila stroškov za službena potovanja v tujino,
– najugodnejšega letalskega prevoza v ekonomskem razredu, če je kraj opravljanja dela oddaljen več kakor 600 kilometrov zračne črte,
– lastnega prevoza v višini stroškov ene železniške vozovnice prvega razreda.
(3) Povračilo iz prvega odstavka tega člena pripada enkrat v dvanajstih mesecih javnim uslužbencem v mednarodnih civilnih misijah, vendar ne prej kakor po šestih mesecih od dneva začetka dela v mednarodni civilni misiji.

(1) Javnemu uslužbencu na delu v tujini pripada povračilo stroškov za nastanitev v višini, določeni v prilogi 3 te uredbe. Limiti iz priloge 3 se obračunajo od osnove, ki je sestavljena iz osnove plače za delo v tujini, dodatka za nezaposlenega partnerja in dodatka za nepreskrbljene otroke.
(2) Povračilo iz tega člena ne pripada tistim javnim uslužbencem, ki ga že prejemajo iz kakršnega koli drugega naslova, zlasti iz institucij drugih držav ali mednarodnih organizacij.
(3) Javnemu uslužbencu na delu v tujini ne pripada povračilo stroškov za nastanitev, če mu pristojni minister s sklepom dodeli primerno stanovanje v tujini, ki je last Republike Slovenije ali ga ima Republika Slovenija v trajnem najemu. Pač pa se za ta stanovanja pokrijejo vsi stroški predstavništva, razen stroškov, ki niso neposredno povezani z bivanjem.
(4) Iz sredstev za povračilo nastanitvenih stroškov sme javni uslužbenec poravnavati: stroške najemnine bivalnih prostorov s stroški skupnih prostorov, parkirnega prostora oziroma garaže, vode, elektrike, osnovnega zavarovanja nepremičnine, ki je opredeljeno v pogodbi, plina in ogrevanja oziroma hlajenja. Ne sme pa poravnavati stroškov, ki niso neposredno povezani z bivanjem, in sicer za televizijo, radio, telefon, telekomunikacije ipd. Če seštevek posameznih stroškovnih postavk preseže znesek dovoljenega limita, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik organa.
(5) Povračilo stroškov za nastanitev se lahko tehnično uredi s splošnim aktom v organu.
(6) Novinar, dopisnik RTV na delu v tujini, mora mesečne račune za stroške najemnine, posredovalnice za najem stanovanja, kavcij, ogrevanja, elektrike, vodarine, telefona (pavšal), plina oziroma druge stroške, za katere prejme mesečni račun, poslati v obračun finančni službi RTV, in sicer najpozneje 30 dni po plačilu računa.
(7) Novinar, dopisnik RTV na delu v tujini, je zaradi narave svojega dela upravičen do kritja posebnih materialnih izdatkov (dnevni časopisi, revije, telefon, telefaks, teleks, internet …), in sicer do mesečnega pavšalnega povračila, ki znaša 10% osnovne plače za delo v tujini. V breme novinarja dopisnika se obračuna 10% telefonskih stroškov.

(1) Javni uslužbenec na delu v tujini, ki ima več kakor en kilometer od kraja prebivanja do kraja opravljanja dela, ima pravico do povračila stroškov za prevoz na delo in nazaj z javnim prevoznim sredstvom v kraju službovanja. Stroški se povrnejo v višini stroškov za prevoz z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom. Pri tem se smiselno upoštevajo določila uredbe, ki ureja povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence v Republiki Sloveniji.
(2) Povračilo stroškov iz tega člena ne pripada tistim javnim uslužbencem, ki ga že prejemajo iz kakršnega koli drugega naslova, zlasti iz institucij drugih držav ali mednarodnih organizacij.
(3) Povračilo stroškov za prevoz na delo ne pripada javnemu uslužbencu, ki mu je dodeljen službeni avtomobil v zasebno uporabo.

(1) Javni uslužbenec na delu v tujini, ki uporablja lasten osebni avtomobil v službene namene, ima pravico do povračila stroškov za to uporabo. Obračuna se kilometrina v višini 30% nabavne cene bencina Euro Super 95 v državi sprejemnici za kilometer.
(2) Povračilo stroškov iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.

Javni uslužbenec na delu v tujini je upravičen do povračila stroškov prehrane med delom, in sicer v protivrednosti višine povračila stroškov prehrane med delom v Republiki Sloveniji, ki se pomnoži z indeksom življenjskih stroškov za posamezni kraj iz priloge 2 te uredbe.

Javni uslužbenec na delu v tujini je upravičen do regresa za letni dopust, in sicer v protivrednosti višine regresa za letni dopust v Republiki Sloveniji. Regres za letni dopust se izplača v eurih v Republiki Sloveniji.

Javnemu uslužbencu na delu v tujini pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege družinskega člana v višini, ki je določena s predpisi o zdravstvenem zavarovanju in zdravstvenem varstvu v Republiki Sloveniji. Osnova za nadomestilo je za prvih 30 koledarskih dni plača za delo v tujini, po izteku tega roka pa se kot osnova za nadomestilo določi plača za delo v tujini le, če javni uslužbenec na podlagi mnenja pristojne zdravniške komisije ne more nadaljevati zdravljenja v Republiki Sloveniji.

(1) Javni uslužbenec na delu v tujini in njegovi družinski člani imajo pravico do povračila stroškov obveznega zdravstvenega zavarovanja v državi sprejemnici, pri čemer mora biti obseg zdravstvenih storitev in delež, ki se krije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, primerljiv z obsegom in deležem v Republiki Sloveniji.
(2) Zdravstveno varstvo javnega uslužbenca in njegovih družinskih članov se zagotavlja z zavarovanjem v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Kadar na ta način ni mogoče zagotoviti enakega zdravstvenega varstva, kakor izhaja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, krije dodatne stroške organ, ki je delavca razporedil na delo v tujino.

(1) Povračilo stroškov za dodatno nezgodno zavarovanje pripada pripadnikom policije in drugim javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in drugim javnim uslužbencem, ki delajo na delovnih mestih in dolžnostih, za katere iz ocen tveganja, ki jih določi pristojno ministrstvo, izhaja povečana možnost za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka so do povračila stroškov dodatnega nezgodnega zavarovanja upravičeni tudi javni uslužbenci, ki odhajajo na delo na krizna območja v tujini, in drugi javni uslužbenci, za katere pa stopnje tveganja, ki jo določi pristojno ministrstvo, zaradi nepredvidljivih okoliščin in okolja, v katerih bodo, ni mogoče natančno opredeliti.

(1) Javni uslužbenec na delu v tujini, ki prvič odhaja na delo v državo, katere znanje uradnega jezika ni pogoj za zasedbo delovnega mesta, ima pravico do povračila stroškov učenja tujega jezika, ki se uporablja v državi sprejemnici.
(2) Povračilo iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah ter novinarjem, dopisnikom RTV Slovenija na delu v tujini.

(1) Javni uslužbenec na delu v tujini ima pravico do povračila stroškov, ki nastanejo s prevozom posmrtnih ostankov njegovih družinskih članov, ki so z njim prebivali v tujini, ožji družinski člani javnega uslužbenca pa do povračila stroškov, ki nastanejo s prevozom posmrtnih ostankov javnega uslužbenca v domovino, če tega ne organizira organ.
(2) Povračilo iz tega člena obsega stroške, nujno potrebne za prevoz posmrtnih ostankov, ki ga opravi najugodnejši ponudnik takšne storitve.
(3) Ožji družinski člani javnega uslužbenca po tem členu so njegov zakonec, otroci in izvenzakonski partner po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.

(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena organizacijo prevoza umrlega pripadnika na mednarodnih vojaških dolžnostih in Policije in njegovih družinskih članov, ki so izgubili življenje zunaj države, v kraj pogreba izvede Generalštab Slovenske vojske oziroma Generalna policijska uprava.
(2) Za družinske člane pripadnika na mednarodnih vojaških dolžnostih oziroma pripadnika Policije iz prejšnjega odstavka se štejejo osebe, navedene v tretjem odstavku prejšnjega člena.

(1) Javni uslužbenec na delu v tujini ima ob nastopu dela v tujini pravico do akontacije plače v višini mesečne plače za delo v tujini, ki mu pripada. Akontacijo vrne v dvanajstih enakih mesečnih obrokih.
(2) Javni uslužbenec, ki je bil predčasno razporejen na delo v Republiko Slovenijo ali na drugo predstavništvo Republike Slovenije v tujini ali mu je prenehala pogodba o zaposlitvi v organu, mora preostalo akontacijo vrniti v enkratnem znesku, in sicer najpozneje v 30 dneh po prenehanju dela v tujini.
(3) Novinar, dopisnik na delu v tujini, ima ob nastopu dela v tujini pravico do akontacije v višini do treh mesečnih deviznih plač zaradi ureditve življenjskih in delovnih razmer.

Proračunski uporabniki morajo svoje interne akte uskladiti s to uredbo do začetka njene uporabe.

(1) Javnim uslužbencem, ki so bili razporejeni na delo v tujino in jim je bil določen limit za povračilo stroškov nastanitve pred začetkom uporabe te uredbe, se višina tega limita ne spremeni.
(2) Če bi javni uslužbenec po določitvi plače v skladu s to uredbo prejel plačo v nižjem znesku od zneska, določenega po predpisih, ki se uporabljajo do začetka obračuna plač po tej uredbi, se mu do izenačitve obeh zneskov izplačuje razlika do višjega zneska.
(3) Primerljivi znesek plače, določen po predpisih, ki se uporabljajo do začetka obračuna plač po tej uredbi, je plača za mesec pred prvim izplačilom plač po tej uredbi. Pri izračunu se ne upošteva dela plače za delovno uspešnost, dela plače za povečan obseg dela in dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času.
(4) Primerljivi znesek plače, določen po tej uredbi, je plača, obračunana za polni delovni čas in dovoljeno število ur preko polnega delovnega časa. Pri izračunu se ne upošteva dela plače za delovno uspešnost, dela plače za povečan obseg dela in dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uradni list RS, št. 58/03 in 71/04), uporablja pa se do prvega obračuna plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju.

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne s prvim obračunom plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju.