Številka: U-I-6/08-12

Up-1198/05-11
Up-786/06-8
Datum: 3. 7. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude, v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus ustavne pritožbe Zorana Trifunovića, Maribor, ki ga zastopa Janko Jerman, odvetnik v Mariboru, na seji 3. julija 2008

1. S sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 251/2005 z dne 19. 10. 2005 in s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 306/2003 z dne 5. 7. 2005 je bila kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 265. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 8/06 – ur. p. b., 14/07 in 32/07) se zavrže.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku se zavrže.
4. Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Su 220100/2006 z dne 24. 4. 2006 se zavrže.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je v kazenskem postopku s sklepom z dne 5. 7. 2005 odredilo opazovanje pritožnika v psihiatrični bolnišnici, da bi se ugotovilo, ali pri njem obstaja trajna ali začasna duševna bolezen ali duševna motnja, zaradi katere se ne bi bil zmožen zagovarjati na glavni obravnavi. Zoper ta sklep se je pritožil pritožnikov zagovornik, ki je hkrati predlagal, naj se do odločitve Višjega sodišča o pritožbi odloži izvršitev sklepa o opazovanju. Kljub temu predlogu je bil pritožnik 21. 9. 2005 prisilno priveden v psihiatrično bolnišnico, kjer je ostal na opazovanju do 30. 9. 2005. Po izvršitvi sklepa Okrožnega sodišča je o pritožbi odločilo Višje sodišče, ki jo je s sklepom z dne 19. 10. 2005 zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Zoper navedena sklepa je pritožnik vložil ustavno pritožbo. V njej izpodbija odreditev opazovanja v psihiatrični bolnišnici. Pri tem opisuje dejstva in dokaze, ki jih je predložil Okrožnemu sodišču in iz katerih naj bi izhajala njegova procesna nesposobnost, zaradi česar naj bi bila odreditev opazovanja nepotrebna. Odreditev naj bi temeljila na izvedenskem mnenju, v katerem je bilo predlagano opazovanje, pritožnik pa navaja razloge, zakaj naj bi bilo to mnenje neustrezno, prav tako pa naj mu ne bi bilo vročeno pravočasno. V izpodbijanem sklepu Okrožnega sodišča naj ne bi bilo navedeno, kdo v psihiatrični bolnišnici naj opravi izvedenstvo ter pri kom in kdaj naj se zglasi. Namesto tega je bila odrejena prisilna privedba, ne da bi mu bila dana možnost, da bi v bolnišnico prišel sam. Pritožnik opozarja, da mu je bila prostost odvzeta še pred pravnomočnostjo sklepa o opazovanju, prav tako pa naj Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne bi določal, da je obdolženca mogoče na opazovanje prisilno privesti, če ne pride sam. Pritožnik meni, da so mu bile z izpodbijanima sklepoma kršene pravice iz 14., 21., 22. in 32. člena Ustave.
3. Pritožnik je 18. 5. 2006 vložil novo ustavno pritožbo, v kateri izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24. 4. 2006, s katerim je to zavrnilo pritožnikov predlog za izločitev predsednice senata, ki ga je podal zaradi nestrinjanja z njenim ravnanjem ob odreditvi opazovanja v psihiatrični bolnišnici. Hkrati je vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 42. člena in drugega odstavka 265. člena ZKP. Po četrtem odstavku 42. člena ZKP naj bi bilo mogoče sklep predsednika sodišča, s katerim ta zavrne predlog za izločitev sodnika po vložitvi obtožbe, izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Meni, da bi moralo biti zoper ta sklep dovoljeno posebno pravno sredstvo že med postopkom na prvi stopnji, saj bi bile le tako zagotovljene pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Drugi odstavek 265. člena ZKP, ki dopušča odreditev opazovanja na zaprtem oddelku v psihiatrični ustanovi, naj bi bil v neskladju z določbami o uresničevanju in omejevanju pravic iz 15. člena Ustave, o varstvu osebne svobode iz 19. člena Ustave in z varstvom človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave. Sklicuje se na stališče Varuha človekovih pravic, po katerem naj bi bilo vprašljivo, ali je na podlagi 265. člena ZKP dopustno odrediti psihiatrično opazovanje v zdravstveni ustanovi, da bi se ugotovilo duševno stanje obdolženega zaradi ocene zmožnosti njegovega sodelovanja v postopku. Pritožnik izpodbija tudi to, da pritožba zoper sklep o prisilnem psihiatričnem opazovanju ne zadrži izvršitve tega sklepa.
4. Vlada in Ministrstvo za pravosodje sta glede navedb v pobudi poslala mnenji, ki sta vsebinsko enaki. Menita, da pritožnik glede četrtega odstavka 42. člena ZKP le kratko navaja razloge, iz katerih naj bi bil navedeni predpis v neskladju z Ustavo, glede drugega odstavka 265. člena ZKP pa naj pobudnik sploh ne bi navajal razlogov domnevne neskladnosti z Ustavo. Po mnenju obeh pobudnik nima pravnega interesa za oceno ustavnosti navedenih določb ZKP. Če bi Ustavno sodišče štelo, da je pravni interes izkazan, pa menita, da drugi odstavek 265. člena ZKP ni v neskladju s 15., z 19. in z 21. členom Ustave. Poudarjata, da je v tretjem odstavku 15. člena Ustave določeno, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava, pri čemer drugi odstavek 265. člena ZKP omejuje pravice obdolženca zaradi interesa kazenskega postopka, o konkretnem posegu pa skladno s 23. členom Ustave odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V drugem odstavku 265. člena ZKP naj bi bilo tudi jasno določeno, kdaj se zoper obdolženca odredi psihiatrično opazovanje v zdravstvenem zavodu, prav tako pa naj bi bila določena trajanje in način podaljševanja tega ukrepa, zato izpodbijana določba po mnenju Vlade in Ministrstva ni v neskladju z drugim odstavkom 19. člena Ustave. Menita tudi, da gre pri psihiatričnem opazovanju zgolj za obliko odvzema prostosti, zato ta institut tudi ni v neskladju s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave niti s pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave, temveč ti pravici lahko krši le konkretno izvajanje takšnega ukrepa.
5. Vlada in Ministrstvo menita, da četrti odstavek 42. člena ZKP ni v neskladju s 25. členom Ustave, saj se sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne (če je bila zahteva vložena po vložitvi obtožnice), lahko izpodbija v okviru pritožbe zoper sodbo. Na ta način je obdolžencu dana možnost, da učinkovito brani svoj pravni interes. Iz istih razlogov izpodbijana določba po mnenju obeh ni v neskladju s pravico do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Predlagata, naj Ustavno sodišče pritožnikovo pobudo za oceno ustavnosti zavrne kot neutemeljeno.
6. Državni zbor v odgovoru v celoti pritrjuje navedbam Vlade tako glede pravnega interesa kot glede utemeljenosti pobude. Dodaja, da je poseg v pravice obdolženca, ki je mogoč po drugem odstavku 265. člena ZKP, v interesu kazenskega postopka in je kot tak v sorazmerju s temeljnim ustavnim načelom uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave). Glede na drugi odstavek 19. člena Ustave in glede na 1. člen ZKP, po katerem je lahko obdolženec pred izdajo pravnomočne sodbe omejen v svoji prostosti in svojih pravicah samo ob pogojih, ki jih določa ZKP, naj bi bili izključeni analogija in tudi arbitrarnost pri posegih v obdolženčeve ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Člen 265 ZKP naj bi omejevanje prostosti obdolženca nadalje konkretiziral tako, da za tak poseg določa posebne pogoje in procesna pravila. Po mnenju Državnega zbora veljavna ureditev, ki omogoča pravico do pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika v okviru pritožbe zoper sodbo, ni v neskladju z 22. in s 23. členom Ustave, saj obdolženec lahko vse ugovore, ki jih ima, polno uveljavlja ob vložitvi pritožbe zoper sodbo.
7. Senat Ustavnega sodišča je 27. 3. 2008 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča z dne 19. 10. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča z dne 5. 7. 2005 v obravnavo. Pri tem je poudaril, da bo Ustavno sodišče ob odločanju o njej presodilo zlasti, ali je bila z izpodbijanima aktoma kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
8. Skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Mariboru.

Odločitev o ustavni pritožbi zoper odreditev opazovanja v psihiatrični bolnišnici
9. Veljavnost izpodbijanih sklepov Višjega in Okrožnega sodišča, s katerima je bilo odločeno o odreditvi opazovanja v psihiatrični bolnišnici, da bi se ugotovilo, ali pri pritožniku obstaja trajna ali začasna duševna bolezen ali duševna motnja, zaradi katere se ne bi bil zmožen zagovarjati na glavni obravnavi, je v času odločanja Ustavnega sodišča že potekla. Kljub temu Ustavno sodišče po ustaljeni ustavnosodni presoji šteje, da je pravni interes za presojo takšnih sodnih odločitev podan. Učinkovito varstvo pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave namreč zahteva, da ima prizadeta oseba možnost pridobiti sodno odločbo o morebitnem posegu v to človekovo pravico, čeprav poseg ne učinkuje več. Zato mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu z ustavnimi jamstvi, čeprav svojo odločitev omeji le na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče mora tako v tej zadevi najprej presoditi, ali je ukrep, ki je bil odrejen zoper pritožnika, pomenil poseg v njegovo pravico do osebne svobode.
10. Prisilno pridržanje osebe na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice nedvomno pomeni omejitev osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).(1) Okrožno sodišče je 5. 7. 2005 odredilo pritožnikovo opazovanje v psihiatrični bolnišnici, da se ugotovi, ali obstaja pri njem trajna ali začasna duševna bolezen ali duševna motnja, zaradi katere se ne bi bil zmožen zagovarjati na glavni obravnavi. Pritožnik je bil nato 21. 9. 2005 priveden v navedeno bolnišnico, kjer je ostal na opazovanju na zaprtem oddelku do 30. 9. 2005. Kot izhaja iz dejstev v zadevi, pritožnik z odreditvijo in izvedbo ukrepa ni soglašal, saj je zoper sklep vložil pritožbo, sama izvedba ukrepa pa je bila izpeljana s pomočjo prisilne privedbe. To pomeni, da je bila z izvedbo tega ukrepa pritožniku omejena osebna svoboda. Zato je Ustavno sodišče presodilo, ali je bil ta poseg v pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave dopusten.
11. Temeljno jamstvo glede posegov v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave je določeno z drugim odstavkom istega člena. Skladno z njim se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Ta zakonski pridržek med drugim pomeni, da je država dolžna v zakonu določiti primere, v katerih je mogoče omejiti osebno svobodo, ter hkrati določiti postopek za odvzem prostosti.(2)
12. Pritožnik je v kazenskem postopku zatrjeval, da je bil nesposoben sodelovati na glavni obravnavi, kar je dokazoval z različnimi zdravniškimi mnenji ter z mnenjem izvedenca psihiatra, ki je bil sicer postavljen v drugi zadevi, ki je tekla zoper pritožnika. S tem je pritožnik vsebinsko zatrjeval svojo procesno nesposobnost, ki je ena izmed temeljnih negativnih predpostavk za izvedbo kazenskega postopka. Izvedba kazenskega postopka zoper obdolženca, ki ni sposoben sodelovati v postopku, bi bila v nasprotju z njegovo pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku, ki mu jo zagotavlja prvi odstavek 21. člena Ustave in ki je poseben izraz sicer splošnejše pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, ki jo vsakomur zagotavlja 34. člen Ustave.(3)
13. Procesne sposobnosti ZKP ne opredeljuje (niti na negativen način ne, tj. z opredelitvijo, kdaj obdolženec ni procesno sposoben), vendar to ni predmet odločanja v tej zadevi. Kot izhaja iz izpodbijanih odločb, Okrožno sodišče iz trditev in dokazov, ki jih je predložil pritožnik, ni moglo ugotoviti, ali sta pri njem med postopkom nastopili takšna duševna bolezen ali duševna motnja, da zaradi njiju ni (več) procesno sposoben. Z namenom ugotoviti pritožnikovo procesno sposobnost je imenovalo izvedenca dr. M. V., ki je predlagal opazovanje pritožnika v psihiatrični bolnišnici, kar je Okrožno sodišče z izpodbijanim sklepom tudi odredilo. Sklep je izdalo na podlagi drugega odstavka 265. člena ZKP.
14. Navedena določba ZKP ureja opazovanje obdolženca v ustreznem zdravstvenem zavodu za potrebe ugotovitve, ali je bila pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja prištevnost izključena ali bistveno zmanjšana.(4) Vprašanje morebitne neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti se razlikuje od vprašanja procesne nesposobnosti. Procesna nesposobnost ni nujno povezana z duševnim stanjem obdolženca. Prav tako je zaradi časovne oddaljenosti med storitvijo kaznivega dejanja in glavno obravnavo mogoče, da je bil posamezni obdolženec v času storitve dejanja neprišteven (npr. zaradi začasne duševne bolezni ali motnje), pozneje pa ni bil neprišteven, ali pa je bil v času dejanja prišteven, pozneje pa je pri njem nastalo drugačno duševno stanje. Iz konkretne zadeve izhaja, da pritožnik ni zatrjeval neprištevnosti niti bistveno zmanjšane prištevnosti, temveč procesno nesposobnost, sodišče pa ga je poslalo na prisilno opazovanje na podlagi določbe, ki ureja takšen ukrep za ugotovitev morebitne izključenosti njegove krivde.
15. Že iz zahteve drugega odstavka 19. člena Ustave, po kateri mora zakon določiti primere, v katerih je mogoče vzeti prostost, jasno izhaja, da uporaba analogije, ki bi omogočala, da se prostost lahko vzame tudi v drugih analognih primerih, ni mogoča. Drugega odstavka 265. člena ZKP, ki je namenjen temu, da se ugotovi morebitna neprištevnost ali bistveno zmanjšana prištevnost v času storitve kaznivega dejanja, tako ni mogoče analogno uporabiti za primere, ko je treba ugotoviti, ali je obdolženec procesno sposoben. S sklepom Okrožnega sodišča z dne 5. 7. 2005 je bila zato pritožniku kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Višje sodišče te kršitve v postopku s pritožbo ni odpravilo. Ker je veljavnost sklepov, s katerimi je bilo nedopustno poseženo v pritožnikovo pravico do osebne svobode, že potekla, je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo kršitev človekove pravice (1. točka izreka).
16. Ugotovitev kršitve pritožnikove pravice do osebne svobode v tem primeru ne pomeni, da zakonodajalec za ugotavljanje procesne sposobnosti obdolženca ne bi smel predvideti tudi morebitne omejitve obdolženčeve osebne svobode. Pri tem Ustavno sodišče opozarja zakonodajalca, da vprašanje ugotavljanja procesne sposobnosti obdolženca v kazenskem postopku ni urejeno. Predpostavka za ustavno dopustnost omejitve osebne svobode pa je, da mora zakon izrecno določiti takšen primer in izrecno določiti postopek za izrek ukrepa, kot to zahteva drugi odstavek 19. člena Ustave.

Odločitev o pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 265. člena ZKP
17. Pobudnik je predlagal, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost drugega odstavka 265. člena ZKP. V prvem odstavku 24. člena ZUstS je določeno, da lahko da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa, kdor izkaže pravni interes. Skladno z drugim odstavkom 24. člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Kot je razvidno iz prejšnje točke obrazložitve te odločbe, je sodišče z nedopustno uporabo navedene zakonske določbe v postopku kršilo pritožnikovo pravico do osebne svobode. Ob takšni ugotovitvi in ob ugotovitvi, da ta določba ne ureja odvzema prostosti zaradi ocene procesne sposobnosti, tudi morebitna ugoditev pobudi ne bi vplivala na pobudnikov pravni položaj. Zato pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Ustavno sodišče je tako pobudo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

Odločitev o pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 42. člena ZKP
18. Pobudnik je ob vložitvi ustavne pritožbe zoper odločitev predsednika sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice predlagal, naj Ustavno sodišče oceni tudi ustavnost četrtega odstavka 42. člena ZKP. Po tej določbi zoper sklep, s katerim se zavrne izločitev sodnika po vložitvi obtožnice, ni dovoljena posebna pritožba. Navedeni sklep je mogoče izpodbijati le v okviru pritožbe zoper sodbo. Po mnenju pritožnika je takšna ureditev v neskladju s 25. členom Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva.
19. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo že v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82), se lahko v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi tega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Šele ob pogoju predhodne izčrpanosti pravnih sredstev je namreč mogoče šteti, da pobudnik izkazuje neposredni pravni interes za presojo izpodbijanega predpisa. Pobudnik bo tako lahko šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, ob prej navedenih pogojih, hkrati z ustavno pritožbo, vložil tudi pobudo za presojo ustavnosti četrtega odstavka 42. člena ZKP. Ker pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za oceno ustavnosti izpodbijane določbe, je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (3. točka izreka).

Odločitev o ustavni pritožbi zoper zavrnitev zahteve za izločitev sodnice
20. Pritožnik izpodbija sklep Okrožnega sodišča z dne 24. 4. 2006, s katerim je to zavrnilo njegov predlog za izločitev predsednice senata, ki ga je podal zaradi nestrinjanja z njenim ravnanjem ob odreditvi opazovanja v psihiatrični bolnišnici. Skladno s prvim odstavkom 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve te odločbe, je navedeno odločitev mogoče izpodbijati v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo oziroma v nadaljnjih pravnih sredstvih zoper njo. Ker pravna sredstva zoper izpodbijani sklep niso bila izčrpana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper ta sklep zavrglo (4. točka izreka).

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena, tretjega odstavka 25. člena in pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03 in OdlUS XII, 93), točka 19 obrazložitve.
(2) »Ta določnost je materialne narave ('Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih, ki jih določa zakon.') in je procesne narave ('Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen po postopku, ki ga določa zakon.'). Ne glede prvega in ne glede drugega Ustava ne razlikuje med različnimi stopnjami zakonske določnosti (materialne in procesne) za odvzem prostosti, pripor ali prostostno kazen. Za vse tri posege v osebno svobodo velja ista brezpogojna ustavna zahteva po vnaprejšnji določenosti primerov, v katerih se prosto lahko vzame, in po pravni določenosti specifičnega postopka (…).« Tako Zupančič, B. M., v Šturm, L. (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 222.
(3) Podobno in obširneje glej Peršak, N.: Procesna sposobnost in neprištevnost, v Zupančič, B. M., in drugi: Ustavno kazensko procesno pravo (tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja). Pasadena, Ljubljana 2000, str. 1320–1321. Avtorica se pri tem opira na različno primerjalno literaturo in judikaturo.
(4) »Prištevnost obdolženca se v kazenskem postopku domneva in se posebej ne ugotavlja. Ugotavlja se samo njegova neprištevnost oziroma zmanjšana prištevnost. Če ni bila ugotovljena obdolženčeva neprištevnost ali zmanjšana prištevnost, se šteje, da je storil kaznivo dejanje v prištevnem stanju.« Tako Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, komentar k 265. členu ZKP, str. 589.