Številka: Up-483/05-19

Datum: 3. 7. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Franka Štembergerja, Jelšane, ki ga zastopa Igor Trebec, odvetnik v Sežani, na seji 3. julija 2008

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 264/2001 z dne 16. 12. 2004, sodba Višjega sodišča v Kopru št. Kp 441/99 z dne 13. 12. 2000 in sodba Okrožnega sodišča v Kopru št. K 148/98 z dne 30. 6. 1999 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na pritožnika Franka Štembergerja, in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.
2. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Pritožnik je bil pred Okrožnim sodiščem v Kopru obsojen za kaznivi dejanji ropa po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen tri leta in šest mesecev zapora, ki jo je že prestal. Dejanji naj bi storil s tem, da naj bi navideznemu kupcu ponarejenega denarja dal piti kavo in alkohol, v katera je prej zamešal mamili metadon in morfin, zaradi česar je ta utrpel hudo zastrupitev, ter mu poskušal vzeti 150.000 DEM, kar mu je preprečil drugi navidezni kupec. Zagovornik pritožnika je zoper sodbo Okrožnega sodišča vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo Višjega sodišča je pritožnikov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave. V zvezi z navedenimi kršitvami Ustave ponavlja očitke, ki jih je uveljavljal v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti. Nobena od sodb naj se ne bi ustrezno opredelila do trditev obrambe in po oceni pritožnika so sodišča zato nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila pravo. Zaključki prvostopenjskega sodišča, ki jim pritrjujeta tudi Višje in Vrhovno sodišče, pa naj bi bili tudi v nasprotju z izpovedbami prič in z drugim procesnim gradivom. Pritožnik navaja, da sodišča napačno razlagajo določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s sporočili in poročili o tajnem delovanju oziroma sodelovanju s tem, ko enačijo sporočila tajnih policijskih (so)delavcev in poročila o tajnem delovanju. Sporočil naj v konkretnem primeru sploh ne bi bilo in se sodba nanja tudi ne more opreti, poročila o izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov pa je podpisal načelnik, ki je za dogajanje izvedel od koordinatorja. Opozarja tudi, da je takrat veljavni Zakon o notranjih zadevah (Uradni list RS, št. 19/91 in nasl. – ZNZ) dopuščal le tajno policijsko sodelovanje, ne pa tudi tajnega policijskega delovanja, ki ga je določil šele Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – ZPol). Ob tem je sodišče zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje tajnega policijskega (so)delavca in namesto tega zaslišalo le koordinatorja policijske akcije. Sodišča naj o argumentih obrambe v pravnih sredstvih ne bi sodila, ampak le potrjevala argumente iz izpodbijanih sodb. Pritožnik tudi predlaga, naj Ustavno sodišče odloči, da so stroški tega postopka nadaljnji stroški obdolženčeve obrambe in jih je kot take treba upoštevati v kazenskem postopku, v katerem je bil izdan napadeni posamični akt.
3. Senat Ustavnega sodišča je 10. 3. 2008 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bilo Vrhovno sodišče obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

5. Pritožnik med drugim zatrjuje, da sodišče ni hotelo zaslišati tajnega policijskega sodelavca, ki naj bi edini neposredno zaznal dogajanje v pritožnikovi hiši, na podlagi katerega je bil ta obsojen. Namesto tega naj bi sodišče zaslišalo le koordinatorja policijske akcije, ki naj bi se s pritožnikovim ravnanjem in dogajanjem v pritožnikovi hiši seznanil zgolj na podlagi informacij in poročil tajnega policijskega sodelavca. Pritožnik naj tako med drugim ne bi imel možnosti soočiti se z obremenilno pričo, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do obrambe.
6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) v točki d) tretjega odstavka 6. člena vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. V odločbi št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06 in OdlUS XV, 41) je Ustavno sodišče poudarilo, da nezmožnost uveljavljati navedeno pravno jamstvo, ki ga zagotavlja EKČP, hkrati pomeni kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.
7. Vprašanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič v primerih, ko sodba temelji na poročilih tajnih policijskih sodelavcev, je Ustavno sodišče presojalo že v odločbah št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06 in OdlUS XV, 37) in št. Up-754/04 z dne 14. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 101/06 in OdlUS XV, 94). Ugotovilo je, da so bila poročila tajnih policijskih sodelavcev bistveni obremenilni dokaz zoper pritožnika, vendar ta, kljub temu, da je to predlagal, ni imel možnosti, da bi jih zaslišal. Ker pritožniku ni bilo omogočeno zaslišanje tajnih policijskih sodelavcev, je Ustavno sodišče presodilo, da sta bili s tem kršeni pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in pravica do obrambe iz 29. člena Ustave.
8. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča, se je sodišče pri obsodilni sodbi zoper pritožnika oprlo tudi na poročilo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah tajnega policijskega sodelavca oziroma na izjavo kriminalista, ki je kot koordinator policijske akcije pričal o ugotovitvah tajnega policijskega sodelavca. Iz zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave z dne 23. 3. 1999 in iz navedene sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje navedenega tajnega policijskega sodelavca. Pritožnik je zavrnitev predloga izpodbijal v pravnih sredstvih, vendar neuspešno.
9. Dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega sodelavca, ki je s svojimi trditvami obremenil pritožnika, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Kot izhaja iz odločb Ustavnega sodišča št. Up-719/03 in Up-754/04, ki se pri tem opirata na novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), gre za kršitev navedenih pravic tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Po presoji Ustavnega sodišča in ESČP gre za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič.
10. Pritožnik je v kazenskem postopku ves čas zatrjeval, da tajnemu policijskemu sodelavcu – navideznemu kupcu ponarejenega denarja ni dal piti kave in alkohola, v katera bi prej zamešal mamili metadon in morfin, ampak naj bi se ta omamil sam. Navajal je tudi, da tajnemu policijskemu sodelavcu ni poskušal vzeti 150.000 DEM, ampak je imel namen denar izročiti policiji in s tem razkriti kriminalno združbo.
11. Da naj bi pritožnik zastrupil tajnega policijskega sodelavca z namenom, da si prisvoji 150.000 DEM, je Okrožno sodišče presodilo na podlagi različnih dokazov. Eden izmed dokazov so bile navedbe tajnega policijskega sodelavca, da je že po prvem požirku alkoholne pijače, ki mu jo je po štetju kupnine za pričakovani ponarejeni denar v svoji hiši ponudil pritožnik, občutil nelagodje, zdelo se mu je, da pada pod vpliv pritožnika, po zaužitju kave pa se mu je pred očmi stemnilo in je padel na tla. Drugemu tajnemu policijskemu sodelavcu, ki je čakal v bližini hiše, je bilo po treh urah naročeno, naj preveri, kaj se dogaja v hiši. Ko se je hiši približal, je videl pritožnika, kako odhaja s torbo pokaznega denarja. Torbo mu je odvzel in nato ugotovil, da prvi tajni policijski sodelavec v hiši ne kaže znakov življenja. Ob ogledu pritožnikove hiše sta bili med drugim najdeni dve keramični skodelici s kavno usedlino, katerih analiza je pokazala prisotnost opiatov, v eni pa je bil najden drobec stekla ampule. Nadalje iz medicinske dokumentacije izhaja, da so bili določen čas pred uro, ko je bil najden, v telo prvega tajnega policijskega sodelavca vneseni metadon, morfin in alkohol, vendar izvedenec na podlagi rezultatov ni mogel sklepati o njihovi količini in času zaužitja.
12. V kazenskem postopku se je obramba sklicevala tudi na posnetek kasete diktafona, s katerim je pritožnik sam snemal dogajanje. Posnetek naj bi dokazoval, da je tajni policijski sodelavec sam zahteval velike količine pijače, vendar je sodišče ocenilo, da je posnetek do te mere neuporaben, da ni mogoče ugotoviti, kateri izmed govorcev je kaj govoril.
13. Okrožno sodišče je torej o pritožnikovem ravnanju sklepalo na podlagi poročil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah tajnih policijskih sodelavcev, ki naj bi se medsebojno potrjevala, rezultatov ogleda pritožnikove hiše, strokovnih analiz predmetov, ki so bili najdeni ob ogledu pritožnikove hiše, medicinske dokumentacije in zaslišanja koordinatorja policijske akcije. Dejstvo, da tajni policijski sodelavec v pritožnikovo hišo ni prišel popolnoma opit in pod vplivom mamil, naj bi dokazoval tudi pritožnikov zagovor. Na pritožnikov namen, da tajnega policijskega sodelavca zastrupi in mu odvzame denar, naj bi kazalo tudi to, da pritožnik ni poklical zdravnika oziroma policije, ko je bil tajni policijski sodelavec v nezavesti in s peno na ustih, ampak je z denarjem odšel iz hiše.
14. Okrožno sodišče je v zvezi z zavrnjenim predlogom za zaslišanje tajnih policijskih sodelavcev še zapisalo, da jih pristojni organ ni odvezal molčečnosti, ker naj bi obstajala nevarnost razkritja njihove identitete in taktike izvajanja posebnih ukrepov, kar bi pomenilo možnost nastanka hujših škodljivih posledic za delovanje službe. Navedlo je tudi, da je svojo odločitev gradilo na izpovedi koordinatorja policijske akcije, poročila o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah tajnih policijskih sodelavcev pa so bila v razmerju do izpovedi teh prič le posreden dokaz. Višje sodišče je zapisalo, da je sodišče prve stopnje tudi preizkušalo verodostojnost pridobljenih dokazov ter dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na dogajanje pred prihodom in po prihodu tajnega policijskega sodelavca v hišo pritožnika, natančno razčlenilo in o ugotovitvah podalo prepričljive razloge. Hkrati verodostojnosti poročil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah tajnih policijskih sodelavcev ni mogoče omajati s pavšalnimi ocenami, ampak morajo biti podane konkretne okoliščine. Vrhovno sodišče pa je glede zavrnitve zaslišanja tajnega policijskega sodelavca navedlo, da stališče obrambe, po katerem naj bi bila s tem kršena pravica pritožnika do obrambe, ni pravilno.
15. Iz navedenih stališč Okrožnega, Višjega in Vrhovnega sodišča izhaja, da so predlog obrambe za zaslišanje tajnega policijskega sodelavca štela kot predlog za izvedbo dokaza, s katerim bi obramba želela omajati verodostojnost tajnega policijskega sodelavca oziroma verodostojnost poročil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah tajnih policijskih sodelavcev. Pri tem so štela, da so poročila sama dovolj verodostojna, kar zagotavljata tudi način vključevanja tajnih policijskih sodelavcev in preverjanje njihovega delovanja z drugimi oblikami nadzora. Poročila je podkrepilo tudi zaslišanje koordinatorja policijske akcije, zato so sodišča ocenila, da obramba ni navedla prepričljivega razloga, zakaj bi bilo treba zaslišati tudi tajnega policijskega sodelavca. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-518/03 pojasnilo, da se breme utemeljevanja lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega razbremenilnega dokaza, ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče. Kadar sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave (kar je v obravnavanem primeru storilo z uporabo poročil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah tajnih policijskih sodelavcev) in jih dopusti kot dokaz v kazenskem postopku, mora skladno z EKČP in ustaljeno sodno prakso ESČP(1) obrambi omogočiti, da v zvezi s takimi izjavami doseže zaslišanje njihovega avtorja.
16. Ker pritožniku ni bilo omogočeno, da bi dosegel zaslišanje tajnega policijskega sodelavca, katerega izjave so bile, kot izhaja iz 11. in 13. točke te obrazložitve, bistven obremenilni dokaz zoper njega, sta mu bili s tem kršeni pravica do zaslišanja obremenilnih prič (iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP) in pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Iz spisa zadeve namreč izhaja, da je sodišče sicer presojalo na podlagi različnih dokazov, vendar je glede dogajanja v pritožnikovi hiši druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe tajnega policijskega sodelavca v poročilu o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Dejstvo, da je pritožnik zastrupil tajnega policijskega sodelavca, neposredno dokazuje le njegovo poročilo. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo v delu, ki se nanaša na pritožnika, vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje. To bo pri novem odločanju moralo pritožniku omogočiti, da doseže zaslišanje tajnega policijskega sodelavca.
17. Ustavno sodišče je v zvezi s problematiko zaslišanja tajnih policijskih sodelavcev že v odločbah št. Up-518/03 in št. Up-754/04 zapisalo, da sta Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 – ZKP-A) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 43/04 – ZKP-F) v Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) vpeljala različne možnosti za zaščito identitete in varnosti tajnih policijskih sodelavcev. Skladno s tretjim odstavkom 240. člena ZKP se od priče, ki je izvajalec posebnega preiskovalnega ukrepa, praviloma ne zahteva njegovih osebnih podatkov. Še širša pa je zaščita priče, ki jo pod določenimi pogoji pri zaslišanju omogoča 240.a člen ZKP. Takšne možnosti bo pri ponovnem odločanju moralo upoštevati tudi Okrožno sodišče, da bo tajnim policijskim sodelavcem zagotovilo varnost.
18. Ker je bilo izpodbijane sodbe treba razveljaviti že zaradi kršitve, navedene v 16. točki te obrazložitve, ni bilo treba ugotavljati, ali so podane tudi druge zatrjevane kršitve človekovih pravic.
19. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS v postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Klampfer in sodnik Petrič. Sodnik dr. Mitja Deisinger je bil pri odločanju o tej zadevi izločen.

(1) Stališče, da je treba v kazenskem postopku obrambi omogočiti, da zaslišuje avtorja obremenilnih izjav, ki jih sodišče uporabi kot dokaz v kazenskem postopku, je ESČP sprejelo v zadevi Kostovski proti Nizozemski (sodba št. A 166 z dne 20. 11. 1989) in ga ponovilo v več drugih zadevah.