Na podlagi 9. in 12. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08 – ZVKD-1 – v nadaljevanju ZVKD-1), 16. člena Statuta Občine Brežice (Uradni list RS, št. 49/99, 86/99 in 79/02) ter na predlog Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto je Občinski svet Občine Brežice na 13. redni seji dne 2. 7. 2008 sprejel

Z namenom, da se ohranijo zgodovinske, kulturne, umetnostno-arhitekturne, zgodovinske in estetske vrednote ter zagotovi nadaljnji obstoj, se za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi umetnostno arhitekturnega spomenika in zgodovinskega spomenika razglasi enoto dediščine:
Drenovec pri Bukovju – Cerkev sv. Antona (EŠD 2882).
Spomenik stoji na parcelnih številkah *40, *80 in 690, k.o. Bukovje.
Cerkev stoji sredi pobočja severovzhodno od Bizeljskega in je orientirana proti jugovzhodu. Vas Bukovje se prvič omenja že leta 1404, cerkev pa znani viri ne navajajo pred 17. stoletjem. Po vsej verjetnosti imamo opraviti s stavbo, ki je bila zgrajena v 17. stoletju. V 18. stoletju so verjetno do tedaj ravnostropano ladjo obokali z banjastim obokom in postavili nov oltar. V 19. stoletju so na južni strani prizidali zakristijo, po požaru, v katerem je bil uničen zgornji del zvonika, pa postavili le nekoliko nižjo leseno konstrukcijo s štirikapno streho.

Opis objekta, ki utemeljuje razglasitev za spomenik lokalnega pomena:
Cerkev danes sestavljajo pravokotna ladja, poligonalno sklenjen prezbiterij, zvonik na zahodni strani ladje in zakristija na južni strani prezbiterija. Zunanjščino členijo preproste pravokotne okenske odprtine ter kamnit polkrožni portal v zahodni steni zvonika in kamnit portal z ravno preklado v južni steni ladje. Notranjost cerkve odlikuje predvsem banjast obok, ki raste neposredno iz sten, od opreme pa izstopa le glavni oltar z razgibanim oltarnim nastavkom, ki ga krasijo angelske in svetniške figure, osrednjo nišo pa slika slikarja Simona Ogrina. Glede na precejšnjo velikost cerkve lahko sklepamo, da je stavba nastala iz božjepotnih potreb in sodi med ambiciozneje zasnovane podružnične cerkve na tem območju.
Cerkev ima zaradi kulturnih, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in drugih lastnosti poseben pomen, zato jo je potrebno razglasiti za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi umetnostno-arhitekturnega spomenika in zgodovinskega spomenika.

Varovano območja kulturnega spomenika obsega parcele številka *40, *80 in 690, k.o. Bukovje, ki so vrisane na kopiji katastrskega načrta v merilu 1:1000, le-ta je sestavni del tega odloka.

Varovano območje kulturnega spomenika, definirano v prejšnjem členu, se varuje kot celota, za varovanje spomenika pa velja režim, ki ohranja spomenik v njegovi avtentični pričevalnosti. Za vsako spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče je potrebno predhodno pisno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Spomenik je varovan v skladu z ZVKD-1 ter je v skladu z 9. členom tega zakona vpisan v Register nepremične kulturne dediščine.
Varstveni režim za varovano območje določa:
– varovanje kulturnih, arhitekturnih, krajinskih, likovnih, urbanističnih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti;
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v stavbo ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti ter odstranitev vseh neprimernih elementov (recentni beleži, ometi, tlak) kot posledice nestrokovnih obnov v preteklosti;
– prepoved predelav vseh likovnih in stavbnih prvin cerkve, ki so ovrednotene kot del spomenika;
– prepoved vseh posegov v arheološke plasti spomenika razen pooblaščenim osebam, s predhodnim pisnim soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine;
– prepoved vseh predelav zaščitenih gabaritov, tlorisov in drugih značilnih stilnih elementov objektov;
– oblikovanje območja okoli stavbe znotraj varovanega območja v skladu s konservatorskim programom, ki ga bo izdelal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Novo mesto;
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov ter dostopnosti javnosti v meri, ki ne ogroža varovanje spomenika in ne moti v njej odvijajoče se dejavnosti.
Varovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, arheoloških, arhitekturnih, etnoloških, krajinskih, likovnih in zgodovinskih vrednot;
– povečanju pričevalnosti kulturnega spomenika;
– predstavitvi kulturnih vrednot spomenika in premične dediščine in situ, v tisku in drugih medijih;
– znanstveno-raziskovalnemu delu;
– učno-demonstracijskemu delu.

Po predhodnem soglasju Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je mogoče na spomeniku izvajati prenovitvena oziroma sanacijska dela, restavratorske posege in dela vzdrževalnega značaja v dobrobiti ohranjanja obstoječih kvalitet in njihovih dopolnitev, ki se natančneje definirajo v konservatorskem programu, ki jih izdela Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Vsi posegi se izvajajo v skladu z obstoječimi pravnimi predpisi ter smernicami, pogoji in soglasjem pristojne območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine.

ZVKD-1 določa podrobnejše pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pogoje za posege, fizično zavarovanje, pravni promet, način upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge ukrepe in prepovedi za učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.
Varovano območje se vriše na karto načrta parcel Geodetske uprave RS.

Upravljanje spomenika izvaja lastnik nepremičnin, ki so razglašene kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Upravljanje izvaja upravljalec ob strokovni pomoči zavoda, ki je izdal strokovne podlage za razglasitev spomenika.

Pristojni organ mora v 30 dneh po uveljavitvi tega odloka na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZVKD-1 predlagati zaznambo nepremičnega spomenika v zemljiški knjigi.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja inšpektor, pristojen za dediščino.

Ta odlok začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.