Na podlagi sedmega odstavka 72. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08) ministrica za zdravje izdaja

Ta pravilnik določa postopek mediacije pri Komisiji Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljnjem besedilu: Komisija) v sporih zaradi kršitev pacientovih pravic, merila usposobljenosti mediatorjev, pogoje za uvrstitev mediatorjev na seznam mediatorjev, način nadzora nad delom mediatorjev in način vodenja statističnih podatkov o opravljenih postopkih mediacij.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo naslednji pomen:
1. Dogovor o mediaciji je pisen sporazum strank o reševanju spora v postopku mediacije, o postopku mediacije in praviloma tudi o mediatorju.
2. Mediacija je prostovoljen, zunajsoden in neformalen postopek mirnega reševanja sporov, v katerem mediator ob upoštevanju interesov strank tem pomaga doseči sporazum o rešitvi spora.
3. Stranka je fizična ali pravna oseba (npr. pacient, njegova bližnja oseba, izvajalec zdravstvenih storitev ali zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec, zavarovalnica), ki sodeluje v postopku mediacije z namenom mirno rešiti spor, ki ga ima z drugo stranko.
4. Mediator je neodvisna, nepristranska in nevtralna strokovna oseba, ki ne more izdati zavezujoče odločitve, ampak po zaprosilu stranke vodi postopek mediacije in s svojim delovanjem strankam pomaga doseči sporazum o rešitvi spora.
5. Sporazum o rešitvi spora (v nadaljnjem besedilu: sporazum) je rezultat postopka mediacije, s katerim se doseže vsebinska rešitev spora, ki je sklenjen v pisni obliki in s katerim stranke spor razrešijo oziroma na novo uredijo medsebojne pravice in obveznosti.
6. Soglasje za pričetek postopka mediacije je ujemanje volj strank glede poskusa reševanja spora v postopku mediacije.
7. Udeleženec mediacije je poleg mediatorja in strank tudi druga oseba, ki sodeluje ali je navzoča v postopku mediacije.

(1) Mediator je lahko oseba:
– z najmanj visokošolsko izobrazbo,
– z opravljenim najmanj 60-urnim programom usposabljanja iz mediacije pri katerem koli izvajalcu usposabljanja iz mediacije v Republiki Sloveniji,
– ki je kot mediator že sodeloval v najmanj petih mediacijah na področju zdravstva ali na drugih področjih in
– ki ima najmanj pet let delovnih izkušenj.
(2) Zaželeno je, da ima mediator izkušnje na področju zdravstva.

(1) Ministrstvo za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) z javnim pozivom povabi zainteresirane osebe, da pri ministrstvu vložijo prijavo za vpis v evidenco mediatorjev iz 81. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08; v nadaljnjem besedilu: zakon). Javni poziv, v katerem se podrobneje določi postopek izbire na podlagi javnega poziva, se objavi na spletni strani ministrstva.
(2) Na javni poziv iz prejšnjega odstavka se prijavijo zainteresirane osebe med katerimi minister, pristojen za zdravje, izbere tiste, ki izpolnjujejo pogoje iz prejšnjega člena, in jih s sklepom imenuje za mediatorje.
(3) Na podlagi sklepa o imenovanju se mediatorja vpiše v evidenco mediatorjev.
(4) Mediator, ki je vpisan v evidenco mediatorjev, lahko kadar koli zahteva izbris iz evidence.
(5) Seznam mediatorjev, ki so vpisani v evidenco mediatorjev, se objavi tudi na spletni strani ministrstva.
(6) Zoper sklep o neimenovanju ni pritožbe.

(1) Mediator ves čas postopka deluje nevtralno in nepristransko ter si prizadeva za enako obravnavanje strank.
(2) Mediator ne sodi in ne daje informacij, mnenj ali predlogov v zvezi z vsebino spora ali sporazuma, razen če se stranke ne dogovorijo drugače.
(3) Mediator ne sme biti hkrati član Komisije Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljnjem besedilu: Komisija).
(4) Mediator ne prevzame vodenja postopka mediacije oziroma ga ne nadaljuje, če obstajajo okoliščine, ki bi lahko vplivale na njegovo neodvisnost ali nepristranskost. Takšne okoliščine so zlasti:
– zaposlitveno, poslovno, sorodstveno ali drugo osebno razmerje z eno od strank ali drugim udeležencem mediacije,
– finančni ali drug neposreden ali posreden interes glede na končni izid mediacije ali
– mnenje mediatorja, da za vodenje mediacije ni dovolj usposobljen glede na zahtevnost primera.

(1) Nadzor nad delom mediatorjev opravlja ministrstvo.
(2) Nadzor iz prejšnjega odstavka se izvaja zlasti prek rednih letnih ali izrednih poročil mediatorjev o njihovem delu ministrstvu, posredno pa tudi prek poročil Komisije in poročil zastopnikov pacientovih pravic.
(2) Pri nadzoru se upoštevajo obrazci za beleženje trajanja mediacijskih srečanj, evalvacijski vprašalniki in morebitna druga mnenja ali pripombe strank in udeležencev mediacije, ki jih prejme ministrstvo ali Komisija.
(3) Če ministrstvo v okviru nadzora ugotovi, da mediator zaradi ugotovljenih napak pri delu ni vreden zaupanja, izda sklep, s katerim se prekliče njegovo imenovanje, ter ga izbriše iz evidence mediatorjev in seznama mediatorjev.
(4) Zoper sklep iz prejšnjega odstavka ni dovoljena pritožba.

(1) Ob zaključku mediacije mediator povabi stranke k izpolnitvi anonimnega evalvacijskega vprašalnika. Z evalvacijskim vprašalnikom stranke zlasti ocenijo izid, sporazum, postopek in učinke mediacije ter ocenijo delo mediatorja.
(2) Po zaključku mediacije ali po prenehanju vodenja mediacije, mediator:
– pošlje predsedniku Komisije pisno poročilo, v katerem navede datum zaključka mediacije, način zaključka mediacije in kratek opis uspešnosti ter postopka mediacije in
– preda ministrstvu vso dokumentarno gradivo, ki je nastalo v postopku mediacije.
(3) Ministrstvo vodi evidenco izvajanja in uspešnosti mediacije. Kot kazalnike upošteva:
– vrsto sporov,
– kategorijo izvajalcev zdravstvenih storitev,
– sklenjene dogovore o mediaciji,
– število izvedenih mediacij,
– trajanje postopka mediacije (zlasti število in trajanje mediacijskih srečanj),
– način zaključka mediacije,
– število in vrste sklenjenih sporazumov,
– sklenjene sporazume kot izvršilne naslove,
– ocene s strani strank,
– število zadev, v katerih je bila ponujena mediacija.
Ministrstvo pridobi podatke iz desete alinee tega odstavka od Komisije.
(4) Statistični podatki izvajanja in uspešnosti mediacije se vključijo v poročilo iz drugega odstavka 84. člena zakona.
(5) Upravljavec zbirke dokumentarnega gradiva, ki nastane v postopkih mediacije, je ministrstvo. Dokumentarno gradivo je dostopno samo mediatorjem in strankam, ki so sodelovale v mediaciji, na katero se gradivo nanaša, ministrstvu za potrebe nadzora in pristojnim organom v primeru ugotavljanja odgovornosti mediatorja.

(1) Član Komisije na pripravljalnem naroku iz 70. člena zakona udeležencem pripravljalnega naroka predstavi možnost reševanja spora v postopku mediacije, če presodi, da je spor primeren za mediacijo.
(2) Če obstaja soglasje za začetek postopka mediacije, udeleženci pripravljalnega naroka sklenejo dogovor o mediaciji praviloma na pripravljalnem naroku. Če udeleženci pripravljalnega naroka ne soglašajo glede izbire mediatorja, še vedno pa obstaja soglasje za začetek postopka mediacije, mediatorja iz seznama mediatorjev določi predsednik Komisije.
(3) Če eden od udeležencev pripravljalnega naroka da pobudo za reševanje spora v postopku mediacije, soglasja za začetek postopka mediacije pa na samem naroku ni mogoče doseči, član Komisije predlaga, da se pripravljalni postopek prekine do pridobitve morebitnega soglasja drugega udeleženca pripravljalnega naroka. Rok za pridobitev pisnega soglasja drugega udeleženca pripravljalnega naroka je 10 dni po podpisu zapisnika o pripravljalnem naroku.
(4) V primeru iz prejšnjega odstavka ali če udeleženci pripravljalnega naroka na pripravljalnem naroku ne sklenejo dogovora o mediaciji, se dogovor o mediaciji sklene na prvem mediacijskem srečanju.
(5) Če je v postopku z zahtevo za prvo obravnavo kršitve pred pristojno osebo izvajalca zdravstvenih storitev dogovorjeno, da se bo spor reševal v postopku mediacije, izvajalec zdravstvenih storitev pozove Komisijo, da stori, kar je potrebno za izbiro mediatorja, sklenitev dogovora o mediaciji in sklic mediacijskega srečanja. Pozivu se priloži zapisnik prve obravnave.
(6) Dogovor o mediaciji se sklene na obrazcu, ki je priloga tega pravilnika.

(1) V dogovoru o mediaciji stranke sprejmejo temeljna pravila postopka mediacije, se zavežejo, da v času mediacije ne bodo sprožili sodnega ali arbitražnega postopka, in se dogovorijo zlasti o naslednjih vprašanjih:
– postopek, po katerem naj mediacija poteka,
– način komunikacije med strankami in mediatorjem,
– kraj, čas in dolžina mediacijskih srečanj,
– sodelovanje drugih udeležencev,
– zaupnost postopka.
(2) Če je ne glede na dogovor o mediaciji vložena tožba, sodišče na ugovor tožene stranke, ki ga da najpozneje v odgovoru na tožbo, zavrže tožbo, razen če tožeča stranka izkaže, da bi sicer nastale težke in nepopravljive posledice.

Za organizacijo in sklic prvega mediacijskega srečanja Komisija zaprosi ministrstvo, ki je upravljavec evidence mediatorjev.

(1) Mediacija se izvaja v prostorih, ki jih v ta namen ponudi ministrstvo. Ministrstvo za izvajanje mediacije zagotavlja administrativno tehnično pomoč.
(2) Mediacija se lahko izvaja tudi v drugem kraju ali prostoru, če s tem soglašajo stranke.
(3) Mediator se posvetuje s strankami glede določitve primernega časa izvajanja mediacijskih srečanj. Vabljenje poteka na neformalen način.

Glede vprašanja procesne sposobnosti in procesne legitimacije se uporabljajo določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka 48. člena zakona.

(1) Stranke se lahko s sklicevanjem na obstoječe predpise ali kako drugače dogovorijo z mediatorjem za postopek, po katerem naj mediacija poteka.
(2) Če se stranke o poteku mediacije niso sporazumele, še vedno pa obstaja soglasje za pričetek postopka mediacije, mediator vodi postopek, kot šteje za primerno. Pri tem upošteva vse okoliščine primera, morebitne želje strank ter potrebo po hitri in trajni rešitvi spora.
(3) Mediator se prepriča, da stranke razumejo posebnosti in načela mediacijskega postopka in vsebino ter posledice dogovora o mediaciji in sporazuma.
(4) Mediator zagotovi, da imajo vse stranke dovolj priložnosti, da aktivno sodelujejo v postopku.
(5) Mediator lahko:
– po posvetu s strankami določi rok, v katerem stranka mediatorju in drugi stranki predloži poročilo (kratek opis primera, svoje zahteve in razloge zanje ter trenutno stanje primera). Skupaj s poročilom stranka posreduje podatke in gradivo, za katere oceni, da so potrebni za namene mediacije in za opredelitev spornih vprašanj,
– kadar koli v postopku mediacije predlaga, da stranke predložijo dodatne podatke in gradivo, za katero oceni, da bi lahko koristili mediaciji.
(6) Če se stranke tako dogovorijo, lahko mediator ves čas mediacije daje predloge za rešitev spora. Predlog mediatorja strank ne zavezuje.

(1) Mediacija poteka ustno. Zapisnika o poteku mediacije se ne piše. Stranke se lahko dogovorijo, da se med postopkom pripravijo vmesni dogovori v pisni obliki, ki jih stranke podpišejo.
(2) Mediator lahko po vsakem mediacijskem srečanju sestavi kratek zapisnik, ki ga na naslednjem srečanju predloži strankam.

(1) Mediacija poteka na skupnih mediacijskih srečanjih.
(2) Če mediator presodi, da bi to koristilo postopku mediacije, lahko predlaga tudi ločena mediacijska srečanja. V tem primeru se ločena mediacijska srečanja izvedejo z vsako stranko posebej.

(1) Udeleženci mediacije, ministrstvo in Komisija spoštujejo zaupno naravo mediacije in ne smejo uporabiti ali razkriti tretjemu nobene informacije, ki se nanaša na mediacijo ali je bila pridobljena med njo, vključno z informacijo o obstoju ali izidu mediacije, razen če se stranke dogovorijo drugače ali če z razkritjem podatkov, ki se nanašajo na njih, izrecno soglašajo.
(2) Mediator, stranke ali drugi udeleženci mediacije se v morebitnem sodnem, arbitražnem ali drugem postopku ne smejo sklicevati na oziroma predložiti kot dokaz ali pričati o:
– dejstvu, da je ena od strank predlagala mediacijo ali bila pripravljena sodelovati v njej,
– izjavah o dejstvih ali priznanju dejstev izraženih v mediaciji,
– mnenjih in predlogih glede možne rešitve spora, ki so jih izrazile stranke ali mediatorji,
– dejstvu, da je stranka pokazala pripravljenost sprejeti predlog za mirno rešitev spora nasprotne stranke ali mediatorja,
– listinah, ki bile izdelane izključno za potrebe postopka mediacije.
(3) Mediator ne sme razkriti drugi stranki informacij ali gradiv brez izrecnega soglasja stranke, ki mu je informacije ali gradivo dala.
(4) Gradiva, ki jih mediatorju predložijo stranke, se po zaključku mediacije vrnejo strankam.

Če stranke s tem soglašajo, lahko mediacija poteka tudi z dvema mediatorjema, še zlasti, če je:
– spor težje narave,
– prisotno večje število strank ali drugih udeležencev.

(1) Mediacija se zaključi:
– s sklenitvijo poravnave ali drugega sporazuma o rešitvi spora,
– če stranka s pisno izjavo odstopi od mediacije in nadaljevanje postopka med preostalimi strankami ni smiselno, z dnem te izjave,
– če se stranke tako dogovorijo, z dnem sklenitve takega dogovora,
– če mediator postopek zaključi, ker je potekel rok iz četrtega odstavka 72. člena zakona, z iztekom tega roka, ali
– če mediator po posvetovanje s strankami izjavi, da nadaljevanje postopka ne bi bilo smiselno, z dnem te izjave.
(2) V primeru iz pete alinee prejšnjega odstavka mediator svojo odločitev obrazloži v pisni obliki in jo predloži strankam.

(1) Sporazum poleg strank podpiše tudi mediator, razen če meni, da je sporazum sklenjen v nasprotju z določbami zakona ali da ni izvršljiv.
(2) Predlog pisnega sporazuma lahko na podlagi vsebine ustnega sporazuma pripravi tudi mediator, če s tem soglašajo stranke.

(1) Če se stranke ne sporazumejo drugače, vsaka stranka nosi svoje stroške, skupne stroške mediacije pa nosijo stroške po enakih delih.
(2) Če se stranke ne sporazumejo drugače, stroške za izvedenca krije stranka, ki ga je predlagala.
(3) Če se stranke ne sporazumejo drugače, stroške za prevajanje krije stranka, v katere korist se izvaja prevajanje.
(4) Ministrstvo ne krije:
– stroškov najema prostorov v primeru iz drugega odstavka 11. člena tega pravilnika,
– dejanskih stroškov strank,
– stroškov morebitnega zastopanja strank s strani odvetnika.

Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 26. avgusta 2008.