Na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enota dediščine Ljubljana – Cerkev sv. Trojice (EŠD 1980).
(2) Enota iz prejšnjega odstavka ima vrednote umetnostnega in arhitekturnega spomenika.

Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena, so:
– uršulinska cerkev sv. Trojice je najbolj kakovostna baročna mojstrovina v Ljubljani, nastala po italijanskih vzorih,
– je izvrsten primer sinteze borrominijevskih zgledov pri oblikovanju monumentalnega pročelja in palladijansko razčlenjene notranjščine cerkve dvoranskega tipa s kupolnim prezbiterijem,
– je neodtujljivi sestavni del celotnega samostanskega kompleksa, ki je bil zgrajen po načrtih Carla Martinuzzija v obdobju 1713–1718,
– je eden vrhuncev slovenske baročne arhitekture,
– arhitekt Jože Plečnik je leta 1930 avtorsko dopolnil stopnišče pred cerkvijo in načrtoval dele notranje opreme.

(1) Spomenik obsega parceli št. 3101 in 3102, obe k. o. Ajdovščina.
(2) Meja spomenika je določena na digitalnem katastrskem načrtu (uveljavljen 20. decembra 2002, Uradni list RS, št. 5/03, datoteka z dne 1. februarja 2007, izvorno merilo 1:1000) in vrisana na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000.
(3) Izvirnika načrtov iz prejšnjega odstavka hranita Ministrstvo za kulturo in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Varovani elementi spomenika so:
– zgradba baročne cerkve v celoti, z vsemi detajli zunanjosti,
– Plečnikova zunanja ureditev z dopolnili Antona Bitenca,
– zvonik z dopolnili poznega 19. stoletja,
– vsa originalna baročna notranjost z opremo: oltarji in oltarnimi slikami ter kipi,
– posebej je varovan glavni oltar z Robbovimi kipi,
– posebej je varovana vsa notranja oprema, izdelana po načrtih Jožeta Plečnika.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– ohranjanje in redno vzdrževanje kulturnih, umetnostnih in arhitekturnih ter naselbinskih vrednot spomenika v celoti v njegovi izvirnosti in neokrnjenosti, tako na zunanjosti in v notranjosti z vso originalno opremo,
– ohranjanje sakralne namembnosti spomenika,
– podreditev vsake rabe in vseh posegov v spomenik pri ohranjanju, obnovi in prenovi ter vzdrževanju skladno z varovanimi vrednotami arhitekture v obliki, legi, materialu, strukturi in barvni podobi,
– strokovno vzdrževanje in obnavljanje vseh neokrnjenih izvirnih prvin arhitekturne zasnove zunanjščine in notranjščine spomenika ter notranje opreme po načelu ohranjanja v obliki, legi, materialu, strukturi in barvni podobi,
– strokovno prenovo okrnjenih izvirnih prvin arhitekture,
– v primeru okrnitve spomenika ali notranje opreme je treba zagotoviti povrnitev v prvotno stanje,
– prepoved spreminjanja varovanih vrednot arhitekturne zasnove zunanjščine in notranjščine ter notranje opreme z rušenjem in odstranjevanjem, kot tudi z nadzidavo, prezidavo in dodajanjem posameznih prvin,
– prepoved postavljanja trajnih ali začasnih objektov v območju spomenika, vključno z nadzemno infrastrukturo ter nosilci reklam, razen v izjemnih primerih, ki jih s predhodnim kulturnovarstvenim soglasjem odobri pristojni javni zavod.

Lastnik ali upravljalec spomenika mora javnosti omogočiti dostop do spomenika in njegovo predstavitev. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika ali posameznih spomeniških vrednot, posebej ne osnovne sakralne namembnosti.

Za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče je treba predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in dobiti kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Izvajanje tega odloka nadzira inšpektorat, pristojen za kulturo.

Na podlagi tretjega odstavka 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08) pristojno sodišče na parcelah iz prvega odstavka 3. člena tega odloka v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje status kulturnega spomenika.

Ta odlok začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.