Številka: Up-1023/06-31

Datum: 3. 7. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Danasa Vizgirde, Litva, na seji 3. julija 2008

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 232/2005 z dne 26. 1. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1199/2002 z dne 14. 11. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 91/2002 z dne 16. 7. 2002 se zavrne.

1. Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Izrečeni sta mu bili kazen 8 let in 4 mesece zapora ter stranska kazen izgona tujca iz države. Vrhovno sodišče je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je zatrjeval kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku, zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da se je v postopku zagovarjal s pomočjo tolmača za ruski jezik, temu jeziku pa lahko sledi le grobo, ni pa se sposoben ustno ali pisno suvereno braniti. Zapis pripombe o tem v zapisnik naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno odklonilo. Pritožnik zatrjuje, da mu je bila s tem onemogočena obramba v jeziku, ki ga suvereno razume do te mere, da se lahko brani ali odgovarja na obtožbe. Navaja tudi, da so bili v postopku izvedeni nekateri pisni dokazi v slovenskem jeziku, zato naj bi mu bilo onemogočeno, da se lahko v svojem jeziku z njimi seznani in tako učinkovito brani. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05 in OdlUS, XIV, 38).
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1023/06 z dne 30. 5. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s tedaj veljavnim 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) poslana Vrhovnemu sodišču ter Okrožnemu sodišču v Kranju, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožnik je v ustavni pritožbi sicer navedel, da so mu bile kršene pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave, iz vsebine njegovih navedb pa izhaja, da v bistvu zatrjuje, da mu ni bil zagotovljen pošten postopek (»fair trial«). Del poštenega postopka je tudi pravica do enakega procesnega položaja strank (procesna enakost ali enakost orožij), ki izhaja iz 22. člena Ustave, uresničuje pa se med drugim tudi s pravico do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave. Prav kršitev te pravice pritožnik uveljavlja, ko v ustavni pritožbi zatrjuje, da se je v postopku zagovarjal s pomočjo tolmača za ruski jezik, ki mu lahko le v grobem sledi, namesto v jeziku, ki ga suvereno razume, da je sodišče prve stopnje opozoril na dejstvo, da rusko slabo razume, sodišče pa tega ni upoštevalo niti vneslo v zapisnik, ter da so se izvajali dokazi v slovenskem jeziku in v tem jeziku zapisovale izpovedbe prič v preiskavi, zaradi česar se ni mogel suvereno braniti in odgovarjati na obtožbe. S temi navedbami uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave).
5. Vsi pritožnikovi očitki v ustavni pritožbi se nanašajo na potek postopka pred sodiščem prve stopnje. Ves čas od zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom do pravnomočnosti kazenskega postopka, torej tudi v postopku s pritožbo, je pritožnik imel zagovornika, s katerim se je uspešno sporazumeval v ruskem jeziku (temu dejstvu pritožnik ne med postopkom ne v ustavni pritožbi ni oporekal). V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožnik kršitev, ki jih uveljavlja v ustavni pritožbi, ni zatrjeval. Kršitve zaradi uporabe jezika v postopku je uveljavljal le v obsegu, ki se je nanašal na predkazenski postopek, česar pa ne uveljavlja v ustavni pritožbi. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil sam, v svojem jeziku, je podal očitek, ki ga ponavlja tudi v ustavni pritožbi, da mu je bila zaradi ravnanja sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo njegove pripombe, da ruski jezik slabo razume, kršena pravica iz 62. člena Ustave. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so bile v postopku sicer kršene nekatere določbe kazenskega postopka, povezane z uporabo jezika, da pa to niso bile bistvene kršitve postopka ter da ni izkazana vzročna zveza med temi kršitvami in nezakonitostjo pravnomočne sodbe. Po mnenju Vrhovnega sodišča zato tudi niso bile kršene določbe Ustave.
6. Glede na navedeno in na vsebino navedb v ustavni pritožbi je Ustavno sodišče presodilo, ali je bila pritožniku s stališči Vrhovnega sodišča iz izpodbijane sodbe, s katerimi je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti, kršena pravica do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave in ali je podana zatrjevana kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave.
7. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kranju št. K 91/2002.
8. Ustava v 62. členu vsakomur priznava pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Ustavnopravni okvir pravice do uporabe svojega jezika in pisave izhaja v prvi vrsti iz ustavnih standardov poštenega sojenja. Ti vsakomur zagotavljajo, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako lahko v njem tudi ustrezno sodeluje. Glede uresničevanja pravice iz 62. člena Ustave v kazenskem postopku je Ustavno sodišče že sprejelo stališče v odločbi št. Up-599/04. V njej je opredelilo pravico obdolženca do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena Ustave kot pravico do poštenega postopka iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 74 – EKČP), ker je uresničitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in prek nje pravice do poštenega sojenja mogoča le ob spoštovanju pravice obdolženca do uporabe svojega jezika in pisave. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da mora biti na podlagi te pravice tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika državnega organa, pred katerim teče postopek, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako v njem ustrezno sodeluje. To pomeni zlasti, da je omogočeno ustrezno prevajanje vsega, kar se na naroku ali drugem ustnem procesnem dejanju dogaja, in da je zagotovljena pravica do uporabe svoje pisave. Pojasnilo je še, da je jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku (svoj jezik), praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno. Tako lahko obdolženec v postopku uporablja določen jezik, ker ima primerno znanje, da se v tem jeziku lahko ustno sporazumeva.
9. Določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), ki se nanašajo na uporabo jezika v postopku, so zakonski okvir, v katerem se uresničuje pravica iz 62. člena Ustave v kazenskem postopku. V skladu z 8. členom ZKP mora sodišče osumljenca oziroma obdolženca pred vsakim zaslišanjem poučiti o pravici do uporabe njegovega jezika. V zapisnik je treba zapisati celoten pouk kot tudi izjavo osumljenca oziroma obdolženca. Opustitev bodisi pouka bodisi zapisa pouka in obdolženčeve izjave lahko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP (torej če je ta kršitev vplivala na možnost njegove obrambe). Če pa sodišče ravna v nasprotju z izrecno zahtevo osumljenca oziroma obdolženca, da uporablja svoj jezik in v tem jeziku tudi spremlja potek glavne obravnave, stori absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
10. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi navedbe zahteve za varstvo zakonitosti presojalo tako z vidika zakonskih določb kot tudi z vidika pravice iz 62. člena Ustave. Ugotovilo je, da je bil pritožnik že ob odvzemu prostosti z razlogi zanj seznanjen v ruskem jeziku, da mu je bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti že ob zaslišanju preiskovalne sodnice, da se je z njegovo pomočjo in s pomočjo tolmača za ruski jezik zagovarjal na glavni obravnavi, da pa ne v zapisniku o zaslišanju ne v zapisniku o glavni obravnavi ni zapisa o pouku o pravici do uporabe svojega jezika niti zapisa o izjavi pritožnika (8. člen ZKP). Po oceni Vrhovnega sodišča ta kršitev v obravnavanem primeru ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe in tudi ne pomeni kršitve pritožnikovih ustavnih pravic. Ta kršitev bi bila podana, če bi bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik, do česar pa po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni prišlo.
11. Stališče, ki ga Vrhovno sodišče postavlja kot izhodišče pri odločanju o utemeljenosti navedb iz zahteve za varstvo zakonitosti, torej da bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka in s tem pravica do uporabe svojega jezika podana, če bi bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik, po oceni Ustavnega sodišča samo po sebi ni ustavno sporno. Vrhovno sodišče je navedlo tudi razloge in okoliščine, na podlagi katerih je štelo, da pritožniku v konkretnem postopku ni bila kršena pravica do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave. V obrazložitvi svoje sodbe je napisalo, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi pritožnik izjavil, da ruskega jezika ne razume, ter da iz vsebine zapisnika o glavni obravnavi tudi ni mogoče sklepati, da sta pritožnik ali njegov zagovornik zahtevala, da se mu na glavni obravnavi omogoči uporabljati svoj jezik. Povedalo je tudi, da tega pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni zatrjeval, temveč je zatrjeval le, da je na sodni obravnavi povedal, da ruski jezik slabo razume. Po pregledu spisa ustavno sodišče ugotavlja, da to izhaja tudi iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti. Očitek, da sodišče kakšne njegove izjave neupravičeno ni vneslo v zapisnik, pa je pritožnik prvič podal šele v ustavni pritožbi. Vrhovno sodišče je prepričljivo pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je mogoče šteti, da pritožnik razume ruski jezik dovolj dobro, da mu je bil omogočen pošten postopek. Poudarilo je, da je imel pritožnik prevajalko za ruski jezik že ob policijskem pridržanju, da mu je bila uporaba ruskega jezika poleg tega, da je imel zagovornika, zagotovljena tako v preiskovalnem postopku kot tudi v postopku izvedbe glavne obravnave, da se je pritožnik v tem jeziku tudi zagovarjal ter da iz nobenega zapisnika o procesnih dejanjih v celotnem postopku ne izhaja, da bi pritožnik ali njegov zagovornik opozorila, da pritožnik ne razume ruskega jezika. Zlasti pa sta po oceni Vrhovnega sodišča s tega vidika pomembna vsebina pritožnikovega zagovora na glavni obravnavi, na kateri se je opredelil do obtožbe, ter dokazni postopek, v katerem je komentiral izpovedbo priče. Po mnenju Vrhovnega sodišča ne kažeta na to, da pritožnik ne razume ruskega jezika. Pri presoji, ali je bila pritožniku kršena pravica do uporabe svojega jezika, pa je pomembno (tudi po oceni Ustavnega sodišča) tudi dejstvo, da pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sploh ni uveljavljal očitka, da o pravici do uporabe svojega jezika ni bil poučen. Tega ne navaja niti v ustavni pritožbi.
12. Glede na navedeno, ob upoštevanju ustavnopravnih izhodišč iz 6. točke obrazložitve te odločbe, je po oceni Ustavnega sodišča Vrhovno sodišče vsebino pravice do uporabe svojega jezika v izpodbijani sodbi razlagalo na ustavno dopusten način. Pritožniku z izpodbijanimi sodbami torej ni bila kršena pravica iz 62. člena Ustave. Z istimi argumenti, ki jih je Ustavno sodišče presojalo ob preizkusu, ali je bila pritožniku kršena pravica iz 62. člena Ustave in ki se nanašajo na uporabo jezika v postopku, pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Glede na zgornje ugotovitve in ob upoštevanju dejstva, da je pritožnik ves čas postopka imel zagovornika, s katerim se je uspešno sporazumeval, tudi ni utemeljen njegov očitek, da mu je bila kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave.
13. Očitka, da so bili v postopku izvedeni nekateri pisni dokazi v slovenskem jeziku, zato naj bi mu bilo onemogočeno, da se lahko v svojem jeziku z njimi seznani in tako učinkovito brani, pritožnik ni uveljavljal v nobenem pravnem sredstvu v kazenskem postopku. Glede tega očitka torej po vsebini ni izčrpal pravnih sredstev. Ker je to pogoj za uveljavljanje v ustavni pritožbi, Ustavno sodišče tega njegovega očitka po vsebini ni moglo obravnavati.
14. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Ciril Ribičič. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.