Številka: U-I-25/07-43

Datum: 18. 9. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Adolfa Štormana, Velenje, na seji 11. septembra 2008

1. Člen 112 Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 23/99, 40/04 in 95/04 – ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo.
2. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07 in 32/07) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan.
3. Do uveljavitve Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08) mora biti postopek nove razsoje pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe.

1. Pobudnik navaja, da je po razveljavitvi pravnomočne obsodilne sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper njega ponovno v teku kazenski postopek kljub temu, da je po razveljavitvi kazenski pregon absolutno zastaral. Kazenski postopek je sprva tekel še zoper tri soobdolžence, vendar je bil zoper tistega, glede katerega je bila sodba razveljavljena na podlagi rednega pravnega sredstva, ustavljen zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, zoper njega in še dva soobdolženca, glede katerih je bila sodba razveljavljena v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa teče ponovno kljub absolutnemu zastaranju kazenskega pregona. Pobudnik je kazen, izrečeno s pravnomočno obsodilno sodbo, ki je bila razveljavljena, že prestal. Pobudnik meni, da 112. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ne dopušča podaljšanja absolutnega zastaralnega roka, čeprav je stališče sodišča glede na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 (Pravna mnenja 1/99, str. 7, v nadaljevanju: načelno pravno mnenje) drugačno. Izpodbija 112. člen KZ in 428. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zatrjuje njuno neskladje s 14., z 22. in s 23. členom Ustave.
2. Pobuda je bila poslana Državnemu zboru, vendar nanjo ni odgovoril.
3. Ustavno sodišče je pobudo pobudnika in še dveh pobudnikov s sklepom z dne 21. 6. 2007 sprejelo in začelo postopek za oceno ustavnosti KZ in ZKP. Navedlo je, da bo v postopku za oceno ustavnosti presojalo ne le 112. člen KZ in 428. člen ZKP, temveč KZ in ZKP z vidika zatrjevanih neustavnih praznin. Dne 10. 4. 2008 je Ustavno sodišče iz zadeve izločilo pobudi drugih dveh pobudnikov, ker se je glede njiju zastavilo vprašanje nadaljnjega obstoja procesnih predpostavk za odločanje. O teh pobudah bo odločilo posebej. Pravni interes za oceno ustavnosti predpisa pobudnik izkazuje z vložitvijo ustavnih pritožb št. Up-1277/06 in št. Up-1005/06. Ustavno sodišče je v tej odločbi izpodbijano ureditev presodilo z vidika pobudnikovih zatrjevanj.

4. Iz vsebine pobudnikovih navedb izhaja, da izpodbija 112. člen KZ, kolikor se razlaga tako, da dopušča podaljšanje roka za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Ureditev z določitvijo začetka teka roka za zastaranje kazenskega pregona, pretrganja teka tega roka in njegovega ponovnega teka po vsakem pretrganju, zadržanja teka roka, predvsem pa z določbo o t. i. absolutnem zastaranju (šesti odstavek) kazenskega pregona (vključno z določbami o relativnih rokih za zastaranje kazenskega pregona v 111. členu KZ) daje odgovore na vprašanja, kdaj se zastaralni roki iztečejo in s tem tudi, kdaj nastopi absolutno zastaranje. Po šestem odstavku 112. člena ZKP kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona. Te določbe prav v nobenem primeru in z nobeno od uveljavljenih metod razlage ni mogoče razlagati tako, da podaljšuje tek zastaralnega roka čez rok, ki je v njej določen. Tega ni mogoče razbrati niti iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki ga pobudnik napačno razume. Zato 112. člen KZ tudi ne more biti v neskladju z drugim odstavkom 14. člena, z 22. členom in s 23. členom Ustave (1. točka izreka).

5. Z opozarjanjem na različno upoštevanje določb KZ o absolutnem zastaranju kazenskega pregona v postopkih po razveljavitvi nepravnomočne sodbe in v postopkih po razveljavitvi pravnomočne sodbe pobudnik izpostavlja vprašanje neenake obravnave v kazenskih postopkih. Zatrjuje, da je 428. člen ZKP (1) v neskladju s 14., z 22. in s 23. členom Ustave.
6. Zastaranje v kazenskem pravu je po svoji vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske sankcije.(2) Določbe o zastaranju kazenskega pregona (in zastaranju izvršitve kazni) so zaradi svoje materialnopravne narave uvrščene v KZ, vendar imajo tudi procesnopravne učinke. KZ v 112. členu ureja začetek, tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona ter določa najdaljši rok zastaranja, ki v nobenem primeru ne sme biti prekoračen.(3) Nezastarljivost kaznivih dejanj je tako kot v vseh sodobnih kazenskih zakonodajah v 116. členu KZ predvidena le za najtežja kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo.
7. Ustavno sodišče je že odločalo o ustavnopravnem pomenu instituta absolutnega zastaranja (odločba št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005, Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39).(4) Pri tem je, izhajajoč iz ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja zahteva po poštenem postopku, zapisalo, da zapoved o poštenem postopku med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika. Zakonodajalec je zahteve, po katerih naj se preprečijo samovoljni in nedopustni posegi države in hkrati zagotovi, da bo zoper posameznika tekel pošten postopek, upošteval z uvedbo instituta zastaranja v kaznovalno pravo. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. V citirani odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da je »hkrati s potekom časa oziroma z nastopom zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice.« Zastaranje kazenskega pregona je torej institut kazenskega prava, ki ščiti posameznika pred samovoljnimi posegi države po tem, ko je po storitvi kaznivega dejanja potekel določen čas.
8. Izpodbijane določbe 428. člena ZKP so umeščene v poglavje o izrednih pravnih sredstvih, natančneje v razdelek o zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, ter zagotavljanju enotne uporabe zakona v vsej državi.(5) Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona; zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona; zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Ne glede na to sme državni tožilec Republike Slovenije vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP). Če vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, izda sodbo, s katero glede na naravo kršitve: ali spremeni pravnomočno sodbo ali v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču; ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona (prvi odstavek 426. člena ZKP). Čeprav zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ZKP v 427. členu pooblašča Vrhovno sodišče, da v primeru, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, to odločbo razveljavi s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.
9. Člen 428 ZKP ureja postopek nove razsoje v primeru, ko se na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi.(6) Določa, da se v tem primeru vzame za podlago prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe (prvi odstavek), ter da mora sodišče opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa vprašanja, na katera ga je opozorilo Vrhovno sodišče (drugi odstavek). Določa tudi, da imajo stranke tako v prvostopenjskem kot v drugostopenjskem postopku pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (tretji odstavek) in da je sodišče pri izdaji nove odločbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu tega zakona (četrti odstavek). V ZKP ni drugih posebnih pravil o tem, kako naj ta postopek poteka in kakšen je položaj obdolženca. Tako zakon ne določa izrecno, ali se v tem postopku uporabljajo določbe KZ o zastaranju kazenskega pregona. Vrhovno sodišče je 428. člen ZKP razložilo tako, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona in da torej določb KZ o zastaranju v postopku nove razsoje ni mogoče uporabljati. Takšno razlago je sprejelo v načelnem pravnem mnenju o vprašanju, ki je pomembno za enotno uporabo zakona, na podlagi 1. točke prvega odstavka 110. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZS). Načelno pravno mnenje ni predpis, zato z njim ni mogoče spreminjati zakonskih določb, temveč pomeni razlago zakona, ki je obvezujoča za senate Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče na ta način kot najvišje sodišče v državi (127. člen Ustave) skrbi za enotno sodno prakso.(7) Z vidika ustavnosodne presoje predpisa takšno načelno pravno mnenje, s katerim Vrhovno sodišče z razlago zakona določi njegov pomen, ne more biti sporno, če ne gre za predpis, ki bi bil v neskladju z Ustavo.
10. Z navedenim načelnim pravnim mnenjem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vprašanje, kdaj se zastaranje kazenskega pregona konča in ali zastaranje teče tudi v času, ko se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi. Zavzelo je stališče, da se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena. Za tako stališče je navedlo razloge, ki kažejo, da ne gre zgolj za teoretični konstrukt, ki naj prepreči tek zastaranja v postopku nove razsoje. Stališče je obrazloženo z argumenti, ki jih dopuščajo uveljavljene metode razlage, in ni očitno napačno ali samovoljno.(8) Da se v postopku nove razsoje vprašanje zastaranja ne more znova pojaviti, potrjuje tudi primerjava postopka nove razsoje in novega postopka, ki teče po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove postopka.(9) V obeh primerih gre za nov postopek, ki se vodi po vloženem izrednem pravnem sredstvu. Izbira izrednega pravnega sredstva je odvisna od zakonskih razlogov za njegovo vložitev. Ti so lahko zastavljeni širše ali ožje in sami po sebi nikoli ne morejo biti kriterij za različno upoštevanje instituta zastaranja. Tudi argument, da je bila v postopku po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavljena, medtem ko naj bi ta pri obnovi postopka še obstajala, ne drži v celoti. Res je, da v postopku nove razsoje ni več pravnomočne obsodilne sodbe, vendar pride do razveljavitve pravnomočne sodbe tudi v postopku obnove kazenskega postopka, in sicer takrat, ko sodišče izreče novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ta sodba v trenutku, ko je izdana, še ni pravnomočna – zato je v obeh primerih položaj enak: pravnomočne obsodilne sodbe ni več, kar ima za posledico ponovno vzpostavitev domneve nedolžnosti. Razen tega lahko tečeta tako postopek obnove kot postopek nove razsoje po uspešno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti tudi po obsojenčevi smrti, medtem ko je v rednem postopku smrt obdolženca razlog za ustavitev postopka po 139. členu ZKP. Še več. Osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP smejo zahtevati obnovo postopka in vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti celo po obsojenčevi smrti (prvi odstavek 411. člena in drugi odstavek 421. člena ZKP). Razlago, da v postopku nove razsoje določb KZ o zastaranju ni mogoče uporabljati, potrjuje tudi drugačna ureditev v novem Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1). Ta namreč v drugem odstavku 91. člena predpisuje dveletni zastaralni rok v postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe – s tem posredno pove, da v tem postopku določb o zastaranju samih po sebi ni mogoče uporabljati. Kajti v nasprotnem bi bila določba drugega odstavka 91. člena KZ-1 povsem odveč.
11. Razlaga sporne določbe ZKP, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in z 22. členom Ustave. Položaj, v katerega pride obdolženec po razveljavitvi pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojen za storitev kaznivega dejanja, namreč ni enak položaju obdolženca pred pravnomočno obsodilno sodbo, torej tudi ne položaju, ko je v pritožbenem postopku razveljavljena prvostopenjska sodba. Enakost obeh položajev je zgolj navidezna. V primeru razveljavitve sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti pomeni postopek po razveljavitvi (četudi pred sodiščem prve stopnje) postopek, ki je namenjen sanaciji postopkovnih kršitev (prvi odstavek 426. člena ZKP). In kar je tu še posebej pomembno: Ta postopek prav v nobenem primeru ne more privesti do odločitve, ki bi bila v škodo obdolženca. Postopek nove razsoje je zato lahko izključno v njegovo korist – drugače do njega sploh ne bi prišlo (Vrhovno sodišče potem pravnomočne sodbe ne bi razveljavilo, temveč bi samo ugotovilo kršitev prava). Ko je tako, ne gre za enake položaje in zato tudi ne za zatrjevano neskladje z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) oziroma s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
12. Eno od načel pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. Zlasti to velja za predpise, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice in dolžnosti ali posegajo v pravice pravnih subjektov. To je na eni strani potrebno zaradi varstva naslovnikov predpisa, po drugi strani pa jasen in določen predpis onemogoča arbitrarno odločanje državnih organov (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-131/04 z dne 21. 4. 2005, Uradni list RS, št. 50/05 in OdlUS XIV, 24). Kot je poudarilo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, 65/08), je navedeno še posebej pomembno pri kazenskopravnih posegih države v pravice posameznika.
13. Ob sprejemu načelnega pravnega mnenja se Vrhovno sodišče ni spuščalo v druga vprašanja uporabe določb ZKP glede postopka nove razsoje kakor tudi ne v vprašanje pravnega položaja obdolženca v tem postopku nove razsoje, predvsem pa se tudi ni opredelilo do tega, koliko časa lahko takšen postopek nove razsoje traja. Kot navaja pobudnik in kot je razvidno iz obstoječe sodne prakse, so odločitve pristojnih sodišč glede teh vprašanj različne. V pobudnikovem primeru kazenski postopek teče, zoper njega je bil v postopku nove razsoje odrejen pripor (zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi). V nekaterih drugih primerih je pristojno sodišče kazenski postopek ustavilo, sklicujoč se na to, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Slednje bi sicer lahko povzročilo zgolj nespoštovanje načelnega pravnega mnenja v posameznem postopku in bi kot takšno lahko pomenilo neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse (odločba št. Up-87/04). Vrhovno sodišče je s svojo razlago zakona do neke mere zapolnilo pravno praznino ZKP. Vendar so s tem ostala odprta še vsa druga vprašanja uporabe ZKP v postopku nove razsoje. Prvi odstavek 428. člena ZKP napotuje na razlago, da se v novem sojenju uporabljajo določbe, ki veljajo za glavno obravnavo, kar vključuje tudi vezanost sodišča na obtožnico. Stranke imajo pravico, da navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, sodišče pa sme tudi samo odrediti izvedbo novih dokazov. Kaznivo dejanje, ki je predmet nove sodbe, ne sme biti hujše od tistega, ki je obseženo z obtožnico, in ne hujše od tistega, ki je vsebovano v razveljavljeni sodbi (prepoved reformacije in peius). Novo sojenje lahko privede do ugodnejše sodbe za obtoženca, sicer pa do obsodbe, utemeljene na zakonito izpeljanem postopku, kar zahteva javni interes.(10) V postopku nove razsoje je mogoče zoper obtoženca uporabiti določbe o pravnih posledicah uvedbe kazenskega postopka (11) in določbe o omejevalnih ukrepih, kot je npr. pripor.(12) Omejevalni ukrepi so določno urejeni v ZKP, njihova uporaba v postopku nove razsoje pa ni izključena. Razumljivo je, da sme država v postopku nove razsoje uporabiti prisilne ukrepe, saj bi bila sicer izvedba kazenskega postopka resno ogrožena. Ker ZKP dovolj določno ureja položaj obdolženca v postopku nove razsoje oziroma ker je ta položaj mogoče ugotoviti z razlago zakonskih določb, ni v neskladju z 2. členom Ustave. S tem ko obdolženec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, sprejme morebitni postopek nove razsoje ter to, da bo v tem postopku podvržen določenemu procesnemu redu. Za drugačen pravni položaj gre v primeru, ko zahtevo za varstvo zakonitosti (v korist obsojenca, vendar brez njegove privolitve in za nameček še časovno neomejeno) vloži državni tožilec. Z vidika Ustave bi bila taka ureditev lahko sporna, vendar se Ustavnemu sodišču do tega ni bilo treba opredeliti, saj za odločitev o tem vprašanju pobudnik ne izkazuje pravnega interesa.
14. Pobudnik uveljavlja tudi neskladje izpodbijane ureditve s pravico do sojenja v razumnem roku. Iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja, da mora sodišče brez odlašanja odločiti tudi o obtožbah zaradi kaznivega dejanja zoper posameznika. Ker tek postopka nove razsoje ni omejen z absolutnim zastaralnim rokom, se zastavlja vprašanje, aIi je ureditev, ki dopušča neomejen tek kazenskega postopka, v skladu z Ustavo. Postopek nove razsoje sam po sebi prinaša za obdolženca omejitve in poseganje v njegove pravice, predvsem pa zanj pomeni stanje nadaljnje negotovosti glede konca kazenskega postopka. Za obdolženca, ki se znajde v postopku nove razsoje, namreč ni nepomembno, koliko časa bo zoper njega tekel postopek in koliko časa bodo nad njim »visele« pravne posledice uvedbe kazenskega postopka. Zato z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) zgolj to, da mora biti pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave zagotovljena v vsakem posameznem sodnem postopku, torej tudi v postopku nove razsoje po razveljavljeni pravnomočni obsodilni sodbi, ne zadošča za učinkovito varstvo obdolženčevih pravic. Zato bi zakonodajalec moral določiti rok, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno zaključen. Ker ZKP tega ne določa, je v neskladju z 2. členom Ustave.
15. Ker tako ZKP določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) ugotovilo njegovo neustavnost (ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan) in ne zgolj neustavnost določb 428. člena ZKP, saj te same po sebi niso v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče zakonodajalcu ni določilo roka za odpravo ugotovljene neustavnosti po drugem odstavku 48. člena ZUstS, ker je zakonodajalec to neustavnost odpravil že z drugim odstavkom 91. člena KZ-1, ki bo začel veljati 1. novembra 2008. Da pa v vmesnem času (do 1. novembra 2008) obdolženci v postopkih nove razsoje ne bi bili dalj časa v negotovem položaju, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe (3. točka izreka). Ta ureditev, ki je po vsebini enaka ureditvi iz KZ-1, pomeni, da se po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu ne morejo nadaljevati kazenski postopki, ki so v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 48. člena ter drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Mozetič in Ribičič. Sodnik Ribičič je dal odklonilno ločeno mnenje.

(1) Člen 428 ZKP se glasi: »(1) Če se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se vzame za podlago prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe.
(2) Sodišče mora opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vprašanja, na katera ga je opozorilo vrhovno sodišče.
(3) Pred sodiščem prve oziroma druge stopnje smejo stranke navesti nova dejstva in predložiti nove dokaze.
(4) Sodišče je pri izdaji nove odločbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu tega zakona.
(5) Če se poleg odločbe nižjega sodišča razveljavi tudi odločba višjega sodišča, se pošlje zadeva nižjemu sodišču po višjem sodišču.«
(2) »Upravičenje države do kaznovanja nastane s storitvijo kaznivega dejanja, zato je to upravičenje preko zastaranja tudi omejeno s potekom časa od storitve kaznivega dejanja.« (Filipčič, K., Časovna odmerjenost učinkov kaznovanja v KZ-1, Pravna praksa št. 46/07).
(3) Člen 112 KZ se glasi: »Tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona
(1) Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
(2) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregona ne sme začeti ali nadaljevati.
(3) Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja.
(4) Zastaranje se pretrga tudi tedaj, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje.
(5) Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova.
(6) Kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona.«
(4) Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo pravnomočno odločbo o prekršku, ker je ob ugotovitvi, da je sodnik za prekrške pritožniku odpravil pravnomočno odločbo po nastopu absolutnega zastaranja, kršil pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.
(5) Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 907.
(6) »Do vrnitve zadeve v novo razsojo na glavni obravnavi lahko pride, če je bila v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi v korist obdolženca, pravnomočna sodba razveljavljena zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (prvi odstavek 426. člena) ali zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi (427. člen).« Prav tam, str. 924.
(7) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-87/04 z dne 11. 5. 2006 (Uradni list RS, št. 53/06 in OdlUS XV, 47).
(8) V teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali se določbe KZ o absolutnem zastaranju kazenskega pregona upoštevajo tudi v postopku po razveljavitvi sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, uveljavljeno v ZKP/76, je Grubiša zastopal stališče, da je vprašanje zastaranja dokončno rešeno s pravnomočnostjo obsodilne sodbe in da se to vprašanje ne more zastaviti niti v primeru, ko bi bila ta sodba razveljavljena. Grubiša, M.: Krivični postupak, Postupak o pravnim lijekovima, Informator, Zagreb, 1987, str. 401. Stališče, da zastaranje v postopku po vloženem izrednem pravnem sredstvu ne teče, je zaslediti tudi v hrvaški teoriji. Glej Katušić - Jergović, S.: Zastara, Hrvatski ljetopis za kazneno pravo i praksu, št. 2/2006, str. 540. Drugačno stališče zastopa Dežman, Z. v prispevku: »Ali tudi razveljavljena pravnomočna sodba pomeni prenehanje zastaranja kazenskega pregona?«, Pravna praksa, št. 18/07, Priloga.
(9) V teoriji in sodni praksi je splošno sprejeto stališče, da v primeru dovoljene obnove kazenskega postopka zastaranje ne teče.
(10) Grubiša, M.: Krivični postupak, Postupak o pravnim lijekovima, Informator, Zagreb, 1987, str. 410.
(11) Uvedba kazenskega postopka ima lahko za posledico omejitev posameznih pravic. Če zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice, pri kaznivih dejanjih, za katere je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to ali je postala pravnomočna ali ne (22. člen ZKP).
(12) Na načelni ravni ni mogoče izključiti obstoja situacij, ki bi lahko tudi v novem postopku terjale odreditev pripora. To velja zlasti za priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, če obtoženec kazni še ni prestal. Obstoj koluzijske nevarnosti pa je zaradi predhodno opravljenega dokaznega postopka manj verjeten. V poštev bo prišla odreditev pripora zaradi zagotovitve navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi, če bo ta z obstrukcijskim ravnanjem poskušal ovirati učinkovito izvedbo kazenskega postopka. Možnost odreditve tega ukrepa je obsežena z določbami, ki določajo pogoje za glavno obravnavo (drugi odstavek 307. člena ZKP).