Številka: Up-1631/08-12

Datum: 11. 9. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Janeza Sekavčnika, Prevalje, ki ga zastopa Irma Pavlinič Krebs, odvetnica v Kotljah, na seji 11. septembra 2008

Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 1747/2007 z dne 21. 2. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor pritožnika po izteku roka, naj se sklep o izvršbi razveljavi, ker je bil nad njim kot samostojnim podjetnikom že začet in zaključen stečajni postopek. Hkrati je zavrnilo tudi ugovor pritožnika zoper sklep o dodatnem sredstvu izvršbe. Sprejelo je stališče, da je bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izdan zoper pritožnika kot fizično osebo in ne zoper pritožnika kot samostojnega podjetnika posameznika ter da se zato »Sekavčnik Janez ne more sklicevati na Sekavčnik Janeza kot samostojnega podjetnika«. Pojasnilo je, da je pritožnik (brez pristavka s. p. in brez žiga) naveden na kreditni pogodbi, iz katere izvira upnikova terjatev in da sodišče očitno zoper »navedenega samostojnega podjetnika« ni izdalo nobenega sklepa o izvršbi. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje ter dodalo, da označba pritožnika na izvršilnem naslovu ne pušča nobenega dvoma, da je dolžnik fizična oseba. Menilo je, da naknadno izvedeni stečaj v ničemer ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da »s prenehanjem statusne oblike izvajanja dejavnosti (samostojni podjetnik posameznik) terjatev ne ugasne in tudi ne preneha dolžnik te terjatve, ki je fizična oseba«. Pri tem se je sklicevalo na 334. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju: OZ). Pojasnilo je, da sodna praksa, ki jo citira pritožba, res zavzema drugačna stališča, vendar pa, da obstaja tudi drugačna sodna praksa (pri čemer se je Višje sodišče v Mariboru sklicevalo na lastna sklepa št. II Cp 1039/05 in št. II Cp 1792/05).
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14. in iz 22. člena Ustave ter kršitev 2. člena Ustave. Meni, da je stališče Višjega sodišča, da označba pritožnika na izvršilnem naslovu ne pušča nobenega dvoma, da je dolžnik fizična oseba, očitno napačno. Pritožnik pojasnjuje, da je bilo bistvo pritožbenih navedb, da za razsojo konkretne zadeve ni pomembno dejstvo, da se sklep o izvršbi in kreditna pogodba oziroma druge listine glasijo na pritožnika brez oznake samostojni podjetnik, temveč, da je pomemben odgovor na vprašanje, ali je terjatev upnika nastala v zvezi z opravljanjem njegove podjetniške dejavnosti ali zaradi zadovoljevanja njegovih osebnih potreb. Navaja, da dolg nesporno izhaja iz opravljanja njegove podjetniške dejavnosti, ker je v glavi kreditne pogodbe kot kreditojemalec naveden pritožnik z dejavnostjo prevozništva in avtopralnice, ker je bil pritožniku kredit odobren za obratna sredstva in ker je v 2. členu kreditne pogodbe zapisano »kreditojemalec, ki opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik«. Meni, da je očitno napačno tudi stališče Višjega sodišča, da s prenehanjem statusne oblike izvajanja dejavnosti (samostojni podjetnik posameznik) terjatev ne ugasne. Meni, da se 334. člen OZ lahko uporabi le v primeru smrti dolžnika oziroma upnika kot fizičnih oseb, ne pa v primeru prenehanja statusne oblike samostojnega podjetnika posameznika, saj bi to pomenilo, da je pritožnik kot fizična oseba dedič pritožnika kot samostojnega podjetnika. Pritožnik tudi meni, da je Višje sodišče s sprejemom navedenega stališča odstopilo od uveljavljene sodne prakse, v skladu s katero imata samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba kot nosilec enotno oziroma nerazdružljivo subjektiviteto ter v skladu s katero z zaključenim stečajnim postopkom ugasnejo vse obveznosti samostojnega podjetnika (ki so nastale do začetka stečajnega postopka in ki izvirajo iz njegovega poslovanja). Pri tem se pritožnik sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4400/2005 z dne 12. 10. 2005 v povezavi z odločbo istega sodišča št. II Cgp 342/2005 in na sodbo in sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 542/2006 z dne 25. 4. 2006, ki ju ustavni pritožbi tudi prilaga, ter na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 490/2004 z dne 8. 9. 2005. Meni, da se Višje sodišče v izpodbijanem sklepu diskriminacijsko sklicuje na lastno sodno prakso, ki ni objavljena na spletni strani sodne prakse in zato tudi ni dostopna javnosti. Meni, da tako ravnanje sodišča pomeni tudi kršitev 2. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1631/08 z dne 23. 6. 2008 ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 1747/2007 z dne 21. 2. 2008 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. I 2284/2005 z dne 22. 11. 2007 sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal izvrševanje navedenih sklepov. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju: ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Mariboru. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v postopku izvršbe, ki nanjo ni odgovorila.

4. Z očitkom, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustaljeno in enotno sodno prakso, pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te določbe izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Ustava torej ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od ustaljene sodne prakse, temveč le samovoljen odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna).(15) Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen.(16) Ob tem mora pritožnik za utemeljitev obstoja kršitve te pravice izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Upoštevajoč navedene kriterije je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je očitek pritožnika utemeljen.
5. V obravnavani zadevi je Višje sodišče potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da označba pritožnika na izvršilnem naslovu ne pušča nobenega dvoma, da je dolžnik fizična oseba, ter v nadaljevanju: pojasnilo, da zato naknadno izvedeni stečaj v ničemer ne vpliva na odločitev sodišča. Sprejelo je stališče, da s prenehanjem statusne oblike izvajanja dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik terjatev ne ugasne in tudi ne preneha dolžnik te terjatve, ki je fizična oseba. Zato je po mnenju Višjega sodišča pritožnik, ki je bil samostojni podjetnik posameznik in nad katerim je bil že začet in zaključen stečajni postopek (ne glede na to, iz katere sfere izvira terjatev), upnikom še naprej odgovoren za svoje dolgove. Sodišče se je pri tem oprlo na 334. člen OZ, ki določa, da s smrtjo dolžnika (ali upnika) preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Pritožnik zatrjuje, da je enotna in ustaljena sodna praksa v vsebinsko podobnih primerih drugačna ter to utemeljuje z naslednjimi odločbami sodišč: s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4400/2005 z dne 12. 10. 2005 v zvezi z odločbo istega sodišča št. II Cgp 342/2005 in s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 542/2006 z dne 25. 4. 2006 ter s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 490/2004 z dne 8. 9. 2005.
6. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4400/2005 z dne 12. 10. 2005 med drugim izhaja, da ni odločilnega pomena dejstvo, da je v pogodbah in drugih listinah posameznik poimenovan le z imenom in s priimkom, brez oznake, da gre za samostojnega podjetnika, saj je po določbi 7. točke 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in nasl. – ZGD-1) samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Samostojni podjetnik je torej fizična in ne pravna oseba in to tudi tedaj, ko opravlja gospodarsko dejavnost. Tako se tudi za stečaj samostojnega podjetnika uporabljajo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZPPSL). Sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da z zaključkom stečaja obveznosti samostojnega podjetnika, ki so nastale do začetka postopka in izvirajo iz njegovega poslovanja, v celoti ugasnejo, ker stečaj povzroči prenehanje pravne sposobnosti podjetnika. Enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v sklepu št. I Cp 542/2006 z dne 25. 4. 2006, v katerem je pojasnilo, da za stečaj samostojnega podjetnika veljajo iste določbe kot za stečaj pravnih oseb ter da je razlika le v tem, da po zaključku stečaja proti samostojnemu podjetniku, nekdanji samostojni podjetnik, ki je to prenehal biti z zaključkom stečaja, kot fizična oseba še živi. Sodišče je menilo, da ga ta okoliščina ne sme postaviti v slabši položaj v primerjavi z drugimi dolžniki (4. člen ZPPSL), to je, da bi moral še po zaključku stečaja plačevati dolgove, ki v stečaju niso bili v celoti poravnani. Zavzelo je stališče, da se upniki, ki svojih terjatev iz stečaja niso dobili v celoti poplačanih ali pa jih v stečaju sploh niso prijavili, po zaključku stečajnega postopka od nekdanjega samostojnega podjetnika ne morejo ničesar več zahtevati. Enaka stališča so zavzela sodišča tudi v naslednjih vsebinsko podobnih primerih, in sicer Višje sodišče v Ljubljani v sodbi št. I Cp 988/2005 z dne 9. 5. 2007 in v sklepih št. II Cpg 1150/2005 z dne 22. 12. 2005, št. II Cpg 996/2005 z dne 24. 11. 2005, št. III Cp 853/05 z dne 6. 7. 2005, št. III Cp 2207/2005 z dne 16. 6. 2005, št. III Cp 2051/2005 z dne 25. 5. 2005 in št. II Cpg 207/2003 z dne 10. 4. 2003 ter Višje sodišče v Celju v sklepih št. Cpg 149/2005 z dne 6. 4. 2005 in št. Cpg 338/2004 z dne 24. 11. 2004. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 669/2005 z dne 31. 1. 2008. Iz navedene sodbe izhaja, da je ugotovitev, ali ima terjatev naravo poslovne terjatve, bistvenega pomena, če je bil stečajni postopek zoper samostojnega podjetnika že izveden. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da z zaključkom stečajnega postopka vse obveznosti samostojnega podjetnika, ki nastanejo do začetka stečajnega postopka, v celoti ugasnejo, in sicer ne glede na odstotek poplačila upnikov in ne glede na to, ali so jih upniki prijavili.
7. Ustavno relevantna je (šele) ustaljena sodna praksa.(17) O utečeni sodni praksi govorimo tedaj, ko sodišča relativno daljši čas enako določajo obseg zgornje premise, ki jo potem uporabijo v konkretnih primerih, če imajo ti primeri lastnosti, ki se med seboj ujemajo.(18) Gre torej za več enakih odločb o enakem pravnem vprašanju, pri čemer matematične formule o tem, koliko enakih odločb že izkazuje ustaljenost sodne prakse, ni.(19) Ustavno sodišče na podlagi navedenih kriterijev ocenjuje, da ustaljena in enotna sodna praksa o obravnavanem pravnem vprašanju obstaja in da je takšna, kot jo zatrjuje pritožnik. Posebno težo daje temu dejstvo, da je enako stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi (prvi odstavek 127. člena Ustave), ki med drugim skrbi tudi za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZS).
8. Izpodbijano pravno stališče Višjega sodišča glede na navedeno pomeni odstop od enotne in ustaljene sodne prakse. Sodišče bi zato moralo odstop od sodne prakse posebej in natančno utemeljiti, kar bi pomenilo, da sodno prakso tudi pozna. Višje sodišče pa je zgolj navedlo, da sodna praksa, ki jo pritožnik citira v pritožbi, zavzema drugačna stališča in da obstaja tudi drugačna sodna praksa. Ob tem se je sklicevalo na dve svoji odločbi (ki nista dostopni javnosti prek spletišča sodne prakse). Pojasnilo je le, da je problem različnih razlag in s tem povezane različne sodne prakse v podnormiranosti področja stečaja, in sicer predvsem zato, ker ni urejen institut osebnega stečaja in v njegovem okviru odpust obveznosti. Višje sodišče s temi navedbami po vsebini ni navedlo razlogov za odstop od sodne prakse. Višje sodišče bi moralo z razumnimi in pravnimi argumenti pojasniti, zakaj je njegova odločitev drugačna od ustaljene in enotne sodne prakse (to je od sodne prakse, na katero se je skliceval pritožnik) in zakaj odločbi, na kateri se sklicuje v obrazložitvi, podpirata tako odločitev. Z vidika pravice do enakega varstva pravic namreč ni pomembno, katera izmed sodnih praks je pravilnejša, saj ta pravica ne zagotavlja nespremenljivosti sodne prakse, temveč je bistveno, da sodišče svojo drugačno odločitev ustrezno obrazloži. Pri tem pa je treba poudariti: čim bolj je o določenem vprašanju sodna praksa enotno in ustaljeno uveljavljena, tem večje je breme izčrpne in prepričljive obrazložitve sodišča, ki od te prakse odstopa.(20) Ker Višje sodišče v obravnavani zadevi svoje odločitve, ki odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, ni obrazložilo v skladu z navedenimi kriteriji, je pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep Višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Sodišče pa bo moralo v novem odločanju upoštevati razloge, navedene v tej odločbi.
9. Ker je Ustavno sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(15) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 317.
(16) Tako že v odločbah Ustavnega sodišča št. Up-188/02 z dne 11. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 134/03 in OdlUS XII, 112), št. Up-444/06 z dne 10. 5. 2007 (Uradni list RS, št. 45/07 in OdlUS XVI, 53) in št. Up-2684/07 z dne 8. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 56/08).
(17) Testen F., Enotna in ustaljena sodna praksa v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, let. 30, št. 6-7, str. 1051.
(18) Pavčnik M., Teorija prava – prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2001, str. 257.
(19) Povzeto po Testen F., cit. delo, str. 1051.
(20) Galič A., Ustavnosodna praksa o argumentu precedensa (pred »rednimi sodišči«), Podjetje in delo, let. 30, št. 6-7, str. 1084-1085.