Številka: Up-2831/07-15

Datum: 25. 9. 2008

Ustavno sodišče je v postopku ustavne pritožbe, ki sta jo vložila Hamida Ajrizi, ki jo zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, in Erduan Ajrizi, ki ga po pooblastilu zakonite zastopnice Hamide Ajrizi zastopa mag. Matevž Krivic, na seji 25. septembra 2008

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 508/2007 z dne 2. 8. 2007 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1045/2007 z dne 18. 6. 2007 se zavrne.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je prošnji pritožnikov (mati in mladoletni otrok) za azil zavrnilo kot očitno neutemeljeni in odločilo, da morata Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnikov. Vrhovno sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo.
2. Pritožnika zatrjujeta kršitev 22. in 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi kršilo 23. člen Ustave, ker naj v azilnih zadevah ne bi pazljivo prebralo procesnega gradiva in naj bi zato v svojih sodbah zatrjevalo očitne neresnice ter brez vsake resne argumentacije pavšalno zavračalo tožbene in pritožbene navedbe. Sodišči naj bi kršili 22. člen Ustave, ker naj ne bi odgovorili na tožbene in pritožbene navedbe. Pritožnika menita, da bi moralo Upravno sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZAzil) preveriti, ali bi bilo treba pritožnika obravnavati kot begunca »sur place«. Vrhovno sodišče naj bi ta ugovor povsem ignoriralo, razen da je zapisalo »povsem neresnično trditev«, da »opravljena presoja (prvostopnega sodišča) vsebuje tudi oceno položaja tožnikov kot »beguncev na kraju samem«. Te ocene naj v prvostopni sodbi ne bi bilo. Pritožnika poudarjata, da v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, katera je njuna matična država, torej država, v katero bi se pritožnika morala vrniti in kjer naj jima ne bi grozilo preganjanje. Ob tem opozarjata, da glede na proces osamosvajanja Kosova tudi ni vseeno, ali je to Srbija ali Kosovo. Kljub navedenemu naj bi Upravno sodišče ugotavljalo, da iz prošnje pritožnice očitno izhaja, da ji sploh v nobeni državi ne grozi preganjanje. Trditev sodišča, da navedeno očitno izhaja iz pritožničine prošnje, naj bi bil primer skrajno površnega in povsem neutemeljenega argumentiranja. Na očitke pritožbe glede navedenih pomanjkljivosti naj bi se Vrhovno sodišče zateklo v še bolj neresnično trditev, in sicer, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje glede na podatke iz predloženih spisov upoštevala, da je izvorna država tožnikov Republika Srbija. Pritožnika navajata, da sta v tožbi navajala, da MNZ ni ugotavljalo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Navajata, da niti MNZ niti Upravno sodišče nista preverjala, ali bi prej navedeni razlogi na strani pritožnikov lahko upravičevali priznanje subsidiarne zaščite zaradi nevarnosti nehumanega ali poniževalnega ravnanja oziroma do tega nista zavzela nobenega stališča. Vrhovno sodišče naj bi na očitke v zvezi z navedenim »odgovorilo«, da je Upravno sodišče »pravilno odgovorilo tudi na tožbeni ugovor, zakaj niso podani razlogi za subsidiarno zaščito«. To naj bi izhajalo iz trditve Upravnega sodišča, ki se glasi, da glede na to, da tožeči stranki doslej sploh nista živeli v svoji matični državi, v konkretnem primeru ni prav nobenega razloga, ki bi utemeljeval bojazen, da bosta tožeči stranki v matični državi soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo. Pritožnika predlagata Ustavnemu sodišču začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih odločb.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2831/07 z dne 18. 4. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ.
4. MNZ je v odgovoru navedlo, da iz navedb pritožnice nedvomno izhaja, da je glavni razlog za vložitev prošnje za azil dejstvo, da jo je hotel oče prisiliti, da se poroči v Italijo za plačilo. MNZ je na podlagi pritožničinih navedb zaključilo, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek. MNZ meni, da sta sodišči korektno odgovorili na tožbene navedbe. Meni, da MNZ in sodiščema ni mogoče očitati nestrokovne in arbitrarne obravnave. V nadaljevanju tudi nasprotuje trditvam pritožnikov, da bi morali v konkretnem postopku ugotavljati, ali sta pritožnika t. i. begunca »sur place« in ali izpolnjujeta pogoje za subsidiarno zaščito. Ne glede na to, da v postopku ni bila ugotovljena izvorna država pritožnikov, pritožnika nikakor ne bi mogla biti begunca »sur place«, saj nista nikoli živela v matični državi. Pogoj za priznanje statusa begunca »sur place« naj bi bil, da temelji utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljeno tveganje za resno škodo na dogodkih, do katerih je prišlo potem, ko je prosilec zapustil matično državo. Vlagatelja nista nikoli živela v matični državi, saj je bila prva pritožnica rojena v Sloveniji, drugi pritožnik pa v Nemčiji. V zvezi s pritožbenimi navedbami o neugotavljanju pogojev za priznanje subsidiarne zaščite MNZ navaja, da je bila prošnja zavrnjena v t. i. pospešenem postopku, kjer se zgolj ugotavljajo razlogi neutemeljenosti, ne pa razlogi iz 1. člena ZAzil.
5. Pritožnika v odgovoru na navedbe MNZ navajata, da je ugotovitev izvorne ali matične države ena od nespornih predpostavk za zakonito vodenje azilnega postopka, ker je ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem treba usmeriti na razmere v tej konkretni državi. Pritožnika menita, da bi moralo Upravno sodišče na podlagi 39. člena ZAzil na podlagi tožbenih ugovorov samo dopolniti ugotovitve v zvezi z dejanskim stanjem ali pa zadevo vrniti v novo odločanje upravnemu organu. V nadaljevanju še navajata, da je MNZ v odgovoru potrdilo nezakonito sklicevanje na direktive Evropske unije kot na pravo, ki velja v Sloveniji.

6. Prva pritožnica je v prošnji za azil navedla, da je prošnjo za azil vložila zaradi strahu pred očetom. Ker je brez državljanstva in v sporu z očetom, naj se trenutno ne bi imela kam vrniti. Šele v tožbi zoper odločbo MNZ je navedla, da bi moralo Upravno sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZAzil(1) ugotavljati njeno izvorno državo, pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite in ugotavljanje pogojev za mednarodno zaščito, ki se pojavi »sur place«.(2) Azilni postopek je poseben upravni postopek, ki je prilagojen značilnostim odločanja o pravicah prosilcev za azil. V azilnem postopku je treba vzpostaviti sorazmerje med zmanjševanjem možnosti zlorab tega postopka in omogočanjem dostopa do nujne zaščite tistim beguncem, ki jo resnično potrebujejo.(3) Zato je bila v drugem odstavku 35. člena urejena zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene v pospešenem azilnem postopku, če je organ ugotovil katerega od izrecno določenih razlogov. V takem primeru je pristojni organ takoj odločil o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnil. Navedeno seveda ne pomeni, da pristojni organ ni bil dolžan za sprejem takšne odločitve ugotoviti dejanskega stanja. Prosilec za azil je moral na podlagi 29. člena ZAzil že v prošnji za azil prepričljivo in verodostojno navesti vsa relevantna dejstva.(4) Pristojni organ pa je moral njihove navedbe preveriti in dokazati, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo pospešenega postopka in zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene, ne pa ugotavljati, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje iz 1. člena ZAzil.
7. S Konvencijo o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – v nadaljevanju Ženevska konvencija) so določene obveznosti države, da osebam, ki izpolnjujejo v njej določene pogoje, nudi zaščito. V Ženevski konvenciji so določeni pogoji za osebe, ki trpijo najhujše oblike preganjanja zaradi osebnih okoliščin (diskriminacija) in tako zaščito tudi zaslužijo.(5) Opredelitev statusa begunca po Ženevski konvenciji je sestavljena iz štirih elementov: 1) gre za osebo, ki je izven države njenega državljanstva oziroma izven države njenega stalnega prebivališča, 2) gre za osebo brez državljanstva, 3) oseba se ne more ali noče vrniti v to državo, 4) ta nezmožnost oziroma odsotnost volje je posledica utemeljenega strahu pred preganjanjem, pri čemer so podlage za preganjanje rasa, vera, narodna pripadnost, pripadnost določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Iz navedenega izhaja, da v okviru azilnega postopka ni mogoče reševati socialnih stisk posameznikov.
8. Pritožnika zatrjujeta, da se Upravno in Vrhovno sodišče nista opredelili do vseh tožbenih in pritožbenih navedb in da sta sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča arbitrarni. Sodiščema očitata, da se nista opredelili do treh pomembnih vprašanj, in sicer: ugotavljanje izvorne države, ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa subsidiarne zaščite in ugotavljanje pogojev za mednarodno zaščito, ki se pojavi »sur place«. Ti očitki pritožnikov so neutemeljeni. Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po obrazloženosti sodnih odločb. Sodišča so dolžna vzeti na znanje navedbe strank, pretehtati njihovo upoštevnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Vendar lahko oceno samovolje oziroma arbitrarnosti Ustavno sodišče izreče le, če sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, ali ko so argumenti sodišča že na prvi pogled nerazumni.
9. Pritožnikoma je bila prošnja za azil zavrnjena na podlagi druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil. Vsebina druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil(6) je bila neposredno vezana na temeljne materialnopravne pojme Ženevske konvencije. Zato mora pristojni organ v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali iz navedb prosilca za azil izhaja, da mu očitno ne grozi preganjanje v izvorni državi v pomenu, ki izhaja iz Ženevske konvencije. Kdaj je iz prošnje očitno, da prosilcu za azil ne grozi preganjanje, je pravni standard, ki ga je morala zapolniti upravno-sodna praksa. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06 in OdlUS XV, 100) navedlo, da je zakonski razlog iz druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil izpolnjen takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kot izhaja iz Ženevske konvencije.(7) Pritožnica je v prošnji za azil navedla, da sta razloga za njeno prošnjo za azil strah pred očetom in dejstvo, da se nima kam vrniti. Neurejene družinske razmere, strah pred očetom in neurejen status prebivališča v državi v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja v smislu Ženevske konvencije. Ob upoštevanju četrtega odstavka 29. člena ZAzil in dejstva, da pritožnica v prošnji za azil očitno ni navedla okoliščin, ki bi lahko pomenile preganjanje iz Ženevske konvencije, so neutemeljeni očitki pritožnikov, da bi moralo Upravno sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZAzil samo ugotavljati njeno izvorno državo, pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite in ugotavljanje pogojev za mednarodno zaščito, ki se pojavi »sur place«. Zato so očitki pritožnikov, da se Upravno in Vrhovno sodišče nista opredelili do upoštevnih tožbenih in pritožbenih očitkov in da sta sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča arbitrarni, neutemeljeni. Zgolj dejstvo, da pritožnika pravo razumeta drugače kot Vrhovno in Upravno sodišče, pa na presojo, ali so bile v postopku kršene zatrjevane človekove pravice in svoboščine, ne more vplivati.
10. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da se Vrhovno sodišče v vseh azilnih zadevah ne »potrudi prebrati procesnega gradiva in zato v svojih sodbah zatrjuje očitne neresnice« in da »pavšalno zavrača tožbene in pritožbene ugovore in navedbe in povsem nekritično potrjuje še tako očitno zgrešena stališča tožene stranke«, pritožnika ne moreta utemeljiti kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
11. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo pritožnikov zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Upravnega sodišča zavrnilo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnica Jasna Pogačar je bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Tretji odstavek 39. člena ZAzil določa: »Če upravno sodišče ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji zmotno ali nepopolno ugotovljena dejstva ali okoliščine ali če se je medtem spremenilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba na prvi stopnji, samo dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti ter odpravi odločbo prve stopnje s svojo sodbo in samo reši stvar.«
(2)V 5. členu Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L 304, 30. 9. 2004, str. 12–23) je določeno:
»1. Utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje resne škode lahko temeljita na dogodkih, do katerih je prišlo, odkar je prosilec zapustil izvorno državo.
2. Utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje resne škode lahko temeljita na dejavnostih, pri katerih je sodeloval prosilec, odkar je zapustil izvorno državo, zlasti kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.
3. Brez poseganja v Ženevsko konvencijo lahko države članice določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države.«
(3)S. Rakočevič, Predpisi o tujcih in azilu, Uradni list RS,1999, str. 243.
(4)V skladu s četrtim odstavkom 29. člena ZAzil mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ter vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Prosilec za azil mora predložiti pristojnemu organu vse razpoložljive dokaze, s katerimi opredeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi opredeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni.
(5)V skladu z 2. točko 1. člena Ženevske konvencije je begunec vsaka oseba, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, utemeljenem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem družbenem prepričanju, izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali oseba, ki nima državljanstva in je izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov zaradi omenjenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Preganjanje mora biti utemeljeno na rasi, veri, narodnostni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali na določenem prepričanju.
(6)Prošnja za azil se zavrne kot očitno neutemeljena, če je iz prošnje prosilca za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.
(7)Glej opombo 5.